INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI Raziskava štev. 65 VLOGA VPLETENIH V VIKTIMO/KRIMINODINAMIKI KAZENSKE DVOJICE Ljubljana, december 1984 Ikziskava je del programa "Raziskovanje deviantnosti na Slovenskem", ki ga izvaja Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani v okviru "URP Gospodarski in politični sistem SFRJ (5.2 )", za katerega se sklepajo pogodbe z Raziskovalno skupnostjo Slovenije. VSEBINA PREDGOVOR ....................................................... VI SODELAVCI ..............'...................................... VIII I. UVOD ........................................................... 1 1. Pojmovna opredelitev "vpletenih" ....................... 1 2. Namen ................................................... 9 a ) Praktični pomen ......................................... 11 b) Teoretični pomen ....................................... 13 3. Metoda ................................................... 19 4. Gradivo .................................................. 19 a) Predmet opazovanja .................................... 21 b) Obseg (in izbor) gradiva ............................ 22 c) Prostorska in časovna izhodišča ..................... 25 d) Uporabljena sredstva .................................... 28 5. Organizacija raziskovalnega dela in obdelava gradiva .... 31 6. Hipoteze ................................................. 34 II. KAZENSKOPRAVNA PROBLEMATIKA UDELEŽBE V OŽJEM SMISLU ....... 37 1. Kazenskopravne teorije o udeležbi .......................... 39 a) Teorije o odvisnosti udeležbe ........................... 42 b) Izposojena kaznivost udeležbe ......................... 43 c) Teorija o neodvisnosti udeležbe ........................ 44 d) Teorija o udeležbi kot samostojnem kaznivem dejanju .. 45 e) Raznovrstnost pogledov na udeležbo ...................... 46 2. Načela udeležbe ............................................ 48 a) Zavestno st ............................................. 48 b) Skupnost cilja ...................................... 50 c) Integralnost (celovitost) ............................. 50 d) Vzajemnost ............................................ 51 e) Inkomunikabilnost osebnih dejavnikov ................... 52 f) Proporcionalnost odgovornosti ........................... 53 3. Posamezne vrste udeležbe .................................. 55 a) Organiziranje (hudodelskih združb) .................... 57 b) Napeljevanje ............................................ 59 c ) Pomoč ............................................... 62 d) Izzivanje, hujskanje (provokacija) ....................... 64 II. 4. Udeležba kot prispevek h kaznivem dejanju ............... 67 5. Zavestnost in nezavestnost .............................. 69 6. Kamen in korist sodelovanja ...................... 71 7. Vzročna razmerja ........................................ 73 8„ Krivda ..................................................... 74a 9. Odgovornost ................................................. 77 10. Kaznivost .................................................. 79 11. Nekaj razmišljanj ob "udeležbi" po pravu ............... 82 12. Ob koncu pravnoteoretiene ga obravnavanja udeležbe .......... 84 III. "VPLETENI" V SKUPINSKI (SOCIO)PSIHODINAMIKI ................ 87 1. Tipi osebnosti .............................................. 88 2. Moč in vpliv posameznika na skupino ......................... 93 3. Sodelovanje v skupini ....................................... 96 4. Skupine ..................................................... 99 5. Komunikacije v skupini - verbalne/neverbalne .............. 103 6. Konfliktnost (v skupini in med posamezniki) ................ 105 7. Vodenje skupine ........................................... 108 8. Triadične (trialektične relacije) .......................... 110 9. "Skupinsko delovanje" za naš namen ......................... 113 IV. RAZMERJA S KRIMINALNO DVOJICO .............................. 114 1. Psihodinamske razsežnosti (viktimokriminodinamika ) ..... 115 a ) Stiki z obema v kriminalnem paru ....................... 120 b) Poznanstvo s storilcem . ;............................. 122 c) Skupno delovanje z žrtvijo .............................. 124 č ) Vpliv neznancev .................................... 126 d) Vpletanje glede na kraj posledice ..................... 127 e) Opitost pri kaznivem dejanju ............................ 130 2. Narava razmerij "vpletenih" s kriminalno dvojico ........ 132 a) Vpleteni nasproti žrtvi ................................. 133 b) Pogostnost razmerij z žrtvijo ........................... 135 c) Poznanstvo vpletenega s storilcem ....................... 137 č) Pogostnost stikov s storilcem (poznanstvo ) 140 d) Kakovost stikov z obema v kriminalnem paru .............. 144 3. Namenskost vpletanja .................................... 146 t a ) Koristoljubnost .............................. 149 b) Nastopaštvo in agresijam podobna motiviranost ........ 151 Ili c) Sovraštvo in maščevalnost ............................. d) Razlogi, povezani z neustreznim opravljanjem delovnih dolžnosti ............................................. e) 1juhezenskospolni motivi .............................. f ) (Vsi) drugi motivi ................................... 4. Posledice vpletanja: korist ali škoda? ................... a) Delovanje v korist storilca ........................... b ) Lastna korist (vpletenih) ............................ c) Delovanje v korist žrtve .............................. d) "Koristi" ni - kaznivo dejanje pa je tu ............... e) Udeležba v kateri je bil "vpleteni" sam oškodovan (prizadet) ............................................ f) Prizadetost drugih .................................... V. VPLETENOST PO GLAVNIH SKUPINAH KAZNIVIH DEJANJ .............. 1. Nasilnost ............................................... a) Fizična (muskulaturna) nasilnost ...................... b) Besedno (berbalno) nasilje ............................ c) Spolno nasilje ........................................ d) Vmešavanje pri upiranju uradnim osebam ................ e) Nasilje v družini ..................................... 2. Prispevek v premoženjskem kriminalu ................... 3. Pomen pri gospodarskem kriminalu ......................... 4. Druga deviantnost (kriminalnost) ......................... VI. SODELOVANJE PRI GLAVNIH VRSTAH VIKTIMIZACIJE ................ 1. Prispevek v primarni viktimizaciji ....................... a) Sodelovanje pri neposredni ali osebni viktimizaciji .. b) Neosebna ali posredna (predmetna) viktimizacija in vpleteni .............................................. c) Udeležba v vzajemnem oškodovanju (storilca in žrtve) .. 2. Vpletenost v sekundarno viktimizacijo .................... 3. Terciarna viktimizacija in vpleteni ...................... 4. Vpletanje v "viktimizacijo brez žrtev" ................... VII. NAČINI VPLETANJA V "DVOJICO" ................................ 1. Povzročitev preddeliktualnega stanja ..................... 2. Sodelovanje - sostorilstvo ............................... 3.. Pomoč .................................................... 4. Napeljevanje .......................................... Stran 154 156 158 160 164 166 167 169 172 173 175 178 181 181 184 186 187 188 191 195 196 198 200 202 203 205 208 210 212 213 215 217 219 221 5. Ljubezenskospolni vplivi ............................... 223 6. Zanemarjanje dolžnosti .................................. 225 7. Kaznovalnomaščevalni posegi ............................. 227 8. Drugi načini vmešavanja ............................... 229 VIII. POSLEDICE POVZROČENE Z VPLETENOSTJO ........................ 230 1. Premoženjska škoda ....................................... 232 a) Vsebina ................................................ 232 b) Količina ................................................ 235 2. Telesna prizadetost ....................................... 237 3. Psihične posledice ......................................... 239 4. Kršitev pravic ............................................. 241 5. Druge možnosti vpletanja v oškodovanje .................. 243 IX. POSKUS TIPOLOŠKE KLASIFIKACIJE ................................ 246 1. Normativno razvrščanje ...................................... 248 2. Razmerja do dvojice ali vsaj enega od njiju .............. 249 a) Delujoči samo na eni strani "posamezni) ............... 249 b) Skupni ................................................. 250 c) Penavijalci ali neprestani ............................... 250 d) Nepoznani (ali slučajni) ................................. 251 3. Tipiziran je po prispevku ................................ 252 a) Pasivni in aktivni ..................................... 252 b) Posredni in neposredni ................................. 253 c) Prikriti (latentni) ...................................... 254 d) Nedoločni ............................................ 255 4. Razmejevanje po "krivdni" udeleženosti ...................... 255 a) Nedolžni ali "brez prispevka" .......................... 256 b) Sporazumni (konsezualni) 257 c) Sodelujoči ............................................... 258 d) Bolj krivi kot storilec .................................. 258 5. Osebne značilnosti "vpletenih" - tipi .................... 259 a) Agresivni ............................................ 260 b) Maščevalni ............................................. 261 c) Zvijačni .............................................. 262 d) Simulantski (lažnivi) .................................... 263 e) Opiti, drogirani in sploh toksikomani .................... 264 f v X. SODNO OBRAVNAVANJE "VPLETENIH" ................................. 265 1. Splošno .................................................... 265 2. Podrobnosti o kaznovanju ................................... 266 3. Značilnosti ................................................ 269 XI. POVEZANOST MED VEČ SPREMENLJIVKAMI (NEKATERIMI) ............... 270 1. Regresi j ska analiza .................................*.... 272 a) Motiv vpletenega ........................................ 272 b) Način vpletenosti ....................................... 274 c) Kraj vpletanja .......................................... 274 2. Analiza variance ........................................... 275 a) Motiv ..................................................... 275 b) Način vpletenosti ....................................... 277 XII. SKLEPNA RAZMIŠLJANJA .......................................... 278 1. "Vpleteni" razširjajo udeleženost v kaznivi posledici ...... 279 2. Za vpletenost ni izvzeta nobena kriminalnost ............... 280 3. "Vpleteni" imajo lahko v etiologiji pojava osrednjo vlogo .. 280 4. Udeleženost v različnih viktimizacijah ..................... 281 5. Sodelovanje v preddeliktualnih situacijah .................... 282 6. Opazovanje njihovega delovanja - tipološka klasifikacija ... 283 7. Kriminalna "dvojica" ali "trojica" ......................... 284 8. Različnost prispevkov - opredeljevanje vlog ................ 286 9. Raziskovanje in področje znanosti vpletenih induktologlja 288 LITERATURA ...................................................... 292 PRILOGE IZVLEČEK PREDGOVOR Z raziskavo načenjamo nekatere oblike in načine sodelovanja v socio-psihodinamičnem razvoju kaznivega dejanja, saj so v nepravnih družboslovnih disciplinah, ki obravnavajo človeško odklonsko vedenje, docela zanemarjene. Čeprav se v zadnjem desetletju močno ukvarjajo, tako v kriminologiji, kot v viktimologiji in še posebej v psihologiji z interakcionističnim lotevanjem odnosov med ljudmi, so ta preučevanja, kolikor zadevajo kazniva dejanja, vendarle obstala na ravni razmerij med storilcem in žrtvijo, kot najbolj očitnima nosilcema pojava. V tej študiji pa raziskujemo doslej manj poznano, oziroma sploh nenačeto vlogo "vpletenih", ki se "kazenski dvojici", to je storilcu in žrtvi pridružujejo in z njima, če nastopajo, predstavljajo triadično razmerje iz katerega kasneje nastaja kazniva posledica. Ta trihotomnost pa lahko v marsičem spreminja poglede zlasti na etiološko problematiko in teoretične razlage deviantnosti. Z vlogo tretjih, poleg vlog žrtve in storilca, o katerih sta se razvili posebni znanosti, pojmujemo različne dejavnosti, vplive in prispevanja. ki privedejo do kaznivega dejanja, ne da bi se njihovi izvajalci neposredno vmešavali v ustvarjanje dogodka. Pomen "vpletenih", ki jih tako tudi imenujemo, je v tem, da s svojim sodelovanjem, kakorkoli povzroče predvsem odločitev pri drugih, da pride do kaznivega dejanja ali zanj pripravijo ugoden položaj, ne glede na to ali delujejo na oba udeleženca v kasnejšem paru ali samo na enega izmed njiju. Pomen "vpletenih" je pri kaznivih dejanjih, ki nastajajo iz konfliktnih odnosajev med ljudmi in neredko tudi pri drugi kriminaliteti tolikšen, da bi lahko rekli, da je posledica nastala sploh zaradi njih, medtem ko sami večinoma ostajajo v ozadju. V tem pa je zanimivost in nevarnost njihovega pomena, ki ga ni mogoče prezreti, ne pri kaznivem, ne pri dopustnem človeškem obnašanju. Mi se lotevamo te vloge, pri tistem vedenju, ki je pripeljalo do odklonskosti. Prispevki "vpletenih" oseb so v etiološkem pomenu, v svoji pojavnosti in namenskosti, po stopnjah udeleženosti in tipološki različnosti po eni strani in po praktični nedosegljivosti in teoretični prezrtosti po drugijtako značilni, da se potegujemo zaradi te vloge v triadnem razmerju "kriminalne trojice" za novo področje znanja o njih, ki naj bi se imenovalo indulctologlja, kar utemeljujemo v sklepnem razmišljanju. To bi bil logičen razvoj prizadevanj za napredovanje znanja o storilcu in žrtvi ter vlog vseh tistih, ki se vpletajo med njiju, da sta postala, to kar sta, pogosto prav zaradi oseb, ki jih obravnavamo v tem raziskovanju. Storilec se namreč neredko pokaže kot žrtev s svojo žrtvij o - "vpleteni" pa kot resnični povzročitelj zla. 3 kriminologijo, viktimologijo ter induktologijo bi tako še bolj zaokroženo razvijali celovitost spoznanj o kaznivem dejanju in njegovih udeležencih - tako vidnih kot prikritih. Zahvaljujem se zlasti kazenskemu pravosodju, da je omogočilo vpogled v njihovo delovanje in vsem sodelavcem, ki so mi kakorkoli pomagali. Nosilec raziskovalne naloge red.prof.dr. Janez Pečar V Ljubljani, oktobra 1984 vin SODELAVC I 1. Pisca - Janez Pečar, diplomirani pravnik, doktor znanosti, redni profesor za kriminologijo, Inštitut za kriminologijo - nosilec raziskovalne naloge - Cveto Trampuž, profesor matematike in fizike, predavatelj na FSPN, koavtor poglavja "Preučevanje povezanosti več spremenljivk] s. 270-277 2. Branje in izbor gradiva - Marija Milenkovič, višja knjižničarka Inštituta za kriminologijo, ki je opravila tudi lektoriranje, korekturna in druga opravila ter pripravila seznam literature. 3. Računalniška in druga obdelava podatkov - Boris Uderman, dipl. pravnik, bivši strokovni svetnik Inštituta za kriminologijo - Peter Kozmik, predmetni učitelj sociologije, vodja terminala FSPN - Bogo Brvar, profesor matematike in fizike, specialist kriminologije, višji predavatelj Višje šole za notranje zadeve v Ljubljani. 4. Svetovalec - Janez Kranjc, doktor pravnih znanosti, docent za rimsko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani 5. Strojepisna in druga tehnična opravila - Fani Klašnja, Inštitut za kriminologijo - Gizela Kodran 6. Risarska dela - Hočevar Ladka, RSNZ I. UVOD 1. Pojmovna opredelitev "vpletenih11 Človeštvo se je v svoji zgodovini, z mehanizmi represije do nedavnega zanimalo predvsem za storilca kaznivega dejanja in v "kriminalni dvojici" ni videlo morebitnega prispevka oškodovanca. Dolgo časa je na razmerje storilec - žrtev gledalo črno-belo in šele kasneje so v ustreznih znanostih prišli do spoznanj, da je med obema skrajnostima še neskončno veliko odtenkov; v literaturi so prej pisali o pomenu oškodovanca za nastanek dejanja, kot pa so ga na ta način strokovno obravnavali. 7, utemeljenima in kolikortoliko teoretično opredeljenima nastopoma Hentiga in Mendelsohna po letu 1948 (čeravno so že zdavnaj prej posamezni pisci, med njimi tudi Engels, načenjali določena vprašanja individualne ali družbene viktimizacije) pa se začne razvijati kriminalna (ali kriminološka) viktimologija ali znanost o pomenu,vlogi in prispevku oškodovanca pri oblikovanju storilca in kaznivega dejanja. Skoraj vse dotlej je človeštvo obsojalo le tistega, ki je ustvaril posledico in žalovalo za tistimzki ga je le-ta zadela. Kriminološka raziskovanja so obravnavala kriminaliteto večinoma enostransko, to je z zornega kota dejanja in njegovega storilca. V žrtvi so gledali predvsem mučenika in le sčasoma, toda dokaj pozno, se je kazensko pravo polagoma začelo spuščati v vprašanje pomena oškodovanca, predvsem v smislu ugotavljanja okoliščin, ki na strani storilca olajšujejo njegovo odgovornost in krivdo. Že nekaj desetletij pa žrtvam kaznivih dejanj posvečajo večjo pozornost kot prej in se zanjo bolj zanimajo, ne samo v psihološkem in biološkem ter kriminalističnem, marveč tudi v pravnem, kriminalnepolitičnem, še posebno pa kriminalnopreventivnem oziru. Prišli so namreč do spoznanj, da se zlasti pri tako imenovani personalizirani kriminaliteti, v razmerjih med storilcem kaznivega dejanja in žrtvijo hazvijajo "bio-psihično-družbene vezi" , iz katerih tako ali drugače izhajajo tudi nezaželene Glej več o tem: Ihttah: Uloga žrtve u odredjivanju delibata, s. 646, Mendelsohn: La victimologie, s. 99. posledice. Te vezi so v razmerjih subjekt - objekt ne samo teoretično, ampak tudi praktično pomembne. Prav tu, to je na razmerjih storilec-žrtev ali ob proučevanju razmerij 2 "kriminalnega para" , oziroma ob medsebojnem vplivanju in učinkovanju 3 "storilca in trpina" , je nastala in se razvija "viktimologija ali "kriminologija medsebojnih razmerijoziroma "viktimološka kriminologi-ja" , kot nekateri danes različno imenujejo znanost o "stopnji in načinu sodelovanja žrtve pri nastanku in razvoju kaznivega dejanja"^. Hkrati pa jasno in nedvoumno ugotavljajo, da je posameznik lahko postal žrtev kaznivega dejanja brez vsakršnega sodelovanja s storilcem in brez svojega prispevka pri nastanku dejanja ali pa je lahko dejanje povzročil z aktivnim prispevanjem. Viktimologija, podobno kot večina drugih znanosti, ki se ukvarjajo s človekom, uporablja zlasti številna spoznanja psihologije, psihiatrije, sociologije, kriminologije, biologije, pa tudi prava, da raziskuje najrazličnejše dejavnike, ki porajajo konfliktna družbena stanja, bodisi za žrtev bodisi za druge. V zvezi s tem pa raziskuje vloge žrtve v in njena "medosebna in družbena razmerja". 8 Problematiko žrtve so po nekaterih piscih že zdavnaj načenjali religija, filozofske smeri in prav tako literatura, zlasti klasiki: (npr. Goethe, Dostojevski) ti žrtve obravnavajo s psiholoških, moralnih, naravnih, socialno-kulturnih, bioloških in drugih strani. 9 Močneje pa je pomen žrtve poudarila italijanska pozitivistična šola z Lombrosom, Ferrijem in Garofalom. Mendelsohn: Excerpta Criminologica, s. 241, Pinatel, s. 250, Versele, s. 462. Hentig, s. 389, s. 438. Nagel, s. 245 Versele, s. 462 Schultz, s. 135 Castro Aniyar, s. 545 glej na primer: Ellenberger, s. 103, Fattah, s. 120-121 glej na primer: Ellenberger, s. 103, Fattah, Šeparovic, s. 111-123. Prav talco je Tarde v svoji "Filozofiji kazni" napadel "zakonodajne napake"; pri tem je razmišljal o premalo pozornosti motivom, ki nakazujejo pomembna razmerja med storilcem in žrtvijo. Thomas De Quincey je spoznal, da žrtev včasih lahko postane tisti, ki bi moral biti morilec. Dejal je: "Lahko vam povem za ljudi (imen ne navajam), ki so bili umorjeni v kaki temni ulici; to se ne zdi nič posebnega, toda če zadevo pogledamo nekoliko globlje, se javnost zave, da je umorjeni sam hotel oropati svojega ubijalca in ga ne nazadnje tudi umoriti, če bi bil dovolj močan". Garofalo je ugotovil, da žrtev lahko drugega izzove k napadu in da že neznatno izzivanje, odvisno od napadenega, utegne povzročiti uboj.10 Do podobnih spoznanj so prišli tudi drugi, zlasti Anselm Feurbach, P.T, desse, Bonger, Sutherland, Kinberg, Exner in drugi tako imenovani predviktimologi ter von Hentig, Mendelsohn, Ellenberger, Selling za njimi pa še dosti drugih; problematiko žrtev obravnavajo 'glede na vrsto dejanj, ki so jih morale utrpeti, npr. uboje in telesne poškodbe, posilstva in sploh seksualna kazniva dejanja, goljufije ali kakšna druga kazniva dejanja, zlasti tatvine raznih vrst, ženitovanjske prevare itd., še posebno zanimive pa so razne nezgode (accident proneness). Žrtve številnih, zlasti personaliziranih kaznivih dejanj, pogosto s svojim vedenjem in ravnanjem zavestno ali nezavestno napeljujejo k svoji lastni viktimizaciji. Zato zelo različno določajo njihov prispevek v tako imenovani viktimodinamiki. Njihova vloga je napeljevalna, vzbujevalna, provokativna, vabljiva, sodelujoča itd. Žrtve, kolikor opuščajo ukrepe, potrebne za njihovo varnost, lahko izzovejo dejanje, predčustvene vezi, ali kar privolijo v dejanje, s katerim jih ogrožajo. Tudi njihova osebnost je lahko pogosto zapeljiva, podrejena, privlačna, vabeča, očarljiva itd. S svojim vedenjem vzbujajo pri storilcu vtis, da ga mučijo, dražijo, vabijo, mu nagajajo, ga ogrožajo, omalovažujejo, sramotijo itd., s čimer naravnost izzivajo reakcijo. Nekateri ljudje navedeno po Wolfgangu, s. 246-247. so že po svojih načinih komunikacij z drugimi agresivnotiranski, gospodovalni, žele manipulirati z drugimi, si jih podrejati, želijo biti več kot drugi ali v središču pozornosti, s čimer povzročijo nesprejemanje, odklanjanje, odpor, če ne celo sovražnost in odkrito nasilnost, verbalno ali fizično. Žrtve kaznivih dejanj, predvsem pri personalizirani kriminaliteti in medsebojnih razmerjih "kriminalnega para" niso vedno "pasivni sub je kt ""*""*" kaznivega dejanja, ampak čestokrat njegov dejavni nosilec in glavni povzročitelj/s svojimi osebnimi (notranjimi biopsihofizičnimi) pa tudi zunanjimi (družinskimi, moralnimi, socialnimi) lastnostmi ustvarjajo pri drugih potrebo, da bi jim vrnili "izzivanje" z vzvratnim ogrožanjem, oškodovanjem, poškodovanjem, ali celo uničenjem. Razmerja med obema v "kriminalnem paru" so lahko dolgotrajna, kratkotrajna ali celo trenutna, javna in prikrita, nasilna in nenasilna, stalna, občasna ali naključna. Pogosto niso docela jasna in ugotovljiva psihična razmerja, antagonistični odnosi itd., kajti zgodi se, da po dogodku preživi le eden izmed kazenske dvojice in tako ostaja marsikaj o sožitju in sovraštvu med njima popolnoma nejasno, psihološke avtopsije žrtve pa ni mogoče več opraviti, ker je zgubila življenje. "V paru storilec - žrtev" obstajajo biopsihosocialne vezi in tke se mreža razmerij iz katerih izhaja agresija. Pogosto je potek teh interakcij tako zapleten, da je težko zanesljivo določiti mejo med obema 12 protagonistoma in razločevati tistega, ki žali od tistega, ki je žaljen" (do takih zaključkov še posebej prihaja ta raziskava, zlasti v primerih t.im. verbalnega nasilja). Žrtev kaznivega dejanja je torej druga stran obraza, ki se nam kaže v njegovem raziskovanju in ugotavljanju razmerij obeh plati v kazenski dvojici. Ta stran je toliko bolj pomembna, še je treba raziskovati skrivnosti ljudi, ki so živeli skupaj in so njihovi stiki določeni z nastajanjem čustvenih in drugih gmotnih vezi in povrhu še z njihovimi Versele, s. 462 Pattah, s. 646-647 - 5 - 13 posebnostmi. Zato pravi Schultz ; "Napadalec in žrtev nista vedno nasprotna, napadalec ni vedno kriv in žrtev ni vedno nedolžna". Teoretična viktimologija.se je do nedavnega ukvarjala le z žrtvijo, poleg kriminologije, ki se posveča predvsem storilcu. Toda v življenju in v razmerju med ljudmi, tudi v kriminalnem paru^vstopajo še druge osebe, ki pogosto niso brez pomena in vlog: - ne za nastanek in naravo razmerij med možnim storilcem in njegovo žrtvijo, in - ne za povzročitev pojava kot posledice razmerij med njima. Ti "tretji", ki smo jih imenovali "vpleteni", dopolnjujejo predstavo o razvoju biopsihosicialnih razmerij kakorkoli sodelujočih v kaznivem dejanju. Nastopajo in imajo svoje vloge skoraj pri vseh dogodkih, ki niso izključno posledica razmerij med eno samo vlogo storilca, ali eno samo vlogo žrtve (čeravno je bilo na eni ali drugi plati več sodelujočih). Po tem "modelu" se razmerjem med žrtvijo in storilcem pridružujejo še vloge vpletenih, z njihovimi tako ali drugače spoznavnimi sestavinami prispevanja, ki sta jih dokaj prezrla tako viktimologija kot kriminologija, manj pa kaznovalno pravo. Teoretično zanimanje za to problematiko, toda ne s plati neposredne vpletenosti, se je razmahnilo z umorom mlade Kitty Genovese v noči od 13. do 14. maja 1964, ko je 38 Newyorčanov v njeni soseščini ob deliričnem kričanju žrtve na pomoč, nezainteresirano opazovalo 40 min. trajajoči napad in usmrtitev žrtve, preden se je nekdo spomnil, da je poklical policijo, ne da bi medtem kdorkoli karkoli storil v korist ubite. Dogodek je bil povod za teoretično razpravljanje in prenekatero raziskovanje t.im. "nedolžnih opazovalcev", ki ohrabrujejo storilca s svojo nedejavnostjo in neprizadetostjo. Nastal je pojem, "nedolžnih opazovalcev"1^, ki nimajo vloge sodelujočih in so izven obsega viktimo-genih razmerij in pravzaprav le navzoči na kraju dejanja. Schultz, s. 136-137 glej zlasti Scheleff: The Bystander Kot nosilec viktimološkega dela raziskave "Uboji na Slovenskem" pa je pisec prišel do spoznanja o različnih pomenih sodelovanja tretjih oseb pri razmerjih "kriminalnega para" in njihovi vlogi pri nastanku in posledici pojava, ki pa nikakor ni "nedolžna", ampak močno angažirana v pomoči, napeljevanju, organiziranju in podobnih oblikah, ki pa jih doslej nista omenjali ne kriminologija, ne viktimologija. To vlogo tretjih oseb smo imenovali "vpleteni opazovalci" zaradi narave njihovega prispevka v dinamiki oziroma viktimogenezi razmerij kriminalne dvojice. Le-ti se vključujejo v razvoj razmerij od začetka ali kasneje in je njihov pomen lahko izreden, če ne ključen za posledico. V viktimološkem delu raziskovanja ubojev, smo prišli do ugotovitev, da se viktimogena razmerja razvijajo ne samo znotraj kriminalnega para, marveč širše, tako da so v viktimogenezi oziroma kriminogenezi z različnimi prispevki šodelovali tudi drugi. Le ti pogosto že od začetka delujejo na eni ali drugi strani "kriminalne dvojice" in oblikujejo njuna razmerja s podpihovanjem, hujskanjem, ščuvanjem, napeljevanjem, napletanjem, pomočjo, organiziranjem ali kako drugače spreminjajo njuna razmerja v ljubosumnost, maščevanje, hudoželjnost, koristoljubnost itd. Pri tem pa imajo pogosto sami svoje interese, ki jih žele uresničiti z vplivanjem na eni ali drugi strani. V takih vlogah,s katerimi se dejavno vključujejo v dinamiko medosebnih razmerij kasnejšega storilca ali žrtve, nikakor ne ostajajo pasivni in nedolžni opazovalci, marveč so aktivni dejavniki v spletu skupnega delovanja vseh, pri kaznivem dejanju sodelujočih ljudi. Vloga teh tretjih oseb je v dinamiki skupinskih interakcij po svoje bolj določena v kazenskem pravu kot inštitut organiziranja, pomoči in napeljevanja kot pa v znanostih, ki se ukvarjajo z etiološko problematiko nastajanja kriminalnega oziroma sploh odklonskega vedenja. Toda ne glede na to je njihova odgovornost za posledico slabo poudarjena in jih večina ostaja izven področja kazenske odgovornosti. Njihove vloge so pretežno bodisi nezadostno ugotovljene in preiskane, bodisi pozabljene. V nekem smislu ostajajo v ozadju obeh glavnih protagonistov in so najčešče nedosegljivi. Čeprav ne kaže razširjati t.im. "kriminalne zone" na težko dosegljivo in dokazljivo ravnanje, pa bi zagotovo moral biti viktimološki kriminološki koncept zanje širši od pravnega. Ta spoznanja potrjuje znatna količina znanja, ki ga imamo v tem trenutku o biopsihosocialni dinamiki kazenske dvojice. Dejavna vloga tretjih, ob kriminalnem paru vpletenih oseb je dokaj raznovrstna. Njihov prispevek je tolikšen: da do posledice sploh pride, da do nje pride samo zaradi njih, da pride hitreje kot bi sicer, če se ne bi vpletali v položaje v katerih je nastala itd. Podobno je sicer v vseh razmerjih med ljudmi, v katere se vpletajo tretji zaradi pozitivnih nasledkov, zaradi korekcije odnosov med njimi in sploh za doseganje kakšnih dobrin, vrednot, koristi, interesov itd. Zatorej delovanje tretjih v kaznivem delovanju ni izjemno, njihov prispevek je pač v tem, da se vpletajo v razmerja, ki prinašajo negativne škodljive in sploh kaznive posledice in da ima taka njihova vloga negativni predznak, ker je tudi dejanje^do katerega je prišlo v razmerju storilec - žrtev,zavržno dejanje. Viktimologija in kriminologija pa sta obravnavanje teh vlog zanemarjali in še nista prišli do tega kar raziskujemo oziroma načenjamo s to študijo. Naša začetna spoznanja o dopolnitvi dinamike kriminalnega para z vlogo tretjih oseb, ki pa so izhajala iz raziskovanja ubojev^, so najprej dobila svojo afirmacijo na prvem mednarodnem viktimološkem simpoziju leta 1973 v Jeruzalemu in v nekaterih kasnejših ugotovitvah tujih piscev. Takole pravi Leon S, Sheleff v svoji knjigi Bystander ."Druga pomembna in edinstvena vrsta raziskav je bila tista, ki jo je opravil Pečar v svojih raziskavah o kriminaliteti v Jugoslaviji. Z analiziranjem narave razmerij med storilcem in žrtvijo pri ubojih (po metodi, ki jo je prvi zasnoval Wolfgang) je Pečar opazil, da na interakcijo med tema dvema glavnima udeležencema zločina često odločilno vpliva vedenje tretjih oseb, ki jih Pečar označuje kot "vpleteni opazovalci". V mnogih primerih je bilo ravno njihovo vedenje v začetnem razvoju dogodkov The Bystender, Lexington Boolcs 1978, s. 56, prevedla Ivaniča Šket, Inštitut za kriminologijo tisto, ki je sprožilo pospešitev ali povzročitev zločina. Medtem ko je Wolfgang v svoji raziskavi doprinesel izreden prispevek k viktimo-logiji s tem, da je empirično pokazal kako so bile v mnogih primerih ubojev ravno žrtve tiste, ki so nosile glavno odgovornost za interakcijo pred zločinom in ki je končno pripeljala do njega, (ravno žrtve so bile tiste, ki so bile največkrat vinjene, ki so spremenile besedni prepir v fizično nasilje, ki so zavračale, da bi jih pomirili) pa je Pečar pokazal, da z bolj poglobljenim preiskovanjem najpomembnejše interakcije lahko vidimo, da je v mnogih primerih osnovo za zločin dala s kakšnim predhodnim izzivanjem ravno tretja oseba, ki je kasneje kot opazovalec imela le manjšo vlogo. V nekaterih primerih navaja primere ubojev, storjene v domačem okolju, pri katerih je prvotno provokacijo, ki je pripeljala h končnemp dejanju nasilja, sprožil član družine, ki ni bil niti žrtev, niti storilec, katerega vedenje pa je povzročilo najbolj nasilno interakcijo med drugimi člani. Pečar prepričljivo zagovarja stališče, da če je cilj vilctimologije povečati zavest o zločinu kot o interakcijskem pojavu, je potrebno tudi raziskovati vloge vpletenih opazovalcev pri zločinu, ne le zaradi možnega preprečevali ja marveč tudi zaradi možnega sodelovanja le-teh. Kot kaže, se je Pečar dotaknil velikega neraziskanega področja kriminološkega in viktimološkega raziskovanja, vendar do sedaj ni bilo nobenega nadaljevanja tega pionirskega pristopa". Gilbert Geis piše v elaboratu; Orime victims and victim comperisation programs str. 23. naslednje. "... Pečar je poudaril pomembnost tretje strani, imenovane "vpleteni opazovalci", ki včasih navdihujejo storilca li lotiti se kaznivega dejanja... 16 W.H, Nagel omenja razprave o kriminalni trojki z jeruzalemskega viktimološkega simpozija in ugotavlja "med pisci je bil imenovan Pečar, ki je podal nekaj primerov sodelovanja ali celo oblikovanja razmer vodečih do kaznivega dejanja..." Nagel, W.H.: Structural victimization, International Journal of Criminology and Penology, 2/1974/2, s. 14. Podobno se problematike t.im. "criminal triad" torej ne več "kazenske dvojice" oziroma storilca - žrtve, ampak kazenske ali kriminalne trojice to so: storilec - žrtev - vpleteni, ki so uvedeni z našim prispevkom, 17 lotevajo v Das Verbrechensopfer: Ein Header zur Viktimologie , kjer je rešeno: "Pečar posebej navaja primere kako tretji prispevajo k nastajanju pogojev za kaznivo dejanje... Določena kazniva dejanja naravnost potrebujejo sestavine tretje strani..." Pojmovno je torej vloga tretjih oseb v nastanku kaznivega dejanja nakazana in potrjena na mednarodni ravni in tudi kot vsebinski prispevek k viktimološko kriminološkemu obravnavanju razširjena od kriminalne dvojice na morebitno kazensko trojko. Toda v katero dejanje se vpletajo, kako, s čim, s kakšno motiviranostjo, na kateri strani itd. pa so še dokaj nepojasnjena vprašanja. 2. Namen Ker je torej razmišljanje o vlogi, pomenu in prispevku "vpletenih" kot ugotavljajo tudi tuji pisci, dokaj novo in nenačeto področje v viktimo-logiji in kriminologiji, ki smo se ga lotili v Sloveniji le z raziskovanjem na ozkem pasu kriminalnega vedenja (resda le pri ubojih kot najhujšem in pretežno personaliziranem kriminalu), se samo od sebe ponuja vprašanje, kje povsod se pojavljajo tretji in kako vplivajo na nastanek pojava, v katerem so kakorkoli udeleženi. Od našega začetnega pisanja o tem je poteklo več kot desetletje. Zato smo dolžni na tem področju storiti kaj več^še posebno, ker o teh vlogah, razen o "nedolžnih" (vsaj brali nismo), ni nihče kaj več prispeval od tistega kar je nastalo pri nas. To ugotavlja tudi Scheleff v svoji knjigi Bystender. Doslej tudi ni bilo ugodne priložnosti, da bi celoviteje načeli raziskovati "vpletene opazovalce" kot smo jih imenovali v viktimološkem delu raziskovanja "Uboji na Slovenskem", Čeprav eno samo raziskovanje na dokaj novem področju ne more odkriti vse "resnice", ker gre pri tem za pomembno etiološko in fenomenološko Izdajatelj Ferdinand Kirchoff, Klaus Sesser, Bochum, 1979, s, 69. 10 - problematiko, za različna viktimološka, kriminološka, psihološka, sociološka in nekatera druga spoznanja, pa za analizo psihodinamike razmerij, ne le kriminalnega para, ampak vsaj "kazenske trojice", za razne odnose v družbeni realnosti itd. tja do tipologije vpletenih, skušamo raziskovanje zastaviti vendarle nekoliko celoviteje predvsem z naslednjimi nameni: - Kakšne vloge sploh imajo vpleteni v kriminaliteti, ki nastaja iz osebnih razmerij ljudi med seboj (kajti doslej vemo le nekaj o ubojih). - Ali se lahko in kako se pojavljajo pri kaznivih dejanjih, pri katerih ne gre za osebna razmerja. - Ali so mogoče njihove vloge tudi pri drugih kaznivih dejanjih z "udeležbo" in sploh v "skupinski deviantnosti" še zlasti pri gospodarskem kriminalu, podjetniškoposlovni kriminaliteti, kriminalu v poklicu itd. - Oziroma bolje rečeno, ali je in kakšna je njihova vloga, poleg konvencionalne in nasilniške kriminalitete še pri gospodarski, spolni in politični in še kaki drugi, in to individualna in skupinska. - V katerih fazah in stopnjah razvoja "psihodinamike razmerij" med storilcem in žrtvijo nastopajo s svojimi vlogami oziroma prispevki, ali pri tem vztrajajo ali izstopajo, oziroma kakšni so njihovi morebitni prispevki pred, med in po posledici. - Ali kaže^glede na vrsto oškodovancev (žrtev) in udeležbo vpletenih v model "kriminalnega para", po ja sn j e va ti njihov pomen tudi z zornega kota primarne, sekundarne in terciarne viktimizacije, - Če so poznavanja prispevkov žrtev in dosežki viktimologije sploh pomembni za Icriminalnopreventivno in družbenosamozaščitno ukrepanje, koliko pri zatiranju in omejevanju odklonskosti lahko prispevajo dognanja o vlogi vpletenih, ki so včasih sploh glavni protagonisti za nastanek pojavov, pri čemer brez njih ne bi bilo ne žrtve ne storilcev, - Koliko je mogoče spoznanja o vpletenih, bodisi kot določenemu dopolnilu znanja o kazenski dvojici bodisi kot morebitnemu modelu "kriminalne trojice" teoretično posplošiti kot prispevek k viktimologiji ali kriminologiji (odvisno od koncepta ali je viktimologija samostojna znanost ali del kriminologije), Lahko pa se zgodi, da je pomen vpletenih tolikšen, da bi utegnil privesti do nove discipline. Kolikor upoštevamo zgoraj omenjena izhodišča hkrati tudi kot okvir, v katerem raziskujemo to vprašanje, potem bi lahko rekli, da ima naše prizadevanje svojo uporabnost predvsem v dveh smereh, in to praktično in teoretično. a) Praktični pomen Raziskovanje vpletenih se ukvarja z določenim delom "udeležencev" pri kaznivih dejanjih, ki pa so z ustreznimi prispevki vidni tudi pri gospodarskih prestopkih in prekrških,oziroma pri prekrških zoper javni red in mir,oziroma pri kakršnikoli dejavnostiypri kateri stopajo ljudje v medsebojna razmerja, ki prinašajo določene posledice. Kas zanimajo negativne, škodljive posledice^oziroma vedenje ki je sankcionirano kot nesprejemljivo. S tem vedenjem in tudi posledicami se ukvarjajo pregonski organi, zbirajo o njih ustrezna dejstva, jih obravnavajo, razsojajo ter ugotavljajo krivdo in določajo kazni. Po drugi strani pa se vrsta institucij srečuje z istimi pojavi tudi z nepregonskih stališč z namenom pomagati, svetovati, odpravljati posledice, : ki. ' so nastale itd. Glede na to je praktični pomen raziskovanja "vpletenih" dvojen: represiven in preprečevalen. Lomen v represiji. Le-ta izhaja iz zgodovinske zapuščine pogledov kazenskega pravosodja in policije na vlogo storilca, ki sta razmerje med storilcem in žrtvijo označevala črno - belo. Resda se z uvedbo olajševalnih okoliščin in viktimologijo kot znanostjo o trpečem ti odnosi spreminjajo iz črno-belega tudi v sivo kot pravi Anttila Inkeri, nekateri pa celo govore o nedolžnem storilcu kaznivega dejanja in krivi žrtvi, kazensko pravosodje ne posega dosti dlje od te klasične kriminalne dvojice. La to kažejo izredno izdelana, sicer pestra in celo nasprotujoča si teoretična izhodišča, ki imajo namen določati meje kaznivosti tistih udeležencev kaznivega dejanja, ki niso storilci ali sostorilci. Omejitve se kažejo kot zamotan mehanizem, ki postaja dosti bolj nejasen, kot pri ugotavljanju storilca in sostorilca. Toda ker je že ugotavljanje pomena vloge žrtve v genezi kriminala zanemarjeno področje, je potemtakem spoznavanje prispevkov udeležencev toliko na slabšem, še posebno ob kaznovalni politiki, ki omejuje "kriminalno cono". Toda to je lahko določeno, čeprav vprašljivo izhodišče za kaznovalno oziroma kriminalno politiko, ki pa ne velja za raziskovalno vnemo, ki mora ugotavljati dejanskost takšno kakršna je. Resnica, ki je v zvezi z vpletenimi ne poznamo dovolj pa lahko spreminja in vpliva na teoretične posplošitve znanja o udeležbi, ki v svoji praktični dejavnosti oprezno posega v "psihološke prispevke" napeljevalcev, pomagačev, organizatorjev itd. To pa je še kako lahko pomembno za oblikovanje ustreznejše kriminalne politike zoper določene nevarne skupine "udeležencev" v kriminalu, ki so prav zaradi nezanimanja zanje, čestokrat nedosegljivi in ostajajo zato v ozadju. Preprečevanje. Represivna plat obravnavanja deviantnosti je le ena izmed možnih poti za zmanjševanje motečih družbenih in individualnih pojavov. Samoupravna organiziranost naše družbenopolitične ureditve mora iskati druge izhode z raznimi nerepresivnimi sredstvi, da bi dosegla omejevanje kaznivih dejanj, prestopkov in prekrškov. To je seveda preprečevanje in družbena samozaščita, ki je pri nas dosti bolj teoretično izdelana, kot pa uresničevana v praksi. Spoznanja s področja etimologije in fenomenologije deviantnosti, pa se uporabljajo ne le za represivne družbene mehanizme in za izvajanje uradnega in družbeno dopustnega nasilja, marveč za različno preprečevanje pojavov. Le-te zadevajo : - Varovanje stvari, premoženja, dogodkov, situacij in ljudi - Spreminjanje, preprečevanje in poboljševanje ljudi - 6e je prvo tako imenovana "fizična prevencija", je drugo bolj družbeno pedagoška in propagandna dejavnost, zopet predvsem pomembna za dve glavni področji : - Zato,da ljudje ne bi delali kaznivih dejanj in sploh odklonskih Pojavov, in še bolj - Zato, da ne bi ustvarjali položajev, ki omogočajo, da jih drugi viktimizirajo (s takšnim ali drugačnim prispevkom njih samih - kot žrtev),' Praktični pomen spoznavanja vloge tretjih oseb ali t.im. vpletenih, gre dajati predvsem tej družbenopedagoški in propagandni dejavnosti, Četudi so situacije, ki v zanemarjanju fizičnega varstva vodijo k vpletenim in njihovim prispevkom na tak način, da varstvo, zavarovanje, varnost, samozaščita itd, niso vedno in povsod idealni, pa je več pričakovati od vplivanja na ustreznejše odnose med ljudmi. Zlasti na tiste, ki so antogonistični in konfliktni. Prav v tem je videti pomembnost ugotovitev o "tretjih". Nanje bi morali opozarjati kadarkoli gre za delovanje na žrtve ali storilce, kajti vpleteni se vključujejo v razmerja bodisi na eni bodisi na drugi strani. Kot taki nikoli ne obstajajo sami zase. Svojega "grešnega kozla" iščejo pri enem ali obeh v kriminalnem paru. če se torej v preprečevalni dejavnosti s katerokoli stroko kakorkoli ukvarjamo tako z žrtvami kot s storilci, ali tako z mučitelji kot s trpečimi, ne bi smeli nikoli pozabljati, da so za njimi lahko drugi, to je "vpleteni". Brez njihovega upoštevanja čestokrat ni mogoče popravljati skaljenih razmerij med ljudmi in ne poboljševati tistih, s katerimi to počenjamo. Kako to delati, ni namen tega pisanja. Jasno je le eno, korektivne posege in družbeno reakcijo pretežno doživlja le akter, vsi drugi, slasti pa žrtev in vpleteni, največkrat ostajajo v smislu poboljšanja neprizadeti, čeravno imajo morda v genezi pojava bistveno vlogo. Zato vblja o tem razmišljati tudi glede preprečevalne dejavnosti in za različno Vzgojnopedagoško, organizacijsko in poboljševalno rabo v vseh disciplin nah, ki pri tem nastopajo. b) Teoretični pomen 7‘ "vpletenimi" (izraz morda ni najboljši, toda pridobil si je mednarodno priznanje ) se začenjajo teoretična razmišljanja, ki ne obsegajo le kazenske oziroma kriminalne dvojice kot konvencionalnega objekta bodisi kriminologije bodisi viktimologije. Z njimi se odpira novo področje, ki so ga z našim prispevkom, nekajkrat omenjanim od tujih in domačih referentov, potrdili na 1. mednarodnem viktimološkem simpoziju, ki je potekal od 2, - 6.septembra 1973 v Jeruzalemu. Med 18 sklepi in priporočili je bilo med drugim poudarjeno tudi naslednje: "Focus should expanded from the "tv/odimensional" person to person interaction to thè three or more multidiszenzional one, thus including thè bystender and other relevant persons". He glede na to kako jih omenjamo : vpleteni opazovalci (involved bystender), tretji (third party), kriminalna trojica (criminal tryad ) itd. se z njimi odpira novo, docela nedotaknjeno področje bodisi vik-timologije bodisi kriminologije, ali pa se z njimi nakazuje nova disciplina, poleg obeh imenovanih. Že zdaj je mogoče videti pomen dognanj o vpletenih predvsem z dveh pia ti : Z zornega kota kaznovalnega prava in v morebitnem dopolnjevanju, spreminjanju ali utrjevanju, določenih obstoječih teorij o "udeležbi v ožjem smislu". Večina teh teorij je nastajala v času, ko so njihovi zagovorniki še bolj malo vedeli o žrtvi in dinamičnih razmerjih med njo in storilcem, vendar so morali zaradi prakse računati z različnimi oblikami pomoči, napeljevanja in organiziranja pri storitvi kaznivega dejanja. Teorije so nastajale pretežno intuitivno, izkustveno, brez so raziskovalnega dela in/hajvečkrat naravnane na nekakšno sostorilstvo, kot prispevek na strani storilca. Danes pa teoretično razmišljamo o tri in več dimenzionalni vlogi v sodelovanju pri nastajanju kaznivega dejanja. Prav zaradi tega trdijo teoretiki s področja kaznovalnega prava, da nobena teorija o udeležbi ni popolna. Skoraj vsako je treba v danih situacijah dopolnjevati s kako drugo. Skoraj nobena ni za vse položaje, vsaki nekaj manjka, čeravno vsaka le ponuja nekaj izhodišč. To seveda močno vpliva na praktično delo preiskovalca, tožilca in sodnika, ki se zato lahko izogibajo zamotanemu ugotavljanju in vrednotenju "udeležencev Victimology: A Hew Focus, I. s. 209 v ožjem smislu" in prav zato verjetno ostajajo "vpleteni" največkrat nedotaknjeni v ozadju, potem ko so potisnili v ospredje bodisi svojega storilca bodisi svojo žrtev. - Druga plat pa je seveda teoretični prispevek o pomenu "tretjih" k zna-nostim o.