NOVO SOJENJE EMIGRANTU
spričo pravkar napisanega očitali, da zagovarja mučenje in ubijanje...
Ljubljansko DELO je poročalo 30. januarja, da so dan prej izročili obtožnico Francu Srebotniku, ki so ga že imeli v priporu od lanskega julija. Imenovani je bil med vojno poveljnik idrijskih domobrancev, po vojni pa je živel v Rimu, odkoder je emigriral v Libanon, tam je bil zaposlen kot strokovnjak za eksplozive v libanonski armadi. "Pred več leti",je po poročilu DELA, zaprosil za vrnitev jugoslovanskega državljanstva in ga dobil. Leta 1973 . je prvič obiskal Jugoslavijo in svoje sorodnike. To je bilo v času Kavčičeve vlade, ko nekdanjih nasprotnikov v glavnem niso preganjali. Kaže, da Srebotnik ni upošteval, da so se po Kavčičevem padcu časi spremenili,pa je spet krenil na obisk v Jugoslavijo. Tam so ga lani poleti aretirali in do konca januarja pripravljali proti njemu obtožnico. Očitajo mu "11 hudodelstev, ki jih je storil nad prebivalstvom idrijske občine leta 1944, kjer je vodil domobransko postojanko."
Čeprav ni bilo 5e nobene sodne preiskave, kaj pa Sele sodbe, (ki pa je itak v komunističnih državah samo komedija formalitete, ker je izid določen vnaprej in so sodniki ne en ali drug način prisiljeni izreči zadevno kazen,) DELO piSe, da "mu je dokazano" da je storil to in ono, mučil tega ali onega, itd.
Da se pa tudi komunistični tisk zaplete v protislovje, dokazuje tale odstavek o mučenju "nekega aktivista"
"Eden od mnogih primerov, ki naj bi samo delno prikazal strahote mučenja, je nek aktivist. Decembra 1944 leta so ga ujeli, pripeljali v zapore, do nezavesti pretepali, ga nato spravili k zavesti, nakar so mu prste priprli me'd težko, okovana vrata, ter ga obesili. Ko jim je bilo te "zabave" dovolj, so ga peljali na streljanje, vendar ga niso ustrelili, ampak so streljali mimo njega.”
Srebotnik je gornje zanikal in postavil tole logično vprašanje (citirano po DELU) : ” Ce je temu bilo res tako, zakaj smo ga potem 'izpustili?" Vsak preudaren, človek bi namreč zaključeval: pa res, zakaj so ga izpustili, če so ga res tako straSno mučili ? Mar ne bi bilo bolj primerno, da so ga potem ubili, ker bi se ga tako iznebili kot obremenilne priče? Na to je meril tudi Srebotnik z gornjim vprašanjem. In kako je DELO preko svojih poročevalcev Petra Potočnika in Žarka Hojnika to Srebotnikovo vprašanje tolmačilo ? "Morda se Srebotnik, ko je dal to izjavo ni zavedal, da je s tem posredno priznal dejanje , čeprav vsa dejanja odločno zanika ali pa se izgovarja, da e jih ne spominja." Tudi KLICU TRIGLAVA bodo zdaj
se jil
►V
f )	/m/,

Tako deluje pamet komunistov in vse je zastonj, če kdo računa, da jih bo prepričal, da so v zmoti ali da zaključujejo nepravilno.
Ko poročamo in komentiramo gornje, imamo v mislih stotine emigrantov, ki nameravajo letos obiskati domovino. Ni dvoma, da bodo med njimi tudi taksni, ki so bili že prej doma, pa se jim nič ni zgodilo, čeprav so med vojno pripadali kakSni protikomunistični organizaciji, Morda se utegnejo ob gornjem opozorilu vpraSati, če je pametno riniti v morebitno nesrečo.
NaSa in tuja poročila o razmerah v domovini se strinjajo v tem, da je režim v domovini silno nervozen, da se patološko boji prevrata ali neredov ob Titovi smrti in zato v potencirani meri vidi nevarnost na vseh koncih in krajih. Že leta nazaj so bili sestavljeni spiski za Jugoslavijo nezaželjenih obiskovalcev, ki so jih imeli tudi obmejni organi. Vemo, da so bili ti seznami kasneje znova pregledani, močno razširjeni in dopolnjeni. Tudi da imajo oblasti naročilo, budne je kontrolirati obiskovalce in jih avtomatično prijavljati organom za notranje zadeve. Ker pa je tak posel spričo množičnega obiska tujih obiskovalcev v poletni sezoni sila otežkočen, ko se mora promet hitro odvijati, imajo zato lokalne policijsko-varnostne oblasti posebno naročilo prijaviti vsakega rojaka, ki pride iz tujine na obisk domačih. To velja zlasti za take primere, ko obiskovalec prebiva v kakem letovišču, tudi v neslovenski republiki, pa le za kratek čas, neprijavl.je.no, , obiSče domači kraj. Ob taki prijavi je treba v okviru istega naročila takoj obvestiti centralo v Ljubljani, odnosno v Beogradu, kjer s pomočjo računalnikov ugotovijo, ali dotičnega obremenjujejo kakšni podatki o "sovražnem" delovanju .
Vendar pa je treba vedeti, da vsega tega režimovci ne počno samo iz bojazni pred "sovražno emigracijo," ampak kot dopolnilo preganjanja ko mi n formo v cev, ki utegnejo zaradi sovjetske zaslombe v kritičnem trenutku čisto resno ogražati obstoj titističnega režima, česar na primer ni moč resno misliti o protikomunističnih emigrantih, ki ne uživajo zaslombe v nobeni zapadni državi. Gre za politično-psihološko potezo, da morejo s preganjanjem kominformovcev v isti sapi pokazati, da preganjajo tudi "reakcijo;1 "kontrarevolucijo," ” klerikalizem" in karkoli se že vsemu temu reče s komunističnim besednjakom. To pa ni važno samo za odnos do Sovjetov ampak prav tako tudi za odnos do lastnih, kritičnih ali manj zanesljivih
ter omahujočih komunistov, pa tudi zaradi komunistov v f
Konec uvodnikov na 10. strani zgoraj
POROČILO IZ DOMOVINE:
KOMUNISTIČNA PARTIJA JUGOSLAVIJE
V naslednjem pričnemo objavljati poročilo, kije prispelo v tujino iz Jugoslavije. Izvirnik je bil pisan v srbsko-hrvatskem jeziku, vendar lahko trdimo, daje slovenski pre vod verodostojen, čeprav smo nekaj ostrih izrazov jezikov no omilili.
Kolikor nam je znano, izhajajo avtoiji poročila iz visokih partijskih uradov. Na to kažejo tudi nekateri podatki v samem poročilu.
Na prvi pogled se zde gotove trditve pretirane odnosno posplošene. Dejansko pa ne morejo biti daleč od resnice, če jih primerjamo s stalno se ponavljajočimi glasovi iz domovine ali izza meja o hudi korupciji v Jugoslaviji. Drugače tudi biti ne more: če vsaka oblast korumpira, — in potrdila za ta dictum ni treba iskati, — potem je samo logičen zaključek, da absolutna oblast korumpira absolutno.
člane komunistične partije v Jugoslaviji bi mogli razdeliti v nekaj skupin:
V prvo spadajo tisti, ki so postali člani partije iz ambicije in iz strasti do ropanja in ubijanja. Ta glavni tip imenujejo 'Črnogorski tip", ne glede na to, če je iz črne gore ali ne. Toda pogosto je iz črne gore. Ti ljudje so brez vsakega pomisleka zmeraj pripravljeni na u-mor ali na izdajo,- pripravljeni za vsako podlost; arogantni, neizobraženi, lizuni in degenerirani do skrajnosti. Najdete jih v vsej državi in mnogo jih je v vojski. Vsi so kompromitirani z umori in nimajo drugega izhoda kot biti v partiji.
Drugi tip so "prebežniki" ! nekdanji kolaboratorji z okupatorjem, ki so jih sprejeli v partijo, da delajo tam pokoro,a sčasoma pridejo do položaja. So najhujši krvniki '"Udbe" in strašno obremenjeni z umori pod okupatorjem in z umori pod komunističnim režimom.
Tretji tip so takozvani "pametnjakoviči”: ti so uvideli, da ni druge poti za ostvaritev eksistence na tuji račun, kot se vštuliti v partijo. Mnogi od teh so odpadniki, ki so se " spametovali," vendar so predmet zasmehovanja, ker radi pridejo ob živce in tako pogosto končajo v ječi; v svoji nespameti govore resnico, ki jo itak vsi poznajo, toda o njej ne govorijo.
četrti tip je kmet na vasi. Kmetje gredo iz oportur nizma v partijo, ali pa iz sile, ker bi drugače poginili od gladu. Mnogi pa gredo zato, da pridejo na vasi do oblasti in se potem maščujejo nad sosedi iz kateregakoli razloga. V tej skupini prevladujejo patološki tipi, toda je med njimi precej pametnih. Mnogo je med njimi konspiracije in celo protikomunizma, toda sčasoma vse to ugasne.
Peti tip so oportunisti na splošno, ki gredo v partijo, dasi sami ne vedo zakaj. Iz te skupine se izpopolnjujejo prej navedene skupine.
Sesti tip je zelo številen, To so "koristne budale".
so člani partije, dokler hodijo v šole ali pa se izučijo kake obrti ali pa so k temu prisiljeni; so suha veja partije in po nekaj časa odpadejo. Radi se delajo neumnejše kot so in so popolnoma neaktivni.
Sedma skupina je najbolj sporen tip. To so tisti, ki so se "vrinili" v stranko. To je velika množica intelektualcev iz vseh poklicev. So to ljudje, ki so v bistvu orientirani protikomunistično, se kamuflirajo v stranki, so ali nedelavni, ali pa delajo male sabotaže, komplicira-jo vse in se bavijo s paralizacijo partijskega aparata. Mnogi mislijo, da bodo kaj izboljšali, če se borijo skupno z komunisti. Dnevno katerega odkrijejo. Toda ta skupina je heterogena. So med njimi poštenjaki, toda je tudi mnogo demoraliziranih in razočaranih. Vsak dela za sebe, kajti delovanje najmanjše skupine že pomeni smrt. če bi Djilas uspel, bi mnogo od teh ljudi prišlo na površje. Med njimi so tudi socialisti, toda nimajo izgleda in so obsojeni na odpad ali da presedlajo v kako drugo skupino. Ta tip članov je bil zelo prizadet za časa madžarske revolucije, ker so se identificirali z njo in je bil Nagy njihov idol. Največ od teh je vstopilo v stranko za časa Kominforma in so napravili veliko škodo tipom pod prvo skupino. Zato se prvi maščujejo in prirejajo lov na ljudi iz te "sedme " skupine.
*
Znova je treba podčrtati popolno politično brezbarvnost članov partije. To je ustaljena metoda. S politiko se namreč bavi samo ožja klika na vrhu; to kar dela stranka, je težko označiti kot politiko, V diktatorskem sistemu je to edini izhod, Takozvana politika stranke je omejena na kroge, ki se bavi s korupcijo, z nekaznovanim nasiljem, ropanjem, z nastavitvijo in odpustom uradnikov, natakarjev, kuharic, 3 izterjanjem davkov. Odločajo v hišnih svetih, kjer se odloči, kdo bo lepil plakate ali pa ''prostovoljno"opravil kakšno delo na cesti ali kjer koli, in ki bo širil gotove parole. To je delo na terenu, kar bi mogli označiti kot politično delo partije.
Okrog 17 odstotkov članov je nepismenih. Najmanj ena tretjina še v svojem življenju ni zapustila svojega kraja in polovica teh ljudi so takšni, da bi brez diktature ne imeli nikake eksistence, ker so absolutno nesposobni za vse. K policiji pa vsi ne morejo iti. Ti neciviliziranci so goreči teroristi in asocialni, ki imajo svoje korenine v ropanju, šovinizmu, barbarstvu in podlosti. Vsi ti stremijo za najvišjim ciljem prej ali slej postati član tajne policije - Udbe.
Toda vsi komunisti brez izjeme čutijo potrebo, da se kot druščina nasilnežev XX. stoletja kamuflira z modernim plaščem socializma in internacionalizma, s katerim nimajo ničesar skupnega. Istočasno pa so vsi trdno prepričani, da bo vse na moder način in z malimi žrtvami ustvaril Tito.
Srbija
Centralni komite srbske komunistične partije je neke vrste podružnica Centralnega komiteja jugoslovanske komunistične partije. Pristojnost centralnega komiteja srbske komunistične partije je omejena na ožjo Srbijo,
Vojvodino in Kosovo; preko precejšnje avtonomije se obračate neposredno na centralno oblast. Tudi finance srbske komunistične partije so povezane s financami jugoslovanske komunistične partije. Uradi srbske komunistične partije se nahajajo v istem poslopju, kot je centralni komite jugoslovanske komunistične partije, V različnih odborih srbske komunistične partije se nahajajo tudi osebe iz centralnega komiteja jugoslovanske komunistične partije. Člani obeh centralnih komitejev so v medsebojni prijateljski in sorodstveni zvezi. Člani, posebno pa uradniki, centralnega komiteja jugoslovanske komunistične partije hočejo biti na ta način soudeleženi pri materialnih virih, katere ima srbska komunistična partija na o-zemlju Srbije. Srbsko prebivalstvo je tedaj podvrženo dvojnemu izkoriščanju, ko mora Srbija zadostiti tudi materialnim željam, to je rediti mora Se korupcijo v centralnem komiteju jugoslovanske komunistične partije.
