POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI DEJANJE JANUAR LETO I 1 9 3 8 - t EDVARD KOCBEK: SLOVENSKI ČLOVEK JACQUES MARITAIN: Z LJUDSTVOM • JO-SEF HORA: PESEM • JAKOB ŠOLAR: PRJ KORENINAH NAŠEGA ŽIVLJENJA . BOGO GRAFENAUER: MEDNARODNA FUNKCIJA SLOVENSKEGA OZEMLJA • 'JANEZ LOGAR: AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI V LJUBLJANI • MAKS JEZA: COGOVOB Z.NEMŠKI M AKADEMIKOM • DOKUMENTI: PAPEŽEVA IZJAVA • SEPT • PREGLEDI: MEDNARODNA KRONIKA . SLOVENSKA KRONIKA DEJANJE MESEČNIK ZA GOSPODARSTVO. KULTURO IN POLITIKO Izhaja 15. vsakega meseca razen v juliju in avgustu. — Za uredništvo in izdajatelja odgovarja Miro Jeršič v Ljubljani. Vse dopise na uredništvo in upravo je naslavljati na naslov: Ljubljana, poštni predal 41. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani, Tyrševa cesta 17 (predstavnik Maks Blejec). — Revija stane letno 80.— din, polletno 40.— din, posamezna številka v razprodaji 10 din. Naročnino je pošiljati na čekovni račun št. 17.631. Vse tiste, katerim smo poslali revijo, prosimo, da jo pregledajo, sprejmejo in priporočijo dru-drugim. Če pa kdo revije ne misli naročiti, ga prosimo, da nam jo vsaj v 10 dneh vrne, ker ga bomo v nasprotnem primeru smatrali za svojega naročnika. S tem nam prihranite mnogo nepotrebnega dela. Vse naročnike pa prosimo, da nam čimprej nakažejo naročnino in s tem podprejo revijo. — Naš čekovni račun je 17.631. Uprava in uredništvo. EDVARD KOCBEK SLOVENSKI ČLOVEK V teh napetih letih, ko nas zunanji in notranji dogodki hkrati silijo k stvarnosti, presenečeni opažamo, da se stvari tega sveta pregibljejo po zakonitostih, do katerih nimamo pravega razmerja. Naše zunanje delo gre še vedno preko neporavnanih računov v slovenskem občestvu. Zdi se, da nikdo več ne sluti, da letimo le še na zunaj za dogodki, v svojem osrčju pa se izgubljamo in drobimo. V stiski časov doživljamo, kako rahle so vezi, ki nas duhovno vežejo na ta svet, kako je zakrnel naš čut za življenjski prostor in kako medlo je naše zemeljsko občanstvo. Slovenci živimo v tem svetu kakor nezakonski sinovi, ki sicer občutijo resničnost življenja, njegovega smisla pa ne okusijo. Naše življenje je negotovo, nepristno in hlastno, ker nismo stopili v intimno razmerje do življenja in brez pridržkov prevzeli svojo usodo nase. Niti si nismo razširili svoje življenjske zavesti do tistega obsega, da bi ubežali kompleksom človekove ujetosti in manjvrednosti, niti si nismo ustvarili vseh sredstev za polno in mojstrsko življenje. Kje je vzrok? Brez dvoma v dejstvu, da nosilec slovenske zgodovine ne pozna svojega osebnega smisla in osebne vsebine. Vemo sicer, da je slovensko vprašanje del velike krize zapadnega človeka, ki izgublja čut za zunanjo -svobodo, vendar je kriza slovenskega človeka še prav posebno težka zaradi njegove življenjske vezanosti, zaradi njegove notranje nesvobode. Ni kmalu naroda, ki bi bil življenjsko tako razdvojen in nesproščen. Gotovo je stoletno pomanjkanje politične svobode slovenskemu človeku onemogočilo suvereno osebno življenje, tisto dokončno sproščenost, ki človekovemu dejanju podeli življenjsko rodovitnost. Neposredna osebna kretnja kot izraz osebnega poslanstva in vir zgodovinskih odločitev se je spremenila v zadržano kretnjo in posredno misel. Zavest naravnega človeka, ki raste iz zemlje in zaupa v okolico, se je sprevrgla v pasivno civilizacijsko zavest, ki izgublja osebne in naravne posebnosti ter zablodi v znanje splošnih zakonov in formalne kulture. Že desetletja nam taka kultura širi znanje o svetu in življenju, ne vključuje pa nas v ustvarjalni tok in ne potrjuje nam zavesti. Slovenska izobrazba je dvodimenzionalna, manjka ji še tretja dimenzija, prostorninska. Kaj nam pomagajo knjižnice in prosvete, ko njihove vsebine ne razširjajo temeljne dejavnosti in ne gojijo i 1 veselja do življenjskega ustvarjanja, marveč delujejo na dosedanji podlagi slovenske pasivnosti, iki ji je vzor le zvest služabnik? Mnogo krepkih ljudi je pri nas zastavilo delo, toda večina se ogiblje pravega terena, ali živi iz utopističnih vizij ali pa se umakne v pragmatično delo nazorov. Naš čut za resničnost je zbolel v čezmernem spiritualizmu, tako kakor je naša duhovna kultura postala neživi jenjska zaradi nesvobodne narave. Danes vidimo, -kaj se iz takih življenjskih osnov poraja. Priznati moramo, da se po večini že vsi gibljemo na ravnini nenaravnega življenja. Nikjer ni na majhnem prostoru stisnjen tako strahoten kompleks strastnih, zavitih in nepristnih dejev, kakor v dušah slovenskih razumnikov. Naj v teh ugotovitvah nikdo ne vidi nasladnega pretiravanja. Večja od narodne razkosanosti je razdrobljenost slovenskega človeka. Vprašanje človeka je naj-! važnejši del slovenskega vprašanja. Zgodovinski značaj človekovega življenja temelji na človekovem osebnem življenju in zahteva, da se v okviru svojega poslanstva zastavimo v resničnosti. Polna in pristna zgodovinska zavest je zavest svobodnega bitja, ki sproščeno stopa iz preteklosti v bodočnost in si z vedno večjo močjo nalaga stvariteljsko odgovornost. Zdrav človek ne more biti niti fatalist niti nagonski iskalec, najmanj pa strahopetec; resničen človek je izzivalec, ki se s stvariteljskim erosom izpostavlja in tvega ter s tem največ dobiva. Sam v sebi se sprošča, obenem pa dobiva vedno večjo enotnost svojih dejanj. Vedno večja človečnost pomeni vedno večjo življenjskost. Ni druge usode razen osebne usode. Ko spregledujemo tragičen razpor med slovenskim človekom in življenjem, med njegovim osebnim zadržanjem in resničnostjo, izražamo v prvi vrsti željo, da bi Slovenci zaupali v življenje in si ustvarili svetlo razmerje do njega. Dokler ne bomo z obema nogama stali zaupljivo na tej zemlji, zakoreninjeni v svoji resničnosti, ne bomo obvladali sil tega sveta. Niti kot osebe niti kot narod ne pridemo do svojega- smisla, če se z vsemi svojimi tipalkami ne razrastemo široko v svojem življenjskem prostoru. Potrditev osebnega smisla je pogoj za polnopravno udeleževanje človeške zgodovine. Ni cel človek, kdor beži pred šumnim razodevanjem sveta in svobodnim udeleževanjem življenja. Čim bolj se udeležujemo sodobnega razvoja, tem lažje utelešujemo človečnost in čim bolj izpolnjujemo svoje osebno poslanstvo, tem bolj izpolnjujemo naravne zakonitosti. Ko se nam ne bo več mudilo iz časnosti, marveč bomo ostali v njej zaradi pomembnosti tega življenja, bomo položili temeljni kamen uspešnemu slovenskemu dejanju. Kadar bo človek v Slovencu premagal svojo sveto-bežnost in prerastel bojazen z junaštvom, bodo družabne, kulturne in politične dolžnosti postale ponosne pravice neugonob-ljivih ljudi. Slovenec mora postati predvsem notranji silak. Hočemo suverenega slovenskega človeka, ki mu bo notranja svo- boda pogoj zunanje svobode in zunanja svoboda plačilo notranje svobode. Kadar pa so suvereni njegovi členi, je slej ko prej sftveren tudi narod sam. In četudi ga stiskajo še taka nasilja, ga ne bodo nikdar oslabila ali uničila. Prihajamo v čisto politično razdobje, v razdobje, ki ga označuje prvenstvena skrb za javna iti skupna človeška vprašanja. J tem smislu se moramo preusmeriti v smeri dejanj, ki združujejo učinkovitost z duhovnim reševanjem, v smeri dejanj, ki so utelešeni smisli. Pričujoča revija hoče usodo slovenskega človeka jasniti v luči svetovne dejavnosti in ga pozivati na junaški prevzem svojega poslanstva. Noče spočeti kakega enostranskega gibanja, noče ločitve duhov, marveč zbirati tiste delaželjne ljudi, ki jih veže vera v človekovo dostojanstvo. Naš realizem pravi, da se ne smemo zateči niti v hiliazem idej niti v absolutnost snovnih činiteljev, ampak v osebo, ki je središče človeške resničnosti. Človek kot oseba je na koncu koncev najvišji ostvarjeni smisel in njegovo osebno življenje je najvažnejše torišče življenjskih odločanj. J ACQUES MARITAIN Z LJUDSTVOM Odlični francoski in katoliški mislec Jacques Maritain nam je za prvo številko izročil pričujoči članek, ki je izšel 12. februarja 1957 v »Septu« in ki ga prinašamo v prevodu. Kakor hitro govorimo o obstoječih stvareh v človeški zgodovini, jih radi presojamo z vidika aikcije in z vidika idej. Treba pa jih je najprej presojati z vidika njih obstoja; mislim namreč, da je še drug, prvotne jši red, kakor sta politični in družabni red: to je red sožitja, soželenja in sočutja. Z drugimi besedami: ločeno od kategorije delati za ali delati z je (treba priznavati kategorijo živeti z in trpeti z; ta kategorija zadeva globlji red resničnosti. Del ati za je iz področja dobrotne ljubezni. Živeti z in trpeti z pa sta iz področja družne ljubezni. Ljubezen velja obstoječemu in določenemu bitju. Naj pravi Pascal, kar hoče, ljubezen velja osebi, ne »odlikam«. Bitje, ki ga ljubim, ga ljubim, pa naj ima prav ali ne; želim z njim živeti in z njim trpeti. S o ž i t ii z je vrednota etične kategorije. To se ne pravi, živeti s kakim bitjem fizično ali na isti način kakor ono; tudi se to ne pravi samo rad imeti kako bitje v tem smislu, da mu želim dobro; to se pravi ljubiti ga v takem pomenu, da sem eno z njim, i* 3 da nosim njegovo breme z njim, da živini z njim v nekem moralnem sožitju, da z njim čutim in z njim trpim. Če začutim ljubezen do te žive in človeške stvari, ki jo je iako težko opredeliti kakor sploh vse žive in človeške stvari, a je zato toliko resmičnejša, če začutim torej ljubezen do te človeške stvari, ki ji pravimo ljudstvo, bom začutil v sebi takoj in v prvi vrsti tudi voljo, da z njim živini, z njim trpim in da ostanem v njegovem občestvu. Preden mu »skazujem dobrote« in delam za njegov dobrobit: preden se popriinem ali ne poprimem politike teh ali onih, ki se sklicujejo na njegovo ime in njegove koristi; preden v vesti pretehtani dobro in zlo, ki ga je treba pričakovati od naukov in zgodovinskih sil, in preden izbiram med njimi ali izjemoma kdaj tudi na videz zavrženi, pred vsem tem se odločim za sožitje in sočutje z njim ter odločim, da bo njegova bridkost tudi moja in njegova usoda tudi moja. Pojem ljudstvo je socialno etični pojem, pri čemer etičen prav za prav le ponavlja besedo socialen. Beseda ljudstvo lahko zaznamuje vso množico; zaznamuje pa lahko tudi nižje družabne plasti. Ne ena ne druga teh dveh opredelitev ne zajema natančno pomena, ki ga ima ljudstvo samo o sebi. Če bi sledil temu pomenu ali temu čutu, bi prav gotovo videl, da se nanaša na neko občestvo z nedoločnimi obrisi, občestvo, ki je ožje kakor množica v celoti, a določeno po bolj notranjih in bolj značilno človeških znamenjih kakor »nižje plasti družbe«. V nekem negativnem smislu se nam ljudstvo res kaže kot občestvo ljudi brez pravic; v pozitivnem pa se nam zdi, da je ljudstvo občestvo, zbrano okoli ročnega dela — kar včasih imenujemo delovne sloje — razumimo občestvo, ustvarjeno iz težaške množice, iz delavca in kmeta in vseh različnih elementov, ki so dejansko moralno in socialno zvezani z njo. Če rečem občestvo, hočem s tem reči, da ljudstva ne opredeljujemo le po osrednji značilnosti, ki je v funkciji njegovega dela, marveč tudi po nekakem zgodovinskem deležu trpljenja, naporov in upov, tudi po nekakem posebnem poslanstvu, nekakem notranjem nravnem zadržanju, nekakem posebnem načinu, kako kdo razume in prenaša trpljenje, revščino, bedo, predvsem pa delo samo, po tem, kako mora komu pomagati ali mu popravljati napake, kako gleda na veselje in smrt, pripada brezimni množici in ima v njej svoje ime; in nazadnje tudi po tem, kako se združi z njegovim vednim žrtvovanjem. Mislim, da ima pojem ljudstva, kakor ga razumemo danes, med svojimi začetki tudi krščanske in, če smem tako reči, »farne« izvire. To je pojem >. skromnega ljudstva Našega Gospoda«, pojem ljudstva ubogih, ki so mu obljubljeni blagori in uživa vzvišeno dostojanstvo v občestvu svetnikov. To je tisti pojem, ki je počasi prodiral od duhovnega reda, kjer je njegov pravi prostor, do zemskega reda, kjer je prebudil njegove nove sile, s tem pa pomagal oblikovati pojem — v temi primeru etično socialen in in ne več verski — pojem delovnega ljudstva, kar ni več antični pojem ne za populus ne za plebs. Iz tega sledi, kar bi Auguste Comte imenoval »srečno dvoumje« med podobo ubogih, trpečih, razdedinjenih in med podobo zares delovnega človeka. To dvoumje lahko postane obupno in vodi v nekako sentimentalnost in malovredno romantičnost, kakor hitro prvo podobo gledaš kot naravno kategorijo družbe, upravičeno po milovanju ali po sočutju, ki jih vzbuja. Ostaja pa to dvoumje utemeljeno v toliko, kolikor deloven človek resnično nima nikake dediščine in je izročen siromaštvu. Poleg tega bi morali upoštevati še celo vrsto drugih činiteljev. V času sodobnega kapitalizma in spričo močnejše pazljivosti, ki jo je pripisoval ekonomskemu ustroju družbe, je Marx družil pojem razreda (proletariata) s pojmom ljudstva in poskusil tega potopiti v onem. Danes vidimo, da je bila ta strnitev umetna in po naravi nasprotna stvarem. Prava družabna vrednost in vrednost resnično človeške stopnje nikakor ne pritiče pojmu razreda, marveč samo širšemu pojmu ljudstva. V teku XIX. stoletja je bilo prišlo do važne zgodovinske pridobitve: človek se je zavedel dostojanstva v delu, dostojanstva v delavskem stanu, dostojanstva človeške osebnosti v delovnem človeku. Tragika današnjih časov je, da se pridobitev tako odlično duhovnega značaja, kakor je ta, zdi istovetna z brezbožnim sostavom, kakor je marksizem. Dejansko se je odkrilo še več ko razredna zavest, odkrila se je zavest ljudske osebnosti, ki sega daleč preko zgodovinskih okvirov marksizma. Razsežnost zavesti je zvezana tu kakor povsod z razsežnostjo pretdklosti in spomina. Delavsko gibanje v vsej zgodovinski zamotanosti je počasi zobli-kovalo najprej za proletariat, potem pa zmeraj bliže za vse druge elemente, ki tvorijo ljudstvo, zavest osebnosti v nastajanju, ki je pogoj za bodoči razcvit personalistične demokracije. Pridejo pa kritični trenutki, ko se vprašuješ, kje je prav za prav ljudstvo. Kakor se je v času velikega razkola katoličan lahko spraševal: kje je prava Cerkev? Praktična težkoča, da resničnost razločiš, resničnosti nikakor ne odpravlja. Kdor ljubi ljudstvo, ve, da dobrobit politične skupnosti in dobrobit kraljestva božjega utegneta od njega zahtevati, da se odreče mislim in zgodovinskim močem, ki delujejo v ljudstvu, nikoli pa ne bosta zahtevala od njega, da se izloči iz svojega časnega občestva in da neha z njim živeti; zakaj kakor hitro bi se ločili od sožitja z ljudstvom, postane skupna politična dobrobit umetna in zdrob-ljiva, poslanstvo Cerkve pa uedovršeno. Če so misli in zgodovinske sile (in te so včasih najhujše), ki v danem trenutku delujejo na ljudstvo, nasprotne človeški dobrobiti, se bom bojeval proti njim in jih bom skušal izpremeniti; toda zato še ne bom prenehal sožiti z ljudstvom, če sem se že spočetka odločil z njim živeti. In zakaj seim se odločil, da bom živel z njim? Zato, ker je bilo odločeno, da ravno njemu in najprej njemu poneso evangelij, ker je ravno njega Kristus ljubil. Ravno to je znamenje Kristusa samega, da -se ubogimi oznanja evangelij. In kako bi oznanjal evangelij komu, ki z njim ne živim in z njim ne trpim? Kar v posvečenem besednjaku imenujemo »množice«, ki se Kristusu smilijo, to so »mase« v posvetnem besednjaku. Še več. Naj bosta v ljudstvu zlo in zabloda še tako močna, je vendar ravno ljudstvo velika zakladnica življenjske neposrednosti in nefarizejstva. Dejstvo samo, dejstvo množine je tu važno, zakaj ravno v množici življenje poganja korenine. Slednjič je v sedanjem trenutku svetovne zgodovine ljudstvo tudi krvna rezerva inove civilizacije. Civilizacija ali sloni na suženjstvu mas, ali pa mora biti neprestano v zvezi z gibanjem mas. Kraljestvo božje v romarskem in križanem stanju; Cerkev, ki ji je dana naloga, ne da vodi časne zadeve, marveč da vodi ljudi k nadnaravni in večni resnici, Cerkev kot taka, v svojem življenju in duhovnem poslanstvu, živi z ljudstvom in z ljudstvom trpi in ne more, da ne bi z njim živela. Če bi globlje razumeli skrivnost Cerkve, bi razumeli, da sredi preobratov v časnih zadevah Cetfkev zasleduje in zahteva predvsem, da je ne ločijo od ljudstva. Vse rajši kakor to gorostasno ločitev! Zakaj ona hoče dajati ljudstvu oživljujočo kri Jezusa Kristusa. Tu se ti pojavi hudičevo delo. Ne samo v duhu Cerkvi sovražnih, marveč v duhu nekaterih njenih prijateljev Lažnivec to voljo Cerkve, sveto evangeljsko voljo, spremeni v čisto nasprotno slepilo, v strahotno nasprotje, v politično voljo, v kleri-kalistično voljo, v brezbožno voljo, da bi vladali nad ljudstvom po Cericvi. Toda ne v življenju ne v mislih slepila nimajo obstanka; in peklenska vrata je ne bodo premagala, pa naj prihajajo z leve ali desne proti Cerkvi. Pravo področje Cerkve je duhovno delo. V časnem področju se zahteva od kristjanov kot članov z črnskega kraljestva, da žive z ljudstvom in z njim trpe in da sodelujejo z njim ter za njega procvit. Jasno je, da za vsakega kristjana posebej vzeto ne obstoji moralna obveznost sožitja z ljudstvom v smislu, kakor tu razumevamo izraz; postavljati tako obveznost bi se reklo, mešati stopnje, zamenjevati versko in socialno, duhovno in časno. Toda če kar v celoti iin v večini primerov tako zvane krščanske skupine v časnih zadevah ne živijo z ljudstvom, trdim, da se uvaja v svet globok nered, ki ga drago plačujemo. Pogosto in po pravici navajajo besede Pija XI. o »veliki