človeškemu vedenju, o skupinski dinamiki zlasti pri emocionalnem kriminalu, o psiholoških sokrivcih, o triadnem ciklusu, v katerem naj ne bi šlo za omalovaževanje obeh glavnih protagonistov, podobno kot so nekateri očitali viktimologiji, da je postala umetnost sramotenja žrtev itd. Ha jbrž bomo pokazali, da geneza pojava čestokrat ne izhaja iz storilca in ne iz žrtve, marveč prihaja od vpletenih. S tem pa lahko zgubljajo na svoji vrednosti marsikatere kriminološke vzročnostne teorije. čeprav ne gojimo pretenzij o rekonceptualizaciji izhodišč o genezi zlasti personaliziranega kriminala, se vendar doslej še nihče ni ukvarjal z vlogami tretjih oseb v nastanku deviantnosti, zlasti kadar je glavni protagonist in akter, ki ga doslej zadevajo vsa etiološka spoznanja, v bistvu zmanipuliran od tretjega, ki je v ospredje potisnil še žrtev. 2 2 enim samim raziskovanjem je mogoče odpreti le omejen obseg problematike vpletenih, toda začetek je vendarle tu. 3. Metoda ke v uvodu moramo pojasniti, da smo raziskovanje od vsega začetka nameravali opraviti diskretno, upoštevajoč etičnost zbiranja podatkov in obravnavanja tovrstne problematike. Za tako izhodišče so nas navajali naslednji razlogi : - "Vpleteni" so izbrani po naših, za raziskovanje pripravljenih vikti-mološkokriminoloških izhodiščih, ki se seveda močno razlikujejo od Pravnoteoretičnih, oziroma v kazenskem pravu določenih stališčih. ” v konkretnem kazenskem postopku je pomen tretjih oseb ali vpletenih le bolj poredko določljiv z institucijo pomagača, napeljevalca in kdaj pa kdaj organizatorja. Te osebe le včasih prihajajo iz ozadja tudi zaradi tega, ker so pri nas uporabljene teorije, po katerih - 16 se ravna praksa, relativno omejujoče. Zato ob vseh, kakorkoli "sodelujočih" pri kaznivem dejanju, procesualizirajo le omejeno število oseb, ki prispevajo k nastanku pojava. - Z raziskavo želimo spoznati "resničnost" prispevkov vpletenih in dejanskost njihove vloge, zaradi česar se ne moremo zadovoljiti s pravnoteoretičnimi opredelitvami njihove vloge. Zato smo v raziskavi, že pri zbiranju podatkov upoštevali, ne le njihov telesni in materialni, marveč tudi psihološki in kak drug pomen, s katerim so kakorkoli vplivali na enega izmed obeh, ali kar na oba v "kriminalnem paru". - V raziskavi smo jih, ob pomenu njihove vloge in glede na njihovo nevarnost, morali vrednotiti skupaj z žrtvijo in storilcem kot kriminalno trojico (criminal tryad), kar je že samo po sebi razširjen koncept opazovanja pri kaznivem dejanju sodelujočih oseb. - Vsaj okoli 90 /3 tovrstnih ljudi v kazenskem postopku formalno (ne moremo reči dejansko) ni zaznamovanih s to vlogo in jih ne zadeva kazenska odgovornost. Z neposrednim spraševanjem "vpletenih" pa ne bi bilo etično in moralno toliko let kasneje pri njih vzbujati občutke krivde in morebitne odgovornosti: - ker sta se jima morda že polegli, kolikor so ju sploh čutili - ker ju ne bi imelo smisla vzbujati, če morebiti takih občutkov zaradi svojih vrednot in drugih okoliščin sploh niso gojili, in - ker so lahko svoj "prispevek" racionalizirali z zavrnitvijo odgo-govornosti in krivde na oba v paru. ~ Zato jih nismo spraševali neposredno in osebno, ampak smo podatke sami zbrali iz obstoječega gradiva posameznih sodnih spisov oziroma kazenskih zadev. Menimo, da bi naleteli na zelo neugoden odmev, če bi se s anketiranjem pojavljali pri "domnevno" vpletenih ljudeh in od njih iskali podatke o njihovih razmerjih z drugimi, jih spraševali za diskretnosti(morebiti se vpričo drugih) za razne vrste stikov (tudi spolne, ljubezenske 3-td. ), ge obračali h kateri, njim sovražni osebi, jih "mučili" s spomini in "brskali" po njihovi preteklosti, čustvih, krivdi, odgovornosti i-bd., ker so vse to verjetno raje poskušali potisniti v podzavest ali Pa preprosto pozabiti. Zato so bili sodni spisi oziroma sodbe prve in druge stopnje najprimernejše gradivo za iskanje podatkov o ljudeh, ki bi jim kakorkoli po naših izhodiščih lahko "naprtili" udeležbo pri kaznivem dejanju, pa jim je to "lastnost" sodišče pretežno spregledalo. Ta "spregled" je bil za nas najbolj kritična točka, onstran katere smo iskali "vpletene". Tisti, ki jih je kot take ovrednotilo in obravnavalo sodišče, sploh niso bili problem. Le-te smo preprosto vnesli v izbor. Najbolj odgovorno delo je bilo izven tega obsega. Zadevalo je iskanje "vpletenih" v množici ljudi, ki so bili kakorkoli navedeni v kazenskem postopku oziroma ustreznem gradivu. Z operacionalno opredelitvijo njihove vloge, kot sestavine ali dejavnika "kazenske trojice" in prispevkov v biopsihosocialni dinamiki razmerij med udeleženci kaznivega dejanja smo določili njihov pomen v ekstenzivnem smislu za našo rabo takole. Če ne bi bili gledalci in opazovalci razmerij v kriminalnem paru^morajo imeti pri tem svojo vlogo, ki jih opredeljuje kot take. Tu pa imajo bolj ali manj viden prispevek, ne morejo ostati samo na ravni ob strani stoječih in ravnodušnih. Zato postajajo "vpleteni", ker se kakorkoli vključujejo v trojico. Žrtev in storilec nista več "par" oziroma temeljni osebi za viktimologijo in kriminologijo,■marveč je ta biopsihosocialna dinamika trodimenzionirana, ne poteka več izmenoma le med mučiteljem in trpečim, akterjem in žrtvijo, ampak postaja to razmerje dosti bolj zamotano in večstransko. Čeprav kasneje imenujemo to vlogo samo z izrazom "vpleteni", jih v začetku raziskovanja še vedno opredeljujemo kot "vpletene opazovalce". Toda kasneje se je pokazalo, .da je to določena abstrakcija, ki jo je treba glede na prispevnost "vpletenih" zanemariti. Definicijsko jih za začetek opredeljujemo takole. ^Opazovalni"T kar je manj pomembno, so predvsem zato, ker v nekem smislu vendarle opazujejo, gledajo, zaznavajo, ocenjujejo, vrednotijo itd. določene dogodke med dvema osebama, izmed katerih bo kasneje ena 18 - žrtev, druga pa storilec kaznivega dejanja (vsaka od teh vlog ima lahko tudi več protagonistov). Poznavajo njuna razmerja, čestokrat v podrobnostih, morda tudi odvisno od tega ali gre za fazo pred, med in po kaznivem dejanju. Podrobnosti poznavanja njunih razmerij (ali vsaj enega izmed njuju), morebitna čustvena, materialna, socialna ali kakšna drugačna nadmočnost, pomembnost, priložnost itd. pa jim daje možnost vplivanja na delovanje obeh. Ker pa ne gre le za to (spričo njihovega prispevka ) jih imenujemo "vpleteni", kar je ključno zanje, zlasti, ker ne obstajajo na ravni "nedolžnih opazovalcev". Najčešče se ne pridružujejo končni posledici, niso povsem ravnodušni bodisi do enega bodisi do obeh v kriminalnem paru (pri obojestranski personalizirani kriminaliteti) pa pogosto tudi ne do bistva konfliktnega razmerja. Pogosto so sami zainteresirani za razplet položaja, udeleženi pri njegovem izidu, rešitvi itd. Dostikrat pa so sploh povzročitelji, organizatorji, vzpodbujevalci, snovalci spora, dejanja, dogodka, priložnosti itd. Včasih so osrednja figura konflikta in spopad ali pojav sploh,se začne zaradi njih. Če njih in razmerij, ki jih ustvarjajo ne bi bilo, tudi ne bi prišlo do posledice, ne bi bilo žrtve in določena oseba sploh ne bi postala storilec kaznivega dejanja. S svojim prispevanjem, ki je lahko tudi strinjanje, navdihovanje, razumevanje, spodbujevanje, napeljevanje, navduševanje itd. izraženo na različne načine duševnega, čustvenega, telesnega, materialnega ali kakšnega drugačnega nakazovanja poti, lahko bistveno prispevajo k razvoju določenih razmerij. Pri tem pa večinoma ostajajo v ozadju neopaženi, neomadeževani, moralnim obsodbam in zaznamovanju neizpostavijeni in prikriti, kajti posledica je nastala izven dosega njihovega fizičnega delovanja. Pravosodje jih večinoma pušča vnemar in njihov prispevek je pogosto težko ugotovljiv in dokazljiv. Ker tako postajajo dejavni v svojih vlogah, dobivajo svoj pomen za oblikovanje razmerij, ki potekajo v kazenski trojici in jih zato moramo upravičeno upoštevati kot enakopravnega partnerja v etiologiji kriminalitete (pri kateri se pojavljajo). 4. Gradivo Problematika "vpletenih" oseb ali udeležencev kaznivega dejanja v tem smislu je po svoji vsebinski razsežnosti take narave, da jim moramo posvetiti posebno pozornost. Čeravno, kot njihov pomen ne more ostati brez posledic, ne za znanost, ne za prakso, vendarle ni mogoče pričakovati, da bi z eno raziskavo vzbudili zanimanje širšega kroga.uporabnikov. To se verjetno ne dogaja z nobenim družboslovnim raziskovanjem, razen morda s tistim, za katerega mislijo, da bi v najkrajšem času pomagalo družbi iz zagat, v katere je prišla v bližnji preteklosti. Zato smo upoštevali predvsem dvoje izhodišč : - da pridemo do podatkov o problematiki na čimbolj optimalen način, kajti če je za kakršnokoli kriminalno zadeVo popolnoma jasno, da brez žrtve ni storilca in da ima vsak storilec svojo žrtev, takšno ali drugačno, potem za "vpletene" to izhodišče ne drži. Takšna gotovost za "tretje", za "vpletene", za situacije v katerih gre za "trojice" itd. ni določena vnaprej. Treba jih je šele pozorno iskati. - da čimveč težavnega in mukotrpnega iskanja podatkov opravimo sami v lastni hiši, s čim manj ljudmi in sicer zopet iz dveh razlogov; da bo s tem čimmanj stroškov in da bo majhno število zbiralcev podatkov uporabljalo enotna merila za vrednotenje, kdo je po določenih izhodiščih lahko še "vpleteni", in kdo ne pride več v poštev, ker je njegova udeležba tudi v psihološkem smislu tako oddaljena, da nima nobenega v'pl e va na kogarkoli v kazenski dvojici, To pripovedujemo tudi zaradi tega ker bi v izobilju denarja, časa in delovne zmogljivosti verjetno ubrali še kakšno drugo pot in ne le najbolj optimalne. Morda bi se bilo treba v ugodnejšem položaju za globlje raziskovanje vpletenih vendarle odločiti za kakšne dodatne sociometrične, socialnopsihološke, psihodinamične in še kake druge prijeme ugotavljanja vplivov in povezav ter njunih posledic za razmerja med ljudmi. Zato se zavedamo, da s tem začetnim raziskovanjem vloge vpletenih v viktimolcriminogenezi nismo mogli reči zadnje besede, da bo potrebnih še dosti naporov, da bi o njih vedeli toliko kolikor danes ve vikti-mologija o žrtvi, kaj šele, da bi prišli na raven tistega, kar je v kriminologiji znanega o storilcu kaznivega dejanja. Toda teorije, ki jih ima, so naravnane le nanj, brez upoštevanja prispevka drugih pri njegovi odločitvi za "prehod na dejanje" (Pinatel). To v nobenem primeru ni opravičilo pred kritiko ali morebitnim nezadovoljstvom bralcev, če bi bila njihova pričakovanja večja od naših pravkar opisanih zmogljivosti. Želimo le opozoriti na težave raziskovalnega dela sploh, družboslovnega s 'skromnimi sredstvi pa še posebej. Te okoliščine predvsem materialne narave in pa diskretnost samega zbiranja podatkov o ljudeh, ki jih z osebnimi stiki ne smemo stigmatizirati kot "udeležence", ker v večini primerov take sodbe niso bili delež ni s kazenskim postopkom, so vsekakor vplivale na izbor in obseg podatkov Zato nam je moral biti sodni spis oz. sodba prve in druge stopnje poglavitni in temeljni vir, s katerim smo prišli do podatkov o "vpletenih". Hkrati s tem pa smo zbirali ustrezne podatke iz kriminalne kazuietike "črnih kronik" v dnevnem časopisju, iz opisov posameznih zadev v strokovnih revijah in iz domače in tuje literature, če se je ukvarjala s Problematiko, ki je zadevala zlasti psihodinamske razmere v paru ali v skupini. Tudi pri tem se nam je potrdilo spoznanje, da je problematika, ki jo načenjamo res zanemarjeno področje. ker so kazenske zadeve le eno izmed področij, ki izhaja iz kaznovalnega Prava in posledica dejavnosti družbeno nadzornih mehanizmov le zoper kriminaliteto, bi kdo utegnil pomisliti, zakaj se nismo lotili še drugih deviantnih pojavov sankcioniranih v naši družbi. To bi lahko bili gospodarski prestopki in prekrški in še posebej prekrški zoper red in mir. Tudi mi smo pomislili na to, pa smo hitro spoznali kot prvo : da obstoječe gradivo ne nudi nobenih možnosti, da bi z njim prišli do zadostne količine podatkov; in kot drugo : človeške odklonske dejavnosti so si zelo Podobne, ne glede na to ali gre za neznatnej še ali nevarnejše pojave. Hazločki so predvsem v intenziteti in v posledici. Če je torej tako, potem je optimalno raziskovati tisto področje deviantnosti, ki je na splošno najhujše (in ki je pravno najbolj urejeno in najbolj ustrezno evidentirano). To pa je (vsaj največkrat) kaznivo dejanje oziroma kriminal nasploh. a) Predmet opazovanja Sodni spis oziroma končni izdelek kazenskega postopka - to je sodba, zagotovo nista najboljše sredstvo za zbiranje podatkov, celo ne o, žrtvi kaznivega dejanja, kot smo spoznali že pri raziskavi"Uboji na Slovenskem" Pred leti in še z marsikatero drugo. Zato se nam je znova potrdilo, da je o "tretjih" v tem gradivu še toliko manj ustreznih informacij. Toda drugega izhoda kot sodni spis ali sodba, za to, da bi prišli do ustreznih podatkov, sploh ni. Predmet našega opazovanja za to raziskavo so bili predvsem: - ljudje, to je "vpleteni", in - njihova razmerja v kriminalnem paru. Pri tem se je pokazalo, da so "vpleteni", kot jih opredeljujemo v tem uvodu bili povezani: - z enim od obeh v kazenski dvojici, to je, ali z žrtvijo ali s storilcem, ~ z obema hkrati, - z nobenim od njiju, marveč so vpletali ali povzročali situacijske konflikte v katerih je kasneje nastala določena posledica. Njihova razmerja z drugimi so zelo različna. Potekajo od nekdaj in so stalna. So od nekdaj, toda le občasna, bodisi kratkotrajna bodisi trenutna . Te okoliščine niso nepomembne za kakovost in intenzivnost delo-vafija udeležencev pri kaznivem dejanju. Izreden poudarek smo dali opisu prispevka, ki smo ga glede na ilustrativnost često tudi fotokopirali iz gradiva, za morebitno prikazovanje kazuistike in za posploševanje. 22 Osrednja vprašanja opazovanja so še: način vpletenosti, narava koris1 '• na čigavi strani je vpleteni deloval in kakšna škoda je bila z njegovim sodelovanjem povzročena. Nazadnje smo pozorno spremljali usodo vpletenih v smislu sodnega ukrepanja. Tako zbrano gradivo sicer ni omogočilo razpolaganja s številnimi varia blami, toda za tiste, za katere smo se odločili, so podatki zbrani v celoti, čeprav je na posameznih področjih predvsem najbolj pomembna kazuistika. b) Obseg (in izbor) gradiva Glede na etične pomisleke zbiranja podatkov o "vpletenih", ki zaradi svojega prispevka pri kaznivem dejanju od pristojnih državnih mehanizmov največkrat sploh niso spoznani kot taki in zaradi opisanih materialnih omejitev . je bil za raziskavo uporabljen sodni spis, oziroma v večini primerov sodba prve in druge stopnje. Drugače povedano; v poštev smo vzeli samo pritožbene primere predvsem zaradi prepričanja, da bo v bolj dvomljivih primerih, to je takih, v katerih se bodisi oškodovanec bodisi storilec ne strinjata s sodnim ukrepom več situacij, pri katerih je treba še kaj razčistiti, spremeniti, dodati ali dopolniti. V takih zadevah pa smo tudi upali, da bomo pogosteje naleteli na osebej katere bi lahko zaradi njihovega prispevka opredelili kot "vpletene". V tej raziskavi nam v nobenem primeru ni šlo za to, da bi ugotavljali, koliko je vpletenih na kakem območju ali v kakšnem obdobju. V središču naše pozornosti je vsebinski pogled na vloge teh oseb in s tem povezana vprašanja, ki pa ne segajo v problematiko koliko je česa, ker se nam to že od vsega začetka nakazuje kot iluzorno. Za nas je pomembno, kdo je vpleteni in kakšen je njegov pomen v kriminalni trojici iz viktimo-loško-kriminoloških teoretičnih in praktičnih izhodišč. Ge je naša splošna in dokazljiva ugotovitev, da so "vpleteni" v "temnem Polju", da jih mehanizmi kazenskega pravosodja ne razkrivajo, da so hjihove vloge in prispevki v genezi kriminala težko določljivi, potem je brez smisla kakršnokoli prizadevanje za spoznavanje ustreznosti njihovega števila, le-to ni odvisno le od pravkar povedanih težav, marveč tudi od doslednosti meril in nevarnosti ogrožanja življenjskih razmer v katerih se znajdejo ljudje v kakorkoli nastali kriminalni skupini. Zato je bilo zbiranje podatkov o vpletenih v bistvu tavanje v megli, iskanje "igle v kopici sena" in če smo naleteli na katerega izmed njih, smo se počutili "kakor slepa kura, ki najde zrno". Iz teh razlogov smo pregledali 6.116 zadev, kar je pomenilo vestno branje več deset tisoč strani često suhoparnega, zbirokratiziranega, slabo slovensko pisanega (so seveda tudi izjeme) besedila, da smo izsledili 572 zadev v katerih je bil udeležen kdo, ki smo ga prišteli med "vpletene". Pri tem smo spoznali, kar sicer nima velike vrednosti za samo raziskavo - pa vendarle ; delovanje naše justice, način mišljenja sodnikov, neizmerno dragost postopkov za prazen nič, blišč in bedo dokaznega postopka, nesposobnost določenih razsojevalcev za zbiranje in vrednotenje dejstev, pomembnih za kazenski postopek, pa slabo strokovno usposobljenost in neveščnost, bojazen pred obrambo, spolitiziranost obravnavanja posameznih zadev, dolgotrajnost postopkov itd.,itd. Opisano seveda ni samo posledica pomanjkljivega dela posameznikov, marveč pogosto tudi odraz pravne urejenosti obravnavanja deviantnosti in slaba dosegljivost "večjih rib". Zaradi tega se kazenska justica pretežno ukvarja z bagatelnimi zadevami, ki so obrobne in katerih razsojanje največkrat sploh ne prispeva k utrjevanju potrebne družbene discipline, ker se sploh ne ukvarja z najbolj škodljivimi ljudmi. To pa ni nepomembno za iskanje vpletenih tam kjer dejansko so, kot prišepetovalci, spodbujevalci, nakazovale! in ustvarjalci situacijyv katerih predvsem drugi namesto njih in za njih potegnejo krajši konec, kar je posebnost prenekaterih kriminalnih zadev. Celoten splet družbenega dogajanja ima prav tako svoj konkreten izraz v premnogih družbenih konfliktnih položajih, ki pa le v določenem obsegu prihajajo pred l kazensko pravosodje, predvsem s skromnejšimi kriminalnimi aferami in največkrat z malimi ljudmi iz spodnjih družbenih plasti. Ker je tako, med našimi vpletenimi ni udeležencev velikih gospodarskih beloovratniških zadev, ne strukturalne kriminalitete, ne družbenopolitičnih škodljivcev, ne takih, ki imajo svoje vloge v poslovnogospo-darski deviantnosti, kriminalu kolegijskih teles in skupinski vikti-mizaciji. Morda le nekateri. Zato so "vpleteni" v tej raziskavi takšni kot so, storilci in žrtve (v večini sodnih spisov), predvsem mali, preprosti in neznatni ljudje, če smemo tako reči, glede na moč, ki imajo s svojimi statusi v naši družbi. Tudi tu se pokaže spoznanje; povej s kom se družiš, pa ti povem kdo si. Mi bi lahko spričo pomena "vpletenih" to obrnili in vprašali; povej kdo si, pa ti povem koga si potisnil v neprijetnost in kako. To se nam je zdelo vredno pojasniti zato, da pokažemo, da zmogljivost kazenskega pravosodja tudi oblikuje vzorce ljudi za raziskovalno delo in zadeve, ki potekajo pred njim, često ne ustrezajo dejanskosti takšni kakršna je. Toda, drugačnega lotevanja, kako priti do vpletenih najbrž ni, vsaj ne racionalnega in etičnega. To dvoje pa nismo mogli opustiti ali zavreči. Glede na morebitno ustreznost sodnega spisa oziroma sodbe katerikoli stopnje pa se za naš namen ne pritožujemo v tistem delu, v katerem to gradivo vendarle vsebuje podatke o "udeležbi v ožjem smislu", to je pri sodnoidentificiranih pomagačih, napeljevalcih in organizatorjih. Teh je bilo med 6.116 zactev le 51 ali 0,9 ^ kar je zanemarljivo majhno število, ki sploh ne more predstavljati gradiva za analizo in Posploševanje. Med "sodno" ugotovljenimi vpletenimi je prišel na 121 kazenskih zadev le po eden. Kajbrž bi lahko prebrali še nekaj tisoč sodnih zadev več kot smo jih, da bi lahko naleteli po naših izhodiščih na več vpletenih. Toda spoznali smo, da se kazuistika začne ponavljati in da ne prihajamo do novih spoznanj, drugačnih od tistih do katerih smo prišli prej. Mam se je pokazalo, da nekako povprečno vsak deveti spis oziroma sodba vsebuje podatke o osebah, ki nas zanimajo, in da s količino ne pridobivamo na vsebini. Zato smo opustili branje večjega števila spisov, ker nas dosegljivo zadovoljuje s svojo kazuistiko. Resničnost življenjskih situacij, ki so pri nas danes izredno prepletene kaže, da je že težko kaj napraviti, ne da bi bilo pri tem udeleženih več ljudi, čeprav z različnimi vlogami in prispevki. Zato smo mislili, da se bo to ustrezno odrazilo tudi na sodišču. Kajti kriminalnost je podaljšana realnost na vsakdanji življenjski premici in sicer na tistem delu, ki se na njej začne z negativnim predznakom. Toda to se ne potrjuje z obravnavanjem tega življenja' pred sodišči, kar vzbuje dvoje vprašanj: - ali je to življenje prihajajoče pred družbenonadzorne mehanizme zaradi tega,ker je deviantno-drugačno;in zato bolj diskretno in zapleteno, - ali pa družbenonadzorni mehanizmi tega življenja ne zajemajo takšnega kakršno je, in izpuščajo iz njega pomembne dele, ki so mu morda težko dosegljivi ali sploh nedosegljivi. Zaradi omejevanja represije nad ljudmi se nam zadnje zdi, da je kar prav, da je tako. Toda ni prav, da premnogi ostajajo nedotaknjeni in da se z njimi nihče ne ukvarja, o) Prostorska in časovna izhodišča Že ia doslej povedanega izhaja predvsem dvoje: - da smo morali podatke za "vpletene" iskati v obilnem gradivu z mnogo vloženega truda za relativno malo uspeha, - da v nobenem primeru nismo mogli vnaprej predvideti, da bodo prav v določenem gradivu tudi podatki za naš namen. Glede na to je bil naš cilj na vsak način priti do določene količine informacij o teh ljudeh, pri tem pa nam nista bila posebej pomembna niti čas niti prostor, ' ' 26 Toda ker so vsi človeški pojavi tako ali drugače vezani m čas in prostor, ima tudi naš "vzorec", če smemo zbrano skupino tako imenovati, svoje razsežnosti te vrste. Zaradi bližine, dostopnosti, razpoložljivosti in hkrati tudi cenenosti, smo najprej prenesli iz arhivov "Višjega sodišča v Ljubljani" vse sodbe prve in druge stopnje na inštitut za kriminologijo, da bi jih prebirali in iz najdenih podatkov izpolnjevali ustrezne vprašalnike. Pri tem smo morali upoštevati : - določene motnje v dosegljivosti gradiva za čas pred začetkom pravosodne reforme (vštevši 1978), - ovire, ki bi jih imeli če bi se odločili za najnovejše gradivo, kajti dosti zadev je še v pritožbenem postopku in zato nedokončanih in nepravnomočnih. To pa pomeni, da bi kar precejšnja količina kazenskih zadev izpadla, - vmesni čas nam je najbolj ustrezal zato, ker gradivo ni prestaro, ker je skoraj v celoti v arhivu in ker ni bilo bojazni, da bi nas motili s posegi v gradivo zaradi kakšnih intervencij subjektov kazenskega postopka. Območje Višjega sodišča v Ljubljani je tudi dovolj veliko, saj obsega skoraj četrtino Slovenije (od Jesenic do Kamnika in Kočevja) s svojimi urbaniziranimi in ruralnimi predeli, tako da bi lahko obsegli pestro problematiko v etiološlcem in fenomenološkem smislu po različnih vrstah kaznivih dejanj in po raznolikosti ljudi in še po marsikaterem drugem vprašanju. Za to območje smo zbrali podatke o vpletenih za leta 1979, 1980 in 1981. Tabela 1; Podatki o vpletenih iz gradiva Višjega sodišča v Ljubljani za leta 1979* -1981 Le to -r- štev. spisov ŠteVilb"' ' zad'e'v“ z vpletenimi ■ Skupa j 5335 502 1979 1875 184 1980 1819 ' 147 1981 1641 171 Iz območja Višjega sodišča v Ljubljani smo za tri leta iz vseh zadev, ki so bile v pritožbenem postopku, zbrali 502 zadevi v katerih so bili "vpleteni". Ker pa smo imeli vtis, da je to vendarle premalo in da bi morda kazuistiko še bolj popestrili če bi upoštevali še kakšno drugo območje Slovenije z morebitnimi drugačnimi sociokultumimi navadami, etničnimi posebnostmi, načini življenja, reagiranjem in nenazadnje z drugačno kriminalno problematiko, smo za ista leta pregledali še ustrezno enakovredno gradivo z območja Višjega socišča Celje. Pri tem je bilo ugotovljenih še določeno (toda ne veliko) število primerov. Tabela 2: Podatki o vpletenih iz gradiva Višjega sodišča Celje za leta 1979-1981 Leto štev. spisov število zadev z vpletenimi Skupaj 781 70 1979 238 25 1980 242 27 1981 301 18 Dodatni trud ni obrodil posebnih sadov. Tisto ker je bilo za nas največ vredno, je bila prepričanost o tem, da tudi če naredimo več, ne bo veliko prispevalo k vsebini podatkov za jasnejšo predstavo o ljudeh, ki jih raziskujemo. Z natančnim pregledom več tisočev sodnih zadev (6.116) smo našli podatke o vpletenih pri 572 kazenskih postopkih. Toda to ne predstavlja 572 oseb, ampak zadev, pri katerih je poleg žrtev in storilcev, udeležena še ena ali Več drugih oseb. Tabela 5*• Zadeve s številom vpletenih Število vpletenih v posamezni zadevi štev. zadev Skupaj 572 1 402 2 69 3 in več 101 struktura 100 70,3 12.5 17.6 28 - Drugače, toda samo približno ocenjeno, je bilo v 572 kazenskih zadevah najmanj 843 oseb, ki so v nekem smislu pomenile "vpletene". Če je čas opazovanja kolikortoliko posrečen, glede na nemožnost drugačne odločitve, je morda najti ugovore glede območij. Zajeli smo predvsem Gorenjsko, Dolenjsko in del Štajerske, ali bolje rečeno osrednjo Slovenijo. V naš vzorec pa nista vključena Primorska in Prekmurje. Ker gre za začetno in vsebinsko naravnavo raziskave smo mislili, da ni treba "pokrivati" vse Slovenije, kajti tudi morebitni ekološko značil ni razločki, niso bili v središču naše pozornosti. Le-teh še pri žrtvah in storilcih ne poznamo dovolj, kaj šele pri "tretjih", ki so lahko pomembne, toda pretežno vendarle ne tako ključne figure, četudi v "kriminalni trojici". d) Uporabljena sredstva Pri tem je mišljen predvsem instrumentarij za zbiranje podatkov in moči za to dejavnost. - Instrumentarij in viri Kot temeljni instrumentarij je bil vprašalnik, ki je bil sestavljen po preizkusu zbranih podatkov. Še pri raziskavi "Uboji na Slovenskem" smo se prepričali, da sodni spis ni najbolj primerno gradivo iz katerega bi lahko pričakovali več podatkov o žrtvah kaznivih dejanj. Že žrtev igra v sodnem postopku manj pomembno vlogo, ki se ji ne daje posebne pozornosti in tudi kasneje nihče, razen organov za notranje zadeve, ne ve dosti o oškodovancu. To je nasploh velika pomanjkljivost sodne kazenske statistike in druž^ beno nadzornih mehanizmov. To še vedno potrjuje, da jih zanima predvsem le storilec kaznivega dejanja in zato. tudi z žrtvijo ne gre zgubljati dosti časa in naporov. Toda v samozaščitno naravnani družbi bi se morali obrniti predvsem tudi k žrtvi. 0 njej bi morali več vedeti in znanosti, ki se ukvarjajo s kaznivim dejanjem, bi morale enakovredno preučevati tako storilca kot žrtev kaznivega dejanja. Zaradi tega sodni spis, vštevši sodbo, ne more vsebovati več podatkov o vpletenih kot o žrtvah, razen v tistih zadevah, v katerih so tretji kot napeljevalci, pomagači in organizatorji tako očitno udeleženi pri dejanju, da jih zadeva določena stopnja krivde in kazenske odgovornosti. V tem pogledu ni bojazni, da o njih ne bi bilo podatkov, ker jim tudi sodišče pripisuje take vloge in jih na ta način napravi "vidne". Dosti slabše je v tistih primerih ko udeležencem ni priznana v psihološkem, čustvenem, socialnem ali kakem drugem smislu takšna vloga, ki je v ospredju našega raziskovanja. Naš namen je torej znatno širši od kazenskopravno teoretične določitve meja, v katerih je udeležba v ožjem smislu pojem, ki opredeljuje, kdo naj bi bil pomagač in napeljevalec in kdo to ni več, čeprav ga morda v moralnem smislu sploh ne bi mogli prezreti. V ustreznem vprašalniku smo zato upoštevali samo tiste podatke, ki so se o "vpletenih" pojavljali dosledno in opustili vse tisto kar je bila lastnost manjšine ali redkost posamezne zadeve. Pomanjkljive, toda ne uniformne okoliščine uporabljamo za opisovanje, ne pa za statistično-matematične namene. Ob taki ostri selekciji podatkov za sestavljanje vprašalnika, je ostalo le 10 vprašanj iz katerih smo kasneje izvedli 19 variabel, ki zadevajo: kaznivo dejanje, število vpletenih v zadevi, spol, ali je bila vpletena oseba poznana storilcu, žrtvi, obema ali nepoznana, opis prispevkov vpletenega, komu v korist je deloval vpleteni (storilcu, žrtvi, sebi, nobenemu), kakšno korist je iskal, način vpletanja, vrste škode, storjene s kaznivim dejanjem, ali ga je zadel sodni ukrep itd. Ugotavljali smo tudi: kaj je vpleteni nasproti storilcu in žrtvi, pogostnost razmerij s enim ali drugim, kraj vpletanja, alkoholiziranost tako v dejanju in motiv vpletenega. Več iz še/skrbno branega gradiva nismo mogli "izluščiti". Drug del podatkov so bodisi izvlečki iz sodb ali kopije posameznih strani sodb, ki zadevajo besedilo, kakorkoli pomembno za raziskavo. Iz tega je bilo mogoče "reproducirati" ustrezno kazuistikoybodisi za dokazovanje posplošitev bodisi za ilustriranje posameznih primerov. Nekaj manj od polovice zadev vpletenih (ali natančneje 225 ali 39,3 fo) je bilo takih, za katere se nam je zdelo vredno besedilo àodb kakorkoli ohraniti za raziskavo. Kakorkoli bo to gradivo uporabljeno, bo to storjeno diskretno, anonimno in le z navedbo zaporedne številke vira, posebej označenega v naši dokumentaciji (glej v naslednjih poglavjih navedene primere). Naslednji, ne tako nepomemben vir informacij o pojavu, je bilo ustrezno pisanje v strokovnih revijah, tako domačih kot tujih, ki prinašajo opise primerov pretežno kriminalističnega raziskovanja zadev,v katerih so vpleteni udeleženci, ki nas zanimajo ali pa osebe, ki so jim podobne po svojih vlogah. Marsikdaj je bilo mogoče zbrati iz občasnih poročil družbenonadzornih mehanizmov, ki obveščajo pristojne/ dejavnike o zadevah tekočega preiskovanja, pregona in sojenja posameznikov. Ta poročila so nam zlasti omogočala ostajati v stiku s trenutno problematiko. Kajti raziskovalec vedno čuti vrzel med fazo zbiranja informacij in fazo pisanja elaborata, ki sta čestokrat časovno odmaknjeni ena od druge pa se je vmes lahko marsikaj pomembnega zgodilo, kar raziskovalcu, ki ne piše samo za preteklost, ne bi smelo uiti. Podoben vir, prav tako pomemben za zapolnjevanje nastajajočih vrzeli, so časopisne vesti v črni kroniki, ali posamezne zadeve obravnavane v tednikih iz Slovenije ali od drugod, ki neredko zavzeto, senzacionalistično ali enostransko, prilagojeno okusu določenih bralcev, obširneje opisujejo posamezne primere. Tako npr. iz družinskega življenja, iz 1jubezenskospolnih razmerij, o stanovanjskih konfliktih, o gospo-darskoposlovnih aferah, o narkomanskih zadevah itd. Pri teh in podobnih obvestilih v javnih občilih pogosto sploh ne gre brez "tretjih", "vpletenih", "opazovalcev" itd. Zelo veliko pa je bilo mogoče pridobiti s proučevanjem strokovno-znanstvene literature, ki kakorkoli načenja razmerja med ljudmi in uveljavljanje posameznika v skupini in njegove vloge v njej. To pa že sodi v uporabljeno literaturo, ki je sestavina vsakega raziskovanja, kar sploh ni treba posebej poudarjati. - Anketiranje oziroma zbiranje podatkov Ne samo varčevalni ukrepi, ki jih seveda pravtako ne gre zanemariti pri omejitvah, ki se vsiljujejo pri raziskovalnemu delu s svojo neizprosnostjo in včasih tudi s svojo škodljivostjo, marveč sama zahtevnost "iskanja" (v pravem smislu), so narekovali, da smo vse delo opravili sami, doma, v inštitutu. V pričujoči študiji je šlo za delo pri katerem je potrebna motiviranost. To pa ima predvsem tisti, ki bi rad nekaj napravil, ne glede na ovire, naravo dela in žrtvovanje, Zato sta nosilec raziskovalne naloge in sodelavka-višja knjižničarka v inštitutu prebirala na desetine tisočev strani sodne kazuistike, nosilec raziskovalne naloge pa je nato sam izpolnjeval vprašalnike in napravil izvlečke. Če delo ne bi bilo tako zastavljeno, bi verjetno "ujeli" še znatno manj "vpletenih" kot smo jih in raziskovanje bi bilo nekajkrat dražje. 5. Organizacija raziskovalnega dela in obdelava gradiva Doslej še ni bilo, ne pri nas ne na tujem nobenega vilctimološko-kriminološko naravnanega raziskovanja vpletenih. Še največ, kar smo poudarili, so napravili v kazenski teoriji o udeležbi, ki pa ima svoj namen in seveda svoj domet. Kljub priporočilom prvega mednarodnega viktimološkega simpozija v Jeruzalemu, da naj bi v okviru viktimologije posvetili pozornost tudi "tretjim" ali kakim drugim osebam, ki se pridružujejo kriminalnemu paru v genezi kaznivega dejanja, ni prišlo do tega, da bi se kdo lotil tega področja. Zato je pisec, ki je v določenem obsegu tudi sprožil ali vsaj prispeval k tovrstnem razmišljanju, predložil zamisel te raziskave usmerjenemu raziskovalnemu programu RSS še v času, ko so imele raziskave v tem okviru "bodisi namen povečati znanje v določeni znanstveni vedi bodisi prispevati in poglabljati temeljno znanje 19 predvsem tam, kjer smo že dosegli mednarodno pomembne rezultate" 19 19 Metodološka izhodišča za oblikovanje in ocenjevanje predloga usmerjenega raziskovalnega programa, Raziskovalec 11, 1981, 7, s. 366-367 Predlog je bil sprejet in raziskava začeta v zaostrenih razmerah stabilizacije in pomanjkanja denarja nasploh, za raziskovanje pa še posebej. Te razmere so nujno vplivale tudi na zmogljivosti raziskovalne organizacije, upoštevajoč njen gmotni položaj, koliko sredstev lahko vloži v posamezno raziskovanje itd. Glede nato smo uporabili način, ki je bil finančno in deontološko najbolj optimalen, upoštevajoč pri tem: - da gre v glavnem za docela novo raziskovanje, ki je v nekem smislu, 20 kot pravi Sheleff , morda vendarle pionirsko; - da nobeno raziskovanje ni popolno, še zlasti ne če je prvo, če orje ledino in če se nima na kaj opirati iz preteklosti; - da bodo, kolikor še odpira s tem novo področje, in zdi se da to ni daleč od resnice, potrebna še nešteta druga raziskovanja, ki se bodo morala lotevati vpletenih z dinamičnih in interperaonalnih izhodišč kazenske trojice, po vrstah njihovega prispevka, po vidikih viktimi-ziranja, po oblikah vpletanja, po udeležbah posameznih vrst kaznivih dejanj itd. Te okoliščine, vštevši razpoložljivost ustreznih podatkov v sodnem spisu, so narekovale naše organizacijske prijeme, da so bili,takšni kot smo jih opravili. Ključno zanje je bilo, da so bili izvršeni v inštitutu za kriminologijo z lastnimi silami, kar je bilo zamudno in omejujoče glede na,' to,da se ni bilo mogoče posvečati čemu drugemu, toda hkrati koristno, ker je pisec ob branju, prelistavanju in izpisovanju gradiva, izpolnjevanju vprašalnikov, s sestavljanjem šifranta, selekcioniranjem podatkov itd., sam neposredno prišel do velike količine informacij in znanja o življenju kriminalnega sveta in o vlogi "tretjih" še posebej. Iz spoznavanj kriminologije in viktimologije, ka z e ns ke gama te rialne ga prava in deloma prenekaterih drugih disciplin, ki jih kakorkoli uporabljamo za pojasnjevanje človeškega odklonskega vedenja, je bilo mogoče glej opombo pod 15 spoznati, da so "vpleteni" kot smo jih operacionalno poimenovali v nepravnih znanostih res še nedotaknjeno področje. Nihče jim ne pripisuje posebne pozornosti. Kriminologija in viktimologija se loncujeta s kriminalnim parom, razen tega za ti dve znanosti ne obstoja skoraj ničesar več. Ta konfliktnost je v interpretaciji dinamičnosti interakcij med trpečim in njegovim storilcem tako flagrantna, da je mogoče protagonistom mnogih, sicer zanimivih, ustvarjalnih, teoretično domiselnih in še kako drugače hvalevrednih pisanj očitati, da kriminalnega življenja ne poznajo dovolj dobro. To raziskovanje pa želi dokazati, da korenin ali vzročnosti za kaznive posledice pogosto sploh ne gre iskati v razmerjih med mučiteljem in trpečim, ampak izven njiju in da sta neredko sredstvo ali igrača tretjih, ki so ključ za razumevanje življenja kazenske dvojice, če je to sploh lahko še kazenske dvojica. Ta dva največkrat sploh ne bi bila to kar sta postala, če ne bi bilo drugih, ki so ju potisnili v to, da so iz njiju napravili to kar sta, in če ne bi bilo tretjih oseb sploh ne bi bilo posledic, kakršne so nastale. Če je to tako, potem v marsičem zgubljajo na svoji vrednosti spoznanja, ki zadevajo tako žrtev kot storilca kaznivega dejanja. Kaže se novo področje, ne le raziskovanja, ampak tudi znanja, ki ga bo morda treba posebej "nazvati" kot celotó ali sestavino neke celote (kriminologije, viktimologije itd. ). Da bi globlje prodrli v problematiko vpletenih, smo se poleg vsega lotili še pregleda kazenskopravnih teorij "udeležbe v ožjem smislu". Pokazalo se je, da je bila to zelo koristna odločitev, čeravno seveda ne sodi v Viktimološkokriminološko pisanje. Toda lahko zelo dopolnjuje in razširja pogled na zapleteno problematiko oseb, ki sodelujejo in prispevajo k posldici kaznivega dejanja pa niso oškodovanec in storilec niti sostorilci. V kazenskem pravu imajo svoj pomen. Na viktimološko-kriminološkem področju pa jim ga moramo šele zagotoviti in verificirati. Iz šifriranih vprašalnikov smo nato pripravili kodirne liste, ha katerih so bili prepisani podatki za 572 zadev kot predloga za prenos na računalniške medije. Ha ta način Sbrani podatki pa niso ključno gradivo za analizo in pojasnila. Statističnomatematične metode so nam le določeno dopolnilo k tistemu, do Česar smo prišli z branjem desettisočev strani sodnih spisov. Za to raziskovanje so najbolj pomembna spoznanja, do katerih smo prišli s seznanjanjem vsebinske dejavnosti vpletenih v genezi kriminala in njihovo sodelovanje v njem do posledice. To pa je včasih zelo težavno izraziti s številkami in vkalupljati v skupine s sorodnimi značilnostmi, kajti človeško delovanje je takšne narave, da je vsako lahko edinstveno in neponavljivo, če to le hočemo tako videti. Heglede na to pa v raziskavi uporabljamo nekatere statistične metode, kot so: strukturna števila, hi kvadrat, faktorska analiza itd. He bi bilo prav, če ne bi sem ter tja iz kazuistike kazenskega pravosodja predočili posameznega primera za ilustracijo naših spoznanj in morda tudi zato, da bi potrdili pomen "vpletanja" v življenje drugih. In sicer ne le v kriminalnem vedenju, ampak kakorkoli. Kajti vsakdo je pri svojih odločitvah pod vplivom koga drugega in le redko se dogaja, da bi posledice lahko v celoti pripisali samo akterju in škodo samo žrtvi. 