T « ¥ A
Ust m i

Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto 3 gold. 5O ki., za pol leta 1 gold. SO kr.
Tečaj V. V Uubljani 1. decembra 1865. flist 23.
dokonča s tem mescem pot svojega petega tečaja, in misli v novem letu 1866 pričeti šesti tečaj, ter hoče novo oživljen zopet hoditi po svetu. — Lepo se zahvaljuje vsem svojim blagim podpornikom in dobrotnikom, ki so ga to leto vljudno sprejemali in ga živili, in prosi, da bi mu tudi v novem letu prijazno odpirali vrata v hišo in šolo in mu privošili kak tečni košček ali vsaj kaj drobtinic v njegovo torbo. Kakor do sedaj, si bo „Tovarš" tudi za naprej prizadeval, da ne bo nikoli brez dobrega blaga za šolo, dom in sploh slovenstvo. Njegovi dosedanji mili, blagi prijatelji, gosp. profesor J. Marn, gosp. M. Močnik in drugi pisatelji in pevoskladniki so mu obljubili, da ga bodo tudi v prihodnje blagovoljno podpirali. Zagotovljena je „Tovaršu" za to leto tudi „nova slovenska masna pesem z napevom", ki jo bo, kakor hitro bo mogel, prinesel svojim častitim naročnikom. Vsak lahko vidi, da ima „Tovarš" dobro voljo, in da bi rad vedno več storil, kakor more; to-rej blagovolite ga podpirati v djanji in pisanji vsi narodni učitelji, vsi prijatli domačega šolstva in slovstva! — V novem šestem tečaji bo „Tovarš" po zgledu drugih šolskih časnikov tudi pokazal imenik svojih naročnikov, da svet pozna šolske prijatelje. — Cena „Tovarševa" bo tudi v novem letu navadna: za celo leto 2 gold- 50 kr., za pol leta pa 1 gold. 30 kr.
Vretlnistvo in zalozniktvo.
Tudi od otrok se učitelj more učiti, n.
Gotovo si že pri otrocih in tudi že pri odraslih zapazil, da vse radi posnemajo. Ali mar nisi zapazil, da otroci viditi vojake, da se v orožji vadijo, potem cele tedne te igre ponavljajo. Sokolce znajo otroci dobro igrati, posnemaje jih v govorjenji in obnašanji. Tu vidiš, kako otroci vse radi posnemajo. Kaj pa se učimo iz tega?
Ker otroci tako radi vse posnemajo, kar pri drugih ljudeh posebno pa pri odraslih vidijo, obnašajmo se tako, da bodo otroci lepe zglede pri nas vidili po pregovoru: „Beseda vabi, zgled pa miče". Vse dobre lastnosti, kterih se morajo otroci privaditi, naj vidijo v lepem zgledu nad učenikom; lep zgled učenikov bo veliko dobrega storil.
Kakor smo v I. delu povedali, so otroci več ali manj od-kritoserčni, brez zvijače in človeku radi zaupajo. Kaj se ima učenik učiti iz tega? To, da si ohrani pri otrocih zaupanje in da skerbi, da se te lepe lastnosti pri njih izobražujejo.
Če otroke pogledamo, vidimo po navadi, da niso nikdar brez posla, da imajo zmirom kaj opraviti. Kaj naj se učenik uči iz tega? Otroke naj navadi, da bodo svoj čas dobro obračali, naj jih vadi pridnosti in marljivosti. Ker nekteri bolj obdarovani otroci svoje naloge hitreje od drugih izdeljujejo, naj jim daje bolj zapletene naloge, ali naj jim prigovarja, da slabejim pomagajo.
Učenik večkrat žalostno vidi, kako težko je, stare vkore-ninjene napčnosti in pregrehe izruvati, če so jih otroci z doma saboj prinesli, in namesto teh dobre vsaditi, ter vidi, koliko se mora boriti s takimi otroci, in da vendar le malo opravi. Učenik si bo vse prizadeval, da reši takega otroka, in ga pripelje zopet na pravo pot. Kaj pa se ima iz tega učiti, ko vidi, kako težko se je znebiti starih pregreh in navad. — Naj se prizadeva, da nedolžne otroke obvaruje, in naj verjame, da je laže pregrehe se ogniti, kakor zastaranih pregreh se odvaditi, in da je za tega, ki greha nikdar ni poznal, veliko veliko bolje.
Zdi se ti, da se je ta ali uni otrok prevzel. Čudiš se, kako se je to zgodilo, ker poprej otrok ni bil takošen. Morda si otroka prevečkrat vpričo drugih hvalil, in zavoljo tega se je prevzel; njegovih napak mu nisi povedal, samo njegove dobre
lastnosti povzdigoval. Glej to te uči, da bodi previden, kedar hvališ, da ne hvališ njegovih talentov marveč le pridnost, in mu vselej, kedar ga pohvališ, poveš, česa mu še primanjkuje.
Pri drugem otroku pa zapaziš, da je pobitega serca, da nima veselja do učenja, da tudi tebi ni prijazen. Premisli, če ga nisi kterikrat preveč grajal, ali sam ga zasmehoval ali pripuščal, da so ga drugi zasmehovali; morebiti nisi nikdar čislal njegove pridnosti in marljivosti, ko z velikim trudom ni mogel kaj prida storiti. Vprihodnjič boš tedaj bolje pazil, da ne boš nikdar tako učencu serca podiral, sicer ti postane vnemaren , potuhnjen in hudoben, ter ne bo ljubil, marveč sovražil učenika.
Podajmo se sedaj v šolsko življenje in podučevanje , in premišljujmo, kaj tukaj otroci uče učenika!
Otroci ga uče, kako sme spraševati, in kako ne sme spraševati. Otroške vprašanja učenika naj bolj zmodre.
