St. 509 V Ljubljani, sobota dne 29. julija 1911. Leto II. • Posamezna številka 6 vinarjev : .JUTRO* izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 3. zjutraj, ob ponedeljkih ob 10. do-|®ldne. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu Mesečno K1 20, z dostavljanjem na dom K 1*50; t pošto celoletno K 20 —, polletno K 10 —, četrtletno K 5-—, Besečno K 170. Za inozemstvo celoletno K 30'—. Telefon številka 303. : NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. : Posamezna številka C vinarjev : Uredniitvo in upravniitvo )• v Frančiškanski allei a Dopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina upravaiitva. Nefrankirana pisma se m sprejemajo, rokopisi m m vračajo. Za oglase se plača: petit vrata 16 v, Mariniče, poslana in zahvale vrata SO v. Pri večkratna« oglašanju popust. Za odgovor je priložiti nunko. : Telefon Številka 303. j Vprašanje skupnega jugoslovanskega kluba. »Slav. Tagblatt* prinaša pod gornjim naslovom članek, na katerega smo že včeraj v brzojavih opozorili. Ker je članek važen posebno za nas, in dobro pojasnjuje naš boj in naše trditve, ga prinašamo v celoti. Napredni dalmatinski poslanec dr. Tresič Pavičič piše: Izstop primorskih poslancev dr. jybara in dr. Gregorina iz skupnega Hrvatsko-slovenskega kluba mi ni Prišel nepričakovano. Bilo je že od prvega dne gotovo, da prenagljeno združenje Narodnega kluba s »Hrvat-sko-slovensko zajednico* vsaj za oba slovenska napredna poslanca ne bo imelo trajnega obstanka. Ni bilo prave natančno določene in trdne podlage, 151 je za vsako tako skupno narodno organizacijo nujni predpogoj njenega obstanka in dela. Danes, ko stojimo pred resnico, da je jugoslovanska delegacija bolj ko kdaj preje razdeljena in — vkljub »Hrvatsko-slovenskemu klubu" — ne-edina, (izven skupnega kluba in dalmatinskega kluba stoje še trije poslanci), je čas, da se določi stališče m razmerje poslancev v dalmatinskem klubu nasproti skupnemu klubu. To je tem bolj potrebno, ker obsega članek dr. Rybara, ki ga je pred nekaj dnevi prinesel ,Slav. Tagblatt4, nekatere točke, ki jih ne moremo brez ugovora sprejeti. Qui tacet, consentire videtur, (kdor molči, pritrjuje). Mi dalmatinski neklerikalni poslanci — Srbi in Hrvatje — smo vedno izjavljali, da popolnoma pripo-znavamo potrebo, da se osnuje skupna jugoslovanska zveza, ki bi obsegala vse poslance, in bi omogočevala skupno postopanje v narodnih za vse stranke skupnih vprašanjih. Zelo važni pomisleki pa so govorili proti temu, da se ta klub osnuje Preje, nego dopuščajo razmere. Najprej smo se morali ozirati na to, da moramo o načinu in namenu takega združenja obvestiti naše volilce, ki se Še niso pomerili od vročega volilnega boja, ki smo ga komaj dokončali. Najširše vrste naj se najprej pridobe za misel skupne jugoslovanske zveze, potem bi bila šele utemeljena, ker bi ne izhajala iz želje poslancev, ampak iz volje naroda. Parlamentarne izkušnje so nas izučile, da se je le ona organizacija izkazala življenja in boja zmožno, ki je imela trdno določen organizačni statut in jasno izražen program Da se položi trdne in stalne temelje taki organizaciji, k temu ne zadostuje par ur ali dni, ampak je lreba počakati časa. Značaj provizorične poletne sezone je podpiral naše mnenje, da naj se ustanovitev skupnega kluba odloži na jesen. Ta zahteva je tem bolj opravičena, ker smo bili po pravici mnenja, da najprej uredimo svoje lastne zadeve. Neposredno pred sklicanjem državnega zbora neklerikalni jugoslovanski po- slanci še sploh niso bili organizirani, dasi smo o obliki organizacije imeli jasne pojme. V splošnem se je pričakovalo, da se mora obnoviti stari Savez južnih Slavena, ki se je dobro izkazal. Tudi mi smo smatrali to vprašanje za najnujnejše, rešitev tega vprašanja bi bil prvi predpogoj za pogajanja z zajed-nico dr. Šušteršiča, da se po tem ustvari skupni klub. Neprijetno pa smo bili presenečeni, ko smo spoznali, da med primorskimi poslanci ni bilo nobene posebne vneme, da se pojasni oziroma ugodno razreši ta stvar. Že pri našem prvem sestanku (v nedeljo 16. t. m) se je govorilo samo o skupnem klubu in v dr. Rybaru smo videli posredovalca med dr. Šušteršičem in med nami. Videli smo tudi, da se je dr. Rybar o vprašanju skupnega kluoa že postavil na trdno stališče, ki smo ga mogli razumeti le tako, da ima naš tržaški tovariš le nalogo, da nam naznani pogoje, pod katerimi bi stopili v skupni klub. Ti pogoji pa so bili sestavljeni, ne da bi se bil kdo z nami preje dogovoril. To nas je moralo disgustirati. Toda, kakor rečeno, mi nismo hoteli položaja poostriti. Izjavili smo torej svojim primorskim tovarišem, da je najprej potrebno, da postavimo proti Zajednici svojo lastno organizacijo kot enako vreden faktor, in pot pogajanj med klubi smo smatrali kot edino uspešno. Stavili smo torej predlog, da se obnovi stari Savez južnih Slovena. Ta predlog, ni bil sprejet Tudi drug predlog naj se Zajednici postavi nasproti podobno združenje drugih Jugoslovanov in sicer tako, da se mi dalmatinski poslanci združimo v en klub, primorski tovariši z dr. Ravniharjem pa naj se posebej organizirajo in med obema kluboma naj se naredi razmerje, kakor je v Zajednici med Slovensko Ljudsko Stranko in Hrvatsko Stranko Prava — ni bil sprejet. Dr. RybaF je stal na tem, da brez daljših pomislekov majoritetnega principa stopimo v Hrvatsko-slovenski klub, ki naj se ustanovi, — pri čemer nam je seveda zagotovil nekoliko avtonomije. To $mo morali odkloniti. Jaz sem povdarjal takrat, da že ime kluba onemogočuje vstop našim srbskim