sramoti XIX. stoletja«. Delavski stan se je odtujil Cerkvi, ker se je krščanski svet odtujil delavskemu stanu. Če naj bo ljudstvo wr s Kristusom, morajo biti kristjani z ljudstvom. Časno upanje daje to, da katoličani v zmeraj večjem številu razumejo te stvari. Ta napredek krščanske zavesti podpirajo bodrila in vodila odličnih duhovnih avtoritet. Moč socialistov in komunistov izvira manj iz njih nazorov kakor iz resnice, tla žive z ljudstvom. Radi mislimo, da se človek mora vezati z njimi, če naj živi z ljudsjvom. Pa je mogoče živeti z ljudstvom, ne da bi se vezal z iijimJ Toda kdor hoče namesto zmot njihovega mišljenja poklicati v življenje pravilno gledanje stvari, mora najprej živeti z ljudstvom. Za učinkovito uporabo socialnega nauka v enciklikah je najprej treba živeti z ljudstvom. Od tod šibkost mnogih improviziranih političnih gibanj, ker niso izpolnila tega prvega pogoja. Ne govorim tu o nabiranju večjega ali manjšega števila pristašev med ljudstvom; govorim o nečem mnogo globljem, kar se vrši najprej v duši sami, kakor sem poskušal prej razložiti. Tragika kakega Mussolinija je v tem, da je nehal živeti z ljudstvom, da dela za ljudstvo. Sedaj živi le še za državo. Očitno pravilno je, da živeč z ljudstvom politično in socialno delaš z njim in zanj in da se potrudiš v njem razviti zgodovinske sile, ki so usmerjene v pravilno preoblikovanje časnega vladanja. Drugod sem obširno poudarjal važnost, ki bi jo v tem pogledu imele nove politične tvorbe, navdihnjene po življenjski moči krščanstva. Vsekako je treba sodelovati v smislu evangeljskega duha pri pripravah novega reda. Ne smemo dopustiti, da se svet razdeli v dve sovražni gmoti, ki dokončno predstavljata dva nasprotujoča si pojava istega zla in ki bi v svojem neizbežnem spopadu zrušili kulturo. Treba je tretje rešitve. Kaj pa, če bi se pripetila nesreča? Po našem bi taka nesreča imeila obseg in pomen, kakršnega ima samo zlom vsega političnega, kadar razdivjane usodnosti in kolektivna blaznost naenkrat stopijo na mesto političnih vrednot in političnega življenja v pravem pomenu besede. Za tiste, ki bi se tako znašlii pred polomom vsega političnega in ki (saj bi jih ne bilo veliko) bi se tega zavedali, bi tisti hip proti njihovi volji in kakor po sili prenehal red političnega delovanja. Ostal bi red evangeljskega delovanja; in tedaj bi se gotovo prebudile v njih nekake duhovniške moči, ki jih Kristusova milost obuja v vsakomur. Posvetili bi se evangelijskemu in duhovniškemu delovanju, čisti službi bližnjemu, delom Antigone, ki kljub vsemu dajejo pričevanje ljubezni in bratskemu usmiljenju, ki posegajo globoko v občestvo in zahtevajo prav kakor politična dela, da tvegaš in daš svoje življenje. Tak primer je skrajen, če ne sploh samo teoretičen. Poudarjam še enkrat: treba je storiti vse, da se izmaknemo tej skrajnosti. Treba se je politično udejstvovati s toliko večjo plemenitostjo in dobro voljo, kolikor bolj smo odločeni, da odvrnemo zlom vsega političnega. Oba sovražna tabora, ki smo o njih pravkar govorili in ki jih v vsakdanjem govoru, ki nikakor ni filozofski jezik, imenujemo s kaj malo ljubimi imeni fašizma in komunizma; ta dva tabora še od daleč ne predstavljata celoto živih sil nase kulture in človeških zakladov, ki z njimi kultura razpolaga. Tretja rešitev, ki jo je po našem treba iskati v smeri nekega integralnega humanizma, je možna in se bo prej ali slej uveljavila. Prevedel , s_ J O S E F H O R A PESEM Rad bi kot ptič ti pesem pel, kot dete rad te ljubil — na bel oblak bi tiho sel. trdno bi v čudeže verjel, in skrivno te poljubil. Iz mest umazanih v nebo poletel bi žgoleče — če kje zeleno je drevo, vse leto cvetja, rož polno iskal bi koprneče, da v cvetje tja te položim in spremenim v oči se: na valu grudi ti zaspim, prav tiho, da te ne zbudim — na svet vseokrog vrti se! Pa usta bi postal nato, da dahneš: Veter žgoči, prevevaš me, opajaš vso, kaJko si, kruti, me sladko razpel po travi žgoči! Rad bi kot ptič pel spev sladak, pa nisem ptič, sem ilo, sem teža, padla na oblak, ki tvojih rok dotik lahak ga dviga kot na krilo. Tine Debeljak. JAKOli ŠOLAR PRI KORENINAH NAŠEGA ŽIVLJENJA Prečudna moč je v koreninah. Skrite so in skrivnostno je njih snovanje, a dokler so zdrave, pomenijo neusahljiv vir življenja. Ko se zdi, da sta mraz ali toča do konca uničila rast in življenje, ti z novim soncem vse spet požene. Taka podoba se mi pogosto vsiljuje, kadar premišljam, od kod smo Slovenci dobivali moč, da smo se stoletja in stoletja vzdržali na tej zemlji in ohranili najbolj svoje — jezik in zavest samosvojosti. Nismo imeli svojih vladarjev, ne svojega plemstva, še izobraženci so se nam premnogokrat odtujevali, včasih že v prvem kolenu, redno pa v drugem in tretjem; zato pa so obiskovale naš narod nesreče in šibe božje od Turkov do kuge. In vendar nais niso strle, ker so bile korenine zdrave: zmeraj znova je poganjal na teh tleh slovenski rod, čeprav ga nihče ni negoval in vodil, nihče se zanj hal. Ob tem samean dejstvu se človek zave življenjske sile naroda; ob njej ne obupuje, ni malodušen. Čemu torej v zadnjih desetletjih, že skoraj celo stoletje ta čuden strah pred smrtjo, kakor da nas obletava angel smrti? Mar ga nam vzbuja šibkost in ostarelost naših narodnih sil, ali nove zunanje nevarnosti, ki so nas zajele? Saj nam prej stoletja in stoletja nihče ni varoval naše narodne samobitnosti, pa smo vendar kljub bridkim preskušnjam obstali. Res je tudi, da nas niso preganjali neposredno zaradi narodnosti. Prebuja narodnostnega načela pa je ustvarila vzdušje, ki nam je zmeraj bolj sovražno. Z narodno prebujo se je predramil tudi naš narod in hitel postavljati svoje meje, preko katerih so udirali tujci v naše ozemlje, postavil svojo voljo po samostojnem življenju v zboru narodov. Zdržali smo in se krepko ustavili. Zadnji čas pa se zdi, da postajamo malodušni, da zdvajamo in popuščamo. Zdravo jedro našega naroda je bilo zmeraj naše delovno ljudstvo, v prejšnjih desetletjih zlasti kmet. O slovenskem meščanstvu prav do pred kratkim skoraj govoriti ne moremo, saj je bilo do naših časov slovensko le v svojem prvem rodu, ki je bil še neposredno zvezan s kmetskim slojem; v drugem in tretjem rodu se je gubilo v nemško območje. Tudi delavstva kot samosvojega stanu Slovenci še nimamo dolgo, šele zadnjih 40 let nam vedno močneje narašča, ne da bi dovolj pazili, na čigav račun raste in kako se razvija v narodnem organizmu. Prav zaradi važnosti teh narodnih plasti bi morali paziti na vse pojave zdravja in bolezni med njimi. Naša vas je narodu še zmeraj zakladnica življenja. Kako je torej z našim ljudstvom, bi nam morala biti velika skrb, ker je od tega odvisno, ali bomo vzdržali ali ne v odločilnem boju. Mislim pa, da se tukaj ne smemo zanašati ne na pretirano hvalo ne na apriorno omalova- zevanje vsega truda, ki z njim poskušamo krepiti in vzgajati preproste ljudi. Tudi vsaka le splošna analiza se mi zdi tvegana in malo pomembna, ker se ustavi pri obrisih, ki ne zadevajo zla ali zdravja tako v živo, da bi mogli spoznati konkretne dolžnosti. Razmere, ki so iz njih zrasli ljudje po posameznih krajih, so tako različne, da sodbe niso več veljavne v drugi pokrajini v drugih razmerah, zato pa tudi ne več učinkovita sredstva, ki so se drugod obnesla. Morali pa bi sistematično pregledati vse naše ozemlje za vsak okraj poseibej in poiskati svoje močne in svoje šibke strani narodnega telesa. Gospodarske, socialne, politfčne, kulturne, moralne in verske razmere so se v zadnjih 50 letih tako močno izpremenile, da naša vas hitro, morda prehitro menja nekdanjo podobo in pri tem s postranskim zametu je tudi bistveno. Pri tem pregledovanju, se mi zeli, bomo morali prav posebej paziti na to, kako je s tistimi lastnostmi našega ljudstva, ki so nam bile v preteklosti odrešilne. Med take prav bistvene lastnosti spada v prvi vrsti moralna moč ljudi: koliko je v njih volje do dela, žrtve, odpovedi, koliko se je v nas že naselilo mehkužnosti, uživanja in lenobe. Ta etična moč je rasla našim ljudem iz vere in zemlje. Zato je za nas prevažno, kakšni so verski nazori ljudstva, kakšna njegova ljubezen do zemlje in doma. Potrebno pa ni le, da pregledamo, koliko je staro ohranjeno, marveč, še bolj, koliko je raslo sorazmerno z novimi življenjskimi tokovi v svetu tudi po naših vaseh in občinah vse tisto, kar nam je za ohranitev neobhodno potrebno. Vsak dom, vsako posestvo, vsako gospodarstvo nam je del narodnega premoženja, ki ga moramo varovati, da nam ne propade, marveč se vzporedno s svetovnimi silami krepi in raste. Jasno je, da šolanje in izobraževanje ljudstva postaja važen činitelj in mu moramo posvečati posebno pazljivost. Po vseh teh vidikih bi