Učenikje ves vtruden, otroci pa nepazni; kar jim dopoveduje, se jih ne prijemlje. Nemara, da jim učenik razlaga, česar presega njih razum; ali pa naukov ni pametno razdelil; potem ko celo uro ž njimi števili, jih podučuje še v slovnici. Kaj uči učenika ta nepaznost pri učencih ? Kaj druzega, kakor da se ne sme muditi predolgo pri enem in tistem nauku in pa da se morajo nauki pametno preminjevati, da n. p. za šte-viljenjem pride pisanje, to je, sploh po težkem nauku bolj lahki.
Včasih zapazi učenik, da se ta ali uni nauk nič kaj ne odseda; česar je mislil, da je že dognano, tega še ne znajo. — Kaj velja, če ni učenik od začetka z naukom preveč hitel, ter ga ni temeljito razlagal, in kjer ni prave podlage, tam se tudi dalje ne more staviti. Tedaj napredovaj počasi, pa temeljito.
Danes pa učenci kar nič ne pazijo. Popisuješ jim to reč, govoriš od nje, kakošna je, a otroci te kar nič ne poslušajo, raztreseni so, igrajo si in glasno šepetajo. — Nejevoljen postaneš, opominjaš, pa vse to malo zda. Potem jim rečeš, naj to pismeno izdeljujejo. Ali glej, kar so izdelali, je slabo, malovredno! — Poglej učenik samega sebe, ali nisi sam kriv pri tej reči! Kar si otrokom pravil, niso razumeli, tedaj jih ni zanimivalo. Prevdarjaj drugikrat bolj na tanko stvar, ktero otrokom dopoveduješ. Premisli ne le, kaj bodeš otrokom povedal, temuč tudi kako bodeš jim reč razjasnil; misli si, kako otroci to reč razumevajo; postavi se vsaj v mislih med otroke,
in govori jim tako, kakor otroci morejo razumeti in — znabiti da bodo raji poslušali in si več zapomnili.
V današnji nalogi je veliko pomankljivega. Kar učiš, ne razumejo; debelo te gledajo. Vedi, med tvojim današnjim in prejšnjim razlaganjem se nekaj pogreša; morda nisi to na uno naslanjal in drugo iz pervega izpeljeval; torej te ne razumejo.
Otroci imajo radi podobe in povesti. — Poočituj svoj nauk! Pokaži otrokom reči, kakoršne so, ali pa v podobah. Nauke in svarila pripoveduj otrokom v lepih povestih.
Uni učenec dobre glave svojo nalogo veliko hitreje izdela od drugih, potem pa začne druge motiti, jim nagajati, ali pa kaj čerka. — Naloga je bila njemu preveč lohka, izdelal jo je; sedaj pa nima kaj dela. Drugikrat mu dajaj bolj zapleteno ali večjo nalogo; pri številjenji naj vselej naredi poskušnjo ; pri slovniških nalogah naj naredi še enkrat toliko stavkov, kakor drugi.
Jeziš se nad tem, da otroci takogerdo pišejo, in da na lepo in snažno pisavo tako malo gledajo, sej si vendar pervo in drugo leto vse storil, kar je bilo moč, da si otrokom čerke pokazal in razkladal. — Morebiti je krivo to, da si prehitro prestopil iz lepopisja na hitropisje; otroci hitro pisaje čerke ger-do izdeljujejo, in to jim ostane v navadi. Tukaj glej, da se bodeš deržal zlate srednje poti; nikar se predolgo ne mudi pri samem prepisovanji s table ali sedaj iz tek, na kterih so predpisi, temuč vadi otroke, da bodo čerke tudi iz glave znali zapisovati, potem ne bo toliko razločka, kedar bodo začeli samo-stalno pisati. Nemara pa tudi, da otrokom preveč nalog daješ, in prinesenih ne pregleduješ; otroci se zanikernega pisanja kar na tihoma in nevedoma navadijo, in učenik se huduje in jezi, in stermi, kako otroci gerdo pišejo.
Pretečeni torek so le nekteri otroci svojo nalogo iz glave znali. — Ali nisi morebiti otrokom preveč naložil? ali so razumeli, kar si jim učiti priporočal?
„Dve ali tri strani ste brali, pa ne veste ničesar povedati, to ste vendar butasti otroci". — Le počasi, dragi moj! otroci so brali pervo in drugo leto, in ti jih nisi nikdar prašal, ali razumejo, česar berejo, in sedaj pa hočeš, da ti tretje leto kar na enkrat vse vedo iz glave povedali. — Kaj se je tedaj čuditi, da otroci berejo in ne razumejo! — Kdo je tega kriv?!
Tako tedaj, dragi moj sobrat, sva naštevala nekaj reči,
kterih se učenik mora od otrok naučiti. Ali to še ni vse. „Človek se v svojem življenji nikdar ne izuči" , sva rekla v začetku, in bolj ko učenik sam sebe premišljuje in prevdarja, več se bo od svojih otrok naučil, zmirom si bo nabiral novih skušenj. — Nihče ni popolnoma, in naj boljši je tisti, kteri ima naj manj napak.	m. m.
i&OSIŠS&»
pervi pedagog v novejših časih. Slomšek škof.
Reči se tudi mora, da so njegovi pastirski listi veliko pripomogli našemu slovstvu. Pervič že lepša naše slovstvo njih lepo doveršena oblika, drugič so pa pisani popolnoma iz našega ljudstva in za njihove potrebe. V pastirskih listih je večkrat priporočal dobre knjige za ljudstvo in ga vnemal za šolo in omiko.
Tudi domače časopise, cerkvene in svetne, da so le delali za ljudsko omiko, je z veseljem podpiral in jim dopisoval. Posebno rad je imel duhovnike, kteri so pisali po takošnih časopisih za ljudsko omiko.