bratom, nas pa da nič ne pripravi do tega, da bi jih pustili na cedilu. Povdarjal sem tudi, da majoritetni princip zahteva, da se vse točke, v katerih naj ta princip velja, po statutu natančno določijo. .. . Primorski poslanci so po svojem voditelju dr. Rybaru izjavili, da naši razlogi niso utemeljeni, zavrgli so naše mnenje, da dalmatinski neklerikalni poslanci — pri vsem tem, da odobravajo idejo skupnosti — ne morejo pod takimi pogoji v klub vstopiti in da naj se dalje vrše pogajanja, ker je čas do jeseni. Da bi se pogajanja popolnoma ne razbila, in da bi vsa zadeva ostala za enurat in suspenso, smo predlagali primorskim poslancem, da naj z nami za enkrat brez prejudica stopijo v zvezo, ki bi omogočila poslancem, ki niso v Zajednici delež pri mandatih za odseke, ker so ravno zaradi tega primorski poslanci povdarjali potrebo, da se ustanovi skupni klub. K svojemu presenečenju smo izvedeli, da so primorski poslanci v tem oziru že dosegli sporazumljenje z dr, Šušteršičem. Morali smo torej priti do prepričanja, da je bila cela afera — kajti zadeva je postala res afera — že davno pripravljena. To nas je tem bolj bolelo, ker smo kmalu potem v različnih jugoslovanskih časopisih med vrstami čitali obdolžitev, češ, da skupno delo z nami zato ni mogoče, ker mlačno in nezanesljivo izpolnjujemo svoje poslanske dolžnosli. Dr. Rybar je to očitanje že preje celo javno na shodih izrekel. Proti temu moram najodločneje povdarjati, da je tako očitanje morebiti opravičeno proti posameznim dalmatinskim poslancem, toda proti nobenemu, ki sedi v dalmatinskem klubu. K sklepu moram še pripomniti, da bi bilo odkrito postopanje prav od začetka celi stvari koristilo. Odvzelo bi vsaj celi areri trpki pridatek osebnih nasprolstev, ako bi vsi poslanci tako odkrito postopali, kakor dr. Laginja, ki je odkrito in moško izjavil, da z ozirom na posebne razmere v Istri ne more iti z nami. Ne morem zamolčati očitanja dr. Rybaru; da je prav od začetka slepo hodil v smeri, ki jo je smatral za pravo, in je s tem pripravil Zajednici dobrodošel triumf, ko je videla Savez razbit in dalmatinske poslance izolirane. Dr. Rybar bi bil moral spoznati, da bi se organizacija vseh Jugoslovanov morala odložiti na jesen, ako se je hotela posrečiti. Zgled enotnega češkega kluba ki ga bil moral poučiti, da se mora na notranje razmerje strank med seboj polagati večjo važ nost, nego je to storil on. Tam so velike težave, dasi nobena iz strank, ki so v klubu, nima sama večine, pri nas ima dr. Šušteršič absolutno večino, to je dovolj vzroka za skrajno previdnost, posebno zato, ker se ne ustanovi noben klub zato, da bi se dal od drugega majorizirati. Mi smo vkljub izkušnjam zadnjega tedna ostali prijatelji skupne misli, toda ne prikrivam, da dogodki od pretekle nedelje situacije niso izboljšali, ampak poslabšali. Tako dr. Tresid-Pavičič. Ta članek pojasnjuje marsikaj in kaže, da je »Jutro* pisalo resnico o pogajanjih. Želeti je, da se po teh pojasnilih uvede odkrito in uspešno postopanje za bodoči jugoslovanski klub. Iz slovenskih krajev. Iz Borovnice. V nedeljo, dne 23. t. m. je bil v restavracijskih prostorih g. Ant. Drašlerja v Borovnici ustanovni občni zbor borovniškega »Sokola", najmlajšega na Slovenskem. Obnesel se je prav sijajno in tako obilne udeležbe pač nismo pričakovali. V našo sredo je prihitelo tudi več bratov iz Vrhnike, Logatca in Notranjih goric, Občni zbor je otvoril Anton Drašler, nakar je bil izvoljen soglasno sledeči odbor: Starosta Leo Macoratti, pod-starosta Fran Petrovčič, načelnik Rudolf Marin, tajnik in blagajnik Janko Ramovš in sedem odbornikov: Anton Drašler, Ivan Majaron, Ivan Švigelj, Frank Drašler, Valentin Fortuna, Fran Urh ml. in Davorin Kavčič. Kot odposlanca na zvezni občni zbor sta bila voljena Leo Macoratti in Fran Petrovčič in kot zastopnika na župni občni zbor Leo Macoratti in R. Marin, za preglednike računov pa Al. Jan in Iv. Lebez, — Društvo se priglasi »Slov. Sok. Zvezi* in sicer ljubljanski župi. Kot prvi mecen mladega društva, ki šteje že okroglo 90 članov, se je izkazal Fran Petrovčič, podstarosta, ki je [podaril takoj na občnem zboru društvu 100 K, za kar mu bodi izrečena tem potom najiskrenejša zahvala. Živeli posnemalci! Iz Zagorja ob Savi. Kako se v naši vaši skrbi za zdravje, naj priča sledeča slika: Okrog cerkve je toliko nesnage, da se človeku kar jželodec preobrača. Sedaj v tem času, ko je tako neznansko vroče, se tam parijo odpadki živali in ljudi. Ali je prostor okrog cerkve za javno stranišče ali kaj? Ali nič ne vidita naša dva cerkvena ključarja Klembas |in Medved? Zlasti zadnjemu bi priporočali, da bi si ogledal razmere okrog cerkve, mesto pa da lažnjivo obrekuje našo povsem pošteno in vzorno »Posojilnico*. Kajne Tinče Žabnikarjev, težko bo plačati kazen, katero ti je prisodilo radi obrekovanja litijsko sodišče. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Star pregovor in tega pregovora bi se Tinček držal, pa bi bilo vse dobro, ko imaš tako namazan jeziček za obrekovanje, sproži misel pri prihodnji občinski seji, da naj občina napravi na trgu kje javno stranišče. V vsaki hribovski vasi je čedneje, ko pa v naši napredni občini. Seveda naš Tinček se ne upa pri obč. seji govoriti, ker ima baje preveč talenta za govorništvo. Če se v najkrajšem času razmere ne izboljšajo,, bomo .posvetili tudi \ take kotičke, kjer se bo pokazala nemarnost in lenoba nekaterih naših »nazadnjakov*. Iz Kranjske gore. V Kranjski gori prirede dne 13. avgusta t. 1. popoldne tamošnji pevci svojo veselico na vrtu in v salonih hotela »Razor* ob sodelovanju popolne »Savske godbe* in zvečer s plesom. Ker smo tukaj že ob jezikovni meji, je važnost slovenskega petja in sploh narodnih prireditev jasna. Rabimo pa v ta namen, tudi z ozirom na to, da smo se pevci komaj nekoliko osamosvojili, stika in moralne podpore od strani že dobro vpeljanih starejših pevskih društev. Zaradi tega si usojamo opozarjati že sedaj na ta dan. V tem poletnem času je Kranjska gora hvaležna izletna točka: železniške zveze za dohod in povratek so ob nedeljah še ugodnejše; nahaja se že precej letoviščarjev! poleg gostilen eksistirajo še 3 hoteli, novo kopališče s prostim bazenom pod gorskimi orjaki, drevoredi in umetno na napravljena pota po bližnjih gozdovih. V neposredni bližini vasi — 15 minut z vlakom — sta sloviti klanški jezeri; na dolenji strani pa slap Peričnik in drugo, Čas 13. avgusta je tudi zelo ugoden, ker je torek po tej nedelji zopet praznik. Vsi interesentje se lahko obrnejo v teh zadevah na »Kranjskogorske pevce v Kranjski gori*. Podrobnosti se natančneje še določijo in pravočasno objavijo. jz Trsta. Tržaški Slovenci nismo zabiti, kakor si misli »Edinost*. Mi smo takoj, ko smo zvedeli o koraku dr. Rybara, bili ogorčeni. In marsikateri Slovenec obžaluje, da je oddal v tržaški okolici glas Rvbaru. »Edinost* nas ima pa za tako neumne, pa misli, da se ji bomo pridružili in z njo vred aplavdirali Rybaru za to, ker je zašel v tabor lažnjivcev, hinavcev, najhujših razvlačevalcev prekrasnih Kristovih naukov v strankarske namene. — Ne ne, motite se. In še kako! Mi smo obsojali ta korak, ki je bil vede in nam v škodo napravljen prvo minuto, in obsojali ga bomo na večne čase. Pozabili mi natone bomo in če se tudi »Edinost* na glavo postavi. Rybar se nam je pokazal v pravi luči, in pa tudi ti preljubeznjiva, objokana slogaška »Edinost*. Vidimo sicer, da imaš objokani očesci, a to vse nič ne pomaga. Povzdignila pa bi se ta s smrtjo se boreča tetka vseeno še rada, čeravno se ji že opotekajo koraki, V ned. št. se bere, da se bo »Jutro* bojkotiralo v Trstu. »Edinost* ndj n? misli, da ji mi verjamemo, da so prišle dotične vrstice od strani občinstva, kajti zelo malo je še takih zabitih čenč, ki bi odobravale pisarijo »Edinosti*. Po naših žilah teče kri, ne pa gnoj, to bodi dotičnemu gospodu povedano. Iz te indirektne pisave je pa razvidno, da nima »Edinost* še prave korajže za ta nastop proti »Jutru«. Korajže nima, ker ve, da se tu v Trstu rajše »Jutro* čita, kakor pa »Edinost*. Ve pa tudi prav dobro, da »Edinost* samo dotičniki več čitajo, ki vse verjamejo, kar ona laže in zavija; medtem ko ima »Jutro* zveste in zavedne či-tatelje, take namreč, ki so napredni in ki pobijajo nazadnjaštvo z obema rokama in stojijo trdno na strani »Ju-trovi* kakor skala. »Jutro* se je tu v Trstu zelo razširilo. Vsak naprednjak že težko pričakuje prihodnje številke. Saj je vendar najboljši list, ki se ne ozira ne na desno in ne na levo. Mi tržaški Slovenci šele sedaj komaj vemo, da živimo; med tem, ko bi bili v slučaju, da bi se »Jutrc? ne porodilo, nezavedni podrepniki »Edinosti*. In to »Jutro*, ki je za nas že mnogo storilo na polju napredka in prosvete, naj bi se uničilo! O ti na duhu bolna »Edinost*, kaj pa vendar misliš? Ali se ti ni nekaj zavrtelo v glavi? Mogoče pa tudi, da si postala bolna, ker se ti tako jezik zapleta? Lahko. A mi samo to pravimo, da se za tvojo pisavo ne zmenimo. Mi nočemo, da bi se še tukaj začela dvigati klerikalna falotarija. Mi smo zve- LISTEK. MlCHEL ZEVACO: Ljubimca beneška. II. Juana. posloJnroJ^RoS*," " P0,em' k0 se ie je ni obšla 2?tibzaShip.0iSkal* zavetie v slari hui °b PristanKu, ki J vodite mi1rfsv"M.,ta"°Vanie v eni izmed vijugastih hiSic, Doslej še ni imela nobenega gotovega načrta. Ubožica je poznala samo eno jasno in gotovo misel- rešiti Sandriga, rešiti ga, da ga ne zmelje Roland na svoji poti. Strašna naloga! ... Hotela je oteti Sandriga, toda hotela je ravnotako zabraniti njemu, da ne bi ugonobil Rolanda ali Skalabrina. Bila je kakor v vrtincu misli, ki jo je metal zdaj sem, zdaj tja, kakor valovi premetavajo desko, ki jo odnašajo s seboj. Nekaj čudnega se je godilo v njeni duši. To nenadno predenje ljubezni, ki se je njej dozdevala že uspavana, če ne ugašena, jo- je napolnilo z začudenjem in jo zmedlo do Nekoč je ljubila Sandriga ? vso naivno vero in deviško nedolžnostjo svoje prve mladosti. Nato, ko je Sandrigo izginil za dolga leta, je začela že misliti, da ga ne bo videla vikdar več ter ga bo s tekom časa gotovo pozabila. Toda bandit se je mahoma spet pojavil v njenem življenju. Takrat je razumela, da je je ljubljeni mož še vedno navzoč v njenem srcu in da bi se zaman ustavljala tej vroči ljubezni. Razjasniti, kako in zakaj da je mogla ženska tako čistega srca in tako visokih misli ljubiti takšnega človeka, si ne upamo. Vse, kar moremo, je, da pripovedujemo dogodke. Dospevša v Benetke, si je zastavila najprej vprašanje, kako bi našla Sandriga; priznati si je morala, da ji more pomagati samo slučaj. Štiri dni je blodila po Benetkah, potikaje se vzlasti po pristanišču in po nabrežjih. Ko je stopala na večer četrtega dne čez trg Sv. Marka, je zagledala nenadoma Sandriga par korakov od sebe. Začudena je obstala, kakor, da si ne more verjeti, da je to v resnici on — Sandrigo. Sandrigo, kot lokostrelski častnik! Sandrigo, spremljajoč kardinaja-škofa beneškega! Ko se je nekoliko otresla svoje prve osuplosti, je bil Sandrigo izginil v Bembovi palači, Stisnila se je v kotiček blizo Lodžije in počakala, trepetaje, glavo