Sadjarstvo v ponavljavni šoli.*) Spisal Fr. Rojina. fastno nalogo, ki mi jo je naložil slavni odbor našega učiteljskega društva v svoji zadnji seji, sem rešil glede na to, ako se odmeri kmetijstvu po eno uro na teden. Od 1. listopada do 31. sušca pride torej na ta predraet k večjemu 20 ur, od katerih sem odločil 15 ur za sadjarstvo, ker to je gotovo najvažnejša stroka kraetijstva, ki jo niore učitelj z uspehom predavati in ker je tudi za kmeta ne raanj važna kot poljedelstvo ali živinoreja. V vinogradnih krajih bo seveda učitelj odmeril največ časa vinarstvu, gotovo pa ne zanemarjal sadjarstva, ker je tudi tam razen vinogradov še dokaj praznega sveta, kjer bi dobro uspevalo sadno drevje. Vsak izmed gg. tovarišev, ki je imel priložuost, poučevati kmetijstvo, je takoj uvidel, koliko več zanimanja imajo otroci za to kot za katerikoli drugi predmet, kar je čisto naravno, saj je marsikateri deček pomagal očetu pri cepljenju; šel je po ilovico, nanosil mahu, rezal srobrot za vezanje, plezal v vrh drevja po cepe itd. A on je smel le gledati očeta, ko je z nekako resnim obrazom in z umetniškim ponosom s pipcem ali pofkarjern prirezaval cepič, češ: ,,Jaz znam cepiti!" — in navezala sta potem cepljencu kot zeljnata glava na debelo ilovice, mahu in povrh še kak star klobuk ali strgano hlačnico, katero je iznajdljivi sinek privlekel izpod strešnje. Deček je hodil potem pridno gledat, kdaj bodo cepi pognali; in nekega dne z veseljem očetu naznani, da sta pognala na petih cepljencih dva cepa, drugi pa so se posušili. Sedaj se je dečku zanimanje nekoliko ohladilo, saino enkrat se je še začudil neštevilni množici zelenih živalic, ki so rairno sedele na zavitih listih, a tudi tem se ni bilo treba več čuditi, zakaj, ko je slučajno zopet mirno prišel, je videl, da je cep odlomljen., a brihtni deček jo je takoj pogodil, mene: ,,To je pa gotovo naša dima storila!" Ko je očetu povedal to novico, ga je ta potolažil, češ: »Saj sem vedel, da bo tako; cepil sem jih že več, ko še tebe ni bilo na svetu, in še sedaj nobeden ne raste, pa človeka to še ne izuči; sedaj ne boin več sam cepil, arnpak kupil bom drugo pomlad drevesc, katera bova posadila!" Pa spomladi je veliko denarja treba, drevesca je čas drugo pomlad kupiti, in navadno se odlaša to do sv. Nikole. Morebiti bi bil tudi sin tak, ko bi ne hodil nekdaj v šolo. So častne izjeme, posebno na Gorenjskem, in sploh se je zadnjih doset let na Kranjskem ranogo storilo za sadjarstvo, za kar imata slavna c. kr. kmetijska družba in šola na Grmu toli zaslug, vendar pa je še vsaj po nekaterih krajih sadjarstvo pomilovanja vredno. In ni čudno! Koliko pa je gospodarjev, ki zn.ajo cepiti? No, pa saj je po več krajih kak mož ,,s posebno dobro doko", kakor pravijo ljudje, in ta *) O sadjatstvu v ponavljavni šoli je poročal pri nekem zborovanju radovljiškega učiteljskega društva g. Fr. Rojina, tedaj učitelj na Dobravi pri Kropi, sedaj nadučitelj v Šinartnein pod Šmarno Goro — ob času, ko se je ponavljavna šola že bližala koncu. Prihranili smo ta sestavek za čas ponavljavne šole, ker je bolj mogoče, da pripomore kakemu gospodu tovarišu k večjeniu zanirnanju za ta predtnet. Uredn. jim cepi po najraanj 5 kr. debelce. Malo predrago je to, pa naj bo, saj bo drevo nekoc več kot za tisočkrat povrnilo te stroške. Da bi jih le, pa sedaj je drevo še le cepljeno in srecno bo, ako bo odraslo vsem nevarnostim, ki ga še cakajo. Vprašam: ,,Koliko pa je mož, ki bi znali drevesca vzgojevati?" Lahko rečem, ker sem prepričan, da prav malo. — Ako potujoč opazuješ drevje ob cesti, če ga je kaj, ali na bližnjih vrteh, boš opazil, da so skoraj sarno tista drevesa prav vzgojena, ki so iz kmetijske družbe ali kake drevesnice, kar je pa krnet sam vzgojil,je večinoma prenizko in krevljasto. Ako te nekako srce boli, ko vidiš to ubogo, zanemarjeno drevje in na desni in na levi dovolj prostora — tu za pet, tam za deset in drugod za sto dreves — tedaj boš sklenil, da bodo tvoji učenci kdaj boljši sadjarji. Takoj prvo uro jim zaneti zanimanje in ljubezen do sadjarstva in videl boš, da tvoj trud ne bo zaman. Povej jira napake, katere si