Osebje srbske komunistične partije je nastavljeno po istih načelih kot pri jugoslovanski komunistični partiji. Med njimi je malo izobražencev; največ teh je učiteljev. So pa tudi nastavljenci iz Slovenije, Makedonije, a največ iz črne gore. Plača je ista kot v jugoslovanski komunistični partiji, le da imajo slednji več deviz na razpolago, medtem ko imajo funkcionarji srbske komunistične partije na razpolago gospodarski aparat v srbskih podjetjih, kar nadomesti osebne primanjkljaje.
Centralni komite srbske komunistične partije ima celo vrsto komisij, čeprav so mnoge od njih samo na papirju in nič ne delujejo. Komisije pa ne morejo delovati, če niso na seji navzoče vsaj tri osebe iz centralnega komiteja jugoslovanske komunistične partije; tako vsaj pri važnejših, sicer pa mora biti vsaj ena oseba navzoča iz višjega foruma.
Organizacijska komisija kontrolira vse partijske organizacije v Srbiji in sicer po sistemu staroturških paš.
Vsako okrožno mesto ima svojega pašo, ki vlada v imenu centralnega komiteja po mili volji. Tako je bil paša za zapadno Srbijo dalj časa sedanji zunanji minister Minič.
Vse te paše sede v Beogradu v zelo donosnih službah in dvakrat-trikrat mesečno obiščejo svoje okrožje, da vidijo, kako se vedejo lokalni pod-paše, katere neprestano menjavajo. V vsakem okrožnem mestu imajo te paše iz Beograda svoje vile, kjer prebivajo, ko so na obisku. To so same nove stavbe. Leskovac pa je letovišče za vse. Tam se nahaj cela kolonija vil za večino članov centralnega komiteja srbske komunistične partije. Imajo svoja lovišča, ki jih financira srbska vlada. Pod pristojnost te komisije spada tudi gradnja tovarn; udomačil se je sistem, da mora biti vsak važnejši član komisije izgraditelj kakšne tovarne. Tako je svoječasno neki Voja Lekovič zgradil v Priboju tovarno za kamione, čeprav nimajo niti železnice. Kdor si je upal grajati ta nesmisel, je bil hudo preganjan. Sedanji zunanji minister Minič je vodil izgradnjo tovarne za viskozo v Ložnici in je tovarna seveda propadla. Ni bilo nikakega proračuna, ker se je smatralo, da to ni potrebno, Veselinov je zgradil največji silos v Jugoslaviji v Petrovgradu, ki pa ga ne izkoriščajo niti do 5 % Vsak član srbskega centralnega komiteja ima takšne grehe na vesti in takšne norosti so posnemali tudi v drugih republikah;
I največje norosti so uganjali v Bosni, kjer se je največ gradilo. Prišlo je do številnih sodnih preiskav in tudi sodb, toda partija je kratkomalo vse to razveljavila. Prizadeti ljudje so ponajvečkrat prišli na druga, še boljša mesta. Kadrovske komisije so merodajne za nastavljanje ljudi v gospodarskem sektorju; mesto dobi, kdor je v prijateljskih , predvsem pa v rodbinskih zvezah. Korupcija je strašna, ljudi nastavljajo in odstavljajo po mili volji, saj kradejo in poneverjajo vsi. Če katerega zapro pride kmalu na svobodo. To je tajna moč partije, ki na tak način naveže ljudi na:sebe,
V sodstvu in upravi je nastal kaos;; ker so si partijske komisije prilastile pravico, da odločitve, sprejete v stanovanjskih, v civilnih in v upravnih zadevah kratkomalo spremene oziroma razveljavijo iz kakršnega koli razloga. Seveda je vmes korupcija. Takšna praksa se je razvila v hudi meri v Črni gori in Makedoniji. Tako sta uprava in justica že leta v kaotičnem stanju.
Velika korupcija vlada v pisanju šolskih knjig.
Samo člani partije jih lahko pišejo, kajti samo njihove knjige so odobrene. Neka komisija si je nekega dne izmislila novo reformo, po kateri bi naj kvalificirani delavec dobil priznano srednjo šolo, visoko kvalificirani delavec pa pravico, da se vpiše na univerzo. Reforma je klaverno propadla, ker je bila v korist samo nekvalificiranemu uradniškemu osebju, ki je dobilo priznano srednjo šolo predvsem zato, da lahko službeno napreduje. Delavci niso imeli nikake koristi od te reforme. Tudi takozvano kulturno udejstvovanje partije služi korupciji. Izdajajo se brošure " socialistične" vsebine. Avtorji dobe dobre honorarje, razpečavanje pa prevzame partija, ki si najame člane mladinske organizacije, da zastonj obla-zijovsehišeinprodajajo.Gorje tistemu, ki ne kupi. Zberejo na ta način velile svote, katere od mladincev pokasi-rajo partijci, ki denar kratkomalo vtaknejo v svoj žep. Takih malih in večjih poneverb je ogromno število in še ni bilo slišati, da bi kdo bil klican na odgovor.
Partijci so mojstri v izmozga vanju vasi. Kmetu so onemogočili, da trguje direktno z mestom; ustanovili so zadruge, katerim morajo kmetje vse prodati. Zadruge plačajo nizke cene, ogromno pa povišajo cene v prodaji na potrošnika. Zadruge so polne nameščencev, ki so vsi več ali manj sorodniki partijcev, ki vodijo zadrugo. Mnogi so taki, ki so samo na spisku, da dobe plačo, dasi nič ne delajo. Zadruge so prisiljene, da dostavijo partijskim boncem na njihove zahteve različne proizvode po znižani ceni. Komunistične zadruge so edine pooblaščene baviti se s prodajo živine; kmet mora pristati na diktirano ceno, z nadaljno prodajo živine pa je v zvezi strašna korupcija. Kmet ne more kupiti poljedeljskega orodja; tudi to kupijo zadruge in stavijo po visokih cenah kmetu na razpolago. Pri tej mizeriji pa partija cinično zatrjuje kmetu, da je to protiinflacionistična politika.
Uradno je ugotovljeno, da mora prebivalstvo dati 70 %za prehrano, s 30 “/omora kriti vse ostale izdatke.
Ker to ni mogoče, pravi statistika sama, krije prebival! stvo 25 ^svojega proračuna iz neznanih virov. Zanimiv pojav je tudi, da se cela vrsta nižjih partijskih funkcio-
nar jev ne nahaja na spisku za plače, da potem lahko rečejo, da delajo zastonj brez plače. Imajo pa navzlic temu standard, zakaterega jih vsakdo zavida. Zgodi se, da poljedeljski proizvodi v mnogih okrožjih zginejo, ker se zadruga ne briga za odkup, ko pa so partijski bonci našli kakšno bolj donosno korupcijo. Kmet obuboža, ne more več obdelovati posestva in zadruge prevzamejo • zemljo v državno last. Večina posestev leži neobdelanih in na njih se bohoti plevel.
Dobrodošel postranski zaslužek je pri partijskih; boncih potovanje različnih komisij v inozemstvo pod različnimi pretvezami. Navadno udeleženci teh potovanj nimajo nikakega pojma o problemu, radi katerega potujejo. Poslali so tudi mlade ljudi na študij poljedeljstva na Dansko. Ko so se ti vrnili domov, so zelo kritizirali, češ da je v Jugoslaviji vse narobe, da se poljedeljstvo uničuje; kaj kmalu se je nehalo s takšnimi študijskimi potovanji, češ da zapad inficira z lažnimi nauki udeležence takšnih ekskurzij.
Finančna komisija se bavi z zidanjem vil partijskim boncem, in to po želji in okusu boncev. Notranja oprema teh vil je podobna kabinam na piratskih ladjah v srednjem veku, ko so piratski kapitani navlekli množine naropanega umetniškega in neumetniškega blaga. Komunistični bonci v Srbiji odnašajo iz muzejev razne starine proti potrdilu, 'da s tem olepšajo svoje vile. Muzeji seveda teh starin nikdar ne bodo več videli. Nižji bonci posnemajo višje in hočejo tudi živeti luksuzno. Pride do škandalov, toda žrtev je kakšen neznaten mali funkcionar; višjim se ne zgodi nič. Na pokojnine se čaka tudi tri leta in nihče se ne brigazato, kako bodo reveži živeli. Kopališča so v prvi vrsti za partijske funkcionarje, njihove družine in sorodnike. Politično se presoja vprašanje, kdo lahko pride v dom starcev. Hodniki socialinega zavarovanja so zmiraj polni starih ljudi, ki iščejo pomoči. Največ kar dosežejo je da se jim izplača kakšna majhna svota, da se jih tako odpravi. Žrtve fašizma so bili samo tisti, ki so pri partiji; ostali ki so v večini, ne pridejo v poštev.
Centralni komite ima svoje tajne oddelke, katerih naloga je, da v primeru potrebe odstranijo s silo kakšnega lokalnega paša, ki je izgubil zaslombo pri nadrejenih boncih. Te tajne skupine so bile ustvarjene po rezoluciji Kominforma, ko se je zgodilo, da je na primer iz Za ječarja pobegnil v Romunijo celoten krajevni odbor partije s poslancem parlamentana.čelu, pa tudi cela tajna policija in milica. Danes imajo te tajne čete samo nalogo, da čakajo. Lenarijo v Kragujevcu, Prištini, Nišu, Zaječaru, v Čakovcu, v Beogradu, Subotici in še drugod. Njihova naloga je, takoj izvršiti čistke proti nezaželjenim elementom. Ker so kraji, kjer se te tajne čete nahajajo, mala mesteca, bi jih bilo mogoče takoj opaziti. Zato se jih kamuflira na ta način, da jih vrinejo v različna podjetja kot kake nakupovalce. Vendar pa jih vsi poznajo, ker nič ne delajo in se vozijo v avtomobilih.
Centralni komite srbske komunistične partije ima svojo kurirsko službo in se ne poslužuje redne pošte. Vse gre preko kurirske službe, ki je zelo komplicirana in
konspirativna. Zgodi se, da kakega kurirja ubijejo in dokumenti izginejo. Preiskava je nevarna, ker se ne ve, katera tajna služba ima tukaj svoje prste vmes; zato je treba paziti na vsak korak.
Vsi okrožni komiteti v Srbiji, pa tudi v drugih republikah, imajo priključek na takozvano S - linijo. To je direktna zveza s centralnim komitejem jugoslovanske komunistične partije. Isto zvezo ima tajna policija s centralo Udbe v Beogradu. Vojska ima svojo lastno telefonsko službo, vendar pa se poslužuje bolj svojih radijskih postaj. Če dvigneš pri teh telefonskih zvezah slušalko, lahko poslušaš ure trajajoče zasebne razgovore partijskih boncev z njihovimi ženami ali ljubicami na morju, v kakšnem kopališču itd. Cenzure je več vrst; je zelo rafinirana, ko gre za inozemsko pošto, če na koga pazijo. Sicer pa je zelo primitivna; na deželi sama pošta ne izroči pisem, kadar misli da so sumljiva; tako se prikupi partijskim boncem ali pa ti sami zahtevajo, da se jim mora izročiti ta ali ona pošta. To je šlo tako daleč, da če kdo potuje v Beograd, je naprošen od mnogih ljudi, da nese in dostavi prošnje, pritožbe in pisma, osebno. Najnavadnejši trik cenzure je, da pustijo pošto ležati in jo dostavijo po več tednih, kakor tudi brzojavke. V vaseh gre pošta na občino in leži tam. Kaos na pošti da priliko uradnikom, da odstranijo znamke in pošto uničijo.
To je za slabo plačane uradnike majhen priboljšek. Ljudje pa mislijo, da je pismo na cenzuri in so v strahu,kaj se bo zgodilo. Le uradna pošta je deležna redne odprave.
Bomo nadaljevali
‘MRTVIM SVOBODO, ŽIVIM AREST!’
S policijskimi razmerami v Jugoslaviji se je 30. januarja bavil v londonskem TIMESU njegov stalni sodelavec Bernard Levin, Očividno uporabljajoč informacije od Amnesty International prihaja Levin do zaključka, da ima danes Jugoslavija več političnih zapornikov kot katerakoli vzhodno evropska država, z izjemo Sovjetske zveze. Potem ko v podrobnosti opiše primer srbskega pisca in filozofa Dragoljuba Ignjatoviča , (obsojenega leta 1974 na tri in pol leta zapora,) Levin preide na nov primer političnega preganjanja prvega razreda, ko postavlja diktatorski režim JBTita na zatožno klop odvetnika Srdjo Popoviča. Ta advokat je branil prej omenjenega Ignjatoviča (in mnoge druge), ko so mu sodili. Zdaj ga obtožujejo, češ da je na Ignjatovičevem procesu rekel v svojem zaključnem obrabnem govoru "da so dejstva, ki jih je okrajni tožilec označil kot sovražno propagando, v stvari resnična dejstva
Levin zaključuje, da utegnejo protesti zapadnih organizacij pomagati Popoviču, ki mu bodo sodili februarja. 'Toda tudi če bi režim umaknil obtožnico ali ravnal s Popovičem milo, si moramo vse to zapomniti, ko bomo prihodnjič spet brali kakšen članek, ki bo hvalil Jugoslavijo zaradi njenega edinstveno demokratičnega komunizma in tolerantno ozračje političnega življenja v njej. Razlika med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je velika; toda ne tako velika kot je velika razlika med Jugoslavijo in najmanj popolno svobodno deželo svobodnega sveta; je pribil Levin ob zaključku dolgega članka.	(ps)
DR. MILOŠ VAUHNIK:
BELI KOMUNIZEM
Sovjetska zveza se že dalj časa trudi, da bi prišlo do konference svetovnega komunizma, pri kateri bi se ponovno izkazalo, da ima svetovni komunizem monolitni izgled in da je za svetovni komunizem v vsakem oziru merodajna Moskva. Bili so res lepi časi, ko je Moskva samo zatrobila in že so priletele vse komunistične stranke, raztresene po celem svetu v Moskvo ter vdano potrdile njen primat. Moskva je v svojem triumfu kot voditeljica svetovnega komunizma mogla brez protesta proglasiti Brežnjevo teorijo, da ima pravico v državah, v katerih je prišel komunizem na oblast, omejiti vsak trenutek njih suvereniteto, ako je Moskva mnenja, da je komunizem v eni ali drugi državi ogrožen; to pomeni, intervenirati tudi s silo.
