UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm IHti. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto XI. — Stev. 4 (191)
UDINE, 1.-15 MARCA 1959
Izhaja vsakih 15 dni
Osramočeni inscenatorji
Furlani in Slovenci v Videmski provinci so vsi brez razlike mnenja, da se tisti, ki so sestavili sentenzo istruttorio proti partizanom, precej slabo počutijo.
Leta in leta so spravljali skupaj ma-terjal za svojo sentenzo. V kamunih iznad Nadiže, v Dreki, Grmeku, Sovod-njem in Sv. Lenardu skoraj ni bilo fa-milije, v kateri ne bi bila vsaj ena oseba zaslišana. Ubogi karabinjerji so imeli polne neumnega, brezpotrebnega in škodljivega dela s tem, da so mesece in mesece pozivali skupaj na stotine ljudi in jih zasliševali.
žomali prinašajo vsak dan po dve koloni pisanja o tem, kaj je ta ali pa oni rekel, zelo redko pa to, kar bi sami videli.
V naših vaseh v Furlanski Sloveniji vsi vedo, kako je bilo takrat med vojsko, ko so se partizani borili z Nemci in fašističnimi republikinl, ter zato tudi sedaj vsi dobro vedo, katera izmed prič je na procesu govorila resnico, katera je fantazirala in katera je samo pobrala navadne kvante po vasi.
Tisti, ki so bili iniciatorji istruttorie proti partizanom, in tisti, ki so istruttorio sestavljali, so sedaj pred svetom, pred vsemi ljudmi osramočeni.
Pubblico ministero dr. Giampaolo Me-ucci je povedal, kakor so pisali vsi italijanski listi, in da vzamemo največjega in najbolj avtoritativnega »II Corriere della Sera« 24. XII. 1958 sledeče: »RICO-CONOSCIAMO CHE LA SENTENZA I-STRUTTORIA PRESENTA INNEGABILI DEFICIENZE. SOPRATTUTTO E’ MANCHEVOLE NEL PRESENTARE GLI AVVENIMENTI IN UNA CERTA PROSPETTIVA, NELLO SFONDO STORICO. E’ UNA ISTRUTTORIA DA REATI COMUNI«.
Po domače povedano pomeni to, kar je očital Pubblico ministero sentenzi istruttorii, ki so jo naredili v Vidmu, da so bili partizani navadni zločinci, namesto da bi odkrito povedala, kar že ve vsak otrok pri nas, kako so se partizani borili proti nemškim nacističnim tru-Pam in kako je bilo nevarno za njih zalezovanje domačih špijonov na vsakem koraku. Vsaka špijonska informacija je pripeljala že v dveh, treh urah Nemce ha kamijonih, ki so streljali s kanoni in mitraljezi na mesta, ki so jih označili kpijoni ali pa so se pojavili aeroplani, ki so metali na taborišča partizanov bombe. Boriti so se morali torej ne samo proti Nemcem ampak še proti bolj nevarnim špijonom. Vse to je istruttoria nalašč zamolčala, samo da bi partizane uničila vsaj 14 let po koncu vojske, ker jih niso mogli uničiti med vojsko z republikanskimi trupami.
Proces v Firencih je razbil cittadello nacionalističnega sovraštva v Vidmu proti vsem poštenim ljudem v Furlanski Sloveniji. Ce so v Vidmu hoteli uničiti kakšnega človeka ali pa ga onemogočiti v njegovem delovanju v Furlanski Stotniji, so kar inscenirali proti njemu Stoces. Se celo duhovniki, ki uživajo v Sedanjem demokrščanskem režimu ugled k) zaščito oblasti, se niso mogli ubraniti, *ko so se spravili nanje ultranačionali-^ični krogi v Vidmu. Ce so pa spravili ^ proces navadnega delavca, kmeta ali ^telektualca so ga gvišno obsodili, in
•bu
niso pomagali nobeni argumenti in
^beni še tako dobri advokati.
proces v Firenci bo imel svoje dobre bledice, ker bodo partizani dobili za-°^enje, ker bodo obsojeni moralno ti-*' ki so držali s fašizmom do 8. septem-ra 1943 ali pa oelo do konca vojske. Piagalo je načelo antifašizma proti ne-hthanemu fašizmu, proti sovražniku j!*8 furlanskih Slovencev. To je zelo ve-f a stvar in se je izplačalo boriti za tk*1 “^u^sttènlh borcev, posebno pa m, ki so dali svoje življenje v borbi Pr°ti fašizmu.
Pr^t fUrlanski Slovenci smo pa zelo tični in realni ljudje, ker živimo v
strašno težkih razmerah, zato smo že takoj pogruntali, da je s polomom filofa-šistične ideje na procesu v Firenci končala perioda, ko so nas s terorjem procesov dušili, da se nismo mogli ganiti, župnik Cracina je s svojimi tožbami že razrahljal congiuro nacionalistov proti Slovencem v Furlaniji. Nesmrtno so se na neimenovanih najvišjih krogih v Vidmu ki jih vsak izmed nas pozna, blamirali s konfuzno rakolto laži v istruttorii slovenskim partizanom v naših krajih. Napisano je, kdo je sestavil istruttorio, kdo zbiral lažni material za to lažno in
konfuzno istruttorio. Vsi te ljudi poznamo. Kaj sploh še čakajo. Umakniti se morajo s svojih mest, ker škodujejo u-gledu države, ker spravljajo v čudno luč ugled oblasti. Izgubili so moralno kvalifikacijo, da bi se mogli še nadalje bavi-ti z javnimi stvarmi. Tudi zapeljanim nekaterim našim ljudem so se sedaj odprle oči in so spoznali, da so njihovi nekdanji bogovi pravzaprav le fetiči že davno pokopane preteklosti.
Letošnji karnevale je umrl istočasno, ko je propadla zadnja kamevalata videmskih šovinistov.
iiiiHini n n i li ri M iiii 11 n i n i im in 111 n niiiiiiii i niiiiiiiin mili i i ih iiiii m im ii iiii i ii iii uhi i ihih iii i iii
Kaj so povedali voditelji ital. odporniškega gibanja
Pretekli teden sta bili pred sodiščem v Florenci samo dve razpravi na procesu proti benečanskim partizanom, na katerih so zaslišali še zadnje razbremenilne priče.
Dne 24. februarja je bil med drugimi zaslišan on. Umberto Zanfagnini, ki je bil med okupacijo član pokrajinskega CLN v Vidmu, kot predstavnik Krščanske demokracije, ter agronom dr. Gianbattista Angeli, ki je bil med partizansko borbo politični komisar brigade «Bruno Buozzi», divizije Garibaldi-Natisone, sedaj pa je predsednik pokrajinskega ANPI v Vidmu.
Iz njunih izjav je med drugim razvidno, da so se po 8. septembru 1943 tudi v Furlaniji takoj formirale partizanske enote, ki so se povezale s slovenskimi partizanskimi enotami. To sodelovar nje med obojnimi je CLN smatral za povsem naravno in nujno, ker je bila borba proti okupatorju skupna obema narodoma in je že značaj te oborožene borbe zavzel in narekoval najtesnejše sodelovanje.
Največje zanimanje pa je vladalo za pričanje voditeljev CLNAI, ki so nasto pili na razpravi preteklo sredo.
Senator Parri, ki je bil od ustanovitve pa do novembra 1944 namestnik poveljnika CVL (Corpi Volontari della Libertà) je pričal o odnosih med italijanskim in jugoslovanskim odporniškim gibanjem. Povedal je, da so bile partizanske enote v Beneški Sloveniji tudi pred 8. septembrom, ker se je jugoslovansko osvobodilno gibanje razvilo takoj po na-cifašistični okupaciji dežele in so po 8. septembru italijanske partizanske formacije prišle na področje Beneške Slovenije in Julijske krajine v stik z močno razvitim in dobro organiziranim slovenskim osvobodilnim gibanjem in vojsko. Prišlo je do sporazuma med Briško-beneškim odredom in garibaldinsko divizijo Friuli, ki ga je vrhovno poveljsvo CVL potrdilo in postavilo za vzor sodelovanja v borbi proti okupatorju v narodnostno mešanih krajih. Senator Parri je govoril tudi o fašističnem preganjanju slovenske narodne manjšine, ki je šlo v Julijski krajini tako daleč, da je pri spreminjanju slovenskega značaja pokrajine spreminjal celo priimke na nagrobnih spomenikih. V Beneški Sloveniji, ki je bila priključena Italiji že leta 1866 in je bila že povsem poitalijančena, pa so prebivalci slovenskega porekla, kar dokazujejo tudi njihovi priimki. Ljudje v Beneški Sloveniji so fašizem sovražili, ker je prepovedal uporabo slovenskega jezika tudi v cerkvi in slovenski katekizem.
Socialistični senator Fermo Solari iz Vidma, ki je sledil Parriju na mestu poveljnika CVL je med drugim povedal, da je bilo v jugoslovanskih partizanskih enotah tudi mnogo italijanskih vojakov in da so z njimi slovenski partizani lepo ravnali, kljub temu, da je šlo za vojsko, ki je sodelovala pri fašističnem napadu na Jugoslavijo. Glede Beneške čete je Solari dejal, da ni o njej nikoli slišal in da je vedel le za Brlško-beneški odred: v sploš-
nem so imeli stik le z enotami IX. korpusa.
Poslanec Luigi Longo, ki je bil med nemško okupacijo tudi namestnik komandanta CVL od njegove ustanovitve do konca vojne, je tudi potrdil, da so bile enote jugoslovanske osvobodilne vojske na področju Beneške Slovenije že pred 8. septembrom. Povedal je, da so bile na tem področju zelo hude borbe med partizani in Nemci ter navedel s tem v zvezi tudi poročilo nemške komande, ker je to področje bilo pod neposredno nemško ju-risdikcijo in se je imenovalo »Adritisches Kiistenland«.
Tudi Longo je potrdil obstoj sporazumov med italijanskimi in slovenskimi partizanskimi enotami, ker je osebno sodeloval pri pogajanjih. Slo je predvsem za organizacijo skupne borbe proti skupnemu sovražniku.
Kot zadnja priča je bil zaslišan Mario Lizzero-Andrea iz Vidma, takratni politični komisar vseh italijanskih partizanskih formacij, ki so operirale v Furlaniji.