opazil glede sadjarstva na vrteh njih očetov; opornni jih, koliko je še praznega prostora, kjer bi stalo še lahko toliko in toliko drevja, ki bi dajalo veliko množino sadja brez posebnega truda. Vprašaj dečke, koliko so dobili njih starši za sadje ali za tolkovec, in odgovorili ti bodo: 20, 30, 50 gld. in nekateri še več, drugi zopet nič, akoravno imajo tudi lepo posestvo. Obljubi jim, da jih hočeš naučiti drevesca cepiti in prav vzgojevati, ako bodo pazljivo poslušali, da bodo oni lahko zasadili vse prazne prostore s sadnim drevjem, ki bode dajalo obilo dobička. Kdor iraa lepo posestvo in pridne foke, naj zasadi drevje, katero bo Bog blagoslovil, in videl bo, kako bo jeseni padalo lepo sadje z njega. Seveda iz nič ni nič, vsak naj si pomaga sam in Bog mu pomore; samo v nekem času je padaja raana iz neba? sedaj najbrže ne bo več. Najvažnejse sadje za kmeta so hruške in jabolka, zato naj se prične najprvo z vzgojevanjern teh. — Opomni se dečke, naj pri zavživanju jabolk in hrušek pešek ne raečejo proč, temveč naj jih hranijo na suhem kraju, a ne za pečjo, in do Božiča jih bo imel že vsak precejšen kupček; dobre so tudi pečke, ki se dobe pri napravljanju tolkovca v prešanju. Pove se jim, da je najboljši čas za sejanje pešek jesen in ako je jeseni, ko se je jelo, sadjarstvo poučevati, tal, tedaj pelje učitelj učence na šolski vrt in vseje v njih pričujočnosti peške v vrsto, na zato pripravljeno gredico. Med tera se jim pove, da zemlja ne sme biti na novo s hlevskim gno.jem gnojena, da pa je dobro gredico za malo ped na debelo z gnojem potrositi, seveda, ko so peške že vsejane, in spomladi se spravi gnoj pograbi raz gredico. Največkrat pa sredi listopada že tako zrarzuje, da se ne raore isto jesen v pričujočnosti učencev sejati, in ker je raladina nestrpliva in bi malokateri deček prihranjene peške dobro shranil do druge jeseni, se jim razloži, kako se stratificira, zakaj in kdaj se to zgodi. — Ozelenele divjake je treba večkrat vpleti, jih razrešcati in v vročini in suši zvečer zalivati, posebno hruškice, ker dugace jim postane listje črnopikasto in se posuši. Jeseni, ko divjakcem listje odpade, se porujejo in povežejo v šopke, ter na vrtu zakopljejo. Spomladi se pikirajo, pove se, kako in zakaj. Omeniti je tudi, da gredice, kamor se pikiranci posade, ne smejo biti na novo s hlevskim gnojem pognojene, prav dober pa je kompost, saj ta je absolutno gnojilo, to je, da ima vse snovi v sebi, katere potrebuje rastlina v živež. Pove se, kako se napravlja korapost ter da mora biti dve leti star. Grez leto naj se pikiranci večkrat oplevejo, orez zirao ostanejo v isiih gredicah, spomladi pa se obrežejo. Jeseni, ko listje odpade, se izkopljejo in pokopljejo v klet, ali na tak kraj, da bodo pri rokah, kadar jih bo treba cepiti. Imamo torej divjake ali podloge, ki so rastli tri leta; preskrbeti nam je še čepov, vezila in smole. — Izmed jabolk je posebno dobra zimska zlata parmena, izmed hrušek pa rumena tepka; pove se, zakaj. Ni sicer parmene povsod dobiti, a učitelj, ki iraa znance tudi med sadjarji, jih dobi obilo, in kar jih on ne porabi, razdeli jih boljšim ucencem, če jih potrebujejo. Zametavati tudi domacih vrst ni, saj so nekatere prav izvrstne. — Najboljše vezilo je rafija in najpripravnejše bombaž nizke številke, zadostuje pa tudi posukana preja. — Srnolo nabero učenci sami in jo prineso tudi učitelju, kolikor je potrebuje. Smole ne zna vsak kuhati, treba je zelo previden biti, da se pri vrenju gorljivi plini ne vžgo, ker se potera težko pogasi; če mogoče, naj se lonec ali ponev hitro pokrije iu tako plamen zaduši, nikakor pa ne vode vlivati v razbeljeno smolo, ker je zelo nevarno. Najpripravnejše jo je kuhati na štedilnem ognjišču, najvarnejše pa na prostem na žerjavici. Učencem naj se pokaže, kako se kuha, naj bodo zraven, kadar učitelj pripravlja mazilo za svoje ceplenje, da vidijo, koliko je treba špirita in lanenega olja ali voska. Kadar se priliva špirit ali laneno olje, naj ne bo smola prevroča, ker drugače skoraj vsa puhne iz lonca. Preden se začne cepljenje vaditi, treba večkret vzeto snov ponoviti, posebno raora vedeti