Da je pa cerkvene liste posebno čislal, razume se samo po sebi. Prav vesel je bil, da je 1. 1848. začela izhajati „Danica" in nemški cerkveni list „Theologische Zeitschrift*, ko je ravno on nakanil izdajati cerkven list v svoji škofiji. L. 1849. je prišel še drugi nemški cerkveni list „Zeit und Ewigkeit". Vsem trem je dopisoval; slovenske sostavke je podpisoval „Mi-roljub" nemške pa „der Aufmerksame". Prav ganljivo je slišati, kako je malo dni pred svojo smertjo pri duhovnih vajah dušnim pastirjem na serce govoril, kako potrebno je dan danes ljudstvo izobraževati, in da je njihova dolžnost zabranjevati ma-Iovrednim časnikom pot do soseske, zato pa razširjevati dobre liste, in zraven še prav resno pristavi: „Želim, da bi vsaka fara imela „Zgodnjo Danico"; ko bi duhovnik ali sicer kdo drugi v fari ne mogel imeti „Danice", naj se na moje stroške naroči, in naj bo lastnina vseh".
Prebravšemu življenje ranjkega Slomšeka, kakor ga nam
popisuje g. Košar, naiu dvoje posebno živo pred oči stopa: 1. njegovo slavno, in 2. njegovo bogoljubno keršansko življenje. Iz bogoljubnega serca, kakor iz čistega vira je izvirala njegova nevtrudljiva vsestranska delavnost. Slomšek je bil velik mož; svet ga je visoko čislal in povzdignil, ali takošne slave in veljave, bi ne bil nikdar zaslužil, ko bi tudi ne bil pobožen kristijan, in v tem oziru zasluži še našega veliko večjega spoštovanja, in oboje skupaj nam dela njega tako častitljevega.
1. Slomšek je bil velik slavni mož; učeni svet in zlasti slovenski narod ga ne bo pozabil; slavil ga je že v življenji in ga še slavi, in njegova slava bo rastla, kolikor bolj se bo narod zavedal. Kakor sleherni možak, ki doseže veljavo in vpliv, je tudi on razumel svoj čas; ideje, ktere so ga pretresale, je dobro poznal; s svojim časom je delal in napredoval, žerto-vanja in truda se ni bal; popolnoma se je zavedal, kaj hoče in kako hoče. Veliko je doveršil in izpeljal, kar drugi pred njim niso mogli. To ga je slavilo pred svetom, in o njegovi smerti je potihnila tudi graja in natolcevanje iz nasprotnega tabora. Misel, ktera ga je navduševala, je bila plodna, ter je pognala globoke korenine, ktere se tudi z njegovo smertjo niso posušile, in kakor iz korenin starega drevesa mlade drevesa poganjajo, tako delajo v njegovem duhu njegovi spoštovavci in nasledniki. Ali slava in imenost vshaja od posebnih dušnih darov, od okoliščin, sploh od časa in veka, v kterem človek živi in dela. Ce umnega in modrega njegovi verstniki ne razumejo, njegovega prizadevanja ne poznajo in podpirajo, prazen je njegov trud. Mar-sikteri si išče slave, pa je ne najde, in kdor jo po sili išče, dostikrat je ne vjame. — Ko tedaj govorime od zaslug ranjkega Slomšeka za narod, šolo in cerkev, se spodobi, da se spominjamo tudi njegovih sodelavcev, častitih gospodov, ki so mu z umom in djanskimi močmi pripomogli, da je mogel izpeljati tolikanj imenitnih in važnih reči.
Imenitne može slavimo, njih velikanski um občudujemo. Kaj pa ima človek od tega praznega občudovanja! Je li slehernemu mogoče, povzdigniti se do takošne časti. Ali ne zbudi to v človeku nekakošne obupljivosti in nezadovoljnosti? Tisto poslavljenje, ktero velja človeškemu duhu, je toliko, da ne pa-gansko, ako je prazno keršanskih občutkov. Vse drugače pa je, kedar slavimo gorečega rodoljuba in dobrotnika narodovega, in bogoljubnega kristijana. In to troje je bilo nad ranjkini Slomše-
kom, in ravno to nam toliko blažuje njegov spomin. Težko je razsoditi, kedaj Slomšek zasluži večjo hvalo, ali kedar stermeči množici božjo besedo z vso cerkveno veljavo oznanuje, ali kedar med prostim narodom poje in moli, ali ta čas, kedar svetu razpošilja pastirske liste, ali, kedar piše navode za ljudske učitelje in sklada otroške pesmi. Pri vsem svojem delu Slomšek ni iskal ne hvale, ne slave. Listov, kteri so o njem pisali, ni jemal v roke; prej je bral list, kteri ga je grajal od unega, ki ga je hvalil. Kedar so ljudje hvalili njegove misijone, rekel je: „To hvalisanje nas bo pripravilo ob vse zasluženje". Spol-novaje svoje dolžnosti bal se pa tudi ni graje in zaničevanja pred svetom. Terdno je stal 1. 1848. za prestol in cesarstvo, in neprestrašeno je grajal nemškutarenje, ktero je začelo od I. 1860. vse meje prestopati. Svet ga je grajal in natolceval, ker ni poznal čistega vira, iz kterega je izviralo vse njegovo prizadevanje, ker ni umel njegove prislovice: „Vse v čast božjo in v žveličanje neumerjočih duš". Če to resno premislimo, najdemo pa ključ do skrivnosti, zakaj je Slomšek toliko mogel storiti, da skoraj ni mogoče verjeti, ko bi se to ne bilo godilo v našem času, pred našimi očmi. Bil je v Bogu pokojni pripravno orodje v božjih rokah, po kterem je Bog ubogemu človeštvu milost skazoval. Blagor njemu, da je to svojo nalogo tako dobro umel in zvesto in nevtrudeno delal. Blagor pa tudi vsem, ki so blagemu možu pri teh delih s svetom in dari pripomogli. Da je bil Slomšek res ponižen, in ni nikoli visoko od sebe mislil, zadosti očitno pove, kar je bilo med slovenskimi pisatelji sploh znano, da on vse prerad odjenjuje od svojega mnjenja, in raji drugim priterjuje. Kako redko je to v literarnem svetu, koli-krat se zbadajo in pikajo za malenkosti — kako občutljivi so ljudje te baže. Ponižnosti pa ni nikdar prodajal; nič posebnega se nad njem ni vidilo, marveč nosil je to čednost v sercu, in njegovo življenje jo je razodevalo. Doma ni potreboval postrežbe, le pred svetom si je dal streči; bil pa je on zmirom pripravljen drugim streči. Ker je imel svoje slabosti, kakor vsaki človek, in je bil nagle jeze, bal se je vselej kaznovati, kedar je bil sam osebno razžaljen, tako da so ga mogli v tej reči opominjati njegove dolžnosti; in kdor ga je osebno razžalil, je bil gotov njegove posebne milosti.