morali najti neke presečne poglede za zadnjih 50 let, če hočemo, da si bomo na jasnem, kako je z nami. V naslednjih vrstah bi rad podal nekaj takih pogledov s čisto konkretnim zgledom, ki ga poznani iz lastnega opazovanja. Imam pred očmi domač kraj, ki je doživel velik razvoj v zadnjih petdesetih letih. Selška dolina je pred 70 leti zahtevala od ondotnih prebivalcev neprimerno tršega dela kakor danes, če so hoteli živeti. Polja ima le malo in še to je v veliki meri po hribih in melinah, lesne trgovine tedaj še ni bilo, zveze s svetom slabe, komaj imena vredne. Kar je polja v dolini, so ga še nekako obdelovali z živino, a vasi po hribih so morale domala ves pridelek znositi k hiši, zakaj potov po poljih niso imeli, lil vendar je v tej dobi dolina bolj živela od svojega lastnega pridelka kakor danes, manj je bila vezana na trgovino in uvoženo blago. V gospodarskem pogledu so bili tedaj močnejši, grunti razmeroma trdni, socialne bede je bilo manj. ker so tudi bajtarji živeli od gruntarjevega polja in z njim vred živeli sicer skromno, a živeli. Takratna vas politike in šole skoraj ni poznala. Občinska in srenjska politika in njena vprašanja so še segla do njegovih ušes, vse drugo je presegalo njeno območje. Pisati so znali le malo, brali niso veliko več, zakaj za težko delo doma so menili, da hitro zadošča. Zato pa so bili moralno močni in odporni. Trdo delo ni dopuščalo nikake niehkužnosti, ni dovoljevalo nobenega razneževanja otrok, ni poznalo nobenih uvoženih pobolj-škov in užitkov. Dom jim je bil svet in žrtve vreden, kdor ga je puščal, ga je zapuščal le težko in nerad. Cerkev jim je bila etična opora, ki je njihovemu trpljenju dajala smisel in več-nosten pomen. Taka vas je bila sicer na zunaj le neznatna, ne-napredna, a gospodarja ni premotil vsak prihajač in vsaka trška novost, bil je nezaupen nasproti vsemu, česar ni vedel od staršev ali iz cerkve. Ta konservativnost in nedostopnost je seveda v nekem pogledu slaba, ali za ohranitev naše narodnosti je bila gotovo odločilne pomembnosti. Sadove njihovega življenja so v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja prevzeli otroci. Zrasli so še v ozračju stare dobe in od nje prejeli dobro izročilo. Kako so nadaljevali? Kakor kužna bolezen je nekako v istem času prodrla v dolino žgana pijača. V teh desetletjih se je tudi močno spremenila gospodarska oblika življenja v dolini. Les je bil zmeraj dražji, počasi je poljedelstvo gubilo svojo nekdanjo vrednost, zato pa je stopila na prvo mesto smreka. S tem preobratom se je dolina odprla trgovskemu svetu in je bajtar iskal zaslužka v gozdnem delu za gotovino, ne več na polju za krompir in stanovanje. Ob tem denarju je živel bolje ob kupljeni hrani kakor kmet ob pridelani. Zato je kaj razumljivo, da je tudi kmet posvečal več pazljivosti gozdu kakor polju; iz njega je dobival denar in v hiše se je selilo blagostanje, kakršnega ti kraji pred tem gospodarskim preobratom morda še niso nikoli poznali. Življenjska gladina se je dvignila, hranili in oblačili so se mnogo več iz trgovine kakor prej. Človek bi mislil, da se bo s tem gospodarstvo opomoglo, da bodo izboljšali gospodarska poslopja v smislu novih potreb, da bodo način obdelave s tem olajšali, zlasti poskrbeli za pota in podobno. Toda vsega tega se je v dobi blagostanja storilo le malo. Še več: naravnost nasprotne posledice je prineslo, grunti so začeli razpadati in se kosati. Od 9 kmetov v vasi je bilo v tej dobi razkosanih in okrnjenih kar 5. Škoda, ki jo je povzročilo žganje, se še danes pozna v svojih zlih posledicah. Huje od gospodarskega propadanja je bilo moralno, zakaj skoraj ves fantovski rod okrog 1900 je utonil v njem: od 16 fantov tiste dobe jih je 12 podleglo njegovemu vplivu, da so izgubili moč nad seboj; 2 od teh sta hkrati žrtve vojske, tako da ju naravnost žganju ne moremo pripisati, ker je težko reči, da bi bil človek z 20 do 30 leti izgubljen; 2 sta se umaknila v Ameriko, preden je zmagala pijača nad njima — 2 druga pa sta se rešila. Deloma so umrli mladi (5), deloma zapili svojo gospodarsko in nravno moč (5). Jasno je, da ta rod ni bil sposoben, da bi izvršil težke naloge, ki jih je čas stavil nanj. Tudi med starejšim rodom je v tej dobi žganje strahotno gospodarilo. Izmed 28 gospodarjev jih je ugonobilo 8 ali 9; pri tem pa je zanimivo, da so bili trdni kmetje manj odporni kakor kočarji. V to dobo sedajo tudi nekateri močni vplivi novih izobraževalnih in vzgojnih tokov pri duhovnikih, ki niso bili več vzvišeni nad ljudstvom, kakor sem in tam pred 1848, ko so bili res še »gospodje«; zlasti močan in dolg je bil vpliv dr. Kreka, ki je začel može zbirati v zadruge. Dolina je bila med prvimi, ki so bile deležne novega preroditvemega gibanja tako v gospodarskem kaikor v prosvetnem pogledu. Kako je posegala ta novost v podobo vasi';' Na splošno bolj individualno kakor splošno. Tisti, ki so se oprijeli društev in vodnikov, so se razvili v neverjetno močne osebnosti, ki so delali zavedno slovensko', bili podjetni in plemeniti, da so si brez šole prisvojili razmeroma visoko izobrazbo in bili zato sposobni, da samostojno in kritično slede novim nazorom, ki so prodirali v dolino. Izmed omenjenih 28 gospodarjev jih je bilo pod tem vplivom kakih 10; pri tem pa je zanimivo, da nobeden močnejših kmetov, marveč le kočarji. Tako se je zgodilo, da grunti niso bili deležni blagodejnega vzgojnega vpliva, ki bi bil gotovo rešilno vplival tudi na gospodarsko stran teh domov; zato so pa ob kosanju in odprodajanju gruntov kupovali zemljo kočarji in se z razumnim gospodarstvom, treznim delom in varčevanjem gospodarsko krepili. I a rod Krekove šole je bil za svojo dobo tako velikopotezen, da še danes dolina uživa sadove njihovega dela. Škoda je le, da odstotek udeleženih razmeroma ni visok. V letih od 1905. do 1910. se je razvilo zlasti versko in prosvetno obnovitveno delo po dolini. Zaseglo je mnogo več mladine kakor prvi poskusi dobrih 10 let prej. Vendar pa tudi ta prizadevanja niso posegla v vasi kot celoto, marveč so ostajala pri posameznikih. Kdor pozna mladi idealizem, ki so se z njim pridruževali tem prvim organizacijam, ve, da bi ta svetel plamen navdušenja rodil lepe sadove, ko bi ne bila vojna pokončala lepe setve. V tem mladem rodu se kaže večja odpornost proti pi jači, večja volja do napredka, dela in se že zavestno postavlja v vrste narodnih borcev; zaveda se svoje odgovornosti pred Bogom in narodom za svoje delo in nedelo; vsaj pri lepem številu udeležencev prvega društvenega življenja sem sam poznal vse te odlike. Ta vzgoja je šla dosti globoko, a je ostajala preveč individualna, zlasti težko je bilo to za vasi, ki so bile daleč od župnije in jim je bilo zaradi tega le težko udeleževati se društvenega dela. Mnogi so omahnili koj v začetku, le malo (3 izmed 24) se jih je držalo dosti redno. Vojna je to predvojno mladino razmetala na vse strani, tako da jili je le nekaj malega prišlo do gospodarstva. Če bi ne bilo nasilne prekinitve z vojno, morda bi bil ta rod mladih gospodarjev močnejši po številu in moralni moči. Zanimati pa nas mora, kako je po vojni. Vseh prestanih vplivov vas še ni prebolela, prišli pa so še novi. Pijača jih še zmeraj zahteva svoj odstotek. A s potjo v svet je prišla v dolino zlasti želja po gospoščini, tista mehkužna poteza, ki jemlje človeku delovno moč in veselje, da bi se ubijal z gruntom ob tako težkih življenjskih pogojih. Težnja, da proda dom in si na lepšem svetu kupi novega, je zmeraj pogostejša in je pognala že nekaj kmetov iz doline. V dobi gospodarskega udobja so se ljudje navadili razmeroma visokih zahtev v hrani in obleki, ki jim današnji standard ne more zadoščati; od tod nezadovoljnost. Kar je zlasti liudo, je moralna šibkost, ki ne prenese več trdih pogojev življenja na tej zemlji. Zmeraj več je v dolini ljudi, ki pohajkujejo, a vendar bolje živijo od tistih, ki se ubijajo; ukvarjajo se z vseh vrst mešetarjenjem in kupčijo. Taki zgledi vlečejo in bude nezadovoljnost v domačinih. Težnja po lahkem zaslužku, prijetnem življenju, moralni prostosti in zabavi je dosti splošno prevzela mladi rod. Civilizacija, ki je deloma tudi po društvenem življenju prodrla v te kraje, je marsikdaj ljudi okužila z bacili gospoščine, ki je nezdružljiva s trdimi zahtevami zemlje. Zato rod peša gospodarsko in se ne razvija duševno. Politično so danes toliko razgledani, da ne verjamejo več slepo, postajajo kritični, a hkrati tudi dostopni vsem strujam. Prave podjetnosti kljub večji vnanji izglajenosti ni, ker je pač gospodarsko življenje postalo toliko bolj zamotano, da mora voditi akcijo strokovnjak, če naj uspe. V verskem pogledu je mladi rod mlačnejši, vsaj \ tem pogledu, da ne jemlje