Lizzerò je med drugim povedal, da je bil Briško-beneški odred enota IX. korpusa redne jugoslovanske osvobodilne vojske in so ga sestavljale razne enote, ki so operirale v Benečiji in Brdih. Po 8. septembru je nemški okupator 15. oktobra 1943 priključil italijansko in slovensko ozemlje k tretjemu rajhu. Kdaj se je začelo z organiziranjem italijanskega partizanskega gibanja. Fašisti so tedaj razpisali mobilizacijo v fašistično vojsko, Rainer pa je to prepovedal in-sam razpisal mobilizacijo v nemško vojsko in v organizacijo TODT. Spričo tega so poveljstva slovenskih in garibaldinskih formacij dala ukaz, da se uničijo ali zasežejo občinski registri prebivalstva, da bi preprečili mobilizacijo prebivalstva v nemško vojsko. Ta ukaz je bil izdan takoj 15. oktobra 1943. Nemci so hoteli zaostriti odnose med Slovenci in Italijani; zato so podpirali fašiste, a tudi slovenske fašiste (domobrance in belogardiste). Prav ti slovenski fašisti so uničili spomenik padlim v Gorici in tako dokazali svoje sovraštvo do italijanskega nar roda.
Lizzerò je nadalje pojasnil kako je s priključitvijo Beneške Slovenije k Jugoslaviji. Nemci so priključili k tretjemu rajhu slovensko in italijansko ozemlje. Jugoslavija je odgovorila z odlokom o priključitvi vsega slovenskega ozemlja, Julijske krajine, Istre in Beneške Slovenije. Ta dekret je bil naperjen proti Nemcem, ne proti Italiji. Tak je bil torej naš položaj: aneksija k tretjemu rajhu — dekret o priključitvi tudi Benečije k Jugoslaviji. Naš zaveznik je bilo tedaj slovensko osvobodilno gibanje v skupni borbi za osvoboditev Jugoslavije in Italije.
Po zaključku razprave je odv. Tončič predložil več dokumentov v podkrepitev obrambe, ki jih je sodišče sprejelo ter določilo, da se bo razprava nadaljevala dne 16. marca, ko bo govoril javni tožilec, za njim pa bodo imeli besedo odvetniki obrambe.
S tem je proces proti bivšim benečanskim partizanom, ki ga je rodilo sovraštvo do odporniškega gibanja, praktično za-
Risposta
Slamo antifascisti. Non sempre, quando ci dicono che abbiamo sbagliato, amiamo rispondere. Una troppo lunga polemica con i fascisti comporterebbe un qualche riconoscimento, da parte nostra, delle loro buone intensioni, della onestà morale, della loro intelligenza politica.
Preferiamo che su Mussolini, su Hitler, sui loro automi in guanti bianchi e camicia nera o bruna si esprima sempre più pesante, sempre più severo, il giudizio della storia.
Noi, partigiani, preferiamo ignorare ogni accusa, andiamo per la nostra strada, certi di aver contribuito alla realizzazione di una Europa migliore di quella che era nei voti di Hitler e di Mussolini.
Ci interessa più il futuro che il passato; ma, talvolta, porgiamo l’orecchio alle voci di coloro che non sono più e che, ieri, lottarono con noi per un mondo migliore; è questo, per noi, un viatico confortatore. Le recenti gazzarre missine degli studenti, l’ingratitudine di quanti al sacrificio di sangue della resistenza rispondono con il disprezzo, con le accuse, con le menzogne inducono il partigiano a riprendere in mano le «Lettere di condannati a morte della resistenza europea.»
Talvolta si ha l’impressione che una ripresa di fanatismo nazionalistico sia vicina a disturbare la pacifica vita dei popoli europei; è confortante allora cercare in quelle lettere l’eco di un accordo che ieri ci fu nella lotta e che dobbiamo stare attenti non vada perduto nella pace.
Thomas Mann, in riferimento alle tefe di condannati a morte della resistenza europea», disse: «£” un libro che è un monumento»; e Roberto Battaglia, lo storico della lotta partigiana in Italia, aggiunse che si tratta di un monumento «che, come tutti quelli rimasti a ricordo del più grande dramma che abbia mai vissuto l’umanità, induce alla venerazione e al silenzio. Non si parla visitando le fosse Ardeatine o immensi campi di sterminio di Mathausen o di Auschwitz; non si parla quando l’animo è come sommerso dall’ondata dei ricordi e il passato — un passato che credevamo ormai remoto — ritorna presente, e ci propone in modo imperioso i sentimenti di allora.»
Eppure nella lettura di quelle lettere è doveroso a un certo momento dominare l’impeto dei sentimenti e meditare con pacata riflessione.
La raccolta delle lettere, pur con le sue lacune, pur con i suoi limiti, non conosce la divisione dell’Europa fra oriente ed occidente; il dialogo tra i popoli europei, che hanno partecipato alla lotta antifascista, è in quelle lettere così generiche che ci fa intendere chiaramente come le barriere tra oriente ed occidente siano state alzate dopo la fine del conflitto ad opera di uomini di cattiva volontà.
I morituri sono francesi ed italiani, olandesi e polacchi, russi e tedeschi, danesi e jugoslavi, norvegesi, cecoslovacchi e bulgari; le voci che vengono da est e da ovest, da nord e da sud sono diverse: il dramma degli ebrei ha tinte tutte sue — i luterani si richiamano alla Bibbia — i cattolici alla loro tradizione per la quale il trionfo della libertà si identifica con il trionfo della chiesa — i socialisti si rifanno alla loro ideologia e alla loro lotta ormai ricca per positive conquiste. Nemmeno l’impeto di una rivo-
ključen. Ves dosedanji potek te nepotrebne razprave je jasno dokazal, da so bene-čanski partizani bili dejansko partizani, ne pa razbojniki, kakršne je hotela p’i kazati obtožnica. Vse, kar se je takrat dogajalo v Beneški Sloveniji je bilo odraz nujnosti oborožene borbe proti naciia-šističnim okupatorjem. In ta borba se je vodila v najtesnejšem sodelovanju med slovenskimi in italijanskimi partizanskimi edinicami, kar so še posebno jasno in neizpodbitno dokazale priče na zadnjih dveh dneh razprave.
luzione internazionale può distruggere ciò che i secoli hanno lentamente costruito, ciò che, con il passare del tempo, è andato gradatamente sedimentandosi ; la lotta dei partigiani è anzi riuscita a restituire evidenza e freschezza a quei valori nazionali che correvano il rischio di sembrare logori luoghi comuni.
Rileggendo le lettere di alcuni francesi par di udire echeggiare ancora le note della marsigliese, di vedere rinverdita l’antica tradizione militare e patriottica della Francia; cosi come nella seguente lettera di una modesta pettinatrice greca si esprime l’orgoglio dell’antica civiltà ateniese, pur rattristato dal fatto che sul Partenone sventola la bandiera con la svastica: «Sono orgogliosa, mai avrei aspettato simile onore, di morire io, una povera ragazza del popolo, per ideali così belli e alti. Sono certa che non sentirò paura innanzi al plotone di esecuzione e che starò inflessibile come lo sono stata nella vita. Vorrei che la mia esecuzione avesse luogo all’aria aperta, per volgere il mio ultimo sguardo all’Olimpo e ai monti ove soggiorna il valore e la speranza della Grecia. Alla mia tomba portate, quando potete, fiori rossi. Null’altro. E battete con ogni mezzo la barbarie. Vi bacio tutti dolcemente: Dimitra».
Le differenze tra lettera e lettera, tra quelle di un gruppo e quelle di un altro gruppo di partigiani, sono tanto più rilevanti quanto più dall’esposizione dei sentimenti privati, degli affetti familiari si passa alla mani/esazione del carattere nazionale, alla precisazione del modo di concepire la vita e la lotta antifascista.
Tra chi muore per il suo re e chi muore per il trionfo del socialismo, tra il nobile latifondista e l’operaio, tra il credente e l’ateo, tra il generale e il contadino, tra il commerciante lussemburghese e il pastore greco, sembra che le differenze siano insuperabili.
E invece non è così!
L’unità della resistenza è l’unità di migliaia e migliaia di uomini che, in quasi tutti i paesi d’Europa, si impegnarono con le armi contro l’invasore nazifascista.
Per tutti i partigiani la resistenza fu accettazione volontaria di dura vita clandestina, fu responsabilità personale di aspra guerra; o'tni partigiano si assunse la responsabilità tremenda, di fronte a Dio o di fronte alla propria coscienza, di coinvolgere tutti, anche i bambini, anche i vecchi, anche i tiepidi e gli assenti, in un dramma terribile.
Per i partigiani norvedesi e per quelli polacchi, per i francesi e per i boemi, per gli italiani e per gli sloveni la resistenza fu, in ogni caso, mezzo per riaffermare il proprio valore umano di contro alle pretese dì un invasore brutale, di fronte alla miopia e alla testardaggine di uomini che, per viltà, al loro credo politico, rivelatosi portatore solo di lutti, non sapevano rinunciare.
Fra il cristiano e il comunista, tra l’italiano e lo sloveno non c’è differenza quando gli atti da loro compiuti sono gli stessi e contro lo stesso nemico; la lotta degli uni e degli altri è umana ribellione all’oppressore, è legittima opposizione di violenza alla violenza, quando la ragione non può più servire. .
Troppa gente, oggi, cerca di rompere l’unità della resistenza; ai fascisti di ieri si aggiungono, oggi, molti che avversari, ieri, non ci furono, ma che non sono stati capaci di sfuggire alla avvelenata propaganda del nazionalismo più sciocco e più retrivo.
Si parla di un’Europa unita e, intanto, si cerca di distruggere l’unità europea della resistenza; si parla di fraternità dei popoli e si mettono, nel banco degli imputati, coloro che per primi di quella fraternità sono stati gli assertori.
Abbiamo l’impressione che si sta smarrita la strad i che porta all’unità d’Europa e siamo convinti che, ad un certo momento, ci sarà ancora bisogno di noi. della nostra guida.
Sciopero • "
Mi Slovenji Furlanije sciopera ali kakor se pravi po starem štrajka nismo poznali, kvečjemu kakšen prisiljen sciopero di fame, ko je bila mižerija in smo na spomlad pospravili zadnjo panoglo in zadnji krompir. Ne drži, da se mi ne bi znali postaviti za svoje pravice. Nimar smo znali po naših vaseh nastopati skupaj, naše žene še bolj kot mi moški, če je bilo treba se kregati in se stepsti magari z žandarji.