Iz tega malege lahko sklepamo, da je bil v Bogu pokojni slaven možak, in kar je še več vredno, bogoljuben kristijan.
Slomšeka, svojega pervega pisatelja, Slovenec ne bo nikdar pozabil; bogoljubnega kristijana in za božjo čast gorečega škofa bodo tudi inostranski narodi slavili in častili in njegovo ime
spoštljivo imenovali, kajti „spomin pravičnega ostane vekomaj".
V. Močnik.
IPomenki
o
slovenskem pisanji.
XL VII.
U. Jugoslovanom se prištevajo — razun Slovencev, Hro-vatov in Serbov — tudi Bulgari. I njihovo ime se piše mnogotero. Tu se bere Bw/gar, tam Bo/gar, tu in tam celo Bugar; in ravno tako se glasi prilog zdaj bwZgarski, zdaj bo/garski, časi tudi bugarski.
T. „Bulgari, tuj narod, so med Sloveni se naselivši sčasoma se njih navad in jezika navzeli, ter ga z drugimi sosedi mnogo premenili" — sem pisal pred nekaj leti, in takrat sem djal, da imenovanje „bulgarski" je tuje, ni domače, ni slovansko.
U. Kaj le pomeni, in kako ga razlagajo?
T. Spet nama mora biti vodnik — Šafafik. Ta bistri sta-rinar v zgodovini in v jezikih našteje razne oblike tega imena, ki so brati v starih knjigah (Bulgar, Burgar, Borgar, Wur-gar, Vulgär, Bular, Bilir i. t. d.), ter pove, kako so menili eni, da se vjema ime a) zbolgar — bolj ar, boljarin — bojarin (boljarji — proceres); ali b) Wolga (bolgar-wolgar), — bodisi da so ga dobili oni po reki ali reka (st. Bovlya) po njih (pravilno bi se glasilo Wolžanin mn. št. Wolžane); ali c) — kakor sam misli — da je tuje (sarmatsko) iz Bul in g ar i (gir — guri — gauri t. j. zemlja, kraj cf. Hun^ari).
U. Kako mi je toraj pisati, kaj mi svetuješ?
T. Staroslovenska oblika je Bl'garin', ruska Bolgar, serbska Bugar; kdor če posnemati Ruse, piše BoZgar — bolgarski, kar se po navadni prestavi glasnikov (pr. stsl. bl'ha nsl. bolha) tudi v sedanji slovensčini skazati da. Kdor se če bližati Serbom ili Hrovatom, piše pa Bwgar — bwgarski. Sami rabijo v novejših knjigahcirilski pisanih „b 1'gar ski in bj/Zgarski". Jest vendar pišem naj raji Bulgar — bulgarski, in sicer iz
naslednjih vzrokov: 1) V tej obliki se bere v starih olikanih jezikih (gr. BovlyaQia — ßovlyciQot;, lat. Bulgar — rus); 2) v novih tujih vzobraženih (franc., nemšk. i. t. d.); celo 3) v domačih (p. česk. Bulhaf, slovašk. Bulhar); 4) stsl. j er' je tudi po Miklošiču v glasu kratek ti, in menjava glasniška navadna; in 5) izpeljava po Šafafiku iz Bul- (ne Bu- ali Bol-) in gar — gari.
XL VIII.
17. Po jeziku so Jugoslovani še Rusi, vsaj Rus in i.
T. Ali meniš, da se Rus pa Rus in po slovanski loči?
17. Se ve da; Rusin je Ruten (Ruthen), ali — kakor velijo nekteri zdaj — Malorus, mali Rus, ki se loči od Ve-likorusa, velikega Rusa tudi v govorjenji in celo v pisanji. Po vzhodnji Galicii in severovzhodnjem Ogerskem mu pravijo tudi Rus nj a k.
T. Da se ta premožni, premnožni in preširni narod razlikuje v besedi in pisavi, ni čudo; ali Rusin je staroslov. oblika, nsl. Rus, in kakor ne praviš po imenu Bulgarin — bul-garinski, Serbin — serbinski, Slovenin — sloveninski, ampak bulgarski, serbski, slovenski, tako se lika po slovnici pravilno tudi Rusin — ruski, ne pa rusinski. Rusin — rusinski, Ruten — rutenski je tuje olikovanje (vid. Schmaler. Zeit-schrf. I, 4).
17. Slovenci pišemo ruski pa rusovski, kakor sva že govorila (Jezičn. I, 13.), namesti russki ali celo ruš'skyj in ruškyj, kar se nahaja v serbskih, pa tudi v starosloven-skih spominkih, vzlasti iz 13. veka. Vendar, ako se ne motim, sem vidil že v marsikterih bukvah obliko Ros, Rosija, ro-sijski. Kaj mi je misliti o tej pisavi?
T. Po sedanjem Rusovskem so bivali od nekdaj mnogi slovanski in neslovanski narodi z različnimi imeni. V 9. stoletji so prišli Normani iz Skandinavije, Varjazi in Rusi. Var-jazi (Waräger) blezo pomeni po latinsk. foederati (Heergenossen), in je bilo neki bolj splošnje ime. Imenovanje posebnega rodu ali plemena je bilo Rus, ktero se bere v raznih o-blikah (gr. 'PoHg, 'Pwaia, lat. Rhos, Ruzi, Ruzzia, Ruscia, Rus-sia, Rutheni, Ruthenia, nem. Russen, Reussen, llussland, madj. Orosz, tatar. turšk. Urus i. t. d.). Le ti so spravili v svojo oblast posamesne ljudstva ondotnih dežel, ter jim dali
svoje ime. Kaj prav za prav pomeni, ne vem. Eni pravijo, da je Rus — Ros iz rodhsi (remiges) in Rodhslagen, Ross-lagen t. j. Küste oder Land der Ruderer; večidel ga posnemajo po družinskem ali rodovinskem primku Rus — Ros (Ru-rik) ali po vlastnem vojvodu. V staroslovenskih listnicah od 11. do 16. veka je brati le Rusin, Rus' (t. j. Rusija, Ilusovsko, Russland), rus'skij (ruski, rusovski, russisch), in Miklošič ima v slovarju svojem: Rusin' russus gr. ¡>cos, rusija, rusk' (cf. rus' flavus nsl. rubellus röthlich lat. russus it. rosso etc.).