6. Hipoteze Ob začetnem raziskovanju na teoretično skoraj docela neobdelanem področju, skoraj ni smotrno postaviti preveč hipotez, marveč le tiste, za katere je mogoče z večjo gotovostjo pričakovati, da bi jih uspeli verificirati. To toliko bolj, ker v domači in tudi razpoložljivi literaturi nismo zasledili, da bi se kdo na tak ali drugačen način ukvarjal s tem področjem. Res, da je pretok informacij v zadnjih letih na področju znanosti močno oviran in omejen, toda tudi pregled recenzij in prikazov novega znanja ne .kaže, da bi koga pritegovali takoimenovani "vpleteni". Tudi napeljevalcev, pomagačev, provokatorjev, organizatorjev itd. niso raziskovali ne v kriminološkem ne v viktimološkem smislu s kakšnim posebnim zanimanjem. Do konca tega pisanja Domo morali še utemeljiti pomisleke zakaj tako. Za zdaj 'samo toliko, da je vendarle nekoliko presenetljivo, da ostajajo pomembna etiološka vprašanja v ozadju in da se še vedno sodobna znanost o storilcu in kaznivem dejanju zadovoljuje izključno s preučevanjem dinamike razmerij med storilcem in žrtvijo. Taka naravnanost res izhaja iz razmerij, pri1 katerih razen "kriminalnega para" ni drugih udeležencev, bodisi pri personalizirani bodisi pri nepersonalizirani kriminaliteti. Toda teorije, ki izhajajo iz tega zornega kota, lahko padejo ali se močno rahljajo, če ta dva nista edina protagonista v nastanku posledice. Vsa dosedanja izhodišča pa kot da ne vidijo vloge drugih, ki jim je kazenskopravna znanost že zdavnaj dala svoj poudarek, vendarle s svojega zornega kota. Neobdelanost tega področja ali pa nezanimanje zanj dokazujeta še vedno dokajšnjo zaverovanost kriminologije v storilca in viktimologije v žrtev. Kažeta na ozko poklicno in strokovno naravnanost ustreznih teoretikov in raziskovalcev, tradicionalnost v mišljenju in nepoznavanje drugih strok, zlasti pa prava, socialne psihologije in še posebej psihologije skupine itd. V tej raziskavi smo računali s temi pomanjkljivostmi, ki naj jih seveda odpravi prihodnost razmišljanja o "vpletenih". Naše hipoteze v glavnem izhajajo že iz namena raziskovanja. Glede na to pa bi poudarili zlasti naslednje. - Storilec in žrtev pri veliko kaznivih dejanj nista edina udeleženca v dinamiki razmerij in nastanku posledice dejanja. - V njuna razmerja se, odvisno od narave kaznivegt dejanja, vpletajo še druge osebe in sicer v katerihkoli fazah:pred, med in po posledici. Te osebe so čestokrat edini razlog, da je do posledice sploh prišlo, ali pa imajo v dinamiki razmerij svoj prispevek, od čisto neznatnega do najbolj pomembnega. - Glede na to jih ni mogoče zanemariti v etiologiji katerekoli deviantnosti in jih moramo upoštevati, kajti sicer spregledamo tistih del ozadja, ki presega problematiko "kriminalne dvojice". - Nedopustno je, v vseh primerih v katerih udeleženci preraščajo vloge oškodovanca, storilca ali sostorilca, viktimo ali kriminodinamiko omejevati le na splet odnosov med njima, če v njihova razmerja kakorkoli vstopajo "tretje osebe" ali "vpleteni" s svojimi fizičnimi, materialnimi^ zlasti pa s psihološkimi, čustvenimi in drugimi prispevki, - Tega ni mogoče spregledati niti v normalnem vsakdanjem življenju kaj šele, če se njihov pomen škodljivo izraža na asocialnem in antisocialnem področju. Zaradi tega ne sme ostati zunaj pozornosti nobena izmed znanosti, ki se ukvarjajo s človeškim deviantnim vedenjem. - Vpleteni imajo svoj pomen, ne le pri personalizirani kriminaliteti, ampak tudi pri različnih ob3.ikah nepersonalizirane. - Ni nujno, da so vpleteni v razmerju z obema v kriminalnem paru, možne so različne variabie bodisi na strani storilca bodisi na strani žrtve, bodisi tako, da ima vsak svojega ali celo več "prišepetovalcev" itd. Zanje je ključno, da ne dopuščajo razvoj razmerij samo "kriminalni dvojici". - 8 svojim delovanjem se vpletajo v različne razsežnosti viktimizacije, od primarne prek sekundarne do terciarne. Čeprav je primarna viktimizaci ja najbolj vidna pa sta ostali dve možnosti znatno bolj zapleteni in še posebej vredni pozornosti. - Če je mogoče navedene hipoteze potrditi, potem se nakazuje tretja dimenzija, ki kazensko dvojico (penai couple) razširja v njunih vlogah v trojico in celotni splet dogodka moramo poleg kaznivega dejanja kot zunanje najbolj očitne manifestacije neke konfliktnosti, obravnavati v pomenu dinamike vlog med žrtvijo, vpletenim in storilcem. - Glede na to se ponuja vprašanje, ali se v kriminologiji in viktimo-logiji ali poleg njiju,odpira skupek znanja, ki ga je treba zaradi posebnosti področja zastaviti in pojmovati posebej in kako. II. KAZENSKOPRAVNA PROBLEMATIKA UDELEŽBE V OŽJEM SMISLU Čeprav ta raziskava v nobenem pogledu ne goji pretenzij obravnavati kazenskopravno problematiko "vpletenih", ki nekako sodijo v področje "udeležbe", pa vendar ni mogoče mimo rešitev, ki jih ponujajo tovrstne teorije. Na zapletenost sodelovanja pri kaznivem dejanju opozarja že neenotnost teorij in njihova raznovrstnost, še posebej pa različnost razlag posameznih vlog. Od tod tudi pri vsakem vprašanju več teorij bolj ali manj uspešno zastavljenih, toda vsaki, tako tu, kot pri marsikaterem drugem pojasnjevanju človeškega vedenja, uspeva razložiti le določen obseg področja, skoraj nikoli pa ne vsega. Čeprav več teorij pojasnjuje več vprašanj pa vendarle obstajajo vrzeli, ki jih čestokrat zapolnjujejo z izjemnimi rešitvami ali odstopajo od splošnih izhodišč. Toda nekatera med njimi so uporabnejša od drugih, dajejo več možnosti za vsakdanjo rabo, saj že dolgo vemo, da za prakso ni boljšega kot dobra teorija. To raziskovanje, ki ni pravno teoretično zastavljeno, si ne more kaj prida pomagati s pravno znanostjo o udeležbi. Toda po drugi plati tudi ne more mimo nje, ne da bi vsaj v skopih obrisih predstavilo nekaj ključnih problemov položaja "vpletenih" s pravne strani. To je potrebno toliko bolj, ker se je kazensko pravo zdavnaj pred drugimi nepravnimi disciplinami, in to čisto iz vsakdanjih praktičnih potreb, moralo ukvarjati z ljudmi, ki niso bili storilci kaznivih dejanj, pa so imeli z njim in poleg njega pri povzročitvi posledice določene vloge. Če je bilo v kazenskem pravu tako, pa se v drugih lotevanjih nepravnih disciplin do nedavnega sploh niso zanimali za prispevke tistih, ki bi poleg žrtve in storilca imeli kakšen pomen za storitev kaznivega dejanja. Celo žrtve kaznivega dejanja so nepravne znanosti s področja družboslovja začele intenzivneje obravnavati komaj sredi 20. stoletja, medtem ko se pravo ukvarja z nekaterimi vlogami in položaji, ki niso neposredno storilčeve verjetno vsaj dvetisočletji, verjetno pa še več. Tako se je godilo z žrtvijo, z udeleženci pa je v nepravnih disciplinah še slabše. Zanje se skoraj nihče ni zmenil. V tej raziskavi se zato kaže potreba po krajšem prikazu problematike udeležbe zlasti v naslednjem: - Zaradi približne predstavitve problematike, ki je f čeravno še ne docela dognana, dokončna in enotna, vendarle v kazenskem pravu še neobdelana. - Zaradi boljšega razumevanja vlog, ki jih dobivajo posamezniki s sodelovanjem pri kaznivem dejanju. - Zaradi morebitnega pojasnjevanja razločkov med udeleženci v kazenskem pravu in vpletenimi po nekih drugih izhodiščih. - Zaradi kasnejšega razmejevanja vlog tistih, ki.niso storilci in sostorilci kaznivih dejanj, pa so njihovi prispevki vendarle tolikšni, da se je treba z njimiukvarjati. To še toliko bolj, ker so merila lahko zelo spremenljiva in čestokrat odvisna od ugotovijivosti ustreznih podatkov, in - Nenazadnje tudi zaradi tega, ker je za vsako smotrno zastavljeno dejavnost v sedanjosti treba vedeti, kaj je bilo prej in kakšno je bilo tisto. Kazensko pravo si skuša s teorijo o udeležbi v ožjem smislu predvsem ustvariti meje kaznivosti. V tem so njegove teorije bolj ali manj restriktivne in prilagojene določenemu praktičnemu namenu. Z njimi se želi naravnavati represijo le na določene ljudi, ki so morda res pozornosti nhjbolj potrebni. Nas, v tem raziskovanju ne omejuje ta razsežnost, čeravno nas kazensko pravo opozarja na marsikaj in nas hkrati poučuje. To raziskovanje v bistvu nadaljuje z namenjanjem pozornosti tistim, ki jih kazensko pravo pretežno ne zadeva več, ker so s svojimi prispevki, po njegovih teorijah, večinoma izven obsega odgovornosti in kaznivosti. Nas pa zanimajo tudi etičnost, moralnost, čustvenost, dominantnost, manipulativnost in drugo v vlogah vpletenih in sodelujočih. Torej znatno širša problematika« s čemer pa ni rečeno, da se ne prekriva s kakšnim področjem, ki sicer sodi v kaznovalno sfero. S S tako razmejenim lotevanjem udeležbe, ki naj bo le določeno dopolnilo za obravnavanje vpletenih, seveda ne gre pričakovati popolnosti pogledov kazenskopravnega znanja, marveč podaja le najbolj nujen pregled. 1. Kazenskopravne teorije o udeležbi V kazenskopravni teoriji obsega tako imenovana udeležba tisto sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja, ki ne pomeni storilstva. S posameznimi teorijami skušamo pojasnjevati intenzivnost skupnega "delanja" kakšnega dejanja in določiti prispevek posameznega participanta glede na to, kakšna je pri tem njegova vloga. Zato razločujejo storilstvo od udeležbe. Za "udeležbo" je pomembno predvsem to, da je odvisna od obstoja glavnega dejanja in od tega ali je sploh do njega prišlo, oziroma ali je kaznivo dejanje izvršeno. Za osebo,ki je "udeležena" je značilno to, da "smo uresničitev zakonskega bitja dejanja prepusti drugemu, glavnemu storilcu" pri čemer pa svoje dejavnosti omejuje na tista področja, ki niso neposredni pogoj (conditio sine quo non) za uresničitev kaznivega dejanja. Zaradi tega je, kot pravijo, razloček med storilstvom in udeib žbo 22 kvalitativen. Delovanje v udeležbi ni kaznivo dejanje, ker gre za dopolnilne dejavnosti, ki niso ključne za nastanek posledice, glavni akter še vedno ostaja storilec, kajti udeleženci sodelujejo predvsem pri tujem, ne pa pri svojem kaznivem dejanju. Odtod spoznanje, da je udeležba kaznivo delovanje^le sodelovanje v dejanju drugih. To pa zopet poraja vprašanje, kakšno mora biti to glavno dejanje, od katerega je odvisna ocena udeleženčevega ravnanja, njegov pomen in vloga, ter s tem nenazadnje tudi kaznivost oziroma "kako in s čem utemeljiti kazensko odgovornost udeleženca, na kaj ga je treba vezati", itd. Poleg storilca kaznivega dejanja so torej lahko še napeljevalci, pomagači in organizatorji. Dejanje je eno samo. Storilec ga je storil, ostali pa so k temu prispevali,in sicer vsak na svoj način. Zato je "njihov obstoj odvisen od eksistence glavnega storilca in temeljnega 24 kaznivega dejanja". * 22 23 24 Bačič: 0 suizvršilaštvu, s. 25 22 Bavcon, s. 235 23 prav tam 24 Kalčič, s. 25 - 40 Prispevke napeljevalca, pomagača in organizatorja vrednotimo po nji-hovih "zaslugah za to, kar so zagrešili" ."najsplošnejše lahko rečemo, da je treba stopnjo odvisnosti določiti tako, da na strani dejanja glavnega storilca upoštevamo tisto kar je nujno, da neko delovanje, ki samo po sebi še ni kriminalno, dobi tisto kriminalno vsebino in pomen s tem, da se s temi dodatnimi pogoji ne ovira tisto življenjsko, naravno, logično razmerje med kategorijo storilstva in tistim, kar je vsaj udeležba pri dejanju neke druge osebe". Slede na to v teoriji udeležbe ugotavljajo predvsem naslednje: - kakšne dejavnosti je treba upoštevati v pojmu udeležbe pri storilcih kaznivega dejanja in kako jih kaznovati; - kako jih razvrščati po njihovem prispevku in temu ustrezno vrednotiti. Teoretična izhodišča izhajajo iz spoznanja, da ima vsako kaznivo dejanje svojo objektivno in svojo subjektivno plat. Za prvo je pomembno dejanje, za drugo pa je ključen njegov storilec. Za kaznivo dejanje so torej važne fizične in objektivne sestavine, za drugo pa psihične ali subjektivne. Na prvem temelji t.im. monistična ali unitaristična teorija, na drugem pa pluralistična, kot vmesna stopnja pa je znana 27 ! teorija samostojnosti udeležbe. V glavnem pa na gornjih dveh zamislih temelji več teorij o udeležbi, čeprav v sodobnem kazenskem pravu uporabljajo predvsem dve, to sta: - teorija o odvisnosti ali akcesornosti udeležbe, in - teorija o samostojnosti ali principalnosti udeležbe. Na splošno pa največkrat naletimo na naslednje teoretične poglede na udeležbo. a) Odvisnost udeležencev od glavnega storilca in temeljnega dejanja, je podlaga za teorijo ò izposojeni kaznivosti in teorijo o odvisno-sti udeležbe. 25 26 27 Sever, s. 153 prav tam, s. 5 glej več o tem, Sever s. 136 b) Teorija o neodvisnosti udeležbe zavisi od odgovornosti vsakega posameznika in njegovega prispevka v dejanjih. Vsakdo odgovarja za tisto^kar je storil neodvisno od drugih. Kaznivo dejanje je sicer eno, je pa posledica sodelovanja več oseb. c) Teorija o udeležbi kot samostojnem kaznivem dejanju pa izhaja iz dosledne individualne odgovornosti za tisto,kar je vsakdo storil s svojim kaznivim dejanjem. To pomeni, da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oseb, ki so po svojih prispevkih vanj vpletene. Teorije o izposojeni kaznivosti, teorije o odvisnosti udeležbe in teorije o neodvisnosti (ali samostojnosti) so unitaristične. medtem ko je teorija o udeležbi kot samostojnem kaznivem dejanju pluralistična. Po unitarističnih (monističnih) koncepcijah udeležbe je .storjeno eno samo kaznivo dejanje, čeprav je pri njem sodelovalo več oseb, in čeprav so bili njihovi prispevki različni. Vsi so namreč sodelovali tako, da so uresničili eno samo dejansko stanje kaznivega dejanja. Toda znotraj tega se vendarle razločuje med storilstvom in udeležbo, med sostorilstvom in različnimi oblikami udeležbe, pri čemer je vedno treba vedeti, kdo je storilec ali sostorilec, kdo,udeleženec in znotraj tega, kakšne vrste udeleženec (napeljevalec, pomagač, organizator). Ker nas zanima le udeležba, je potemtakem zelo pomembno spoznavati ravnanja vpletenih v dejanja, ki pomenijo prispevanje, svetovanje, navdihovanje, napeljevanje, spodbujanje, prišepetovanje, zapeljevanje, provociranje in vrsto drugih dejavnosti, ki so čestokrat nevidne, toda tako močne, da drugi nekaj stori, kar sploh ne bi, če v ozadju ne bi stali ljudje kot nekak "spiritus agens" in ga potiskali v nesrečo in kriminalnost. Udeležbena dejavnost se nakazuje kot spremljevalec storilstva, kot obrobno delovanje, kot nekaj kar ni tako pomembno, pa je vendarle tolikšno, da prihaja v marsikaterih primerih v "kriminalno cono". In to včasih tako daleč, da se je treba vprašati koliko, če splohj odgovarjajo napeljevalci, spodbujevalci, navdihovalci, pomagači itd.^ za tuje de- janje, za delovanje, ki so ga povzročili, čeprav se pogosto sploh niso zavedali kakšne utegnejo biti posledice. Udeležba je torej posebna kategorija sodelovanja v kriminalu, ki dobiva svoje življenje šele s storitvijo kaznivega dejanja. a) Teorije o odvisnosti udeležbe Najpomembnejše za teorijo odvisnosti ali akcesornosti je to, da šteje od večjega števila oseb storjeno kaznivo dejanje, za eno samo ravnanje. To dejanje pa je ne glede na druge vloge tisto, ki ga je napravil, kdor je uresničil predpisano dejansko stanje kaznivega dejanja. Po tej teoriji kakršnakoli udeležba ni samostojna oblika kriminalitete, ampak je vsebovana v storitvi kaznivega dejanja. Udeležbe torej ni mogoče uvrščati v storitev, ker je med storilcem ali storilci oziroma sostorilci in med (drugimi) udeleženci velika razlika. Udeležbene dejavnosti so glede na to nekakšne spremljajoče dejavnosti. Ne predstavljajo dejanskega stanja izvrševanja kaznivega dejanja, ampak nekaj kar je 28 "izven njega, pred njim, bodisi po njem". Iz takega izhodišča je potemtakem nujno, da napeljevanje, pomoč itd. niso to, kar naj bi bili, če ni prišlo do kaznivega dejanja. Po tej teoriji udeležba ni samostojna kategorija, ker dobiva svojo moč in pomen samo iz storjene posledice, s katero se povezuje. "Akcesornost^ oziroma odvisnost udeležbe,ne pomeni ničesar drugega kakor izposoje-nost njene kaznivosti". Torej je v celoti odvisna od storilca, če je kaznivo dejanje storil, če ga pa ni, potem je vse drugo kar je bilo poskušano v tej smeri, ostalo brezpredmetno, ker ni pripeljalo do nobenih posledic. Toda udeleženec bo odgovoren .za svoj prispevek, če bo storilec nekaj storil in sicer le za svoje, ne pa za storilčevo ravnanje. Ravnanje udeleženca postane kaznivo, ko ga je poskusil ali storil glavni - torej končni akter. 28 29 28 Sever, 207 29 prav tam Podrobnosti različnih smeri, stopnjevanosti, ekstremnosti in drugih posebnosti za naš namen ne obravnavamo posebej, čeravno je prav s tem v zvezi dosti pomislekov in dopolnil, hkrati ko je znano, da nobena teorija o udeležbi ne rešuje vseh vprašanj zadovoljivo. Ta teorija pa je precej razširjena in v kazenskem pravu dokaj priznana. b ) Izposojena kaznivost udeležbe Teorija je dokaj stara. Izhaja iz spoznanja, da so udeleženci po svojih dejanjih kriminalni, če jim glavni storilec posodi kriminalnost in kaznivost. Do tega prihaja, če kazenski zakonik določa neko dejanje kot kaznivo če so uresničene vse njegove sestavine. Po tem pravu je kaznivo dejanje samo ravnanje storilca "vsi ostali, osebe, ki niso storilci, pa kljub temu sodelujejo pri kaznivem dejanju kot udeleženci, 30 niso storili ničesar kar bi bilo samo po sebi kriminalno in kaznivo". Teorija ustvarja dosti težav, predvsem zaradi tega, ker so udeleženci kaznivi, če je za svoje ravnanje odgovoren glavni storilec, če ni kazniv, torej ne stori kaznivega dejanja in kriminalnosti ne more poti. soditi drugim ter^zato sploh ne morejo postati udeleženci. V Franciji je stališče, v zvezi s to teorijo, da "je udeležba mogoča tudi pri kaznivem dejanju, ki ga stori neprišteven storilec ali tudi, pri katerem je kazenska odgovornost izključena zaradi drugih razlo-31 gov". Torej v teh primerih spregledajo storilca in dobe udeleženci ustrezno kaznivost. Poleg te nedoslednosti so še druge neprijetnosti s to teorijo, ki se zlasti navezujejo na verižno udeležbo (kot npr.: napeljevanje k napeljevanju, pomoč pri napeljevanju, napeljevanje k pomoči, pomoč pri pomoči), na neuspelo udeležbo ipd. Prilagajanja morajo zato potekati do te meje, da je teorija o izposojeni udeležbi praktično težko uporabna, ne da bi pri tem sploh omenili, da se prenekatera izhodišča začenjajo upirati logiki. 30 31 30 Kalčič, s. 37 31 Garraud, De Vabres, Vidag - Mognol v navedbi Kalčič, prav tam. c) Teorija o neodvisnosti udeležbe Teorija o neodvisnosti udeležbe je podobna teoriji o odvisnosti samo v tem, da šteje udeležbene prispevke, vštevši dejanje glavnega storilca, še vedno za eno samo kaznivo dejanje. Teorija o neodvisnosti ne priznava razločkov med storilci in udeleženci. Po njej je vsakdo odgovoren za tisto kar je storil, in to v obsegu in vlogi v kateri je deloval, neodvisno od tega ali je prišlo do kaznivega dejanja. Za monistično prevlado te teorije je pomembno to, da se ravnanje vseh sodelujočih, vštevši glavnega storilca, vendarle šteje za eno kaznivo dejanje, ne pa za več in za vsakega sodelujočih posebej. Po tej teoriji je pomembna vzročna zveza med ravnanjem in posledico, pri čemer imajo vsi vzroki podobne vrednosti. Brez konkretnega ravnanja posameznika pa ne bi prišlo do posledice. Ker je potemtakem prispevek vseh podobno ali enako vreden, tudi nima smisla razločevati med storilci in udeleženci. Vsak je dal svoj prispevek k dejanju in brez njegovega deleža dejanje sploh ne bi nastalo. Zato so vsi skupaj in vsak posameznik posebej - storilci v kaznivem dejanju, pri,katerem so kakorkoli sodelovali. "Temelj teorije neodvisnosti udeležbe je ravno v tem, da so pravno vsi sodelujoči izenačeni in enakovredni; vsi sodelujoči 1 32 so storilci skupnega kaznivega dejanja". Glede na to ta teorija sploh "ne uporablja konvencionalnih pojmov sostorilstva napeljevanja ali pomoči, marveč uporablja splošen izraz 33 sodelovanje oziroma udeležba". Med kaznive oblike sodelovanja zajema tudi vsak poskus napeljevanja ali pomoči, malomarno napeljevanje in pomoč3^" itd. Po tej teoriji je storjeno dejanje skupen proizvod vseh sodelujočih, ki so med seboj do posledice v istem krivdnem razmerju. čeprav je ta koncepcija, ki ni v celoti prodrla v konkretno (Norveško) zakonodajo, vendarle modificirana, je povzročila najrazličnejše ugovore, 32 33 34 * 32 Kalčič, s. 101 <■ 33 po nemškem prevodu; Hosenfeld, Urbye v navedbi Sever, s. 244 34 Sever, s. 246 ker je udeležbo iz splošnega dela kazenskega zakona prestavila v po- 35 sebni del, kolikor udeležbe sploh ni odpravila. Menijo tudi, da je po eni plati kriminalno cono preveč zožila, po drugi pa preveč razširila , hkrati pa ji ni uspelo prodreti v kazensko zakonodajo v vidnejšem obsegu. Kolikor pa je, so ji kot udeležbeni teoriji, vendarle dali ustrezno mesto v splošnem delu kazenskega zakona. d) Teorija o udeležbi kot samostojnem kaznivem dejanju V tej teoriji je vsebovan pluralistični koncept udeležbe, ki "vidi v prispevku vsakega posameznega udeleženca samostojno kriminalno količino, katere obstoj ni odvisen od dejanja glavnega storilca in ki tudi glede pravne kvalifikacije uživa samostojnost. Dejanja udeležencev šteje ta 37 teorija za njihova dejanja, ne pa za sodelovanje pri tujem dejanju". Po izhodiščih teorije o udeležbi kot samostojnem kaznivem dejanju, je vsak prispevek udeležencev samostojen, relativno ločen od posledice skupnega sodelovanja. Zanjo je pomembno predvsem, kaj je vsak udeleženec sam hotel in kaj je sam storil, neodvisno od drugih. To teorijo ne zanima končni rezultat. Glede na to pa je vsak udeleženec posamično odgovoren za svoje ravnanje, ki je kot tako samostojno kaznivo dejanje, Na tak način je teorija" délit distinct" (tako se namreč tudi imenuje) plurisubjeitivno kaznivo dejanje razdelila na več kaznivih dejanj, ki jih ne opazuje skozi eno kaznivo dejanje kot celoto, važno je samo kaznivo dejanje vsakega sodelujočega, in kaznivih dejanj je toliko, kolikor je sodelujočih. Zato se najbolj učinkovito izraža s frazo, ki popolnoma obsega tisto kar je njena vsebina: "Quot delinquents, tot delieta".* 37 38 Ta teorija ocenjuje sestavine dejanja in ločuje vsako zase. To vodi k razširjanju kriminalne cone, kajti vsaka udeležba je samostojno kaznivo dejanje. Pomeni, da skupne© sodelovanja sploh ni, in da je posledica skupnost kaznivih dejanj vseh udeležencev. Teorija jemlje za glej več o tem Sever, s. 244-247 in drugi 3É* Zlatarie v navedbi Kalčič, s. 103 37 Bavcon, s. 233 38 Kalčič. s. 104 svoje izhodišče subjektivne elemente, vsak se ravna po lastnem naklepu. In naklepov je zato toliko, kolikor je udeležencev, kajti vsak se 39 približuje cilju s svojim lastnim naklepom. Teorija o udeležbi kot samostojnem kaznivem dejanju ni mogla zaživeti v širšem obsegu. Pripisujejo pa ji vendarle določen prispevek v tem, da je v subjektivnem smislu poudarjala pomen udeležbe na kakem področju, ki so zaradi tega res sankcionirana kot samostojno kaznivo dejanje. e) Raznovrstnost pogledov na udeležbo Sodelovanje posameznika pri kaznivem dejanju ima zamotano, pestro in neenako intenzivnost. Odtod dosti teorij, ki jih omenjamo le po glavnih smereh in ki kažejo poglede na sodelovanje pri kaznivem dejanju. Nekatere ločujejo udeležbo od storilstva, druge pa zopet ne. Toda akcesorne teorije so se pokazale kot najprimernejše, ker izhajajo iz obstoja glavnega kaznivega dejanja in samo v tem kontekstu iščejo pomen drugih manj pomembnih prispevkov. Toda tudi v okviru akcesornosti poznamo različne teorije: - objektivne : formalno, vzročno, materialno, - subjektivne : teorijo volje, interesa, ekstremno subjektivne in omejeno subjektivne, in - nekatere mešane teorije glede na to ali se ravnajo po večji ali manjši stopnji odvisnosti^-0. Za naš namen je ključno predvsem to, da udeleženec ni glavni akter v kaznivem dejanju in da omejuje svojo dejavnost na ožja (navadno le na nepomembna) področja. Toda glavni storilec je vedno nekdo drug, pri čemer udeleženčev prispevek ni neposreden povod za kaznivo dejanje. S tem v zvezi pa ima odvisnost svoje količinske in kakovostne razsežnosti, povezane s storilcem, .ki je s svojim ravnanjem na nezakonit način prešel v področje kaznivosti. 39 40 39 Sever, s. 354 40 Le s storilcem in v zvezi z njim prihaja do izraza pomen udeležbe in njeno razločevanje v subjektivnem in objektivnem smislu ter limitirana oziroma omejena odvisnost. To pa pomeni, da za "obstoj kake oblike udeležbe zadostuje, da je glavni storilec storil kaznivo pripravljalno dejanje, ali da je začel izvrševati kaznivo dejanje (kazniv poskus) oziroma, da je kaznivo dejanje dokončal. Ali je glavni storilec kazensko odgovoren ali ne, je za to vprašanje brez pomena, razen če se zaradi storilčeve nekaznivosti, udeležbeno dejanje ne pokaže v drugačni luči, 41 namreč kot posredno storilstvo." Nemalo zakonodaj sprejema teorijo o odvisnosti udeležbe v svoje kaznovalno pravo. To pomeni, da ocenjuje udeležbo kot pretežno nesamostojno dejanje pri storitvi kaznivega dejanja. Med zakonodajami, ki upoštevajo to izhodišče, je tudi naša in sicer tako v starem kot v sadaj veljavnem kazenskem zakonu SFRJ. Toda poznavalci sodijo, da so tako stare kot nove določbe o tem vprašanju v okviru dosedanjih kriminalnopolitičnih koncepcij o udeležbi, pri nas prinesle nekatere nove probleme, ki jih zakon ni uredil. Prav 42 s tem v zvezi so nastale nekatere težave , s katerimi pa se, ker to ni področje tega raziskovanja, ne ukvarjamo. Zlasti gre za udeležbo v t.im. pripravljalnih dejanjih. Prepustimo razmišljanja o tem pristojnim kazenskopravnim strokovnjakom, kajti naš namen je bil, v zvezi s teorijami o vlogah, ki ne pomenijo neposredno storitev kaznivega dejanja^ prikazati zadevno področje, ki ga sicer v nadaljevanju raziskave obravnavamo sociološko, viktimološlco in kriminološko, to je predvsem z nepravnih plati. To pa ima drugačne razsežnosti. Bavcon, s. 234 Bačič, Naša zakonitost, 1977/4, s. 50 - 48 2. Načela udeležbe Vsako področje, ki je doseglo neko raven in vsebuje zadostno količino znanja, se sčasoma oskrbi z nekaterimi načeli delovanja. Ta omogočajo, da se k njim zatekamo kadar smo v stiskah in dvomih. Hkrati pa je z njimi postavljena neka razmejitev po kateri ločujemo, da je nekaj res tisto kar je, in da vse drugo sodi izven. To velja tudi za znanje o udeležbi. Udeležbo pojmujemo v širšem in ožjem smislu. - V širšem smislu je obseženo sostorilstvo in razne druge možnosti udeležbe, - k ožjemu pa v glavnem prištevamo napeljevanje, pomoč in organiziranje. Udeležba v ožjem pomenu je v središču naše pozornosti in sicer v pravnem smislu le toliko, da razširimo obzorje in razmišljamo z več plati -torej večdisciplinarno. Pravni zorni kot je torej lahko le eden izmed njih. Potrebno nam je vsestransko razumevanje vloge kakorkoli "vpletenih" v nastajanje končne posledice kaznivega dejanja, ki ga je (ali bo)sto-ril kdo drug. ! V kazenskopravni teoriji se najpogosteje imenujejo naslednja načela : - Načelo za vestnosti udele žbe - Načelo skupnega cilja - Načelo integralnosti udeležbe - Načelo vzajemnosti - Načelo inkomunikabilnosti osebnih dejavnikov, in 43 - Načelo proporcionalne odgovornosti udeležencev, a) Zavestnost Za sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja ali uresničevanje kakršnekoli smotrne, razumne skupnemu cilju stremeče dejavnosti, je potrebna zavestnost. Zavestnost se hkrati razumeva kot sporazumnost. Z njima vstopajo ljudje med seboj v določena osebna, psihična, bolj ali manj vsklajena razmerja, v katerih se opredeljujejo za posamezne vloge, dejavnosti in nenazadnje tudi posledice. "Le redki so primeri, da kdo sodeluje pri kaznivem dejanju z drugim, ne da bi bil ta drugi s tem sporazumen" . Ce pa pride do tega je to enostransko sodelovanje, je pa mogoče in ga ne gre zanikati glede na pestrost komunikacij med ljudmi na sploh in pri izvrševanju kaznivih dejanj še posebej. Zavestno sodelovanje poteka predvsem v dveh smereh: - najprej v smislu samega sodelovanja sploh, in - nato še posebej glede posledic sodelovanja. Lahko pa pride do položaja ko se sodelovanje kot tako sprejema, medtem ko so udeleženci različno opredeljeni do posledice. "če sodelovanje ni zavestno, tudi pri malomarnem kaznivem dejanju ne 45 pride do udeležbe ..." . Z zavestnostjo vedno povezujemo vedenje, hotenje, oziroma dopuščanje. Pri malomarnem kaznivem dejanju pa je ta zavestnost omejena na samo delovanje za dosego nečesa kar ni kaznivo dejanje.^ Če sodelovanje ni zavestno in se ne uresničuje v izvršitveni dejavnik niti s sostorilstvom, "potem je to dejansko prispevalo h kaznivemu dejanju bodisi v obliki napeljevanja bodisi v obliki pomoči".^ "Malomarno napeljevanje in malomarna pomoč torej praktično ne prideta v poštev kot družbeno 4S nevarno delovanje, ki bi ga bilo treba kaznovati". 44 45 46 47 48 Sever, s. 364 Sever, s. 363 prav tam prav taip, a» 364 prav tam b) Skupnost cilja Pri kaznivem dejanju naj bi s sodelovanjem vsi udeleženci dosegli cilj. Sodelujoči ali udeleženci torej delujejo v isti smeri. Ali narobe ; skupnega cilja ni, če imajo udeleženci vsak svojega. S kaznivim dejanjem naj se izražajo skupne želje po končni posledici in istovrstnost hotenj. K temu naj bi vsakdo prispeval svoje. 0 sodelovanju govorimo le tedaj, če vsi udeleženci delajo in mislijo isto, in "če je sodelovanje ne samo 49 zavestno, marveč tudi subjektivno usmerjeno na isti cilj". Zavestnost je hkrati povezana s cilji v skupnost. Posamezniki so namreč hoteli delati skupaj in skupaj nekaj doseči, le da so njihovi udeležbe ni prispevki lahko različni in sicer osebno, časovno, gmotno, izvr-šitveno, intelektualno, psihično ali še kako drugače. Dejanje, kot končni cilj, je torej sestavljeno iz različnih vlog z njihovimi deleži. Tu pa se začno razmišljanja, kaj je, če je nekdo hotel več, kot je uspel uresničiti in kaj, če se mu je ponesrečilo manj, kar je želel doseči, če je nastalo več, na kar sploh ni pomišljal itd. S tem, kot pravijo, prihaja do ločene odgovornosti. Vsak odgovarja za tisto kar je sam storil. Če je storil več, bo njegova odgovornost večja, če pa je dosegel manj kot je hotel pa je morda njegovo ravnanje ostalo pri poskusu.')0 Doseganje istega cilji je torej za udeležbo pomembna povezovalna okoliščina - psihično in materialno. c) Integralnost (celovitost) Kaznivo dejanje, pri katerem sodelujeta dva ali več udeležencev, je glede na njihovo vlogo - posledica vseh vanj vpletenih oseb. Prispevek vsakega izmed njih je ena izmed sestavin njegove celote. V tem je bistvo integralnosti ali celovitosti udeležbe, kar velja seveda tudi za takšne vloge kot so: napeljevanje, pomoč in organiziranje kriminalnih združb. prav tam glej tudi Sever, s. 565 To načelo ima tudi praktične posledice, ki se odražajo v kaznovanju udeležencev. "Če zakon določa kazensko odgovornost samo za izvršena ali poskušana kazniva dejanja, se tudi sodelovanje lahko kaznuje samo pri izvršenem ali poskušanem kaznivem dejanju. Če pa bi bila določena splošna kazenska odgovornost tudi za pripravljalna dela, bi šteli za udeležbo pri pripravljanju tudi tisto enostransko delovanje napelje- 51 valca in pomagača, katerih delovanje ne pripelje niti do poskusa". Sicer pa so v sodelovanju, ki naj pripelje do skupnega cilja, zlasti pomembne tudi psihološke in druge lastnosti ljudi, ki so udeleženi pri kaznivem dejanju. Ta vprašanja in odnosi sicer presegajo kazenskopravna razmišljanja o integralnosti, toda del teh področij v svojem temelju vendarle sega v teorije udeležbe, čeprav bolj intuitivno ter dogmatsko kot etiološko in za viktimo/kriminološko rabo. če je celovitost v tem načelu dosti bolj oblikovana z zornega kota posledičnosti, gotovo čaka discipline, ki se ukvarjajo z vzročnostjo in duševnimi odnosi med ljudmi, še dosti obravnavanj teh vprašanj, ki se skrivajo pod površinskostjo zunanjih manifestacij človeškega delovanja in poja-voslovja udeležbe. d) Vzajemnost "Če sodeluje pri kaznivem dejanju več oseb, je kaznivo dejanje skupen produkt vseh sodelujočih brž ko so izpolnjeni vsi objektivni in subjektivni elementi njegovega dejanskega stanja ne glede na to kakšne oblike 52 dejavnosti opravlja tisti,. ki posamezne elemente doprinaša". Iz tega načela torej izhaja, da sploh ni važno, koliko je kdo prispeval k dejanju, ampak je ključna spolnitev sestavin, ki jih kaznovalno pravo določa kot dejansko stanje konkretnega kaznivega dejanja. To lahko pomeni, da je posamezne dejavnosti namesto enega opravil drugi. Intelektualne morda tisti, ki je imel prej kakšne namembne vloge in pripravljalna dejanja mogoče tisti, ki so mu naložili končni poseg. Sever, s. 365 Sever, s. 366 Vsi prispevki sodelujočih teže k skupnemu oziroma k skupinskemu delovanju. in imajo svoj pomen v določeni solidarnostni naravnanosti. Če so si soglasni kaj doseči s kaznivim dejanjem, potem dejavnosti lahko dopolnjujejo, menjavajo, nadomeščajo itd. In ne le to. Menjavajo tudi vloge, ki jih storitev skupinskega kaznivega dejanja potrebuje. Sodelovanje glede na oblike dejavnosti ni le storilstvo ali sostorilstvo, ampak tudi udeležba v ožjem smislu, to je pomoč, napeljevanje in organiziranje združb. Za uresničevanje ali v nekem smislu, kot bi lahko rekli glede na pravno normo, potrebuje spolnjevanje dejanskega stanja tako objektivne kot subjektivne elemente posameznega kaznivega dejanja. V tem pa je tudi bistvo vzajemnosti udeležbe. e) Inkomunikabilnost osebnih dejavnikov To načelo vsebuje spoznanje, da udeleženci s svojimi prispevki, čeravno sodelujejo pri enem samem kaznivem dejanju, odgovarjajo v razmerju do svojega deleža, torej ne enako,ampak različno po vlogah, ki so jih opravili, da je prišlo do posledice. V tem smislu torej nepovezano in posamično. "Če pa spada kaznivo dejanje storjeno s sodelovanjem več oseb med takšna, za katera zakon določa hujše ali milejše kaznovanje (priviligirane, kvalificirane oblike glede na storilčeva razmerja, lastnosti in okoliščine, velja milejša ali hujša kazen samo za tistega od udeležencev, 53 pri katerem so takšna razmerja ali okoliščine podane. Ta nezvezanost prihaja do izraza tudi pri okoliščinah na strani udeležbe, če so npr. udeleženci neprištevni, starostno nerazviti, če delajo v zmoti ali z malomarnostjo. V teh primerih okoliščine vplivajo na njihovo kazensko odgovornost. Te okoliščine so neprenosljive z ene osebe na drugo, zadevajo le tistega, ki izključno prihaja za to v poštev. Vezane so na prav določene osebe. Isto velja za olajševalne in oteže- vaine okoliščine, ki poleg drugih zlasti izhajajo iz osebnih lastnosti posameznega udeleženca pri kaznivem dejanju. Izhodišča za uporabnost in veljavnost tega načela so v osebnosti udeleženca, v njegovih razmerjih, lastnostih in okoliščinah. Le-te dajejo očitno težo njegovemu ravnanju in določeno težo prispevka v kaznivem dejanju. f) Proporcionalnost odgovornosti Načelo sorazmerne odgovornosti je dokaj povezano s prejšnjim, iz katerega izhajajo stališča o nepovezanosti osebnih lastnosti. Vsakdo torej odgovarja glede na svoj prispevek, ki ga je vložil v storitev kaznivega dejanja oziroma odvisno od deleža, ki ga ima pri tem. Te deleže je treba ugotavljati. Ugotavljanje deležev je zelo težavno in ugotovitve so odvisne od ocen, ki so lahko neustrezne in zato nepravične. To ugotavljanje sicer poteka po zakonu bolj ali manj diskrecionarno. Toda tudi vrednotenje oziroma presoja nastaja v prepričanju ljudi, ki lahko vplivajo na razločke o vrednosti prispevkov posameznega udeleženca. Toda razmišljanje o vrednotenju ugotovljenih prispevkov ni stvar tega pisanja, je pa pomembno za naše kasnejše raziskovanje vlog "vpletenih", s katerimi se ukvarjamo v viktimološko-kriminološkem smislu. 3 kazenskopravnega zornega kota pa se sorazmernost navezuje v končni posledici na kazensko odgovornost, kar se odraža v izreku kazni."Razlike v vrednosti teh prispevkov vplivajo na odmero kazni znotraj okvira sankcije ... Prav tako vpliva na odmero kazni sodelovanje, katerega značaj je morebiti hujše narave zaradi tega, ker je izvršitev dejanja olajšal kak subjektivni dejavnik, ki postavlja tistega, pri katerem je podan^ v slabši položaj (koristoljubje, povratek itd. )^. S tem se seveda začenja obravnavanje udeležencev po njihovi dejanski vlogi v izvrševanju kaznivih dejanj in začno razmišljanja o tem, ali je tisti,ki je dejanje v celoti storil sam bolj nevaren (kar ima za posledico še marsikaj drugega) od tistega, ki je le sodeloval v skupini. prav tam, s. 367 In ne le to, ampak tudi, ali je morebiti organiziranje skupine hujša oblika ravnanja, itd. Na načelu sorazmerne odgovornosti zasnovana udeležba ne zanika vlog, ki jih imajo udeleženci tudi zato, ker je njihova dejavnost lahko različna, oziroma sploh takšna kakršno poznamo, kot bi se morebiti nakazovalo na prvi pogled. Narobe, zdi se celo, da prav to načelo šele poudarja različnosti prispevkov, ki izhajajo iz proporcionalne odgovornosti za tisto, kar so storili vsak posamično. Zakonodaja navadno določa kazen za posamezno kaznivo dejanje. Velja za vsakegi od udeležencev in sicer znotraj nje, sorazmerno prispevku in s tem v zvezi tudi udeležbi v ožjem smislu. Kriminalna kazuistika in poznavanje kriminalnega sveta v morfološkem in kriminografskem pomenu z drugimi sodobnimi spoznanji omogočajo ločevanje med posameznimi prispevki. In čeravno smo navedli nekaj nasprotujočih si teorij, nekatere med njimi vendarle ustrezajo smotrom kriminalne in kaznovalne politike. Ker pa nobena zakonodaja ne sankcionira oziroma ne normira in ne rešuje vseh vprašanj, je diskrecija prepuščena državnemu nadzorstvu (kazenskemu pravosodju - sodniku), da ta, ob uporabi prava, pravnih teorij in etičnosti v okviru stroke, določi odgovornost posameznega udeleženca in izreče kazen. To bi pomenilo, da se prispevki lahko ocenjujejo po teži, v okviru kaznivosti posameznega kaznivega dejanja. Čeravno naj bi bilo načeloma storilstvo ali sostorilstvo več kot organiziranje združb, in to več kot napeljevanje, in ta več kot pomoč, je vendarle mogoče, da je pomoč bolj nevarna kot storilstvo in napeljevanje hujše kot sostorilstvo itd. To je potrebno poudariti toliko bolj, ker se zlasti "vpleteni" kažejo, morda res ne toliko v kazenskopravnem smislu kakor v psihološkem, emocionalnem, socialnem, materialnem in kakšnem drugačne in,bolj vplivni in nevarni posamezniki kot storilec in sostorilec, zlasti zaradi tega ker sta storilec in sostorilec včasih kot marioneti v medsebojnih odnosih z njimi. "Kakor je zakonodaja morala končno kaputulirati pred zahtevo proste presoje dokazov in prepustiti vrednotenje dokazov sodniku, tako mora prepustiti sodniku tudi presojo vrednosti udeležbenih prispevkov ... Kakor imamo na eni strani dokaze, katerih dokazna moč je lahko različna glede na razne oblike v katerih se pojavljajo, tako imamo na drugi strani sodelovanje, katerega vzročna moč je lahlo prav tako različna 55 glede na razne oblike sodelovanja". Sodnik bo torej določil sorazmernost v odgovornosti za posamezne ude-ležbene prispevke in odločil ali je v kakem primeru napeljevanje več kot sostorilstvo ali manj, ali je pomoč za napeljevanjem ali ne ipd. Toda kvalitativna enakovrednost storilstva in udeležbe se pokaže s poskusom ali izvršitvijo kaznivega dejanja in je v tem, da sta kazniva po isti sankciji. Kvantitativna različnost pa se kaže v tem, da se znotraj okvira kazni, s katero je dejanje sankcionirano, lahko odmerijo za posamezne oblike sodelovanja različne kazni. Veljavna kazenskopravna ureditev pri nas, kljub nekaterim nedoslednostim in pomanjkljivim izpeljavam, kot kaže po očitkih, vendarle popreprošča kazensko odgovornost za udeležbene prispevke. Zdi se, da zadosti razumljivo razločuje med raznimi možnimi oblikami sodelovanja in daje praktičnemu ocenjevalcu zadovoljiva sredstva za vrednotenje vlog in možnosti za razumevanje med njimi, toliko bolj, ker je "za udeležence v ožjem smislu potreben naklep glede kaznivega dejanja 56 in prepovedane posledice, h kateri s svojim ravnanjem prispevajo". 