Pravega sciopera pa mi zares nismo poznali, takšnega sciopera namreč, da ne greš na delo, da protestiraš, da greš na cesto, na pijačo, na komicio, zato ker je izkoriščanje, ker je slaba plača, ker hočejo vreči na cesto ljudi. Nismo mogli imeti scio;era, ker nismo mogli biti doma nikdar v nobeni službi. Ali je to sploh kakšna služba, če si z lopato delal nekaj dni pri cesti ali pa sadil smreke in bore za rimboschimento? Proti samim sebi nismo mogli imeti sciopera. Imeli smo sicer cave za kamen in tisto malo fabri-ko za cement v Cemurju, ma tam nismo mogli mi delati sciopera, tam je kapital napravil chiusura.
Po svetu je bilo v prejšnjih letih lahko dobiti delo v Belgiji, Germaniji, šviceri in Franciji. Scioperov je bilo bolj malo.
Sedaj pa je naenkrat prišel sciopero tudi do nas, do naših delavecv v Belgiji, in sicer takšen velikanski sciopero, ki se ga ne moreš ogniti, ker štrajkajo vsi. Štrajkali so vsi minatori in iz solidarnosti z njimi so štrajkali tudi delavci vseh drugih kategorij. Dostikrat so se poprej naši delavci izognili štrajkov, ker so se bali, da jih bodo kot tujce, »kot Italijane« izgnali, če bodo štrajkali. Ce niso štrajkali so jih pa njih kompanji pri delu gledali po strani kot krumire.
Težko je biti v tujini Talijan ali pa italijanski državljan. Dokler je dela in zaslužka dosti, še gre, ko pa se reči zamešajo, pa ne kaže, se hvaliti z italijanskim državljanstvom. Zmerjajo te s »sale maccaroni«, to pomeni umazani makaro-nec, kakor da bi bil človek kriv, da je rojen v Italiji. 2 andar ji te gonijo ob vsaki priliki : p» kaj si prišel v Belgijo, pojdi nazaj v Italijo. Ne moreš mu niti dokazovati, da pravzaprav nisi Italijan, ampak Slovenec, Slavo. Kaj vedo policisti po svetu, kdo je to? Oni poznajo samo passaporto in ta je italijanski. Oni ne vedo, da samo v Nadiških dolinah nekaj pomeni, prikazati se kot Italijan, da pa tudi tu ne moreš od italijanstva živeti in od italijanske propagande.
Kako bo končala v Belgiji vsa stvar z minierami, nam je že precej jasno. Takšnega zaslužka in dela, kot je bilo, ne bo več. Novi naši delavci tam ne bodo več dobili dela. Stari naši minatori, tisti, ki delajo na dnu, v fondu miniere, »car-bonini«, »gole nere«, ti bodo še ostali, če ne bo v eni minieri zanje dela, bodo šli v drugo, če ne bodo dobili dela v nobeni minieri, jih bodo poslali v kakšno drugo industrijo. Seveda se bodo morali ubogi carbonini preseljevati iz enega kraja v drugega, če imaš družino, bo težko zaradi otrok. Doma otroci govorijo po domače, po slovenski. In malo tudi kakšno besedo po italijanski. Tisti, ki so delali okoli Charleroi ali pa v Borinageu, kjer so mislili zapreti miniere, so imeli otroke v vallonskih šolah, kjer učijo v francoskem jeziku. Ce bodo morali iti v rudnike okoli Campine, v Fiandrijo, kjer govorijo flamanski, se bodo morali učiti flamanski jezik. Lepa konfužion bo v glavah naših otrok v Belgiji:	najprej
slovenji jezik doma, nato samo italijanski v šolah naših dolin, nato francoski v vallonskem delu Belgije in sedaj za marsikoga flamanski jezik, ki vleče bolj na nemški. Flamanski jezik je jezik majhnega naroda, Flamancev, ki jih ni dosti več kot Slovencev, in vendar bodo morali otroci naših minatorjev pustiti francoščino in italijanščino in se učiti jezika tako majhnega naroda kot so Flamanci. Po vsem tem vidimo, da je tudi naš slovenski jezik zelo pomemben in važen ter da ga ne smemo pozabiti, ker ga že znamo in nam bo prav prišel v življenju.
Belgijski socialisti zagovarjajo nacionalizacijo rudnikov, ker kapitalisti nekaterih rudnikov ne znajo več držati v redu in konkurirati z ameriškim karbonom. Krščanski socialisti so bili navdušeni, da se nekatere miniere opustijo in druge bolj izkoristijo. Ta predlog je bil nevaren tistim našim minatorjem, ki so delali na vrhu zemlje, ker bi jih odpustili iz službe. Belgijski governo je sprejel kompromisni
na! emigranti)
predlog. Naj bo že kakorkoli, za nas, za naše delavce ne bo več dosti kruha v belgijskih rudnikih : ne pri kompromisnem predlogu konservativnih krogov, ne pri nacionaliziranih minierah. Belgijska njiva se je za nas posušila, karbona je preveč in ne vemo, kdaj spet bo dovolj dela okrog Charleroi-a in drugih minier-skih revirjev.
Dobro, da so bili naši delavci solidarni v sciopera z belgijskimi, poljskimi, španskimi in drugimi delavci, ki delajo v Belgiji. Samo v skupni borbi z ostalimi delavci je rešitev naših delavcev.
Sedaj ostaneta odprti v Evropi za večje število naših delavcev samo Francija in Švicera. Tudi v teh dveh državah so tu pa tam znaki recesije. Tudi v teh dveh državah bodo skušali vreči na cesto delavce, ali pa zmanjšati število ur na delu ali pa jim zmanjšati plače. Francoski, švicarski delavci v Evropi, bodo s svojimi sindikalnimi organizacijami branili svoje interese tudi s štrajki in scioperi. Veliki belgijski štrajk vseh delavcev je marsikateremu našemu delavcu emigrantu rešil službo. Delo v industriji ni, kakor tisto delo, ki smo ga bili navajeni doma na kmetih, ko je vsak kmet delal zase in ga ni brigalo, kaj je z njivami njegovega soseda. Delavec pa mora skrbeti, kaj je s plačo njegovega kompanja, ker takšna je tudi njegova plača. Mora se boriti za plače vseh svojih tovarišev, ker se s tem bori tudi zase. In če pride do sciopera, mora iti v sciopero.
Veliki sciopero v Belgiji je bila velika preizkušnja za naše delavce - emigrante. Kot kaže ekonomska situacija v svetu, bodo morali naši delavci še stavkati, bodo morali naši delavci iti zraven k vsem scioperom, če bodo hoteli, da jih bodo njihovi tovariši trpeli med sabo, da bodo lahko ostali v službah in da bodo uživali vse beneficije, ki jih bo zanje pridobil boj s štrajki.
GORJANI (MONTENARS)
Brjeh, popounoma pozabljena vas
Vas Brjeh, ke u se deli u tri borke anù tuo so Brjeh, Miheliči anu žgarbani, ke u ma usegà ukùp 150 judi, to e’ na naj-buj ven odrjezanih vasi ne koj od komuna Gorjani, ma od cjele provincije. Ta vas to e še unika od komuna, ke na nje vezana z ostal jem svjetom s cjestom.
Smo žej pisali večkrat, ke to bi koven-talo Brjeh priključiti komunu Brdo, za-tuò, ke u je buj blizu temu kraju anu judje te vasi so buj vezani na Tersko dolino koj z Montenarsom. Za iti tu Montenars, tu komun, našjs judje no muorejo hoditi po trojih več ur, u Brdo pa no pridejo tu no uro. Brdo e žej deiiberòu sprejeti pod dnjem vas Brjeh anu komun Montenars u je kontent pustiti. To se pa ne vjie kuò so nardile provincialne autoritadi an itako na ta rječ se ulječč žej več Ijet indavànt.
Anjelé so začeli djelati cjesto, ke na če pejati iz Podbrda tu te parvi potòk pruot Brjehu, zat to ma čakati še dosti Ijet, ke na bodi nàreta fin tu Brjeh, zak’ soutje za to djelo no pa,rhajajo po kà-pjah. Djelo za to cjesto to e rat veliko, zak’ to če koventati narditi duà mosta an visoké mùrajone, zak’ to se tam rado melinà kamenje an pjesak dòu z hore.
Judje tu Brjehu no žive zlo težko ži-venje. Svjet u je tle škuažej ves karr-nast an zatuò to se pardjela zlo malo anu še tuo z velikimi fadijami. Unika pot za živenje to e emigra,cjon u eštero. Po tej zadnji uéri te šlo po svjetu za
TATPANA
Piatisce: 37 hiš zapuščenih
Zgleda, ke to če iti ljetos u eštero še več famej, koj druga ljeta. Usak, ki je zdróu o če kèj uodinjati, zaki če bi čakali za ušafat djelo tu Taliji, bi umarli od lakote. Usako ljeto samo obeče, a konj ne more čakati, de bi zrastla trava.
Tisti, ki djelajo že več cajta u ešteru, prevedajo kontrate še drugim vaščanom an takuó si podajajo roko dan dragemu. Vas se počasi spraznuje an če bo šlo tuó takuó naprej, ne bo pasalo dosti càjta, ki na če ostati prazna.
Platišče štjejejo nih 80 hiš an od tjeh je žej ljetos ostalo praznih kar 37. Tuó je 37 famej, ke so si postavile ohnjišče delčč od sve vasi, delčč od sve patrije, u ešteru. An nobedan ne pogoni nančej parta za ustaviti to masouno emigracjón. Autoritadi ne morejo uzeti ven skuze, ki par nas nje djela. Djela je use pouno, saj to je rat, ke ve pohledejmo naše cjeste, naše potoke, naše hore an senožeti, ki bi jih bluó trjeba pogozdit, de ne bi se utargali nipiar plazovi.
T petroljo se tu tipani?
Zadnje čase to se zlo čekara, ke to je u horah Oku Tipane petroljo. U krajih pruoti soncu ustajoč to je 'na gjava, u tikeri kamanje zarjes to smardi po petro-lju. Odkar so začeli z djeli med Zavrhom anu Vizontom, kjer no hledajo petroljo, so judje še buj kunvinti, ke u more beti še tu Tipani.