U. Kakor se kaže, je oblika Ros zlasti gerška in morebiti iz gerškega povzeta?
T. »Qui se id est gentem suam Bhos vocari dicebant — sagt derAnnalista Bertin.; daraus folgt, dass sie die Bussen sich selbst ebenso genannt haben . . . Uebrigens muss man wohl bemerken, dass in allen slawischen Schriften bis ins XVI. Jahrhundert Bus, Busi, rus'skij u. s. w. niemals Bossijanin, Bo ssijane, ros sij s kij geschrieben steht; diese letztere Form ist erst durch die griechischen Verbesserer der russischen Kirchenschriften ins Bussische gekommen, da die Griechen Pag schreiben« (II, 27.) in »die Form Bossjanin, Bossia ist erst durch griechische Bevisoren der russischen Kirchenbücher aus den byzantinischen Jahrbüchern in slawische Bücher eingeschwärzt worden (Slaw. Alterth. II, 28.)«. — Temu nasproti so vendarle sedanji čas Rusi sami zelö jeli pisariti Ros s in Rossija in rossijskij, in Poljaki, njihovi sosedje, so hotli celo razloček delati med Ros in Rus, rosijskij in ruskij tako, da bi jim uno pomenilo Velikorusa, veliko Rusijo (Grossrussland), to pa Malorusa, malo Rusijo (Kleinrussland), toda — brez vzroka (pr. Schmaler in Narod, list. česk.).
Pašnik.
Ne da bi vedili, starši večkrat svoje otroke spridijo. S svojimi otroci se hočejo ponašati; v drušinah otroci ne smejo biti to, kar so, temveč pokazati se morajo ko možje; očetu in materi se dobro zdi, če njih mali prav učeno blebetajo; obe-taje, žugaje in obdarovaje jih priganjajo k učenju; nevoljni so, in jih svare, če ne gre tako hitro naprej; lahkomišljeni in hudobni se malo menijo za to; le razgrajajo in razsajajo; njih lenobo ne premaga nobeno svarjenje, in zrastejo čversti korenjaki; dobri in vbogljivi otroci porabljujejo vse svoje nedozorele moči, da bi staršem vstregli, zaostajajo v rasti, postanejo otožni in zamišljeni; v naj boljših letih se vlačijo kakor senca, in umer-
jejo prezgodaj v žalost svojih staršev; ali pa so slabi, bolehni možje.
V tej reči se pregreše tudi nekteri učeniki, kteri s mladostjo ravnajo, kakor jim veleva njih čmernost; jih zmerjajo, če se le ganejo, ter hočejo, mladost k sebi povzdigovati; nočejo pa se k nji poniževati. Takošni ljudje pozabijo, da so bili tudi nekdaj otroci in kakošni so bili tačas. Skušnja večkrat uči, da so se ljudje, kteri so bili v mladosti zelo zanemarjeni, vendar le izobrazili, da so bili do pozne starosti terdni in delavni. Peter Ramus še ni znal v svojem desetem letu pisati, vendar je bil naj večji modroslovec v svojem času; tisti pa, ki so v svoji pervi mladosti že učeni postali, onemagali so v naj boljših letih; za kratek čas jih je svet občudoval; koristilo pa to ni nikomur kaj prida.
Dolgo časa je mladost rastla v sirovosti in nevednosti; dan se naredi, in kar na enkrat se morajo čudeža prikazati, vsak prenarejavec je hotel pokazati svojo učenost, sad svojega truda; nad otroci so pa skušali svojo učenost, in mar-sikteri otrok je zgubil tako svoje perve leta. Pa naj že bo. Iz enega zlega svet sili v druzega. Ali dan danes bi nas pa že vendar skušnje morale prepričati tega, kar radoljubni možje in učeni zdravniki govore v prid otroške starosti.
To v kratkem povzamemo. Naj pervo se mora telo vter-diti; duša naj zadobiva zapopadkov in resnic; serce se mora zaberniti in otrok pripraviti, da vnanje reči prav razumeva, in da to v njem zbuja dobre čutila. Tedaj ko sedmo leto mine , naj otrok piše in bere; to, kar je s svojimi počutki dobil, naj po-množuje s branjem in pisanjem; v dvanajstem letu naj se uči jezikov, in potem, ko se telo vterdi, pa vednost in znanost. Ta-košno ravnanje je primerjeno človeški naravi, in človek pride do tiste stopnje, kamor ga je namenil njegov stvarnik.
Iz dnevnika nekega starega učitelja.
1.	aprila. Nauk, zgled in privada so tri luči, ki svetijo pri izreji. Prepričal pa sem se, da je med temi tremi zgled naj imenitnejše svetilo, brez kterega druga dva popolnoma tam-nita.
2.	aprila. Danes me je navdajala neka posebna misel. Prav živo sem imel pred očmi vse svoje učence iz pervih časov
svojega učiteljskega življenja in do sedaj. Vidil sem, daje mnogo teh že prav poštenih možev; mnogo mnogo pa jih je prišlo na krive pota, po kterih tavajo sebi in človeštvu na škodo. To meje nagnilo, da bodem od sedaj za naprej bolj odgojeval, kakor pa podučeval, ali vsaj podučeval ne bom nikoli, da bi ne mislil, kako bi se mladina bolje gojila za življenje, ki jo pozneje čaka.