Meseca novembra lanskega leta se je vršil ponoven pripravljalni sestanek za takšno konferenco v poštev prihajajočih komunističnih strank v vzhodni Nemčiji, ki se je zadnja leta izkazala kot ena najbolj pokornih pripadnic sovjetskega imperializma. Ta ponovni sestanek ni imel za Moskvo drugega uspeha kot samo to, da so se dogovorili, nadaljevati z razpravljanjem to leto. Neuspeh pri tej konferenci je nastal iz razloga, ker ni bilo enotnega mišljenja glede ciljev konference svetovnega komunizma. Glavni opozicionalci so bile evropske latinske komunistične stranke, pa tudi Romunija in Jugoslavija.
Ob prilično istem času, ko se je vršil ta pripravljalni sestanek v vzhodni Nemčiji, je bila objavljena skupna izjava italijanske in francoske komunistične stranke; Tej izjavi svet ni pripisal tiste pozornosti, katero bi izjava Inedvomno zaslužila. Je to najbolj razburljiv ideološki dokument, katerega so sestavili komunisti, odkar so Kitajci konec petdesetih let vrgli Moskvi rokavico in potrdili svojo popolno neodvisnost od Moskve. Tildi tokratna izjava francoskih in italijanskih komunistov je izjava neodvisnosti napram Moskvi in zgodovinski učinek te izjave bi mogel imeti ravnotako težke posledice kot svoječasno kitajska izjava.
Kot se je takrat "rumeni" komunizem odcepil od "rdečega" komunizma v Moskvi, tako je tudi tokrat nastopila možnost, da se uveljavi še neke vrste "beli" komunizem, ki hoče uresničiti to, kar se Dubčeku ni posrečilo, namreč ustvariti socializem s človeškim obrazom.
Pravijo, do moramo biti skeptični, kadar komunisti kaj izjavljajo, kajti premnoge izkušnje nas dovedejo do tega. Predobro vemo in smo čutili na svoji koži, da je "taktika"njih vrhovno načelo. V primeru italijansko-fran-coske izjave, bi pa že težko govorili o nekakem dogovoru komunističnega svetovnega imperializma, ki hoče v dogovoru z Moskvo zadati demokratski Evropi usodni u-darec . Proti takšnemu sumu bi govorila že vsebina dokumenta. Obe stranki priznata svobodo mišljenja, svobodo objavljanja, svobodo zborovanja, svobodno gibanje in obe
stranki sta za pluralizem političnih strank in priznata pravico obstoja in delovanja opozicijskih strank, sta za svobodno ustvaritev večine in manjšine. V izjavi je še rečeno, da sta obe stranki zmeraj upoštevali izid splošnih volitev in bosta to upoštevali tudi v bodoče. V izjavi je še splošna floskula, da sta obe stranki proti vmešavanju Združenih držav severne Amerike, toda istočasno je tudi rečeno, da sta proti vmešavanju vsake tuje sile, kar pomeni Sovjetske zveze.
Ali so to res same sladke besede lisice, ki hoče prepričati vrano, da spusti sir iz kljuna?
Kot povedano, do izjave francoskih in italijanskih komunistov je prišlo v trenutku, ko so sedeli v vzhodni Nemčiji skupaj odposlanci evropskih komunističnih strank na pripravljalnem sestanku, ki bi naj določil datum konference, na kateri bi se ponovno potrdil moskovski ideološki primat. Če do take konference res ne pride, bo zaslužila skupna izjava italijanske in francoske komunistične stranke večjo pozornost. Značilne so tudi izjave različnih vodilnih zapadnih komunistov, ki so jih dali v istem času. Ideolog italijanske komunistične stranke Gian Carlo Pa-jetta je Se poudaril, da je monolitnost komunizma danes mogoča samo kot vsiljena " liturgija solidarnosti," zato vsiljena enotnost ni mogoča, kajti časi kominforma so minuli.
V istem času se je oglasil k besedi tudi vodja španske komunistične stranke Carillo, ki je v dobrih zvezah z italijansko komunističnostrariko. Imel je v Rimu intervju in rekel: če stopijo italijanski komunisti v vlado, če pride v Španiji levica naprej in če bo protirevolucija v Portugalski neuspešna , potem bo zapadna Evropa postala osrednje težišče svetovnega delavskega gibanja; Vse to bo zelo zaskrbelo Moskvo, je rekel, in še dodal, da noben marksistični ideolog ni zastopal teze, da naj imajo komunistične stranke po zakonu prednost pred drugimi strankami, da mora marksizem biti uradna državna filozofija, da sta kultura in umetnost v rokah državne uprave ali državnega informacijskega monopola in da obstajal samo en model socializma.
Za Z,apad nastanejo mnogi problemi. Nismo še imeli svobodoljubnega komunizma v zapadni evropski zgodovini, kakor tudi ne komunizma, ki bi ne bil več ali manj poslušen Moskvi. Tudi italijanski komunisti pri svojih francoskih tovariših enega niso dosegli, ko italijanski komunisti od svoje strani zatrjujejo, da priznavajo evropsko gospodarsko skupnost in da hočejo prebaviti tudi NATO.
Vsega tega v skupni izjavi italijanske in francoske komunistične stranke ni. Francoski komunisti merijo na "ljudsko fronto" skupaj s socialisti, Italijani pa iščejo "zgodovinski kompromis" z demokrščansko stranko. Pri italijanskih komunistih smo doživeli, da je bil sklican prvi kongres malih podjetnikov, pri katerem se je zatrjevala ne-datakljivost malih podjetij. Za delavska vprašanja odgovorni član centralnega komiteta Giorgio Napolitano je imel govor pred 1200 komunističnimi ravnatelji, v katerem je napadčl ekstremistične skupine, ki hočejo biti marksistične, toda ne vidijo dejanske krize podjetij in države. Višek njegovih izvajanj je bila zahteva po večji delovni
morali in manjSem izostajanju od dela. Član centralnega komiteta Colajani pa je pred Številnimi delavci na zboru odloCno izjavil, da se morajo negospodarska pod*-jetja absolutno zapreti. Za gospodarska vprašanja odgovorni člpn centralnega komiteta Barca pa je izjavil, da j'e treba k zadostitvifrsocialnih potreb pritegniti tudi zasebno industrijo, član centralnega komiteta Amendola izjavlja: Če priznamo pltiraližemn političnih in socialnih sil, moramo priznati tudi različnost gospodarskih interesov. Komunisti Italije nadalje zastopajo stališče, da nadaljna podržavljenja podjetij niso potrebna, ko je itak že ena četrtina gospodarstva v rokah države. Zgoraj navedeni Barca se je izjavil: "Mi smo v Italiji po nepotrebnem kaznovali kapital, ki je nosil riziko. O tem mora delavsko gibanje temeljito premišljevati"
Dosedaj je bila pravica in dolžnost delavcev kaznovati gospodarje zasebnih podjetij s stavkami, s pretirano odsotnostjo od dela, s počasnim delom in slično. Danes se delavcem predočuje, da to ni koristno za delavske interese.
Preden se je podpisala skupna izjava francoske in italijanske komunistične stranke, je francoska komunistična stranka zahtevala od Moskve jasno izjavo, da v Sovjetski zvezi ni nikakih koncentracijskih taborišč -Gulagov. Meseca maja 1975 je francoska komunistična stranka izdala"izjavo o svoboščinah," katere bi morale biti že vstavljene v francosko ustavo, da se tako zaščiti državljana pred vsemogočno državo in pred totalitarizmom vsake vrste. Zato bi se naj kodificiralo,, da mora biti državljan očuvan pred mučenjem, pred zlorabo internacije v zdravstvene zavode, pred odvzemom državljanstva, pred identifikacijo stranke z državo, kar vse cika na razmere v Sovjetski zvezi. Tako sedaj oba nova zaveznika razglašata človeške pravice, o katerih se sovjetskemu državljanu niti sanjati ne sme.
Gledano iz zornega kota moskovskega dogmatizma, je vse to višek krivoverstva. Eksplozivnost te nove herezije je velika, in nezmotljivosti moskovskih dogmatikov je s tem prizadejan hud udarec.
Ni nobenega dvoma, da potrebuje italijanska komunistična stranka na svoji poti k politični moči kapital in neokrnjeno gospodarstvo. Stranka, pri kateri je od 1.700.000 vpisanih članov samo 45Sodelavcev, že dolgo ne more več govoriti samo za delavski razred. Umrli vodja italijanske komunistične stranke Palmiro Togliatti je že svoječasno zahteval posebno pot za italijanski komunizem, sedanji vodja "marchese" Enrico Berlinguer pa ne zahteva samo posebne poti, temveč tudi določitev lastnega cilja italijanskega komunizma. Ne glede na različne zmešnjave v Portugalski, v Španiji,je trčba iskati kljuC in pomen latinskih izjav in resolucij v Italiji, kjer zahaja sonce nekdaj vsemogočne Democristiane.in v Franciji.
II.
Nihče ne more tajiti, da je lani v mesecu novembru nekaj novega dobilo svoj začetek. Kam bo to vodilo, še ni mogoče predvideti. Predznakov za to, da je na
vidiku "beli komunizem", ne smemo spregledati. Zaenkrat so še samo miselni obrisi; ni še nikakega političnega uresničenja. Vendar že to začeto daje slutiti, da utegne priti do daljnosežnih posledic. Predvsem bodo sovjetski sateliti vzhodne Evrope dobili vtis, da od Moskve vsiljeni model socializma ni neranljiva in najvišja modrost.
Komaj nekaj mesecev je , odkar se je vršila v Helsinkih konferenca za varnost in sodelovanje in že so se razblinila optimistična pričakovanja. Nastopil je pesimizem in temne perspektive za bodočnost se širijo.
Prihaja do dvomov, če je politika za zmanjšanje napetosti bila sploh umestna, ko pa nastopa Sovjetska zveza tako, da zahteva zmanjšanje napetosti samo na zapadni strani, imperialistični koncept Sovjetske zveze pa je sveti "noli me tangere."
Nevralgična točka za kakšno konfrontacijo med Zapadom in Vzhodom je ponovno, oziroma še zmeraj, Jugoslavija, ki zatrjuje, da ne pripada nobenemu bloku. Visoka starost Tita sili sosede k resnemu premišljevanju o posledicah njegovega odhoda. Ker se iz Amerike čujejo glasovi, da bo Sovjetska zveza nastopila z vojaško intervencijo, je pri Italijanih nastala precejšnja bojazen zaradi morebitnih nezaželjenih dogodkov. Po sovjetski miselnosti je eventualna okupacija Jugoslavije tudi dejstvo, ki prispeva k popuščanju napetosti, kajti tako bo odpadel večni kamen spotike in bo konec ražličriih ugibanj.
Vsega tega pa se bojijo Italijani. Zlasti ne žele, da bi postala Jugoslavija zopet 100 ^satelit Moskve.
Iz razumljivih razlogov bi jim bila zelo neprijetna prisotnost Moskve pri Trstu. Njihova posebna pot italijanskega komunizma bi bila v takem primeru neposredno ogrožena. Ni dvoma, da bi se v italijanski komunistični stranki takoj pojavili "kominformisti” , ki bi stali na stališču totalne pokorščine Moskvi. Saj vidijo, kakšne težkoče ima Tito s svojimi kominformisti.
Mnogi bodo tudi vprašali, kako to, če se res ustvarja latinski blok "belega" komunizma, da se nihče od teh ne obme na tako znamenitega predstavnika neodvisnosti od Moskve kot je Tito? Za nasvet, za pomoč, za kolaboracijo, za skupen efekten nastop, ali pa vsaj za skupno izjavo ali rezolucijo, kar bi bilo povsem naravno. Ali jim Tito ni siguren partner, ali pa so ga že odpisali v domnevi, da je Jugoslavija obsojena, da postane zopet 100 ‘fcsatelit Moskve z ali brez okupacije. Zato morajo pohiteti, da ustvarijo takšne pogoje, da Moskva ne bi mogla motiti njihovih konceptov za samostojno pot v socializem.
če pa obvelja teza tistih, ki menijo, da je vsa ta komedija z zapadnim. komunističnim blokom le zelo posrečena taktična poteza Sovjetske zveze, da še bolj podminira zapadni svet, ga še bolj onesposobi kot že je za obrambo proti ekspanzijskim poskusom Sovjetske zveze, potem prav gotovo ne bo Sovjetska zveza prizanesla Jugoslaviji, da jo izpusti iz svojih načrtov.
Italijanski škofje, tudi takšni, katerim se je očitalo, da podpirajo levičarje, so naenkrat pozdignili glas in začeli svariti pred komunisti, ki se približujejo demokrščanski
stranki, da jo pridobe za skupno fronto, za takozvani "zgodovinski kompromis. Opozorili so, da se je v pokrajinah, katere so prevzeli po zadnjih volitvah komunisti v upravo, že začelo z laizacijo, da izginja križ iz uradov, da odstranjujejo redovnice iz bolniänic i. p. Papež sam je dvignil glas proti tistim, ki hočejo Marxa namesto Krista.