vsega verskega s tisto silno resnobo, s tisto absolutnostjo in splošnostjo, kakor je bilo to še pred 50 leti v teh krajih. V kulturnem pogledu so na zunaj daleč pred svojimi dedi, ali to je le videz; več je šolanja, več znanja in branja, a manj modrosti in mišljenja. V tem pogledu časopis in knjiga prinašata med ljudi nevarnost, ki bi jo morali s sistematičnim navajanjem k mišljenju neprestano odpravljati. Če pogledamo vas v čisto narodnem pogledu in se vprašamo, ali so ti ljudje splošno toliko slovensko zavednejši, kolikor so se za narodnost pomnožile nevarnosti v zadnjih 50 letih, bi si komaj upal reči, da smo se premaknili z mrtve točke. Dokler pa nismo tega dosegli, da se ti naši viri slovanskega življa prav do dna vsi prežmo z voljo in zavestjo, da so in hočejo ostati zvesti svojim dedom in svoji zemlji, da je ta zvestoba vredna žrtev in bojev, da je v tem naša zgodovinska odgovornost rodu, toliko časa nismo veliko dosegli. Tujski promet prodira že tudi v dolino. V tem pogledu bo treba močne in globoke vzgoje, sicer bomo utrpeli pretežke izgube. Dokler le ena slovenska mati še živi, moramo upati in delati. BOGO GRAFENAUER MEDNARODNA FUNKCIJA SLOVENSKEGA OZEMLJA „.. . uud selbst ihnen begegnete — oft in entseheidenden Zeit-wendungen ihrer Geschichte — dass sie einzelne, lebensgefahrliche Schwaehen ihres Raumes iibersahen, oder Starken nicht erkannten, die ihrem politisehen Willen andere Richtungen hatten geben miissen, und dass sie dariiber ihre Reiche gefahrdeten oder verloren. oder aus nicht verstandenen Riiumen zuriickweichen mussten." (Kari Haushofer) Citirane besede nemškega geopolitika nam govore o narodih, ki so se zavedali smeri, kamor jih je vodila narava njihovega ozemlja. Med Slovenci nikdar ni zaživel čut za slovenski življenjski prostor. Zato je bila neizbežna naša katastrofa v Parizu, kakor nam to razgrinjajo Prapeluhovi spomini na mirovna pogajanja. In še kiljnb temu bridkemu udarcu usode, ki je razreza! naše narodno telo med štiri države in ustvaril iz Slovencev najnesrečnejši narod Evrope, je ostal naš »prostor na soncu« prav tako nerazumljen in glede svojih naravnih funkcij neuvaževan, kakor dotlej, četudi prihajajo geopolitične danosti v mednarodnem življenju do vedno večje veljave. Bolj kakor kdajkoli prej je potrebno, da zaživimo iz svojega prostora posebno danes, ko Evropa priznava samo gospodarske, v naravi utemeljene motive. Ko se svet pod vplivi fašističnih diktatur »prvič po dveh stoletjih vrača k vladi same sile«, kakor nam govori zgodovinar Guiglielmo Ferrero, glejmo, da nas veliki trenutek ne zaloti nepripravljenih, kakor nas je prvič. Ko so si Slovenci iskali novo domovino, so si izbrali ozemlje, ki ima. tak geopolitičen pomen, kakor ga ima redkokateri drug predel ne le v Evropi, marveč na vsem svetu, kar registrirajo tudi sodobni nemški geopolitiki, ki označujejo slovensko ozemlje kot Stelle kaum zerstor-barer Lagengunst«. In vendar se Slovenci sumi tega dejstva čudno malo zavedamo; niti toliko se ne potrudimo, da bi poiskali mednarodno funkcijo in geopolitični smisel našega ozemlja, da bi se zanimali, kam nas naše ozemlje s svojimi danostmi usmerja, kaj šele, da bi ta smisel razložili svetu in razbrali iz njega na eni strani pravo, z ozemljem zraslo, naravno slovensko politiko^ na drugi strani načrtno organizacijo tega koščka sveta, da bi bil gospodarsko, politično in narodnostno življenja zmožen. In vendar ni tako čudno, kakor se nam zdi na prvi pogled. Geopolitični smisel Slovenije namrelč ni tako razviden, da bi ga mogli kar intuitivno spoznati, danes še posebej ne, ko na eni strani še niso zabrisane stare regionalno-politične meje med Goriško, Kranjskor~Šta-jersko, Koroško in Ogrsko s svojimi duhovnimi pojavi in ko so na drugi strani vsekane že nove, ostrejše in bridkejše rane slovenskemu narodu. Te meje so nam zastrle obzorje, da se skoro nehote zgodi, da iščemo smisel samo enemu delu našega narodnega ozemlja, mesto vsemu, in da ga zato najti ne moremo. Važno fizikalno geografsko dejstvo, ki nas zbode v oči, če se v slovensko zemljo malo bollj poglobimo, je njena izrazita nehomogenost. Naša zemlja je razbita v geomorfološkem, klimatskem, rastlinskem, geološkem, politično in kulturno oblikovalnem oziru. Poudariti pa je treba še to, da slovensko ozemlje ni razbito samo v smislu podrobnejše regionalno geografske analize, ampak tudi iz zrellišča velikih evropskih geografskih enot. Na njem se stikajo prirodne enote Alp, Panonske kotline, Dinarskega sestava in Sredozemlja ter se srečujejo vse štiri evropske narodne skupine. V sodobni razdelitvi slovenskega ozemlja pa je zlasti važen činitelj različno usmerjena geografska gravitacija posameznih slovenskih pokrajin: d očim nas spominja v Posavju in spodnjem Podravju široko odprta meja v vzhodni in južnovzhodni smeri, naj se v politiki naslonimo na sorodne narode, ki prebivajo tam, gravitira Primorje bolj proti jugozapadu. Tudi na Koroškem se je tehtnica geopolitične gravitacije, ki je v zemljepisnem smislu neodločena (saj ima Koroška enako odprta vrata na severu, na zapadu, kakor na jugu v Predilu in v Kanalski dolini in na jugovzhodu ob Dravi) nagnila na severno stran, odkar so geografsko obsežnejši severni predel narodnostno zavzeli Nemci. Prav ta geopolitična usmerjenost slovenske zemlje, ki le oib površnem pogledu nudi najnaravnejšo razčlembo, je glavni krivec sodobne raztrganosti slovenskega naroda. Ražbitost in razkosanost slovenskega narodnega ozemlja je postala učinkovita zlasti, odkar so zasedli po pretežnem delu tujci karan-tansko trednjavo«, kakor imenuje Hauptmann1 koroško kotlino, ki bi mogla postati kristalizacijsko jedro in zbirališče vseh Slovencev. V tisti del naše zgodovine, v katerem so bili naši pradedje, živeči na slovenskem ozmelju, aktivni tvorci naše usode in ne le karte, ki so jih metali in urejalli tuji, bolj razgledani evropski politični činitelji, je treba samo bežnega pogleda, da vidimo, kako se je v slovenski zgodovini od narodne izguibe Karantanije naprej uveljavljala geografska razbitost Slovenije kot najusodnejši geopolitični činitelj. Še celo pri nastajanju zgodovinskih pokrajin je manjkala trdna geopolitična hrbtenica, saj ni nobena izmed njih tako zrasla z geografsko podlago, da njene meje ne bi mogle drugače potekati kakor so. Skratka, v vsej slovenski domači zgodovini so se izkazali fizikalno geografski ločilni momenti za daleč močnejše od antropogeografskih združevalnih. Isto prevlado kaže dialektolotška razčlemba slovenskega jezika, ki je predvsem posledica: 1. naravnih in umetnih komunikacijskih zvez; 2. naravne strukture naselitvenih jeder; 3. političnih meja in bojev, in i. naravnih ovir in pregrad, torej domala samih geografskih činiteljev, ki so se na tem malem ozemlju razmeroma silno krepko uveljavili.2 To pa razodevajo tudi različni regionalni rasni tipi3 in različna pokrajinska psihična struktura slovenskega človeka. Drugačno vlogo pa je igralo slovensko ozemlje kot del srednjeevropskega političnega kompleksa. Tu naj opozorim zaenkrat samo na trikratno zaporedno prodiranje v isti smeri: Dunaj, obrobje Vzhodnih Alp, Kranjska, Jadran. Ta smer političnega prodiranja, ki so jo zastopali najprej Babenberžani, za njimi Pfemisel Otokar II. in končno Hahsburžani, je pri tretjem poskusu uspela in premagala drugi dve najvažnejši geopolitični silnici te dobe, ki sta jo križali nad slovenskim ozemljem smer Ogrska-Italija (Ogrska prevlada v Ljubljanski kotlini, ista oblast Madžarov med 890 in 955, kasneje še sunki proti Štajerski) in smer Koroška-Kvarner (Spanheimi!). Da bomo mogli bolje razumeti to temeljno važno dejstvo zgodovinskega razvoja in porabiti njegov migljaj za sodobnost, si moramo še nekoliko poglobiti pogled v geografsko skico Slovenije, in to zlasti v antropogeografskem smislu. Predvsem si moramo ogledati prometno geografske danosti našega ozemlja. Res je moderna tehnika prostor premagala, a po besedah geografa Maulla je kljub temu napačen sklep, da stare ovire ne pomenijo nič več. »Promet je namreč ostal enako navezan na prostor, kakor prej. Orjaška tehnična dela so znala doseči 1 Priroda in zgodovina v razvoju Jugoslavije, Njiva 11. 1922, str. 116. 2 Prim. Ramovš: Karta slovenskih narečij v priročni izdaji, str. 13. si. 8 Melik, Slovenija, I, 2., str. 647. svoje občudovanja vredne uspehe le z najtesnejšo prilagoditvijo na naravne danosti.