3.	aprila. Učitelj, ki je tudi cerkveni pevec in organist, naj nikar ne pozabi, kar piše sv. Bernard o cerkvenem petji. On pravi: „Vse, kar se glasi v cerkvi, mora učiti ponižnost, priporočevati ljubezen, vedriti um, boljšati nravnost, živiti po-božnost, križati hudobijo, berzdati počutke in povzdigovati duha. Petje naj bo resno in milo, da ne oživlja spačenega poželenja, pa tudi da ni sirovo; naj bo prijetno, in ne lahkomi-šljeno, mično za uho, pa tudi za serce vbrano. S petjem naj se odganja čmernost in gasi jeza; ž njim naj se kažejo čerke, in tudi duh naj se nikar ne prezira. Kdor pri petji ne vbira serca z Bogom, zgubi vso pevsko moč. Ce glasi bolj na to merijo, da se začasno prijetno v serce silijo, kakor pa resnico izrazujejo in v dušo vtiskajo, je znamenje, daje tako petje brez pomena in škodljivo".
4.	aprila. Podučevanje mora izhajati iz znotranjega prepričanja. Skusil sem, da mora učitelj iz globočine svojega serca podučevati, če hoče, da njegov nauk obrodi lepega sadja.
5.	aprila. Tudi jaz sem bil nekdaj tak, da mi je vsaka nova reč v šoli merzela, in da sem bil vedno nejevoljen, ko sem v šolskih knjigah zapazil nove imena za to in uno reč; toda sedaj o tej reči drugače mislim. Kedar pridem do kaj takega, kar mi je bilo do sedaj še neznano, tako dolgo premišljujem in primerjam z drugo znano rečjo, da pridem do vzroka, zakaj je tako bolje, kakor tako. Tudi prašati se ne sramujem, sej se človek nikoli ne izuči, dokler živi.
i © ft«e Iz Celovca. S prihodnjim letom nastopi družba sv. Mohorja sedmo leto svoje delavnosti po sedanji osnovi, zato vabi vse častite Slovence in Slovenke brez razločka stanu iu starosti k prav obilnemu pristopu. Kakor doslej skozi šest let, ostane jej tudi vprihodnje perva skerb, da vstreže vsem družnikom, kterih je štela letos že 2719, s prav zanimivim poduenim in kratkočasnim berilom. Letniua iznaša
1 gold., dosmertnina (plača za vse žive dni) pa 15 gold. av. v. Oglašajo pa naj se g. g. družniki, kjerkoli je to le mogoče, po čast. dekanijskih predstojnikih, po kterih bodo mesca julija prihodnjega leta tudi prejeli družbine bukve; drugi pa pod družbinim naslovom naravnost v Celovcu.	f„Prijatel.UJ Iz Maribora. (Poziv pomagati k stavbi spominka v čast pokojnemu knezu in vladlku lavantinskemu Antonu Martinu Sloillšeku), Slovenci! Nazoči poziv terka na vaše rodoljubno srce in vas budi k slavnemu činu sjajnega domoljubja. Komaj so knez in vladika Anton Martin Slomšek v Gospodu zaspali, so enoglasno vsi slovenski časniki željo in tirjatvo izrekli, da je dolžnost slovenskega naroda, možu tako plemenitega značaja, rodoljubu tolikih zaslug in škofu tako visokih čednost dostojin spominek postaviti. Duhovski spominek so jim postavile slovenske čitavnice v navdušenih besedah in posamni rodoljubi v knjigah, pesmih in slikah; ali javen spominek se še den denešnji pogreša, kteri bi nam vtelesil Slomšekove čednosti in zasluge. Vsi izobraženi narodi nekdanji kakor sedanji so postavili javne in dragocene spominke možem, kteri so bili naroda svojega dika in ponos; za njimi ne sme nikakor zaostati slovenska omika. Slomšek so bili juternja zvezda na obnebji slovenskem, ko je še nočna tema pokrivala spijočo našo narodnost; kakor juternja zarja so razsvetljevali slovensko mladost, da bi se zbudila in spoznala dolžnost do roda svojega; kakor solnce poldnevno so ogrevali naše serca za pobožno rodoljubje in zorili s svojo gorkoto mnogoverstne sadove narodne pro-svete; in njih smert — ali ni bila večerni zvezdi podobna, ki je na kvisko dvigala upanje naše in nas navdušila na njih grobu k prisegi stanovitnosti v delovanji za blagor naroda? — Vse svoje dušne in telesne moči so tebi posvetiti, mili narod slovenski! Tebi so bile posvečene vse njih misli, tebi vsak udarec njih očetovskega srca. Tebi je služilo njih pero nebeško, tebi je govorila njih beseda apostoljska. Tebi so žertvovali truda polne dneve in noči, tebi vse svoje premoženje, tebi svoj mir in svoje dobro ime. Iz ljubezni do tebe so molče do dna izpili naj britkejši kelih obrekovanja in krivega dolženja. Kakor skala nepremakljivi so stali tvojim sovražnikom v bran in mirno sprejemali britke udarce, tebi namenjene. Neutrujena delavnost za tvoj blagor jim je izkopala grob prerani; ali zadovoljni so stopili vanj, ker zvesti so bili; da so tebe ljubili čisto in stanovitno dokonča. Narod slovenski! ktera žertva ti bo prevelika, da vredno proslavljaš dobrotnika tolikega, da javno in sjajno pokažeš svojo hvaležnost in razsvetljeno omiko? — Odbor v ta namen sestavljen iz poročnikov visoke časti vrednega konzistorija labodske biškupije in mariborske čitavnice, ktere ud so bili, ktere zbore so tolikokrat s svojo pričujoč-nostjo in besedo razveselili, vabi s tim vse Slovence, naj pripomorejo, da se postavi vladiku Slomšeku javen in krasen spominek v mariborskem mestu, kamor so v blagor Slovencev sedež lavantinskega ško-fijstva prenesli in kjer njih košice počivajo. Zatorej prosi odbor za milodare po vseh krajih, kodarkoli se govori slovenski jezik in se ljubi in spoštuje spomin Slomsekov, ter k žertveniku domoljubja vse Slovence kliče. Slovenci! v gostih vrstah obstopite tedaj žertvenik hva-