Od časa, ko je v letu 1949 izSel ekskomuhikacijski dekret proti komunistom, se je marsikaj spremenilo. Ne-samo, da dekret ni imel nobenega učinka,- prav nasprotno. Že naslednik Pija XII. , Janez XXIII, je simbolično razveljavil ekskomunikacijski dekret, ko je izročil ženi Adžubeja, zeta HruSčova, rožni venec z besedamiMolil bom za Vas in za Va5e otroke. ' Vatikan se je moral vsled slabega položaja demokrščanske stranke v Italiji, sprijazniti najprej z idejo "odprtja na levo," ko so vstopili socialisti v vlado, ker je bilo ta armirano kot manjše zlo, kot da bi komunisti prišli v vlado. Maja 1974 je ta kalkulacija dobila hud udarec. Pri' referendumu za ločitev zakona je večina Italijanov glasovala proti demo-krščanom, ki so nastopili v vprašanju ločitve zakona proti združenim komunistom, socialistom, socialdemokratom in liberalcem, in so samo fašisti podprli demo-krščansko stranko v tej borbi. Junija 1975 pa je bil zadan še hujši udarec, ko je skoraj polovica vseh volilcev oddala glasove marksistično orientiranim strankam; da, celo vsak tretji volilec je glasoval za komuniste. Italijanski komunisti so po teh volitvah izjavili da se odpovedo državno dekretiranem ateizmu in da jim je pri srcu laična, svetovnonazorsko neutralna država, kar pa Vatikana ni moglo pomiriti. Vatikans tudi zelo skrbi slabo duhovno stanje italijanskega katolicizma. Po njegovih lastnih poizvedbah, 60Italijanov, ki se izjavljajo za katolike, ne gre nikdar v cerkev. Od ostalih, ki hodijo v cerkev, pa 38 “frne verjame v neumrljivost duše. To pomeni, da je verska morala tudi pri demokrščanski stranki zelo nizka. Zakaj se potem komunistična stranka poteguje za "zgodovinski kompromis" s stranko katoliške smeri, ki v verskem in političnem oziru tako pripada? Mogoče jo precenjujejo, ali pa jo, kar je bolj verjetno, smatrajo za tako oslabelo, da bo kompromis bolj poceni. Kaže, da bo začela neke vrste križarska vojna proti komunistom. Vatikan danes v Italiji ne more preprečiti političnih rešitev, posebno ne v tej smeri, če in v koliki meri naj bodo komunisti udeleženi na oblasti; zopet se bo moral zadovoljiti s kakšnim manjšim zlom.
Italijanski komunisti pa so tudi že na potu ideološke osamosvojitve. V zadnjem času se je razvil kult Gramscija, italijanskega komunista, ki je shiral v Mussolinijevih ječah. V ječah je napisal sedem knjig. Bil je globok mislec in ga italijanski komunisti smatrajo enakovrednim Marxu.. Ker pa ni soglašal z metodami Stalina, so ga odrivali v drugo vrsto, ker je pač bila italijanska komunistična stranka močno verna Moskvi. To se je na-enkraj .spremenilo in kult Gramscija je v polnem razmahu in že je ideolog italijanskih komunistov Terracini, ki se vztrajno zavzema za samostojno italijansko pot v socializem, proglasil: "Naš Lenin je Gramsci." Ne smemo tudi pozabiti načela Italijanov, ki se glasi: " Italia fara
da se: " To bi pomenilo, Italija skrbi predvsem za sebe. Dvajseto stoletje nam je že dvakrat pokazalo, da so Italijani pragmatiki. V prvi svetovni vojni so takoj po izbruhu vojne Avstrije proti Srbiji izjavili, da jih zavezniška pogodba z Avstrijo in Nemčijo ne obvezuje v primeru, če ena od zaveznic napade tretjo državo, to je, ko je Avstrija napadla Srbijo. Ko so videli, da sta oba zaveznika Nemčija in Avstrija zagazila v globoko v neizhoden položaj, so Italijani'odpadli od svojih bivših zaveznikov in se priključili Antanti, to je Franciji, Angliji in Ameriki.
V drugi svetovni vojni se je zgodilo slično. Najprej so šli s Hitlerjem; ko je kazalo, da bo ta zavzel najmanj celo Evropo, če ne še več. Ko pa se je vojna sreča obrnila proti Hitlerju, so revidirali svoje zavezništvo, odpadli in šli k zapadnim zaveznikom, kot so to storili v prvi svetovni vojni. V tretje gre rado) Pragmatični Italijani, pa tudi če so komunisti, nočejo čez drn in strn z Moskvo. Italijanski sindikalist, ki je potoval po Rusiji, je izjavil: "50 let po revoluciji nimajo zadosti žita navzlic ogromnim rodovitnim poljedeljskim površinam. V deželi mrgoli koncentracijskih taborišč in v njihovi notranji politiki je še mnogokaj takšnega, da je vse to za nas, italijanske komuniste, memento, da se oddaljimo od Moskve."
Zato mora Moskva računati z odpadom italijanskih komunistov ter z njimi v zvezi latinskih komunistov V Ev* ropi. Ne bo to prišlo čez noč, ampak počasi, previdno in premišljeno.
Vsekakor se je po skupni izjavi italijanske in francoske komunistične stranke začelo v latinskem delu Evrope nekaj novega. V loku latinskih dežel od Italije, preko Francoske in Španske in prej ko slej tudi Portugalske leži cona, v kateri se utegnejo odigravati v doglednem času odločilni, da, zgodovinski dogodki za Evropo. Ni mogoče že danes točneje predvideti, kam bo to vodilo, ali eno je gotovo: "Beli komunizem','je na pohodu.
Razboritost italijanskih komunistov je tem bolj mogoča, ker vedo, da jih ne more zagrabiti za vrat mogočna pest Moskve, kot je Dubčeka, ker čuva nje in vse zapadne komuniste NATO in z njo ameriški atomski dežnik.
Nov slovenski uspeh v Avstraliji
Tajništvo Slovenske demokratske stranke v zdomstvu je objavilo, da je Slovence v Avstraliji, za izvolitvijo Miša Lajovica za avstralskega senatorja na listi Liberalne stranke, doletela nova čast, ko je bil Slovenec Vladimir Menart imenovan za predsednika posvetovalnega odbora za narodnostne zadeve pri vladi New South Wales. Ta odbor med drugim svetuje vladi v vprašanjih, ki zadevajo narodnostne manjšine. Odbor šteje 15 članov za dobo 2ali4 let. G. Menart bo predsedoval dve leti.
Novi predsednik je bil rojen v Domžalah leta 1923 in se je preselil v Avstralijo leta 1950, kjer zdaj vodi lastno odvetniško pisarno v Fairfieldu pri Sydneyu. Je član Narodnega odbora za Slovenijo na listi Slovenske demokratske stranke. Tiskovno poročilo zaključuje, da je te neverjetno uspešne korake avstralskih Slovencev na političnem polju mogoče primerjati samo z uspehi slovenskih emigrantov v Združenih državah, kjer pa je število Slovencev neprimerno večje kot v Avstraliji.
NAROČNIKE VLJUDNO PROSIMO, DA UPOŠTEVAJO NAŠA NAVODILA ZA PLAČEVANJE NAROČNINE, ZLASTI NAROČNIKE V SEV.AMERIKi: NE POŠILJAJTE ČEKOV V ANGLIJOI
OROŽJE V NIKINCIH
ali	Od naših
TRGOVINA S SMRTJO	sodelavcev
Večji skupini jugoslovanskih novinarjev so v začetku decembra razkazali stalno razstavo oborožitve in vojaške opreme v Nikincih, vasi, ki je kakih 70 km zahodno od Beograda. Tam že nekaj let razstavljajo orožje in opremo, ki je na prodaj in jo ponujajo delegacijam neuvrščenih držav, ki prihajajo v goste. Taki trgovini v kapitalističnih državah pravijo trgovina s smrtjo. Generalpodpolkovnik Janko Šušnjar je novinarjem povedal: "Kot sestavni del naše neodvisne in neimščene politike razvijamo sodelovanje z neuvrščenimi' in neodvisnimi državami na področju krepitve njihovih obrambnih sposobnosti, z izvozom orožja in vojaške opreme, s prenosom tehnologije, urjenjem kadrov in skupnim razvojem in proizvodnjo teh sredstev."
Jugoslovanskim novinarjem so razkazali razstavo, da bi se pobahali z domačim orožjem, ki je seveda namenjeno predvsem jugoslovanski obrambi. Domača industrija pokriva okrog 80 vseh potreb po orožju in drugi vojaški opremi. Med izdelki, ki so razstavljeni v štirih paviljonih, so orjaške protitankovske in velike protipehotne mine, pa tudi prav majhne mine, ki tehtajo le 80 gramov (manj kot 3 unče). Vodnik je novinarjem razlagal, da male mine niso izdelane "kar tjavdan"; sicer bi poškodovale samo noge enega ali dveh sovražnikov, toda hkrati bi izločile tudi dva ali štiri druge, ki bodo morali ranjenca odnesti v zaledje. "Konstruktorji morajo misliti po vojaško," je zaključil vodnik idilično razlago. Morebiti so konstrüktor ji mislili tudi po teroristično, kajti majhna mina v pismu prav lahko vsaj oslepi prejemnika
Razstavljene so različne vrste razstreliv in razni vžigalniki, kakor tudi vrste streliva za pehotno orožje, tudi tako, ki v Jugoslaviji ni v rabi. Najmodernejše pehotno orožje, izdelano v Jugoslaviji, je polavtomatska in avtomatska puška ter strojnica; vse tri uporabljajo enake naboje (8.58). To orožje naj bi sčasoma nadomestilo sedanje puške, ki so take kot pred 30 leti, ter strojnice, ki so posnetek nemškega "Šarca" iz zadnje vojne (MG -42). Za obrambo pre oklepnimi enotami lahko vsak borec s svojo puško izstreli protitankovsko mino, ki na 100m prebije oklep sodobnih tankov. Zdaj so to mino izboljšali z dodatnim raketnim pogonom in pravijo, da prebije do 30 cm debel oklep tanka, oddaljenega nad 300 m.
Jugoslovanske izdelave je tudi večcevni metalec raket po vzgledu na Stalinove orgle. Izkazalo se je, da sovražno topništvo odkrije njegov položaj, potem ko je v nekaj sekundah izstrelil serijo 32 raket, Zato ga po novem montirajo na prikolico tovornjaka, tako da bo lahko hitro spreminjal položaj in ušel sovražnemu ognju. Izboljšali so tudi stari minomet kalibra 82 mm, ki zdaj ne tehta več 60 kg, marveč samo 40 kg, domet in udarna moč pa sta se povečala. Tudi 120-milimetrski minomet izdelujejo zdaj v lažji obliki, tako da tehta okrog 100kg namesto 400 kg. Polavtomatski 75-milimetrski top, ki izstreli
25 granat na minuto z dometom 8.5 km, se je izkazal "v obrambnih vojnah raznih prijateljskih narodov,”
Na voljo so tudi helikopterji in letala (z angleškimi motorji ), ki jih izdelujejo v tovarni Soko v Mostarju. "Kragulj" in "jastreb" sta že znana ; eden s propelerjem, drugi trenažni dvosedežnik, ki ga je mogoče uporabiti tudi za napadanje ciljev na zemlji. Reaktivec "orel" se je prvič pokazal na paradi maja za dan zmage. Poleg tega prodajajo oklepne transporterje, ki so jih tudi pokazali na paradi, in žepne podmornice.
mnenje iz Švice
S to razstavo so se bavile tudi LUZERNER NEUSTE NACHRICTEN, čijih izrezek nam je poslal eden naših naročnikov.
Po njihovem mnenju obstaja vzročna zveza med kampanjo proti kominformovcem in izjavo zveznega sekretarja za notranje zadeve Hran ja Herljeviča, na seji zvezne skupščine, ter že prej omenjeno tiskovno konferenco generalpodpolkovnika Sušnjarja, Švicarski list je mnenja, da je bila tiskovna konferenca namenjena predvsem Sovjetom, češ jugoslovanska obramba ima vsenarodni značaj in jugoslovanska oborožitev je takšna, da lahko uspešno kljubuje napadu sovjetskih tankovskih enot in uniči vse njihove desantne napade na Jugoslavijo. Posebno pozornost so NACHRICHTEN posvetile tistemu delu Sušnjarjevega govora, ki je omenil sodelovanje z drugimi deželami.
Omenjeni švicarski časopis ve povedati, da so med temi deželami Francija, Švica, Britanija, ZDA in Romunija. Se večje zanimanje med diplomatskimi krogi v Beogradu pa je zbudilo namigovanje iz službenega jugoslovanskega vladnega mesta, da bi bila pod gotovimi pogoji Jugoslavija primorana revidirati svoje stališče glede neširjenja atomskega orožja. Tuji opazovalci v Beogradu se sedaj sprašujejo, kaj je namen takih izjav: samo odvrniti eventuelnega napadalca ali pa morda te izjave pomenijo, da Jugoslovani resno mislijo na izdelavo atomskih orožij. Proizvodnja relativno cenenih in lahkih atomskih orožij je danes mogoča. Jugoslavija ima bogate izvore urana, dva atomska instituta z reaktorji, z ameriško pomočjo pa gradi v Krškem svojo prvo električno centralo na atomski pogon. Jugoslavija je pred kratkim podpisala mirovno pogodbo z Italijo, vojaško se neutralne Avstrije nima bati, odnosi z Romunijo so odlični ali vsaj dobri, Albanija proti Jugoslaviji nima agresivnih namenov, ker vojaško ne pomeni mnogo, čeprav od časa do časa jugoslovanski voditelji vedo kaj povedati o albanskem iredentizmu v Jugoslaviji. Ostaneta torej Bolgarija in Madžarska, to je Bolgarija in sovjetski tanki v panonski nižini. Jugoslavija se oborožuje do zob.
