POLETNE KULTURNE PRIREDITVE
Kvaliteta na pohodu
ProspectTheatre
Pri ljudeh prevladuje precej upravičeno mišljenje, da angle-škega avtorja najbolje igrajo An-gleži. Zato je bilo med ljubitelji dramske umetnosti precejšnje za-nimanje za gostovanje londonske gledališke skupine, ki se je pred-stavila z dvema dramama Willia-ma Shakespeara: Antonijin Kleo-patra, prikazana prvi večer, y reži-ji Tobyja Robertsona, ni prinesla tiste živahnosti, ki je pogoj, da neko delo živi z nami in v nas, torej kriterij tiste živosti, ki prihaja iz neposrednega trenutka naše so-dobnosti in hkrati tiste živosti, ki je imanentna za Shakespearove zgodovinske drame. Nekoliko polnejše umetniško doživetje je bila igralska interpretacija Okta-vija Cezarja, ki jo je uresničil De-rek Jacobi. V njegovi igri je bilo čutiti poseben odmik, distanco, porojeno iz nenehno presojajoče-ga duha, s čimer je nakazal vzne-mirljivo izpovedan podtekst (pre-računljivost, spletkarstvo) ter po-kazal izrazito moderne odtenke igralske interpretacije.
Nosilca glavnih vlog - Antonija je igral Alec McCovven ter Kleopa-tro Dorothy Tuttin, sta imela le nekaj, smeli bi zapisati, srečnih igralskih trenutkov.
Posebnost tega gledališkega do-godka so bili vsekakor kostumi, njihova primerno zaniansirana barvitost in celo primerna razkoš-nost.
Predstava Hamleta, prav tako v režiji Tobyja Robertsona, je prine-sla veliko več. Polna čustveno in miselno slikovitih prizorrov, ki se kažejo predvsem kot neskladja etičnosti in emocionalnosti. In vse to se še posebno odslikava y inter-pretaciji Dereka Jacobija, ki je od-lično zaigral hamletovsko čustve-no razpetost in miselno razkla-nost. Morebiti najlepši prizor, ko govori Ofeliji tisti znani, miselno in čustveno nabiti stavek: Biti... ne biti, iz katerega grozljivo seva vsa bol njegovega sentimenta in duha, ki se prenese na Ofelijo, igrala 30 je Suzanne Bertisc, do končne tragičnosti, ko s tem, ko izgubi razum in določeno varstvo, ki ga ta daje, izgubi sebe, Omejili smo se na igro dveh protagoni-stov. Pač zato, ker je prav pri njih bilo razvidno hoteno iskanje, ki je hkrati pogojilo posebno, svojstve-no umetniško interpretacijo, ki je bila čudovit protipol sicer opazni spetakularnosti.
PlesizBalija
Pred kratkim je bil v Križankah naStop precej svojstvene folklor-
ne skupine, ki je prišla iz Indone-zije, oziroma natančneje iz vasice Sebatu blizu Dalija, kjer jo je od-kril francoski muzikolog in etno-log Jacques Brunet. 15instrumen-telistov in 18 plesalcev je predsta-vilo obredne plese Balija, brez ka-kršnekoli želje po eksotiči cene-nosti (kar je povzročilo tudi marsi-kak odhod sicer številnih gledal-cev pred koncem večera), pač pa z vso možno etnično in muzikalno enkratnostjo in avtentičnostjo. Večina nastopajočih je še vedno »zaposlenih« na riževih poljih. Iz-jema je bil študent glasbe, ki se je predstavil kot plesalec Topenga (plesa z maskami). V njihovih ple-sih je bilo čutiti močne vplive in-dijske kulture in religij. Sicer pa je prav opozoriti še na razliko med moškimi in ženskimi plesi. Ženski plesni gibi so poudarjali vso meh-kobo in predanost čustvenosti, značilno je vedno nekoliko upog-njeno koleno in gibi rok kot erotič-na milina. Medtem ko so moški plesi govorili predvsem z njim značilnimi premiki prstov, ki pa jih evropski gledalec ni zmožen razumeti. Posebno pozornost pa so, z nenavadnimi instrumenti in z njimi ustvarjenimi zvoki, vzbudili instrumentaiisti.
N. Sedar