3. Posamezne vrste udeležbe Izmed različnih oblik sodelovanja ali prispevanja k izvrševanju kriminalitete oblik,ki jih ugotavljamo v resničnosti poleg storilstva in * 56 prav tam, s. 369 56 „ Bavcon, s. 228 sostorilstva ter jih poznamo kot npr. navdihovanje, spodbujanje, provociranje, prišepetavanje, nudenje vzgleda ter razne manj manifestativne ali na duševnost in na kaj drugega delujoče aktivnosti, pozna pravo predvsem organiziranje, napeljevanje in pomoč. Nekateri, pisci po tem vrstnem redu določajo tudi težo tako imenovane in s skupnim izrazom imenovane - udeležbe v ožjem smislu. Udeležba je potemtakem tisto sodelovanje pri kaznivem dejanju, s katerim udeleženec prispeva ravno toliko, da pride v kriminalno cono in stori samo toliko, da ga ni šteti ne za storilca ne za sostorilca ter hkrati dejanje, kot skupinsko posledico sodelujočih, ne more prevzeti za svoje. Se veš, če do dejanja ne pride, se udeležbeno ravnanje, največkrat sploh ne šteje za kaznivo dejanje. Ključno vprašanje je, ali sploh pride do uresničitve kaznivega dejanja. "Ni udeležbe, ni napeljevanja, ni pomoči če ni vsaj poskušeno uresničevanje zakonskega bistva kaznivega dejanja (poskus), Ta stopnja odvisnosti udeležbe od dejanja glavnega storilca je bila v KZ očitna v 51. 21, kjer je bilo predpisano, da se udeleženci kaznujejo za poskus, če je kaznivo dejanje ostalo pri po-57 skusu". Toda o kaznivosti več kasneje. Za naš namen je pomembna udeležba take oblike sodelovanja pri kaznivem dejanju, ki ne vsebuje sestavin storilstva. Sodelovanje pri kaznivem dejanju pa imamo, kot je že nekajkrat razvidno iz pisanja o tem delu, kadar gre za različne prispevke, upoštevane z zornega kota njihove moči in vlog pri končni posledici. In "kakor je kaznivo dejanje tipizirana vrednota, tako se tudi sodelovanje pri kaznivem dejanju lahko ocenjuje po tipiziranih oblikah. Tipizacija oblik sodelovanja se je zgradila v družbenem življenju izven prava, pravo je le prevzelo že oblikovane tipe in jih morebiti še nadalje diferenciralo ... Toda vsaka diferenciacija se da končno reducirati na dve temeljni obliki sodelovanja, ki sta poleg storilstva 58 sploh mogoči. Ta dva tipa sta pomoč in napeljevanje". Bačič, Naša zakonitost 1977/4, s, 52 Sever, s. 155 Iz določenih oblik napeljevanja izhaja tudi organiziranje, zlasti pa organiziranje združb, kot verjetno, v prenekaterih primerih, ena izmed najnevarnejših oblik udeležbe, še zlasti če imamo pred očmi kako posebno vrednoto (npr. varnost družbene ureditve). S tem v zvezi bo v nadaljevanju podanih nekaj pogledov na organiziranje in pomoč. a) Organiziranje (hudodelskih združb) čeprav je organiziranje podobno napeljevanju, se od njega vendarle i ločuje, kajti nekatere zakonodaje (med njimi tudi naša) organizatorja kaznujejo tudi za kazniva dejanja pri katerih izvršitvi ni bil udeležen. S tem se organiziranje načeloma šteje kot najhujša oblika udeležbe, 59 čeprav se nekateri s tem ne strinjajo. Sodelovanje v tej vlogi vsebuje dejavnosti, ki jih neka oseba opravi zato, da drugi store tisto, kar želi doseči sama ob določeni porazdelitvi posameznih prispevkov. Glede na to organizator ustanovi neke vrste združenje za izvrševanje kaznivih dejanj.To združenje je namerno medsebojno povezovanje dveh ali več oseb. Zadoščata vsaj dve osebi. Toda več ko je oseb, več je verjetno vlog. In ne le to, neredko so kriminalne združbe tudi hierarhično urejene in delujejo po načelu odgovornosti nižjih višjim. To združevanje je včasih celo tako speljano, da izvajalci sploh ne poznajo voditeljev in voditelji (npr. mafija, združbe kriminalnega podzemlja v ZDA itd. ) najčešče sploh niso dosegljivi ter se skrivajo globoko v ozadju. Če bi organizator želel pripraviti, ali če bi pripravil k sodelovanju samo eno esebo, bi bilo to njegovo delovanje - napeljevanje ali vsaj dejanje podobno napeljevanju. Zato mora, če naj gre za organizacijo, združiti več oseb z določenim načrtom delovanja, ki ima namen storiti dejanje, oziroma kaka dejanja, "On torej daje vzpodbudo za sprejemanje hudodelskega načrta ali ga sam ustvarja, s čimer praktično ustvarja glej npr. Lazin, s. 52 glej o tem tudi Nedič, s. 42 tudi pogoje za izvrševanje kaznivih dejanj posameznih elanov združbe". S tem prevzema zasnovo združevanja, skrbi za realizacijo delovanja, porazdeljuje vloge in koordinira, spreminja načrt, daje navodila in sprejema poročila itd., pri čemer sploh ni nujno, da pozna vse člane. Narobe, prenekateri razlogi mu sploh narekujejo, da manj pomembnih nosilcev vlog sploh ne pozna, kar je pogosto odvisno od razmer v katerih se odvija kakšna hudodelska dejavnost oziroma od same narave kaznivih dejanj za katera je ustanovljena hudodelska družba (npr. mamila, pridobivanje, promet in prodaja narodnega blaga, trgovina z belim ali črnim blagom, organizirana prostitucija, nedovoljena trgovina itd.") Izvajanje hudodelskega načrta je vsebina delovanja organizirane združbe. Določa vrsto dejavnosti in izbor oseb, primernih zanjo. Sodelovanje v združbi navadno zahteva kakšno specialnost, poklicnost, usposobljenost. S hudodelskim načrtom se določa tudi obseg kaznivih dejanj, za katera organizacija odgovarja. Pomembno je tudi to, ali je hudodelska združba začasnega ali trajnega pomena.^ V tem se kaže organizatorjeva nevarnost in njegov namen. Trajnost izraža neomajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, medtem ko začasnost združbe kaže na omejenost delovanja^ enkratnost cilja, ali doseganje samo določene posledice. Pri tem tako ustanovljena združba ne namerava iti dlje, čeravno se kdaj kasneje zopet pojavi, če se ponudi ugodna priložnost za kriminal. Organizator največkrat izrablja združbo, ima jo za svoje orodje, s svojo vlogo verjetno največ prispeva v njej, zlasti če prihaja do uresničitve hudodelskega načrta. Zanj je pomembna zavestnost v ravnanju, s katero kasneje odgovarja za delovanje družbe. "Če je načrt takšen in organizatorjevo sodelovanje takšno, da organizator vnaprej konkretno ve za vsako posamezno kaznivo dejanje, ki ga združba stori, potem organizator odgovarja vedno za vsako storjeno kaznivo dejanje, ker je zavestno prispeval k temu kaznivemu dejanju. Če pa ve samo to, kakšna 61 62 prav tam, s. 42 glej več o tem: lazin, s. kazniva dejanja ima združba v načrtu, ne da bi bilo vsako posamezno kaznivo dejanje tudi konkretno določeno, nastane dvom o tem, ali ima organizatorjeva zavestnost glede teh dejanj tisto stopnjo določenosti, 63 ki jo predpòstavlja pojem zavestnega prispevanja h kaznivemu dejanju.11 V posebnem delu jugoslovanske kazenske zakonodaje je včasih organiziranje hudodelskih združb sankcionirano kot samostojno in neodvisno * r a kaznivo dejanje. Čeprav naša zakonodaja ne našteva posameznih vrst združb, se srečujemo s posameznimi pojmi s katerimi jih ločujemo in podrobneje določamo, laki pojmi so; "organizacija, tolpa, zarota in 65 skupina". Organizacija je "najsplošnejša in temeljna oblika hudodelske združbe, ki nima kakšnega posebnega znaka ali organizacijske strukture drugih v 26. členu KZ SFRJ naštetih hudodelskih združb". Tolpa je "trajnejša in bolj organizirana združitev več oseb zaradi tega, da skupno izvršujejo večje število kaznivih dejanj, ki v nadrobnosti niso vnaprej določena". Zarota je "dogovor za izvršitev določenega kaznivega dejanja oziroma več kaznivih dejanj, ki so s kakšnim dogovorom tako po vrsti, kakor tudi zlasti po objektu natančno konkretizirana. Zadoščata že dve osebi. Pri zaroti naj bi šlo za višjo stopnjo tajnosti kot pri drugih ravnanjih". Skupina pa je hudodelska združba z zelo nizko stopnjo povezanosti in organiziranosti članov. Skupine so tudi najčešče naključne, začasne, organizirane za prav določen namen, zoper določeno osebo itd. in tudi določenost kaznivih dejanj navadno ni vnaprejšnja. b) Napeljevanje Kazenski zakon SFRJ določa v prvem odst. 23. člena ; "Kdor drugega 63 64 65 Sever, s. 377 glej o tem: Bavcon, s. prav tam, s. 243 naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da ga je sam storil". Navadno se pod napeljevanjem razume vplivanje v psihičnem smislu. Zato se "napeljevanje lahko pojavi kot prigovarjanje, prepričevanje, prošnja, 66 dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila ipd.". Te oblike napeljevanja seveda potekajo pred storitvijo kaznivega dejanja, kajti psihično vplivanje na koga, ki se je že odločil za kaznivo dejanje je 67 y pomoč in ne napeljevanje. Ce je ta razmejitev kolikortoliko uporabna in sprejemljiva, pa je razločevanje dosti bolj zamotano, če glavni storilec sam še ni prepričan, ali se je odločil za kaznivo dejanje ali ne. Znana je tudi pogojna odločitev, pri kateri je glavni akter storil kaznivo dejanje, če je s tem soglašala še kaka druga oseba.88 Napeljevalec je torej oseba, ki drugega zavede v dejanje, oziroma vzpodbudi odločitev zanj. In ne le to. Poleg pobude za odločitev lahko, fi Q kot smo navedli "utrdi še nedokončano odločitev bodočega storilca" . Napeljevanje je torej "samo tista kazenskopravna dejavnost, ki je primerna, da v svoji uresničitvi privede do vzpodbuditve ali učvrstitve omahljive odločitve storilca, da se loti protipravnega delovanja s lcate- 70 rim bo uresničil kazenskopravno posledico". Pri napeljevanju gre za določeno razmerje, in sicer v dvojnem smislu^med napeljevalcem in storilcem na eni strani in napeljevavcem in kaznivem dejanjem na drugi. Prvo razmerje : napeljevalec - napeljevani je psihičnega in nematerialnega pomena. Napeljevalec deluje na voljo bodočega storilca z neposrednim stikom, dejavno mu vsiljuje svoj cilj. V nekem smislu je storilec orodje v rokah napeljujočega. Zanj bo morda sploh storjena posledica, za katero pa bo v prvi vrsti odgovarjal storilec. Zato je napeljevanje najpogosteje hujša oblika udeležbe kot pomoč, čeravno je pomoč možna, ne le pred začetkom storitve dejanja, marveč tudi preden se je 66 67 68 69 70 Bavcon, s. 235 glej Sever, s. 217 prav tam, Bavcon, s. 235 Nedič, s. 37 -Gi- vi storilec sploh odločil za storitev. Pri napeljevanju se mora storilec sam odločiti preden se sploh loti kaznivega dejanja. Zato se napeljevanje nanaša na prav določenega storilca in ne na kakšnega dragega. Drugo razmerje jesnapeljevalec - kaznivo dejanje. To razmerje je materialnega pomena. Zadevati mora prav določeno kaznivo dejanje. Sicer ni potrebno, da obsega vse podrobnosti, važno je, da gre za konkretno ravnanje. i Pri napeljevanju razločujemo še: enkratno in večkratno napeljevanje ter posredno in neposredno napeljevanje. Napeljevalec lahko napeljuje več oseb, pa gre za eno napeljevanje. Pri posrednem napeljevanju pa gre za takšno vplivanje, pri katerem napeljevalec uporablja določene vmesne posrednike. Napeljevanje je vedno naklepno ravnanje. "Naklep napeljevalca se mora nanašati na napeljevanje samo in na kaznivo dejanje h kateremu napeljuje. Napeljevalec se mora torej zavedati, da s svojimi ravnanji nekoga 72 napeljuje in mora to hoteti. Za bodočega glavnega storilca kot napel janca sploh ni nujno, da se zaveda, da ga kdo drug nagovarja na vlogo, ki si je sam ni zamislil, ali pa je v njem samo tlelo nekaj, pa si sam še ni bil na jasnem, kako in kaj hoče. V vzezi z napeljevan-cem mora napeljevalčev naklep vsebovati tudi kaznivo dejanje, h kateremu nagovarja storilca, čeravno ni pomembno, da bi mu narekoval izvedbo do podrobnosti. Nekatere oblike napeljevanja so po svoji naravnanosti glede na posledice takšne, da jih v posameznih zakonodajah vendarle štejejo kot samostojna kazniva dejanja, čeravno dejanje, ki ga je storil napeljani sploh ni kaznivo. To velja pri nas za napeljevanje k samomora in pomoč pri 73 samomoru. 71 72 73 71 Zlatarid v navedbi, Nedič, s. 45 72 Bavcon, s. 236 73 glej prvi odstavek 50. člena KZ SR Slovenije V teorijah kazenskega prava namenjamo dosti pozornosti tudi neuspelemu napeljevanju. "Napeljevalcu ni uspelo povzročiti storilčeve dejavnosti, ali pa mu je to uspelo, vendar se je napeljevani pozneje premislil, ali pa iz objektivnih razlogov kaznivega dejanja ni mogel storiti... Napeljevanje je neuspelo tudi v primeru, ker se je storilec dokončno odločil za storitev dejanja, še preden je napeljevalec začel nanj vplivati ... Napeljevanje je neuspelo tudi, če storilec ni storil tistega kaznivega 74 dejanja h kateremu je bil napeljan, temveč kakšno drugo kaznivo dejanje". Toda tudi pri neuspelem napeljevanju pozna naša zakonodaja izjeme in sankcionira tovrstno dejanje v primeru, kadar gre za nevarnejše kaznivo 75 dejanje. Pri napeljevanju gre izključno za psihično vplivanje na storilca. Z njim napeljevalec oblikuje drugega v smislu volje in hotenja. Pri pomoči pa gre predvsem za psihične sestavine v pomaganju v smislu in pome- nu "delanja".nečesa. Toda "zgolj fizične pomoči praktično sploh ni. Vsaka fizična pomoč je obenem tudi psihična in moralna pomoč... kolikor prehaja s tem fizična pomoč v psihično pa je praktično zopet težavno f-rr razločevati med pomočjo in napeljevanjem". Tu se znova kaže zamotanost razmejevanja med različnimi oblikami "udeležbe" in hkrati poudarja potreba po odstopanju od izhodišč, ki jih vsebujejo posamezne teorije. c) Pomoč 77 V pomenu razločevanja "oblasti nad dejanjem" se med ostalimi oblikami udeležbe v najširšem smislu največkrat pokaže pomoč kot oblika nekakšnega milejšega sodelovanja. Za pomoč se šteje tista udeležba, s katero se glavnemu storilcu, najpreprosteje rečeno, pomaga pri izvrševanju določenega kaznivega dejanja. S pomočjo naj bi kaznivo dejanje vendarle opravil. Prispevek pomagača, čeravno naj bi šlo za novejše oblike, pa ni tako preprost in nepomemben. Obsega "podporo, omogočanje, olajševanje, Bavcon, s. 236 75 glej drugi odstavek 23. člena, če gre za kaznivo dejanje za katero se sme izreči pet let zapora ali hujša kazen. 76 „ Sever, s. 218 ^ Iz teoretičnih razmišljanj o storilcu, udeležbi itd. Bačiča pripravljanje in podobna ravnanja, ki so po subjektivni strani samo sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Kaznivo dejanje bi storilec lahko storil tudi brez pomoči pomagača, zato pomagačevo ravnanje tudi ni vzrok prepovedane posledice v kazenskopravnem pomenu 78 vzročne zveze". Pri tem gre za pomoč pred dejanjem, za pomoč med dejanjem in za pomoč po dejanju, torej časovno glede na storitev kaznivega dejanja - neomejeno. Pomoči pred dejanjem in pomoči po dejanju ni mogoče šteti za sostorilstvo. Glede nato pa je dosti polemik prav v razmejevanju storilstva in pomoči. Pomoč je izven obsega tistega, kar zakon določa za kaznivo dejanje, za katero mora "storilec ali sostorilec opraviti z dejanskim stanjem kaznivega dejanja določeno dejavnost". Pomoč je namreč neko prispevanje h kaznivemu dejanju, ki pa ni "delanje" kaznivega dejanja. Merila za oceno so predvsem objektivna. Šele potem ko so znane objektivne sestavine pomoči, je s pomočjo subjektivnosti mogoče določiti naravo in pomen pomagaških ravnanj. Kajti "subjektivna stran pomoči zahteva na eni strani določeno povezanost med pomagačem in storilcem, na drugi 80 strani pa pomagačev naklep" pomagati drugi osebi pri storitvi kaznivega dejanja. Prispevek pomoči ne more biti vzrok posledice kaznivega dejanja, marveč predvsem pogoj, ki omogoča storitev dejanja. Kot omogočanje vsebuje delovanje fizičnega oziroma materialnega pomena kot npr. izročitev srddstev 8X za storitev kaznivega dejanja, odstranitev zaprek , razne dejavnosti da storilca ne bi odkrili itd. v 82 Ze iz samega kazenskega prava pri nas izhaja dvojnost pomoči, ki naj se daje v fizični ali psihični obliki. - Fizična pomoč je (po zakonu) v naslednji obliki: - če da pomagač sredstva za storitev kaznivega dejanja, - če odstrani ovire za storitev kaznivega dejanja. Bavcon, s. 238 70 Sever, s. 212 O O Bavcon, s. 238 81 Nedič, s. 45 82 drugi odstavek 24. člena KZ SFRJ - Pomoč v psihični obliki pa je : - če da pomagač storilcu nasvet ali navodila kako naj stori kaznivo dejanje, - če pomagač storilcu vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno in sledove kaznivega dejanja, - če pomagač vnaprej obljubi, da bo prikril predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem. Možne so seveda še druge oblike ravnanj, ki se izražajo kot psihična ali fizična pomoč, kolikor so po vsebini identične ž naštetimi v zakonu. Psihično področje pomoči je, kot smo že omenili lahko problematično, ker se včasih sklada z napeljevanjem, kajti "če je kdo z nasveti ali navodili utrdil še nedokončno odločitev storilca, da bo storil kaznivo dejanje, imamo opraviti z napeljevanjem, ne pa s pomočjo".8^ Potem ko je pomagač že nekaj obljubil, s čimer je glavnemu storilcu izrazil tudi svojo podporo in sodelovanje, pa je to kasneje preklical, tega ni mogoče šteti za prostovoljni odstop, saj je pomagač tisto kar je kaznivo že storil in od tega ne more več odstopiti. V tej obliki udeležbe so zlasti lahko zamotane vnaprejšnje obljube, ki se lahko prekrivajo z drugimi možnostmi protipravnega vedenja in kot take prekoračujejo podporo, ohrabritev, nasvet, navodilo in podobno vsemu tistemu, kar presega "pomaganje" kot udeležbo. Pomoč je v nekaterih primerih naše zakonodaje tudi posebno oziroma samostojno kaznivo dejanje. d) Izzivanje, hujskanje (provokacija) Nekatera teoretična razmišljanja o udeležbi in sploh sodelovanje pri kaznivem dejanju vsebujejo tudi pojasnila o vlogi provokatorja ali bolje rešeno izzivača oziroma hujskača. Izzivanje oziroma hujskanje je nedvomno posebna oblika napeljevanja. "Provokator je tisti, lei napelje drugega k storitvi kaznivega dejanja, vendar pa izpelje stvar tako, da se kaznivo dejanje ne dokonča, ali da se dokonča brez škodljivih posledic".8^ Izzivanje ali hujskanje v smislu "provociranja" povezujejo neredko z vlogo nekaterih neposrednih nadzornih mehanizmov oziroma izvajalcev njihovih vlog, kot posebno sredstvo za odkrivanje in prijemanje nekaterih vrst storilcev kaznivih dejanj. Ta trik uporabljajo za spodbujanje situacij, v katere naj bi zašle osebe, da bi jih nato spravili na varno in da ne bi v kakšnih razmerah storile kazniva dejanja. Iz kazu-istike policijskega in obveščevalnega dela so znani prenekateri tovrstni pojavi, znatno več pa jih je prikritih. Pri prenekaterih dejanjih s politično vesebino, s področja gospodarskega kriminala, prekupčevanja z devizami ali zlatom, nèdovòljenega trgovanja sploh, nedovoljenega prometa z mamili itd., je provokacija pogost način odkritja pojava in njihovih nosilcev. Tudi pri odkrivanju in preprečevanju konvencionalne kriminalitete, kot npr. dejanj vlomilskih združb, provokacija ni redek pojav. Kriminalni svet najbrž ni motiviran za to, da bi drugega pripeljal k temu, da posledic ne bo, To bi bilo nesmotrno in nesmiselno. Vse skupaj bi bilo brezplodno igračkanje, ki je popolnoma brez koristi. S tega zornega kota se uradna oseba res lahko kaže kot nosilec izzivanja z določenim namenom. S tem v zvezi pa nastaja vprašanje razmerij med hujskanjem in posledico. Izzivalčev namen sploh ni doseči cilj, ki je v tem, da bi nekdo drug storil kaznivo dejanje. Gre vsaj zato, da bi ga poskusil, pa ne končal. Hujskač sploh ne želi kaznivega dejanja. On želi nekaj drugega, ki ima v končni posledici kak drug namen (lahko tudi dober), le sredstvo je vprašljivo - če ne kar nezakonito. Toda ker se nadzorni mehanizmi ne tako redko ravnajo po izhodiščih, da namen posvečuje sredstvo, tudi izbira načinov opravljanja svoje vloge ni vedno preveč tenkočutna, zlasti pa ne takrat kadar so tveganja majhna, prednosti pa očitne in kadar se pričakuje, da bo uspeh zatemnil morebitno obsodbo takega ravnanja. Izzivalec - uradna oseba želi doseči "da storilec manifestira svojo pripravljenost storiti dejanje na tak način, da si s tem naprti kazensko 85 odgovornost". Zato se prav s tem začne vprašanje, v čem je sorodnost izzivanja oziroma hujskanja z napeljevanjem in kakšen je razloček med provokatorjem in napeljevalcem, in sploh ali gre za napeljevanje če izzivalec nosi posledice. Ker ni zveze med ravnanjem in posledico, še zlasti če je dejanje ostalo pri poskusu ali pri pripravljalnem dejanju in izzivalec sploh ni hotel 86 posledice, prevladuje mnenje, da provokatorja ni šteti za napeljevalca Toda to stališče je takoj omajano, če je storilec že končal kaznivo dejanje, čeravno so posledice vendarle odpravljene (npr. škoda povrnjena, predmeti vrnjeni lastniku, toda kako popraviti posledice v političnih deliktih itd.). Zato menijo, da je provokator, ki s svojim delovanjem povzroči, da provocirani stori kaznivo dejanje, odgovarja kot glavni storilec. "V vsakem primeru ko provocirana oseba sledeč provokaciji stori nekaj, s čimer si naprti kazensko odgovornost, naj enako odgovarja tudi provokator 87 ker je pač on sopovzročil to, zaradi česar se provocirani kaznuje". Čeravno to stališče ni enotno, pa ima vendarle veliko somišljenikov, še posebno ker je provokatorjev prispevek tolikšen, da so kaznovani tudi drugi. Poudariti gre tudi, da sta namena obeh, to je provokatorja in provociranega različna. Medtem ko je vzročna zveza pri prvem navidezna, je pri drugem resnična in povzročitev je v rokah glavnega storilca, ki je čeravno je zapeljan, vendarle motiviran doseči namen oziroma posledice. "Provokacija ni provokacija, marveč sodelovanje pri kaznivem dejanju, če provokator hoče izvršitev.in če resnično pride do izvršitve ali do . „ 88 poskusa". Sever, prav tam ' 86 glej o tem , Sever, s. 578 in opombo pod črto št. 150 Sever, s. 379 prav tam Če izzivaštvo in hujskanje povzročata večjo neenostnost v pogledih nanjo kot druge ohlike sodelovanja in udeležbe v kazenskopravni teoriji, pa seveda nista deležni nič manj pozornosti v etičnih in deonto-loških razpravah. Riso redka izhodišča po katerih provociranje ne bi smelo ostati nekaznovano. V smislu pričujočega raziskovanja je temu vprašanju dan poudarek predvsem zato, ker se med "vpletenimi"pojavija jo tudi uradne osebe, čeprav ne v pomenu direktnih provokatorjev, pa vendarle. Da bi lahko opredelili njihove vloge v oblikovanju kriminalnega para seveda zaslužijo ustrezno pozornost tudi z zornega kota normativne teorije. 4. Udeležba kot prispevek h kaznivem dejanju V zgodovini kazenskega prava je bilo doslej na področju udeležbe v širšem smislu storjenih izredno veliko prizadevanj za razmejevanje vlog pri storitvi kaznivega dejanja. Spoznanja v tej smeri se zde jo vsaj danes, včasih nelogična, absurdna, če ne celo smešna, po drugi strani pa zopet nasprotujoča in vprašanje je, če bi do boljših rešitev sploh prišlo brez slabih in zavajajočih, konfliktnih in neuporabnih spoznanj. Teorije in načela, ki smo jih le bežno opisali v navedbi, predvsem kot opozorilo na tehtnost razmišljanj o pomenu udeležbe v končni posledici kriminalnega para, le še poudarjajo dileme v preteklosti glede pomena raznovrstnih prispevkov v kaznivem dejanju. Račenjajo tudi različnost etioloških okoliščin in vrednotijo dokazno moč posameznih udeležb tudi z zornega kota prispevkov ex ante in ex post. Kaznivo dejanje je ,tako kot vsaka druga človeška dejavnost predvsem hoteno ravnanje bodisi posameznika bodisi skupine. Če gre za posameznika, ni problemov v zvezi s sestavljenostjo kaznivega dejanja, ki ga je storil;vsaj s plati našega razmišljanja ne, čeravno lahko nastaja nešteto drugih zamotanosti. Toda čisto nekaj drugega je, če je pri kaznivem dejanju udeleženih več oseb in so njihovi prispevki po svojem pomenu različni. Pa če tudi niso ali ne bi bili različni, bi bilo treba ugotavljati težo njihovega ravnanja in odgovornost zanjo, in to od začetka do konca njihovega "delanja". To pomeni od vzročnosti do posledice in njenega vplivanja prek motiviranosti itd. To seveda pomeni,da ima kaznivo dejanje svojo objektivno in subjektivno plat in da je zavestno in hoteno delovanje. Pri njem nastane dosti spornih vprašanj, če je poleg glavnega storilca še več drugih oseb, ki niso nepovezane z njim v smislu skupnega doseganja cilja. Njihova ravnanja zato postajajo sestavni del, od prvega pripravljalnega dela do končne posledice kaznivega dejanja. S tem v zvezi pa ugotavljamo družbeno nevarnost udeležencev in pomen kršitve pravnih nora. Ali drugače rečeno, razmišljanje o kriminalu ima več razsežnosti in kazenskopravne znanosti jih načenjajo drugače od drugih. Toda priznati je treba, da se je pravo prenekaterih vprašanj s tega področja lotevalo stoletja prej kot druge znanosti ter ima zaradi tega določene zgodovinske pred-nos ti. V tem raziskovanju so v središču pozornosti tiste vloge pri storitvi kaznivega dejanja, ki niso storilstvo ali sostorilstvo, ampak udeležba v ožjem smislu. To je delovanje tistih oseb, ki v psihičnem in fizičnem pomenu pomagajo storilcu v isti smeri, kolikor sploh sami ne delajo tako, da storilca uravnavajo k cilju, ki so si ga sami zastavili. Nas bo v tem pogledu dosti bolj zanimalo zlasti "psihično" v skupini in vpliv napeljevalcev, pomagačev in organizatorjev na storilca. Prispevki po psihični plati pa so v kazenskopravni praksi navadno manj "vidni" in dosti zanemarjeni, kar se da spoznati iz teorij in drugih izhodišč pravne narave, čeprav pravo nasplošno ne zanemarja vprašanj "duševnosti". Kaznivo dejanje je torej proizvod storilstva in udeležbe skoraj v vseh primerih pri katerih sta sodelovali vsaj dve osebi. Za udeležbo pa gre če posamezniki v skupini, ki se je zbrala, delajo isto in želijo isto torej zavestno in subjektivno. "Doprinosi posameznih oseb, ki sodelujejo niso več ločena vrednota vsaka zase, marveč sestavni del skupne vrednote, ki tvori dejanje ali del pri katerem te osebe sodelujejo. V celoti jih ne povezuje samo to, da fizično delujejo v isto smer, marveč tudi psihično teže k istemu cilju ob istočasni zavesti sodelovanja z drugimi".8^ Res je, da "finalni proizvod" opravi tisti, ki je "delal" kaznivo dejanje, toda prispevki pred njim, ob njem ali po njem, niso brez pomena zanj. Lahko jih stopnjujemo, predstavljamo v hierarhičnih razmerjih, merimo psihično in fizično in določamo krivdo in odgovornost. Prav s tem v zvezi se tudi za udeležence sprašujemo, ali so osebnostno dozoreli, ali so bili v času delovanja prištevni, ali niso morda ravnali v zmoti ali iz malomarnosti, kakšna je bila njihova motiviranost, koliko krivde jim je mogoče pripisati in nenazadnje ali je dejanje šteti 90 za njihovo ali ne. To zadnje, ali so imeli "oblast nad dejanjemlM pa je temelj za razločevanje med storilcem in udeležencem. 5. Zavestnost in nezaveatnost Pestro problematiko "zavestnosti" v sodelovanju pri kriminaliteti smo načeli že pri ustreznem načelu udeležbe. Iz njega izhaja spoznanje, da je le tisto sodelovanje res "udeležba" (za naš namen), ki je zavestno. To pomeni udeležbo, ki je sporazumna in poteka v isto smer skupnega delovanja. Vse ostale oblike možne udeležbe so lahko torej enostranske, naključne itd. Zavestnost pa vsebuje tiste sestavine, ki omogočajo določati naklepnost v ravnanju. Naklepnost pa je hoteno vedenje oziroma dopuščanje. "Naklep je pojem, s katerim kazenskopravo označuje največjo intenzivnost storilčevega psihičnega odnosa do kaznivega dejanja. Kazenskopravni pojem naklepa je zgrajen na dveh psiholoških prvinah; 91 na zavesti in na volji". Naklep je povezan s krivdo. "V zvezi s krivdo pa sprašujemo, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in v kaj je bila usmerjena njegova volja v trenutku storitve kaznivega dejanja".90 91 92 Pri udeležencih kaznivega dejanja poteka zavestnost glede na njihove vloge pred, med in po dejanju ob nekoliko drugačnih psihičnih mehanizmih. Le-ti so bolj usmerjeni ne toliko v lastno ravnanje, kolikor bolj v odnos do dejanja oziroma ravnanja drugih. Napeljevanje, pomoč S*h 90 Bačič, Naša zakonitost, 82/l, s, 10 91 Bavcon, s, 188 92 organiziranje, pa so vsaj hipotetično zavestno delovanje pretežno v fazah pripravljanja - torej še največkrat ante delictum. Udeleženci se morajo torej, kolikor zadeva zavestnost in voljo, ukvarjati tako s seboj kot z drugimi. Zanje in za posledice je premalo, če se njihova zavestnost za nekaj in o nečem manifestira le pri njih, pa sami nimajo volje, znanja, priložnosti, moči, samozaupanja itd., da bi kaj storili. Zato je treba, da glavno in morda najbolj pomembno dejanje (razen morda pri pomoči) v finalizaciji skupnega dela, opravi nekdo drug. V tem pogledu so zlasti organizatorji in napeljevalci lahko osrednje osebnosti posameznega skupnega delovanja^tisti, ki združujejo vse niti in često prihaja do položajev, da je posledica bolj njihova kot tistega, ki jo je vendarle neposredno povzročil. 0 tem se bomo prepričali s prenekaterim primerom iz kazuistike, ki jo bomo skušali posredovati z raziskavo, hkrati ko bomo prišli do prepričanja, da marsikaterim vpletenim v psihičnem smislu lahko bolj očitamo (moralno) odgovornost za posledico, kot tistim, ki so bili dejansko storilci. Toda moralna odgovornost se ne pokriva vedno s kazensko odgovornostjo, čeravno bi marsikdaj vpleteni, ki sploh niso udeleženci v kazenskopravnem smislu morali imeti subjektivne občutke krivde in šteti kaznivo dejanje za svoje. Toda to je že vprašanje, ki presega razmišljanje o zavestnosti udeležbe v pravnem smislu. Ker v pravni znanosti o udeležbi tudi v pogledu vzročnih razsežnosti prispevkov še ni vse dognano, kajti "če pravimo, da nauk o udeležbi še ni do kraja dognan, velja to v prvi vrsti, ker tičijo še nerazčiščena vprašanja v enem njegovih temeljih elementov, namreč v nauku o 93 vzročnosti", je vredno področje udeležbe še vedno podrobneje raziskovati. Zato se pojavlja vprašanje zavestnosti v širšem in ožjem smislu. V ožjem smislu gre nedvomno bolj ali manj predvsem za represivno rabo, ki jo razmejuje kazensko pravo, čeprav različno, toda vendarle restriktivno s svojimi teorijami. Tako je tudi prav zaradi omejevanja kriminalizacije, ki bi bilo nesmiselno, če bi bilo. preširok*). Toda po drugi strani obstaja določeno področje, sicer morda manjše zavestnosti, ki pa ne bi smelo ostati brez moralnih implikacij, tako v družbeni zavesti kot v osebnosti vsakega posameznika. Meje, kje se konča pravna regulacija in kje se začne bolj organizirana, toda še vedno moralna odgovornost, pa so pomične in odprte. G-lede tega sta zavestnost in vzročnost v glavnem povsem od prava neodvisen pojav. Stvar teoretične konceptualizacije je, kako postavljati razmejitve, ki nam življenje včasih kažejo kot pozitivno ali negativno, dobro in slabo, dopustno in nedopustno, sprejemljivo in nesprejemljivo oziroma kaznivo in nekaznovano, medtem ko je lahko dejanskost docela drugačna. Kar zadeva povezavo med zavestnostjo in vzročnostjo je naš namen posredovati nekaj ugotovitev, ki presegajo strogi kazenskopravni koncept. Nam gre torej za to, da bi razložili nekatere mehanizme iz realnosti, ne glede na to ali jih pravo zaznava ali ne in ne glede na to, ali je zanje občutljivo, kajti njegov namen je zajeti predvsem nevarnejša ravnanja z manifestitativnejšimi oblikami udeležbe, 6. Namen in korist sodelovanja Kdorkoli sodeluje pri kaznivem dejanju ima gotovo določen namen, ki ga želi uresničiti s svojim prispevkom. Po tem se razločujejo tudi posamezni prispevki, ki so odvisni od cilja, bolj ali manj poudarjeni z udeleženčevim osebnim interesom. To pa niso tako zanemarljiva vprašanja, da jih ne bi bilo treba obravnavati posebej z nekaterimi dopolnilnimi ugotovitvami. Pri katerikoli človeški dejavnosti je mogoče spoznati določen interes in tako je tudi pri izvrševanju kaznivih dejanj treba ugotavljati namene, ki se zlasti pri udeležencih pogosto skrivajo v ozadju. Prav to pa je tisto, kar je pomembno za določanje kdo od sodelujočih bo prišel v kriminalno cono zaradi materialnih in psiholoških vidikov vplivanja na odločitve glavnega storilca in kdo bo morebiti ostal zunaj tega kroga in ga kazenski pregon sploh ne bo zadeval Tudi za udeležence je najprej pomembno, da morajo s svojim sodelovanjem pri kaznivem dejanju nekaj hoteti, potem ko so si v svoji zavesti ustvarili predstavo, kaj sploh uresničiti z dejanjem. Če to ni tako močno poudarjeno pri pomagaču pa je očitno pri napeljevalcu, organizatorju in provokatorju, ki ga posebej omenjamo zaradi narave sodelovanja nekaterih "vpletenih", ki jih upoštevamo v tej raziskavi. Dejanja "delamo" tudi na področju kriminalitete z neko vnaprej določeno notranjo opredeljenostjo - z motiviranostjo. Prav ta psihična komponenta je tista, ki povezuje vzrok s posledico in ki ni nepomembna za ugotavljanje krivde in odgovornosti - tudi pri udeležencih kaznivega dejanja, kar se ne dogaja brez težav. To še toliko bolj, ker je na psihični odnos do prispevkov potrebno največkrat sklepati z nekih ustrezajočih zunanjih fizičnih manifestacij in šele nato je možno priti do dejstev, da udeleženci o svoji "psihičnosti" sploh pripovedujejo. Materialnost pri kaznivem dejanju je v bistvu zunanji objektivni svet, ki je dosti prej dosegljiv kot njegova nasprotna stran, nastopajoča v človekovi duševnosti, ki pogosto ostaja skrita, diskretna, v temi, prikrita, težko dosegljiva in neredko celo nerazumljiva. Prav zato je motiviranost za udeležbo s poznavanjem namena in interesov oziroma koristi eno izmed ključnih vprašanj za ugotavljanje problematike udeležbe. Vprašanje je toliko bolj zanimivo, ker pretežna večina hujših oziroma nevarnejših oblik udeležbe, ki nimajo narave preprostega pomaganja, namerava doseči nek cilj, toda ne z lastnim, ampak s tujim delovanjem. V veliki velni primerov, ki jih spoznamo iz kriminalne ka-zuistike zato postaja glavni storilec orodje v rokah drugih, če ne njihova igrača, ne da bi se tega sploh zavedal. S tega zornega kota se torej prenekatera ravnanja zlasti s psihičnega področja kažejo kot pretkanost, zvijačnost, brezobzirnost, nadmoč, manipulacija z drugimi itd. Skratka "psihičnost", v kateri se skriva namenskost ravnanja s svojimi interesi, je čestokrat področje, ki vsebuje konkretnemu udeležencu pripadajočo količino in obliko osebne in moralne krivde, ki je v pravu težko določljiva in neredko celo nedosegljiva. Zaradi tega ostajajo prenekateri udeleženci nedotaknjeni, ko iščejo in raziskujejo prispevke sodelujočih pri posameznem kaznivem dejanju. Prav v tem tiči tudi vzrok, da poznavanje udeležbe z njenimi teoretičnimi dosežki še ni dokončno. In ne le to, tudi raznovrstnost teorij kaže na zamotanost in nedorečenost doslej doseženega. Za kazensko pravo imajo pomen samo tista ravnanja, ki so spoznavna v zunanjem svetu in jih izražamo z ustreznim delovanjem. "To pomeni, da se notranja človekova psihična dogajanja, kot so npr. njegove misli, želje, nameni, stališča in podobno, ne morejo šteti za kazniva deja- 94 nja". S tem pa so formalno določena spoznanja o nastajanju kaznivega dejanja v svojem psihičnem delu izrinjena iz področja represivnega obravnavanja in so v središču pozornosti le tista ravnanja, ki so kazenskopravno pomembna za nastalo posledico. Udeleženčev namen, kot zavestna naravnanost k cilju, je pomembna okoliščina za določanje kaznivega dejanja in njegove prispevke pri tem. Kazensko pravo upošteva tisto kar je nesporno ugotovljeno. Druge znanosti pri spoznavanju človeškega ravnanja pa seveda ne zavračajo tistih obstoječih ugotovitev, ki so pomembne za pravo, to pa še zlasti velja za kriminologijo in viktimologijo. 7. Vzročna razmerja Kazenskopravne teorije se zavzeto, čeprav z raznih zornih kotov ukvarjajo z vzročno zvezo ali vzročnim razmerjem, ali bolje rečeno z vsemi tistimi vprašanji, ki zadevajo povzročitev posledice. Kaznivo dejanje oziroma storitev kaznivega dejanja pa je glede na vzročna razmerja zlasti zamotano takrat, kadar deluje v tej smeri bodisi več oseb bodisi več dogodkov, kakorkoli povzročenih od ljudi. Kazensko pravo se posveča v tem smislu samo tistim okoliščinam, ki so posledica dejavnosti ljudi. "Razmer je^ v katerem določena dejavnost izzove, oziroma povzroči določeno posledico, se imenuje vzročno razmerje. Delovanje, ki izzove po-sledice se imenuje vzrok". Nekateri teoretiki zamenjujejo vzročno razmerje z vzročno zvezo, večina piscev pa razume pri tem neko ravnanje Bavcon, s. 121 ^ čejovic, s, 118 storilca, ki je takšne narave, da zaradi njega nastane določena pre- 96 povedana posledica, ki je v razmerju vzroka in posledic. S tem v zvezi se najčešče omenjajo filozofska in kazenskopravna lotevanja tega razmerja, pri čemer je filozofsko znatno širše kot kazenskopravno. Zadnje upošteva le najpomembnejše dejavnike, ki so bili vpleteni v dogodek. Ta dejstva moramo upoštevati v pričujoči raziskavi, ki se prispevkov za nastanek posledice ne loteva s kazenskopravnih gledišč, marveč logično glede na to, kaj vse je bilo nastalo in kdo vse je sodeloval pri kaznivem dejanju, da je nastala neka posledica. Čeprav se zavedamo nepremagljivih težav pa še posebej poudarjamo tiste prispevke, ki pri kaznivem dejanju izhajajo iz "psihičnosti" in ki se ne zde brez smisla, čeravno se včasih dozdeva, da vzročno zvezo prekinjajo. Nekateri jugoslovanski pisci na tem področju omenjajo dialektičnomate- 97 rialistično razumevanje vzročnosti. Menijo, da je zavest le odraz objektivnega sveta in da družbene zakonitosti niso mehanične. Zato se vzročnosti v kazenskem pravu ne mora reševati z eno samo formulo, ki bi obsegala vse zamotane procese, nastajajoče med človeškimi dejavnostmi in posledicami, ki so jih povzročile. Zanje je zato tudi filozofsko pojmovanje vzročnosti dokaj omejeno. V zvezi z vzročnostjo, kot odnosom ali zvezo, so znane naslednje teorije ; formalna teorija, teorija kvantitativnega razločevanja pogojev, teorija enakosti vseh pogojev, teorija adekvatne vzročnosti, teorija vzročnega razlikovanja pogojev po naravi njihovih posledic in času, ki so bile dokončane, teorija vzročnega razločevanja pogojev po možnostih njihovega zaznavanja in nastopanja ter nekatere druge. Na splošno je v razmišljanjih o vzročnem razmerju dokaj soglasno stališče, da nobena od teorij ni taka, da bi jo lahko uporabljali za vse primere. Večina od njih daje zadovoljive razlage za kake plati tovrstnih razmerij ne pa za vse, oziroma vsaka poudari nekaj, kar je v njej ima- glej Bavcon, s. 125 Srzentic-Stajič-lazarevic, s. 145 74a- nentno. Vse pa nudijo možnosti razumeti nekaj, in od tod tudi potreba po že omenjeni dialektično-materialistični razlagi vzročnosti, ki naj bi bila še najbolj univerzalna. Čeprav ne pojasnjujemo vsebinskih izhodišč posameznih teorij, ker je o njih dosti razlag v vseh učbenikih kazenskega prava tega sveta in v nekaterih drugih pisanjih, moramo vendarle poudariti, da za naš namen različno zajemajo tista ravnanja, ki jih prispevajo vpleteni na tistih področjih, ki v kazenskopravnem smislu po kaki bolj redukcionistični teoriji niso več "udeleženci". To velja omeniti zlasti zato, ker se bomo v tej raziskavi gibali na področjih ravnanj ljudi, ki v kazenskopravnem smislu največkrat sploh niso udeleženci (glede na sodno prakso). S tem v zvezi pa čeravno bi lahko, se ne lotevamo vrednotenja in razumevanja vzročne zveze po sodiščih, ki je vendarle močno restruktiv-na. Bolje povedano, upoštevajoč ekvivalenčno teorijo (ali teorijo conditio sine quo non) oziroma teorijo o enakem pomenu vseh vzrokov in pogojev, so morda upoštevane storitve ali opustitve, le morda preveč limitirane. Toda to je lahko stvar praktične rabe teoretičnih izhodišč, če ne tudi kake kaznovalne politike. V teoriji je v zvezi z vzročnostjo dosti pisanja o vzročnih razmerjih pri kaznivih dejanjih, ki so bila opuščena (to so teorije o delovanju drugih, teorija o predhodnem delovanju, interdiferenčne teorije, teo-rija zakonske fikcije in teorija o pravnih vzročnosti ) ter o prekinitvi vzročne zveze, ki nastaja zaradi kakega nastopanja drugih oseb kasnejših dogodkov, tretjih oseb in elementarnih dogodkov. Eno izmed ključnih spoznanj je tudinto, da je treba vzročnost raziskovati ločeno od krivde, S krivdo naj bi se šele ukvarjali potem ko ugotovimo, da je določeno človeško delovanje povzročilo deločeno po-99 sledico. 