Kaj ne verjame dokumentom, podpisanim v Helsinkih, vprašujejo Švicarji.
AMERIKA,POMAGAJ:
Ne zanikam zanimivosti gornjih podatkov o jugoslovanskem orožju, čeprav sem poučen, da je večina tega orožja bilo moč videti že na vojaški paradi v
Konec na 15.strani spodaj
Nadaljujemo z referatom, ki ga je imel DR.LJUBO ŠIRC v Claremont Collegeu v Kaliforniji:
RESNIČNE MEJE GOSPODARSKI RASTI IN NAPREDKU
(2)
Tako torej eno od glavnih meja gospodarske rasti praksa na široko potrjuje. Rast mora biti gospodarska, to je^ora imeti za svoj cilj zadovoljitev človeških potreb v dolgoletni prihodnosti, ne pa šele enkrat v prihodnjem stoletju. To pomeni, da je treba upoštevati ne le tehnično učinkovitost v dodeljevanju dobrin. Slednja pomeni trge in trgi pomenijo poskuse, ustvariti maksimalno človeško zadovoljstvo z dano količino proizvajalnih faktorjev in z dano stopnjo tehnike. Pomeni tudi, da je treba obračati^' veliko pozornost organizaciji in upravljanju . Z drugimi besedami , rast, ki sestaja iz proizvajanja artiklov, ki niso zaželeni ali pa so zaželeni veliko manj kot tisti, ki jih ne proizvajajo, sploh ni rast ampak potrata. Proizvodnja za kopičenje takih artiklov, ki jih ni moč prodati'oziroma za izrabljanje neizkoriščane zmogljivosti tja v en dan, ni nič drugega kot prav to. Če pri tem uporabljajo človeške napore, potem so proizvajalci ogoljufani vsaj za del svojih prispevkov; če pa uporabljajo omejene naravne vire, potem je učinek še slabši.
Klasičen primer za to, kako škodo lahko povzroči napačen gospodarski sestav, je primanjkovanje hrane, zaradi slabe sovjetske letine v letu 1972. Ko bi sovjetsko kmetijstvo uporabljalo proizvajalne in organizacijske metode, kakršne uporabljajo v Združenih državah, bi moglo v občutni meri povečati proizvodnjo in bi ne postalo breme ostalemu svetu. Z drugimi besedami, ne bi tratilo omejenih virov kot to dela zdaj.
In kar je še slabše,ta neučinkoviti sovjetski sistem je uspel vplivati na ostali svet in.nalagati maksimalne norme za rast drugim državam. Najhuje prizadete so bile nekatere države v razvoju,ki so se vzgledovale, - pa četudi brez kakega navdušenja, - po sovjetskem načrtovanju ter ga uporabile za lastno gospodarstvo. Naj omenimo tu Indijo: - tam je osredotočanje na težko industrijo in na z njo povezane velike kapitalne vloge vodilo v pojav mučnega problema kakih 12 milijonov brezposelnih ljudi po mestih, Seveda v Sovjetski zvezi enostranska rast ne učinkuje na tak način, imajo pa tam prikrito brezposelnost. Negativne učinke enostranske rasti pa lahko opazimo v Jugoslaviji, kjer je pol milijona brezposelnih in en milijon "začasno" zaposlenih ljudi v tujini od skupnega števila deset milijonov aktivnih ljudi; na delovno silo izven kmetijstva odpade približno štiri in pol milijona ljudi.
Sovjetsko načrtovanje in umetna rast sta po vsem videzu dala navdiha tudi francoskemu načrtnemu gospodarstvu in naporu za hitrejšo rast. Toda v Franciji je zdravo spoštovanje gospodarskih načel preprečilo kako občutno opustitev težnje po učinkovitem izrabljanju gospodarskih virov. Pojavila pa se je druga meja nagle rasti. Leta 1966 je eden od prvotnih pionirjev francoskega načrtovanja Jean Fourastie na seminarju v Glasgowu omenil trenja in napetosti, ki so se
pojavila v francoskem političnem življenju prav zaradi pospešitve rasti. Njegova teza je, - in težko mu je ugovarjati, - da se človeška bitja morejo privaditi določeni meri sprememb v svojem življenju; če pa je sprememb iznad te mere, začno posamezniki in z njimi tudi sam družbeni red - propadati.
Trenja se niso pokazala samo v Franciji, temveč tudi v drugih državah. Vsekakor pomeni podvojenje ali početverjenje narodnega dohodka v kratki dobi to, da morajo ljudje spreminjati zaposlitev pogosto sredi svojega življenja. To je najočitnejši primer o tem, kako gospodarska rast prizadene človeško psihološko stabilnost. Sirom po Evropiiso uvajali številne sheme za prešolanje delovne sile. In delavcem to ni bilo po godu: strokovna in zemljepisna mobilnost sta potrebni za sleherno gospodarsko rast, med tem ko delavski sindikati običajno skušajo preprečiti velikopotezno odpuščanje delavcev in spremembe. In tako se je delovna sila v industriji znašla nekje v sredi med željo po hitri gospodarski rasti na eni strani, in mirnem življenju na drugi strani. In to v mnogih primerih tudi pojasnuje sedanje težave širom po svetu.
NOTRANJI VIDIKI RASTI.
V 1950-ih letih so bili mednarodni gospodarski odnosi tudi pod vplivom idej o rasti prek kapitalnih investicij, ki so delno izvirale iz sovjetskih naukov deloma pa iz proti-ciklične politike, kakršno je zasnoval Lord Key-nes.JLord Keynes je seveda uvedel investiranje v svojo strategijo o polni zaposlitvi v prvi vrsti kot vir celokupnega povpraševanja po dobrinah. Njegov temeljni vzorec je bil tako kratkoročno orientiran, da ni dovolj upošteval povečanj proizvajalne zmogljivosti, do katere je privedlo ravno investiranje.
Toda Harrod in Domar sta vlila dinamiko v Keynesov vzorec in sta rast, dokaj enostransko , pogojila od investiranja na podlagi obrazca o razmerju med kapitalom in proizvodnjo, po katerem bi naj vsaka doza kapitala dvignila narodni dohodek za odlomek lastne vrednosti. Ne oziraje se nato, Ikaj so prvotni učenci Harrod -Domarjeve šole hoteli reči, - in bili so gotovo modrejši od svojih naslednikov, - pa so ta nauk poljudno razumeli tako, da vloga slehernega dodatnega kapitala dviga proizvodnjo in torej vodi v nadaljiji gospodarski razvoj.
To napačno razumevanje je napodročju politike gospodarskega razvijanja in politike pomoči državam v razvoju rodilo dokaj čudne plodove. Menili so, da so države v razvoju premalo razvite zato, ker ne uporabljajo dovolj kapitala. In v skladu s to trditvijo bi mogli dalje reči, da so se napredne države razvile na račun zaostalih držav s tem, da so slednjim jemale kapital, to je, da so jih izkoriščale. Komaj v 1960-ih letih so začeli zaradi praktičnih izkušenj zamotavati tako naziranje in nastal je nov koncept o sposobnosti učinkovitega uporabljanja kapitala.
Vendar pa niti to odkritje ni povsem rehabilitiralo vloge gospodarske pobude in organizacije. Če primanjkuje oseb, ki so sposobne izbirati pravilne investicijske projekte in primerno organizirati njihovo gradnjo in obratovanje, potem tega ni moč nadoknaditi s še tako velikimi kapital-
nimi vlogami. Pokojni jugoslovanski ekonomist Bičanić je izjavil, da bi jugoslovansko gospodarstvo hitreje rast-lo, če bi bilo manj investicij, in če bi projekte izbirali bolj skrbno in jih v praksi upravljali z večjo vnemo. Dejansko je smisel za podjetnost še en važen dejavnik za gospodarsko rast.
Tega niso vselej razumeli in v mnogih primerih še danes ne razumejo. Včasih so zelo upoštevali poskuse kake vlade iztisniti več akumulacije iz držav, povezanih z njo, ter to akumulacijo potem trošiti v skladu z osrednjim načrtom. Tako imenovana kapitalistična vlada ZDA pod Jackom Kennedyjem je skušala na primer vsiliti osrednje načrtovanje državam Latinske Amerike, ki so se pridružile "Zavezništvu za napredek;” to bi naj bil pogoj za ameriško kapitalno pomoč.
Se v 1970-ih letih je britanski minister za industrijo (do junija leta 1975) Anthony Wedgwood -Benn težil za prevzemanje sklepov o investicijah od zasebnih podjetij v državne roke, da bi tako izboljšali gospodarsko učinkovitost. In vendar vse znane izkušnje komunističnih in zaostalih držav ne eni strani, ter uspešnih držav, predanih svobodnemu trgu, - kot so Zahodna Nemčija, Italija in Japonska - na drugi strani izpričujejo, da je moč pristno rast doseči najbolje z decentraliziranimi odločitvami in obenem z močnimi stimulacijami za učinkovitost.
Upoštevati je treba še en mednarodni vidik. Kot sem že povedal, zahteva hitra rast spremembe v ustroju, toda te spremembe postajajo še širše, če vklučimo tudi možnosti zunanje trgovine. Dejansko se dogaja, da se sedanje neuravnovešene gospodarske razmere odražajo doma v inflaciji, med tem ko v mednarodnem kontekstu dobivajo obliko razpadanja mednarodnega denarnega sistema. Seveda sta domača in mednarodna nestabilnost v določeni meri posledica že omenjene napetosti, ki vlada zaradi želje ljudi po višjih dohodkih, ne da bi bili pripravljeni doprinesti k temu ustrezno višjo storilnost.
Ne more pa biti veliko dvoma o tem, da je mednarodni denarni sistem odpovedal tudi zaradi neizpostavljenih zahtev, ki jih postavlja nagla gospodarska rast.
V 19. stoletju, kč> je vladal sistem zlatega standarda, je ta z lahkoto uravnaval gospodarstvo, ker je znašala rast v industrjskih državah povprečno dva odstotka na leto in so bile spremembe v ustroju temu primerno majhne. Toda v 1950-ih in 1960-ih letih je rast znašala povprečno štiri odstotke in še več s precejšnjimi variacijami, kar je nujno iztirilo sleherni regulacijski sistem, temelječ na trdno določenih in prožnih menjalnih tečajih, kajti strukturalnih sprememb v raznih državah ni bilo moč dovolj hitro uskladiti med seboj. In če k temu še dodamo inflacijo zaradi večanja proizvajalnih stroškov in velike premike kapitala, potem lahko razumemo, da so bili zaman vsi poskusi uvajanja sprememb, ki bi potekale v redu.
Dejansko tu ne gre za kako novo omejevanje rasti - to je preprosto meja, ki jo nalaga potreba za ohranitev učinkovitega uporabljanja gospodarskih virov - prenesena na mednarodno področje in povezana z državnimi in mednarodnimi denarnimi sistemi. Povezava je potrebna zato, da nudi gospodarstvenikom napotke o cenah. (Bo sledilo)
■^Zaključek uvodnikov - prenos s prve strani
tujih dežalah, in ne nazadnje zaradi " politike neuvrščenosti,” kakorkoli-že to zveni nerazumljivo normalnim možganom nekomunističnega izvora.
Morebitni obiskovalci pa naj upoštevajo tudi tole: če so zapisani v črni knjigi komunističnega režima ali če je iz enega ali drugega razloga režimu do teg, da se jih iznebijo ali onemogočijo, potem bodo že iznašli "dokaze” za njihovo sovražno delovanje in nihče jim ne bo mogel pomagati. Redki, sila redki so, za katere bi se oblasti nove domovine zavzele ali celo uspele. Poznamo tudi nekaj takih primerov, vendar pa je to prej izjema kot pravilo. Dokler se razmere doma ne razčistijo in se režim resnično ne odloči za socializem s človeškim obrazom, naj se emigranti ne igrajo s svojo svobodo, pa čeprav je moč razumeti, kaj jih vleče v domovino.
RUDA JURČEC
V začetku novembra lani je v Buenos Airesu po daljši bolezni umrl Ruda Jurčec, urednik SIJA SLOVENSKE SVOBODE, sicer pa dobro poznani slovenski časnikar, esejist, organizator in še kaj.
Neomajno je stal na straži pred komunistično nevarnostjo, tako med vojno v domovini kot zadnji urednik SLOVENCA kakor pozneje v emigraciji preko politično -časnikarsko-kulturnega delovanja. Bil je zaveden Slovenec; odklanjal je jugoslovansko rešitev našega političnega vprašanja. Sicer med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije , in • njen dolgoletni predsednik, je v gotovem pogledu sprožil plaz, ki je Akcijo razdelil v dva tabora in povzročil ločitev duhov. Njegova zasluga za krepitev slovenske državne zavesti ter protikomunističnega nazora je izrazitega obsega, kar gre pripisovati njegovi izredni načitanosti in izobrazbi, delavnosti in požrtvovalnosti.
Žal pa ga je tu nekajkrat zaneslo , kar je končno privedlo tudi do ločitve z nami, dass smo ga dotlej tretirali s spoštovanjem in občudovanjem, širili njegove knjige in v načelu branili njegovo osnovno stališče. Drugi so ga branili in opravičevali to, z njegovim zdravjem.