Tale rječ na bi muorla priti na uho kompetentnim organom, zak’ no nardita še tle par nas kako provo. Tuó to bi tjelo beti za nas zarjes na velika srenča, zak’ bi pokomodali naše cjeste an dali še djelo našim dožokupanim judem.
PUOJSKA POT TIPANA — SOLARJE
To nje douho od teha, ke so začeli djelati pot, ke na če vezati Tipano s krajem Solarje, kjer na se če uniti z cjesto, ke na peje iz Platišč tu Tipano. Ta pot na če dosti sarvijati našim judem, ke no majó tu tjeh krajih senožeti anu njive. Djelo to hre Ijet» indavant, usaki dan no narede-jo tri do štjeri metre cjeste. Fin donas so nardili nih 750 metru. Djelo u direži Riko Uačač an par tjem u mu pomaha Zef Uačač.
NOVE LICENCE
Tu tim zadnjem timpu e naš komun dau več novih ličenc, judem ke so za tuo
nardili domando. Itako so dali Linu Tomažinu iz Brezej ličenco za kupovanje an
prodajanje sena anu daru, oštjerju Vigi-ju Uačacu taz Tipane ličenco za prodajo dolčarij, Karolini Moderjano taz Platišč pa ličenco za prodajo pogrebskih potrebščin. Po tjem e koihun dau perrr.es za na-pejati uodo tu suo hišo Vigiju Kračini an Vigiju Sturmi taz Brezej.
SO SE POROČILI Poročila sta se Baloh Rinaldo an Baloh Elsa taz Tipane. Druhi tjedan .četa iti obadna u Francijo na djelo. Ve jim augu-ramo dosti srenče u skupnem živenju.
PODBONESEC
JUDJE U ŠCIGLAH NJESO KONTENT Prejšnji tjedan so začel djelat nav mostiček čez Nadižo, ker je starega nesla lansko ljeto pouòdenj. Judje iz Ščigel pa zlo godarnjajo, ker so muost odložli za nih 100 metru an takuó je sadà izven vasi. Judje ga če j 6 imjet na istem pra-storu kjer je biu prej, tehniki pa pravijo, da je buojš ven iz vasi, ker tle nje nagobarno, de ga odnesè voda kar naraste.
GRMFJK
ZA URAVNOVESIT KOMUNSKO
BILANCO
Naš komun je na podlagi lečš zapro-su za posojilo 3.560.000 lir, de bo urau-novesu komunsko bilanco lanskega ljeta, ki je bla zaključena z deficitom, KONČANIH JE 1.500 DNI Za nardit cjesto, ki peje u Zverinac, so odparli djeluni center an sudu so i-mjel za plačat 1.500 djelunih dni. Par tjem djelu je bluó okupanih osem dje-lucu an sadà ni več denarja an zatuò so djelo muorli ustavit. Buohvje kadà bojo dal za drugi lot. Cjesta je douga nih 400 metru an zatuò mislimo, de bojo poskar-bjei še za ostalo, saj stroški ne bojo veliki.
ČEDAD
NESREČA NE POČIVA Ivan Goleš iz Spetra si je par djelu na cjesti Petjah-Mečana ranu desno oko. Kar je tuku kamen mu je en drobec o-dletu u oči an mu poškodoval korneo. Muoru je iti k specialistu za oči u Videm Orazio Oamugnero iz Mažerol si je ranu s puško parst desne roke. Ozdravu bo u 14. dneh.
Mihael Moderjan iz Koste si je par djelu zviu desno roko u komoucu an si bo muoru zdraviti desat dni.
Eda Sturnič iz Campejà je padla z motorjem zavoj prehitre vožnje an se precej udarila po obrazu. Ce ne bo komplikacij bo ozdravila u 14. dneh.
simpri ali za štagjon narditi več koj pou ne no se če tu primaveri razrasti pokri-judi. Žalostno to e hledati na kiše, ke simpri zapustili suo vas. Cez te podrti-ne no se če tu primaveri raznesti pokri-ve an timp u če potém popouna kanče-lati še te zadnje sènje za njemi.
še dosti an dosti drugih težkih reči no majò ta na hàrbatu težje ubohi judje. Dno izmed tekaj jih, to e puošta. Tle no puošto parnesò dan bòt po tjedne taz Montenarsa, tej ke te bò pred 100 ,’jeti. Tuo to se kapeša, ke to e zlo ško-tnudo, zatuò, ke usaka fameja na ma sve judi po svjetu an puošto no par kiši simpri težko čakajo. Dostikrat to se kapità, ke emigrantu u ščadi’ kontràt od djela, ke no mu ga pošjejo taa švicere ali Franče, zatuò ke ne puošta paršla dan tjedan maso pozno. Te problem to bi ne bò tekaj dificilo rišolviti, to bi bastalo, ke autoritadi no interesajta direcjon pro-vinčjal od puošte, ke na uzomé to vas ta pod puošto od Njivice an takoviš Breža-nji no bi tjeli jo loviti usaki dan skupno Z vasjo Podbrdo, ke na lovi puošto usaki dan an ke na e delčč od Brjeha koj pòu ure hodà. Zatuò no bi muorle autoritadi ne uzabiti to vas, ke to nam se zdi, ke na najbuj tarpi tu naši pro-vinčiji.
SV. LENART SLOVENOV
SV. LENART SLOVENOV KORS ZA KUMETE Prejšnji tjedan se je za.čeu u škratovem u lokalih šuole kors za kumete, kjer učijo kakuò se pravilno djela zemjo an še druge reči gor čez agrikolturo. Kors bo traju 40 dni. Na kors hodi 23 judi, ki so venčpart mladi puobje. Ta kors je organizù »Ispettorato dell’ Agricoltura« iz Vidma, katjeri daje tistim, ki hodijo se učit, tud bukve brezplačno. Po končanem študiju bojo šli na Izlet u furlanske kraje, kjer si bojo pod vodstvom u-čitelja ohledali moderno urejene kume-tije.
UMRU’ JE BEPO GOLJA Po kratki boljezni je umrù Bepo Golja iz Sv. lenarta, star 84 Ijet. žlahti rankega Bepa izrekamo naše sožalje.
SOVODNJE
DJELO NA CJESTE MECANA-PETJAH Tele dni so končal parvi lot djela par gradnji cjeste, ki bo vezala Mečano s Petjahom an dolino. Cjesta bo precej douga an tuò je le osma part an zatuò se judje troštajo, de bojo odparli preča nou djeluni center, ki bo šu naprej z djelom. Djelo je do sadà koštalo 1.400.000 lir.
SREDNJE
DOBRO’ OBARNJEN DENAR Ni dougo od tega, de smo ušafali od države 1.800.000 Ur pomoči, ker smo utar-pjel dosti škode zavoj lanskih pouòdenj. Tega denarja ne bomo razdelil med judi, ker usi so bil več al manj oškodovani an s tajšno malo usoto ne bi bluò judem dosti pomagano. Sklenil smo, de bomo s tejm denarjem rajš nardil javna djela
an takuò borro usi čutil pomučč. Nardil bomo nekaj stuò metru cjeste, ki bo vezala Černetiče s cjerkvijo sv. Pavla an britofom. Ta cjesta je zlo potrjebna, zatuò ki muormo sadà marliče nosit na nosilnicah pokopavat na britof, ki je precej visoko u brjegu par cjerkvi sv. Pavla.
SV. PETER SLOVENOV
KONKORS ZA ZBUOJŠANJE HLJEVU AN HNUOJNIH JAM Provincialna administracjon an »Cassa di Risparmio« iz Vidma sta tud ljetos razpisale konkors za tiste, ki bojo u gon skih krajih zbuojšal hljeve al hnuojne jame. Usega kupe bo danih 253 premju an tuò od 10 do 100 taužent lir.
U naših krajih je dosti hljevu za postroj it an za nardit dosti novih hnuoj-nih jam (concimaie). Hljevi so več ku u kajšnem kraju preveč tesni an tamni an več ku u kajšnem kraju še ne poznajo ne hnuojnih jam an zatuò je ložen hnuoj kar u kupih pred hišami. Sada bi imjel judje okažjon za zbuojšat tele reči, zaki bi ušafal premjo an takuò bi ne špendal tarkaj. Bi korlo le malo več dobre uoje an veseja do ljeuše sistemirar ne kumetije.
NOVA BABICA (OSTETRICA)
U našem komunu smo bli adno ljeto brez babice, zaki je šla tista, ki je bla prej, u penzjon, nove pa njeso uzel. De so ble velike težave, si lahko usak misli. Največ mater je šlo rodit u Čedad ali Videm, druge pa so klicale babiško po-muoč iz bližnjih komunu. Sada bo opravljala tisto djelo gospa Roza Cernoja.
Kar se gre zavoj konzorcija za babiško djelo s sovodenjskim komunom, še ni bluò nič urej:no. Sevjede bi bluò nar-buojš, de bi do konzorcija ne paršlo, zaki naš komun šteje več ku 300 judi. Usega skupe je par nas nih 20 vasi, ki so več ali manj delčč od komuna an zatuò babica zamudi dosti cajta, de pride od adne vasi do druge an lrra zatuò zadont djela u svojem komunu. U Sovodnjah je več ku 2000 judi an tud tle je več ku 20 vasi, nekatjere raztresene še po Matar jurju, zatuò bi korlo, de bi imjel tud u Sovodnjah svojo babico.
ZMARZNU PRED DOMAČO HIŠO Prejšnji tjedan so ušafal martvega 58 ljetnega Jožefa Velesiča iz Koste. Mož, ki je u tjem zadnjem cajtu živu sam, zaki’ so šli žena an sinouje u Mjarso, kjer so imjel tud tam kumetijo, je padu ponoč pred hišo an zavoj nizke temperature, ki je bla tisto nuoč, zamrznu. Smart Jožefa Velesiča je zlo pretresla uso okuolico, kjer mož je biu zlo poznan dalčč naokoli, zaki je biu dobar an pošten djeluc.
DEMOGRAFSKO GIBANJE Mjesca ženarja je bluò u našem komu» nu takole demografsko gibanje:
Umarla sta dva človjeka: 73 ljetni Blar zutič Fortunat an 52 ljetni Tropina Natale.