polno zmedenega brnenja, skušaje zaman nekoliko urediti svoje misli. Sandrigo je ostal pri Bembu skoraj pol ure. Juana je naposled videla, kako je stopil sam iz palače. Šla je za njim. Komaj da je vedela kaj dela. Sandrigo se je ustavil pred hišo dokaj skromnega lica. Tu je stanoval. Da mu kdo sledi ni niti slutil; pa tudi če bi bil, se ne bi bil prav nič vznemirjal, v stvesti si močne pozicije, ki si jo je bil pridobil. V prvem nadstropju te hiše je imel svoje stanovanje — dvoje majhnih sobic. Tu se je bil naselil, dokler se mu ne ponudi kaj boljšega. To boljše pa je mogla biti v njegovih mislih le palača ob Velikem kanalu, ki si jo lahko najame, kadar mu izplačajo nagrado za prijetega Rolanda Kandiana. V trenotku, ko je odprl vrata v svoje stanovanje, se je nežna roka dotaknila njegove rame, in drhteč glas je zamrmral : — Sandrigo . . . Častnik se je naglo okrenil, pripravljen že, da sune z bodalom. Toda v poltemi je spoznal Juano, in smehljaj zaničljive ironije je zaigral na njegovih ustnicah. — Ti si tukaj, v Benetkah ? je dejal, — Da, prišla sem, da govorim s teboj, Sandrigo. — Stopi noter, draga, kara mia, vstopi. Saj vidiš, kako sem srečen nad tvojim posetom. S porogljivo vljudnostjo ji je dal prostora. Juana je vstopila mirno in resnobno. Sandrigo je vstopil za njo in zaprl vrata. — Sedi, Juanka, je dejal. Reva je vztrepetala. Tako jo je imenoval nekdanje dni, v njunih dolgih razgovorih, kadar ga je ona z nežnim občudovanjem poslušala pripovedovati o njegovih »junaških činih*, kakor posluša nepokvarjen otrok kako lepo legendo. 1 Vendar pa je odkimala povabilu. Srce ji je silno utripalo; zdaj, ko je stala pred ljubljencem je bilo vse njene odločnosti mahoma konec. ’ — Torej si opustila poklic čuvajke za starce in maihna dekleta ? je vprašal Sandrigo posmehljivo. Čestitam. Neumevno mi je, kako si se dala ti kot lepo dekle v polni zrelosti svoie lepote kakor granatno jabolko, ki se odpira solnčnim žarkom pripraviti do tega, da si se pokopala živa ob strani norega starca. Izgubila si bila glavo, Juanka. A zdaj si tukaj; prav tako. Po kaj prihajaš v Benetke? . . . Če hočeš, ti poiščem kako mesto . . . Da. da, saj vem, kakšne so tvoje misli. Gledaš mdie skromno stanovanje, pa se vprašuješ sama pri sebi, ali sDloh morem storiti kaj zate ... Ne sodi po navideznih znakih. Le malo časa še, pa bom v mestu prepotrebna oseba; pridobim si vse pravice ki jih imajo drugi - in da jih bom znal tudi izkoriščati, o tem niti ne govorim ... Le povej, Juanka kal hi rada. Ohranil sem ti svojo ljubezen, čeprav si me sprejela nekam hladno, ko sem te posetil v Mestre. Ako se prav sDomi-njarn, si me celo primorala, da sem te nekoliko zvezal in ti zamašil usta. Toda nadejam se, da mi tega nisi štela v zlo, kaf-”eda. n\?TTot.[e +bl!° za™di politike, in politika je sitna reč, veš, dragica? Tistikrat je zahtevala, da te zvežem, in jaz sem monl ubogati, dasi s krvavečim srcem. Ponavljam ti, Juana: ako hočeš, ti lahko priskrbim prijeten položaj; spričo tvoje lepote in tvoje razumnosti ne dvomim, da si potem z lahkoto pomoreš dalje. (Dalje.) MALI LISTEK. L F. RUBIN: Hlapec Valentin. Bilo je to v avgustu, v času, ko še ni bil hlapec Jernej nastopil truda-polno pot za svojo pravico. Valentin je ležal v hlevu na trdi postelji in je čutil, kako so ga zapustile moči, kajti ni si mogel več podložiti slame pod glavo in tudi muh se je bilo težko ubraniti. Bil je to že deseti dan bolezni in Valentin je čutil, kako se je vsedlo nekaj težkega na prsa in pritiskalo je z vedno večjo silo. Čutil je že, kako pritisne enkrat ona težka sila in diha ne bo več. Takrat bo konec vsega. Skozi zaprašena okna je sijalo solnce v hlev. Živina je stala v dolgi vrsti in bilo je slišati le zamolklo prežvekovanje. Valentin je natančno videl pred seboj, kako stoji krava Lisa, kako se ozira Rumena, kako junček Marogec steguje prek ograje svoj gobček s polpametnimi očmi. Hotelo se mu je, da bi zopet hodil tako okoli svoje živine in bi se pogovarjal ž njo, kakor se je toliko let. Toda ganiti se ni mogel, niti glave ni mogel dvigniti, da bi se ozrl po njih. Skrbelo ga je vendar, če je mladi hlapec zjutraj dal vsem tako, kakor so navajeni. Okoli in okoli hleva je bilo mirno, le pes je zalajal včasih in verige so zaropotale o tleh. Žive duše ni bilo blizu. Ena-omerno brenčanje muh pod okni je bilo kakor dolgočasna pesem. Valentinu se je zazdelo, da je žejen, kajti pritiskala je ona čudna sila na prsi, toda zaklicati ni mogel, glas je izginil v prsih. Eno vprašanje mu je brenčalo že celo jutro po glavi, kakor nadležna muho. Bil je najdenec in ljudje so pravili, da je sin duhovnikov. Prvo je vedel za gotovo, kajti poznal ni matere in vzrastel je v vasi, kamor ga je bil nekoč nekdo prinesel, drugo pa je bilo negotovo in nihče ni mogel povedati, kje je slišal o tem. Vedeli so samo, da so vzeli Valentina v farovž, ko je bil deset let star, da je pasel krave, da je postal iz pastirja hlapec in tako odslužil pet dekanov. Pet dekanov je pomnil Valentin, pet svojih gospodarjev, vsak je bil slabejši od prejšnjega in potem je sodil Valentin, da je vedno slabše na svetu. Ni si mogel misliti, da zapusti kdaj tarovž, ki je v njem služil od mladosti, zato je tam ostal v hudih in dobrih | časih. Plače je vzel, kolikor so mu veda važnosti tega uspeha, in da podpira nadaljno pripravljalno delo s tem, da podpira dijaško podporno društvo v Pragi, da se snide tam čim več slovenskega dijaštva. Dr. Rostoharju iskreno čestitamo k imenovanju. Samo jezik jih je. Močno se goljufa, kdor