Do preloma z nami je prišlo, ko je kljub prošnji po zaupnosti objavil dr. žebotov prvi osnutek deklaracije. Tedaj smo vprašali, če to ne koristi Udbi, kar je on obrnil, češ da smo ga obtožili udbaštva. KLIC smo izmenjavali z njegovim SIJEM do našega 25-letnega jubileja, ko smo v celoti brez kakega dodatka ponatisnili, kar je on tedaj zapisal o našem listu. Očividno je pričakoval od nas, da se mu bomo opravičili. Ker se nismo, nam je ukinil zamenjavo. Je to sicer majhna epdzo.da,. vendar pa kaže dovolj nazorno, da je bil v svojih sodbah ali zaključkih drzen, kar dokazujejo tudi njegove " Luči in sence.”
To ga je verjetno napravljalo na splošno za borbenega in ideološko ■ neomajnega leaderja, a po drugi strani je povzročilo ne preveč lahke delovne odnose. Ljudje se namreč lahko razlikujemo v mnenju, kako priti do slovenske svobode; to pa še ne pomeni, da je dovoljeno dvomiti o iskrenosti enega ali drugega, če za to res ni neizpodbitih dokazov, da gre za prevaro.
Rudi Jurčecu gre hvaležpn spomin. Naj počiva v Bogu;
Uredništvo.
Od meseca do meseca
Sovražniki na Hrvaškem
Na zasedanju hrvaškega sabora 3. decembra je republiški sekretar za notranje zadeve Zlatko ’Uzelac govoril o sovražni dejavnosti in povedal, da je služba za notranje zadeve letos sprožila postopek proti 53 osebam za hujša kazniva dejanja proti ljudstvu in državi. Vse te ljudi so redna sodišča obsodila na več let zapora.
"Zdaj teče postopek proti približno 50 ljudem, ki so skušali porušiti ustavno ureditev in so delovali v neposredni povezavi s sovražno emigracijo:' Uzelac ni povedal, koliko je med temi kominformovcev. Vse sovražnike je pometal v en koš, češ da "smo dolžni seznaniti čim širši krog naših delovnih ljudi s cilji in sredstvi, ki jih uporablja sovražnik, ter okrepiti široko fronto delovnih ljudi proti vsem sovražnikom, pa naj nastopajo s pozicij nacionalizma, unitarizma, informbirojevstva ali s kakršnekoli druge sovražne pozicije."
Uzelac je dejal, da so vse teroristične skupine, ki so jim sodili letos, "pripravljale atentate, sabotaže in ekspolozije povsod, kjer bi se jim ponudila priložnost, zlasti tam, kjer se zbira večje število občanov. Za uresničitev teh naklepov so imeli pripravljene ustrezne eksplozivne naprave ." Uzelac ni bil konkreten, a verjetno misli na ustaše, ki so jim na primer sodili 17. februarja v Zadru (gl. KT št. 428). Na splošno govoreč je zatrdil, da "nobena grupacija sovražnika v naši državi med ljudstvom ni deležna širše podpore in nima vpliva nanj." Vsi se " držijo predvsem zaprtih krogov somišljenikov, ostajajo v istih skupinah ter načrtujejo svojo odkrito dejavnost za trenutek, ki bo po njihovi oceni nekoč vendarle nastopil. Medtem ko računajo s takšnimi kriznimi situacijami in si jih želijo, se pripravljajo, da bi jih izkoristili v svoj prid. Potemtakem gre pri teh sovražnih silah za nekakšno peto kolono, ki zaradi prikrivanja in ilegalnosti svojega delovanja ter zaradi zločinskih namenov pomeni nevarnost, proti kateri se morajo bojevati vse strukture naše družbe. Služba za notranje zadeve ima pregled nad delom in delovanjem takih ekstremnih nosilcev sovražne dejavnosti v tujini in doma. V domovini jim spričo vse izrazitejšega sodelovanja med občani in službo preprečujejo nadaljnje delovanje, kakor hitro preraste v kaznivo dejanje." Uzelac je tudi povedal, da med pripadniki odkritih sovražnih skupin ni bilo delavcev, a nad 80 gojiti je imelo univerzitetno izobrazbo.
31 Informbirojevcev
Zvezni javni tožilec dr. Vuko Goce Gučetič je na skupni seji odborov zveznega zbora skupščine SFRJ za notranjo politiko in pravosodje 4. decembra izjavil, da so zaradi kaznivih dejanj sovražnega delovanja s pozicij informbiroja sprožili kazenski postopek proti 31 osebam, in to v Srbiji proti 6, VT Vojvodini proti 9, V.Banjaluki proti 7, v Zagrebu proti 3, v Splitu proti 3 in v Skoplju 3. Te osebe so bile povezane z informbirojevsko emigracijo ter so poskušale na razne načine sovražno dejav-
nost proti socialistični Jugoslaviji. Pripravljale so "letake, razglase, razna navodila in podobno in celo sezname ljudi, ki bi jih ustrelili ali poslali v taborišča. Pri vsem tem delu so se opirale na informbirojevsko emigracijo v tujini ali se povezale z njo.”
Zvezni tožilec je povedal, da so zaradi kaznivih dejanj s pozicij nacionalizma in iredentizma sprožili kazanski postopek na Hrvaškem proti približno 80 ljudem, na Kosovu proti 33, v Sloveniji pa proti 7. Zaradi sovražnega delovanja so sprožili postopek tudi proti 8 duhovnikom.
Zvezni javni tožilec je sicer navajal številke, ne pa datumov, tako da je prav mogoče, da je med hrvaške nacionaliste in kosovske iredentiste štel tudi tiste, ki so bili že obsojeni. Povedal je, da politična kazniva dejanja prvih 9 mesecev niso naraščala, vendar so imela resnejše in bolj organizirane oblike."
Skupščinska odbora sta obravnavala kaznivo dejavnost s posebnim ozirom na gospodarski in politični kriminal. Zvezni javni tožilec je povedal, da je bilo okrog 50 primerov "spodkopavanja gospodarskih temeljev naše države',' kar pomeni ne le najhujši grabež ampak tudi "škodljivo dejanje s sovražnih pozicij." Hujše oblike gospodarskega kriminala so naraščale od leta 1969 do 1974, nakar se je število umirilo. Pomočnik zveznega sekretarja za pravosodje dr. Dušan Cotič je delegatom povedal, da je v zadnjih 15 letih prišlo v razvitih zahodnih državah do povečanja kriminalnih dejanj z nasiljem, v Jugoslaviji pa take tendence ni čutiti.
Slovenci zanikujejo
Republiški svet za varstvo ustavne ureditve je 5 decembra postavil zveznega javnega tožilca na laž z naslednjim sporočilom:
"V sredstvih javnega obveščanja je bilo 4. in 5. decembra 1975 objavljeno sporočilo, da je zvezni javni tožilec na skupni seji dveh odborov zveznega zbora skupščine SFRJ, ki sta obravnavala politično kazniva dejanja v naši državi za prvih 9 mesecev letošnjega leta, izjavil, da je bil sprožen kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj s pozicij nacionalizma in iredentizma med drugim tudi v Sloveniji, in sicer proti 7 osebam. Republiški svet za varstvo ustavne ureditve je raziskal verodostojnost omenjene trditve pri organih odkrivanja in pregona ter ugotovil, da ni nihče v SR Sloveniji v preiskavi zaradi omenjene protizakonite dejavnosti. Republiški svet za varstvo ustavne ureditve je na to očitno napačno informacijo opozoril zveznega javnega tožilca." (Gl. komentar v KT decembra) .
Mirtič v Moskvi
Zunanji minister Miloš Minič se je mudil od 8. do 11. decembra na "uradnem prijateljskem obisku" v ZSSR. V Moskvi se je pogovarjal z Gromikom in sprejel ga je Kosigin. Po Moskvi je Minič obiskal Minsk in med zapadnimi dopisniki v Moskvi se je razvedelo, da se bo tam srečal z Brežnjevom, ki naj bi se takrat vračal iz Varšave. S sestankom naj bi Brežnjev izkazal Miniču posebno pozornost, toda Minič je zapustil Minsk, ne da bi se videla.
V skupnem sporočilu je bilo rečeno, da so pogovori "minili v ozračju prijateljstva, vzajemnega zaupanja in odkritosti," tikali pa so se dvostranskih odnosov in "najpomembnejših mednarodnih vpraSanj." Ugotovili so izboljšanje sodelovanja "na podlagi načel, vsebovanih v skupnih jugoslovansko-sovjetskih deklaracijah, izjavah in sporočilih, sprejetih na najvišji ravni." To je bila edina izjava, ki se je nedorečeno nanašala na beograjsko in moskovsko izjavo izpred 20 let. Ti izjavi sta potrrdili enakovrednost različnih poti v socializem, samostojnost in nevmešavanje med socialističnimi državami in se Jugoslavija nenehno sklicuje nanju, toda Sovjeti niso ustregli Miniču, da bi ju v sporočilu neposredno navedli. Sporočilo le pravi, da "se dosledno uresničuje" linija, "ki je bila določena na podlagi pogovorov" med Titom in Brežnjevom "za vsestranski razvoj prijam > teljskega sodelovanja."
Sporočilo trdi, da se širijo jugoslovansko-sovjet-sko sodelovanje na političnem področju, trgovinski, gospodarski in znanstveno-tehnični odnosi ter odnosi na področju kulture. Obe strani sta potrdili "pripravljenost, da bosta strogo spoštovali ter dosledno in v celoti uresničevali načela ter dosežene dogovore" helsinške konference o evropski varnosti in sodelovanju. Kot je znano, spada med ta načela tudi sprostitev stikov med ljudmi, ki jo ZSSR popolnoma prezira. V sporočilu so se zavzeli tudi za "uresničevanje odločnih ukrepov, s katerimi bi zavrli oboroževalno tekmo in dosegli vseobčo in popolno razorožitev," izrazili "resno skrb" zaradi Bližnjega vzhoda, podprli neodvisnost in ozemeljsko celovitost Cipra ter "izrazili skrb v zvezi s položajem v Angoli, ki je nastal zaradi tega, ker se v notranje zadeve LR Angole vmešavajo Južnoafriška republika ter drugi tuji intervencionisti in plačanci." Pri tem prav gotovo niso mislili na ZSSR in Kubance, ki se bojujejo v Angoli. Jugoslavija in ZSSR sta potrdili, "da sta trdno odločeni tudi v prihodnje podpirati ljudstvo in zakonito vlado LR Angole, ki se bojujeta za neodvisnost, suverenost, ozemeljsko celovitost in nacionalno enotnost." Izjavili sta, da bosta krepili "vlogo in učinkovitost dela " OZN.
Minič je Gromika "seznanil z jugoslovanskimi stališči" o mednarodnih gospodarskih vprašanjih in bližnji neuvrščeni konferenci v Colombu "ter izrazil prepričanje, da bo ta konferenca nov prispevek v boju za mir, neodvisnost, enakopravne odnose in družbeni napredek."
Kot kaže, Gromiko o tem ni nič rekel. Oba sta "izrazila zadovoljstvo z opravljeno izmenjavo mnenj in prepričanje, da bodo ti pogovori pripomogli k nadaljnjemu razvoju prijateljskih odnosov in vsestranskega sodelovanja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo," je rečeno v sporočilu.
Minič v Romuniji
Zunanji minister Miloš Minič je decembra veliko potoval, Pred Moskvo je 3, in 4. decembra obiskal Nizozemsko. 14, decembra je odletel v Pariz, kjer je zastopal Jugoslavijo na konferenci o surovinah in razvoju; v govoru 16. decembra je zagovarjal znano stališče neuvrščenih držav, ki nočejo pomoči od razvitih, temveč zahtevajo novo svetovno gospodarsko ureditev . 24.ih'
I 25. decembra je obiskal Romunijo, kjer se je pogovarja,! z zunanjim ministrom Macovescom in ga je sprejel tudi predsednik Ceausescu. Skupno sporočilo o obisku je potrjevalo "odnose tradicionalnega prijateljstva" med Jugoslavijo in Romunijo. Ministra sta izmenjala mnenja o varnosti in razvoju sodelovanja v Evropi, o sodelovanju na Balkanu, položaju na Cipru in Bližnjem vzhodu, o krepitvi vloge OZN, o ustavljanju oboroževalne tekme ter o jedrski in splošni razorožitvi, o novi mednarodni gospodarski ureditvi in o rastoči vlogi neuvrščenih držav in držav v razvoju, zlasti še majhnih in srednjih držav, v mednarodnih odnosih. Glede teh vprašanj sta ugotovila " identičnost ali sorodnost" pogledov. " Pogovori so potekali v ozračju toplega prijateljstva in prisrčnosti, popolnega zaupanja in vzajemnega razumevanja, kar je •v značilno za odnose med obema socialističnima državama," je rečeno v sporočilu.
Minič je ob vrnitvi dejal, da je bil obisk "deloven in prijateljski" in da sodi med tiste stike, ki jih uresničujejo, "kadar obe strani ocenita, da je treba izmenjati mnenja o dvostranskih stikih in mednarodnih vprašanjih, ki zanimajo obe strani." Pogovori so potekali "v izredno prijateljskem ozračju" in so bili "prisrčni, odkriti in zelo vsebinski," je izjavil Minič.
če primerjamo izjave o obiskih, vidimo v Moskvi ozračje "prijateljstva, vzajemnega zaupanja in odkritosti," V Bukarešti pa ozračje "toplega prijateljstva in prisrčnosti, popolnega zaupanja in vzajemnega razumevanja" Torej v Moskvi manjka topline in prisrčnosti, pa tüdi zaupanje ni popolno. V Bukarešti je razumevanje nadomestilo odkritost, ki v socialističnem diplomatskem slovarju pomeni, da se mnenja križajo.
Med Miničevem obiskom na Romunskem javno ni bilo govora o Ceausescovem obisku Jugoslavije, ki je bil napovadan za jesen, čeprav datum javno ni bil določen. Zapadni časopisi so poročali, da naj bi Ceausescu prišel v Beograd 14. oktobra, a da je bil obisk nenadno odpovedan.