Poročil so se trije pari: Salvatore Lezzi z Venturini Annomario, Benvenuto Bellon z Graziello Gregori an Guerran-do Dani z Mafaldo Nobile.
Paršlo je u komun 7 ljudi, iz komuna pa jih je šlo 32.
Tudi v Kanalski dolini ukazi nadškofijske kurije
Furlanski autonomistični žornal »Patrie dal Friul« št. 5.-6. februarja piše, da je nadškofijska kurija v Vidmu »impartito ordini precisi a tutti i preti della zona di non usare più lo sloveno durante le lezioni di religione agli alunni della scuola di Stato«. Italijanske učiteljice v Kanalski dolini so nastopile proti temu, da bi župnik hodil v šolo učit katekizem v slovenskem domačem ' jeziku. Zato so se pritožile na višje šolske oblasti. Duhovniki so se ustrašili, videmska kurija je pa v svoji nacionalistični passione prepovedala pouk katekizma v slovenščini in se tako vrnila v odnosih do narodne manjšine »ai sistemi del Duce«.
Tako piše furlanski list o novem postopanju videmkse nadškofijske kurije pod vodstvom nadškofa Zaffonata do Slovencev v videmski provinci.
V našem listu »Matajur« smo že pisali, kako je nadškof Zaffonato letos, ko je
birmal po vseh duhovnijah Furlanske Slovenije pripravil poseben svoj lastni program molitev in pesmi za svečanosti birme na tak način, da je izključil vsako slovensko besedo v molitvi in petju.
Nimar bolj se širi po svetu glas, da je izmed najbolj netolerantnih in nacionalističnih kurij v zahodni Evropi, ter da ne pozna nobenega pastirskega razumevanja do jezikov narodnih manjšin. Samo dobri dve leti sedi na nadškofijski stolici v Vidmu in že pišejo o njem domači in tuji inozemski listi o njegovem antisloven-skem stališču, o tem, kako ne privošči kljub jasnim določilom, da bi se jezik slovenskih vernikov uporabljal v cerkvi.
Novi »ordini precisi« duhovnikom v Kanalski dolini so še dokaz več, še en napačni korak na poti krivičnega postopanja s Slovenci in sicer z najbolj zapuščenimi Slovenci, s Slovenci v Kanalski in s Slovenci Nadiške in Terske doline.
O unievčanju kali Bangove bolezni v hlevu
Ce smo imeli v hlevu bangovo bolezen (kužno zvrženje krav), moramo hlev temeljito razkužiti, drugače bolezni ne bomo odpravili in se bo vedno znova pojavila.
Hlev pričnemo razkuževati s tem, da iz njega najprej odstranimo vso živino, zatem pa ves gnoj in nesnago. Gnoj spravi-tho na poseben kup in ga pokrijemo z Zemljo, šele po štirih mesecih ga lahko spravimo na njiivo. Ko je hlev tako očiščen in pometen, operemo stene, strop, tla, jasli, okna in vrata ter orodje z vročo raztopino sode. S čiščenjem pričnemo na stropu in končamo na tleh.
Opran hlev pričnemo razkuževati, pri čemer je najbolje, da se poslužimo škropilnice za škropljenje sadja. Najprej o-škropimo hlev od zgoraj navzdol z navadnim apnenim beležem. Zatem poškropimo hlev z raztopino klorovega apna (6 kg na 100 1 vode), nazadnje pa še enkrat z navadnim apnenim beležem. Ker je koža za raztopino klorovega apna zelo občutljiva moramo obraz in roke primemo zavarovati.
Hlev lahko razkužimo, če škropimo s foimalino.vo raztopino (1 kg na 40 1 vo-■de). Za to škropljenje potrebujemo plinske maske, škropimo v zaprtem hlevu, ki ga pustimo tudi še po škropljenju pol dneva zaprtega, nakar ga temeljito prezračimo, preden spustimo živino v hlev.
E
0
E
Z
m
Ali je živina bolna?
Kolikokrat se pojavi to vprašanje, ko vidimo na zadržanju goveda kakšne neobičajnosti? Zato tukaj nekaj znamenj zdravega in bolnega goveda.
Zdrava živina ima mehko in prožno kožo. če pa se koža, ki jo primemo in potegnemo, da se malo dvigne, ne izravna takoj, ker je trda, usnjata in se guba, je to znamenje, da živali ne krmimo pravilno ali pa da boleha za dolgotrajno, kronično boleznijo. Zdrave živali imajo gladko in bleščečo dlako, če je dlaka suha, kuštrava in če jo živali menjajo šele ob začetku poletja, nekaj z živaljo ni v redu.
Zdravo govedo začne kmalu po krmljenju prežvekovati, če počiva. Na minuto napravi do 40 žvekov. če prežvekuje počasneje, nekako leno, žival ni zdrava. Vendar prežvekovanje in tek niso vselej zanesljiva znamenja. Jetične živali, pa tudi obolele za mnogimi boleznimi, ali če imajo v prebavilih kakšen tuj pred-
Jii in n i n m i i 111 m i im 11>' in n n m i im iiiiiiiiiiiu im i i i i nn n i m ■ • iiiniiiliiiiililiiiim m 111 i.i i im m i i
rrV" v>:
Tudi šivalni stroj je potreben nege
Skrbno čiščenje in dovoljno mazanje šivalgena stroja podaljša njegovo živ-Ijensko dobo. Vendar ne smemo vzbriga-ti olja kar v vsako odprtino. Premočno mazanje kaj hitro napravi madeže na blagu, ki ga šivamo. Za mazanje uporabljamo dobro olje, to je posebno olje za šivalne stroje, če bo stroj pravilno čiščen in mazan, bo tekel tiho in bo lepo šival.
Pod ubodno ploščičo, kjer je čolniček, se nabira veliko prahu in zato je treba ta del pogosto čistiti. Ubodno ploščo odvijemo z dolgim izvijačem. Preden pa začnemo prii stroju sploh kaj delati, ne smemo pozabiti odstraniti iglo in nogo, ker lahko kaj poškodujemo. Izvijač nastavimo natančno v zarezo na glavi vijaka, ker v nasprotnem primeru glavo poškodujemo in nam poškodovana glava trga blago. Prah odstranimo s čopičem. Novo blago pušča v sankah in čolničku tudi aperturo, ki deluje kot smirek in se Zaradi tega čoniček kmalu obrabi. O-stanki niti, ki se kje zataknejo, povzročajo, da stroj slabo teče. Zato ga je treba temeljito očistiti. Ce so strojni deli V redu, potem take majhne napake lahko naglo odpravite.
Pogosto trganje niti lahko povzroči netočno vdevanje ali pa prevelika napetost, lahko je temu kriva tudi topa ali izkrivljena igla. Stroj lepo šiva samo, če je igla prav vsajena in če je vreteno v čol-
ničku enakomerno navito. Vretenca ne navijajte nikdar čez rob, ker se v tem primeru zlomi igla. Le ta se tudi zlomi, če njena velikost ni v pravem razmerju z nitjo, tkanino ali s strojem. Nikdar ne šivajte debelejših tkanin z iglo, s katero šivate tanko blago. Pazite, da ne boste nikdar šivale prek bucik, s katerimi ste navdarile blago. Ko nehate šivati, ne potegnite blaga z močjo, saj tudi s tem iglo skrivite.
Če šiv ni enakomeren, poglejte, kakšna je napetost niti. če je nit iz čolnička o-hlapna, nategnite gornjo nit, spodnjo spreminjajte samo v skrajnem primeru. Najprej kontrolirajte šive na krpici blaga, poskuse pa delajte z nitko druge barve, kot je blago.
Kadar stroj v splošnem slabo teče, je lahko vzrok preveč napet jermen ali pa je potreben generalnega čiščenja, kar pa lahko opravi samo strokovnjak, če stroj pri šivanju izpušča ubode, poglejmo šivanko. Morda je skrivljena, prekratka ali pa nepravilno vstavljena. Ce uhaja nit iz igle pogosteje, je morda premalo niti in ko se ročica, dvigne, jo potegne. Ko začnete šivati, potegnite skozi iglo toliko niti, da pri prvem obratu potegne nit zanko iz vretenca. Nato položite oba konca nazaj pod nogo.
če se boste držale vsaj teh skromnih nasvetov, boste imele s svojim šivalnim strojem veliko več veselja kot jeze.
met, imajo navadno izvrsten tek, čeprav so smrtno nevarno bolne.
Vlažno, močno pokašljevanje opazimo pri živalih, ki imajo lahek nahod; ob primerni oskrbi žival kmalu ozdravi. Suh, medel kašelj, ki traja mesece, je vselej sumljiv ui je navadno znamenje pljučne, jetike.
Dalj časa trajajoča driska, ki je ne moremo odpraviti z nobenim sredstvom, je navadno znamenje črevesne tuberko-loze. Lahka driska zaradi krmljenja z zeleno krmo, zlasti spomladi, pa ni bolezenski pojav.
Vodenične otekline na vratu, predpr-sju in trebuhu, na katerih ostanejo dalj časa prstni odtisi, če na oteklino pritisnemo, nastopajo pri splošni vodenici, največkrat pri obolenju sečnega mehurja zaradi kakšnega predmeta, ki ga je žival požrla.
Zdravo govedo takoj vstane, če ga k temu silimo. Rogovi in ušesa zdravega goveda so ob koži zmerno topli, če pa so zdaj topli pa spet mrzli, to pomeni, da ima žival vročino. Zdrava žival ima vlažen in zmerno topel smrček. Temperatura — ki jo merimo v danki - naj bo 39.5° C; če je večja, ima žival vročino.
Zdrava krava se začne pojati šest tednov po otelitvi, potem pa vsake tri tedne, dokler se ne zabreji. Premočno uveljavljanje spolnega nagona je lahko znamenje bolezni jajčnikov, če jalovosti ni povzročilo nepravilno krmljenje ali ker je bila žival dolgo zaprta v hlevu, je priporočljivo, da vzrok ugotovi živinozdra-vnik. Krave ne smejo ostati dolgo jalove.
Spomladno presajanje lončnic
Ko mine zima, pričnejo lončnice močno odganjati, zlasti če jih imamo na toplem. Mnoge izmed njih je treba tudi presaditi. Pelargonije, fuksije, petunije, begonije, škrniceli, asparagus, primule in vodenke presajamo vsako leto, aspidistre, palme, kakteje, praproti, sobno lipo itd. pa po potrebi vsako drugo ali tretje leto.