«4 V prometno geografskem oziru ima slovensko ozemlje izrazit značaj pomembnega evropskega prometnega vozla. Najvažnejša komponenta tega prometnega vozla pritiska iz srednje Evrope na Jadran. Angleški geograf Ellen Churchill Semple v svojem opisu Sredozemlja po pravici naglaša, da teče preko slovenskega ozemlja na vsej dolgi poti od Rhoneske doline pa do Bosipora najprikladnejša, najkrajša in najlažja pot iz Sredozemskega predela čez gorski obod, ki ga obdaja na severni strani. V pretrti kraški svet, ki ga sestavljajo v tem predelu raz.lom-ljene plasti in kratki gorski nizi, sta vloženi dve geografski depresiji: na severovzhodu vrsta kraških polj. na južnozahodni strani pa v izraziti obliki loka sinki in al a eocenskega fliša. Tam, kjer se flišni lok in vrsta polj najbolj približata, se zoži kraška pregraja nekako na 4. km in ne doseže niti 600 m nadmorske višine. Tako nastane naraven prehod — »Postojnska vrata«.5 Drugi važni prometno geografski momenti, ki jih je treba omeniti, so še: evropska diagonala, ki veže preko našega ozemlja zapadno Evropo z bližnjim Orientom, ravnina ob Alpskem obrobju, ki priteguje nase važnejše prometne žile, Kanalska dolina, •ki vodi iz notranjosti Alp v Italijo in k morju, in morda še tovariš Postojnskih vrat, prelaz čez Hruišico. Med vsemi temi prehodi pa imajo prav poseben položaj »Postojnska vrata«, ki jim še podvoji pomen dejstvo, da se vanje na eni strani izliva ^panonski ali kranjsko-štajerski jarek«6 in da segajo na drugi strani do Vipavske doline, ki jo že Paulits diaconus imenuje »širok in popolnoma raven vhod« v Italijo.7 Ob njih so se križale in v toku zgodovine ibile za prevlado različne geopolitične silnice, ki jih bom v naslednjem nekoliko natančneje analiziral. I. Najvažnejša smer gospodarskega in političnega pritiska, pritisk iz nemške srednje Evrope k Sredozemlju, ki je v 19. stoletju dobil tipične oblike imperialističnega načela in metode, ima dve varianti. Važnejša in zgodovinsko učinkovitejša je varianta Dunaj—obrobje Vzhodnih Alp—Trst (v starem in srednjem veku bolj Italija!), 'ki ima na sever še podaljšek čez Prago na Berlin. Ta smer se je uveljavljala že v prazgodovini v obliki trgovine z jantarjem: v rimski dobi vidimo na isti progi prodiranje proti severu, da, prav jedro slovenskega ozemlja je bilo Rimljanom tako važno, da so ga za nekaj stoletij odvzeli Panoniji in vtelesili Italiji; njeno pollitično oblikovalno silo v srednjem veku smo deloma že videli, še bolj nam poudari njeno važnost pogled v borbo za investituro, (ki je dobila v slovenskem ozemlju bržkone prav zaradi nje kljub periferni legi te zemlje v državi silno močno intenzivnost. Kljub temu staremu podtalnemu uveljavljanju pa je doživela ta smer poln in zavesten poudarek šele v novem veku. Mer-kantilistični sistem je prinesel v gospodarstvo habsburške monarhije novega življenja. Ustanovitev »orientalne kompanije«, gradnja, popravljanje in skrbno nadziranje ceste Dunaj—Trst, proglasitev Trsta (in Reke) za svobodni pristanišči (1719) so trdne priče o dokončnem uveljavljanju važne prometno geografske lege Slovenije ob sredozemskih vratih srednje Evrope. Uveljavljanje te smeri, ki je glede svojega končnega izliva sprva še nihala med Trstom in Reko,8 dokler ni prvi pritegnil nase velike večine vsega prometa, se je nadaljevalo in vse bolj in bolj poudarjalo v dobi Marije Terezije, Jožefa II., doživelo v francoski dobi z Ilirijo zaradi Napoleonove celinske zapore štiriletni * Geographie der Kulturschaft, str. 101. 8 Gl. Hauptmann: Entstehung und Entwicklung Krains u. ErUiuterungen zum Hist. Atl. d. ost. Alpenliinder, str. 317. 6 Hauptmann: Priroda in zgodovina itd., str. 113 si. ' Kos F.: Gradivo L, str. 68. » MIOG XVIII. 1897, str. 129—143. moratorij, v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je dobilo svojo dokončno obliko z zgraditvijo prve velike avstrijske železnice (»Južna železnica«, 1841—1857), ki je bila hkrati sploh prva Slovenska železnica. Nemško imperialistično prodiranje proti Jadranu je dobilo izraza zlasti v drugi polovici 19. stoletja, ko so avstrijski oblastniki zavestno podpirali germanizacijo in v ponemlčevalnih mestih gledali stebre bodočega nemškega mostu do Jadrana, in v dobi svetovne vojne, po kateri so menili prebiti na najožjem mestu samo okrog 90 kilometrov široko oviro in stopiti preko mrtvega naroda v Sredozemlje. Živahno publicistično in agitatorsko delo hitlerjancev v Reichu in pri nas nam kaže, da goje iste želje še danes. Po vojni je ta smer zaradi neugodne politične razdelitve in z njo zvezane težave organiziranja med več političnih volj razdeljenega ozemlja v gospodarsko enoto doživela sicer delen upad, a njen pomen je kljub temu še vedno evidenten. Druga inačica tega pritiska: Miinchen-Salzburg-Beljak-Gorica-Trst v preteklosti ni bila tako važna; šele v zadnji dobi avstrijske monarhije se je začela, deloma v zvezi s prvo, močneje uveljavljati. Izraz te kombinacije je turško-karavanško-bohinjska železnica, zgrajena v 1. 1905—1908., ki navezuje na češke in na južnonemške proge, še večji poudarek pa ji je dala sodobna politična razdelitev Evrope, deloma zaradi praške interference v prvi inačici, dedoma zaradi slovenskega roglja, ki moli vanjo, in ki se mu druga varianta izmika na kratki progi od karavanškega do bohinjskega predora. Del tega prometnega pritiska pa se zaradi političnih meja slovenskemu roglju sploh ogne in leče od Beljaka preko Ziljske in Kanalske doline proti Vidmu, kjer se cepi na Trst in v Benetke, ki jim je povojna politična razdelitev Evrope prinesla nov dvig na račun Trsta. II. Druga pomembnejša geopolitična silnica je zveza Budimpešta-(odnosno preko nje zveza vse vzhodne Evrope z Jadranom) severni Jadran-Italija. Ta smer se je najmočneje uveljavljala v dobi preseljevanja narodov; takrat je bila tudi močan politični činitelj, pozneje se ta njena sila zabliska samo še enkrat, v boju z babeniberško dediščino, ko se je ogrskemu kralju Beli 1254 posrečilo, da si je za šest let pridobil Štajersko vojvodino. Danes ima samo <še gospodarsko-ko-imtnikacijski pomen, ki je močno poudarjen zaradi povsem različne, v naravi utemeljene gospodarske strukture dežel, ki jih veže. To daje tej smeri tudi danes zelo veliko važnost. Politično ima medel izraz V sodobni politični konfiguraciji Evrope kot eden izmed motivov, ki Vežejo madžarsko politiko z italijansko, ki pa zdaleka ni najmočnejši med njimi. III. Tretja smer političnega in gospodarskega značaja, ki jo je treba poudariti, vodi iz Pariza preko Simplona, severne Italije, Ljubljane, Beograda, Niša, Sofije v Carigrad. V nekoliko drugačni varianti se je ta smer uveljavila tudi v političnem smislu v dobi porevolucijske francoske prevlade v Evropi z Ilirijo, ki so jo rabili Francozi za kontinentalno pot za svojo levantinsko trgovino, ker po revoluciji zaradi neprestanih vojn niso mogli več rabiti morske poti in so tako izgubili svoj dominantni položaj, ki so ga imeli v ilevantinski trgovini v 18. stoletju. Še posebej so rabili pot za uvoz makedonskega bombaža. Seveda je zaradi kratke dobe vladanja ostalo mnogo načrtov v tej smeri neizpolnjenih.8 Ta smer je dobila v povojni organizaciji evropskega prometa izredno važno mesto, podprto tudi po političnih mejah v Evropi in v bližnjem Orientu. Za nas Slovence pa je treba še prav posebej podčrtati, da se ta silnica, ki predstavlja eno od najpomembnejših prometnih žil sodobne Evrope, na našem ozemlju, na progi od Trsta 9 Prim. Zwitter: Socialni in gospodarski problemi Ilirskih provinc, GMS XIII. 1932, sir. 55, si. 67 oziroma nekaj severno od njega, kjer jo seka tudi druga varianta prve silnice, pa do Zidanega mosta, križa s prvo inačico prve silnice, katere pomen v evropski politiki in gospodarstvu smo si natančneje ogledali že zgoraj, in s smerjo Ogrska-Italija, ter tako tvori z njimi gospodarsko prometno križišče, ki v Evropi skoro nima primere. Sodobne politične meje so razkosale Slovenijo brez vsakega ozira na te silnice. Ni čudno, da delom tako razkosane enote ni mogoče najti realnih geopolitičnih idej. Funkcijo jugoslovanskega dela Slovenije je ddbro označil Hauptmann kot izrazito ofenziven organ. Takole govori. >Gospodarstvo in etnografija enoglasno vpijeta tukaj po ofenzivi; ofenzivna oblika bi tu imela svoj globoki smisel, ali ofenzivna oblika tukaj nima moči, kajti mikroskopska, komaj enmilijonska Slovenija se žariva v stodesetmilijonski nemško-italijanski blok, sovražnik jo lahko pokoplje pod granatami svojih modernih kalibrov še preden prekorači .sam našo mejo. Ofenzivni organ Jugoslavije, Slovenija, je torej kakor sablja iz stekla: če zamahneš z njo, jo odlomiš, če ne paziš na njo. jo zdrobijo sosedi«.10 Julijska krajina ima po svoji obliki in politični funkciji izrazit namen, silužiti kot barikada ob morebitnih sporih spričo Jadranskega vprašanja,11 koroški del Slovenije pa se je odrekel svoji mednarodno prometni naravni funkciji, odnos.no jo je zelo otežil, ker je s politično mejo deljen od