ležnega domoljubja. Pokladaj vsak, kolikor zamore in kakor ga rodoljubno serce nagiba. Veča ko bo vaša radodarnost, sjajniši bo spominek Slomšekov. Pristopite naj poprej vi duhovniki; vam so spisali „hrano evangeljsko in apostoljsko"; — nasledujte učitelji; vam je „Blaže in Nežica" potokaz pravega slovenskega šolstva; — ne zaostajajte očetje in matere slovenske, ki krušnico Slomšekovih „drobtinic" zavživate; — pridruži se mladost slovenska, ki ti Slomšek „pot deviškega življenja" kažejo; — pa tudi vi otroci pritecite, ki vas Slomšekov „angel molitve" vodi. Pristopimo brez razločka, vsi in pokažimo svetu, da Slomšekove misli so naše misli, njegove načela naše načela; da njegov značaj in njegov duh ostane Slovencem potokazna zvezda za vse čase. Pokažimo svetu, da smo vredni in sposobni, da kakor narod živimo, kakor narod se čutimo in kakor narod v kolo ravnoprav-nih narodov stopimo. Živila na veke slava in spomin Slomšekov! #)
— Nov tolmač „enakopravnosti" med nemškimi omikonosci je prišel na dan v nemškem (?) Mariboru. V mestnem zboru so se posvetovali, bi se le učil slovenski jezik na novi dekliški šoli. Kar vstane slavni gospod, ter med drugimi učenimi besedami, s kterimi dokazuje, da je slovenski jezik čisto nepotreben na slovenski zemlji, izreče slavno hipotezo: „Ravno pravno.s t jezikov je v tem, da se slovenskim otrokom ponuja prilika, kako naučiti se nemškega jezika". Se ve da, potem ko bo Slovenec zatajil svoj rod, bote vsikdar tako velikoserčni in močnodušni, da ga sprejmete med svoj narod! Vi, ki se toliko trudite, da bi izpeljali enakopravnost v innogojezični Avstriji, tukaj, tukaj le se učite!! — Pri ravno temu zboru so odvergli tudi čitavnično povabilo, da bi se namreč mesto vdeleže-valo pri Slomšekovem spominku. O tem predlogu so prestopili kar na ravnost na dnevni red. No! takošno postopanje je vsaj dosledno! „Kaj nas briga vaš slovenski biškup. Že v življenji nam je presedala njegova slovenščina, kaj, — sedaj pa bomo mertvemu še spominek stavili. Naj bi bil tako ravnal, kakor smo mi hoteli, bi že dobil spominek!'* Čuda golemu, da slavni mestni možje ne vedo, da ima Slomšek že tak spomin pri Slovencih in Nemcih, da se ne bo nikdar zdrobil, in ne bo strohnel, dokler se bo pravica, resnica in poštenje na tem svetu spoštovalo, in dokler se bodo priznavale zasluge slavnih mož za prestol, dom in narod.	Neceljan.
Iz Černomlja. „Kjer sta dva ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi". Mat. 18. 20. Ker se zdaj sv. leto obhaja, se je tudi naša šolska mladina po opravljeni sv. spovedi 17 t. m. v šolskem poslopji zbrala in šla v lepem redu v domačo cerkev. Kar jih je bilo za sv. obhajilo namenjenih, so bili obhajani med sv. mašo, pri kteri so otroci prav ganljivo peli, in potem smo se podali k bližnji cerkvi v Vojnovas. Med potjo sta za vsakim dvajsetim parom po dva učenca sv. rožnivenec na glas molila, in drugi so odgovarjali. Ko smo tako paroma pomikaje se prišli v cerkev, so g. ravnatelj pred veliki altar pokleknili in iz bukvic: Molitve pri obiskovanji
*) Tudi „Tovarševo" vredništvo bode veselo nabiralo in razglaševalo darove za spominek v čast prestavnega moža — ob enem pervega slovenskega pedagoga in dobrotnika narodnih šol.	Vredn.
cerkva molili; po odmoljenih litanijah od vseh Svetnikov so otroci zapeli Matere božje pesem: „O Devica bod češena!" Vernivši se nazaj so zopet sv. rožnivenec molili in po dokončani poti proti domu se podali. Popoldne ob eni smo se zopet zbrali in v drugič obiskali cerkev M. b. v Vojnivasi, kjer so g. ravnatelj po opravljenih molitvah litanije M. b. peli, kterim so otroci pevaje odgovarjali. Nazaj grede se je molilo kakor zjutraj zopet na glas.
Vreme nam je bilo prav vgodno; Bog daj, da bi bila tudi naša molitev Bogu vgodna in obrodila dobri sad pri mladini! $ * # —
Iz Ljubljane. Presvitli cesar so poglavarja barona Šlojsnika s priznanjem njegove zveste službe prestavili v pokojni stan, in na njegovo mesto je prišel baron Eduard B a h.
—	V nedeljo 19. preteč, m. seje odperla nova bolnišnica za otroke, kteri je presvitla cesarica Elizabeta zavetnica. Bog daj lepi napravi veliko srečo!
—	Presvitli cesar so gospo mater ljubljanskega uršulinskega samostana preč. Jovano bar. Cirhajmovo posla vili z redom zlatega križa s krono za večletne posebne zasluge.
—	Kakor prejšnje dve leti, je pobral tudi letos iz „Tovarša" svoje mične in podučne „pomenke o slovenskem pisanji" marljivi Jezičilik. III. leta, kteri se dobiva v prav lični knjižici pri pisatelju po 50, pri bukvarjih pa po 60 kr. Vstregel bo mislimo zlasti z razlaganjem našega občnega imena in imen posebnih slovanskih rodov. Priporočamo ga torej ne le vsem pridnim učiteljem, temuč tudi šolski mladosti v srednjih šolah, ki se uče jezikoslovja in vsem, ki jim je pri sercu slovenščina na terdni in gotovi podlagi, česar nam je porok učeni pisavec omenjenih vabivnih pomenkov. Dobi se še tudi mnogo zvezkov lanskega „Jezičnika".