Bodljikove kakteje presajamo tako, da primerno nadzemni del z večkrat prepognjenim časopisnim papirjem. Močno preraslo grudo z lesenim klinom zrahljamo in. odstranimo odvečne dele. Pri pelargonijah in fuksijah in vodenkah, ki jim tudi nadzemne dele ustrezno prikrajšamo, odstranimo vso staro zemljo in večino mlajših korenin. Palme, kakteje, ciklame in praproti terjajo posebno mešanico raznih vrst zemlje, ki jo dobimo pri vrtnarju. Pelargonije in razne enoletnice pa prav dobro uspevajo v dobro obdelani peščeni kompostnici, ki jo običajno imamo sami.
Zemlja za presajanje naj bo primerno vlažna, ne pa mokra ali suha. Mokra zemlja je najbolj nevarna, ker rastlino neprodušno zapacamo vanjo. Tudi glede izbire lončkov moramo biti previdni. Z velikim loncem rastlini ne bomo ustregli, ker se zemlja v njem prehitro skisa, rastlina pa počasi shira. Posebno občutljive za velike lonce so pelargonije. Presajena lončnica naj bo natančno v sredini lončka in ne globlje, kakor je bila v starem loncu. Lesene čebrice pred presajanjem od znotraj ožgemo, da so trpežnejši. Ne smemo pa jih mazati s karboline-jem ali katranom, ker bi rastline propadle.
Mleko - zdravilo
Na. pobudo ameriških farmarjev, ki bi radi prodali več mleka kot doslej je pričelo 17 znanstvenikov proučevati možnost, da bi s cepljenjem krav dobili v mleku ustrezne serume proti nalezljivim boleznim. Ljudje, ki bi pili tako mleko, bi bili odporni proti okužbam. Kot poročajo, so že preizkusili mleko s serumi na živalih, zdaj pa ga morajo še na ljudeh. Toda Angleži so, kot vse kaže, Američane v nekem pogledu že prehiteli. V Angliji se namreč že dobi tako imenovano TT-mleko (mleko krav, ki so cepljene s tuberkolinom). Dokler človek uživa takšno mleko, je baje odporen proti tuberko-lozi. Nekateri znanstveniki pravijo, da je bolje dajati ljudem serum neposredno.
Jajca imajo hranilno vrednost zlasti zaradi obilja beljakovin. Beljakovino vsebuje ne le beljak, marveč tudi rumenjak. Jajca pa vsebujejo tudi razne rudnine. Srednje debelo jajce z lupino vred vsebuje 3,4 grama ogljikokislega apna, 0.09 g natrija, 0.06 g klora in v beljaku prib’iz-no 2% žvepla.
Nesnica mora dobivati dovolj rudnin za tvorbo jajc. Krma pa ne vsebuje vselej dovolj rudnin, če bi kokoš krmili s samo pšenico, bi je morala pozobati 5.5 kg, da bi dobila dovolj apna za eno sa-mo jajce, če bi naj dobila dovolj natrija, bi morala pozobati 200 g pšenice, primemo količino klora pa bi dobila iz ki-
Praktični nasveti
IZDELKE IZ POLIVINILA obrišemo s krpo ali umijemo z vodo, v kateri po potrebi raztopimo malo pralnega praška. Za lepši lesk pri tekačih lahko uporabljamo loščilo za parket.
Strupi v kuhinji
»V vsaki kuhinji je laboratorij strupov!« je menil neki profesor na institutu za higieno živil.
Krompirjeva očesca vsebujejo na primer solanin, zelo nevaren strup; treba jih je torej izrezati pri lupljenju. Rabarbara je odlična za marmelado in kompote, toda njeni listi izzovejo nastanek ostrih kristalov kot steklo. Breskvine koščice vsebujejo nevaren strup, če so surove ali kuhane. Koščice češenj imajo v sebi cianovodikovo kislino.
Oterrnelo maslo skriva v sebi akrolein, močan strup. Jajce se skuha v trdo v devetih minutah, če ga pa kuhaš še tri minute, bo nastala žveplovodikova kislina. Pri pogrevanju jedi se začnejo množiti mikrobi in bakterije, ki povzročajo številne neugodnosti v prebavnih organih, obolenja in slabost. Govorili bi še lahko o starem postanem mesu in ribah in mnogih strupih, ki se lahko razvijejo pri neprevidnem pripravljanju jedil. Zato ni odveč, ako mlade gospodinje, ki še niso tako izvežbane pri pripravljanju jedil, vedno pomislijo na težke in včasih tudi usodne posledice, ki jih utegne imeti neskrbno pripravljena malica, kosilo itd. Zastrupitve z živili so zahtevale že pre-nekatero človeško žrtev.
  Za kratek čas
ninnili 11111 n ii iiiiiiiiiiiiiiiiiimn milnim ii ii mn i.nun.i i n i ii 11 iiiiiiiiiiiiiiiiiii m m iiiiiii«timiiii*i**
Rudnine povečajo nesnost
lograma pšenice. Toda kokoš pozoblje na dan le 100 do 150 gramov zrnja. Zato s samim zrnjem ne more dobiti dovolj rudnin, da bi lahko znesla jajce.
Rudnine med krmo si najlaže nabere na prosti paši. Vendar je tudi paša različna. Ponekod kokoši lahko dobijo na paši precej rudnin, drugje pa premalo. Kadar pospešujemo nesnost, moramo skrbeti, da bo krma vsebovala med drugimi potrebnimi snovmi tudi dovolj rudnin. Zato pa je treba vedeti, katera krma vsebuje rudnine.
V zeleni krmi (zelinju) je precej rudninskih roli; toda je količina teh snovi odvisna od kakovosti zemlje, kjer so krmske rastline rasle. Mnogo rudnin vsebuje ribje olje in nekaj jih je v ribji ter mesni moki; pomemben dodatek h krmi za nesnice je klajno apno. številni krm-ski dodatki, ki jih izdelujejo tudi pri nas in priporočajo za nesnice, vsebujejo precej rudnin, ki bi jih sicer kokoš v zaprtem prostoru ne mogla dobiti v piči.
Otroške težave Naš Marko se ne pusti rad česati.
»Ko bom velik, ne bom imel več las kot naš očka, in se mi ne bo treba več
česati!«
»S tem nič ne boš pridobil«, ga je poučila starejša sestrica. »Si boš pa moral vsaj toliko več obraza umivati!«
Po kravjih sledovih Neki bogatin si je na hribu z lepim razgledom postavil poletno hišo. Tedaj je nastalo vprašanje, kako zgraditi do nje najbolj položno cesto. Prosil je izkušenega prijatelja za pameten nasvet.
»če se ti mudi«, je menil prijatelj, »potem se ravnaj po kravi!«
»Po kravi!« se je začudil bogatin.
»Da, po kravi. Postavi ji na vrhu hriba hlev, vodi jo vsak dan v dolino na pašo, pot nazaj pa naj si izbere sama. Bodi prepričan, da di prepričan, da si izbere najmanj naporno«. Tako se je tudi zgodilo. Kmalu se je po kravjih sledovih vila na hrib položna cesta.
Odgovorni urednik; Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
»RANCE BEVK:
21.
KAPLAN MARTIN ČEDERMAC
»Bilo je tako nenavadno«, je rekla Katina z žarečim pogledom.
še nikoli ga ni gledala s takim nemim občudovanjem.
»Kaj stojiš in le gledaš!« se je vzne-Voijil. »Pojdi po opravkih! Ne meni se tanie !«
Katina je odšla ; to pot bratu ni za-•berila malce trde besede. Morda pa z ••lihi res ni tako hudo. Čedermac je ostal
*am.
Za trenutek je posluhnil za Katino, v •opotanje posode v kuhinji, nato se je *bzrl v okno, v zadahle šipe. Izba ni bila ^kurjena, med stenami je bilo hladno, si ja moral čez suknjo. Zunaj pa^ je b»o mrzlo. Veter je bil opoldne docela Ponehal, nebo se je sklonilo še globlje, t^azno je bilo, da se oblaki opirajo prav ••k prošnje dreves. Potem so začele nale-^ati omraznice, ko še listje ni popolnoma odletelo, le na vrhuncih gora so gozdovi že goli. Čedermac je skozi Prosojne šipe strmel v igranje drobnih kosmičev, ki so letali vse križem in se ^tihčiii kot bele mušioe. Zdelo se je, da dadi lahkote ne morejo najti tal, am-
pak prilegali na veje, na listje, na kamenje in že so izginjali kot dih, za njimi so ostajale le drobne, komaj vidne kapljice. Skozi omraznice je bilo videti sosednja pobočja, kakor da so zastrta s tančico.
V zraku, še v sobi je viselo zimsko občutje. Čedermac se je stresnil, četudi je čutil vročino po telesu in ga je žgalo v očeh. Bil Je ohlapen kot obrisnica, brez moči ob srcu je čutil stiskajočo bolečino. Katina je imela prav, leči bi moral. Saj je tudi sam pomislil na to. Čutil je, da to ni le trenutna slabost, ampak da se ga loteva resna bolezen. Da bo kmalu na nogah kot oni dan, je rekel sestri, a tega še sam ni verjel. Da, prepričan je bil prav o nasprotnem, še eno razburjenje, pa ga bo zlomilo. Tako si je že prej napovedal. Ne bo tako kmalu vstal, ako leže s tem je v tem trenutku tako trdno računal kot z jutrišnjim dnem. AH pa ga zadenejo posledice zaradi njegove današnje pridige. Tudi to se mu je zdelo neizogibno, saj ni prezrl Zefa Klinjona, ki je stal ob krstnem kamnu. Zdaj se bo lahko maščeval, zdaj mu- ne more uteči,
zdaj ga nič več ne more rešiti razen bolezni. Morda ga izvlečejo celo iz postelje.
Ni ga več razburjalo ne prvo ne drugo. Bil je miren, bolj miren kot prejšnji dan ko se je vračal od Severja. In se ni kesal. Če bi mu bilo še enkrat stopiti na prižnico, bi storil isto. Niti za trenutek bi se ne obotavljal. Ne le zaradi tega, da bi ga verniki ne zalotili na laži. To navsezadnje ni bilo glavno. Ni delal proti sebi, proti svoji vesti, to ga je navdajalo z zmagoslavjem, ga delalo srečnega. Tiho se je nasmihaj v okno. Kaj se mu sploh more zgoditi, da bi ga še zadelo, ko pričakuje vsega? Vsega! Kaj?