kakemu klerikalcu kaj verjame t Naši kranjski klerikalci bi kranjska mesta najrajši požgali, ko bi vedeli da bi jih ljudje ne linčali in sodnija ne zaprla. Koliko so že kričali, da bodo oni poskrbeli za blagostanje Ljubljane. Pa je vsaka beseda — nesramna hinavščina! Klerikalci ne smejo za Ljubljano nič storiti, ker so stranka, ki se drži le s sleparjenjem kmeta na površji in se temu ne sme zameriti. V Ljubljanskem občinskem svetu bodo narodnosti in Jnapredku Ljubljane v družbi z Nemci ravno tako škodovali, kakor škodujejo slov. narodnosti na Dunaju. Podpirali pa bodo, če bodo kaj moči imeli, le svoje nerazsodne ljudi. Danes leto in še prej bo to vsak na lastne oči videl 1 Za regulacije učiteljskih plač bi se potrebovalo, če bi se napravili — kakor na Štajerskem — trije plačilni razredi, 820.000 K. Iz tega denarja bi bilo možno napraviti razrede: III.. s 1460 K, II. razred s 1680 K, I. razred s 2000 K. Zjednačenje učiteljskih plač s plačami državnih uradnikov zadnjih treh razredov (XI., X. in IX.) bi pa stalo Kranjsko deželo, oziroma državo, če bi dala prispevek 14.000 K kar seveda ni zahtevati in tudi ne upati. Samoslovenski napis na državni obrtni šoli se je napravil pred kratkim in sicer na pročelji novega po-vega poslopja. Zdaj je nam treba paziti, da zavod ne dobi kaj več takih nemškutarskih »profesorjev*, kakršen je Šukljetov sin! — Otvoritev nove obrtne šole bo 4. oktobra letos. Prekupovanje po deželi. Županstva in okrajna glavarstva opozarjamo. da se klatijo po kmetih razni prekupci iz Trsta, Gorice in Vipavskega, ki preku pijo za par grošev vse, kar jim pred oči pride. Jajca, kuretino, maslo, sir, teleta zajce in sadje, vse pobero. Tu pa se začne — podraženje. Še le to kar mu ostane, pelje kmet v mesto! Ti prekupci so za meščansko prebivalstvo roparji na denarju in živilih. Kmet pa se mu useda na limanice, ker tem sleparjem vse verjame. Prekupovanje je povsod prepovedano, le pri nas na Kranjskem se nihče ne briga za sleparije takih prekupovalcev, ki povzročajo draginjo na trgu v mestih. Večina kmetskih producentov a je dandanes sovražna mestnim onsumentom, ker je od duhovščine in klerikalnih ljudi nahujskana, od pritepenih prekupovalcev pa preslepljena. Zato naj vsak te sleparje zasleduje in ovadi! Pogreb sluge trgovske zbornice g. Pogačnika se je vršil včeraj. Kar nas je neljubo presenetilo, je to, da je od vseh svetovalcev čutil potrebo izkazati zadnjo čast zvestemu uslužbencu edini g. Rohrman. Malo več pietete od strani gg. svetovalcev bi res smeli pričakovati. 36 kron za dež. Kakor se nam iz Slavine na Notranjskem poroča, je tamašnje ljudstvo še sedaj tako ba-bjeverno, da veruje, da duhovnik lahko dež izprosi iz nebes, če se mu le maša dobro plača. Kmetje so zložili dvakrat po 18 kron za dve maši, ki naj se bero za dež. Župnik je 36 K pobasal v malho, odbral svoje dnevne maše, kot po navadi ter bil zanje še posebej plačan; dežja pa le ni bilo. Drage maše so to bile in če bi stvar ne bila tako prokleto resna in žalostna, bi se človek smejal takemu babje-verju. Šiškarjl in okoličani ne pozabite, da je danes večer občni zbor političnega društva »Vodnik* v prostorih Čitalnice. Ali so naše slovenske pivovarne res še v kartelu? Kakor znano, so naše domače pivovarne svojčas kapitulirale pred pritiskom nemške konkurence ter stopile v zvezo z nemškimi velikimi pivorarnami. To je bila seveda velika napaka, ki je zopet doprinesla dokaze, da Slovenci na polju domače industrije še nismo dozoreli do narodno-gospodarske osamo-osvojitve. No, pa to napako ki je navidezno le financijelnega egoističnega pomena za posameznike, v resnici pa velikega pomena tudi v našem narodnogospodarskem in političnem oziru, so poskušali popraviti s tem, da se po preteku prve kartelne dabe niso več vezali za naprej. Mi smo semtertja celo čitali, da so se naše domače pivovarne popolnoma izločile iz vsa-koršne zveze z nemškimi pivovarnami. Po teh poročilih smo se trdno nadejali, da se bodo kmalo pokazali sadovi gospodarske osamosvojitve na tem polju naše domače industrije. Pa smo se konečno vrezali v tem pričakovanju. Na Kranjskem še ni bilo nikdar toliko tujega blaga razpečanega kot ga srečujemo sedaj po dozdevnem razpustu kartela. V najbolj slovenskih in naprednih gostilnah bodisi v Ljubljani, bodisi na deželi dobiš najmanj piva iz naših domačih pivovarn. Pač pa smo prišli na sled, da imajo zastopniki slovenskih pivovarn največje veselje, če drug drugemu ropajo odjemalce; namesto proti tuji in neslovenski konkurenci se bori Slovenec proti Slovencu. — Mislimo, da vse to kaže, da naše pivovarne dejansko še niso izločene iz nemškega kartela in da jim najbrže bolje kaže, če ne skrbe preveč za razširjenje domačega blaga. Kdor ne bi rad, da bi o tej zadevi še bolj jasno govorili, naj na odkrito vprašanje odkrito odgovori ali so naše pivovarne izven vsake zveze s tujimi ali le mečejo javnosti pesek v oči. Odpomoč je nujno potrebna! Piše se nam: V Kolodvorski ulici se prav pogosto dogajajo nočni napadi. Približno pred mesecem sem šel o polnoči po Kolodvorski ulici na vlak. Nesel sem seboj zavitek. Ko pridem do gostilne New-York, vidim tam stati nekega gospoda O., kramarja v Kolodvorski ulici. Ta me sune od zadaj z nogo. Zadnjič se mi je ravno tam od strani istega gospoda nekaj podobnega zgodilo. Stal sem na ulici in gledal gručo Hrvatov. Naenkrat pride oni gospod in me sune s tro-toarja na ulico. Ali teh napadov ni mogoče preprečiti? Velik sokolski zlet v Domžalah, ki bo prihodnjo nedeljo, dne 6. avgusta ob otvoritvi Domžalskega