8. Krivda Določbe kazenskega prava, ki zadevajo prištevnost in krivdo, prav tako veljajo tudi za udeležence, kot so napeljevalci, pomagači in organiza- 98 99 98 Radovanovič, s. 102-105 99 Srzentic/Stajic, v navedbi Radovanovič, s. 102 torji. Vsakdo od njih je kazensko odgovoren, če je le zagotovljeno, da je bil prišteven in kriv v času ko je karkoli prispeval h konkretnemu kaznivemu dejanju. Toda kaj je sploh krivda? V kazenskem pravu imenujejo krivdo "celokupnost psihičnih razmerij, ki se izražajo v zavesti storilca do določenega dejanja".100 Pri njej gre torej za psihično razmerje storilca kaznivega dejanja do njegovega ravnanja, posledic in odnosov med njima. Da bi storilca lahko šteli za kazensko odgovornega je treba ugotoviti obstoj tega psihičnega razmerja in intenzivnost, kajti od tega sta odvisni teža in stopnja kazenske odgovornosti ter višina kazni.101 * To pa seveda pomeni, da mora kazensko pravosodje zbrati podatke o psihičnem dogajanju v storilcu, ki se loteva kaznivega dejanja v katerikoli vlogi, ki je kazenskopravno priznana kot sodelovanje pri njem. To krivdo je treba spoznati v vsakem primeru in glede na vloge posameznikov pri kaznivem dejanju in prav tako pri vsaki osebi. Glede na te okoliščine je mogoče sklepati, kdo od udeležencev je prispeval toliko, da je s svojim delovanjem posegel v kriminalno cono, ki na j obsega vse tiste, ki jih je treba obravnavati na ta način. Zato določa nas kazenski zakon v 11. členu, da je storilec kazensko odgovoren samo, če je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomar- 102 nosti. To bi pomenilo, da brez krivde ni kazenske odgovornosti. V tem pa je tudi bistveni razloček med objektivno in subjektivno kazensko odgovornostjo. Starejše zakonodaje, so namreč zahtevale objektivno odgovornost. Po njej je storilec odgovarjal, če je le povzročil kako prepovedano posledico. Pravno nista bila pomembna vzročnost in psihični odnos do dejanja in posledice. Z uvedbo subjektivne odgovornosti zlasti v 19. stoletju pa sta v tem smislu ključni vprašanji prištevnost in krivda. Brez njiju storilca ni mogoče preganjati, ali pa le z določeno obzirnostjo in upoštevanjem ustreznih okoliščin, ki vplivajo na zmanjšanje odgovornosti. Srzentic/Stajic/Lazarevic, s. 230 101 Radovanovič, s. 215 1 OP Stajid, a., Radovanovič, s. 215 itd. Toda tako, kot na prenekaterih drugih področjih, se tudi tu ni bilo mogoče zadovoljiti z eno samo teorijo pri pojasnjevanju krivde. Več-dimenzionalnosti v pojmovanju kakega pojava, pa seveda vnaša konfliktnost in dvome v pravilnost. V zvezi s krivdo sta predvsem dve smeri določanja pojma. To sta predvsem psihološka in normativna ter kompromisna psihološkonormativna teorija. 103 Po psihološki teoriji, ki je veljala do začetka 20. stoletja se psihično razmerje do dejanja izraža v naklepu ali z malomarnostjo, kot sestavinama zavesti in volje zaradi katerih se posameznika lahko bremeni. Normativna teorija se v nekem smislu razcepi na čisto normativno in pSihološkonormativno. Po prvi se krivda vrednoti po tem, da je posameznik storil nekaj, kar je proti pravu. Protipravnost ravnanja je merilo za krivdo. Toda sodbo o tem, da je ravnanje nezakonito, dajejo drugi,to je pravosodje. Normativnemu razumevanju krivde očitajo, da zanemarja psihične seste vine krivde. Po drugi, to je psihološkonormativni teoriji je "krivda, ne le psihično razmerje določene vsebine, ampak tudi zavest o protipravnosti". To pa pomeni, da naj svoje ravnanje tudi storilec sam vrednoti kot protipravno. Kljub različnim stališčem o krivdi v jugoslovanski preteklosti in se-danjosti sodijo, da se naš kazenski zakon nagiba k rabi psihološko-normativnega dojemanja krivde, čeravno nekatere okoliščine kažejo na vsebino, ki ima v KZ S PR J vendarle elemente normativne razlage krivde."1"0^ Kar zadeva udeležence v ožjem smislu pa naslednje. Udeležba je sodelovanje pri kaznivem dejanju druge osebe. Za udeležence se zahteva naklep. Zlasti pri napeljevalcu in pomagaču. Naklep vsebuje zavest o okoliščinah kaznivega dejanja, pri čemer podrobnosti niso pomembne, niti ni 103 * * * 103 Stajic ... s. 231 Radovanovič, s. 216 '*'°3 glej o tem zlasti pisanje o udeležbi v kazenskem pravu pri piscih učbenikov Čejovica, Stajica ... in drugih čejovic, s. 210 potrebno, da napeljevalec ve, katera oseba bo napeljana na storitev.10"^ Podobno velja za pomagača, za katerega je pomembno,da zavestno in hote pomaga. Pomoč nedoločenim osebam je kazniva le, če jo določa zakon pri posameznem kaznivem dejanju. Oba morata ravnati naklepno, čeravno storilec dejanje stori iz malomarnosti. Organizator je v posameznem delovanju lahko storilec, sostorilec, napeljevalec ali pomagač. Ne glede na to odgovarja kot organizator in ta njegova pozicija vsebuje vse drugo. 9. Odgovornost "Naša kazenska zakonodaja, kakor tudi zakonodaja vsega civiliziranega sveta, sprejema in uveljavlja načelo subjektivne odgovornosti kot odgo- ]QO vornost za krivdo in ne načelo objektivne odgovornosti". KZ SFRJ določa v 11. členu naslednje .. "Kazensko je odgovoren storilec, ki je prišteven in ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malo-marnosti^in dalje, "Za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, je storilec odgovoren samo, če zakon tako določa". 0 napeljevanju in pomoči pa so naslednje določbe: "Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje kakor da bi ga bil sam storil" (člen 23.), in za pomoč, "Kdor komu naklepoma pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje" (člen 24.). Oba člena imata tudi v svojem drugem odstavku še dopolnilo o napeljevanju na dejanje, za katero se sme izreči pet let zapora ali več, in o tem kaj se šteje za pomoč. Organizator pa je odgovoren za vsa dejanja, ki izhajajo iz načrta hudodelske združbe (člen 26), Toda povzročitev določene pos.ledice je le eden izmed pogojev za uporabo kazni, ki pa ni edini. Kot smo videli je za kazensko odgovornost potreben 107 108 107 Radovanovič, s. 269 108 T- . Ac Bavcon, s. 105 ustrezen psihični odnos storilca do dejanja v pomenu hotenja tistega kar je dosegel s kaznivim dejanjem. Zato kazenska odgovornost zahteva dve skupini lastnosti. - "določene storilčeve psihične lastnosti (prištevnost ), in - določen storilčev odnos do dejanja, ki ga je storil (krivda "G-lede na to kazenska odgovornost obstaja, če je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja prišteven in če je bil kriv. Iz tega sledi, da brez prištevnosti in brez krivde ni kazenske odgovornosti Teorije ò kazenski odgovornosti (odgovornost ni le kazenska, ampak poznamo tudi druge oblike) obsegajo subjektivne, to je psihične sestavine, poznajo pa tudi objektivne, to je predvsem kaznivo dejanje. Odtod več naravnanosti oziroma smeri, kot npr. biparticipacija dojemanja odgovornosti objektivnosubjektivnih okoliščin, hkrati ko pristaši triparticipacije sodijo, da kazenska odgovornost obstaja šele takrat, "kadar so izpolnjeni vsi pogoji, potrebni za kaznivost to je tako objektivni kot subjektivni, to je, če obstajajo vse sestavine kaznivega 1 111 dejanja in storilca". Toda pojmovanje krivde v subjektivnem pomenu se vendarle ujema s pojmom krivde v smislu naklepa in malomarnosti. In krivda, upoštevana na ta način, se lahko ugotavlja po posameznih stopnjah. To pomeni, da obstaja lahko tudi večja ali manjša odgovornost, odvisna od večje ali manjše stopnje prištevnosti in krivde. Toda subjektivne okoliščine in spremembe v človekovi duševnosti, stališča, mnenja, želje, hotenja, motiviranost za nekaj itd. nimajo nobenega vpliva na kazensko odgovornost, če ni prišlo do njihove uresničitve v zunanjem, telesnem^, oziroma materialnem svetu. "Torej samo v enotnosti subjektivnih in objektivnih sestavin lahko iščemo temelje za kazensko represijo družbe in samo zaradi skupnega obstoja subjektivnih in objek- 109 110 111 prav tam, Srzentic, prav tam s. 175 8. 207 tivnih sestavin je represija opravičljiva in smotrna". V zgodovini so se menjavali sistemi subjektivne in objektivne odgovornosti v kazenskem pravu. Toda v tem stoletju prevladuje subjektivna odgovornost, čeravno posamezne zakonodaje dopuščajo, da se v nekaterih primerih uporablja objektivna odgovornost. Pri nas je v veljavi subjektivna odgovornost.11^ Kot izhaja iz določb našega pozitivnega kazenskega prava, so udeleženci kazensko odgovorni, če je bilo dejanje glavnega storilca izvršeno ali poskušano. Kazenska odgovornost udeleženca temelji na istih izhodiščih, ki veljajo za storilca. Tako je napeljevalec odgovoren kot storilec kaznivega dejanja, pomagačeva odgovornost pa je lahko tudi manjša. Organizator je odgovoren za vse kar so storili člani združbe, ki jo je ustanovil in kar izhaja iz načrta skupine. Kaznivih dejanj, ki niso načrtovana ni mogoče pripisati organizatorju. Če je organizator tudi (glavni) storilec^njegovo storilstvo "konzumira vse oblike udeležbe".* 113 114 Udeleženec se mora torej zavedati, da pomenijo njegovi prispevki sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja. Zavedati se mora, da je pomagač ali napeljevalec, da organizatorja- sploh ne omenjamo posebej. To zavedanje vsebuje tudi voljo po storitvi kaznivega dejanja. Odgovornost seveda ni samo kazenska, ampak tudi moralna, poklicna, družbena, politična in še kaka druga. Na to opozarjamo še v tem delu pisanja, ker se bomo s tem srečali v vseh tistih primerih sodelovanja "vpletenih", ko jim kazensko pravosodje sicer ni prisodilo kazenske odgovornosti zaradi posameznih manjkajočih sestavin, toda drugih odgovornosti, za kako njihovo ravnanje in za njihove prispevke ali sestavine prispevkov,pa jim vendarle ni mogoče odrekati. 10. Kaznivost Kaznivost je seveda v tesni zvezi z odgovornostjo, o kateri smo skupaj z navedbo ustreznih določb jugoslovanskega kazenskega prava navedli prav tam, s. 209 113 prav tam, s. 229 114 Radovanovič, s. 278 nekaj podatkov še pred tem. Kazenskopravna določila napotujejo kako kaznovati sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja, potem ko sta ugotovljeni predvsem krivda in odgovornost. Kazen je bila že od nekdaj oblika reagiranja na nesprejemljivo, nezaželeno, moteče in škodljivo vedenje. Pri tej priložnosti se ne spuščamo v razmišljanje^ kdo komu določa kaj se ne sme delati in kaj se zgodi s tistim, ki krši določene norme. Vsekakor se nam z normami vedno "vsiljuje" določen način vedenja in razmerij med ljudmi, kar je znano že od nekdaj in to tudi v samoupravni socialistični družbi ni drugače. Nasprotno, zaradi določene deetatizacije prevzamaj o samoupravni subjekti določene pristojnosti za uravnavanje vedenja, čeprav država še ne izpušča iz rok svoje represije. Morda je prav v tem iskati demokratizacijo družbe in moč tistih mehanizmov, ki bi morda namesto nje, toda z drugačnimi sredstvi, vendar bolje opravljali tisto, za kar ne bi več potrebovali državne represije oziroma pravosodnih institucij. Skozi zgodovino kaznovalnosti smo od krutih kazni prešli dolgo pot do tega, da kazenske sankcije sicer še vedno ostajajo, toda niso sano to, marveč še kaj drugega zraven in hkrati. Obenem smo tudi priče večje domiselnosti v kaznovalnem ukrepanju, pestrosti sankcij in upoštevanju okoliščin, ne le na strani storilca, marveč obeh glavnih dejavnikov v kriminalnem paru, ob obravnavanju prispevkov drugih, ki so kakorkoli sodelovali z njima. To pomeni, da je prišlo pri kaznovalnosti do dokaj spremenjenega razumevanja tako dejanja kot glavnega storilca in drugih udeležencev ter njihovega odnosa do početja. Na to kažejo načela udeležbe, teorije o krivdi, teorije o odgovornosti in še marsikaj drugega. Z njimi je človeštvo po tisočletjih maščevalnosti, nasilja itd. v iskanju "zakonitosti" prišlo do nekih, vendar ne dokončnih temeljev, v čem iskati oporo za ugotavljanje odgovornosti in kaznivosti. In sicer tako, da bo to vsakomur odmerjeno po njegovem prispevku in v razmerjih z drugimi, ki so sodelovali zraven. Če so ustrezni modeli za iskanje "resnice" v teoriji še vedno neenotni kolikor niso celo nasprotujoči - navidezno kolikortoliko jasni, gre lahko praksa svojo pot. Nanjo vplivajo, ne le sposobnost, znanje, pripravljenost na strani nadzorovalcev, ampak lahko čisto preprosto prezrte objektivne zapreke. Toda neglede na to premisijanje, ki smo ga načeli predvsem zato, ker obstajajo "vpleteni" večinoma izven cone kaznivosti, pa nismo vedno prepričani, da je to vedno prav. Zato moramo z zornega kota pravne urejenosti reči še nekaj o kaznivosti, zlasti kar zadeva napeljevalce, pomagače in organizatorje, kolikor teh vprašanj nismo obravnavali vzporedno s kakšnimi drugimi, doslej načetimi področji. Napeljevanje po naši kazenski zakonodaji ni kaznivo, če glavni storilec ni storil kaznivega dejanja - poskusil storiti,če je poskus kazniv,ali dokončal kaznivo dejanje. Napeljevalcu (ki je lahko bolj "lastnik" dejanja kot njegov storilec) se sme izreči strožja kazen kot storilcu. Zakonodaja pa omogoča milejšo kazen za pomagača. Napeljevalec se kaznuje kot da bi kaznivo dejanje sam storil, kaznuje se vedno neglede na težo 115 kaznivega dejanja in podobno je tudi s pomagačem. Organizator se kaznuje kot storilec. Upošteva se zlasti njegove vloge v smislu storilca, sostorilca, napeljevalca in pomagača. Posebej se kaznuje, če je organiziranje hudodelskih združb določeno kot posebno kaznivo dejanje. Kot posebni kaznivi dejanji pa sta lahko določeni tako pomoč kot napeljevanje. Vsakdo od udeležencev v ožjem smislu, naj bi bil torej kaznovan za tisto kar je sam hotel storiti in kolikor je prispeval h končni posledici. To lahko pomeni, da je napeljevalec pri kakšnem kaznivem dejanju kaznovan tudi za neuspelo napeljevanje in sorazmerno samim načinom napeljevanja, ki se "med seboj razlikujejo po stopnji intenzivnosti, resnosti, nevarnosti, pa tudi po oblikah". Kaznovanje se torej kaže kot'tehtanje nečesa, sicer težko izmerljivega pa vendarle določljivega, Ta določljivost pa je v pomenu kaznovalnosti 115 115 Bačič, s. 351 Bavcon, s, 237 tako izražena, da postaja očitna. Te očitnosti ni toliko (vsaj formalno ne) pri "vpletenih", ki niso prestopili meje zanimivosti za pravo. Zanimivost, Če smemo uporabiti ta izraz, pa je lahko tudi pomična, stvar dogovorov, razumevanja in dojemanja, dosegljivosti itd. in morda tudi v obsegu bolj ali manj ohlapnega teoretičnega izhodišča. S tem pa je seveda načet problem, ki naj mu sledi naslednje razmišljanje, 11. Nekaj razmišljanj ob "udeležbi" po pravu V vsakdanji praksi pogosto ni tako preprosto določati, in ne le to, marveč tudi presojati posamezne vloge v sodelovanju pri storitvi kaznivih dejanj. Ha to vplivajo, ne samo teoretična izhodišča, ki jih sprejemajo oziroma upoštevajo posamezne zakonodaje, ampak tudi konkretna zmogljivost tistih, ki to delajo, potem ko so zbrali ustrezne podatke. Če pri tem kaj manjka, in če ne odkrijejo dejanskosti, se le tej samo približajo, potem je lahko vsa zgradba čisto drugačne podobe, kot bi jo imela če bi bila odraz resnice. To pa je pomembno vprašanje, za katerega odgovornost nosi justica. Pri tem ne pomaga nobena, še tako dobra teorija in še tako točno razmejena načela in vse drugo, kar sodi zraven. Ključ v rokah imajo vendarle posamezni razsojevalci s svojimi teoretično intelektualnimi zmogljivostmi. Zato se kaže potreba po znanju in doslednosti pri delu. Kajti vse kar se omenja o najrazličnejših silnicah, delujočih na primerljivosti človeškega ravnanja s teoretičnimi posplošitvami, ni preprosto spoznavanje. Če takega seveda naredimo, zaradi naglice, bremena velike količine zadev (spisov), osebnih nagnjenj in drugih razlogov, postane kazenski postopek res lahko formalnost in reševanje spisa, ki z obravnavanjem ljudi in delitvijo "pravice" nima dosti zveze. Problem je toliko bolj neprijeten ker v prenekatera načela in izhodišča posegajo kake izjeme, ker teorija sama ni tako splošna in takšna, da bi 115 116 115 Bačič, s. 351 116 Bavcon, s. 237 bila uporabna za vse primere. In če je dobra za pretežno večino živ-1jenskih dejanskih stanj, je lahko docela nepravična in neuporabna. sicer res za manjšino, toda to je dovolj, da ne gre verovati vanjo. S pomočjo pravne urejenosti in teoretičnih izhodišč ustreznih znanosti skušamo spoznati resnico - toda ta vendarle zavisi od sodnikove presoje. Udeleženci nanjo pogosto nimajo dosti vpliva, čeravno se v posameznih primerih lahko pritožijo. Toda zaradi nepoznavanja meril pri določanju vlog v sodelovanju, so seveda v celoti prepuščene nadzorovalcem in razsojevalcem ter zagovornikom. V stroki potemtakem leži odgovornost za dejanskost obravnavanega kriminala. Toda čestokrat ugotavljamo, da so tudi tu prevladali kaki interesi, zaradi katerih je lahko "čista resnica" drugačna od tiste, kakršna naj bi bila. Ob vlogah, ki so v tem raziskovanju v središču pozornosti se nam zdi eno izmed najpomembnejših - vprašan jg krivde. Krivda kot psihični odnos do ravnanja in percepcije sodelovanja v skupini ljudi, ki so storili nekaj slabega ali skupaj prispevali k prepovedani posledici, je pomembna razsežnost, ne le za kazensko pravo, marveč za moralo sploh. V tej raziskavi se s tem vprašanjem ukvarjamo širše. Znatno šire od tistega, kar je v pravni teoriji prodrlo s tako imenovanim finalistič-nira percipiranjem tega področja. "Flnalistično razumevanje razmerij prištevnosti in krivde je izraz skrajnega subjektivizma v kazenskem 117 pravu in proizvod težnje za prodiranje morale v kazensko pravo." To raziskovanje se ne poteguje za več morale v pravu, čeravno kaznovalno pravo vendarle vsebuje na kakem področju le minimum morale, na kakšnem drugem pa je celo zahtevnejše od povprečja, pa mu javnost sploh ne sledi, vendarle menimo, da je vplivanje na moralnost pomembna naloga. Ue le kaznovalnega prava na kakršnemkoli področju, marveč tudi izven njega in sploh v razmerjih med ljudmi. Ta razmerja med ljudmi, ne le zaradi razmerij samih, marveč tudi odnosov ljudi do stvari (ali vrednot) pa so v naši družbi postala eno izmed 117 Čejovic, s. 316 ključnih družbenopolitičnih vprašanj, ki ima navsezadnje svoje dimenzije tudi v odgovornosti. Zatorej nas vloge "vpletenih" zanimajo predvsem na področju, ki je pretežno izven kriminalne cone - vsaj po razsojanju slovenske justiče. Justici gre sicer priznavati pomembno vlogo pri utrjevanju morale, toda to dela na skrajnem koncu možnega popravljanja posledic. Mi pa bi radi zvedeli kaj več o tem, kaj in kako je še pred tem, in pri tistem, kar je manj pomembno, pa vendarle tolikšno, da lahko predstavlja zametke zla, ki utegne postati še hujše. Menimo, da je potrebno omejevati represijo in da ni treba "potisniti v cono kriminalnosti vseh, ki so kakorkoli vpleteni v dogodek, ki je 118 privedel do prepovedane posledice" , toda često kaže, da so tudi tisti, ki so ostali izven nje, prav tako, če ne bolj, potrebni neke akcije v pomenu "korekcije". Ali naj se vesele, da so ostali zunaj? 12. Ob koncu pravnoteoretičnega i obravnavanja udeležbe Pričujoči, sicer pomanjljivi in le za naš namen pripravljen prikaz o pravni problematiki udeležencev pri kaznivem dejanju, kaže na zapletenost področja. Že samo bežen oris vlog in različno pojmovanje le-teh dokazuje, da preteklost niti sedanjost v pravni znanosti, v njenem ožjem pomenu nista prinesli dokončne besede, ki bi bila sprejemljiva za vse in za ves čas. Kaj takega sicer sploh ni pričakovati, kajti človeštvo bo iskalo resnico in najboljše rešitve dokler bo obstajalo in zakonitosti dialetike kažejo na to, da bi bilo sploh nesmiselno pričakovati, da je karkoli do konca in za vse večne čase rešljivo. To velja tudi za teorije o tistih, ki jim kaznivega dejanja pretežno ne gre pripisovati kot njihovo last. Seveda pa je to, kar zdaj vemo o udeležbi, o njenem smislu na področju kazenskega prava, o različnih pogledih nanjo, spoznanje, da nobena teorija ni izključna, da je treba čestokrat določena pravila reševati z izjemami itd. To seveda tudi pomeni, da je treba vedno iskati poti, ki so bližnjice do tistega kar naj bi spoznavali, . . Bavcon, s. 126 Kazenskopravno približevanje resnici o udeležbi je seveda samo ena izmed možnosti zvedeti o sodelovanju pri kaznivem dejanju kaj več in nedvomno samo za prav določen namen. Ta namen je jasen. Onemogočiti, da bi represija zadela preširok krog sodelavcev in pripraviti določene razmejitve med tistimi, ki za to pridejo v poštev od tistih, ki naj ostanejo zunaj kroga represije in nedotaknjeni. Toda to je za kazenskopravno rabo v družbenem (državnem) nasilju in prisili zoper tiste, ki kršijo njene norme. To pa ni edina možnost obravnavanja sodelujočih pri kriminaliteti. Horda je res zadnja, najbolj pomembna, neizogibna in nujna, še posebno ker uporablja sredstva za vzdrževanje ravnovesja v domnevni pravičnosti in zakonitosti po eni, in možnosti za popravljanje škode na drugi strani. Toda, če je človeštvo začelo obravnavati to problematiko na skrajnem koncu ukrepanja zoper, v kriminal vpletene posameznike, je seveda pričakovati, da bo od tod treba proti lažjim oblikam sodelovanja prav tako še marsikaj spoznati in doseženo znanje oblikovati v določene posplošitve in teorije, čeravno ne s kazenskopravnih zornih kotov. To zadnje verjetno toliko manj, ker je brezsmiselno razširjati področje represije na neznatnejše kriminalitete in deviantnosti. S S tem pa se seveda nakazujejo razmišljanja v druge smeri in sicer predvsem: - katere znanosti in lotevanja lahko še pripomorejo k pojasnjevanju vloge "vpletenih" v tistem delu, ki ga v kazenskem pravu imenujemo udeležbo v ožjem smislu, - kako zastaviti iskanje resnice o njih, s kakšnim inštrumentarijem, s kakšnih zornih kotov in za kakšen namen, -kaj doseči z novimi spoznanji, kajti kazensko pravo obsega le določeno problematiko, priznati mu gre, da se je tega lotilo prvo, da opravlja svoj namen in ga v tem kaže posnemati na drugih področjih in ne končno, - kaj početi s tistim, kar bi spoznali na premici tistega, kar je ostalo izven kazenskopravne sfere, kolikor soglašamo z ugotovitvijo, da ne gre razširjati represije. Zaradi svojega namena je kazensko pravo ostalo v mejah določljivosti udeležbe o kolikortoliko merljivih prispevkih v kaznivo dejanje "vpletenih" oseb. V tej raziskavi pa ne gre za to, ampak za več kot obsega zgolj kazenska odgovornost. Menimo, da bi morali vlogo "vpletenih" raziskovati tudi z zornega kota njihovih psihičnih prispevkov, z vidika čustvenih vplivov, dominacije in manipulacije z drugimi in prenekaterih drugih načinov oblikovanja, tako storilca kot žrtve kaznivega dejanja. Kazensko pravo se največkrat ne posveča tem vprašanjem. Še zlasti pa praksa ni kdo ve kako naravnana na vpletene, ker sta v središču njene pozornosti storilec in dejanje, še oškodovanec ostaja močno v ozadju. Če bomo z našim raziskovanjem vsaj malo prispevali k drugačnim naravnanostim, bo doseglo svoj namen, čeprav nam sploh ne gre za to, da bi razširjali obseg t.im. "kriminalne cone". -al- ni. “VPLETENI" V SKUPINSKI (SOCIO)PSIHODINAMIKI V tej raziskavi se ukvarjamo s človeškim vedenjem, ki je po eni plati zunanji izraz in navidezna dejavnost posameznika, po drugi strani pa je v resnici vendarle največkrat posledica različnih vplivov nanj, da je takšno kakršno je. To pomeni, da skoraj nihče v svojem vedenju ni determiniran sam po sebi in sam zaradi sebe, ampak delujejo nanj predvsem drugi, s katerimi se druži, nenazadnje tudi zaradi storitve kakšnega kaznivega dejanja. Vprašanje postavljamo v ospredje še posebej, ker raziskujemo dejavnost posameznika v sodelovanju z drugimi v t.im. interakcijah ali skupinski dinamiki. To je predvsem področje socialne psihologije ali psihologije skupine, ki gledata na posameznika v luči skupinskih vplivov, in ne le kot osebo - ločeno in samostojno, kakor prevečkrat vrednotimo storilca kaznivega dejanja, ki je pogosto postal to, ker so takega napravili drugi ali ker je postal deviant zaradi drugih. Človeško življenje je tudi pri kriminalu preveč zamotano, da bi preučevali posameznika posebej in izoliranega od drugih v njegovem okolju. Zato potrebujemo mimo kriminologije in viktimologije za naš namen še drugo znanje, predvsem s področja psihologije. Le-to zanima skupinska psihodinamika in interakcije v skupini, ki so neredko zelo zapletene in vplivajo nanje razni snovalci, spodbujevalci, organizatorji, voditelji in gospodovalci. Po drugi strani pa srečujemo v skupinah podrediji ve, zmanipulirane, obrobne in drugačne. Vsi niso videti enaki, moč in vplivnost posameznika sta različni in kriminalne organizacije takšne ali drugačne vrste. V skupini delujemo in iščemo samega sebe vedno v relacijah z drugimi. Vsakdo ima svoj posamični in skupinski (ali celo družbeni) položaj in s tem različne možnosti samorealizacije, Ta se lahko izraža tudi s kriminalom in v tej raziskavi nas zanima to vprašanje. Vendar z zornega kota vlog "tretjih oseb", ki se tako ali drugače s storilcem ali z žrtvijo in drugimi vlogami vključujejo v skupine. Delovanje skupine je v tem delu raziskave osrednje vprašanje. To toliko bolj, ker je zelo veliko konfliktnosti in deviantnosti v človeških 88 primarnih in sekundarnih skupinah, ki niso od danes do jutri. Ker morajo skrbeti za razne biološke, psihične in druge potrebe, je sožitje v njih še kako pomembno. Skupine lahko delujejo dobro ali slabo in kot take negativno vplivajo na posameznika ali posameznik na skupino. Prav to, pa nas zanima tudi v tej raziskavi. 1. Tipi osebnosti Teorije osebnosti so poskušale obseči razmeroma široko področje človeškega delovanja, toda kot ugotavljajo, imajo prenekatere slabosti, 119 tako da so posamezna vprašanja v njih vsebovana tudi dokaj površno. S tipi osebnosti se bomo srečevali tudi pri našem raziskovanju, zato je nujno, da navedemo vsaj nekaj pogledov na osebnost s psihološkega in socialnopsihološkega zornega kota. Pri tem nam ne gre za razpravljanje o vrednosti teh teorij in tipologij, ampak predvsem za določen prikaz pogledov, ki so lahko koristni tudi za naša razmišljanja o ljudeh, ki utegnejo imeti od nastanka do posledice kaznivega dejanja ali še kasneje - pomembno vlogo. Nenazadnje vključujejo lastnosti svoje osebnosti v psihodinamiki razmerij z drugimi, ki prav tako sodelujejo v skupinskem razvoju nekega vedenja, iz katerega je nastal dogodek, ki priteguje družbeno reakcijo in potrebo po korekciji. Morebiti je treba že takoj omeniti (po Eysencku) ekstrovertirane in introvertirane. Prvi so družabni, potrebujejo ljudi, ne žele biti sami, so impulzivni, pritegujejo jih vznemirjanja, so optimisti pa tudi brezobzirni. Badi so v gibanju in so dejavnostni, se lahko razrezijo in svojih čustev nimajo čvrsto pod nadzorstvom, tudi niso vedno zanesljivi. Introvertirani so tiste osebe, ki nimajo radi ljudi, so zadržani, razen s prijatelji, svoje ravnanje načrtujejo, so nazaupljivi do trenutnih impulzov. Ne marajo vznemirjanja in imajo do vsakdanjih dogodkov odgovoren odnos. Čustva nadzorujejo, so redko agresivni in se ne raz jeze tako lahko. So zanesljivi, relativno pesimistični in upoštevajo etične nonne."1"20 * 120 Peck/Whitbon, s. 118 120 . c, prav tam, s. 63 Na tej delitvi osebnosti je Eysenckova teorija o kriminalnem vedenju, ki predvsem izhaja iz razločkov med enim in drugim tipom. Glede na to naj bi bili ekstrovertirani,slabše socializirani, med njimi je dosti nevrotizma in vi solca raven psihotizma, Toda raziskave so polca za le, da je bilo med storilci kaznivih dejanj več introvertiranih kot v kontrolnih skupinah. To je privedlo do nezaupanja v teorijo, še posebej 121 z njenimi izhodišči o socializaciji. 122 Freud je v svojem delu "libidinalni tip" razložil predvsem tri skupine osebnosti. Ti so: narcistični, opsesivni in erotični. Narcistični so naravnani k obrambi, hi jih lahko zastrašiti, raje so ljubljeni kot da bi ljubili in ne branijo se vodstva, če je treba. Opsesivni so samozavestni. Za erotične je ljubezen najpomembnejše na svetu. Vodi jih strah zaradi morebitne izgube. 123 Fromm je prav tako določil tri tipe : destruktivne, simbiotične in ljubezenske. Prvi tip se nagiba k umiku in destrukciji želi oddaljenost v razmerjih z drugimi. Osebe tega tipa so indiferentne do drugih. Imajo površne interese in družbeno niso motivirane. Zelja uničevati druge izhaja iz strahu, da jih drugi ne bi uničili. Energija nepreživijenega življenja se spreminja v energijo naravnano k destrukciji življenja. Simbolični so odvisni od drugih, redko kdaj so neodvisni. Z drugimi stopajo v stike, da ne bi bili osamljeni, s tem v zvezi se pojavljata dve skupini. Tisti, ki žele, da bi jih "požrli" drugi (masohizem) in taki, ki bi radi "požrli" druge (sadizem). Torej pasivna in aktivna 122 prav tam, s. 69 122 Bojanovic, s. 49 Bojanovic, s. 50 oblika simbiotičnih razmerij. V simbiotičnem odnosu je zbliževanje z drugimi navadno plačano z izgubo svobode in integritete. Tretji tip po Frommu so tisti, ki so spričo ljubezni popolnoma uspešno uresničili svoja razmerja s drugimi. To produktivno razmerje vključuje skrb, odgovornost, spoštovanje in želja, da se druga oseba razvija in napreduje. Obe osebi ohranjata svoji integriteti. 124 Horney opisuje tri temeljne nevrotične teridenoe, ki pomenijo tri načine razmerij z drugimi. Ljudje, ki se nagibajo od ljudi žele ostati neodvisni, so samozadovoljni in zadržani, ne žele biti čustveno vezani, pod prisilo in z obveznostmi. Intimno ne sprejemajo pravil vedenja in tradicionalnih vrednot, njihova konformnost je površinska, Ključno zanje v razmerjih z drugimi je vprašanje : ali me bodo ovirali, vplivali name, me pustili na miru? Drugi tip so tisti, ki teže k ljudem, izražajo potrebo po ljubezni in po partnerju. Imajo želje, da bi bili priljubljeni,iskani, varovani da bi se drugi brigali zanje, itd. Iz njihove nemočnosti izhajajo potrebe po naslonitvi na druge. Le-ti pa se vprašajo : ali mi bo druga oseba naklonjena? Tretji so proti ljudem zaradi nezaupanja v čustva in namene drugih oseb. Zato so proti njim sovražni in pripravljeni na boj, Svet okoli njih je bojišče, v katerem prežive najmočnejši. Želijo se izkazati, dobiti prestiž in priznanje, radi izrabljajo druge in si jih podrejajo. Zanje je pomembno vprašanje : koliko je močan nasprotnik in ali mi lahko koristi? Vsi trije Freud, Fromm in Horneyeva predstavljajo tipe, ki imajo skupne značilnosti, ki bi jih po mnenju poznavalcev lahko združili v naslednje skupine : dominantne, osebnostne, podredljive. narcistične, negativiste, destruktivne in normalne. (' • • Dominantni si podrejajo ljudi, pri čemer podrejanje ni samemu sebi cilj. V njem je težnja po destrukciji in omejevanju drugih tudi zaradi doživljanja lastnega uspeha in dokazovanja svoje pomembnosti. Dominacija je nadomestek za neuspešen razvoj, ker pa ne more biti stalna, povzroča pozneje nezadovoljstvo in le-to nove potrebe po premoči in podrejanju drugih. Podredijivi postajajo taki zaradi negotovosti in občutkov osebne nepomembnosti ter potrebe po združevanju z močno osebnostjo, pri kateri iščejo varnost in zaupanje. To pa pomeni težnjo za uničevanje lastne osebnosti in beg pred odgovornostjo pod okrilja močnih. narcistični so ljudje zaradi tega, ker niso rešili nekih svojih temeljnih problemov in so zato nesposobni vstopiti z drugimi v resnične in vsebinske stike. Zato žele vsiljevati svoje probleme drugim. Pripravljeni so samo na sprejemanje, drugi naj bi se žrtvovali zanje, itd. Negativisti vidijo v ljudeh slabe lastnosti in se trudijo samo v tej smeri. Da bi prikrili svoj negativizem, dajejo drugim od časa do časa tudi ugodnejše ocene. Za njih je velika večina ljudi, ali nesposobna ali nepoštena. Za svoje neuspehe krivijo druge, ki so slabo in ne dovoljujejo uspevati sposobnim. Destruktivni ljudje žele distanco, so indiferentni do drugih, nemotivirani in v razmerjih razdiralni oziroma uničevalni. Normalni računajo z različnimi možnostmi in niso vezani na prav določeno dispozicijo. Lahko eksperimentirajo in se prilagajajo. V razmerjih z drugimi izražajo zadovoljstvo, tolerantnost, niso šablonizirani, radi stopajo v razmerja z drugimi,dosegaj o samorealizacijo in v normalnem 125 razvoju večine svojega življenja nezavestno izražajo svoj stil. V literaturi dosti pišejo o črtah ali potezah osebnosti, ki jih ponazarjajo kar s posameznimi besedami kot ; fleksibilen - rigiden, odprt-zaprt, družaben-nedružaben, hladen-prisrčen, uporen-neuporen, vztrajen- • X26 ' spremenljiv, po drugi strani pa skušajo izraziti lastnosti osebnosti kar z določenim pridevnikom kot npr,: sposoben, dejaven itd. Pri obeh poskusih gre za percepcijo osebnosti, kar ni nepomembno'za razmerja z drugimi. Ker pa se ljudje v interakcijah med seboj povezujemo, se med nami oblikujejo različni tipi odnosov in sicer kot pravijo v triadi : kultura- 12 7 medosebna razmerja-osebnost. " Kulturi tudi v socialni psihologiji dajejo poseben poudarek za kakovost razmerij med ljudmi iz katerih nastajajo najrazličnejši konflikti. Prav s tem v zvezi pa naletimo tudi na opise struktur osebnosti, ki so prikladne za nastajanje spopadov. Te strukture so zlasti patološke in nanje naletimo pri dominantnih osebnostih, destruktivnih osebah, negativistih in nenazadnje tudi normalne osebe niso redkost v povzročanju , 128 spopadov. Dominantne osebe se žele uveljaviti kot vodilne in zato ogrožajo druge, ki se jim upirajo. Zato so spopadi nujni po naravi razmerij, zlasti v ') skupinah,, v katerih se marsikdo noče podrejati in ne pristaja na vsako podredijivost. Pogosto žele dominantne osebe izločiti, zmanjšati njihov vpliv, nanje delovati itd. V takšnih skupinah nasprotujejo avtoritarnim odnosom in nudijo odpor^ bodisi organiziran» skupini bodisi izven skupine. Dominantne osebe skušajo take težnje z različnimi reakcijami nevtralizirati, če ne sploh zatreti, itd. Destruktivni povzročajo motnje, ki se jim drugi pogosto upirajo. Njihove težave rojevajo odpor in s tem konfliktnost, odvisno od tega, kako okolje dojema tako ..destrukcijo, ■Negativisti s svojo kritičnostjo ne sprejemajo drugih, ustvarjajo situacije za nestrinjanje in nesoglasje, še zlasti če so v slmpini z ljudmi, ki imajo zadovoljivo samopodobo in si ne puste jemati slovesa, ki ga uživajo. glej npr. Havelka, s. 59 Bojanovič, s. 64 prav tam, s. 196-198 Normalni se neredko zapletajo v konflikte in prav tako težijo k temu, da se odzivajo z ustvarjanjem spopadov v situacijah, kadar so ogroženi njihovi interesi in potrebe. Najbrž sploh ne bi bili normalni, če ne bi tako reagirali. Toda, če so normalni, poiščejo še prej druge oblike za ureditev spora in jim je konflikt (ali bi jim moral biti) zadnje sredstvo. 2. Moč in vpliv posameznika na skupino Pri kaznivih dejanjih, pri katerih sta udeleženi dve ali več oseb se pogosto dogaja, da ima nekdo večjo vlogo od drugih. Za naš namen je posebno pomembno, kakšne so bile vloge posameznih udeležencev in kako so bili porazdeljeni vplivi. Vpliv na druge se kaže kot posebna okoliščina, ki se pri sodnem obravnavanju kaznivega dejanja pogosto zabriše zaradi zamotanega ugotavljanja in ocenjevanja prispevkov, zlasti v primerjavi med enim in drugim. Kajti moč in vpliv sta vedno bolj vidna, različno merljiva in odvisna, neredko od opazovalca. Opazovalec - ocenjevalec pa ima lahko drugačna merila od udeležencev pri kaznivem dejanju, ki so morda storili nekaj tudi pod vplivom drugega, pogosto iz težko obvladujočih in razumljivih silnic. Ker je tako, je s področja "psihičnosti" relativno zelo malo uporabljenega za formalno razsojanje, ne le geneze kriminalitete, ampak tudi teže in odgovornosti prispevka pri kaznivem dejanju. Pravniki so ta vprašanja razvijali po svojih izhodiščih predvsem za praktično rabo, toda verjetno bolj površinsko. Zato ostaja še dosti "skrivnosti", s katerimi naj se, posebno glede psihičnih prispevkov, čustvene udeleženosti, manj razumljivih vzrokov v človeku ali delovanja pod stresi in frustracijami itd., ukvarjajo nepravne discipline. Nas, zato v tem pogledu zanima moč posameznika nad drugimi v skupini, kajti v naši raziskavi so vpleteni (vsaj) tretji subjekt v združbi s storilcem kaznivega dejanja - če že ne formalno pa vsaj po naših izhodiščih. Vpleteni v tej raziskavi so udeleženci skupinske dinamike, zato so v njej lahko zmanipulirani, ali pa so manipulirali z drugimi. 0 tem velja načeti tudi nekaj teoretičnih izhodišč iz dosegljive literature, ki obravnava dinamiko skupine (psihodinamika ) in vpliv posameznika v skupini. Najprej je treba ugotoviti, da posameznik deluje nasproti drugemu po- 129 samezniku odvisno ; - od odnosa do te osebe, to pa je lahko pozitivno (jo sprejema, je toleranten do nje, jo podpira) ali negativno (jo zavrača, je kritičen do nje, jo ovira), - od vedenja drugih do te osebe, ki jo lahko podpirajo, ji pomagajo itd. ali pa jo kritizirajo, zavračajo itd. To dinamiko imenujejo vedenje, ki je pod vplivom "imitiranja", - od drugih dejavnikov kot so razne priložnosti, razpoloženja, spodbujanja itd, Te oblike odnosov pa so obdane še z raznimi občutki, kot so sramovanje, krivda, samospoštovanje,odvisne so odlvrednot,stopnje socializacije,prevladujočih norm in standardov vedenja, skupinskih norm v katerih posameznik deluje, grupne sestave, stikov iz "oči v oči", sprememb v skupini itd. Statističnomatematična raziskovanja so pokazala, da je vedenje posameznika v skupini zelo zamotano in pod neprestanimi vplivi drugih, ki so v konkretni skupini lahko različno številni, 130 Levinson ugotavlja, da so v taki zamotani vlogi trije aspekti: - strukturalno določene zahteve, povezane z določeno družbeno pozicijo, - posameznikova koncepcija njegove vloge, in - dejansko vedenje posameznika na določeni socialni poziciji. 131 To hkrati pomeni : - da vsakdo vnaša v Socialne interakcije tisto kar ima kot posebnost (znanje, veščine, navade, potrebe, motive, vrednote, sposobnosti), - da se njegove dispozicije aktivirajo, odvisno od situacije v skupini in od interakcij z drugimi, in 129 * 131 129 Heise, s. 260-265 150 Gibbord et al.: Analysis of Groups, s. 179 131 Havelka, s. 87 - da vse vrste medsebojnih odnosov niso v enaki meri občutljive za osebne dispozicije in njihovo izražanje. V skupini se bolj ali manj uveljavlja vsak posameznik s svojo avtori- 132 teto. Le-ta je povezana z vplivom, vodenjem, bodrenjem, močno, hierarhijo itd. Avtoritete pa so različne, odvisno ali gre za družino, sosesko, šolo, delovno organizacijo itd. Zato se avtoriteta kaže kot odnos med ljudmi, v katerem ima nekdo večjo moč kot drugi. Avtoriteta temelji na bolj ali manj svobodnem sprejemanju podrejenosti, hkrati ko se mora neprestano potrjevati. Te okoliščine so zlasti pomembne za spoznavanje mehanizmov interakcije, v kateri nekdo pripelje drugega do situacije v kateri stori kaznivo dejanje, kar dokazuje, da je imel vpliv in moč, s katerima je motiviral ostale, da so mu sledili, oziroma da so storili nekaj kar je on želel doseči. To pa v interpersonalnih komunikacijah imenujejo "iniciativo", ki jo ponazarjajo z besedami : 134 spreobrniti, razvneti, navdihniti, skušati doseči, izzvati, izseliti itd. 135 Glede na to je "moč sposobnost povzročiti ali preprečiti spremembo" . Moči je več vrst^^. Izkoriščevalska, Ta je najpreprostejša in najbolj destruktivna. Čestokrat vsebuje nasilje in grožnje. Žrtve pri tem nimajo dosti izbire. Manipulativna. Je moč nad drugo osebo, vzpodbujena lahko od nje, kar v viktimologiji ni neznano področje. Tekmovalna. Izraža se kot moč zoper drugo osebo. Njen namen je dvigniti se nad drugimi. Biti več od njih. Zato je v družbi zelo zaželena in čislana ter sprejeta kot normalnost v vsakdanjem življenju, ki jo spodbujamo in nagrajujemo. Tekmovalnost razvijamo v šoli, gospodarstvu, 132 133 134 135 136 Ule, M.s s. 69 prav tam, s. 72 Danziger, s. 54 Mey, s. 99 prav tam, s. 105-110 kjerkoli, celo med narodi, čeravno vsebuje agresije in deluje tako, da so nekateri pod nekom j drugi pa nad njim, itd. Prehranjevalna. To je moč za druge, ki se normalno izraža s skrbjo za otroke, pa tudi v skupini s skrbjo za drugega itd. Integratlvna, Pomeni moč skupaj z drugimi (toda posameznikova moč lahko daje potuho moči njegovega soseda). Moč te vrste išče in izhaja iz sodelovanja, se izogiba nasilju, skuša doseči svoj namen v pristajanju in pršpričevanju, povezuje podobno misleče dejavnike, četudi z nekaterimi sredstvi vpliva nanje. Toda ta moč je integrativna le za tiste, ki se vanjo vključujejo. Spreminja se takoj v nekaj drugega, če je naperjena drugam oziroma proti drugim. Posebnost je zlasti moč v množici. V naši kazuistiki ta problem sicer ne pride toliko do izraza, razen v gostilniških pretepih in destruktivnem vedenju na javnih krajih (pri tem ne mislimo na dogodke z morebitnim političnim ozadjem). Toda v množici'*"^''' gre za posebna čustvena in duševna stanja, v katerih je posameznikova sposobnost mišljenja racionalno močno zmanjšana. Zato se podreja ciljem množice, ki ga neredko vzpodbuja na ta način, da se drugi z njim identificirajo, da sodelujejo, sprejemajo norme skupine, dopuščajo da jih vodi in čustveno vznemirja, oziroma kot pravimo nasploh deindividualizira. V skupini, ki jo nekdo vodi in usmerja, določa cilje in jih zanje motivira (četudi in še posebej pri kriminalu), so tudi drugi, ki so kot posamezniki pogosto zelo podredijivi, sugestibilni,z nizko stopnjo samospoštovanja, s pomanjkljivostmi pri vrednotenju položaja itd. Le-to pa nekaterim omogoča vpliv in moč nad njimi. 