Stresala ga je mrzlica, trepetal je in se tesneje zavijali v suknjo. Bolela ga je glava; imel je občutek, kakor da mu nekaj potiska oči v lobanjo. Dvignil bi se in odšel po izbi samo zato, da bi vedel, če še more hoditi, čemu? Obsedel je. Obhajale so ga misli, bilo mu je, kakor da se za dolgo poslavlja od življenja. Prej mora še vse urediti, zato ni hotel leči. Mislil pa je težko, vročično, tu pa tam so se mu predstave nekoliko zmedle. Nič več ga ni plašilo, to je res, vendar se mu je marsikaj dotikajo občutljivega srca in ga po svoje vznemirjalo. Pomislil je na Katino, ki je pravkar šla pod oknom in je videl skozi zadahle šipe le njeno senco. Kaj bo s Katino? Kam bo, sirota ako on umrje
ali ga odvedejo? Od otroških let je pri njem, a razen pohištva nima ničesar, kar bi ji dal. V tem hipu razneženosti mu je bilo žal za vse trde besede. Saj je bila kot otročiček in bi ga bila po materinem zgledu najrajši zadušila s svojo skrbnostjo in nego. Rahlo se ga je dotaknil spomin na trenutke, ko je v strahu zanj vsa trepetala ko šiba na vodi. In v zvezi s tem mu je pred dušne oči stopila noč, ko sa hodila do cerkve svetega Mihaela in v Krnico... In tedaj mu je misel na Katino ugasnila, vročične oči so mu ostro zasršele v neko točko.
Kaitekizmi ! Zadnje dni ni več mislil nanje, kakor da jih je potisnil daleč v pozabljenje. Morandiniju jih ni bil omenil, četudi si je očital, da je njegovo cerkvico samovoljno uporabil za skrivališče. Zdaj mu je vroč val šel po telesu. Kaj bi se zeodilo, ako bi čisto pozabil nanje? Morda nič. Našli bi jih čez leta in se čudiU, kako so zašli v tisto skrinjo. Don Jeremija bi zmajeval z glavo in se nasmihal. Kakšen zločin pa je to — skriti katekizmi in deset, dvajset molitvenikov, četudi v prepovedanem jeziku? Morda ... Tako bi sklepal Čedermac, če bi bil zdrav in imel tako tenkočutnega srca. Zdaj pa je bil bolestno občutljiv, malenkosti so se razraščale v strahove, ki so grozili s posledicami ...
Kakor da mu gori hiša nad glavo, se je s sunkom dvignil in obstal na tresočih se nogah. Kaj bo z njimi? Saj je vseeno, a naj jih rajši najdejo pri njem... Oblekel si je suknjo čez talar in se oziral za klobukom. Medtem ga je obšla misel, da bo knjige razdelil po hišah. Da ne bodo otroci čisto brez božje besede. Zdaj jih nihče več ne bo iskal in pobiral od praga do praga. In ga tudi nihče ne bo izdal. In če ga tudi kdo izda — zdaj se ni več bal.
Se vedno je stal na mestu, kakor da se boji prestopiti. Ali bo mogel hoditi? Ali ga bodo nesle noge? Sam je moral na pot, tega bi nikomur drugemu ne mogel zaupati, če bi se bil dvignil le malo prej, bi se bil morda opotekel. Zdaj pa ga je popustila najhujša slabost, kakor da črpa moči iz svoje trdne namere. Vael je k obuk, poiskat pelico v kotu in z malce negotovim korakom stopil v vežo.
»Katina!«
Ni je bilo nikjer, ne v kuhinji ne v kamri. Gotovo je odšla v vas. Vsako nedeljo popoldne je za uro ali dve smela k svojim tovarišicam. To nedeljo je še posebno ni držalo doma. Kaj ljudje govorijo o nenavadni pridigi?
Čedermacu je bila Katinina odsotnost le po volji. Nahrbtnik je našel brez njene pomoči. Zvil ga jé, ga stisnil pod paz-
duho in stopil na prosto.
Postal je pod latnikom. Zdaj je padal suh, droban sneg, a tako nagosto, da bi bilo le na nekaj korakov mogoče spoznati človeka. Vrtinčil se je v zraku, težek je legal na veje, na osušena tla. Morda je metlo le četrt ure, a je že rahlo pobelilo veje, rjave grude, kamenje, strehe. In res — kakor da se je nebo nenadoma, s komaj slišnim šumom poveznilo na zemljo, ne le na krošnje dreves, ampak prav do rjavih tal. Izginili so obrisi gora in pobočij, vseokrog, nič kot belo vrtinčenje, kakor da je izginil ves svet in Čedermac stoji sam na ozkem otoku sredi belega brezna.
Ni zaklenil vrat. čemu? Odšel je po stezi, ki je vodila od kaplanije napošev nad vasjo. Za njim je ostajal rahel sled stopinj, sneg ga je ščegetal po licih in po nosu. Hlad mu je dobro del, nič več vrtoglave omotice, tudi koraki so mu bili bolj gotovi kot prej. Le mrzlico je še vedno čutil. Trepetal je, a tako drobno, prav v drobovje, da bi nihče ne mogel o-paziti teh tresljajev. In mu je bilo dobro pri tem. Kakor da se pogreza v mehke blazine in mu spanec lega na oči, ki se ga stežka otresa, ga premamljivo vabi v globine temnih, mrzličnih providov in sanj.
Ozrl se je na vas pod seboj. Skozi me-
tež je komaj opazil rahle obrise dreves in hiš. Bilo je vse mirno vse tiho, nikjer glasu. Nasmehnil se je predse. Zagrinjal ga je zastor snega; nihče ga ne bo videl, razen če se kdo mudi na samoti. Pa kdo bi v takem vremenu silil v hrib? Zavil je na stezo, ki je vodila čez grič, med nizkim grmovjem, proti gozdiču kostanjev, ki so se v medlih obrisih prikazovali izza belega zastora.
Bil je že precej visoko, ko je obstal, se oprl na palico in počival. Pot ga je utrudila in usopla, kri mu je bila vroča ko žerjavica, vedno huje ga je žgalo v očeh. Stresel je sneg s klobuka in ramen. Oziral se je okrog, po skalah in po grmovju, uprl pogled visoko v hrib; zaskrbelo ga je. Ali bo zmogel? Sveti Bog!
Zaslišal je nagle, težke korake. Nekdo je tekel z vrha, ne po stezi, ampak na celo po kamenju in nizki travi med grmovjem. Bil je moški, ki je z ivso silo drvel navzdol, Čedermac ga je videl v daljavi dvajsetih korakov. Koraki so odmevali še nekaj trenutkov, nato je vse utihnilo, le sneg je šuštel.
Kdo? Izvršilo se je prenaglo, prene-nadno, da bi ga bil mogel spoznati. Le obris postave mu je ostal pred očmi. Vane Rakar? Kaj dela tu? Zaistrmel je v neko misel, a jo je odgnal z zgibom glave... šel je dalje.
Kmalu po čedermačevem odhodu je prišel v Vrsnik don Jeremija. To je bilo nenavadno, zakaj ob nedeljah ni rad odhajal z doma, posebno ne ob takem vremenu. Neka ženska iz Sušja je bila v Vr~ sniku pri maši in je prinesla v kaplanijo svežo novico o Cedermačevi pridigi. Don Jeremija se je zavzel in se zamislil. Čedermac je pogosto storil prav tisto, česar bi človek najmanj pričakoval. Saj je prav, nič ne reče, poizkusil je razumeti, a je bil nagnjen k opreznosti, ni ljubil nepreudarne prenagljenosti. Ko je še izvedel o Cedermačevi slabosti, ga je obšla živa skrb za prijatelja; takoj se je odpravil na pot.
Hodil je naglo, kljub hladu mu je bilo vroče v telo. Dospel j ev kaplanijo, glasno zaropotal v veži, a mu na »dober dan« nihče ni odgovoril, ne se oglasil na trkanje na vrata izbe. Odprl je, v izbi nikogar, v kuhinji nikogar — kaj pa jie to? »Don Martin!« je zaklical. Nič! Hiša je bila tiha, mrtva. Odprl je na dvorišče, se ozrl po vrtu. Pa kaj bi delal v vrtu ob takem vremenu? Znova je stopil na prag in se ozrl okrog; tedaj je prišla Katina. Videla ga je iti skozi vas, hitela je domov, ako bo treba kaj postreči.
»Kje pa si bila?«
»V vasi. V vas sem bila pogledala.«
»Prav. Kje pa so gospod? Kje je Martin?«
»Saj je doma. Ali ga ni doma?«
»Nikjer. Ne v izbi ne v kuhinji. Kličem, trkam — pa nič!«
Katina ga je zrla prepadena, z napol odprtimi usti.
»Gotovo je legel«, se je spomnila. »V spalnici je. Morda je zaspal.«
In je stekla skozi vežo in po stopnicah, a se je vmila že čez nekaj trenutkov, z začudenjem, skoraj z grozo v očeh.
»Saj ga ni«, je dahnila. »To je pa čudno.« In je naglo odprla izbo. »Klobuka ni ne palice. Odšel je. V cerkev ni šel. V cerkev bi ne vzel palice s seboj«.
Katina in don Jeremija sta stala in strmela drug v drugega. Kje je gospod? Kam je šel? Če bi bil šel skozi vas, bi ga bila Katina videla, ali pa bi ga srečal don Jeremija.
»Ali se je čutil slabega?«
»Med mašo se mu je zavrtelo«, je povedala Katina. »Sinoči pa je bil tako zdrav, tako dobre volje ... tako dobre v~ lje...«
Morandini je stopil pred hišo. Ozrl se je skozi padajoči sneg, ki mu je suho šumel okoli ušes. Odšel je proti cerkvi in se takoj vrnil. Zopet je obstal pred latnikom in se zamišljen ozrl po dekletu, ki je prepadeno stalo na pragu.