sokolskega doma, bo največja sokolska prireditev na Slovenskem v letošnjem letu. Poleg Ljubljanske Sokolske Župe sodelujejo še Gorenjska in Župa Ljubljana I, ter oddelki oddaljenejših slov. sokolskih žup. Izprevod Sokolstva bo po prihodu posebnega vlaka iz Trzina v Domžale. Igrali bosta dve godbi. Na čelu izprehoda bo sokolska konjenica. Zanimanje za ta zlet je posebno v Kamniškem in Domžalskem okraju velikansko. Kmetje obetajo, da se bodo pripeljali na s slovenskimi trobojnicami in zelenjem okrašenih vozeh. Gotovo je, da bo tisti dan tudi Ljubljana in ljubljanska okolica vsa v Domžalah. Podrobnejše za ta zlet bom poročilio v* prihodnjih številkah. Jesenice. V nedeljo 30. t. m. priredi jeseniški »Sokol* vrtno veselico v restavraciji pri »Sokolu*. Na sporedu je med drugim javna telovadba, tamburaški koncert, srečolov in ples ter pečenje janjca na ražnju. Dolžno^ vsakega naprednega Slovenca je d» poseli to veselico. Stavbni odsek Sokola na Viču priredi v nedeljo 30. t m. ob 4. uri popoldne domačo veselico s telovadbo na vrtu brata Novaka (pri Ani) na Viču, pri kateri svira domači Šramel. Po končani telovadbi vršijo se raznovrstne zabave in v nalašč zato postavljenem odru bode ples. Ker je čisti dobiček namenjen skladu za prepotrebni društveni dom in se isto nedeljo praznuje na Viču tudi običajno žegnanje, katero je že od nekdaj jako v časti, je upati da se cenjeni prijatelji in podporniki polnoštevilno vdeleže te domače prireditve. V mraku se prižge tudi umetalni ogenj. K mno-gobrojni vdeležbi vabi Stavbni odsek. Gospodarsko napredno društvo za šentjakobski okraj priredi četrti šentjakobski semenj v nedeljo 30. junija 1911 na senčnatem vrtu pri Plankarju na Dolenjski cesti v prid društveni knjižnici. Sodeluje iz prijaznosti slavno pevsko društvo Slavec, svira pomnožena Domžalska godba. Začetek ob pol 4. uri popoldne. Vstopnina 30 vin. Otroci v spremstvu sta-rišev so prosti. Ker je čisti dobiček namenjen za pomnoženje knjižnice, se preplačila prav hvaležno sprejemajo. V slučaju slabega vremena se preloži semenj na poznejši čas. Vrtna veselica se vrši jutri dne 29. julija 1911. na vrtu restavracije g. Vinkota Hudovernika v Radovljici v prid podpiralnih zalog za slovenske visokošolce. Spored: 1. Promenadni koncert salonskega orkestra. 2. Petje četverospeva iz Ljubljane. 3. Lov na srečo. 4. Odlikovanje dam. 5. Umetalni ogenj. Začetek ob pol 9. uri zvečer. Vstopnina za osebo 60 vin. Prostodušnosti pa se ne stavi nikakih mej. K obilni udeležbi uljudno vabi ad hoc sestavljeni odbor. Nogometni treenlng med člani F. K. Ilirija in moštvom F. K. Hermes se vrši jutri popoldne ob 6. uri na travniku pod Tivoli. Svarilo pred nakupom. V nedeljo, 23, t. m. je nek neznanec, srednje postave, črnikastega obraza, s temnimi brki in brado, oblečen v sivo turist-tovsko obleko, z rudečo ovratnico in žametastim pokrivalom, ukradel izpred gostilne št. 4. v Depalavasi kolo, št 292. ter zbežal ž njim po državni cesti proti Domžalom. Kolo je tvrdke »Rival* s ponikljenimi kolesi, črno pleskano, z močno pnevmatiko (spredaj »Rival-Luksus*, zadaj Bureau-Kosmos), Zobno kolo je imelo obliko šestero-žarne zvezde. Pred nakupom kolesa se svari; kdor bi pa kaj vedel, naj to javi orožništvu. Josiplna Železnik, lastnica toba-karne pri Sv. Ivanu (Trst) je odpovedala razprodajanje »Jutra*. Toliko našim prijateljem na znanje. Kegljači pozor na kegljanje na ; dobitke, kateri so: I. 30 K, II. 20 K in III. 10 K, katero priredi povodom društvene veselice dne 13. avgusta »Napredno politično in izobraževalno društvo za Kolizejski okraj* pri »Levu* na Marije Terezije cesti. Začetek kegljanja na dobitke se prične dne 29. t. m. ob 7. zvečer in je pričakovati obilne udeležbe za tekmovanje pri dobitkih. Keglja se vsaki večer do veselice. Odbor. Koncert. Danes in jutri zvečer je pri »Novem svetu* na vrtu tamburaški koncert. Izborna vina, izvrstno pivo, dobra hrana. Vstop prost. Pesem starega Ljubljančana. (Priobčujemo kakor smo prejeli, brez popravkov. Opomba ured.) Hudo je za živeti, Nam na tem sveti, Draginja se množi, Zaslužka pa nič ni. Plačila mala obetajo, Veliko dela pa zahtevajo,. Revež tu gladu umira, Cerna garda to ne ovira. V deželnim zboru njih večina, Tira ljudstvo do pogina, Pravijo če nisi naš, Na dan dost eno kronco imaš. Le za nas mora biti, Da so nam želodci siti, Kdor ne trobi v naš rog, Zanj je dober ovseni sok. *5ti pristaši »Jutra* in za »Jutro* ho--čemo delovati od sedaj naprej še z večjo vnemo. »Jutro* mora tu v Trstu priti v vsako hišo, kajti brez »Jutra* ni dneva. Tisti, ki ne čita »Jutra*, je nezaveden in se pusti od hinavskega lista nafarbati. To pa ne sme biti. Naš narod mora iti naprej sporedno z drugimi narodi in niti za las ne sme zaostati. Gorje narodu, ki tiči v temi in se ne more povzdigniti. Naš narod pa se mora povzdtgntti iz teme. In pri tem za-more nam pomagati le »Jutro*, kajti z jutrom pride tudi beli dan. In ta beli dan pride tudi za nas tržaške Slovence. Bivši »Edinjaš*. Iz Tomaja. Veliko veselico katero priredita pevsko bralno društvo »Tomaj* združeno s C. M. podružnico v Tomaju, vršila se bode v divnem kostanjevem gaju, ob glavni cesti med Tomajem in >utovljami nasproti vile »Ozon* v Brcah. Vhod te pripelje v 20 korakih v čarobno temen, diven kostanjev, tu pa tam z smrekami nasajen idiličen log. To je kraj, ki te res omami, da popolnoma pozabiš, da si res še na sivem Krasu. Temna hladna senca, bujno raztoče drevje, niti enega solnčnega žarka, rajska tišina, vse to vpliva nepopisno na človeško srce, ki