morja in Ljubljane, in si je mesto tega s pretiranim poudarkom nadel lokalno funkcijo, da veže s Celovško kotlino severne koroške doline, ki brez te kotline izgube osrednjo vez. Pravega realnega in življenjskega mednarodnega smotra slovenski zemllji, razrezani s sodobnimi političnimi mejami ni mogoče najti. Danes se sicer vrste poskusi, preusmeriti promet v smislu sodobnih, političnih meja in ga vreči iz njegovih naravnih aort. a pravega uspeha ti poskusi ne morejo imeti. Edina naravna ureditev tega tako važnega prometnega vozla, ki bi upoštevala vse geopolitične silnice in mednarodne težnje, ki se križajo na našem ozemlju, je organiziranje vsega slovenskega narodnega ozemlja v eno samo enoto. V to enoto, do katere je ključ v Tržaškem zalivu in v gospodarsko prometnih funkcijah naše zemlje, spada brez dvoma tudi slovenska Koroška z Beljakom in Celovcem, ki imata oba za temeljno gospodarsko podlago funkcije in ugodnosti železniških križišč v zvezi s prehodom na Jadran. Trst, ki bi moral biti koncentracijska točka vseh tistih sil v slovenskem gospodarstvu, ki jih zemlja ne more več hraniti, da morajo hoditi v svet,12 Trst, danes, za Slovence okno z zabitimi oknicami, je edini, ki more s tem, da se Sloveniji široko odpre in njej priključi, dati temu važnemu delu Evrope njegovo pravo ureditev, ureditev, ki bo skladna z njegovimi gospodarskimi pa tudi narodnostnimi osnovami. 10 Priroda in zgodovina itd., str. 113. si. 11 Prim. Marz: Die Adriafrage! 12 Prim. Brezigar: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, str. 9. si. JANEZ LOGAR AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI V LJUBLJANI Dne II. decembra leta 1937. je bila ustanovljena Akademija znanosti i 11 umetnosti v Ljubljani. Slovenci smo kljub malemu številu v vseh časih imeli razmeroma mnogo mož, ki so čutili potrebo in dolžnost, nesebično delati za napredek slovenske znanosti in znanosti sploh. Od nekdaj nahajaš slovenska imena v seznamih pomembnih evropskih znanstvenikov, med ude naj odlične jšili znanstvenih družb po kulturnem svetu so bili vedno v častnem številu vpisani tudi sinovi slovenske matere. Res, da je »tuja slava« marsikoga omamila, da je na zunaj zatajil svoje poreklo in se skušal izenačiti s tujerodci: slovenskega duha kljub temu nihče od teh ni mogel zatajiti; z njim je prodrl v svetu, z njim je oplajal evropsko kulturo. V vseh dobah pa smo imeli tudi slovenske izobražence, ki so čutili potrebo po smotrno organiziranem znanstvenem delu \ domovini in ki so se trudili, da bi z organizacijo znanstvenih družb zagotovili slovenski znanosti pogoje za uspešen napredek in nemoten razvoj. Skrbi za znanost se je že v preteklih dobah navadno pridruževala skrb za lepe umetnosti, zlasti za likovno in glasbeno, v manjši meri tudi za besedno. Zato moremo danes, ko je slovenski narod dobil eno najvažnejših svojih institucij in enega bistvenih atributov vsakega kulturnega naroda — Akademijo z 11 a 11 o s t i i 11 umetnosti v Ljubljani — govoriti tudi že o njenih predhodnicah; te so v preteklosti — v drugačnih razmerah in pogosto z drugačnimi sredstvi — skušale vršiti podobno nalogo, kot si jo je naložila njih najmlajša naslednica; zato je prav, da se teh družb tudi tu spomnimo, preden spregovorimo o novo ustanovljeni akademiji. Zunanje razmere: zlom turške sile in s tem v zvezi popravljajoče se gospodarsko stanje Slovencev so ob zatonu 17. stoletja omogočile, da je med slovenskimi izobraženci vzklila in sad rodila misel, da je treba po zgledu drugih dežel tudi med Slovenci oživiti znanstveno delo in umetniško ustvarjanje. Možje, ki so modro in previdno polagali temeljne kamne prvi slovenski znanstveni družbi — Akademiji delavnih — so bili po večini člani ene ali več podobnih akademij v raznih žariščih tedanje znanosti in umetnosti v Evropi. Prevevala jiili je prečudovita radost ob preiskovanju preteklosti, ob razglabljanju znanstvenih problemov, radost, kakršno lahko opazujemo le še na humanističnih enciklopedistih prejšnjih dob. »Kaj naj bo človeku v tem kratkem življenju slajšega«, je govoril eden od 2* 19 njih na slovesnem javnem zborovanju, »kakor natančno pregledovati preteklost...? Gotovo, če je že narava sama poskrbela, da ise duh veseli spoznavajoč stvari, ali ne bo to proučevanje razveseljevalo tudi akademikov in jih navduševalo, da po svoji zmožnosti preiskujejo znanstvene reči in objavljajo sebi in drugim v radost?« Ustanovitelje Akademije delavnih (Academia Operosorum) moramo občudovati ne samo zaradi njih gorečnosti, temveč tudi zaradi njih modrega in previdnega ravnanja pri ustanavljanju in organizaciji družbe. Človek bi mislil, da jih bo navdušenje zapeljalo k pretiranemu pompu in hrupnemu javnemu začetku, za katerim bi prav lahiko prišel žalosten konec ali pa bridko spoznanje, da volja in sile ine zadoščajo, da bi izpolnili, kar so obetali. Nič tega ni bilo: celih osem let po ustanovitvi so delovali tajno (1693—1701), šele potem, ko so se udje že dobro utrdili in preizkusili v delavnosti in vztrajnosti, so stopili pred javnost s slavnostnim zborovanjem. Delo so si razdelili po strokah: vsak član je bil dolžan, poglabljati se v svojo stroko in objavljati svoja dognanja. Napisali so veliko število znanstvenih razprav iz vseh strok, od katerih se jih je mnogo tiskalo v inozemstvu. Člani Akademije delavnih so gojili tudi pesništvo — seveda latinsko — in delovali poleg tega za povzdigo glasbene in likovne umetnosti v Ljubljani in izven nje. Po njihovi zaslugi se je osnovalo »Filharmonično društvo« (Academia Philo-IIarmonicorum) in sta se vsaj pripravljali umetniški društvi »Academia trium artium« ter »Academia in-eultorum«. Po zaslugi teh akademikov ima Ljubljana danes tako estetsko lice, kot ji ga dajejo stolnica, semenišče, škofijski dvorec, magistrat, križanska in nunska cerkev in njih notranja oprema ter povezanost z zunanjimi prostori. Člani Akademije delavnih si niso znali vzgojiti naraščaja. Ko so začeli umirati udje, se je stavba te družbe rušila, kot da se ji podira steber za stebrom. Okrog leta 1725. je po mnenju zgodovinarjev popolnoma propadla. Kljub kratki dobi svojega obstanka je Akademija delavnih svojo nalogo v svoji dobi zadovoljivo rešila. Tešila je žejo ono-dobnega slovenskega izobraženca po znanstvenem delu in umetniškem oblikovanju ter mu pomagala pri tem s prvo javno knjižnico, ki so jo akademiki ob škofovi pomoči in pomoči nekaterih drugih nečlanov z žrtvijo vseh svojih knjig osnovali v Ljubljani in z denarnimi podporami vzdrževali. Vzdrževala je kulturno življenje tedanje Ljubljane na dostojni višini in obogatila mesto in njegovo bližnjo okolico (Dobrovo, Šmarno goro) s stavbami velike umetniške cene. Da pa ti akademiki s svojimi latinskimi razpravami niso globlje posegli v kulturno življenje slovenskega naroda ali celo pričeli kakega preporodnega gibanja, je razumljivo. Čas za tako delo tedaj še ni prišel. Ko pa je pol stoletja pozneje naše prosvetljene izobražence prevzela misel o potrebi prosvetljenja vsega ljudstva in prero-jejija slovenskega kulturnega življenja, je bila njih prva skrb. da očistijo, uredijo in zopet v čast pripravijo slovenski knjižni jezik; zatem pa so hoteli dati narodu tudi svetno književnost v domačem slovenskem jeziku. Kar v začetku tega preporod nega gibanja se je že pojavila misel na obnovitev Akademije delavnih. A Kumerdej, začetnik te misli, ji je sedaj določil vse druge naloge, kot jo je imela nekdaj: Academia Operosorum naj bi imela za svojo prvo nalogo ureditev in ustalitev slovenskega knjižnega jezika in izdelavo popolnega slovarja slovenskega jezika. Smoter obnovljene akademije je tedaj Kumerdej za tisto dobo pravilno določil. A organizacijskih zmožnosti je imel ta marljivi prosvetl jenec pač premalo; vrh tega je kljub dejstvu, da se mu je v prvi polovici 1779. leta posrečilo pridobiti za svojo zamisel že 15 mož, prišel z njo morda še prezgodaj. Tla za tako slovensko orientirano znanstveno družbo so bila tedaj pač še vse premalo pripravljena, zato ni čudno, da se je prizadevanje posameznikov razbilo ob preštevilnih ovirah. Kumerdejevi zamisli so tri leta kasneje pomagali v življenje drugi možje, zlasti Edling, J apel j in Linhart. A tedaj so se glede na smoter akademije odmaknili od Kumerdejevega načrta in se oprijeli kar pravil stare Academie Operosorum iz začetka osemnajstega stoletja. Člani so bili dolžni predvsem mnogo pisati, a niso bili vezani ne na razpravni jezik ne na snov. Kljub temu, da je v tem povečanem delovnem načrtu dobila mesto tudi skrb za nego slovenskega knjižnega jezika, pomeni ta razširitev delovnega programa za tisto dobo usodno odmaknitev od realnih potreb prebujajočega se slovenskega naroda in