3. Sodelovanje v skupini Posameznik se vsak danj povezuje in deluje v različnih skupinah z različnimi cilji. V njih mora dosegati določeno stopnjo socialne harmonije, kajti sicer prihaja s skupino v konfliktnost ali pa od nje nima toliko, kolikor bi lahko prejel. V skupini želi posameznik dosegati določeno samoaktualizacijo in zadostiti posameznim socialnim potrebam, le potrebe1^8 so zlasti; - po obdržanju in varnosti - družbene in afiliativne potrebe - osebne potrebe in potrebe za samopotrjevanje - potrebe po samostojnosti in neodvisnosti, in - potrebe po samoaktualizaciji v pomenu optimalnega izkoriščanja obstoječih možnosti. Hkrati pa je za posameznika v skupini pomemben njegov odnos do drugih in razmerja drugih do posameznika, Moreno je s svojimi sociometrični-mi metodami najbolj znan po dognanjih, do katerih je prišel pri ugotavljanju privlačnosti, indiférentnosti in zavračanja ljudi v skupini. Od tod zlasti poznani sociogrami, ki kažejo, kdo je v skupini cenjen, kdo je komu naklonjen, koga največ članov skupine ne mara itd. Skupine, oziroma t.im. kriminalne združbe ali ljudje v sostorilstvu oziroma udeleženci pri kaznivem dejanju, nastajajo prav tako na podlagi 139 nekega medsebojnega "privlačevanja, atmosfere, afektivne strukture 11 itd. in ne le zaradi skupnega cilja, ki jim morebiti obeta določene koristi. Zlasti v naši kazuistiki v veliko primerih prihaja do izraza naklonjenost vpletenega v paru ali sovražnost do drugega, kolikor sodelovanje ne nastaja zaradi čisto lastnih pobud, potreb in namenov vpletenih oziroma tretjih oseb. V psihologiji skupinskega vedenja zlasti ugotavljajo1^0, da so nagnjenja (tudi prijateljska ) v skupini čestokrat posledica kompromisa, v katerem se upoštevajo najrazličnejše sestavine na ta način, da imajo pomembno vlogo : podobnost, privlačujoča osebnost, bližina, medosebno privlačevanje in možnosti izmenjave simpatij in nenazadnje priložnost 138 139 140 138 Bojanovic, s. 148 139 Gahagon, s. 64 140 prav tam, s. 67-78 t določenih pravil in opravljanja dejavnosti, s katerimi naj se zlasti realizira "kriminalna skupina". Kriminalne skupine pa morajo biti ustrezno motivirane, da sploh nastajajo (kolikor ne gre za kakšno situacijsko dejanje za katero je včasih značilno, da se udeleženci pojava prej sploh niso poznali in zato sploh ni bilo mogoče, da bi pri vseh članih prišlo do skupne motivacije). 141 Motiviranost za kazniva dejanja, ali kriminalna motivacija naj sploh odgovori na vprašanje, zakaj in zaradi katerih psiholoških razlogov ljudje delajo kazniva dejanja in še posebej, zakaj morebiti ob istih socialnih razmerah posamezniki postajajo storilci kaznivih dejanj, drugi pa ne. To so vprašanja, ki bodo ostala še dolgo časa odprta, čeravno obstajajo prenekatera tudi nasprotujoča si pojasnila. Kot pravi ,2.42 Zvonarevic , je to še toliko bolj zamotano, ker so še pri pojasnjevanju normalne motivacije velike težave, kaj šele s kriminalnimi,na katere morda deluje več mehanizmov, ki se jih pogosto sami povzročitelji ne zavedajo in so neredko igrača spleta dogodkov, na katere imajo zelo malo ali včasih nobenega vpliva. Zato seveda svetujejo raziskovanje motivacijskega ciklusa od začetka do konca, ki se začenja pri motenosti, biosocialnega ravnotežja in konča pri njegovi ponovni 143 vzpostavitvi. Pri tem ne bi smeli, zlasti v skupini, v kateri je prišlo do kaznivega dejanja, prezreti intenzivnosti in trajanja takih čustev kot so afekti, 144 strasti, razpoloženja , pa stresi in frustracije, ki zlasti delujejo na t.im. nesocializirane motive s njihovimi posledicami. Motiviranost je nekaj, kar je gnano od treh temeljnih potreb in m- 145 gonov: bioloških, psiholoških in socialnih , ki so določeni od izkušenj, vzgoje, izobraženosti in sploh kulture. Kulturo močno povezujejo * 142 143 144 * glej : Zvonarevič: v Socijalna psihologija, s. 307 142 prav tam, s. 308 143 prav tam 144 Sorokin, s. 86 z motiviranjem v smislu omejevanja posameznikovega izbiranja vedenja zlasti v razmerjih z drugimi, na račun drugih in še kako drugače. V kriminalnih skupinah ali skupinah, sestavljenih za doseganje kakšnih konkretnih kriminalnih ciljev, je vedenje posameznika dokaj določeno z vplivi, pogostnostjo, izidi interakcij, itd. Z njimi se posameznik odloča in "psihično regulira svojo dejavnost"'1"^. Pogosto se celo identificira z drugimi, uči od drugih, jih posnema tako, da ima "toliko različnih socialnih sebstev kolikor je različnih skupin oseb za katere 147 mnenja se briga" . Teh v normalnem življenju ni malo in ga lahko privedejo tudi do vključevanja v mnenja s kriminalnimi cilji. V teh socialnih interakcijah pa posameznik pomaga, svetuje, graja, deluje sociabilno, kliče na pomoč, daje pomoč, stopa v telesne in psihične 14p stike, pomaga, napada, ogroža telesno, je agresiven; itd. 4. Skupine Vpleteni na katerikoli strani kriminalnega para, četudi le en sam, z njim že predstavlja skupino, morda sicer majhno, toda ne glede na kateri stopnji delovanja se vključuje, potekajo v njej psihodinamske vezi in razmerja, pogosto ne več le med dvema osebama, marveč najpogosteje vsaj med tremi. Seveda je pri tem treba razločevati različne situacije, kot na primer: - eden od obeh v kriminalnem paru sploh ne ve za vpletene na strani drugega, - nobeden od njiju ne ve, da deluje na drugi strani še ena oseba, oziroma storilec in žrtev imata vsak na svoji strani vpletenega, za katerega pa nasprotna stran ne ve, - na eni ali drugi strani v kriminalnem paru je več vpletenih in ne le en sam, ali na eni več kot na drugi, - eden ali drugi, to je storilec in žrtev vesta, da se jima v predkri-minalni situaciji, do morebitne posledice pridružujejo še drugi in kakorkoli vplivajo na kriminodinamični proces. * 147 Petelin, s. 107 147 Gergen: v Social Psychology for Sociologists, s, 96 Danziger, s, 51 - 100 - 0 skupini govorimo glede na vloge, ki jih ima katera izmed več oseb, da kasneje pride do kaznivega dejanja in ne glede na to, da so njihovi prispevki lahko različni. V vzorcu, ki smo ga zbrali je bilo: - z enim vpletenim, oziroma s tremi osebami - 402 dejanji - z dvema vpletenima, oziroma s štirimi osebami - 69 dejanj - s tremi in več vpletenimi, oziroma najmanj petimi osebami - 101 dejanje. Po spolu, čeprav to ne pove dosti o naravi udeležbe brez drugih podatkov pa so bili: - pri 339 skupinah vpleteni moški (59,3 %) - pri 164 skupinah ženske (28,6 %) in - pri 69 skupinah oba spola (12,1 %). Zato velja o skupini, zlasti s socialnopsihološkega zornega kota omeniti 149 nekaj posebnosti. Na j pre j, zakaj nasplošno nastajajo neformalne skupine, v katere lahko prištevajo kriminalne združbe ali ad hoc organizirano delovanje več oseb in sploh združevanje v nedopustne namene ? V skupini je mogoče zadovoljevati prenekatere psihofizične in socialne potrebe nenazadnje tudi z nelegitimnimi sredstvi in načini ali prihajati do nezakonitih ciljev. V skupini, ali za naše razmišljanje z združevanjem, prihajamo do domnev, na katere se sicer sploh ne bi spomnili. V skupini si ljudje med seboj izmenjujejo izkušnje,se ohrabrujejo, dopolnjujejo, dele odgovornost itd., zaradi česar prihaja do dejanj, ki jih posameznik ne bi storil, ker nima morebiti dovolj znanja, sposobnosti, poguma in še marsičesa. Delovanje v skupini omogoča zadovoljstvo. V njej nekateri dobivajo vloge, ki jih sicer ne bi dosegli, drugi jih spoštujejo in cenijo. V skupini ljudje prevzemajo določeno odgovornost, vodstvo itd. Sami se ne bi mogli izraziti ali potrditi, sami si ne bi upali storiti kaznivega dejanja, s pomočjo in sodelovanjem drugih pa jim je to znatno laže, še 149 glej tudi Jezernik; v Socijalna psihologija, s. 150-159 posebno če so prav tako disponirani z ravnanjem v določeni smeri, če goje podobna čustva do kake osebe, če so v podobnem položaju, če jih ogrožajo podobne razmere itd., odvisno seveda od tega, zaradi česa se združujejo ali iščejo potešitve svojih potreb. S tem pa smo že prišli do ciljev, ki jih imajo pred seboj podobno naravnani posamezniki v določenih socialnih, družbenoekonomskih, čustvenih in drugih situacijah. Verjetno ima tudi pri združevanju ali v udeležbi za kazniva dejanja vsakdo poleg skupinskih (četudi sta dve osebi) še kakšne lastne cilje in pogosto postajajo cilji kakega posameznika skupinski cilj, ne glede na to, da se z delovanjem skupine prenekateri cilji dosegajo hitreje in z manj napori kot sicer. S cilji in zaradi njih mora priti do soglasja, dogovarjanja, norm in pravil ter nenazadnje tudi do prisile in zastraševalnega delovanja, da bi se posamezniki podrejali skupinskemu namenu. 150 Zato pravijo, da je skupina : vidna, strukturirana, časovno relativno trajna, kohezivna in na skupnih interesih in družbenih vrednotah zasnovana družbena formacija, katere člani imajo, zahvaljujoč skupnim ciljem in v skladu s sprejetimi standardi, vrednotenjem in normami vedenja - recipročne vloge. To bi deloma veljalo tudi za naš namen z določenimi dopolnitvami in sicer: v kriminalni skupini ne gre za družbene vrednote, ampak najpogosteje za drugačne (vsekakor z negativnim predznakom) in pogosto tudi subkulturne. Sicer pa tudi za združevanje s kriminalnimi cilji veljajo spoznanja o relativni trajnosti, različnih stopnjah kohezivnosti (na eni ali na drugi strani kriminalnega para, pri čemer sta si nasprotujoči skupini lahko izredno konfliktni). Cilji so pri kriminaliteti prav tako skupinski, standardi večinoma skupni in vloge posameznikov na strani storilca, ali na strani žrtve prav tako verjetno recipročne. Iz opredelitve posamezne skupine prav gotovo izhaja razločevanje skupin. Te so lahko primarne - sekundarne ; formalne - neformalne ; stalne - občasne; 151 samostojne - nesamostojne , itd. Cilji omogočajo tudi posamezne klasifikacije skupin. prav tam, s. 133 prav tam, s. 134» Bojanovi«, s.175, Havelka, s, 68-74 in d migi Kriminalne skupine so gotovo neformalne in opravljajo vse vloge, ki jih socialna psihologija pozna za skupino nasplošno, s tem da v njih prav tako nastajajo pozicije v strukturi, hierarhije v vlogah, motiviranost, delitev dela itd. 152 Neformalne skupine imajo t.im regularne in neregularne Slane, Regularni člani sprejemajo temeljne skupinske norme, za katere se zavzemajo (vzemimo za naš namen sosede ali sorodnike v konfliktu zaradi služnosti z drugimi sosedi ali sorodniki). Njihov status je odvisen od tega, kako sprejemajo skupinske norme. Vodje se prizadevajo, da bi jih člani čimbolj sprejemali. Neregularni pa bi bili samo tisti, ki občasno vstopajo v interakcije, odvisno od posameznih okoliščin (to bi zlasti veljalo za določene vloge vpletenih). Skupni cilj skupine ali združenih posameznikov pomeni najvišjo stopnjo 155 interakcije med njimi. Zato so temeljne značilnosti skupnega cilja : identičnost za posameznika in skupine enaka dostopnost in uresničljivost za vse pripadnike. Vsak od udeležencev naj ima nekaj od sodelovanja (za naš namen), od svoje vloge, ki jo ima, bodisi na storilčevi bodisi na žrtvini strani, kolikor seveda "naš vpleteni" ne posega po vlogi v kateri hodijo drugi zanj v žerjavico po kostanj. Za skupine, o katerih pišemo v tej raziskavi, so v znatnem obsegu značilni situacijski vplivi in dejavniki, ki imajo tako psihični kot fizični pomen in često povzročajo izredno kratkotrajne, če ne celo trenutne interakcije (na primer gostilniški konflikti med neznanimi gosti), pa skupni prostor, morebitna bližina, kakšna posebna priložnost itd,, da ne omenjamo pritiskov, prisile, groženj in podobnih pojavov (npr. v družini, na delovnem mestu) ali prepričanje (med prijatelji) kot 154 posebnosti socialnih situacij . Socialnopsihološka literatura razločuje v skupini še: položaje, vloge 155 in statuse . 152 152 ■ Bojanovic, s. 187 glej tudi Havelka, s. 44 prav tam, s. 47-57 Položa.j je akcijski prostor skupine, ki ima določene meje odločanja., izvršilnih dejavnosti, čustveno izražanje itd. Vloga je opravljanje določenih nalog v okviru skupinske delitve dela. Status pa je ugled ali prestiž, ki ga ima posameznik v skupini. Zaradi tega se v skupini pojavljajo različne interakcije, ki so lahko 156 sodelovanje ali kooperacija, tekmovanje ali kompeticija , kolikor seveda v skupini ne prihaja celo do hudih konfliktov. 5. Komunikacije v skupini - verbalne/neverbalne ljudje, ki jih obravnavamo v tem raziskovanju, se v številnih primerih zapletajo v konflikte z drugimi ali na strani drugih, ali zaradi svojega interesa tudi zaradi neustreznih komunikacij. Pogosto tudi zaradi tega, ker v tem smislu ne znajo, ali pa nočejo med seboj ustrezno sodelovati ali pa komunikacije med seboj napačno razumevajo. S tem nikakor ne bi hoteli reči, da je neustreznost komuniciranja poglavitni razlog za konfliktnost med ljudmi. Razloge za to je namreč iskati kje drugje -v odnosih, ki reflektirajo iz družbenogospodarskih, čustvenih, psiholoških in drugih razmerij. Toda komunikacije so čestokrat povod za to, da dobivajo prava razmerja ostrejše oblike. Zato komunikacij samih po sebi ne gre fetišizirati, četudi se za njimi skriva resničnost in prav v tem je njihova pomembnost, V zadnjih letih čedalje bolj poudarjajo naravo komunikacij predvsem zaradi pozornosti konfliktom, nasprotovanjem in nerazumevanjem. Kaj so potemtakem komunikacije? "Komunikacija je opredeljena kot metoda, uporabljena pri enem posamezniku, da bi spremenil vedenje ali duševno stanje drugega" . Pa se to dogaja sta potrebna vsaj dva, ki komunikacijo sprejemata in oddajata, prevajata in razlagata, se stimulirata, sprašujeta in odgovarjata, skratka, med seboj na nek način sodelujeta. Vsak od njiju je v vlogi pošiljatelja ali sprejemnika komunikacij. Podobno je, čeprav sodeluje več oseb, le da so komunikacije bolj zapletene. Komuniciramo z gestami, z besedami, z določenimi prav tam, s. 181 Trojanowicz/Dixon, s, 206 oblikami vedenja, vštevši mimiko in pantomimiko, pogosto odvisno od kulture ali subkulture posameznika ali skupine. V glavnem pa delimo komunikacije na verbalne in neverbalne. Pri verbalnih komunikacijah ' so najbolj pomembne besede in jezik. Zlasti zato ker se pogosto dogaja, da so napačno interpretirani in pošiljatelj pri sprejemniku ne naleti na ustrezen odgovor, kar vpliva na psihično ravnotežje, pričakovanja in sploh nadaljnje komuniciranje. To se pogosto dogaja, če ljudje v svojih interakcijah niso na podobnih kulturnih, etničnih, socioekonomskih in drugih ravneh. Z jezikom ali govorom pa nasploh pogosto tudi simbolično predstavljamo občutke, ideje, misli, ali izkušnje1^8 (glej tudi: Berne). Besede pa ne izražajo le čustev, ampak vabijo na čustva drugih in spomine, vezane na prejšnje izkušnje. Z besedami vzbujamo sovraštvo, strah, srečo, izražamo nagnjenja, poudarjamo kako vedenje, položaj, zahteve itd. Z njimi želimo ustvariti pri sobesedniku določen vtis in izraziti naš odnos, ne le do predmeta komunikacije, ampak tudi do njega, njegovih • bližnjih, oziroma povedati sploh kaj hočemo. Besede komuniciranja so lahko pristne in ponarejene oziroma,navidezne, predvsem takrat, kadar ne govorimo tistega kar mislimo. Z neverbalnimi komunikacijami je manj manipulacije, ker nas telo izdaja. Zato so neverbalne komunikacije v nekaterih strokah (npr. v kriminalistiki, psihologiji itd.) čedalje bolj zanimivo področje, ker bolj izražajo resničnost kot beseda. Neverbalne komunikacije so torej sporočila, ki jih oddajamo z vedenjem in ne z besedami. To so lahko geste, 159 obrazno izražanje, drža, različni gibi telesa in celo oblačenje. Komuniciramo torej z grimasami, smehljaji, z iztegovanjem kazalca, žuganjem s pestjo, mrkim gledanjem, s pozo ali še s čim.Tovrstno telesno gibanje je včasih komunikativno drugič pa zopet informativno.^0 z neverbalnimi komunikacijami prihaja do se več zmot, ker se še bolj 158 159 160 prav tam, s. 211 prav tara, s. 214 Gahagon, s. 34 različno dojema jo in je zato zaradi njih se več konfliktnosti, čeravno se razvijajo izključno v razmerjih iz oči v oči. Tovrstne komunikacije imenujejo tudi "govorico telesa"^^, saj z njo posredujemo le tisto, kar je mogoče videti. To pa je tudi razlog za ustvarjanje različnih insignij posameznih nadzorstvenih in drugih vlog, ki z njimi opozarjajo na dejavnosti, ki jih opravljajo. Me glede na to kakšne komunikacije uporabljamo, pa je njihov namen izraziti nek zahtevek, želje, stališča itd., ki izhajajo iz zadovoljstva, strinjanja, vpliva, dolžnosti, pričakovanja, motivacije, sovraštva, ljubezni itd. Zato v tej raziskavi, ki izključno zadeva posameznika v določeni skupini, ni mogoče mimo komunikacij, ne da bi jih omenili. To še toliko bolj, ker so komunikacije pri marsikaterih situacijah t.im. verbalnih deliktov pomembne za etiologijo konfliktnosti in povod za preraščanje besednega nasilja v telesne poškodbe in različnih vrst umore itd. četudi so komunikacije predvsem sredstvo za medsebojno sodelovanje med ljudmi (interakcije) pa so zelo pomembno področje za preučevanje udeležbe vpletenih oseb v kazenski dvojici. 6. Konfliktnost (v skupini in med posamezniki) V tej raziskavi se ukvarjamo tako s posamezniki kot s skupinami, v katerih nastajajo konflikti in z njimi uboji, telesne poškodbe, verbalni delikti itd. če ne, pa vsaj prihaja do sovraštva, prepirov in drugih oblik skaljenih razmerij med ljudmi. Take skupine so zlasti: družine, sorodniki, prijatelji,sosedje, sostanovalci itd. Veliko sporov in konfliktov ter spopadov nastaja na delovnem mestu, med soSedi zaradi meja in med ad hoc nastalimi skupinami na kakšnih zabavah, v gostilnah, na javnih krajih itd. Zato velja že na začetku opozoriti na nekaj izhodišč. Ma j prej pa, kaj je konflikt'/ Wiener et al, s. 12 "Konflikt je oblika zoperstavljanja dveh nasprotnih strani, ki nastaja na podlagi neskladnosti ciljev, želja ali vrednot nasprotnih strani ... v njem ena od strani nadzoruje cilje ali objekte katere želita obe strani11"1"02. Ali: "konflikt se opredeljuje kot spopad med dvema ali več nagoni, potrebami, cilji ali vrednotami, pri katerih nastajajo čustvene napetosti v posamezniku, ali med posameznikoma ali posamezniki. Tenzije 163 so vsebina resničnega konflikta". V konfliktu so vsebovane zlasti psihološke plati, ki izhajajo iz frustracij med obema stranema, ki gojita določena pričakovanja, ali pa izhajajo iz čustev ogroženosti, ker nekdo nekomu krati neko potrebo. Temelj sporov, spopadov itd. je torej v neujemanju pogledov na vprašanja vsakdanjega življenja. Zato se konflikti v skupini, med skupinami ali med posamezniki pojavljajo povsod, tudi zaradi različnih interesov v naši družbi. Vprašanje je, kako jih ljudje med seboj rešujemo, sporazumno in tako,da vsak nekaj popusti, ali z nasiljem in na škodo drugega. Ta raziskava se ukvarja izključno s konflikti, ki prestopajo meje povprečja vsebovanega v pravni normi ali tolerantnosti posameznika, katerega koristi so toliko načete, da mora iskati pomoč ali posredovanje pristojnih državnih organov. To so seveda konflikti, ki so družbeno negativni"1'^, kajti največkrat ne pomenijo napredka, čeprav sproščajo frustracije. Mi raziskujemo vloge tretjih oseb v razmerjih, ki so največkrat destrukcija v skupini in kot take nesprejemljive in kazniv pojav. Tak pojav pa je moteč na vseh ravneh, pri posamezniku, skupini in družbi. Konflikti v skupinah se pojavljajo na različnih stopnjah njihovega delovanja in razvoja. Lahko takoj na začetku, ko se posameznik komaj vključi vanjo, ali pozneje ko je z njo tako ali drugače integriran, kolikor konfliktna skupina sploh ne razpade in je za cilj, zaradi katerega je obstajala, sploh ni več. Pogoste so skupine, ki že po svoji 162 163 164 Štern v navedbi Bojanovič, s. 186 Trojanowicz/Dixon, s. 179 Nightingale, v Bojanovič, s. 188 naravi morajo obstajati (npr. družina, morda tudi delovna skupina, sprti sosedje itd.'v teh okoljih nastajajo konflikti iz t.im. exsistenciale vzročnosti). Zato so to najbolj konfliktne skupinefker si ne morejo drugače pomagati, prostorsko morajo biti združene, sporna vprašanja in različne osebnosti pa jim ne omogočajo pomiritve. Kognitivna diso-165 nanca ali neskladnost med dvema spoznanjema tu največkrat ne omogočajo želja po pomirjanju nasprotij. Docela drugače je z drugimi skupinami, katerih člani niso obvezni biti skupaj. Pri njih ta vprašanja niso tako pereča, kajti z nastankom konflikta največkrat sploh ni več potrebe po nadaljevanju razmerij, bodisi v skupini bodisi med skupinami ali posamezniki. V socialni psihologiji razločujejo primarne in sekundarne vzroke konfliktov"*"^. Primarni so tisti, ki neposredno pripeljejo do konflikta, sekundarni pa dejavniki, pogoji in okoliščine, ki ustvarjajo razmere za delovanje temeljnih vzrokov. Med primarne štejejo zlasti neskladnost interesov, vrednot in ciljev, medtem ko so sekundarni odvisni od različnih situacij, v katerih posameznik ali skupina deluje in zaradi katerih skupine sploh so: npr. na delovnem mestu, v družabnosti, v športu itd. Pomembni bi bili naslednji vplivi: razmere v katerih deluje skupina, odnosi v skupini, posebnost osebnosti, ki se srečujejo, neskladnost med odnošaji, stališči, interesi, vrednotami ali pogledi, ki jih imajo eden do drugega, prejšnje izkušnje, razmerja med seboj itd. Morebitne nasprotne manipulacije spreminjajo razmerja v skupinski konfliktnosti, lahko pa jih še bolj zaostrijo, zlasti če gre meč člani (ali skupinama) za rivalstvo, za doseganje pozicij in vlog, za iskanje koristi in prednosti, ugleda itd, Ker konfliktov ni malo in ker gre pri konfliktnosti vedno za določen 16 T pritisk na nekoga, obstajajo tudi tipi popuščanja pritiskom, da do Stojič, v Socijalna psihologija, s. 182 "^glej Bojanovic, s, 191 Stojič, prav tam, s. 168 108 le-teh ne bi prišlo. To so zlasti: prepričanost, da imajo prav drugi ali večina, spoznanje, da je napaka pri tistem na katerega je naravnan pritisk in kratkomalo nereagiranje na pritisk. To je hkrati tudi določena racionalizacija, ki pa v zvezi z vpletenostjo "tretjih oseb" ni v središču naše pozornosti, čeravno ni tako redek pojav v skupinski dinamiki. 7. Vodenje skupine V skupinah, čeprav so še tako majhne vedno nekdo pomeni več od drugih. Ima več vpliva, drugi se obračajo nanj in ga bolj upoštevajo. To pomeni da je vrednotenje posarne?• nka v sestavi skupine zelo različno. Pozicije v skupini imenujemo so- x bus in je neodvisen od subjektivnega stališča nosilca. Je predvsem ov 1 okolja, le-to mu daje mesto 160 v družbeni hierarhiji , Iz statusa pa izhajajo vpliv, ugled oziroma prestiž in moč. Z njimi dobivajo posamezniki tudi določene vloge, s katerimi lahko delujejo na skupinske norme, kolikor jih sami zaradi svojega položaja sploh ne ustvarjajo in vsiljujejo drugim. Zato postaja posameznik, ki daje skupini s svojim vedenjem določeno naravnanost v dejavnosti, mnenjih itd. nosilec njenega razvoja oziroma nekakšen vodja. S tem tudi kot "član skupine izraža občutljivost in razumevanje za probleme drugih, okoli njega začenja rasti omrežje pozitivnih razmerij in pričakovanj. Člani skupine občutijo večjo varnost 169 v pogledu možnosti zadovoljevanja neke ali več svojih potreb" . Kajti Arsaka skupina si želi imeti svojega vodjo, morda celo takrat, kadar 170 so objektivne potrebe po njem zelo majhne. , ]71 Vodja skupine ima več vlog, nekatere so primarne, druge slcundarne . Primarne so: koordiniranje in ugotavljanje nalog, načrtovanje in ure sni čevanje ciljev skupine, določanje skupinske politike, vodenje skupine tudi s pomočjo znanja, predstavljanje skupine v odnosih izven nje,vplivanje na razmerja med člani, nagrajevanje in kaznovanje, posredovanje in odločanje v sporih itd. 168 169 170 171 glej več o tem: Jezernik v Socijalna psihologija, Havelka, s. 153 prav tam, s. 154 prav tam, s. 207 Sekundarne ali pomožne pa so: dajanje zgledov, prevzemanje odgovornosti, vodja je simbol, vanj se usmerja agresija elanov, za elane predstavlja nekakšnega očeta, itd. Vodja naj bi imel nekatere značilnosti, da ga člani skupine kot takega sprejmejo, zlasti pa naj bi bil "eden izmed nas", "sprejet kot večina nas", "najboljši od nas", "oseba z najboljšimi idejami" , itd. V glavnem pa v psihologiji medčloveških razmerij poznamo tri tipe vo- 173 denja: demokratično, avtokratično in liberalno. Demokratični vodja ne sprejema odločitev sam. Pri tem so udeleženi vsi člani skupine. Skupaj načrtujejo in skupaj sprejemajo odločitve. On onemogoča hierarhični tip razmerij, si prizadeva za blažitev konfliktov in skuša ustvarjati razmere, ki so skladne z željami in cilji. Ue po umaknitvi takega vodja skupina ne razpade, sodijo, da je bil vodja uspe še n"*" ^ Demokratični vodja dovoljuje intenzivne komunikacije med člani in razmerja med njimi in skupino so obojestranska in enakopravna. Odgovornost je porazdeljena enakomerno na vse člane. Na ta način naj bi bili vsi zavzeti za delo in morebitne napetosti so skrčene na minimum. Avtokratieni vodja je nasprotje demokratičnemu, je absolutni vodja. Sam načrtuje in skrbi za opravljanje nalog. Določa dejavnost skupine in jo nadzoruje. Ne dopušča razpravljanja in zahteva pokorščino. Sam odloča o nagrajevanju in kaznovanju. Nasprotuje kakršnimkoli spremembam v skupini, ki niso po njegovi volji in preprečuje drugim da bi se dvigovali nad povprečje. Želi med člani čim manj komunikacij, če pa so, jih nadzoruje. Dejavnost skupine organizira tako, da so člani odvisni od njega. Zato je med njimi ohlapna povezanost in v primeru, da se vodja umakne, skupina navadno razpade. prav tam, s. 210-211 Bojanovic, s. 119, Ha velica, s. 212-220 in drugi Bo janovic, s, 120 HO - Liberalno vodstvo temelji na individualni svobodi vseh članov in je, 175 kot pravijo, "vodstvo brez vodenja11 , V skupini s takim vodjem, je njegova vloga omejena na minimum. Vodja prinaša v skupino naloge,katere člani lahko samostojno rešujejo, on v glavnem le evidentira izide. Vezi med vodjo in člani skupine so razmeroma slabe, medtem ko med posameznimi člani skupine navadno sploh ne obstajajo. Ugotavljajo, da daje tak način vodenja zelo slabe rezultate. Posamezni načini vodenja skupine omogočajo tudi različne konflikte. Zlasti za avtokratično vodenje skupine so značilni apatija, agresivnost, spopadi in nepristni odnosi med ljudmi. Zato nastajajo med člani odnosi do skupine, ki so največkrat indiferentni, če ne pa vsaj ambivalentni. S prvo obliko odnosov se člani ne identificirajo s skupino, po drugi pa so kreativni in anksiozni, nudijo odpor, ne spoštujejo avtoritete itd. Odtod seveda konflikti tja do sprememb v vodenju. Te temeljne značilnosti v vodenju so zelo pomembne tudi za razmnoževanje nastajanja, razvoja in delovanja skupin, v katerih se pojavljajo kazniva dejanja ali, ki sploh nastajajo zaradi kaznivih dejanj. nenazadnje se vanje vključujejo tudi "vpleteni", ki čestokrat prevzemajo vloge vodij. 8. Triadične (trialektične relacije) V skupinah,kakršne so obravnavane v tej razpravi, se razvijajo posebna razmerja, kajti nastanek pojava, zaradi katerega je skupina sploh zanimiva, je odvisen od določenega kolektivnega vzdušja in določene vzročne odvisnosti, Ker kaznivo dejanje ni vedno posledica enega samega udeleženca, marveč je odvisna od sodelovanja vsaj dveh, če ne več, je potrebno v tem kolikor toliko začetnem delu raziskave povedati kaj več o razmerjih v skupini, ki bi jih kasneje imenovali najmanj."kriminal triad" oziroma kazensko trojico. S tem pa ni rečeno, da ne obstajajo še kakšne druge možnosti, ki bi jim lahko rekli še kako drugače kakor "trikotna razmerje" (triangular relationship) ali trialektične relacije. Štajnberger/Uavrin v Socijalna psihologija, s. 216 Bojanovic, s. 123 Ili - Toda v tem oziru nas za zdaj zanimajo normalne skupine, ne toliko obremenjene s kriminalom in njihova morebitna triadična ali drugačna razmerja, 0 razmerjih med ljudmi v skupini je veliko znanja iz sociometrije zlasti pa iz Morenovih sociogramov, s katerimi lahko ugotavljamo različne me- 177 tode izbora ljudi po privlačnosti, zavračanju, indiferentnosti itd. Za naš namen ni zavreči Bernejevega modela reagiranja in komunikacij med ljudmi, po katerem bi rekli, da vsakdo nosi svoje starše v sebi, 178 vsakdo vsebuje enega odraslega in v vsakem je majhen deček ali deklica Ta model omogoča dodatne poglede v človekovo notranjost zlasti pri stikih z drugimi, ki imajo različni psihološki, perceptivni, kreativni in še kak drug pomen, s katerimi se ustvarjajo ali razpadajo razmerja kot so zakonska zveza, delo, prijateljstvo, ljubezen itd. in čestokrat potekajo kot določene dejavnosti, rituali, igre, zabava itd. Čeravno Berne ne obravnava konfliktnosti pa je njegovo razumevanje komunikacij med dvojico izredno dopolnilo za pojasnjevanje vplivov med ljudmi predvsem zaradi tega, ker analizira razne odtenke; od opazovanja ritualov, igric, zasebnosti itd., do kakšnih resnejših dejavnosti. Ker gre pri tem za različne vloge v isti osebi, jih Berne imenuje za svoj namen - trialektične. Ob triadičnih relacijah ne bi smeli prezreti "nedolžnega opazovalca" odkoder deloma naš koncept vpletenega, kot nadaljevanje v drugačni smeri.sploh izhaja. Toda ta je izven skupine, z njo nima neposrednega opravka in ima čisto drug pomen, v katerega se ob tej priložnosti ne kaže spuščati. S pravimi triadičnimi relacijami (kot skupine za naš namen) imamo opravka kadar se tretja oseba vključuje ali pridružuje diadičnim komunikacijam kot nekakšnemu prvotnemu razmerju para. V vsakdanjem življenju je polno triadičnih razmerij. Verjetno je v tem pogledu najbolj znan ljubezenski trikotnik. V njem pride zaradi pri- 177 * 177 „ glej tudi Gahagan, s. 63 Berne, Eric; (James People Play, s. 24 112 spevka tretjega (vpletenega, ki je ljubimec oziroma ljubimka) v primarni dvojici do antagostičnih razmerij in čestokrat do hudih posledic, ki so tudi predmet tega raziskovanja. S trikotnimi razmerji se začenja naše zanimanje za probleme v stikih med ljudmi, pri čemer pa to ne pomeni samo komunikacij med tremi posamezniki, kar je najbolj konvencionalna predstava o "trikotniku", ampak se bo pokazalo, da so zelo pomembne vloge, ki jih imajo tretji kot podpihovalci, snovatelji, pomagači, napeljevalci, spodbujevalci itd. V trikotnih ali celo večkotnih razmerjih med ljudmi (neodvisno od trajnosti skupine) navadno potekajo psihodinamični procesi vseh z vsakim, ali vseh z enim od njiju tudi v pomenu ogrožanja, varovanja, tekmovanja, pozornosti, nasprotovanja itd., tja do dominacije na eni oziroma podrejanja na drugi strani in na način, da "socialne reakcije niso omejene na eno samo osredotočenje pozornosti, ampak vsebujejo sodelu- 179 joče odgovore na mnogotere vzpodbude" . Pri tem pa navade, vrednote, vloge in samopodoba vsakega udeleženca posebej, pa dojemanje drugega itd.} oblikuje jo razmerja med ljudmi. To pa pomeni dokaj zamotan sistem relacij, v katerem posameznik išče svoje 180 osebno ravnotežje ali z njim prihaja v nasprotje z drugimi. S tem v zvezi nekateri celo prenašajo modele iz tehnike v človešt n medosebno dinamiko ter opisujejo njen potek z stiki, pritiski, 181 izčrpanostjo udarca itd,, pa s suprasenzorno percepcijo, ki uravnava vsako medosebno razmerje itd. Skratka, v socialni psihologiji dokaj zavzeto pojasnjujejo triadična razmerja in naša prizadevanja jih vključujejo v to problematiko. 179 180 179 Danziger, s. 94 180 Ziller, s. 149-152 ^8^ glej Teutsch/Teutsch, s. 252 9. "Skupinsko delovanje" za naš namen V tem delu je podanih nekaj več splošnih ugotovitev o skupini s psiho-dina inskega zornega kota in še nekaterih drugih pogledov predvsem zato, da bi ugotovili, kaj zlasti socialna psihologija na splošno in psihologija skupine še posebej, vesta o tem vprašanju in koliko ju zanimajo . razmerja med ljudmi kadar se združujejo s kakšnim namenom. Taka je tudi skupina pri izvrševanju kaznivega dejanja, v katerem sta udeleženi vsaj dve osebi. Problematika, ki jo raziskujemo večinoma zadeva majhne skupine ali vsaj dogodke, ki se razvijajo v skupinah do določene posledice (ki je storitev kaznivega dejanja). V tem se naše skupine in skupinice razločujejo od drugih, ki imajo navadno bolj normalen razvoj, največkrat pozitivne cilje in dobronamerna hotenja, medtem ko se mi ukvarjamo s skupinami, ki pretežno razpadejo z nastankom posledic, čestokrat nasilno, bodisi zaradi zunanjih posegov in zaradi same konfliktnosti bodisi zaradi fizične ali kakšne drugačne eliminacije katerega od njenih članov. Ključen za socialnopsihološka razmišljanja je poudarek na psihodinani iki skupine ali na prepletenosti razmerij med skupinskimi člani, ki delujejo drug na drugega, sodelujejo, se bore za moč in prevladovanje ali upirajo gospodovanju, si ustvarjajo skupinske cilje, pripravljajo norme, ki jih uporabljajo za vrednotenje pripadnosti in skupinskega konformizma itd. 3 tem v zvezi pa hkrati odstopajo od vsega tega,zaradi česar prihaja do kriminalitete in raznih drugih ekscesov, ki jih člani skupine med seboj različno rešujejo. To bi v precejšnji meri kazalo ha to, da so cilj, namen, pridobitev, dosežek itd. posledica nečesa skupnega, kolikortoliko skupnih hotenj, čeravno so si kdaj različni 'in nasprotujoči. Kaziskava, ki se ukvarja z udeležbo vsaj dveh oseb pri nastanku kaznivega dejanja pa poudarja prav to problematiko, ki tako v represivnem ukrepanju kot pri vrednotenju udeležbe pri kaznivi posledici obrača svojo pozornost le na končnega akterja, kar pa je lahko močno napačno. S tem pregledom smo nameravali poudariti zlasti pomembnost socialne psihologije in njenih dognanj za raziskovanje viktimokriminodinamike, v katero stopajo "vpleteni", kolikor jo sami no spodbujajo v skupinah, v katere se združujejo zaradi določenih zavestnih ali slučajnih kriminalnih ciljev. Brez socialne psihologije pa ni mogoče opisovati in razumeti, kako ljudje vplivajo na druge in kako so vplivani od drugih, kajti kriminal, ki ga bomo raziskovali je rezultat interakcij med ljudmi in ne le posamična dejavnost obdolženca in še morebiti njegovega oškodovanca, ki v različnih vlogah prihajata na sodišče. IV. RAZMERJA S KRIMINALKO DVOJICO Razmerja "vpletenih" s kriminalno dvojico so različna in odvisna od udeležbe na obeh streneh ali le pri enem izmed obeh v kriminalnem paru, to je, ali pri storilcu ali pri žrtvi. Čeravno ata ti dve vlogi postali takšni kakršni sta marsikdaj po zaslugi vpletenega (ali vpletajočih se obeh), vendarle dobivata v sodnem epilogu ključno vlogo in to je razvidno tudi v sodnem spisu. Vlogi obeh v paru sta namreč najbolj vidni, kajti posledica je tu in nekdo mora pač biti povzroči*' sledice in drugi mora utrpeti škodo, ki je z njo nastala, vse drugo pa je manj očitno, bolj skrito, zavito v skrivnosti in tudi iskanje resnice v kazenskem postopku pušča za seboj sive lise in jih ne uspeva zapolnjevati z ustreznimi informacijami. To zlasti ne, kadar gre za psihične ali manj manifestativne prispevke zlasti vpletenih oseb. Teh pa tako v vsakdanjem življenju kot pri kriminalnem delovanju ni malo. Pogosto se jih niti ne zavedamo, pa se kasneje ugotovi, da so bili pri-šepetovalci, ki so obrnili tok dogodkov v smer kakršno je ubral. V tem delu bi se glede na kriminalno dvojico, za katero pa se bo kdaj pa kdaj izkazalo, da sta žrtvi tretjih oseb, ukvarjali z neka S-pslhodinamskimi razsežnostmi, z naravo razmerij, z namenskostjo v p; tanja in z morebitno koristjo, ki jo vpleteni pri tem imajo. 1. P3ihOdinamske razsežnosti (viktimokriminodlnamika ) V prejšnjem delu smo skušali prikazati nekaj spoznanj o tako imenovani skupinski psihodinamiki, ki jo zlasti v zadnjih letih socialna psihologija zelo poglablja in proučuje interakcijska razmerja med ljudmi. Kolikor gre za male skupine, je na tem področju zlasti z zornega kota socialne psihologije, sociometrije, sociografije in psihodinamike, nastalo dosti koristnega znanja tudi za razpravljanje in razumevanje vloge in pomena vpletenih v dvojico, četudi so razmerja med njima pogosto zelo različna ter odvisna od tega ali gre za istosmerno ali raznosmerno delovanje in od tega ali se vmešava ena oseba ali več z isto vlogo, ali je več vpletenih z različnimi vlogami na obeh plateh kriminalnega para itd. Tovrstne interakcije niso tako preproste, kajti kot vemo iz socialne psihologije so odvisne od tipov osebnosti, od vplivov na enega ali na oba oziroma več, pa od položajev, vlog in statusov v skupini, od zmogljivosti medsebojnih komunikacij itd. tja do situacij, ko vpleteni lahko prevzemajo vloge vodij storilca ali žrtve pa še vedno uspeva ostajati v ozadju itd. Četudi različne in pogosto zelo nejasne oziroma nedoločljive pa so vendarle naj pogostejše naslednje interakcije, o katerih bo nekaj več besed v nadaljevanjih, toda za to priložnost le nekaj shem. - Vpleteni je v razmerju le z enim v kriminalnem paru, bodisi s storilcem bodisi z žrtvijo Storilec O Žrtev V tej shemi se pogosto dogaja dvoje: - da se vpleteni sploh ne pozna z nasprotno stranjo od tiste s katero sodeluje - da se lahko sicer z njo pozna, toda z njo ne sodeluje, ima samo vpliv na tisto stran, na katero deluje. Tipično za to razmerje je t.im. "ljubezenski trikotnik", pa tudi vsi tisti položaji v katerih je oškodovanec družbeno premoženje oziroma so žrtve pravne osebe. - Vpleteni sodeluje z obema v kriminalnem paru Shematični prikaz teh interakcij bi bil naslednji 3) Storilec Žrtev Neodvisno od tega kako dolgotrajna so razmerja bodisi s storilcem bodisi z žrtvijo je vpleteni v razmerjih z obema. Z enako ali z različno naklonjenostjo do enega ali drugega, obema prišepetava ali deli nasvete, pomaga ali podpihuje, ju razvnema in napeljuje. Do enega morebiti z drugačno zavzetostjo in motiviranostjo kot do drugega itd. Najbolj pogosta so tovrstna razmerja pri sosedskih, stanovanjskih, prijateljskih in podobnih sporih, konfliktih zaradi zemlje, služnosti, meja, skaljenih razmer na vasi, pa raznih obrekovanjih in sploh žalitvah ter verbalnem nasilju različnih vrst, tja do razprtij, ki nastajajo v družini in konfliktov med sorodniki, ljudmi v skupnem gospodinjstvu itd. - Vpleteni (kot neznanci) Četudi se sliši nekoliko nenavadno pa se vendarle dogaja, da se kriminalni par pusti zavesti od popolnoma neznane osebe v kaki relativno redki socialni situaciji. Ta "neznanec" zaradi spleta okoliščin spodbudi, še ne povzroči konflikt, iz katerega lzzide dvojica, to sta žrtev in storilec. Shema tega razmerja je podobna, če ne enaka tisti, ki smo jo pravkar navedli zgoraj, le da do dogodka niso potekali med njimi sploh nikakršni odnosi po katerih bi lahko ocenjevali,kakovost relacij "ante delietum". 4) Storilec Žrtev S J Pri tem gre lahko za nasilja, premoženjska in huliganska ravnanja, ki so že samo zaradi odsotnosti razmerij med nosilci posledic dokaj redka. Vloga vpletenega se v tem položaju močno približuje sostorilstvu ali storilstvu. Možne pa so tudi situacije v katerih nihče ne pozna nikogar pa vendarle pride do kaznivega dejanja. - Vsakdo v kriminalnem paru ima svojega vpletenega Ta shema bi imela naslednjo razporeditev Vpleteni Žrtev Vpleteni Za ta položaj je značilno, da vpletena ne sodelujeta oziroma med seboj sploh ne komunicirata. Interakcije potekajo na relacijah: vpleteni : storilec/žrtev;,oziroma vpleteni :žrtev/storilec. Lahko se pokaže, da je to shema, ki velja za zaplet s posledico ne pa za celotni viktimo-geni proces od vsega začetka. Vsak od obeh vpletenih ima svojega grešne ga kozla na katerega vpliva, da je nastalo to kar je. In pogosto se dogaja, da storilec in žrtev ne popuščata drug drugemu zaradi vplivov in navzočnosti vpletenih, ki ju potiskajo v ospredje včasih tudi zaradi svojega ugleda, prestiža, interesov in zaradi lastne motiviranosti, koristoljubnosti in sebičnosti. Tipični za ta razmerja so: razna gostilniška obračunavanja, konflikti med sosedi, sostanovalci, mejaši, sodelavci v organizacijah združenega dela, pa spori med zakoncema, v katera se vpletajo sorodniki vsak s svoje plati itd. V tej shemi so pogosta dolgotrajnejša razmerja. - Vpleteni v skupini, ki privede do medsebojne viktimizacije Za ta položaj prihaja v poštev Morenov sociogram skupine, v kateri nastajajo konflikti, ki v razpletu privedejo do viktimizacije, v kateri je ena stran storilčeva, druga pa žrtvina^ ne glede na to koliko ljudi je na eni ali drugi strani in ne glede na to koliko oseb sploh še lahko obdrži vlogo "vpletajočega", la shema bi bila naslednja. ^ Vpleteni Vpleteni Vpleteni Vpleteni Vpleteni ' \ ... v I. Ta razmerja so na j pogoste j ša oblika pri umorih in telesnih poškodbah v družini ali med sorodniki ter pri gostilniških pretepih in obračunavanjih med skupinami ne glede na dolgotrajnost poznanstev in zapletenost odnosov ene plati z drugo, kot postane to očitno predvsem pri razpletu dogodkov. Kot bomo spoznali kasneje, so psihodinamike tovrstnih skupin oziroma interakcije zelo zamotane in je vnaprej težko ali nemogoče napovedovati, kaj bo kdo glede na svojo vlogo spričo izida kazenskega postopka, ki včasih po svojih spoznanjih določa ljudem položaje, ki so bili v resnici drugačni. V takih skupinskih interakcijah se zaradi dinamike dogodkov vloge pogosto hitro menjajo in čestokrat postaja žrtev tisti, ki bi moral biti storilec in vpleteni tisti, ki bi moral biti žrtev. 