Šfrougal v Beogradu
Predsednik vlade ČSSR Lubomir Strougal je bil ha obisku v Beogradu od 8. do 10. decembra. Kot je rečeno v skupnem sporočilu, ki je bilo izdano ob obisku, sta s predsednikom zveznega izvršnega sveta Džemalom Bi-jedičem "z zadovoljstvom ugotovila uspešen razvoj medsebojnih odnosov in sodelovanja" med SFRJ in ČSSR. Ti odnosi se razvijajo "na podlagi medsebojnega zaupanja, spoštovanja neodvisnosti, suverenosti, enakopravnosti, nevmešavanja in upoštevanja posebnosti notranjega razvoja ter mednarodnega položaja" obeh držav. Pogovarjala sta se predvsem o gospodarskem sodelovanju. Po dolgoročnem trgovinskem sporazumu za obdobje 1976 -1980 bo medsebojna izmenjava blaga in storitev dosegla vrednost okoli $4,3 milijarde, kar je skoraj še enkrat več kot so dosegli v letih 1971-75. Dobro se razvija tudi sodelovanje v metalurgiji in pri graditvi jugoslovanskega naftovoda. Ugotovila sta možnosti za razširitev sodelovanja v vrsti industri jskih panog, zlasti v strojni in kemični industriji. Govorila sta tudi o mednarodnem položaju in sta bila zadovoljna z doseženim popuščanjem napetosti.
"Pozitivno sta ocenila prispevek, ki ga dajejo socialistične , neuvrščene in druge države, kakor tudi napredne in miroljubne sile h krepitvi miru, varnosti in enakopravnega mednarodnega sodelovanja:' Izrazila sta zaskrbljenost, "ker v nekaterih delih sveta 5e vedno delujejo sile, ki skuSajo ustaviti ali zavreti tak razvoj," krSijo pravice narodov in se skuSajo vmešavati v notranje zadeve drugih dežel. Zavzela sta se za razorožitev, varnost v Evropi in uresničitev sklepov OZN o Bližnjem vzhodu in Cipru. Zaskrbel ju je položaj v Angoli, "ki je nastal spričo neposrednega vmešavanja neokoloniali-stičnih sil, zlasti pa agresije regularnih čet in plačancev iz Južnoafriške republike." Pozdravila sta zmago narodov Indokine in se zavzela za krepitev OZN, kot je ob takih prilikah običajno.
Trgovina s Sovjetsko zvezo
V	Moskvi sta 8, decembra podpisala nov trgovinski sporazum zvezni sekretar za zunanjo trgovino Emil Ludviger in sovjetski minister za zunanjo trgovino Nikolaj Patoličev. Novi sporazum za obdobje 1976 -1980 predvideva precejšno razširitev gospodarskih zvez med Jugoslavijo in ZSSR, Blagovna izmenjava se bo povečala 2.4-krat v primerjavi s prejšnjim petletnim obdobjem. Protokol o blagovnih listah za leto 1976 predvideva vrednost izmenjave v viSini $2,300 milijonov, Ludviger je izjavil, da bo mogoče sporazum uresničiti pred časom, zlasti če se bodo naprej razvijale začete oblike sodelovanja, kot na primer industrijska kooperacija. Tako bo ZSSR priSla na prvo mesto po obsegu izmenjave, ki jo ima Jugoslavija s katerokoli državo na svetu.
Umor na Švedskem
V	Švedskem obmorskem letovišču so 15. decembra ubili 35-letnega Stipeta Mikuliča, ki so ga jugoslovanski časopisi oklicali za "voditelja ustaSke teroristične organizacije 'Drina' na Švedskem." Neznani storilci
so izstrelili več revolverskih strelov, ko je okrog petih sedel v avtomobil pred svojo hiSo. Septembra je bil Mikulič pred sodiSčem v G3teborgu, ker so ga obtožili zaradi krSitve zakona o terorizmu. Po nalogu sodiSča je imel omejeno svobodo gibanja in se je moral redno javljati policiji.
Smrtna obsodba
Na sam božični dan je veliki senat okrožnega sodiSča v Beogradu izrekel smrtno kazen Miljenku Hrkaču, ki je bil obtožen, da je leta 1968 podtaknil mine v beograjskem kinu, pod grobnico herojev na zagrebškem pokopališču Mirogoj in v garderobo beograjske želežniSke postaje. V obrazložitvi sodbe piSe, da je sodiSče "nedvoumno ugotovilo, da je obtoženi Miljenko Hrkač 13. julija 1968 skupaj z ustaSkim teroristom Antejem Pena-vičem prinesel v Beograd zavitek razsrdiva z vžigalniki, ki ga je nastavil v kinomatograf " 20.oktober." Po odhodu obtoženega Hrkača je v kinu prišlo do močne eksplozije, ki je ubila enega človeka, mlado dekle je dobilo življensko nevarne poškodbe in izgubilo obe nogi, medtem ko je bilo 76 gledalcev huje in lažje ranjenih. Povzročena je bila tudi znatna gmotna Skoda." Hrkač že
več let sedi v zaporu in so mu že nakajkrat sodili za iste zločine, čeS da so priSli na dan novi dokazi. O najnovej-Sem procesu, ki se je končal s smrtno kaznijo na božični dan, jugoslovanski časopisi niso poročali, kot da bi se bili naveličali raztegnjene zadeve. Zato tudi ni znano, na podlagi kakšnih novih dokazov je tokrat sodiSče "nedvoumno ugotovilo" njegovo krivdo za brezvestno teroristično dejanje pred dobrimi sedmimi leti.
Dapčević v priporu
Okrožno sodiSče v Beogradu je 26. decembra sporočilo, daje " jugoslovanski državljan Vladimir Dapče-vič v priporu. Aretirali so ga na ozemlju SFRJ pri opravljanju sovražne dejavnosti," Proti njemu so uvedli kazenski postopek, ker je pobegnil čez mejo z namenom, da bi opravljal sovražno dejavnost, in zaradi drugih kaznivih dejanj proti ljudstvu in državi. Zapadni časopisi so tudi poročali, da je Jugoslavija zavrnila poizvedovanje belgijske vlade glede Dapčeviča, ki je spomladi 1975 sprejel belgijsko državljanstvo. Jugoslovanski odgovor pravi, da je kljub temu po zakonu iz leta 1964 ostal jugoslovanski državljan, iker ni dobil izpisa iz jugoslovanskega državljanstva. Podrobnosti o tem, kje in kako so ga aretirali, niso objavili.
Posebna milica
"Specializirana enota milice zveznega sekretariata za notranje zadeve" je 22. decembra v Batajnici pri Beogradu opravila "desetdnevno rutinsko vajo" in jo je pregledal zvezni sekretar za notranje zadeve Franjo Herljevič. Kakšen pomen pripisujejo tej enoti je mogoče razbrati iz tega, da so se slovesnosti udeležili tudi sekretar izvršnega komiteja ZKJ Stane Dolanc, predsednik vlade Džemal Bijedič in član izvršnega komiteja ZKJ generalpolkovnik Ivan Kukoč, Na vaji je enota pokazala pripravljenost, da "hitro in učinkovito onemogoči in razbije vse morebitne poskuse subverzivnih, terorističnih in drugih oblik delovanja skupin za posebno vojskovanje," kot je rečeno v Tanjugovem poročilu. Samo tretjina enote je poklicnih miličnikov, "precejšnja večina pa je delovnih ljudi iz tovarn in šol ter občanov." Gojijo "duh in tradicijo proslavljenih enot Ozne ter varnostnih enot iz naše revolucije.” Imajo najsodobnejše avtomatsko orožje, opremljeni pa so tudi z oklepnimi vozili in helikopterji, tako da jih je mogoče hitro prepeljati v akcijo.
Članstvo Zveze komunistov Slovenije
Zveza komunistov Slovenije je imela ob koncu leta že nekaj nad 82, 000 članov, kar je več kot kdajkoli v zgodovini. Od teh članov je bilo vsega skupaj 390 kmetov.
Herljevič o sovražnikih
Zvezni sekretar za notranje zadeve Franjo Herljevič je na seji zveznega zbora skupščine Jugoslavije 24. decembra ugotovil, da je "kar zadeva varnost v državi, stanje zelo ugodno," h čemur je pripomogla celotna akcija zveze komunistov in vsekakor tudi organi za notranje zadeve "s svojim ofenzivnejšim in odločnejšim nastopanjem proti vsem nosilcem sovražne, kriminalne
in druge družbeno Škodljive dejavnosti." Ocenil je, da so "sovražni elementi v sedanjih razmerah v celoti potisnjeni v stran" in jim je zožen prostor za delovanje. Vtis, da so bili notranji sovražniki v zadnjem letu bolj pričujoči in bolj organizirani, nastane zaradi tega, ker jih je "akcija ZK politično jasnejže izdiferencirala in identificirala," pa tudi varnostni organi so bili učinkovitejši.
"Vsem posameznikom in skupinam notranjega sovražnika je skupno to," je rekel Herljevič, "da napadajo temeljne vrednote našega socialističnega samoupravnega sistema: zvezo komunistov in njeno vodstvo, samoupravljanje, bratstvo in enotnost naSih narodov in narodnosti, sistem ljudske obrambe in varnosti kakor tudi druge angažirane in napredne sile naSe družbe" V minulem letu so odkrili 13 ilegalnih skupin s skoraj 200 ljudmi, "ki so delovali pretežno z birokratsko-dogmatskih, nacionalističnih in iredentističnih pozicij." Nekatere so že obsodili, druge pa še bodo. "Večjo agresivnost kažejo zdaj informbirojevci, kakor tudi nekateri drugi z enakimi idejnimi nazori. InforrYibifojevci in njihovi prlstaSi niso povzeli nauka iz preteklosti, temveč znova, skupaj z informbirojevsko emigracijo, skušajo spodkopavati naš socialistični samoupravni sistem. " Preiskava je bila uvedena proti 36 ljudem. Odkrili so večjo količino "raznega propagandnega gradiva s sovražno vsebirib, kar med drugim potrjuje njihovo sovražno dejavnost, naklepa in cilje"
V 20 dneh od izjave zveznega javnega tožilca do govora zveznega sekretarja za notranje zadeve je število kominformovcev, ki so v preiskavi, naraslo od 31 na 36, a razlike Herljevič še omenil.hi.
Herljevič je dejal, da "nosilci liberalistično-teh-nokratskih , anarholiberalističnih in drugih protisamo-upravnih naziranj s svojimi negativnimi stališči prihajajo čedalje bolj navzkriž s pozitivnimi predpisi, določenim krogom v tujini pa služijo kot sredstvo manipuliranja, Ekstremistična emigracija stalno sovražno deluje proti SFRJ. "Lahko rečem" je poudaril Herljevič, "da smo z dejavnostjo vseh subjektov družbene samozaščite in organov za notranje zadeve preprečili več poskusov ekstremistične emigracije, da bi izvedla teroristične akcije v tujini ali v državi." Pri zatiranju terorizma sodelujejo z varnostnimi organi več držav. (Sredi decembra je bil Herljevič tudi v Bonnu in se je pogovarjal z nemškimi funkcionarji.)
Herljevič je povedal, da so lani "izsledili več tujih obveščevalcev in agentov." Med njimi so jih 16 obsodili zaradi vohunstva, 7 pa jih je v preiskavi. Organi za notranje zadeve so povečali napore pri odkrivanju gospodarskega kriminala. Proti 80 ljudem teče postopek zaradi dejanj, ki so imela "naravo protirevolucionarne dejavnosti, katere namen je bil spodkopavati ekonomske temelje družbe," zlasti na področju zunanje trgovine in bančništva. Stanje na meji se je Herljeviču zdelo zadovoljivo in število obmejnih incidentov se je zmanjšalo. Potniški promet čez mejo stalno narašča in v prvih 9 mesecih leta 1975 je prišlo v državo več kot 28 milijonov tujcev "in večina se jih je korektno vedla." Proti tujcem je bilo vloženih 31.7 kazenskih prijav, SčST zah-
tevkov za pregon zaradi prekrška, a 750 tujcem so odpovedali gostoljubje v državi. "Več tujcev je bilo kaznovanih z globo, v glavnem zaradi prometnih in drugih prekrškov," je rekel Herljevič.
Predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije
Na seji predsedstva CK ZK Jugoslavije 11. decembra v Beogradu je Munir Mesihovič podal uvodno poročilo o vprašanjih gospodarske politike, Alli Shukrija pa o "aktualnih vprašanjih izgrajevanja in uresničevanja kadrovske politike." V nasprotju s 14. sejo, na kateri so obravnavali sovražno dejavnost in so jo za javnost odpravili v nekaj stavkih, so s 15 seje objavili vse dolge govore in še poročilo povrhu. V tem poročilu je rečeno, da se bo Jugoslavija v tem letu "soočila s številnimi objektivnimi gospodarskimi težavami" in da je zato treba nadaljevati z uresničevanjem starih sklepov. "Pri tem gre v prvi vrsti za nadaljnjo krepitev in razvijanje družbene vloge in položaja združenega dela, ustrezno povečanje proizvodnje in izvoza, dviganje produktivnosti dela - na tej podlagi in v teh razmerjih pa tudi večanje dohodka in življenskega standarda - ter za zmanjševanje primanjkljaja v plačilni bilanci :r Poleg tega je potreben boj za nadaljnjo stabilizacijo in za zmanjšavanje inflacije (kot da bi bile to dve različne reči), za obdelovanje nepokritih investicij in za počasnejšo rast splošne in skupne potrošnje.