vsak, kako se iz peške dobi podlaga. Potera pripravi uoitelj do 1 cm debele kline, najsi bodo leskovi, bukovi ali kakoršnikoli, ki naj nadomeščajo podloge, nareže še cepičev, kakoršne more ravno dobiti in preskrbi vezila in smole. Učenci morajo prinesti ostre nože s seboj, ki jih naj učitelj pregleda in pri vsakera oporani, jeli dober za cepljenje ali ne. Prvikrat bodo prinesli večjidel slabe nože, drugič pa gotovo boljše, ker po veokratni prošnji in — če ne drugače — tudi z nekoliko solzami se da kak stric omehčati, da posodi sitnežu svoj nožek, ki ga je kupil morebiti celo v Ljubljani. Potem se razdeli po en cep in eno podlogo vsakerau učencu, Učitelj naj vzame cep v levo roko in pokaže učencem kako se prime, kar potem vsi store. Pregledati mora, oe vsi prav drže, naredi potem sarn zarezo pod enim očesora, pokaže učencem, kje in kako globoko se zareže; učenci store hkrati isto. Nadaljuje se na ta nacin, dokler ni cep gotov. Seveda raora učitelj vedno pregledovati in popravljati, vendar pa bodo vkljub temu prvi cepiči slabo prirezani. Gledati mora na to, da v začetku vsi hkrati delajo, da ne rezljajo po svoje in brez pomisleka. Prireže se jih več zaporedoma, učitelj pa naj ne izgubi potrpežljivosti, ako opazuje kakega učenca in vidi, kako je neroden; saj bo vedno bolje. Kadar bodo cepiči vsaj prilično dobro prirezani, pripravi in prireže se tudi podloga. Učitelj raora vedno kazati, pregledovati in popravljati in proti koncu ure tudi komu nož raalo pobrusiti. Vežejo tudi vsi hkrati, in ko je povezano, se vse pregleda in tu hvali, tam graja po zasluženju. Ponavlja se tako cepljenje velikokrat po več ur; pozneje brez komande. Da se jim do prihodnje ure dva, tri, ali še več klinov za nalogo pocepiti, katere prineso v šolo pokazat. Učitelj jih razveže, da vidi, ako se med cepom in podlogo ne sveti, in ako je bilo delo povoljno, jim potem zopet ukaže zvezati in šele sedaj se v šoli zamažejo. Ako se na ta način ravna, dobe učenci toliko spretnosti, da bodo gotovo zraožni nekdaj samostojno cepiti. Pa ne sarao cepiti, znati morajo cepljence tudi v visokodebelna drevesca vzgojiti. Razloži se jim, kako se cepljenci sade, in kako je ravnati ž njimi v 1., 2., 3, 4. in 5. letu. Učitelj naj nariše prav spodaj table cepljenec in poganjke v 1. letu, naj pove, kako in kdaj se pencira, kdaj se vezilo prireže in kako je sploh skrbeti za drevesca v 1. letu. Pozabi naj nikar na listne ušice, katere naj se z roko pomečkajo, kar je najboljši način pokončevanja. Pozno v jeseni naj se listje posmuka, da prvi sneg ne polomi šibkih poganjkov; ako so slaborasla, naj se pozimi z gnojnico zaiivajo. Opozori se učence na važnost gnojnice, katera se žalibog tako malo ceni, pa je kot hlevski gnoj in kompost absolutno gnojilo. Drugo poralad se drevesca obrežejo; ko so poganki dovolj veliki, se pencirajo, drevca se večkrat oplevejo in ušice zatirajo. Tako se dela tudi v 3. letu. V 4. letu se pencirajo vsi poganki razen petih najvišjih, ki se odločijo za krono. Peto leto spomladi ali tudi lahko jeseni 4. leta se obrežejo ostanki penciranih poganjkov, krona pa se prireže tako, kakor je povedano v Pirčevi knjigi. Učitelj naj potem ponovi vso vzgojo najmanj tri do petkrat, naj razumljivo in natančno riše in razlaga in ako je tako storil, dosegel je, kar je želel: otroci bodo znali sedaj cepiti in copljence pravilno vzgajati, o čemer se bo tudi prepričal, ako pokliče učenca k tabli, ter ga kar vpraša, kako bo iz peške vzgojih drevce. In ta bo brez preniišljevanja pričel: ,,Vsejal bom peške i. t. d." Seveda iKienec ne bo tako gladko govoril in tako risal kot učitelj, ki mora vso vzgojo takorekoč v malem prstu imeti, a spravil bo z vprašanji polagoma vse iz njega. Ako je vprašani učenec kaj pozabil, naj rau pomagajo drugi, in vsi skupaj bodo vzgojili drevce na — tabli. Sicer v šoli le na tabli, pa če vedo in umejo, kako se vzgojuje sploh, jih 'bodo mogli vzgojevati tudi nekoo v resnici. Ponovi iri rlše' if^j vso vzgojo več učencev, če eas dopušča, naj pridejo vsi, če jih je pa veliko, pa vsaj polovica na vrsto: najprvo boljsi in naposled slabejši. (Konec prih.)