od njegovih gmotnih zmožnosti. Saj so ti akademiki med drugim zanemarili vprašanje, od kod dobiti denarne vire za tisk visoko znanstvenih del iz vseh strok, ki so se obetala zaradi dolžnosti članov. Brezplodno životarjenje in žalosten konec te družbe nas po vsem tem ne preseneča." Ob koncu leta 1957. je stopila v življenje Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Priprave zanjo so se vršile več let; a ni moj namen, da bi pisal o vseh naporih in prizadevanjih ljudi, ki so Akademijo znanosti in umetnosti ustanavljali. Rad bi omenil le to, da so se ti ljudje dobro zavedali, da ima Akademija znanosti in umetnosti pri Slovencih že večstoletno tradicijo, da je prav za prav ne ustanavljajo na novo, temveč le obnavljajo. Ko so pred leti priredili manifestaoijsko zborovanje za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti, so stene v dvoran i * Uporabljena literatura: Steska, Academia Operosorum, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1900: Slovenski biografski leksikon s. v. Kumerdej. po vsej pravici s ponosom okrasili z imeni starih naših akademikov iz prejšnjih stoletij, vseh, od dr. Janeza Krstnika Prešerna in obeh bratov Dolničarjev do Knmerdeja, Japlja in Linharta. Naloge, ki čakajo našo Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani, so seveda različne od nalog njenih predhodnic v preteklih stoletjih; različne so pa tudi od nalog podobnih akademij drugih večjih narodov. Veliki narodi imajo po več akademij in podobnih ustanov, ki imajo na uporabo mnogo sredstev in si med seboj delo delijo. Slovenski narod ima eno samo akademijo, pa še ta je zaenkrat gmotno slabo podprta. Slovenska akademija znanosti in umetnosti bo morala zato iz kope znanstvenih vprašanj, ki se ponujajo na tem ali drugem področju, trezno in previdno izbirati predvsem ona vprašanja, ki se tičejo v prvi vrsti nas samih. Slovenci moramo preštudirati pogoje in razmere, v katerih se je razvijalo naše narodno življenje v preteklosti: preiskati kulturni, politični in gospodarski razvoj in vse faktorje, ki so ta razvoj pospeševali ali zavirali. Za reševanje kakih eksotičnih in eteričnih znanstvenih problemov imamo premalo sredstev, in svet tega ocl nas niti ne pričakuje. Pričakuje pa, da mi zase in zanj rešujemo vprašanja, ki jih moremo pravilno reševati le mi, vprašanja, ki se tičejo v prvi vrsti Slovencev in njihovega posebnega položaja v evropski človeški skupnosti: na odgovorih na ta vprašanja se bo opirala gradnja naše narodne bodočnosti, iz teli odgovorov bo pa črpala tudi evropska znanost in se oplajala ob spoznanju, kako mali slovenski narod sprejema in po svoje aplicira evropske ter splošno človeške dobrine in dognanja in kako v svojem področju ustvarja nove. katere zopet prehajajo v svet. Treba je torej, da Akademija znanosti in umetnosti energično poseže v urejanje tega dela, da poskrbi za primerno porazdelitev moči na vseh področjih, da poskrbi za vzgojo delavcev v tistih panogah, kjer jih ni ali jih primanjkuje, ter da iniciativno usmerja in zviška vodi vse naše znanstveno delo. Dolžnost naših politikov pa je, da Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani priskribe primerno stalno dotacijo iz državnega proračuna. Kajti sveta in tudi prijetna naloga vsake države bi morala biti, da institucije take vrste sama ustanavlja in gmotno vzdržuje, če hoče — seveda — sploh biti kulturna država. Zavest, da imamo vrhovno znanstveno institucijo, Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani, mora s ponosom navdati vsakega Slovenca. Glas o njeni ustanovitvi bi moral prodreti do poslednje hribovske vasice. Ves narod bi moral biti poučen o njenem pomenu, da jo bo znal varovati kot dragocenost in jo v stiski tudi gmotno podpreti. Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani mora postati splošna narodna svetinja, ki je ne sme slovenski narod nikdar več izgubiti. Vivat, crescat, floreat! MAKS JEZA POGOVOR Z NEMŠKIM AKADEMIKOM Erwin B. študira tehniko. Tri dni v tednu posluša predavanja, tri dni prakticira v tovarni. Je eden redkih katoliških mladincev z dobro vzgojo in globljim gledanjem na dogodke okrog sebe. Ko sem bil v zadregi, sam sredi S., sem nekje iztaknil njegov naslov. Ima izredno svetlo in prijazno sobico. Preprosto pohištvo. Na steni križ. Na pisalni mizi vrsto knjig, šolskih in drugih, nekaj revij, kipec Brezmadežne — delo beuronske šole in slika kardinala Faulhaberja. Na zidu visi njegova lastna slika: lep. plavolas fant, s pogledom sanjavo uprtim v daljo, oblečen v khaki-uniformo, naslanja svoje lice k zastavi. Z zanimanjem se razgledujeva. »Ga poznate?« pokaže na Faulhaberja. »Vašega kardinala? O. da!« »To je naš junak. Ko bi ga slišali pridigati. To ni omledno otepa vanj c raznih naukov, to so jeklene besede. Čakajte, če ga bodo sedaj te dni, na praznik 2000letnice nemške kulture kaj izzvali, jim bo v cerkvi sv. Mihaela nasul, kar jim gre...!« »Pa je položaj res tako tvegan in resen kakor pišejo naši časopisi? Ali bo res prišlo do preganjanja?« »Definitivnega odloka proti Cerkvi Fiihrer po mojem mnenju ne bo nikoli izdal. Fiihrer je Bavarec in se zaveda, da bi s takim odlokom svojo ožjo domovino najhuje zadel. On pozna svoje rojake. On ve, da so mu do moči pomagali tudi katoliški krogi; predvsem mnogoteri duhovniki. On ve, da bavarski SA-četniki še vedno hodijo v cerkev ... Vse zlo je v tem, da je Fiihrer prevelik idealist, če hočete utopist. On hoče, da 60 milijonski nemški narod v eni glavi misli eno misel: nacionalno-socialistično. Z nadnaravnega stališča pa je to največja napaka narodnega socializma. Če hočete, prenesemo enotno uniformo, če hočete, prenesemo enotno fronto, če hočete, prenesemo kasarno teles, kolektiv teles, toda duševnega kolektiva, ene misli v 60terih milijonih glav nemški narod, ki je včasih rodil genije, ne bo nikoli prenesel. Ni ga hujšega kolektiva, kakor je duševni. Tu je glavna napaka narodnega socializma, njegova Ahilova peta. Če bo, bo doživel najhujši polom ravno v tej točki. Ne verjamem, da je Fiihrer Rosenbergov iskreni pristaš. Mogoče njegovih knjig niti ne bere. Fiihrer je bil vedno tako liberalen, da nikoli ni nehal misliti: vera je privatna zadeva, glavno je nemštvo. Glavni plus narodnega socializma je njegovo energično, konstruktivno narodno gospodarstvo (proti zadnjim ukrepom o maslu, rekviriranju žita in monopolizaciji jeklene industrije bi imel sicer pomisleke!), njegov največji minus pa je v plitvi rasni filozofiji...« »Dobro, toda dejstvo je, da danes zapira duhovnike ...« »To je drugo poglavje, ki ni toliko v zvezi z idejno politiko narodnega socializma. Sicer Gobbels močno pretirava, toda nemška Cerkev mora skesano priznati, da so mnogotere trditve resnične. Predvsem glede samostanov. Nepobitno dejstvo je, da je v Nemčiji množica redov, ki so svoj raison d'etre že davno izgubili. Danes se bavijo s šolstvom, vzgojo in gostišči. Če se potrudite, najdete ponekod samostan samih fratrov. Duhovnika vidijo le enkrat na dan: zjutraj, ko pride maševat.« Res je, da so se dogajale žalostne reči... To je žal čudna nemška bolezen, ki jo režim z vso vnemo pobija. Pri tem ne dela izbire. Vi poznate zadevo iz leta 1934. Govori se, da je bil glavni motiv Rohmovega »samomora« — ta greh. Mogoče. Če ni le dober izgovor ...« »Kakšen pa je položaj katoliške mladine?« >: Žalosten. Katoliške mladine danes oficielno ni več. Organizacije z desettisoči članov so prenehale. Slovito mladinsko gibanje je uničeno. Najlepše ure moje mladosti so v zvezi s Quickbornom. Če se samo spomnim ... Kitara, pesem, ples. Ko smo zborovali, smo sedeli na vejah kot ptički. Iskali smo Boga izven saj in dimnikov. In smo ga našli. Mladinsko gibanje je znalo izvrstno izrabiti brezmadežno romantiko tipajoče mladosti, mladcev-iskalcev, mladcev-revolucionarjev. Krščanstvo ti je prikazalo kot veselo vero, demokratično verstvo, ki posebej upošteva duha in še posebej ceni mladost... Če bi videli naše počitniško zborovanje. Grajska dvorana, težki oboki, tlak iz opečnih kock, stene neme in mrzle, v steno zataknjeni naši prapori. Tam spredaj, pod lepim gotslkim oknom, stoji preprosta kaimenita menza; na njej križ in črni železni svečniki. Duhovnik v dolgem gotskem plašču mašuje, mi glasno sodelujemo... Saj si predstavljate, kaj? Takrat sc nam je zdelo, da smo vitezi sv. Grala, vitezi ... vitezi. Danes pa ...« »Kako to, da se je katoliška mladina tako mirno razšla?« »Vzrokov je več. Eden prvih: imeli smo lepe programe pa premalo organizacije. Ni bilo prave zunanje vezi, ki bi nas družila; vse je bilo preveč svetobežno. Drugič so krive blesteče fraze narodnega socializma. Nemštvo je lepa fraza, vsenemštvo še lepša. Režimu se je posrečilo,