išče v naravi zadoščenja. In tu se vprizori prava velika narodna veselica ob sodelovanju mnogih narodnih društev: pevskih, tamburaških, sokolskih itd. Tu bo prvič naša mila C. M. družba ob enoletnici svojega obstanka nabirala narodne darove, razprodajala bodo vrla narodna dekleta v pestrih narodnih nošah vsakovrstno narodno blago v korist naše velekoristne dobrotnice C. M. družbe. Tudi gostom bo vsakem oziru postreženo. V raznih paviljonih se bodo razprodajala vsakovrstna mrzla jedila, točilo se bode mrzlo pivo, našo narodna »Tolstovrška slatina* itd. in naš izvrstni bujno peneči se kraški teran. Končno te pripelje radovednost še v kraški starorimski muzej »Slanji dol* kjer se ti ne bode moglo dovolj načuditi tvoje oko, ne duša nadiviti, kar je stoletja in stoletja proizvodila kremenita duša kraškega kmeta. Plesoljubna mladina si bo krotila svojo strast na plesišču pod stoletnim, grčastim kostanjem v sredini gaja, ob zvonkih glasovih narodne godbe, ki svira izključno slovanske komade do belega dne. — Ker nam je lansko leto tako nesrečno iz-podletela v isti namen pripravljena veselica vsled slabega vremena, upamo pa letos, da nam bo Jupiter Pluvius milejši in nam in družbi prizanesel, da bomo mogli položiti obilen dar v naročje C. M. družbe. S tem pa ponovno vljudno vabimo vsa narodna društva, da nam biagovole čimpreje naznaniti svoje sodelovanje in ime pesmi, s katero mislijo nastopiti, da se naznani vzpored pravočasno. — Tedaj 20. avgusta vsi v Tomaj! vsi položimo narodni obulus svoji ljubi materi C in M. družbi, naši mili dobrotnici, naši mili dobrotnici, naši narodni rešiteljici. Vsi dobro došli! Iz Kastavščine. Prav ste imeli, - da ste alarmirali slovensko javnost v koraku naših naprednih poslancev, koraku, o katerem še sami poslanci niso pojmovali kaj so napravili; imajo pač predobro srce in ne poznajo one hinavske klerikalne duše, ki se dela norca iz boga, celega slovenskega naroda in sploh iz vsega. Kdor je imel kaj opraviti s takimi aventurami, . ve, kako je. In vsi so enaki, Šušteršič v Ljubljani, Krek, nekdanji največji -mladostni lahkoživec, do vaške ter-. cijalke, katera si je v mladosti služila denar z vlačugarstvom, a zdaj je vzela vso pobožnost in svetost v zakup. Prav ste imeli, da ste opozorili po-.slance in volilce na veliko pogreško — in ako se je takrat med slovenskimi naprednimi listi kaj preveč reklo, naj bo pozabljeno, — napaka je popravljena, naj bo popravljeno tudi vse drugo. Disciplina inteligentnega dela naroda (in to smo naprednjaki) naj premaga vse. Ampak na nekaj bi Vas opozoril, kar morda še ne znate. »Bav-bav* je v enem »Jutru* feljtonsko, kakor samo on zna, orisal sestanek dr. Gregorina in dr. Rybšfa na Dunaju, jaz Vam hočem povedati pravo pravcato resnico. Dr. Krek — zagorske mamice bi marsikaj v njem znale povedati izza let, ko so bile mlade in ko je bil Krekov Janez tudi še mlad — se je namreč pripeljal nasproti Špinčiču in dalmatinskim pro-vašem do Reke in se je peljal ž njimi skupaj — Spinčič je stopil v Ma-tuljah v vlak — do Dunaja. Polento, ki so jo predložili javnosti na Dunaju so prav sigurno med potoma skuhali. Ravno v istem vlaku kakor Krek s svojimi pantofeljni so se peljali dalmatinski napredni poslanci — Ivčevič, Bianklni, Smodlaka, a seveda v drugem kupeju, ker nočejo imeti nič opraviti s takimi elementi, kakor je Krek, o katerem sam Spinčič pravi, da je največji in najhujši klerikalni petelin. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo je spremljal dr. Gregorina in dr. Rybšra iz Trsta do Šempetra, ker v Šempetru so sigurno vsi skupno naprej kuhali politično polento, katero so dali jesti slovenski javnosti, a ker je bila ta polenta preveč prismojena, je smrdela in slovenska javnost je ni mogla pogoltniti. se je obvarovalo vsaj želodčnega in črevesnega katarja. — Elementom Krekovega kalibra brco. Ker sta sprevidela dr. Gregorin in dr. Ry-bžr svojo napako, je upati, da tudi Spinčič pokaže figo Sušteršičevi bandi in kolegialno sledi svojima primorskima tovarišema. Dobro ve, na kakšnem programu in pod kakimi auspi-cijami je bil voljen! Spominjam se hrvaškega taborja oziroma 40 letno obletnico I. hrvaškega taborja na griču Sv. Mihovila pri Kastvu. Takrat smo prišli skupaj z marsikaterimi domačini, a vsi so rekli, da se bojijo, da jih Spinčič izda, pa ako jih izda — da zadnjič pride na Dunaj! — Profesore Spinčič, dobro znate, kako je! — Kastavščina ni kaka hribovska omejena vas, tu so ljudje izkušeni, ponosni, napredni, dobri — ampak tudi se znajo maščevat nad onim ki ga izda! — Naj pride med svoje volilce, a naj pritegne v konferenco tudi nekaj mladih odkritosrčnih domačinov in naj ne konferira samo s svojimi omiznimi prijatelji — in videl bo, da ni prav, da je pustil na (cedilu: 1, svoje primorske in 2. svoje rodne (hrvatske, dalmatinske) prijatelje in je šel v Kanoso! P. * f ■ DNEVNE VESTI, »Edinost* se še vedno ni umirila, dasi je zdaj že mnogo ponižnejša, nego je bila. Včeraj prinaša o nas samo eno notico, ki ji sledi 100 podpisov ali pa 1000 ■— notica je tako konfuzna, da res ne vemo kaj bi z njo ! »Edinosti* le želimo, da bi se prav kmalu umirila — kajti jeza škodi — posebno zdaj ob tej vročini — in je tudi poleg tega smrten greh I Torej »Edinost* ne jezi se! Imenovanje. Naučni minister je imenoval dr. Mihajla Rostoharja privatnim docentom na češki univerzi v Pragi. Dr. M. Rostohar se je zadnje čase mudil v Nemčiji v Lipskem, kjer je izpolnjeval svoje študije v psiho-logičnem laboratoriju na llpski univerzi. V jeseni bo mogel novoimenovani