120 - Za podrobnejše spoznavanje tovrstne problematike bo v nadaljevanju nekaj več podatkov o psihodinamiki vpletenih z obema v kriminalnem paru, s storilcem, žrtvijo in neznancem. a ) Stiki z obema v kriminalnem paru Dejstvo je, da je bilo v našem vzorcu kar 53,1 $ ali 304 od 572 zadev, ki so jih obravnavala sodišča (pa so se pri njih pojavljali vpleteni) takih, ki so imeli razmerje z obema v kriminalnem paru ali so bili vsaj poznani med seboj že od prej. Njihove komunikacije so torej potekale tako z žrtvijo kot s storilcem kaznivega dejanja. To gotovo potrjuje spoznanje, da je vpletenost funkcija komunikacij med ljudmi. Ali drugače povedano, bolj ko so stiki med ljudmi pogosti, intimni, raznovrstni in socialno utemeljeni, večja je možnost interakcij, ki se tako ali drugače izražajo v odklonskem vedenju ali vsaj v prispevkih zanj. To posredno kaže udeležba vpletenih pri posameznih vrstah kaznivih dejanj. Tabela 4: Udeležba vpletenih na strani obeh v kriminalnem paru po posameznih kaznivih dejanjih Kazniva dejanja število Odstotek Skupa j 304 100 lahka telesna poškodba 65 21,4 huda in posebno huda tel.poškodba 38 12,5 razžalitev 38 12,5 umor in poskus umora 37 12,2 k.d. zoper pravice in svoboščine 18 6,0 druga k.d.zoper čast in dobro ime 16 5,2 poškodovanje tuje stvari 16 5,2 nasilniško obnašanje 10 5,3 vsa ostala k.d. 66 21,7 Če je iz zgoraj navedenih podatkov kaj očitno, potem je to, da se vpleteni najpogosteje vmešavajo (kadar gre za razmerja z obema v paru) v nasilniška dejanja. Nasilje, ki ga bomo obravnavali še posebej, je potemtakem posebno torišče vpletanja ljudi in poseganje v razmerja drugih. To potrjuje zgornja ugotovitev, po kateri so žive interakcije v človeških skupinah tudi gojišče potreb po nasilnem urejanju razmerij, ne glede na to ali gre za telesno in besedno nasilje zoper ljudi ali za fizično nasilje nad njihovimi stvarmi kot oblikami maščevanja,groženj, pritiskov, itd. Ob tej priložnosti ne razpravljamo o tem, za katerim v kriminalnem paru stoji (ali stoje) vpleteni, pomembno je to, da se interakcije vpletenega razvijajo z obema hkrati in da njihova konfliktnost nastaja iz komunikacij drugega z drugim, torej največkrat v skupini z najmanj tremi udeleženci če ne znatno več, odvisno od posameznih konfliktnih situacij. Skupno življenje, medsebojno sožitje, soseščina, delovno mesto, sostanovalci, družina, sorodstvo in nenazadnje gostilniško omizje so področja, v katerih ljudje vstopajo v medsebojna razmerja zaradi nekih potreb po položaju, zabavi, sproščanju itd. in iz česar nastajajo tudi spopadi. Nenormalno bi bilo če jih ne bi bilo. in zaskrbljujoče je, če jih je preveč. Nenormalno zaradi tega, ker bi to kazalo na veliko količino podrediji-vih ljudi, ki se prilagajo drugim, prenašajo trpljenje in stiske, ne da bi se jim upirali in kazali odpor pa čeprav bi šlo za konformizem na eni strani in za ekscesivnost po drugi. Zaskrbljujoče pa v primeru, če bi v interakcijah med ljudmi nastajalo preveč razlogov za nasilniško, nezakonito in nehumano in nasploh nesprejemljivo in samovoljno urejanje razmer med seboj tako, da se nihče ne bi želel vživeti v drugega ali se v korist svojega bližnjega čemu odreši, da bi mu napravil veselje, mu vlil samospoštovanje, mu pomagal v samorealizaciji ali k ustrezni podobi o samem sebi. Zatorej ni čudno, da je velika količina vpletenosti angažirana v pri-zadajanje človeških bolečin in stisk, bodisi s te bodisi z druge plati. Za tovrstna razmerja prihajajo v poštev spoznanja socialne sociologije o stikih med ljudmi v skupini, v katerih si nekateri predstavljajo, da morajo biti zgoraj, med prvimi in boljši, dr-agi pa morda mislijo, da ni ravno nujno, da mora biti tako. Pri tem ne bi smeli zanemariti določenega števila ljudi, ki zaradi defektov svoje osebnosti in konfliktnosti komunikacij z drugimi ustvarjajo težave, blokade v normalnih stikih z ljudmi in to še toliko bolj, če je vanjo vpleten alkoholizem in če gre za kakšna čustvena razmerja. Ta so pogosta v družini, med zakoncema, med starši in otroci, v sostanovalskih sporih, med sodelavci pri delu, da ne omenjamo posebej ljubezni, sovraštva, maščevanja, itd. "Vpletenost" je torej pogost atribut razmerij z obema v kriminalni dvojici. Čeravno ni vedno in povsod izključni dejavnik, pa je vendarle očiten prispevek v razmerjih med ljudmi, ki ima dostikrat negativen pomen. b ) Poznanstvo s storilcem V našem vzorcu je nekaj manj pojavov v katera so se vpletale "tretje osebe", ki so se poznale samo s storilcem. Teh je bilo 239 ali 41,8 % od 572 dogodkov. Ne glede na to koliko vpletenih je bilo na njegovi strani in ne glede na to koliko oseb se pojavlja v položaju storilca, sta v teh interakcijah samo dve vlogi - to sta vpleteni in akter. Ti dve vlogi predstavljata skupino, v kateri pa sodeluje več kot dve osebi, le da je število vlog minimalno. Z žrtvijo je lahko, že prej ali pa samo ob dogodku, v stikih le storilec. V redkih primerih se mu ob dogodku pridružujejo vpleteni, največkrat pa sploh ne. To lahko pomeni, da vpleteni s samo žrtvijo najpogosteje nima nobenega ali vsaj ne izrazitih stikov. Sodelovanje vpletenih na strani storilca glede na posamezna kazniva dejanja je naslednje. Tabela 5 s Kazniva dejanja pri katerih so se storilcem vple teni poznali samo s Kazniva dejanja število Odstotek Skupa j 239 100 tatvina 44 18,4 nezakonita vselitev 24 10,0 goljufija 17 7,1 ponareditev ali uničenje poslovne listine 15 6,5 poneverba 15 6,5 zloraba položaja ali pravic odgovorne osebe 11 4,6 druga k,d. zoper upravljanje družbenih sredstev 21 8,7 ogrožanje javnega prometa 9 5,8 k.d. zoper splošno varnost stvari in premoženja 9 5,8 poškodovanje tuje stvari 9 5,8 vsa ostala k.d. 65 27,2 Vpletenost na strani storilca popolnoma spremeni strukturo kriminalitete, če jo primerjamo s tisto,v katero se vpletajo tretje osebe kadar se povezujejo z obema v kriminalnem paru. Interakcije z obema izrazito poudarjajo konfliktnost, zaradi česar nastaja kriminal nasilja - telesnega in verbalnega. To kaže, da je nasilnost imanentna tako skupinam po eni strani, kot vpletanju drugih od strani v relacije kazenske dvojice, po drugi. Gornja preglednica pa poudarja predvsem ali kriminal iz koristoljubnosti^ kot prednostno naravnanost vpletenih kadar se združujejo s storilcem ali pa, toda znatno manj, kaka malomarnostna ravnanja, bodisi v cestnem prometu bodisi v delovnem procesu. Izjema so"1 le kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari, ki izražajo nasilje nad stvarmi morebiti tudi zaradi ljudi. Interakcije med storilcem in vpletenim so torej predvsem dvosmerne, čeravno storilec v velikem številu primerov vzdržuje stike tudi z žrtvijo, kolikor gre za personalizirana razmerja. Toda pojavljajo se tudi kazniva dejanja, v katerih žrtev dostikrat sploh ni fizična oseba, ampak družbeno premoženje ali kaka pravno varovana dobrina, ki jo oba ogrožata. To seveda ustvarja nove in drugačne relacije od tistih, ki jih ponazarjamo v uvodnem delu tega poglavja.ko sheaatiziramo interakcije: storilec-vpleteni-žrtev- kaznivo dejanje. V prvem primeru - to je shema, ko vpleteni vzdržujejo stike samo s storilcem, da pride kasneje do viktimizacije fizične osebe, bodisi * telesno bodisi premoženjsko, se angažirajo predvsem napeljavalci, pomagači, organizatorji in to včasih celo v vlogi, ki je blizu (kolikor sploh ni) - sostorilstvo, največkrat v tem iščejo svoje, docela materialne koristi. Drugače je v drugi situaciji, ko žrtev sploh ni fizična oseba, marveč je to družbeno premoženje ali dobrina (npr. nedotakljivost stanovanja). Tu z( viktimiziranlm ni takšnih osebnih relacij, ampak so drugačne, bodisi da so zasnovane z državnimi ali samoupravnimi normami, bodisi utemeljene na etičnih načelih sožitja med ljudmi, toda značilno je, da gre v teh interakcijah vedno za razmerja med ljudmi zaradi stvari, ne pa toliko za ljudi same. Iskanje prednosti in koristoljubja sta pri tem poglavitni motiviranosti,hkrati pa je po drugi strani dosti neodgovornosti, nezakonitega ravnanja, protipravnega ukrepanja, nedelavnosti in podobnih neustreznih dejanj na delovnem mestu in drugje (npr. v cestnem prometu). Tu so vpleteni udeleženi kot nekakšni sodelavci in so deloma odgovorni za nastale posledice zato, ker se niso zganili, da do nje ne bi prišlo, ko bi to lahko preprečili. Kolikor je to spoznanje lahko pravno problematično pa je v psihodinamičnem smislu delovanje na storilca,;ki mu je v moralnem pogledu mogoče pripisati določen pomen za kaznivo dejanje, kar je dostikrat pomembnejše od tistih razmerij, ki jih iz viktimologije poznamo pri t.im "nedolžnih opazovalcih". Njihovo sodelovanje s storilcem jo dosti tesnejše in vplivnejše, dosti bolj neposredno in zato tudi usodnejše. c) Skupno delovanje z žrtvijo Splošno nezanimanje za oškodovanca v kazenskem postopku (o žrtvah kaznivih dejanj razen organov za notranje zadeve, ki imajo o njih nekaj podatkov, nihče ne vodi nobenih evidenc) ima za posledico tudi to, da je tako v spisu kot v sodbah izredno ioalo informacij o vseh tistih vlogah, ki v kriminalnem paru niso storilec, fa dokaj enostranska naravnanost zbiranja podatkov o dvojici ima vpliv tudi na to, da o osebah, ki bi morebiti delovale na strani žrtve - kot "vpleteni", ni dosti znanega. Če smo torej v našem vzorcu med 6116 sodnimi kazenskimi zadevami ugotovili udeležbo tretjih oseb pri 572, smo zbrali nekaj spoznanj o vpletenih na strani žrtev le za 6 primerov ali 1 premilo vzorca. To očitno kaže, ne le na pomanjkljivost zbiranja dejstev, pomembnih za kazenski postopek, ampak tudi na potrebo drugačne zastavijenosti raziskovanja, če naj bi se ustrezneje zanimali za vloge vpletenih tudi na strani žrtve. Ker pa žrtve morebiti nosijo manjšo psihološko odgovornost za posledice, je tako izostanek njihove vidnosti, kot vpletenih na njihovi strani, vendarle opravičljiv. Udeleženci ali vpleteni na strani žrtev pretežno ostajajo nevidni. Zelo malo vemo o tem kakšni so njihovi prispevki, da je bil njihov partner viktimiziran od drugih. In pokazalo se je, da sekundarno gradivo ne razkriva njihove vloge, kakršna je v resnici. Morda pa je res, da se vpleteni na strani žrtve vtikajo v kriminalni par bolj, če ima tudi nasprotna stran svojega "vpletenca". To se morda pogosteje kaže pri nasilniških pojavih, saj je "vpleteni" v razmerju z obema največ pri njih. Po zbranih podatkih, ki pa zaradi majhnega števila onemogočajo posploševanje, se delovanje na strani žrtev izraža pri ljubezenskem trikotniku ali pri pojavih, povezanih s spolnostjo in manj pri kakšnih drugih, cesto tudi bolj slučajno nastalih razmerjih v katerih prihaja do kriminala. Vpleteni na strani žrtve pogosteje kot sodelavec storilca prevzema tveganje za svojo lastno viktimizacijo in ne le za oškodova-nost osebe s katero navezuje ali vzdržuje kakršnekoli stike. Če je to kje bolj očitno, je prav v ljubezenskem trikotniku, v katerem pogosto tisti,ki prihajajo od strani porušijo dotedanja razmerja in postanejo žrtve. Spreminjajo se torej vloge in je morda tudi v tem iskati manj vpletenih na strani viktimiziranih (ugotovljenih v kazenskem postopku). Ha splošno velja v prihodnosti posvetiti vešjo pozornost prav temu vprašanju. 6 ) Vpliv neznancev Vpletanje neznancev v kasnejšo "kriminalno dvojico" ter prispevanje k razvoju posledice ni tako neznatno kakor tudi ne nebogljeno. Pogosto ima usodne rezultate, ki se razvijajo samo zaradi njih, čeravno pogosto oba v "kriminalnem paru" vpletenega nista poznala od prej, kaj šele da bi imela z njim kakršnekoli stike. V našem vzorcu smo odkrili 23 zadev, v katere so bili vpleteni neznanci ali 4 io (od 572 ). Značilno zanje pa je zlasti naslednje: - da se dogodki pretežno odvijajo v gostilnah, na prireditvah, na jwnih krajih, ali priložnostih, ki pomenijo zabavo, veseljačenje in podobno. - da je v njih v precejšnjem obsegu udeležena alkoholiziranost ljudi, ki tja prihajajo ali zahajajo, pri čemer je uživanje alkohola ter s tem pričakovana nepozornost in popuščanje zavor sploh smoter tovrstnega združevanja in interakcij. - da so to sploh priložnosti, v katerih se srečujejo znanci z neznanci in ustvarjajo nove interakcije, utrjujejo ali razdirajo stare, ki se sproščajo ob uživanju alkohola ipd. - pogosto gre za skupine ljudi, ki imajo lastnosti množice, ki ustvarja kolektivno obnašanje. Kolektivno vedenje, ki ga neredko oblikuje še opitost "pa je primitivno, iracionalno vedenje, posameznik zgubi kontrolo in se vede na impulziven, nerazumljiv, mogoče tudi na živalski način, pri čemer dela reči, ki bi ga osupnile, če bi bil sam11."1"82 - zato pri tem nastajajo umori, telesne poškodbe raznih vrst, nasilno obnašanje, poškodovanje tuje stvari in verbalni delikti. Poleg udeležbe vpletenih - kot neznancev v gostilniških množicah in priložnostni drhali, so le-ti vidni še pri kriminalu iz koristoljubnosti (prikrivanje, prodajanje deviz, igranje na srečo in celo pri ropih), kakor tudi pri upiranju uradnim osebam. Grahagan, s. 131 Seznane! - kot "vpleteni" odpirajo v socialni psihologiji oziroma psihologiji zanimivo skupino. Prav tako so v viktimologiji dokaj ne-preučeno področje. Pozornost privlačuje njihov vpliv na dvojico, ki se zapleta pretežno v trenutne konflikte predvsem zaradi njihove pohude in prispevkov. To pa pomeni, da se pred dogodkom, med obema v glavnem niso razvijale nobene interakcije. d) Vpletanje glede na kraj posledice Kraj storitve kaznivega dejanja je lahko samo ena izmed možnih lokacij, včasih dolgotrajnega procesa konfliktnih interakcij;na koncu katerih se ljudje viktimizirajo. Čeprav kraj kaznivega dejanja glede na to ni izključna možnost storiti drugemu nekaj zlega, pa na koncu vendarle ostaja kraj za katerega se zanimajo, ne le kazensko pravosodje v dokaznem smislu, ampak tudi večina disciplin, ki se kakorkoli ukvarjajo s človeškim vedenjem. Kraj navsezadnje vendarle kaže na prostor, kjer je bila konfliktnost najhujša, tako da je dosegla svoj vrhunec. Nekatere interakcije glede na nastale posledice pa sploh potekajo tako, da so se zgodile prav tam in nikjer drugje. Zato nas za zdaj v tem delu zanima predvsem dvoje : - kateri so najpogostejši kraji nastale posledice, v katerih so se vpletale izven kriminalnega para še tretje osebe, - katera kazniva dejanja so najpogostejša za posamezne lokacije vpletanja? Tabela 6: Kraj vpletanja Kraj število Odstotek Skupaj 572 100 stanovanje ali hiša ži*tve 67 11,7 stanovanje ali hiša storilca 59 6,8 stanovanje ali hiša vpletenega 59 6,8 pri komurkoli izmed njih izven stan.ali hiše 113 19,8 na delovnem mestu 90 15,7 v gostinskem lokalu ali zraven 54 9,4 na javnem kraju, na prostem, na cesti 107 18,7 drugje (tudi nedoločeno) 65 11,0 Pri kriminalni trojici, to je pri storilcu, žrtvi in tretjem, je vendarle največ zaključnih konfliktov ali skupaj 14 5 oziroma 25,55 °J°, sicer pa jih je največ pri žrtvi tudi zato, ker smo žrtvino bivališče upoštevali kot kraj dejanja, četudi je živela skupaj s storilcem. Za njimi sledita delovno mesto in javni prostor, nato pa zopet prostor oziroma območje, ki kakorkoli sodi k enemu izmed kriminalne trojice, oziroma k prostoru kakorkoli v kaznivem dejanju udeleženih oseb. Na teh krajih je bilo storjenih 235 kaznivih dejanj, ali kar 41,1 %. če upoštevamo to možnost, potem je ožja okolica tako imenovane "kriminalne triade" najbolj zanimiva za preučevanje kakršnihkoli interakcij med ljudmi, v katerih poleg kriminalnega para sodeluje še kdo zraven in to verjetno tudi pri tistih položajih, ki se ne končujejo s kaznivimi posledicami. Gostinski lokali ali območja okoli njih so naslednji prostor, kjer se kaj dogaja, normalno tudi v povezavi z njihovo namenskostjo. Podrobnejšo predstavo o pomembnosti kraja posledice nudijo še podatki o kaznivih dejanjih. Tako se v stanovanju žrtve ali storilca zgodi največ nasilnih kaznivih dejanj, med katerimi so na prvem mestu telesne poškodbe, nato slede umori in poskusi umorov in hude ali posebno hude telesne poškodbe. To seveda pomeni, da gre za konflikte v družini, bodisi med zakoncema, bodisi med starši in otroci, oziroma za spore med sorodniki. Podobna dejanja nastajajo v stanovanju ali hiši vpletenega, le da se jim tu pridružujejo še verbalni delikti, za katera ožji sorodniki niso občutljivi, pa zato prihajajo do izraza pri tujih ljudeh oziroma izven doma. Območje izven stanovanja je pri kriminalni trojici prostor za umore ali njihove poskuse, telesne poškodbe vseh vrst, različne oblike ogrožanja in verbalnega nasilja. Lahko torej sklepamo, da je za. blizkost v interakcijah med tro.iico značilna nasilnost pestrih oblik. Delovno mesto je pri večini pojavov na drugi poziciji med najbolj kriminalnimi kraji. To je glede na številnost stikov med ljudmi pričakovati, kajti kriminogenost po eni plati ali viktimogenost delovnega mesta po drugi, nista majhni. In če se poleg družine ali sorodstva la j dogaja je to m delovnem mestu, kjer pi'ihajajo ljudje v interakcije z drugimi tudi zaradi pomembnih reči, ne le zgolj zaradi odnosov med ljudmi samimi. V našem vzorcu je petina, ali sploh največ pojavov na tem kraju. Na delovnem mestu je največ tatvin in drugih oblik prilaščanja družbenih sredstev, uničevanja poslovnih listin, pa prometnih deliktov itd. Gostinski lokali, zabaviščni prostori in podobni kraji, ki omogočajo konzumiranje alkoholnih pijač, so že po pričakovanjih območja, kjer se dosti dogaja že zaradi sproščenosti popuščanja zavor in morebitne množičnosti v katerih popuščajo mehanizmi, zaradi katerih se ljudje vedejo drugače, kot bi se sicer. Zato je v gostilniških lokalih in okoli njih največ nasilja, to je telesnih poškodb in umorov, oziroma poskusov umorov, Ha javnih krajih, na prostem, m cesti itd. je največ tatvin, razžalitev, telesnih poškodb in sploh verbalnih deliktov. Če bi lokacije razporedili po vrstnem redu večjih količin posameznih kaznivih dejanj, bi bila podoba vpletanja tretjih oseb naslednja: - na prvem mestu so lahke telesne poškodbe na kakršnikoli lokaciji kriminalne trojice, ki ni stanovanje ali hiša - na drugem so tatvine na javnem kraju - na tretjem so nezakonite vselitve (z raziskavo posegamo v obdobje, ko je bil ta pojav močno v ospredju) - na četrtem so zopet tatvine na delovnem mestu - na petem zopet telesne poškodbe v prostorih žrtve - na šestem različna kazniva dejanja zoper upravljanje družbenih sredstev in naravno bogastvo - na sedmem poškodovanje tuje stvari pri komurkoli v kriminalni trojici - na osmem razžalitve^bodisi pri komurkoli v kriminalni trojici bodisi na javnem kraju in kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja na delovnem mestu itd. Glede na kraj vpletanja pri končni posledici smo iskali še druge posebnosti v zvezi s številom vpletenih, njihovim spolom in vrsto poz- 2 nanstva itd.^ pa se s preiskusom hi niso pokazale nobene statistične pomembnosti. e) Opitost pri kaznivem dejanju Iz vsakdanjega življenja pa tudi iz znanosti o kriminaliteti in sploh odklonskih pojavih je že od nekdaj znano, da je alkoholiziranost oziroma opitost ljudi pogosto v povezavi z neustreznim vedenjem. Iz takega vedenja nastajajo tudi neprijetni dogodki in prenekatera eksce-sivnost je olajšana prav zaradi alkoholiziranosti povzročitelja. Zaradi tega ne le alkoholizem, ampak toksikominije sploh privlačujejo pozornost etiologije odklonskega vedenja in tudi pričujoče raziskovanje se loteva tega vprašanja, kolikor to omogočajo podatki sodnega spisa. Za naš namen in še posebej zaradi tega^ker je o "vpletenih" relativno malo podatkov, smo se odločili za širše izhodišče in sicer: ali je alkoholiziranost bila sploh prisotna pri kateremkoli v kriminalni trojieijoziroma ali je bil sploh kdo izmed njih pod vplivom alkohola v času, ko je nastala kazniva posledica, v katero so se vpletale tretje osebe. To pomeni, da v okviru alkoholiziranosti ni šlo le za "vpletene", marveč za kogarkoli, ki je bil alkoholiziran, torej tudi za storilca in žrtev. Pokazalo se je, da je bilo v 115 primerih ali v 20,1 % od 572 zadev, navzoča opitost enega ali več udeležencev (ali celo vseh). Vinjeni udeleženci so s svojim ravnanjem vplivali na razplet dogodkov pri petini zadev, pri katerih so sodelovali vpleteni. Mi mogoče reči ali je to malo ali veliko, ker ustreznih tovrstnih podatkov za primerjavo ni na razpolago. le nekàtere študije ugotavljajo alkoholiziranost včasih na strani storilca, še redkeje na strani žrtve, nobena pa alkoholiziranost vpletenih, kar je zanimivo za pričujoče raziskovanje. Toda ugotovljene okoliščine vendarle nekako kažejo podobnost s splošno-kriminalno kazuistiko in potrjujejo znano spoznanje, da je največ 1 opitosti pri nasilniškem kriminalu, kar je bilo tudi pričakovati že po količini kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Tabela 7: Opitost in neopitost pri kaznivih dejanjih Kazniva dejanja število Opiti neopiti , Odstotek Opiti Neopiti Skupaj 115 457 100 100 umori in poskusi 14 26 12,2 5,7 h.in lahke tel. poškodbe 18 23 15,7 5,0 lahke tel. poškodbe 16 56 13,9 12,3 pošk. t. stvari 8 19 7,0 4,2 nasil. obnašanje 6 7 5,2 1,5 prepreč. urad.dej. ur. os. 6 1 5,2 0,2 tatvina 5 47 4,3 10,3 vlom 5 7 4,3 1,5 vsa ostala kaz. dejanja hi2 = 65,547, df = 8, 37 Pr.(x2/df) = 0,999 271 32,2 59,3 Opitost udeležencev je relativno najštevilnejša pri najhujši kriminaliteti, to je pri hudih in posebno hudih telesnih poškodbah, umorih (s poskusi) ter nasilniškem obnašanju. Ne zaostaja dosti tudi pri poškodovanju tuje stvari. Kazuistika, s katero se ukvarjamo v tej raziskavi potrjuje, da je opitost nezanemarljiva sestavina posledic, ki izhajajo iz konfliktnih razmerij med ljudmi tako v družini kot med sorodstvom, v soseščini ali v stikih pri gostilniških prepirih oziroma nasilniškem obnašanju sploh. Alkoholiziranost je nepogrešljiva okoliščina pri upiranju uradnim osebam oziroma drugače povedano; vedenje v opitem stanju najraje privlačuje pozornost uradnih oseb, da intervenirajo, kadar je moten javni red in mir. Zato je s tega zornega kota odpor vinjenih ljudi nekako normalna reakcija na dejavnost uradnih oseb, ki tako včasih same izzivajo upiranje. Alkoholizem je tore j najbolj pogost, ko gre za interakcije v človeških odnosih in za izražanje čustev do drugih.in redkejši, ko je posredi kakšno drugo ravnanje, čeravno ga ni prezreti pri kriminalu iz koristoljubnosti, pri prometnih nezgodah, pri malomarnostnih deliktih, v zvezi z dejavnostmi na delovnem mestu in pri spolnih kaznivih dejanjih. Največ pozornosti mu velja posvetiti tudi za naš namen predvsem v stikih ljudi med seboj, zlasti v primarnih skupinah. 2, Narava razmerij "vpletenih" s kriminalno dvojico Vpleteni so v razmerju do kriminalne dvojice v nekaterih primerih člani skupine, v drugih pa se pojavljajo v docela nepersonaliziranih odnosih, vsaj z enim od njiju. Koliko je česa v njihovih razmerjih med seboj, je namen prikaza v tem delu tega poglavja. Vpleteni ali tretje osebe (ne glede na to koliko jih je na eni ali drugi strani) imajo lahko v razmerju do enega ali drugega, različne položaje oziroma bolje rečeno, njihove relacije do oškodovanca ali do storilca so lahko različne kakovosti. Med tem,ko so lahko enemu vse, drugemu pa popolnoma nič, smo se morali zanje opredeliti po razmerjih, v katerih je njihov prispevek, vsaj po podatkih sodnega spisa, odločilnega pomena, lo je tistega, v katerem je v določenem obsegu vsebovan konflikt s svojimi posledicami. Zato je v tem pogledu težko razmišljati o etiološki problematiki, ki je velikokrat skrita v količini raznovrstnih vplivov, izmed katerih lahko da nobeden ni posebno pomemben, vsi skupaj pa so vendarle pripeljali do razpleta dogodkov, kakršni so paš bili, toda v večini primerov s takšnim ali drugačnim sodelovanjem udeleženih oseb, čestokrat odvisno od tega, kaj je kdo komu in kaj je kdo storil, da mu drugi ni želel ostati dolžan. To seveda velja za razmerja v skupini, v katerih je kdo viktimiziran. Sicer pa so v nepersonaliziranih razmerjih drugačni položaji. V njih je poudarjena le ena stran, druga pa sploh nima nobene vloge, ker oškodovanec najpogosteje ni £ dejanju nič prispeval. Taki primeri so z oškodovanjem družbenega premoženja na katerikoli način, pa tatvine in vlomi, poškodovanje tuje stvari zasebnikov, s katerimi storilec sploh ni imel nobenih stikov itd. Pri tem vpleteni razvijajo svoja razmerja le s storilcem. V tem delu se torej ukvarjamo s problematiko, kaj je bil vpleteni nasproti enemu v kriminalnem paru in kako pogosto se je vpletal med njiju, bodisi da je imel stike z enim, bodisi z obema hkrati. To zadnje je zlasti pogosto v družinskih, sorodniških, sosedskih, sostanovalskih in podobnih sporih in pri kaznivih dejanjih v zvezi z dejavnostjo na delovnem mestu. a) Vpleteni nasproti žrtvi V našem vzorcu vpleteni skoraj v 40 % vseh pojavov niso imeli nobenih razmerij z žrtvijo oziroma je sploh niso poznali. Ali bolje rečeno v tolikšnem odstotku od vseh dogodkov se vpleteni sploh ne pojavljajo na strani žrtve. Če k .temu prištejemo še primere, pri katerih sta si bila žrtev in vpleteni - neznanec drug nasproti drugemu (6,6 %), potem je v vzorcu nekaj manj kot polovica takih kaznivih dejanj, v katera vpleteni sploh niso posegali v razmerja na strani žrtve. Pojav je seveda docela normalen, saj pri večini premoženjskega kriminala, tega pa je največ, vpleteni sploh nima razloga ukvarjati se z žrtvijo, ki naj bi bila viktimizirana. Nasprotno, žrtve najpogosteje sploh ne poznajo, hkrati ko delujejo na strani storilca. To pomeni, da že narava kriminala določa v dobršni meri obseg in način vpletanja in oblikuje potrebnost "udeležbe" na tej ali oni strani, kolikor ne na obeh. Podrobnejši podatki o tem pa so naslednji: Tabela 8: Bazmerja vpletenih z žrtvijo Bazmerja število Odstotek Skupa j 572 100 zakonec, starši, družinski član 72 12,6 sorodnik, svak 32 5,6 razmerja ljubezni ali spolnosti 29 5,1 prijatelj 7 1,2 sosed, sostanovalec, sovaščan 70 12,2 sodelavec 14 2,4 znanec 59 10,3 uradna oseba 13 2,3 drugo 12 2,1 neznanec 38 ' H A KV A VO KV i> OJ A A A CM A H A CM H CO OJ -d* H O O o I I H t- • " H H O O V I I O I C"— d- UV in h o o i i 00 OV CTi H P O O O ' OV CT> H O O O I A A O I CM d-A A O O I CO o C0 d* A A A vo KV H CM KV d-A A A A KV S m > KV A d" a oj -d- A > A A KV A KV S CM KV A > A A KV A A S CM irv A t=* i—I A KV A A CM > A A A CJV O O- o A A O O «v O o I o OJ o I KV UV A CM OJ A C— A O I O o OJ A UV A O I OV o o I KV A ■A A O A O O I CM A A i—I VO A O O 00 >• ■d- A CM KV d" A A A A 00 > m tO "ra •P A m m nd o) o ri ri ho A 0> cd o A A CO ri cd h0 in ri cd A ri KV !>■ CM A A A r- CM KV OV VO O 0- A UV A H CM KV d" A A A A A a UV > 0,14 Y5M3D1 = Bo+BlV 3D1+B 2"V 3D 2+B 3V6D1+B 4Y6D 2+ -0,23 +B5V6D3+B6V4M4D1+B7V4M4D2+B8V4M4D3 Motiv uveljavljanja naj bi bil odvisen od tega ali storilec ni sodelavec, vpleteni ne deluje v svojo korist. Tu pa prihaja do izraza predvsem dominantnost v domačem socialnem okolju, kjer vpleteni čestokrat manipulirajo z drugimi, kolikor sami ne ustvarjajo takšnih konfliktnih razmerij, da se drugi viktimizirajo med seboj. b) Mačin vpletenosti Preddeliktno stanje, ki ga povzroči vpleteni je negativno povezano s kakršnimkoli motivom, pozitivno z relacijo sorodnik in negativno s premoženjskimi delikti. Sorodstvo je "gojišče" za preddeliktnost zlasti moških med seboj. Do izraza prihaja tudi težavnost ugotavljanja resnične motiviranosti, ki je težko določljiva ali prezapletena za poenostavljanje. napeljevanje naj bi bilo odvisno od tega ali je storilec znanec, ali ima vpleteni korist in negativno od nasilja ter pozitivno od premoženjskimi delikti. Sodelovanje je odvisno od tega, če je imel vpleteni korist, če je škoda gospodarska, z relacijo: znanec in negativno odvisno s krajem vpletanja kot so delovno mesto in stanovanje oziroma hiša. Za neopravljanje dolžnosti naj bi bil v večji meri vzrok motiv: malomarnost, kraj: delovno mesto in relacija vpletenega nasproti storilcu : sodelavec. To pomeni, da je za tovrstno vpletanje značilno opravljanje poklica ali udeleženost v delovnem procesu, kjer prihaja do najrazličnejše ekscesivnosti, malomarnosti in ustvarjanja škode. c) Kraj vpletanja Analiza odvisnosti kraja vpletanja od spola vpletenih kaže na naslednje: hiša - ženske, javnost - moški, delovno mesto - ne ženske in izven hiše ne moški. Področje dejavnosti za ženske je torej predvsem dom, za moške pa izven njegovega območja. To gotovo tudi z zornega kota "vpletanja" kaže na stopnjo "emancipacije" med spoloma po eni strani in na možnost delovanja na "kriminalni par" po drugi. 2. Analiza variance Za iste spremenljivke smo za primerjavo izpeljali analizo variance. Zaradi omejenega prostora (oziroma prevelike zahteve programov za računalniški prostor) je v enem primeru spremenljivka V4M4 izpuščena. V tabeli 26 so podani odkloni od celotnega povprečja pri posameznih vrednostih spremenljivk brez izločanja medsebojnega vpliva faktorjev * . Pri vseh prikazanih rezultatih se kažejo značilne razlike med povprečji z verjetnostjo vsaj 0,95. Rezultati v tabeli 26 kažejo odklone povprečij v skupinah od celotnega povprečja pri posameznih spremenljivkah in skupinah. Podano je tudi celotno povprečje (-x) in R^°/o, ki kaže na delež pojasnene variance. Ugotovitve podajamo v skrajšani obliki saj se dokaj ujemajo s tistimi, ki smo jih dobili pri regresijski analizi. , i a) Motiv Korist: Ni razlik glede na relacije vpletenega nasproti storilcu, je podpovprečna v skupini žensk napram moškim in nadpovprečna v skupini zase na p ram v korist žrtve in drugim možnostim. Čustvo: nadpovprečno v skupinah: sorodnik, ženska, v korist žrtve podpovprečno nasproti : sodelavec, moški, v korist storilca. Čustvenost najrazličnejših vrst prevladuje predvsem v primarnih skupinah oziroma tam kjer so ljudje med seboj v stalnih stikih. Malomarnost: pozitivno povprečje v skupinah : sodelavec, v korist -drugOj negativno v skupinah : sorodnik ali znanec, v korist žrtve. Razlik glede na spol ni. Uveljavljanje : pozitivno povprečje v skupini: v korist žrtve in negativno v skupini: sodelavec. * glej opombo 196 Tabela 26: Odkloni povprečnih vrednosti v skupinah od celotnega povprečja to cm > A d* d- 0- co •d- LO O A o o O A O O o 1 o 1 O 1 A O LO ■cn 0- d- to CM o o o A O O 1 o o 1 o 1 d- en O to LO to to to O o O a to CM O A LO A Lf\ A O o o > O 1 o 1 O 1 o O 1 i—I co co O OJ C— cn CO O o o CM o A o o CM A o 1 o 1 o 1 o O 1 o 1 o 1 O 1—1 1—1 o to d- CM CM A to 1—1 OJ A A A A O A A o o o O 1 O O O 1 O 1 cn to to o o o CM CM co to d* O O O O o o o A 1 1 o 1 O O 1 o 1 to tr- d- cn d- o to O O CM A A o i—1 O O 1 O O LO •d" > LO LO co O A CM O O o o A O o O o 1 o 1 C- 1—1 0- co ■d* o A A o o A A o 1 O o 1 o 1 O CO CM C"— o CM CO co o O o d* o O o o A o O o 1 o O o 1 o 04 C0 d* CD A LO d- OJ to A to A O A A A o o O O O O O 1 1 H 1 1 > to cn LO LO c— 00 d- o o O CM A A o O A o o 1 o O 1 O o O 1 1—1 o co LO CM to CO r~l I—1 o A !—1 i—1 o o A o o 1 o O O 1 o 1 o 1 to A CD o CD o ■d" O d" CM C— C— to cn r- o A to. A A d* CM to i—t c— cn C- cn cn CO CM i—1 1—f CM 0J l—l o i—1 O O o o O o o O OJ to d* ' A OJ to -d" LO A A A A A A A A CD > tO A tO CM > A H A ■d" (Ti CD O O O O O o 1 1 cn 00 LO A o A O o O . 1 l co co CD o o O o 1 o O •d" o co C~- CM LO to cn o CM OJ o o o V5M1 Dl b) Način vpletenosti Ustvar.jan.je preddelektnega stanja; Ni razlik glede na kraj vpletanja, nadpovprečno je pri nasilju, napram gospodarski ali premoženjski škodi. Pozitiven je motiv: uveljavljanje napram malomarnosti. Četudi je nasilje včasih epizidno in se poraja tudi v slučajnih srečanjih, je v vzorcu vendarle poudarjena preddeliktnost v smislu stalnejših in daljših razmerij med ljudmi. Ker je to podobno tudi pri premoženju se znova potrjuje vidnost med seboj tesneje povezanih ljudi v t.im. "kriminalni trojici". Napeljevanje; Gre za premoženjske delikte napram nasilju, ne v stanovanju ali hiši pač pa na delovnem mestu ali javnosti z motivom: korist ali drugo nasproti uveljavljanju ali čustvu. Sodelovanj e : V večji meri so to gospodarske v manjši premoženjske škode napram ostalim možnostim, v javnosti napram stanovanju ali hiši, predvsem za osebno korist nasproti malomarnosti itd. Neopravljanje dolžnosti: Gre za gospodarsko škodo in ne za nasilje, kraj vpletanja je delovno mesto in motiv: malomarnost. 3. Povezanosti, ki so se pokazale pri analizi glavnih komponent a) Povezujejo se nasilje, čustvo, delovanje v korist žrtve, škoda ni materialna, vpleteni ni poznan storilcu. b) Kraj: javnost in alkoholiziranost in v manjši meri delovanje, ne v korist žrtve ter brez napeljevanja. c) Vpleteni deluje v korist žrtve iz čustvenih razlogov in največkrat ni poznan storilcu. XII. SKLEPNA RAZMIŠLJANJA Od absolutne pravice žrtve do maščevanja storilcu in morebitno povračilo škode, do nezanimanja zanjo, potem ko je država prevzela skrb za urejanje spopadov med njima, do katerih je prišlo tudi s storitvijo kaznivega dejanja, je oškodovanec v zadnjem desetletju zopet v središču pozornosti, morda ne toliko represivnih mehanizmov, kolikor razvijajoče se viktimologije. Z njenim prizadevanjem začenjajo oškodovanci kriminala zopet dobivati ustrezno mesto ob storilcu in tijunih razmerjih, od spodbude do posledice dogodka. S tem prihajajo do spoznanja, da je mogoče njuni vlogi ugotavljati in določati le ob raziskovanju njunega medsebojnega učinkovanja in sodelovanja. Ne trde tako zaman, da je kriminaliteta (pa ne le ta, marveč prenekatera človeška dejavnost, ki poteka v stikih med ljudmi) interakcijski proces, ki pogosto prej odseva vzdržno kot prekinjano družbeno razmerje. Viktimologiji, kot znanosti o žrtvi, gre torej zasluga, da je odvrnila izključno pozornost od storilca in jo naravnala tudi na žrtev kaznivega dejanja in nas opozorila na njen prispevek. Z njo začenjajo omenjati "kriminalno dvojico" ali "kazenski par" in ju začno preučevati v razmerjih storilec - kaznivo dejanje - žrtev. Nastane ločevanje persona-lizirane od nepersonalizirane kriminalitete, pa primarne, sekundarne in terciarne viktimizacije in celo kriminalitete brez žrtve. Viktimologija se čedalje bolj ukvarja z raziskovanjem telesnih in duševnih lastnosti žrtev. Podobno, kot nekoč kriminalogija, ustvarja različne tipologije. Preučuje prostorskočasovne razmere, ugodne za ogrožanje, razmišlja o sestavinah stanja "iz oči v oči" in njihovem pomenu na posledico,itd. Skratka, z obeh strani, to je storilčeve in žrtvinej je nastalo veliko znanja za pojasnjevanje njunih vlog in prispevkov pri posledici. S to raziskavo pa načenjamo doslej zanemarjeno področje, ki mu niso z nobene plati v družboslovnih znanostih o človeku - hudodelcu in žrtvi - trpečemu, razen v kazenskem pravu, posvetili nobene pozornosti. Obravnavamo namreč pomen drugih oseb pri kaznivem dejanju, ki največkrat niso formalno ne storilci in ne žrtve, pa so včasih nanj vplivali tako daleč, da je kaznivo dejanje zaradi njih sploh nastalo. Te osebe opera-cionalno, za razloček od storilcev in žrtev, imenujemo "vpleteni". Zaradi njih lahko govorimo, kjer je to mogoče, ne več o kazenski dvojici, marveč o kazenski trojici in o razmerjih "storilec - vpleteni - kaznivo dejanje - žrtev". I&ziskovanje je pripeljalo tudi do spoznanja, da sta pomembnost vloge'vpletenih in njihov prispevek zelo različna, toda tolikšna, da se nam s tem odnlra novo področje, ki ga ne ge še naprej zanemarjati. Zaradi utemeljitve tega predloga, na kratko odgovarjamo na hipoteze, postavljene v uvodu te raziskave. 1. "Vpleteni" razširjajo udeleženost v icaznivi posledici Tako s kazuistiko kot s spoznavanji v analitičnem delu raziskave dokazujemo, da v etiološlcem kot v fenomenološkem in drugih pogledih, ni mogoče preučevati viktimokriminogenega kompleksa in kakršnihkoli psi-hodinamičnih procesov kaznivega dejanja samo na relaciji kazenske dvojice in si zakrivati oči pred prispevki drugih oseb, ki kakorkoli delujejo, bodisi na žrtev bodisi na storilca, bodisi na razmere ali na vse hkrati in s tem povzročajo kaznivo dejanje. Tako kriminologija kot viktimologija sta preveč pod vplivom formalnega ugotavljanja krivde storilca ali prispevkov žrtve, ki je zasnovano po merilih kazenskega prava, ki pa ima svoj namen. Zato najbrž tudi ne moreta videti "čez ta plot" in spoznavati udeležbe vpletenih, ki res največkrat ali ni kazniva, ali sploh ne ugotavljajo kaznivosti delovanja vpletenih, ker je to delo pretrd oreh, ker so njihovi prispevki preveč oddaljeni, zamotani, ohlapni, težko dokazljivi, nedosegljivi itd. in že zato usmerjajo pozornost na tiste, ki so na dlani - to pa je tisti, ki je predvsem "fizično ustvarjal posledico". - 2. SO - Z vpletenimi pa se razširjano, ne toliko kaznovalno pravo, kolikor kro g oseb, področje raziskovalnega zanimanja ter znanosti o ljudeh, ki v kaznivo dejanje vlagajo svoje prispevke. 2. Za vpletenost ni izvzeta nobena kriminalnost Tako realnost človeškega življenja kot kriminalnost ustvarjata v stikih med ljudmi nešteto položajev, v katera se vmešavajo drugi' ljudje in s sodelovanjem v skupini prihaja do posledic njihovih skupnih prizadevanj. Če kazensko pravo zanimajo neposredni storilci posledic, se v vsakdanjem, zlasti v ustvarjalnem delu zanimamo za teamsko delo in jemljémo v poštev vse sodelujoče in prispevajoče. Če je z viktimologijo prišlo do večjega zanimanja za žrtev, to je tistega, ki je na nasprotni strani storilca, pa so ostali pretežno pozabljeni vsi drugi, ki jih sicer pri "dobrih delih" navadno ne prezremo. Pri kaznivih dejanjih pa jim kot nalašč odtegujemo pozornosti, tako pri upoštevanju, etiologiji pojava^ kot pri morebitni odgovornosti za posledice. Zato ostajajo v ozadju in so često nedotaknjeni, pozabljeni, ne omenjajo jih ne etio-loška raziskovanja, ne teorije o pojasnjevanju različnih oblik deviantnega vedenja. Zadnje £e nasploh uravnavajo le po storilcu, kot da bi bil on vedno edini dejavnik. Baše raziskovanje pa kaže, da je storilec včasih sredstvo drugih, ki se z njim igrajo in ga uporabljajo kot orodje za svoje, ne pa za njegove cilje. 3. "Vpleteni" imajo lahko v etiologij 1 pojava osrednjo vlogo S splošno sistemsko teori jo^v viktimologi ji in sploh po izhodiščih interakcionistične psihologijS" ter sestavinah drugih pojasnjevanj, ki poudarjajo viktimološki ciklus, viktimodinamiko itd., se vidi napredek v pogledih na globlje vzročnostne in prispevne dejavnike k posledici kaznivih dejanj. Toda tudi pri .tem je opuščen prispevek tako-imenovanih "vpletenih","tretjih oseb" in sploh prišepetovalcev in spodbujevalcev iz ozadja, le-ti neredko nosijo ključ v rokah za razlaganje pojava. Čestokrat pojava, storilca in žrtve brez njih sploh ne bi bilo. Viktimodinamski ali kriminogenetični proces se z njimi sploh prične in ga ne bi bilo, če bi izostali s svojimi prispevki. 198 „ „ Gulotta, s. 28 199 Buric, s. 55-57 - 2.81 - Zato jih mora upoštevati tudi etiologija kriminalitete, ki jih je doslej prav tako zanemarjala in se jim izogibala pod vtisi omejenosti kriminoloških teorij in nedovršenosti viktimoloških izhodišč. Ker pa so nekje v sredi in med njima, velja to področje zastaviti samostojno, bolj načrtno in celovito. 