O kadrovski politiki so sprejeli tudi obširne sklepe, ki na dolgo in široko poudarjajo pomen kadrovske politike, ki naj bi temeljila na (a ) razredni in samoupravni za-snovanosti, (b) dolgoročnem načrtovanju, (c) enotnosti ciljev, kar se pravi, da so "moralnopolitične" sposobnosti enakovredne strokovnim, in(b) demokratični zamenjavi, rotaciji in gibljivosti (kar je v popolnem nasprotju z resničnostjo, saj se voditeljski vrh sploh ne menja). Kadrovsko politiko uresničuje Socialistična zveza. "Na vodilnih mestih ne morejo ostati tisti, ki nasprotujejo programu in politiki Zveze komunistov Jugoslavije in ustavi SFRJ, ki delujejo proti interesom delavskega razreda, zavirajo socialistično samoupravljanje, tisti, ki se dvolično obnašajo, ki imajo pasiven odnos do uresničevanja stališč in nalog zveze komunistov, drugih družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih in družbenih organov," je gostobesedno, a ne posebno zgovorno napisano v sklepih. "Posebna pozornost velja usposabljanju, izbiri in razporedu kadrov v diplomatsko-konzularnih trgovinskih in drugih naših predstavništvih v tujini, njihovemu celotnemu delu in obnašanju, dolžini bivanja zunaj domovine in drugim vprašanjem. V kadrovski politiki in praksi je treba bolj uveljavljati povezanost in enotnost moralnopolitičnih, delovnih in strokovnih lastnosti."
Zvezo komunistov skrbi tudi odhajanje v tujino.
" če hočemo uspešno uresničevati kadrovsko politiko in naloge naše socialistične graditve, moramo vsestransko proučiti mnoga vprašanja in vidike v zvezi z odhodom na začasno delo v tujino, predvsem mladih in izobraženih ljudi. Odhod in daljše bivanje naših kadrov v tujini, zlasti kvalificiranih in visokostrokovnih, je zelo kočljivo, tako ekonomsko kot tudi politično, s stališča obrambe, varnosti in celotnega razvoja naše države." ZK in drugi
se morajo za to zavzeti, da se sestavijo gospodarski programi, ustvarjajo pogoji in "razvija idejnopolitična ak- -tivnost, da bi ustavili odhod predvsem kvalificiranih, strokovnih delavcev in hkrati pospešili njihovo vrnitev in zaposlitev v domovini" je rečeno v sklepih.
Alli Shurija je v uvodnem poročilu priporočil, naj h kadrovski politiki prispeva tudi "nujno potrebna evidenca kadrov, ki naj jo vodijo organizacije in organi ZK, organi družbenopolitičnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti"' Predsedstvo ZKJ bo sprejelo sklep, po katerem bo centralni komite ZKJ vodil v evidenci "samo kadre določenih struktur” ter člane republiških in pokrajinskih komitejev. Ti komiteji pa bodo samo odločali o svoji evidenci kadrov.
Seji je presedoval Tito, ki je v sklepnem govoru poudarjal odgovornost komunistov, kajti "kdo vodi naše gospodarstvo? Vodijo ga komunisti, komunisti so na vodilnih mestih. Torej smo za vse odgovorni komunisti. ... Dejstva so takti, kot smo slišali. Položaj v gospodarstvu ni dober in tega smo večjidel krivi mi komunisti. Zato moramo tokrat zagotoviti, da se bo tisto, za kar se odločimo, uresničevalo. ... Je pa tukaj nekaj, kar me nekoliko moti. Tisti, ki delajo napake, nekako zmeraj ostanejo anonimni. Mislim, da je čas, da tiste, ki delajo napake, javno imenujemo." Tito se je pritoževal, da kritika leti v glavnem na zvezni izvršni svet, ki dela po navodilih vodstva ZKJ. " So pa seveda težave. S temi rečmi sem seznanjen. Včasih ne uresničujejo niti doseženih dogovorov med republikami. To so torej predvsem pomanjkljivosti v republikah.”
V zvezi z uvozom je Tito poudaril, da "imamo največji primanjkljaj v izmenjavi z zahodnimi državami. Ce bi se to še naprej nadaljevalo, bi se naše obveznosti povečavale in bi se zelo zadolžili. Postali bi tudi kreditno nesposobni. Za zdaj do tega še ni prišlo, lahko bi se nam pa lepega dne to zgodilo, če bi dopustili tolikšen uvoz iz teh držav. Mislim pa, da je ta uvoz tudi najdražji, ker gre za razno industrijsko opremo:'
Kasneje je Jugoslavija uradno zanikala zlobne obtožbe v zahodnem.tiskir, da se je usmerila na omejevanje uvoza iz zahodnih držav. Izjava je zatrjevala, da je u-voz iz zahodnih držav najvišji in da niso bili sprejeti nikakršni diskriminacijski ukrepi, čeprav države Evropske gospodarske skupnosti omejujejo recimo uvoz mesa iz Jugoslavije.
Osnutek proračuna
Oba zbora skupščine Jugoslavije sta 5. decembra sprejela osnutek proračuna federacije za leto 1976. Znaša 75,849 milijonov dinarjev; od tega bi naposredni dohodki federacije znesli 33.5 milijarde, prispevki republik in pokrajin pa 42.35 milijarde dinarjev. Zvezni sekretar za finance Momčilo Cemovič je dejal, da sme po osnutku resolucije o skupni politiki gospodarskega in socialnega razvoja Jugoslavije v letu 1976 skupna in splošna poraba narasti nominalno največ do 12.5 % Toda izdatki za armijo, dodatna sredstva za razvoj nerazvitih republik in Kosova, za varstvo invalidov in borcev in za intervencije v gospodarstvu so izvzeti. Zato naj bi proračun federacije narastel za 19.3 ‘fr. Glavni neposredni
dohodki federacije izvirajo iz uvoznih carin. Ker predvidevajo, da bo uvoz narastel za približno 10 “fr, pričakujejo, da bodo zvezni dohodki iz tega vira narasli za 14.4 ‘fr. Prispevki republik in pokrajin se bodo precej povečali v primeri z letom 1975, ker osnutek proračuna tokrat ne prevideva, da bi si federacija zagotovila del dohodkov z izdajo obveznic kot prejšnje leto. Zvezni izvršni svet namreč meni, da bi z izdajo obveznic odložili plačila samo za razmeroma kratek čas, Poleg tega prodaja obveznic "ni bila posebno uspešna."
Generalpolkovnik Miloš Sumonja, namestnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, je v skupščini trobezljal o proračunu za narodno obrambo, ne da bi kaj stvarnega povedal. "Prizadevanja za pripravo vse naše družbe, zlasti pa oboroženih sil, na obrambo, so dobila izreden vsedružbeni politični in strateški pomen," je rekel general. "Obramba države je postala nenehna skrb vseh naših narodov in narodnosti in sestavni del vsakodnevnega življenja in dela naših delovnih ljudi in občanov." Leta 1975 se je konačalo "pomembno plansko obdobje "razvoja oboroženih sil. Njihova bojna sposobnost in učinkovitost se je povečala, kar se kaže v "boljši izurjenosti, večji gibljivosti in manevrski sposobnosti ter v udarni moči." Teritorialna obramba je presegla načrtovano raven, vsaj kar se števila tiče. Z enotami teritorialne obrambe je pokrito celotno ozemlje Jugoslavije. S sredstvi iz proračuna bodo zagotovili "dosedanji obseg opremljanja in modernizacije armade, kar pa še zmeraj ne bo toliko, kot bi želeli,” je dejal Sumonja.
Tito bolan
Tito je bil decembra zelo agilen. Med drugim je 13. decembra priredil tradicionalni lov za diplomate v Karadjordjevu. Med drugim je 16. decembra na Brionih sprejel šefa kamboške države Norodoma Sihanuka in ga gostil nekaj dni. Ob dnevu armade 22. decembra je sprejel na Brionih delegacijo oboroženih sil, v kateri so bili obrambni minister armade Nikola Ljubičič, generalpolkovniki Miloš Sumonja, Stane Potočar, Djoko Jovanovič, Džemil Sarac, Dane Petkovški, Petar Matič, Enver Čemalovič, Rajko Tanaskovič in drugi. 29 decembra je na Brdu sprejel avstrijskega kanclerja Kreiskyja (gl. KT dec. ) . Silvestroval je v Zagrebu do ranega jutra. Kot navadno si je za šalo nataknil na glavo kapo, kot jo nosijo sladoledarji, in je z Jovanko plesal valček. Toda 15. januarja so naznanili, da bo zaradi prehlada in napada išijasa nekaj časa na zdravljenju in okrevanju.
Jf TRGOVINA S SMRTJO (konec članka z 8. strani)
Beogradu za 30-letnico zmage. Toda večji pomen pripisujem poročilu NEW YORK TIMESA sredi januarja, če se ne motim, da je Jugoslavija zaprosila Ameriko za posebno protitankovsko orožje. (Menda gre za neke vrste Panzer-feustjlsti list je poročal, da je Amerika prošnji ugodila brez vsake debate. To se pravi, da ima Jugoslavija naj-modrnejše protitanskovsko orožje, ki ga lahko uporablja vsak vojak. Verjetno je to TIMESOVO poročilo bolj zanimivo za Sovjete kot pa Sušnjarjevo izprsavanje na tiskovni konferenci.
’Phma uredniku
GLAS IZ DOMOVINE...
Za božjo voljo, zakaj se opravičujete in dokazujete, da so navedbe v Vidičevi knjige neresnične, ko pa jim niti komunisti sami ne vejamejo, kaj gele drugi ljudje .' ? Pa menda vendar ne dajete svojih izjav za emigrantske potrebe ?	^ v
...IN IZ EMIGRACIJE
Mnenja sem, da nima smisla, da se kdo zagovarja zaradi obtožb, ki jih je nagomilil Jože Vidic v svoji knjigi "Po sledovih črne roke - dokumentarno reportažni zapis." Voditi polemiko in navajati protidokaze bi imelo smisel le, če bi obstajala vsaj minimalna objektivnost nasprotne strani. Slovenska partija poseduje tako totalno oblast, da zaradi notranje ali zunanje potrebe izda naročilo, da je treba nasprotnika obtožiti najtežjih zločinov in to ne glede nairesnico.. Pri tem poskrbijo za i minimalne zunanje okoligčine "zločinov," in to je vse; kaj več tudi za ljudi doma ni potrebno. Vzemite tipičen zagovor partije glede pobitih domobrancev,čeg da so jim sodili. To komunistično trditev morajo ljudje doma pogoltniti, ker druge izbere tudi nimajo. Za nas pa je ta trditev tako nesmiselna, da se nam upira dokazovati, da toni res. Vzemite Jukičevo knjigo "The Fali of Yugoslavia";: Ko je francoski vojaški atage interveniral pri Mogi Pijadi za nekega znanca, ki so ga z drugimi vred pobili, je dobil odgovor, da ne more ničesar storiti,
ker sploh niso delali spiskov pobitih nasprotnikov. Kje so bile torej sodbe, če niti spiskov pobitih, "obsojenih", nimajo?
Aktivnost črne roke mi ni znana. Toda po virih, ki so mi danes dosegljivi, smatram za največjo napako protikomunističnega tabora med vojno, da se je hotel boriti z vsiljeno komunistično diktaturo na demokratičen način, z rokavicami. Ko je postala ta napačna taktika očividna, je bilo že prepozno.'
K. Z.
Pismu prilagam 200 gilingov za naročnino Klic Triglava. S tem naj bo poravnana naročnina od avgusta 1975 in za letognje leto. Vse draži in tudi Klic Triglava ne more brez denarja. Naj bo, kar je več, v priznanje, ker si list zares prizadeva, da bi poročal objektivno, kolikor je človeku sploh možno objektivno poročanje.
Želim, da bi se Klic Triglava tudi zanaprej boril za resnico in svobodo in tako vrgil važno poslanstvo v zgodovini slovenskega naroda.	_
č, L.
Da bi neprekinjeno prejemal vag list, prilagam znes ' sek $5.00 za leto 1976, Toda medtem se je naročnina menda zopet podražila; tako razliko, ako obstoja, bom rade volje poravnal, kar mi blogovolite sporočiti. List prejemam redno, ter do nadaljnega želim ostati vag že dolgoletni naročnik. Le hodite po sedanji svobodni poti naprej.’	z p
Pred zaključkom lista:
Švedski socialistični tisk poroča, da so aretirali jugoslovanskega državljana, plačanega od Udbe, kije ubil Stipana Mikuliča/g/e/ poročilo m 13.strani današnje številke KT).
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo in uprava: 76 GRAEME R 0 A D ENFIELD MIDDX Tel. 01 - 363 5097
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA. združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Avstralija
Avstrija
Francija
Italija
Enoletna naročnina:
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
5.00 (8.00) 80,-25.-3000.-
Kanada Nemčija U. S. A.
Velika Britanija
6.00 (9.50) 16,-
6.00 (9.50)
2.20
Ostale evropske države: 2 funta (sterling) v odgovarjajoči valuti Južna Amerika: 2 funta (sterling) — letalsko: 3 funti — odn. temu odgovarjajoča valuta
Naročnino v Severni Ameriki je treba poslati na naslov:
Mr Tine Kremžar, 11047 - 110 St. Edmonton, Alta., Canada
Naročnina v evropskih državah je plačljiva z mednarodno poštno nakaznico po navodilu uprave,
v ostalih državah po navodilu uprave.
KLIC TRIGLAVA PRODAJAJO v Trstu: Chiosco Tranvie Opicina na Trgu Oberdan v Gorici:	Katoliška knjigama, Piazza Vittoria 20.
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield, Midd*. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.