docent že začeti s predavanji. Imenovanje dr. Rostoharja je prvi uspeh akcije, ki jo je začelo slovensko dijaštvo za slovenske stolice v Pragi. Treba je, da se slovenska javnost za- Tnlstovrslto slatino Naročajte, ponudite, zahtevajte in pijte samo ki je edina slovenska ter najboljša zdravilna in namizna kisla voda. Od vsakega zaboja plača podjetje v narodne namene 20 vinarjev, kamor naročnik določL Naslov: TolstovrSka slatina, pošta Guštanj, Koroško, kjer je tudi gostilna, letovišče in prenočišče. Svoji k svojimi dali, kajti kdo bi se pogajal z gospodi, kakor so dekani; sveti možje so in dajo človeku po njegovem zaslužku. Tako je prišel Valentinu groš na dan, in zvečer je lahko šel v vaško krčmo in si je kupil žganja in tobaka. Bili so tam dobri ljudje, ki so ga poznali in plačali so mu pijače če so bili dobre volje. Tako je bilo življenje Valentinovo in privadil se ga je tako, da si ni mogel misliti drugače in si ni želel izpremembe, kajti edina njegova skrb je bila farovška živina, da je bila lepša od vse druge. In tako se je postaral Valentin, da niso niti on niti drugi vedeli kdaj; in nazadnje je prišla bolezen: nekega avgustovega jutra je začutil, da leži nekaj težkega na prsih, ni se zganilo niti premaknilo, ampak vstati ni mogel. Prišel je hlapec v hlev in je odpravil živino, nato pa je prišla kuharica in je ozmerjala hlapca Valentina zaradi lenobe in pijanosti. Ni bil niti len niti pijan hlapec Valentin, ampak potrpel je in ni rekel ničesar. Hotel je počakati, da se zgane ona teža s prsij in takrat si je mislil, bom ostal in pojde naprej, kakor je šlo dosedaj. Ležal je deset dni v postelji na slami in slame že ni bilo čutiti, čutil pa je hlapec Valentin, da teža pritiska bolj in bolj . . . Slutil je zunaj jasen avgustov dan, a v hlevu je bilo mraz in muhe so brenčale. Nazadnje je začutil, da je dih težji in počasnejši . . . Začutil je čez čas trde korake in nekdo je klical; »Valentin*, — potem pa nič več. Stopil je bil sosed v hlev in je zagledal Valentina. Ustrašil se je tako, da je odskočil in zajokal: na golih deskah med umazano slamo je ležalo zanemarjeno človeško telo v poslednjih vzdihih — hlapec Valentin. Sosed je planil na dvorišče. Po vrtu je hodil dekan in bral brevir, sprehajal se je po kopelji. »Valentin umira*, je zaklical sosed. »Kaj je bolan?* se je začudil dekan. »Pijan je že deseti dan, previdijo naj ga", se je oglasila kuharica. Dekan se je sprehajal dalje in kuharica je odšla v kuhinjo. Sosed je odšel v vas in je prignal ljudi in voz in konja. Zajokali so ljudje, ko so zagledali Valentina. Omili so ga in naložili na voz. Drugi dan je v bolnišnici unirl farovški hlapec Valentin. Spominjajte se prekoristne družbe sv. Cirila in Metoda! Siromakom niso privoščili, Da bi Argentinsko meso dobili, Za siromaka tu ni za jesti, Ako umira gladu na cesti. Bajkot v svet so zagnali, Pravijo jih bomo že izstradali, Libaralce svobodamislice, Če ne pa ž njimi na vislice. Na Dunaju so začeli spoznovati, ln klerekalce ven metati, V manjšino jih potisnili, Več mondatov jim strgali. Zdaj javkajo in cvilijo, Boga v pomoč kličejo, Daru obetajo hudiču, Da bi liberalca uniču. Svobodamislic jih jezi tako, Naj rajš pahnili ga v peku, Luceferju pa sporočili, Da bi jih obračal s svojim vili. Na Ljubljano so se navalili, ln tako so sklenili, Da črna mora postati, Da po njih je bo poznati. Ezeles batalion černih, Šušteršič komandant vernih, V dvorcu so se zbrali, in postave tam kovali. Volilni red so sklenili, Nune na pomoč povabili, Kmete, Frančiškane, In kar verniga je Ljubljane. Ljubljana pa njim se je smejala, O! vi norci jim je djala, Vrle sinove zrodila sim Na dan volitve pokažem z njim. Hočete me onečastiti, V černo lužo me pahniti, Ali tu se vam ne zgodi, Kjer zvesti so mi Ljubljančani. Tega niso hotli vrjeti, Ljubljano so hotli imeti, Trikrat so jo naskočili, Naprednjaki slavno jih odbili. Črni kvak zdaj zdihuje, Naklepe vsakovrstne kuje, Blagajne mestne jim diše, Po rotovži sline cede. Pa zastonj se trudiš, če kaj vem, Ti črna jata tu ti povem, Še naprej hočem bela ostat, Ti jata črnih, hojdi spat, Ko od Dunaja da tu se razsvetli, Takrat te iz spanja prebudi, Vaše delo bo dakončan. In boš sfrčal černi vran. Najnovejša telefonska in brzojavna poročila. Novi predstojnik ljubljanskega dež. sodišča. Dunaj, 28. julija. Danes je prišlo iz Ljubljane v parlament poročilo, da je za naslednika vpokojenega dv. svetnika Andolška imenovan znani celjski Nemec dr. Kotschewar. Ta vest je vzbudila v slovanskih poslanskih krogih veliko ogorčenje. Splošno prevladuje prepričanje, da je ta novi udarec le zasluga klerikalne stranke in „Slovenčevega8 članka. Pri tem imenovanju je posredovala novoustanovljena alpska zveza nemškega »Na-Cionalverbanda", ki je prvotni odpor vlade premagala z razlogi, navedenimi v omenjenem »Slovenčevem" članku. Odseki. Dunaj, 28. julija. Danes so zbo-borovali odseki. V gospodarskem odseku je stavil pri debati o trgovski predlogi glede trgovske pogodbe s Črno goro posl. dr. Urban predlog, da bi se začela pogajanja tudi o sklenitvi trg. pogodbe s Portugalom. Predlog je bil sprejet in pride že na jutrišnjo sejo. Poslanska zbornica. Dunaj, 28. julija. Danes se je pričelo drugo branje bančne predloge. Poročevalec posl. Kuranda je predlagaj hitro rešitev, v imenu Rusinov je izjavil pos. Levicki, da Rusini z ozirom na pol. položaj in na stališče ki ga zavzemajo Rusini nasproti novi vladi, ne morejo glasovati za predlogo. Posl. Modršček je v imenu čeških soc. demokratov podal izjavo,