»Poglej v vas!« ji je rekel. »Vprašaj, ali ga je kdo videl!«
Katina se je podvizala v vas, don Jeremija pa je odšel po stezi nad vasjo in napeto gledal v tla. Sled čedermačevih stopinj je bil že po večjem zabrisan, le tu pa tam so se poznale za rahel dih. Leva noga, desna noga, palica. Ali se moti? Kaj bi počenjal v metežu na pustoti? Zdelo se mu je bedasto. V vas je odšel po kakem opravku. Bog ve, kaj mu je palo v glavo.
2e se je hotel vrniti, a je vendar šel dalje. Obstal je na ovinku, kjer steza v ostrem loku zavije v hrib. Sneg je bil že rahlo pokril skale, travo in tenke vejice grmovja. Mogočni kostanji so kot zaprašeni stali v daljavi. Snežilo je dalje, brez prestanka, vseokrog sama belina. Tu so bile Čedermačeve stopinje že docela zabrisane, nikjer več kakega sledu.
Minuta, dve minuti, ko se don Jeremija ni mogel odločiti, ali naj se vrne ali naj gre dalje, tedaj je zaslišal z vrha korake. Zdeli so se negotovi koraki pijanca, ki ga nekaj žene v beg. že je po obrisih spoznal Čedermaca, ki je opiraje se na palico tekel navzdol. Spodrsnilo m« je, da je padel, a je bil v naslednjem trenutku že zopet na nogah. Znova se mU je spotaknilo, tedaj je priletel donu Jeremiji v roke. (Nadaljevanje sledi)
GOLOBJE
Bila je predmestna ulica, v njej je bilo vedno polno otrok; med njimi je bil tudi Tonček in Tonček je imel lok in puščico.
»Zadenem,« je vpil in mahal z lokom in s puščico.
Otroci so se mu smejali.
»Koga? Vrabca?«
Tonček se je zmedel, a se je znašel.
»Ne vrabca ne — goloba/«
Otroci in Tonček so gledali za golobi, se ozirali med hišami in proti nebu.
Prav tedaj je priletela golobja družina; golob, golobica in golobčka. Tonček jih je takoj spoznal. Pozimi jim je natresel zrnja in drobtinic na okno, poleti pa so mu grulili in ga budili.
Kaj bi dal, ko bi prileteli kaki drugi golobje, ne prav njegovi, a drugih ni in ni bilo.
Otroci so bili neizprosni. Hoteli so videti, ali bo zadel ali ne bo zadel.
Obotavljal se je, ali samo za trenutek. Nastavil je puščico, napel vrvico in izstrelil.
Otroci so zrli, ko da bi jih prikoval. Puščica je oplazila goloba, odnesla mu je nekaj perja, da je zaplesal po zraku.
Golobje so se dvignili in odleteli so pod streho, na tram.
»Nisi zadel...v. so vpili otroci.
»če nisem, pa bom. Počakajte/«
Otroci so se prerinili skozi živo mejo. Pobrali so puščico in jo odnesli strelcu.
Izpod strehe je zletel golob, za njim golobica, golobčka sta občepela. Stara dva sta letala okoli njiju, ko da bi ju hotela opozoriti, ali golobčka se nista in nista dvignila.
Tonček je znova pomeril. Meril je dol-
go in zatem izstrelil. Puščica je švignila in zadela mladiča. Ptič je zakrilil, se še nekaj časa lovil, nato pa padel ko kamen na tla.
Zdaj je zletel tudi drugi golobček. Golo-
bi so poleteli nad streho, obleteli hišo in odleteli.
Tonček je zmagal, veselil se pa ni. Otroci so se razgubili, on pa je stekel k zadetemu golobu. Hotel bi ga oživeti, hotel bi ga ozdraviti, a kaj, golobček se ni več zganil.
Pokopal ga je skrivoma, na lehi za hišo.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii
l\e§rečni tiger
Nekega dne je zagledal tiger dve kozici, ki sta se pasli ob robu džungle.
»Samo poglej te sladke, male živalce,« si je mislil. »Prav takle zajtrk potrebujem za moj prazni želodec.«
Neslišno se je priplazil skozi visoko travo in zviška skočil na eno izmed kozic. Njena sestrica je prestrašena ušla glasno meketaje.
Star pelikan, ki je z bližnjega drevesa videl to kruto početje, je trepetal od jeze, a ni upal reči niti besedice. Opazoval je, kako je tiger odnesel kozo v džunglo. Pelikan pa je mimo čepel na veji in poslušal. čez nekaj časa je začul žalostno stokanje, renčanje in zavijanje.
»Kaj slišim?« je dejal. »Stari grešnik joka! Biti mora silno žalosten. Torej imajo celo najpodlejši med podlimi košček srca. šel bom in govoril z njim. Morda se spreobrne in postane plemenit tiger.«
Poln upanja je dobri pelikan odletel v džunglo in res našel tigra vsega v solzah.
»Sram te bodi!« mu je dejal. »Le ka^ ko si mogel biti tako okruten? Pojedel si nežno stvarco, ki ti ni ničesar žalega storila. Ni čudo, da ti je zdaj žal. Kajne, da si nesrečen?«
»Buuu, huuu,« je zatulil tiger, »da, grrrozno sem nesrečen.«
»No, vidiš, to je zato, ker si pojedel malo kozico.«
»Neee,« je zajokal tiger še močneje. »Ampak zakaj, zakaj le nisem zagrabil kar obeh? Kako z užitkom bi sedaj pojedel še drugo!«
Tedaj je pelikan spoznal, kako bridko se je zmotil, in odletel, dokler je bil še čas.
»Ah,« je dejal žalostno, »tiger ostane pač tiger!«
CEKIN
živela je starka, ki je imela staro nogavico polno cekinov. Skrbno jih je hranila in vsako noč je nogavico s cekini položila pod zglavje. Od časa do časa je cekine preštevala in uživala ob svetlo se lesketajočih kovancih.
Nekega dne je dobila spet cekin. Cekin je bil umazan. Preromal je pol sveta. Starka ga je hotela očistiti in spraviti v nogavico, da ne bi nikoli več ugledal belega, dne. A cekinu se ni kdo ve kaj ljubilo čepeti v nogavici. Odskočil je, da bi se izmuznil. Toda koščene starkine roke so ga trdo prijele. Kako ga je bolelo, ko ga je s krpo drgnila in loščila, da bi se čimbolj svetil.
»Lep cekinček si,« mu je rekla in ga postavila na okno. Hop ! Cekinček je odskočil in padel na, cesto. Kako lepo je bilo zunaj. Mahnil jo je kar po cesti naprej. Ko je starka opazila, da cekina ni, je rekla otrokom, ki so se igrali pred hišo, naj ga ujamejo. Cekin, ne bodi len, je odskočil, se odkotalikal in stekel. Otroci so mu že bili tik za petami, a ni se dal ujeti. Tekel je kolikor so ga nesle noge. Otroci so tekli in kričali: »Cekin, cekin, držite ga!«. To je zaslišal berač, ki je ravnokar šel mimo, in se je urno pognal za cekinom. Revež je bil star in noge mu niso več kaj prida služile. Utrudil se je in se usedel ob cesti, cekin mu je zbežal. Nenadoma ga je zagledala sraka. Vzletela je iz svojega gnezda in mu sledila. Cekin, ki je mislil, da je ubežal nevarnosti, se je oddahnil in si misli: »Preden pade mrak, bom že našel kako zavetje.« Toda nad njim se je zgrmil velik oblak. Pogledal je kvišku in videl, kako se sraka pohlepno spušča proti njemu. Ojoj ! Odskočil je in se skril v mišjo luknjo. A luknjica je bila pretesna. Sraka ga je zgrabila in ga v kljunu odnesla v svoje gnezdo. Sračji mladiči so ga bili na moč veseli, poigravali so se z njim in slednjič je padel iz gnezda ter naravnost v košarico deklice, ki je v gozdu nabirala jagode.
Ko je prišla deklica domov, je sesula jagode v skledo. Nekaj je zažvenketalo. V skledi je zableščal lep nov cekinček. Kako sta ga bili z materjo veseli. Mati, ki je bila revna vdova, ga ni spravila v nogavico. Vtaknila ga je v žep in odhitela v trgovino. Tam je nakupila kruha,
slanine, klobas in drugih dobrot za svoja lačna otroka. Trgovec ji je še vrnil nekaj drobiža, ki je ostal, in za to je kupila hčerki lepo lutko.
Ii cekin? Bil je vesel, da je pomagal ubogi ženi — in spet bo potoval iz roke v roko in iz žepa v žep.
■v
Ce osla imaš,
Drvar si izposodi pri sosedovih devet oslov in se odpravi s temi in s svojim oslom po drva. Ko žene osle pred seboj, jih prešteje — bilo jih je deset. Pa enega zajaše in poganja druge pred seboj. Se enkrat jih prešteje, da vidi, ali so vsi. šteje, šteje — glej, saj jih je samo devet. Ker se mož ne spomni, da bi mu kak osel prešel, se ustraši in ves zbegan razjaha svojega osla, da bi šel iskat izgubljenega. Ko razjaha, jih spet prešteje. Kar oddahne se, ko vidi, da jih je naštel deset.
UGANKA
Pet bratcev vse leto v omari leži.
Pet bratcev se ene malhe drži.
Jeseni pa v zimi, ' ko brije mraz, pet bratcev na roko nataknem si jaz.
vprašaj osla
Zopet zajaše enega in požene druge pred seboj. Da pa se še enkrat prepriča, ali so vsi ostali tu, jih spet prešteje. šteje, šteje — in spet jih je samo devet. Zopet razjaha, zopet jih prešteje — saj jih je deset.
Pomirjen se spet spravi na osla — šteje — zopet razjaše — zopet šteje — spet zajaše in šteje •— glej : kadar je na oslu, jih našteje devet, kadar je na tleh, jih je deset.
Pa se mož domisli, udari se po čelu in reče:	»Ce	osla imaš, vprašaj osla!«
( u:namioy )
in,ii ■ 11 ■ i ii 111 m i i 1111 ii 111111111 ii i m i im ii 11 il 111 n l iith i ii 11 ii 11 m 11 ii i ii m 111111 m 11 ii 111111111
POGUM
»Jaz sem tako pogumen, da svoj živ dan še nisem zaprl oči pred nikomur in pred ničemer!«
»To pomeni, da si obraza sploh ne umivaš z milom.«
Ì