—	Mnogokrat ste že g. g. učitelji popraševali, če se še kaj dobiva Hiharjevih „Pred Bogom" razun teh, kar jih je že v Potočnikovih bukvicah natisnjenih. Zatorej sem se namenil več „Pred Bogom" skupaj na svitlo dati. Prišel je že en zvezek na dan iz skupščine ne-natisnjenih napevov. Obsega 8 mašnih napevov, 1 adventno, 2 božični, 1 od sv. obhajila, 1 pri blagoslovu, ktera se tudi lahko poje nainestu „Tantum ergo". Od 8 t. m. dalje se dobiva ta zvezek pri Riharjevi sestri v semenišču, in tudi pri g. Leop. Kremžarji na Starem tergu v Ljubljani.	G. R. m.
—	Tudi je v Milic-evi tiskarnici prišel na svitlo in je na prodaj: „Palček". Koledar za leto 1860. Dal A. Praprotnik. Ta lični žepui koledarček ima vse, kar je treba pratiki, potem pa še 1) kaj imena pomenijo, 2) bisago narodnih stvari in 3) mali kruhek ženinom in nevestam. Vsakemu mescu je pridjan tudi Vodnikov napis. Pervi-kratgrepo svetu koledvat naglo oblečeni koledar „Palček", ki pravi:
„To veste de v iepu Kaj raji tifim, Da rad vesel j njem In muhe lovim".
Mi pa mu naročamo:
Če letos boS dobro Po svetu sprejet, Pa pridi povedat, Bos drugo šel spet!
Ril H d! t p Q> v i
i»
Nek blag domoljub in priserčni prijatel šolske mladine z Gorenskega je družbi verlih gospe in gospodični, ki v čitav-nici delajo obleko ubogim otrokom, podaril 30 gold. z namenom, naj se s tem denarjem napravi obleka ubogim učencem v Sentjakopski mestni glavni soli v Ljubljani. — Ravno za ta namen je darovala tudi neka blaga gospa v Ljubljani 5 gold. — Bog poverili!
V lavantinski škofiji. Prestavljeni in postavljeni so g. g.: Jožef Cetina, podučitelj v Soštanji, za poterj. učitelja v Slivnico, — Janez Rajh, zač. učitelj v Saboti, za pervega podučitelja v Oromuž, — Matij Terstenjak, podučitelj pri sv. Marjeti pri Pesnici, za zač. učitelja v Saboto,
—	Anton Vojsk, zač. učitelj v Runču, za podučitelja v Središče, — Gašpar Lešnik, podučitelj v Kapeli, k sv. Marjeti pri Pesnici, — Jožef Vraeio, podučitelj v Rogaču, za poterj. učitelja vGomilsko, — Janez Krajno, mlajši, pripravnik, za zač. pomočnika v glavno in realno šolo v Celje,
—	Janez Kristl, podučitelj v Serdišču, na Zaver če, — Melhijor P u-gel, podučitelj pri sv. Rupertu, v Smarije, — Janez Ornik, podučitelj pri slovenski fari v Mariboru, v Lembah, — Valentin Stolcer, za podučitelja v Ribnico, — Jožef Gaber, podučitelj v Smariji, za zač. učitelja k sv. Rupertu, — Peter Kovačič, zač. učitelj v Trebovlji, k sv. Trojici na Goričkem , — Valentin M o tal in od sv. Trojice na Goričkem k sv. Jako p u na Goričkem, — Andrej Močnik, podučitelj pri sv. Trojici v Halozah, v Kapele, — Sebastijan Kreger, podučitelj v Ulimiji. k sv. Trojici v Haloze, — France Veleč, podučitelj v Serdišču, v Ulimije, — Jako p Vudna, zač. učitelj v Slivnici, za podučitelja v Šostajn, — Jak o p Lopa n, podučitelj v Planini, v Laško (Tiiffer), — Janez Jurko iz Ribnice v Planino, — Jožef Delakorde, podučitelj v Gomilskem, v Rogatec, — Jožef Poljanec, podučitelj pri sv. Jakopu na Goričkem, v Svičino, — Karol Zorko, podučitelj pri sv. Jurji na Goričkem, k sv. Benediktu na Goričkem, — Jožef Družovič, podučitelj pri sv. Benediktu na Goričkem, k sv. Jurju pri Svičini, — Matija Zorman, podučitelj v Svičini k sv. Jurju na Savnici, — Juri Vavpotič, podučitelj pri Veliki nedelji, k sv. Vidu pri Ptujem, — Anton Vidovič od sv. Vida pri Ptujem, k Veliki nedelji, — Janez Stopar, podučitelj pri sv. Jurji na Savnici, k sv. Petru pri Radgoni,
—	Janez Novak, podučitelj v Ločah, v Smarten, — France Hernaus. podučitelj v Slovenjem gradcu, v Loče, — Janez Raner, podučitelj v Smart-nem, v Slovenski gradeč v glavno šolo.
X ljubljanski škofiji. Prestavljeni in postavljeni so g. g.: Janez Turek, učitelj v Zagorji k sv. Petru pri Novem mestu, — Andrej Legat, zač. učitelj v Vremu, v Zagorje, — Janez Zakrajšek, podučitelj v Ter-novem, za zač. učitelja v Vrem, Avgust Praprotnik, poterj. pripravnik, za podučitelja v Ternovo, — Matej Rukec, zač. učitelj na Unci, v Račje na Dolensko, — Alojzi kušar, poterj. pripravnik, za zač. učitelja na Unco.
Listnica. G. J. G. v Č. Sostavek, ki Vam gre na smeh, je spisal nekdo, ki se z Vami, kedar hočete, poskusi v starem ali kteremkoli novem slovanskem jeziku. Brez zamere!
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.