4. Udeleženost v različnih viktimizacijah Čeprav se "vpleteni" vmešavajo v razmerje kriminalnega para bodisi na obeh straneh bodisi na eni izmed njiju, zlasti kolikor gre za persohali-zirane komunikacije, jih je vendarle največ v odnosu s storilcem. Že vsakdanjost človeškega delovanja zahteva neprestano opredeljevanje v komunikacijah med ljudmi, zato reagiranje tretjih oseb, tako v predelik-tualnih kot v kasnejših situacijah ni redkost niti ne posebnost. Poleg nagnjenosti do kakšnih oseb, takšne ali drugačne narave, je normalno, da imajo ljudje tudi pri kriminalu svoje interese. Pogosto je, pri velikem številu kaznivih dejanj, pomoč storilcu, iz takšnih ali drugačnih nagibov, ena izmed pomembnih oblik sodelovanja. Konfliktnost, sovraštvo, maščevanje, tekmovalnost itd, pa so se pokazali kot prevladujoča motiviranost za udeleženost vpletenih v kazniva dejanja in so jih kakorkoli vzpodbujali in navdihovali. Kolikor je ta motiviranost znatno lažje določljiva pri primarnih viktimizacijah^bodisi osebnih bodisi neosebnih, pa je to pri sekundarni in terciarni viktimizaciji že dosti težje. Pri njiju, razen kolikor ne gre za posameznikovo korist, naletimo na dosti bolj zamotane, manj opredeljive, bolj celovite in celo manj zavestne vzgibe za udeleženost, pretežno na strani povzročitelja pojava. Pri sekundarni in terciarni viktimizaciji je oškodovano ali družbeno premoženje ali vrednota, pravni red ali kaj drugega, navadno varovanega kot dobrina, do katere imamo lahko različen odnos glede škodljivosti ogrožanja. 282 - Toda, kar je treba poudariti za naš namen pa je, da vrsta viktimiza-cije ni ovira za "vmešavanje". Bazločki so le v tem, da vpleteni nastopajo po eni strani, tako v konfliktnih, čustvenih, premoženjskih in spolnih situacijah, ki prinašajo osebno ogroženost, po drugi strani pa ustvarjajo stanja, ali sodelujejo v položajih, ko na oškodovani strani ni fizične osebe, ampak imaginarna, nevidna, kolektivna ali strukturna žrtev. Če pa ni vidnih žrtev in ne škode, ki bi jo nosil posameznik, je vpletanje psihološko dosti manj naporno in odgovorno. Zato se zdi udeleženost v sekundarnih in terciarnih viktimizacijah znatno lažja in nevidna. Ali je ni že zaradi tega več? 5. Sodelovanje v preddeliktualnih situacijah V viktimologiji navadno delijo kriminaliteto na dve vrsti: iz osebnih stikov z žrtvijo in neosebna kazniva dejanja, sicer naperjena zoper določene ljudi. S te plati bi to področje lahko imenovali neposredno ali posredno osebno ogrožanje. V tej raziskavi pa nam gre za več kot to. Ugotavljamo namreč, da se "vpletenost" kot jo razumemo, pojavlja v dosti drugačnih oblikah kot so tiste, ki pomenijo osebno viktimizaci jo. S te plati vpleteni pogosto sodelujejo v ustvarjanju "naelektrenih" razmer, za kriminal ugodnega vzdušja, nediscipline in malomarnosti pri delu, neodgovornosti, razmetavanja, brezbrižnosti, neurejenosti, kriz-nosti, splošne neposlušnosti in nepazljivosti itd. Oziroma bolje rečeno, vpleteni so neredko kroatorjl kr inf no ge ne ga ali viktimogenega stanja (odvisno od katere plati gledamo na pojav, ali z žrtvine ali s storilčeve ) in ustvarjalci oziroma oblikovalci vzdušja v določenem okolju, ki omogoča : - da ljudje postajajo storilci kaznivih dejanj in sploh kršitelji, - da se vzdržuje in razvija neugodno moralno stanje, in - da se ogrožanje začenja dojemati kot neka normalnost, v kateri je dovoljeno marsikaj, kar nasprotuje disciplini, redu, poštenosti, odgovornosti itd. Če v talcih razmerah odkrijejo storilca nekega, sicer očitnega dejanja včasih slučajno in po neprevidnosti nosilca, prihaja do individualnega kazenskega pregona, čeprav so kriminogene razmere kolektivne, oziroma skupinske. Kajti splošna ugodnost za neustrezno vedenje je glavni pobudnik za posledico, storjeno od posameznika. Le-ta pa nato racionalizira svoja dejanja s zgovarjanjem na druge, ki ostajajo nedotaknjeni, v ozadju, neimenovani in se jih pravičnost izogiba. Tovrstni vpleteni, ' kot posebnost, so navdihovale! razmer in dejansko povzročajo preddeliktualne situacije, pri katerih je prijeti posameznik ravnal v skladu s 'pričakovanji skupine, ki kolektivno ustvarja priložnost za nasilnost, nepoštenost, neodgovornost in še za marsikaj drugega. 6. Opazovanje njihovega delovanja - tipološka klasifikacija Prvi mednarodni viktimološki simpozij v Jeruzalemu je na podlagi nekaterih poročil o vlogi in pomenu oseb, ki stoje kazenski dvojici ob strani in delujejo nanjo kot "vpleteni" ali "nedolžni opazovalci", sprejel tudi priporočilo, da naj bi raziskovali prispevek teh tretjih oseb in se bolj kot doslej zanimali zanje. S tem je prišlo na mednarodni ravni in na dokaj prominentnem posvetovanju kriminologov, viktimologov, pravnikov in drugih do spoznanja, da "kriminalni par" ali "dvojica" nista edini vlogi, ki povzročata posledice kaznivega dejanja. Zato gre "vpletene11-, kot so Imenovani po našem predlogu, preučevati in raziskovati z ustrezno zavzetostjo za razumevanje njihovih prispevkov, kar pa se v mednarodni strokovni, ne kriminološki, ne viktimološki javnosti ni zgodilo. Znatno večjo pozornost so vzbudili takoimenovani "nedolžni opazovalci" (thè innocent bystanders), ki so jih preučevali predvsem na zahodu, čeprav "nedolžni" še zdaleč nimajo takega pomena kot tiste vloge, ki jih mi obravnavamo s tem raziskovanjem,Toda težko je reči zakaj. - 2.84 - Ta raziskava, napeljuje k razmišljanju, kako v večjem obsegu preučevati ljudi, ki vendarle v znatnem pomenu prispevajo h kaznivemu dejanju. saj že naš tipološki poskus kaže na dokaj širok diapazon njihove udeležbe . Vsako tako obravnavanje pa zahteva vključevanje več znanosti, podobno kot je to v kriminologiji, viktimologiji, kriminalistiki in dragih disciplinah o človeškem deviantnem vedenju. Baziskovanje po posameznih vrstah prispevkov in pojavnih oblikah krivdne udeleženosti in moralne odgovornosti, socialnih, psiholoških in bioloških posebnostih, demografskih razločkih itd., bi prineslo nova spoznanja, ne le v etiološkem, preventivnem ter kriminalnopolitičnem ampak še v marsikaterem drugem pogledu. Tako bi več vedeli ne le o njih, marveč o kompleksu', kazniva dejanja - ljudje nasploh in ne več samo o kazenski dvojici, marveč o trojici (po glavnih vlogah, ne po številu udeležencev); itd. 7. Kriminalna "dvojica" ali "trojica11 Z razvojem viktimologije, njene teoretične in ne le praktične koncep-tualizacije, oblikovanjem posameznih teoretičnih izhodišč o viktimo-dinamičnih modelih in sploh viktimološkem ciklusu, s tipološkim razvrščanjem itd., tja do njene razširitve izven "kriminološke viktimolo-gije" na celokupnost človeškega ogrožanja in trpljenja zaradi posledic delovanja drugih oseb, tudi v znanostih o človeškem odklonskem vedenju, opuščajo Primat storilca in začenjajo z; razmeroma velikim zanimanjem obravnavati "kriminalni par", "kazensko dvojico" itd.^kot celovito-' dinamičnost razmerij med žrtvijo in storilcem. Bes je, da pri tem zaradi drugačnega etiološkega lotevanja geneze deviantnosti še ne prihaja do rekonceptualizacije klasičnih kriminoloških teorij, ki temelje predvsem na podatkih o storilcu, in čeprav se viktimologija ukvarja bodisi še sama s seboj bodisi z žrtvijo, vendarle poskušajo razumevati pslfaodinamlčni proces med obema stranema kolikor- - 2.35 - toliko enotno in poglobljeno. Toda to še vedno ni povzročilo podiranja starega kriminološkega znanja o etioloških in drugih vprašanjih. Preteklost je še vedno tako močna■in storilec kaznivega dejanja še toliko v središču zanimanja, da. se kljub naraščajočemu znanju v vikt istologi ji, z njim v zvezi še nič bistvenega ne spreminja, čeprav poskusi vendarle gredo tudi v tej smeri. Kazenski par ali kriminalna dvojica pa sta v zadnjem desetletju dosegla tolikšno zanimanje v znanostih o deviantnosti kot še nikoli doslej. Spreminjanje stališč v tem smislu močno podpirajo kazenskopravne ureditve, zlasti glede tehtanja krivde in odgovornosti, prizadevanja za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj, feministična gibanja po svetu zaradi spolnega ogrožanja žensk in za enakopravnost med spoloma in še marsikaj drugega. Ob splošnem naraščanju zanimanja za kriminal po svetu je hkrati tudi nujno, da se povečuje pomembnost žrtev. Ta, stoletja zanemarjena, sedaj enakopravno stopa vštric storilca, tako da že opozarjajo na "nedolžnega storilca" in "krivo žrtev". Do tu je znanost o človeškem vedenju doslej v glavnem prišla, razen morebiti kazenskega prava, ki poleg storilca in oškodovanca pozna še zlasti pomagača, napeljevalca in organizatorja kot udeležence kaznivega dejanja v širšem smislu. Toda razen v kazenskem pravu ni spremljajočega .znanja nekazenskih oziroma nepravnih disciplin, ki bi te "subjekte" preučevale, obravnavale in pojasnjevale, podobno kot kriminologija storilce in viktimologija žrtve. To raziskovanje pa ima namen opozoriti na to pomanjkljivost in jo v prvem in kolikortoliko poskusnem delu predstaviti kot potrebo po posebnem zanimanju za vlogo, ki smo jo v operacionalnem smislu imenovali "vpletenost " v kazenski par oziroma kriminalno dvojico. 3 kazuistiko želimo dokazati, da dvojica ni edina, ki kakorkoli ustvarja posledice. Kazenski par je pogosto, to kar je postal, sam "žrtev" vpletenih ali tretjih oseb, je njihova igrača, ali pa je eden od njiju. - 2 SS oziroma kar-oba, orodje subjekta v ozadju« Mehanizmi obvladovanja para po tretjem so cesto perfidni, zahrbtni, načrtni, težko ugotovljivi, prikriti, skriti s drugimi nameni, ne kažejo se vedno kot telesno sodelovanje, ampak kot čustveni, psihični, gospodarski in drugačen vpliv. To ne izhaja vedno iz jasno manifestiranega interesa vpletenih, marveč tudi iz njihove strukture osebnosti, tipa človeka,družbenega statusa in vloge, pomena za kriminalni par itd. Zato se kaže očitna potreba^ tam kjer so razlogi izhajajoči iz dejanskega stanja kaznivega dejanja za to, preiti od razmišljanja o kazenski dvojici na kazensko trojico in vse vloge skupaj obravnavati psihodi-namsko in v ciklusu Imedsebojnih razmerij etiološko povezano. Če bi bili ali bodo vpleteni deležni primerne pozornosti, bomo o njih odkrili prav toliko kot o žrtvah in storilcih in pri marsikaterem dejanju bomo videli, da številčno močno presegajo kriminalni par oziroma dvojico. Zato velja kazniva dejanja preučevati, ne samo v diadičnih, ampak v triadičnih razmerjih. 8. Različnost prispevkov - opredeljevanje vlog V uvodu je opravljen poskus opredelitve "vpletenih opazovalcev", ki jih kasneje poimenujemo na Ieratico, kar z "vpletenimi". Poglabljanje v problematiko njihovega sodelovanja, ki ga nazadnje izpeljujemo s predlogom narekuje, da jih je smotrno šteti za dejavnik poleg kazenske dvojice, tako da predstavljajo določeno celoto, kar nam potrjuje kazuistika in načini njihovega prispevka h kaznivemu dejanju. Vpleteni se namreč včasih več kot enakovredno pridružujejo obema glavnima protagonistoma, ki ju vidimo le ob posledici. Možnosti njihovega sodelovanja so zlasti naslednje : S svojimi prispevki k dejanju se pojavljajo kot tisti, ki se vpletajo s spodbujanjem k nekim dejavnostim, z napeljevanjem, s povzročanjem nečesa, prišepetavanjem, vmešavanjem, izzivanjem, sprožanjem raznih situacij, razumevanjem strasti, z navdihovanjem, usmerjanjem, prepričevanjem, izsiljevanjem, manipuliranjem s kom ali s čem, dominiranjem - 2.8? - in prevladovanjem nad nekom, s sodelovanjem s kom ali pri čem, z izražanjem svojih nagnjenosti, ali podpiranjem kakšnih lastnosti drugih, s povzročanjem tveganja, podrejanja, sodelovanja itd., z ustvarjanjem tekmovanja, apatičnosti, letargičnosti, depresivnosti, agresivnosti-in sploh razpoloženja, ki ogroža,spodbuja, navdihuje itd. hotenja drugih k določenim reakcijam itd. Druge spodbujajo s svojim čustvovanjem, pomilovanjem, omalovaževanjem, jezo, s kaznovalnimi tendencami, izrazi nesprejemanja, odklanjanja itd. in sploh z ustvarjanjem konfliktnih situacij, v katere “pade" eden ali oba udeleženca kriminalnega para in postane, čeprav je morda storilec - njihova žrtev. Njihovi prispevki k posledici so še v prenašanju in opazovanju krimi-noviktimogenega stanja, motiviranju za takšno ravnanje, vzdrževanju konfliktnih položajev, napetega stanja, s povzročanjem ljubosumnosti, osebne prizadetosti fn prikrajšanosti v ponosu, ugledu, časti itd., tja do vzdrževanja nedopustnih razmerij. Prav tako delujejo v konfliktnih položajih, z izražanjem kakšnih zahtev, s posredovanjem tendencioznih informacij, lažnih vesti in žalitev, ustvarjanjem razburljivih scen, nedovoljenih, neustreznih, nepravilnih in nezaželenih navad (tudi na delovnem mestu in pri opravljanju poklica), povzročanjem zdrah, puščanjem drugih "na cedilu" ali v položajih v katere so jih speljali z ustvarjanjem sumov, dajanjem potuhe, s podpihovanjem itd. Domiselnost, zmožnost vpletanja, oblike prispevkov itd. ne toliko s telesnimi oziroma fizičnimi zmogljivostmi, kolikor bolj na psihični, čustveni, torej predvsem manj vidni ravni, so neskončno ustvarjalni, brezmejni. V glavnem sodijo njihovi prispevki v socialnopsihološko in interakcijsko sfero. i'u pa je pogosto težko "me riti" nji:'ovc oris pevk:, v kazenskopravne-i smislu, Zato so pretežno izven "kriminalne zone". loda s tem ni rečeno,da ostajajo njihovi prispevki nevidni - le zanimati bi se morali zanje. Kajti v njih se skriva pomembno področje - 2.38 - kriminalne etiologije. Le-ta se ne začenja pri storilcu ali pri žrtvi ampak pogosto in predvsem pri "vpletenih". In če je tako, naj jim velja enakovredna pozornost kot tistima dvema, ki ju vidimo le oh končni posledici. S kazenskimi postopki prihaja na dan- močno selekcionirana problematika "vpletenih", ki se zdaleč ne omogoča celovitejšega vpogleda v vprašanja, s katerimi se ukvarjamo. Dejanskost znatno presega tisto, kar kazensko pravo odkriva z inštituti pomoči, napeljevanja in organiziranja. Zato bi se bilo treba v etiološkem, fenomenološkem, tipološkem,sociološkem, kriminološkem in drugih pogledih, intenzivneje in smotrneje ukvarjati s preučevanjem vlog vpletenih z najrazličnejših izhodišč, zgledujoč se po kolikortoliko vpeljanih znanostih^ kot sta v tem smislu zlasti kriminologija in viktimologija s sodelovanjem sociologije in psihologije. 9. Raziskovanje in področje znanosti vpletenih - influktologija "Vpletenost" v tej raziskavi kot pojem je delovanje, ki privede do kaznivega dejanja in do viktimizacije, pri čemer pa akter vpletanja in vmešavanja ni končni storilec niti končna žrtev, čeprav se tudi dogaja, da se spreminjajo vloge, ki jih je kdo namenil komu. Toda to je že drugo vprašanje, podobno tistemu, ko storilec, ki sé je namenil koga pokončati sam postane žrtev, ker ga je le-ta prehitel in zato postal storilec namesto, da bi bil žrtev. Vpletanje v dvojico, ki po našem mnenju pri marsikaterem pojavu sploh ni več dvojica in zaradi triadičnih (ali še kakšnih številnejših) razmerij ni to, kar se nam kaže s posledico, je kot vsako drugo vedenje, podaljšanje tistega dela normalnega komuniciranja med ljudmi, ki sega najpog)šteje v sivornegleno zono med dopustnim in nedopustnim, zaželenim in nezaželenim in morda celo nekaznivim in kaznivim obnašanjem. Toda v etiologiji človeških nezakonitih ravnanj ima pomembno vlogo, kajti kljub različnosti prispevkov, so ti vendarle deli dinamičnega procesa kaznivega dejanja, za kar pa dosedanje znanosti o deviantnem vedenju in njegovih posledicah s oškodovancem vred, niso imele posebnega poslu- - 2,89 - ha, razen kazenskega prava in še to le v najvidnejšem delu ali najbolj manifestativnih simptomih, loda to ne more biti merilo za pomembnost celotnega področja, ki se odkriva, če globlje preučujemo kako in zakaj nastaja kriminalnost. Zato se zavzemanje za načrtnejše, smotrnejše, zlasti pa večrazsežnostno ter interdisciplinarno preučevanje ter raziskovanje "vpletenosti" kaže kot nujna potreba, loda to najbrž ni več kriminologija in ne viktimolo-gija, ker je subjekp čisto drugi in njegove vloge popolnoma drugačne, kajti pri njem ne gre za storilstvo (kriminologija) in ne za žrtvovanost (viktimologija). lo dvoje ima vsak svoje področje pozornosti in s tem seveda tudi svojo znanost (pri čemer se ne spuščamo v to ali je viktimologi ja samostojna'znanost ali sestavina kriminologije). Raziskovanje je pripeljalo do spoznanja, da je obravnavanje vpletenosti v svojem širokem diapazonu različnosti prispevkov tako pomembno in perspektivno, da zasluži (in v prihodnosti mora priti do tega) svoje področje znanosti, ki bi jo imenovali induktologija. Izraz je izpel j an^0 iz latinskega glagola induco, inducere. V rimskih pravniških besedilih-" ^ je namreč ta glagol vedno povezan s pojmi, ki Pri izbiri najustreznejšega izraza je sodeloval dr. Janez Kranjc, docent za rimsko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, ki je za raziskavo v ta namen pripravil tudi pravnoetimološko pojasnilo, glej opombe: 201 in 202 v nadaljevanju. 0 tem glej še izraze induco, inductio, inducere, inductor in razlage v Mirko Divkovic: Latinsko hrvatski Rječnik, Zagreb 1900, s. 519 in 520 in v drugih virih. Glagol induco ima dve skupini pomenov: a) prekriti b) vneljati. zapeljati itd. V pravniških tekstih prihaja v poštev v glavnem samo drugi pomen besede. Poleg odlomkov, kjer pomeni glagol "nekaj,nekam pripeljati" oz. "vpeljati (npr. actionem - tožbo, potestatem legis i. - veljavo zakona, ius compensationis - pobotanje) srečamo v rimskih tekstih veliko odlomkov, kjer ima glagol inducere tudi pomen "napeljati'1 oz. "do nečesa pripraviti": - dolo creditoris inducfus minor, ut fideiubeat - upnik je naklcnno pripravil pupila, da je prisegel - aliquem ad misericordiam'ihd.- nekoga ganiti (t.j. vzbuditi v njem občutek usmiljenja) - animum inducere - sprijazniti se s čim - primis litteris pueros inducere - seznaniti (naučiti) otroka prvih črk (t.j. pisati) - alqm in errorem ind. - nekoga pripeljati (pripraviti) v zmoto - 2.90 - pomenijo npr.: prekriti, vpeljati, zapeljati, nekaj nekam pripeljati, napeljati,, do česa pripraviti, vzbuditi, sprijazniti se, naučiti, v zmoto spraviti, povzročiti, uvesti, spodbuditi, povzročiti da do česa pride itd. Podoben pomen imajo iz glagola izpeljani različni samostalniki kot 202 npr. induotio, induetor, inductrix, induotus T itd. Izraz induktolcgija je najbolj primeren prav zato, ker po svojem izvirnem pomenu predstavlja vse tiste možnosti "vmešavanja:i, s katerimi se ukvarja raziskovanje ne glede na to, da ima npr. izraz indukcija tudi drugačen pomen (glej indukcija - dedukcija) in da se uporablja za poimenovanje določenega električnega pojava. Iz tega izhajajo besede 203 induktor, induktivnost, pa induktiven itd. Poda v svojem etimološkem smislu se je Izraz najprej nanašal na vedenje. - iniuriam adversus liberos testamento - povzročiti (storiti) krivico otrokom s oporoko - quos ipsos induri loquentes - uvesti, vpeljati (tudi kadar gre za neko navado - morem novum iudiciorum in rem puhlicam) - in disoiplinas dialeeticas inducere alqm - vpeljati (t.j. naučiti) - causam (pravdo), dubitationea (dvom), rationem Epicuri (epikurejsko gledanje) ind. - •povzročiti, da do nečesa pride, povzročiti, vzpodbuditi iz glagola induco, inducere so izpeljani različni samostalniki: - inducilo - iuvenum armatorum i. (oboroženih mladcev)'; inductiones aquarua (napeljava vode, t.j. napravljeno je, da nekam priteče voda, to se omogoči); inducilo personarum ficta (izmišljanje oseb v pripovedovanju); erroris ind. (povzročitev zmote) ind. animi (trdna odločitev, naklep); beseda inducilo pa pomeni tudi dokazovanje z navajanjem podobnih primerov. - induetor - tisti, ki biča; tisti, ki uvaja v pisanje; goljuf oz. zapeljevalec. - inductrix - zapeljivka; - indùctus - zapeljevanje, nagib, ki me pripelje do nečesa: huius persuasa et inductu - na temelju njegovega prepričevanja in navajanja (iz tega se lepo vidi, da je induotus nekaj drugega kot neposredno navajanje os. prepričevanje k dejanju. Induotus je očitno posredno napeljevanje nekoga k dejanju. Isto izhaja tudi iz: ) quod alieno inductu fecerit - kar je storil, ker ga je do tega pripravil (posredno) nekdo drug. gl. Slovar slovenskega knjižnega jezika II. s. 40 203 Beseda je istovetna tudi z angleškima izrazoma "to induce" (pripraviti, pregovoriti, napotiti, povzročiti) ter "to induct" (uvesti, vpeljati, umestiti). Podoben glagol je, "induire" v francoščini (vpeljati, zapeljati ). Pri izbiri izraza smo izhajali iz njegovega zgodovinskega pravnega pomena. Podobno kot je bilo to pri besedah "crimen" iz katerega je nastala beseda kriminologija, oziroma "victima", ki je bila podlaga za viktimologijo, se je beseda induktologija pokazala ustrezna tudi za naš namen. Z "induktologijo" predlagamo novo področje zanimanja, raziskovanja in preučevanja vseh tistih dejavnosti in njihovih nosilcev, ki vodijo do kaznivega dejanja, ne da bi se z njim, vsaj pretežno ne, neposredno ukvarjali ali sodelovali pri njegovi storitvi. Induktologija naj bi bila znanost o povzročanju odločitev in ustvarjanju položajev za nastajanje kaznivih dejanj oziroma kršitev, ki pa jih store drugi, ki prav tako viktimizirajo druge. Po področje naj bi obsegalo znanje o "vpletenih" in načinih vpletanja v kazensko trojico oziroma razikova-nj e vlog, ki jih imago poleg storilca in žrtve še drugi, ki so privedli do tega, da je do posledice kaznivega dejanja sploh prišlo. 192 LI TESAT URA 1. ABDENNUR, A. : Violence ss a Punction of Abstract, and Cognitive Processes. Crime et/and Justicc-, Ottawa 7/8(1979-80)2, s. 100-105. 2. AMELUNXEN, C.: Las kriminelle Paar. Kriminalistik, Hamburg 25(l97ì)9, s. 445-449. 5. ANALYSIS of Group. Ed. Gibbard, G-. et al. San Prancisco. Jcssey-Bass, 1974, 444 s. 4. AT.HANASIOU, R. ; YOSHIOKA, G. : The Spatial Character of Priendship Por- mation. Environmenx and Behavior, London 5(l973)l, s. 43-65. 5. BAČIČ, P.: Krivično oravo. Onci dio. Zagreb : Informator, 1978, 559 s. 6. BAČIČ, P.: Saučesriištvo kod kažnjivih pripremnih radnji. Kaša zakonitost, Zagreb 3l(l977)4, s. 50-54. 7. BEDAU, H.A.: Are there really crimes without victims? International Symposium on Vietimele.ry, Jerusalem 1973, 12 s. 8. BAVCON, L.; ČELIH, A.: Kazensko pravo. Splošni del. Ljubljana : Uradni list SRS, 1978, 412 s. 9. BENKIS, W.; SEEPARD, H.: A Theory of Group Development. Analysis of Groups, San Prancisco : Jossey-Bass, 1974, s. 127-153. 10. BERNE, E.: Game s Peonie Play: The Psychology of Human Relationships. Nev/ York : Greve Press, 1964, 192 s. 11. BINDER, R.: Gruppe-die grane Eminenz. Erzieher Blatt, Graz (1975)100, s. 34-40. 12. BINDER, R. : Sozio-Psycho-G-raam der Grappe. Erzieher Blatt., Graz (1975)103, s. 96-102. 13. BOJANOVIČ, R.: Psihologija meduljudskih odnosa. Beograd : Nolit, 1979, 208 s. 14. BOŽOVIČ, S.: Pravno i fizičko lice kao nužni saizvršioci. Pravni život, Beograd 29(l980)ll, s. 68-79. 15. BRINILEY, J.: Disruptive CrowdiBehaviour ~ a Psychological Perspective. The Police Journal; Sussen 55(l9S2)l, s. 2S-38. 16. CARIÒ, A.; Viktimologija i krivično prave. Zbornik radeva nravno? fakulteta, Split 7(1969-70) s. 77-95. 17. CASTRO ANIYAR L. de: Victimology. Abstracts on Criminology and Penolog;?, Amsterdam 9(1969)2, s. 194. 13. COHEN, A.: The Concept cf Criminal Organisaticn. The Prleish Journal el Criminology, London 17(1977)2, s. 97-111. 19. COEMIER, B. et al.: The ? sye ho dynamics cf Hornioide Comnitted in'a Seml-Specific Relationship. Canadian Journal of Orimlnclogy and Ccr-rections, Ottawa 14(1972)4, s. 335-344. 20. DANZIGER, K.: Interpersonal Comnurlcation. New York : Pergamon, 1975, 253 s. 21. GUN, J.: Bystanders Intsrventlon in a Orime. The Hague : Ministry of Justice, 1983, 11 s. 22. DURIC, S.: Interakcionistički pristup u savremenoj psihologiji ličnosti. Psihologija, Beograd 16(lSS3)l-2, s. 49-64. 23. ELDER, G.: On linking Social Structure and Personality. American Behavio- ral Scientist, Beverly Hills 16(1973)6, s. 785-800. 24. ELLENBERGER, H.: Relations gsychologiques entre le criminal et la vietine. Revue Internationale de criminologie et de police teenhique, Geneve 8(1954)7, s. 103-121. 25. EATTAH, E.: Problem of Victimology in Penai Justice. Abstracts on Crimi- nology and Penology, Amsterdam 9(1969)2, s. 194. 26. PATTAH, E.: La victimologie: Qu’est - elle, et quel est son avenir? Revue intarnational de criminologie et de police technique, Geneve 21(1967)3, s. 193-202.. 27. PATTAH, E,: Victim’s Responso to Confrontational Victlmisation: A Negle- cted Aspects of Victim Research. Crime and Delinquency, London '30(1984)1, s. 75-89. - 2.94 - 28. PATTAR, E.: Uloga žrtve u odredjivanju delikta. Jugoslovanska revija sa kriminologiju i krivično nravo, Beograd 8(1970)4, s. 646-671. 29. PATTAR, E.: The Use of thè Vietila as an Agent of Self-Legitimization: Toward a Dynamie Ezplanation of Criminal Behavior. Victino1ogy, Washington l(l976)l, s. 29-53. 30. PLETCEER, C.: The Person in thè Sight of Sociology. London : Houtledge & Kegan, 1975, 93 s. 31. PREEDMAR, J.: Crowdlng and Behavior. San Prancisco : Preeman, 1975, 177 e lt 32. PULLGRABE, U.: Die Bedeutung der Pussivit&t ven Zuschauern eines Verbre- chens. Kriminalistih, Heidelberg 36(1982)7, s. 353-359. 33. GAHAGAH, J.: Interpersonalno i grumo ponašanje. Beograd : Solit, 1973, 148 s. 34. GERGEH, K.: The Self and Interpersonal Behaviour. Social voholoa-v fer Sociologists. London : Kelson, 1974, s. 83-100. 35. GOTTHEIL, D.: Pretrial Diversicn: A Response to thè Critica. C rime and Delinquency, Hackensack 25(l979)l, s. 65-75. 36. GULLOTA, G.: Victimization and Victimologioal Orientations in Italy. Victimology, Washington 8(1983)3-4, s. 23-34. 37. GUITR, J.: Violenca in Human Society. Devon : David & Charles, 1973, 200 s. 38. HAPERKAMP, H. et al.: Selbstbilder von Mitgliedern krimineller und nor- malen Gruppen. Monatsschrift fitr Kriminologle und Strafrechtsreform, Ktiln 58(1975)3, s. 163-174. 39. BARE, P.: Handhook of Small Group Research. Eew York : The Pree Press, 1976, 781 s. 40. HAVS1KA, H.: Psihološke osnove grupnog rada. Beograd : Uaučna knjiga, 1980, 242 s. 41. EEISE, D.: Group Dynamics and Attitude-rBehavior Relations. Sociologica! Methods & Research, Beverly Hills 5(l977)3, s. 259-288. 42. BERT IG, H.: The Criminal and Hi s Vi c tim. Rev/ Kaven : Yale University Press, 1948, 461 s. 43. HSHTIG, H.: Zur Psychologie der Einzeldelikte - Der Mord. Ttibingen: Mohr, 1956, 237 s. - 2.55 - 44. JESSOR, R. ; JESSOR, S.: The Perceived Environment in Behavioral Science. American Behavioral Scientist, Beverly Hiils 16(1973)6, s. 801-828. 45. KALČIČ, M.: Pravna narava udeležbe v kazenskem pravu. Pravnik, Ljubljana 30(1975)1-3, s. 95-105. 46. KIDD, R.: Crime Reporting. Criminology, Beverly Hills 17(1979)3, s. 380-394. 47. KING, P.: Alienation. Meni al Health Digest, Chevy Chase l(l969)3, s. 25-28. 48. KOBE, P.; BAVCON, L.: Kazenski zakcn s pojasnili in sodno prakso. Ljubljana : Uradni list SRS, 1970, 535 s. 49. KVAŠIS, V.E.: Gruppovaja prestupncst’ i nekotorye voprosy kriminologi! součastija. Vestnik Moskovskogo universiteta, Moskva (l57l)2, s. 43-49. 50. KRIVIČNA 'd jela llšenja života na području KR Ervatsks. Zagreb : Ured za kriminološka ispirivanja, 1959, 258 s. 51. BAIANE, B.$ LAR1BY, J.: The Unresponsive Bystander : Why doesn’t he help? New York : Appletion-Century-Crofts, 1970, 131 s. 52. LAZIN, B.: Organizovanje odredenog broja ljudi za vršenje krivičnih dela i problematika sticaja. Pravni život, Beograd 30(lS81/3, s. 42-56. 53. LORENZ, K.: 0 agresivnosti. Beograd : Savremena administracija, 1970, 228 s. 54. LOVRIČ, 1.: Odgovornost nosilaca samoupravnih i drugih javnih dru- štvenih funkcija. Soci,jalizam, Beograd 14(l97l)5, s. 645-652. 55. MAC CLINTOCK, E.: Crime s of Violence. London : Macmillan, 1963, 287 s. 56. MAC GRATH, J.: Snall Group Research. American Behavioral Scientist, Beverly Hills 2l(l9?8)5, s. 651-674. 57. MA1BY, R.: Witnessing Crime : loward a Model of ' Public Inter- vention. Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills 7(1980/4, s. 437-464. - 2.36 - 58. MBEDELSQHN, S.: la victimologie. Revue Internationale da criminologie et de police technique. C-eneve 10(l956)l, s. 95-109. 59. MEEDELSOHB, B. : The 0 rigiri of thè Do et rine of Victimology. Excerpta Criminologica, Amsterdam 3(1963) s. 233-244. 60. MAY, R. : Power and Innocence. Hew York : Norton, 1972, 283 s. 61. MILOSAVLJEVIČ, P.: 'Socijalma psihologija porodičnih odnosa. Socijalna psihijatrija, Zagreb 3(ì975)4, s. 341-346. 62. MILOSAVLJEVIČ, M.: Sociološki pristup agresijama kao obliku rasresavo- ri ja sukoba u društvu. Ideje, Beograd 3(1972)3, s. 29-46. 63. MLINAR, Z.: Konflikti, vrednote in razvoj. Anthropos, Ljubljana (1972)1-2, s. 141-159. 64. NAGEL, W.H. : The Eotior. of Victimology in Criainology. Excerpta Crimi- nologica 3(1963) s. 245-247. 65. ESDIC, D.: Sličnosti i razlike izmedu podstrakavanja i drugih oblika saučesništva. Pravni život, Beograd 28(l979)ll, s. 37-43. 66. KEWCGMB, T. : Individuai and G-roup, American Behavioral Scientist, Be- verly Hills 21(1978)5, s. 631-650. 67. OPALIC, P.: Socijalni aspekti kategorije samorealizacije. Sociologija, Beograd 20(l978)4, s. 465-477. 68. OEC HARD, G. : "Agreement" in Criminal Conspiracy. The Criminal Law Re vie v; London (1974)5-, s. 297-30 '6, s. 335-344. 69. PEČK, D. -, WHITLOW, D. : Teorije ličnosti. Beograd : Nolit, 1978, 132 s. 70. PEČAR, J.: Društveno-ekonomske prilike kao faktor viktimizacije. Jugo- slovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd 20(1932)1-2, s. 63-80. 71. PEČAR, J.: (Kriminalna) viktimizacija ostarelih. Teorija in praksa, Ljubljana 20(l983)S-9, s. 1225-1239. 72. PEČAR, J.: Strukturalna viktimiteta. Anthronos, Ljubljana (1982)3, s. 214-228. 73. PEČAR, J.: Žrtve kaznivih dejanj in formalno nadzorstvo. Revija za kri- minalistiko in kriminologijo, Ljubljana 30(1979)3, s. 192-202. 74. PETELIN, B.: Motivacija prestupnogo povedenija. Sovetskoe gosudarstvo i pravo, Moskva (l9SO)4, s. 106-113- 75. POSPIŠIL-ZAVRŠKI, K.: Dosadašnje viktimologijske spoznaje o žrtvama seksualnih krivičnih djela. Priručnik, Zagreb 2S(l980)4, s. 337-348. 75. POTOČNIK, M.: Odgovornost članov kolektivnih organov upravljanja. Teorija in praksa, Ljubljana 7(l970)4, s. 632-642. 77. RADOVANOVIČ, M.: Krivično pravo SPRJ. Beograd : Savremena administraci- ja, 1966, 442 s. 78. REID, S.T.: Crime and Criminology. Hinsdale : Dryden, 1976, 740 s. 79. ROUNSAVILLE, B.: Theories in Maritai Violence : Evidence Prom a Study of Batterei Woman. Vi etimolog?;, Arlington 3(l978)l-2, s. 11-31. 80. SANPORD, N.: The Decline of Individualism. Mental Health Digest, Chevy Chase 2(l970)8, s. 29-33. 81. SAX, W. : Zur Problematik des "Teilnehmerdelikts". Zeitschrift fflr die gesamte Strafreohtswissenschaft, Berlin 90(1978)4, s. 927-964. 82. SCRAPER, S.: The Victim and His Criminal : A Stuay in Punctional Re- spcasibility. New York : Random House, 1968, 178 s. 83« SCHN3IDBR, H.J.: Vlktinologle. Ttibingen : Mohr, 1975, 311 s. 84. SCHULTZ, R.: The Victim - Offender Relationship. Crime and Delineueney, Eàckensack 14(1968)2, s. 135-141. 85. SCOTT, W.: Values and Organizations. Chicago : Me Nally, 1965, 290 s. 86. SHASKOLSICY, L.: The Innocent Bystander and Crime. Pelerai Probation, Washington 34(l970)l, s. 44-48. 87. SHELEFP, S.L.: The Bystander. Lexington : Heath, 1978, 223 s. 88. SIMOVIC-HIBBR, I.: Pojam saizvrsilastva u jugoslovenskem krivičnem pravu. Pravni život, Beograd 50(l98l)l2, s. 14-33. 89. SKABERNE, B.: Pomembnost pravilnega obravnavanja otrok in mladoletni- kov, ki so bili žrtve kaznivih dejanj. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 20(l9o9)4, s. 259-265. 90. SOCI JALNA psihologi.-ja. Ur. N. Rot. Beograd ž Rad» 1972, 332 s. 91. SOROKIN, 3. : Osnove socijalne psihologije. 3. dop. izd. Zagreb : Narodne novine, 1976, 221 s. 92. SRZENTIÓ, N. in drugi: Krivično pravo SERJ. Beograd : Savremena admi- nistracija, 1978, 560 s. 93. STEINKE, W.: Die Problematik der Beihilfe. Kriminal!stik, Hamburg 14(1976)5, s. 221-223. 94. SSRISIH, B.: Komunikacije v procesu individualnega in skupinskega sve- tovalnega dela. Peneloški bilten, Ljubljana 2(l984)2, s. 126-145. 95. SI0K0LS, D. et al.: Physical, Social, and Personal Determinanta of the Perception of Growding. Environment and Behavior, Beverly. Hill s 5(1973)1, s. 87-115. 96. SUBOTIČ, M.: C problemu krivične odgovornosti. Odvjetnik, Zagreb 45(1972)11-12, s. 439-443. 97. SELIH» A.: Viktimologija in njena vloga v boju zoper kriminaliteto. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 18(1967)1-2, s. 37-42. 98. SEPAROVIC, Z.: Žrtva krivičnog djela. Zbornik pravnog fakulteta u Za- grebu, Zagreb 12(1962)1-4, s. 111-123. 99. TAHOVIC, J.: Krivično pravo. Opsti deo. Beograd : Savremena administra- cija, 1961. 100. TEUTSCH, J.5 SEUSSCH, C.: Victimology : An Effect of Consciousness, Interpersonal Dynamics and Human Physics. International Journal of Criminology and Penology, London 2(1974)3, s. 249-274. 101. SEL’NOV, P.: 0tgraničenie podstrekatel’stva ot shodnyh dejstvij. Sovet- skaja justicija, Moskva (1970)9, s. 9-10. 102. UBOJI na Slovenskem. Vodja raziskave B. Uderman. Ljubljana : Inštitut za kriminologijo, 1974, 519 s. 103. UG-REHELIDZE , N. : Nekotorye voprosy nakazani j a součastnikov. So vet skaj a justicija, Moskva (l970)l, s. 16-18. - 2-99 - 104. ULE, M.:' Socialno-psihološki vidiki avtoritete. Anthropos, Ljubljana (1977)5-6, s. 69-89. 105. VALINE, S.5 BAUM, A.: Residential Group Siae, Social Interaction, and Crovvding. Environmental and Behavior, Beverly Hill s 5(1973)4, s. 421-439. 106. VERSELE, S.C.: Legal and Criminal Points in Relation to trie "Victims" of C rime s. Excerpta Criminologica, Amsterdam 3(l963) s. 462. 107. WELLER, J.5 QUARANIELLI, E.: Neglected Cksracteristica oi Collective Behavior. American Journal of Sociolog;?, Chicago 79(l973y3, s. 665-685. 108. WIENER, M.: Nonverbal Behavior and Nonverbal Communication. Mental Health Digest, Rockville 4(l972;9, s. 12-18. 109. WOLFGANG, M. et al. : Victim Categories of C rime. The Journal of Criminal Lavr and C riminolo,?;--, Chicago 69(1978)3, s. 379-394. 110. WOLFGANG, M.: Pstterns in Criminal Eomlcide. 1958, 413 s. 111. WOLFGANG, M. (ed.): Studies in Hoaicide. New York : Evanston, 1967, 323 s. 112. YUILLE, J,: A Criticai Examination of thè Psychological and Practical Implications of Eyewitness Research. Law and Human Behavior, New York 4(1980)4, s. 335-345. 113. ZILLER,’ R. : The Social Self. New York : Pergamon, 1973, 205 s. 114. ZLATARIC, B.: Krivično pravo. Opci dio. Zagreb : Informator, 1970, 108 s. 115. NIE H. Norman : SPSS (Sta tistical Packstge for thè Social Sciences) Me Graw.JIill 1975 116. GOLDBERGER, S. Arthur: Econometrie Theory, John Wiley, New York 1964» LL.L |4j£p ! YPSA-SAIiKIS. ZA »VPL32J3M3» d(<5> 11) Kan aivo dajanje (v katerega so vpleta) G 2 ) Vpletenih, \ 1» 2, 3, 4, 5 s y p) Spoi možici ženski ..■i' 8 4 ) Poznan O •k AO A Z storilcu. žrtvi obema nepoznan drugo A 8 G) Opis prispevka K !S ^ |'6 ) Deloval v korist storilca 'žrtve za nobenega, ampak sano bil oam prizadet A^ 7) Karava koristi •materialna psihična (moralna) drugadna ASU) ! Kadin vpletenoatl I m a) Skoda ta S. 4 |lo ) -4' b 9 ^ A -, \ ^ m-V* j materialna1 te lo a na psihidna politična kršeno pravico drugo Ukrop da (kalečoa) 0 no \-l ) 3 odatai poda tleli £> J/a in. c «.* ,'n G / vi A A . Ad £ D Kodeks 1, 2, 3 Zaporedna številka enote Ljubljana - Višje sodišče; 1-184 (1979), 185-331 (i960), 532-502 (1981) Celje - Višje sodišče; 503-527 (1979),. 5.28-553 (i960), 554-572 (1931) Vprašanje ' 1 4,5 Vrsta kaznivega dejanja - Umor (ali poskus), uboj na mah, povzročitev smrti iz malomarnosti 01 - Posebno huda.in huda telesna poškodba 02 - Lahka telesna poškodba 03 - Ostala k.d. zoper življenje in telo (6!.pogl.) (ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru, sodelovanje pri pretepu, nedovoljena prekinitev nosečnosti) 04 - Kršitev nedotakljivosti stanovanja (7 pogl.) 05 - Druga kazniva dejanja zoper pravice in svobošči- ne občana (grdo ravnanje, ogrožanje varnosti, protipraven odvzem prostosti) 06 - K.d. zoper zakonsko zvezo in mladino (10 pogl.) (neplačevanje preživnine, zanemarjanje mladoletne osebe in grdo ravnanje, odvzem mladoletne osebe) 07 - Posilstvo OS - Razžalitev 09 - Druga kazniva dejanja zoper čast in'dobro ime (12 pogl.) (žaljiva obdolžitev, obrekovanje, opravljanje) 10 - Poneverba H - Grabež 12 - Zloraba položaja ali pravic-odgovorne osebe 13 - Ponareditev ali uničenje poslovne listine 14 - Ostala k.d. zoper upravljanje družbenih sredstev in naravna bogastva (14 pogl.) (nevestno ravnanje z zaupanim premoženjem, nedovoljena trgovina, nevestno gospodarjenje, neupravičena uporaba, neupravičena uporaba dopolnilnega dela drugih oseb, gozdna tatvina, zatajitev davščin) 15 2 - Tatvina •L° - Vlom - Goljufija \ i8 - Poškodovanje tuje stvari " 19 - Nezakonita vselitev 20 - Ostala k.d. zoper družbeno premoženje (lo.pogl.) (zatajitev, rop, odvzem motornega vozila, o&eruštvo, prikrivanje, neupravičena uporaba) 21 - Nasilniško obnašanje 22 - Samovoljnost 23 - Preprečitev uradnega dejanja, uradni osebi 24 - Izdaja nekritega čeka 25 - IC.d. ogrožanja javnega prometa (21. pogl.) 25 - K.d. zoper splošno varnost ljudi in premoženja (20. pogl.) (onesnaževanje človekovega živijenskega okolja, poškodovanje ali uničenje javnih naprav) 27 - Vsa ostala kazniva dejanja (kriva ovadba, skrunitev groba, kupčevanje z zlatim denarjem in devizami, omogočanje bega-osebi, ki ji je bila vzeta prostost, dajanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja, napad na uradno osebo, kriva izpovedba, zakotno pisaštvo, povzročitev nevarnosti na delovišču, vzbujanje narodnostne, verske itd. nestrpnosti, dajanje prednosti kupcem, dajanje podkupnine, nezakonita preiskava, izsiljevanje izpovedbe, nedovoljen promet z mamili, goljufija v službi, igranje na srečo, neupravičeno posredovanje ali zastopanje v zunanjem, trgovinskem poslovanju. Vprašanje 2 6 Število vpletenih eden dva tri in več Vprašanje 3 7 Spol moški . ženski oboji Vprašanje 4 '8 Vpleteni je poznan storilcu žrtvi obema nepoznan 9 Kaj je vpleteni nasproti žrtvi zakonec, starši, družinski član sorodnik, svak v razmerju ljubezni ali spolnosti prijatelj (zaročenec) sosed, sostanovalec, sovaščan sodelavec znanec uradna oseba drugo neznanec 10 Pogostnost razmerij vpletenega z žrtvijo stalna občasna b.:ce z 1 2 3 1 2 5 1 2 3 4 1 2 4 5 6 7 8 9 x 1 2 3 11 Kaj je vpleteni nasproti storilca zakonec, starši, družinski član sorodnik, svak v razmerju ljubezni ali spolnosti .prijatelj (zaročenec) sosed, sostanovalec, 'sovaščan sodelavec znanec uradna oseba drugo neznanec 12 Pogostnost razmerij vpletenega s storilcem. stalna občasna brez Če pri K8 na šifri ni '3 (obema) se pri K 9-10 ali 11-12, ki niso mogli biti izpolnjeni, (ker vpleteni ni imel razmerij bodisi s storilcem bodisi z žrtvijo) -’šifrirajo z 0 Vprašanje 5 13 Kraj vpletanja stanovanje in hiša žrtve stanovanje ali hiša storilca stanovanje ali hiša vpletenega pri komurkoli od njih (izven hiše ali stanovanja) na delovnem mestu, pri delu ali v delovni organizaciji v gostinskem lokalu ali zraven na javnem kraju, na prostem, na cesti drugje (nedoločeno) 14 Alkoholiziranost (v dejanju) na katerikoli strani da ne X 2 3 4 5 S 7 8 9 x 1 2 3 1 2 3 4 5 6 7 8 1 0 / koristoljubnost, korist 1 spolnost, ljubosumnost 2 sovraštvo, maščevalnost, škodoželjnost privoščljivost, prepirljivost, nesoglasje, jeza 3 malomarnost pri delu, zlorabljanje pooblastil, nepremišljenost, neupoštevanje predpisov, samovoljnost, nesposobnost 4 uveljavljanje, nastopaštvo, tekmovalnost, ničemurnost, prešernost, iskanje prednosti, obramba, odklanjanje 5 drugo (tudi pozitivni motivi, pomoč,usluge) 5 Vprašanje 6 16 Vpleteni deloval v korist storilca 1 žrtve 2 zase 3 za svojo delovno organizacijo in druge institucionalizirane skupine 4 za nikogar 5 bil sam oškodovan 6 oškodovani drugi (individualno, skupinsko, institucionalno) 7 Vprašanje 7 17 Karava koristi materialna 1 psihična (moralna) 2 drugačna (pred pregonom, spolna) 3 ni koristi 0 Vprašanje 8 18 Hacin vpletenosti povzročitev preddeliktualnega stanja 1 pomoč 2 napeljevanje ' 3 sodelovanje - sostorilstvo - 4 1jubezensko-spolni vplivi 5 neustrezno opravljanje dolžnosti 6 kaznovalno - maščevalni posegi 7 drugo 8 -6- Vprasanje 9 19 _ Vrsta škode s kaznivim dejanjem materialna telesna psihična politična kršene pravice drugačna kombi na ci je 20 Zneski materialne šlco&e do 500 501 - 5000 5001 - 10000 10001 - 50000 50001 - 100000 nad 100001 neocenjena ali ni podatka Vprašanje 10 21 Sodni ukrep da ne 22 Vrsta ukrepa denarna kazen zaporna kazen - pogojno nepogojna zaporna kazen do 1 le ta nepogojna zaporna nad 1 leto drugo (zavrnjen obtožni predlog, dejanje obseženo z drugim postopkom, postopek ustavljen, umrl, oproščen ukrepa ni Dodatek 25 Dokumentacija • da ne 1 2 3 4 5 6 7 1 2 4 5 6 C G 1 2 3 4 5 C 1 IZVLEČEK (SINOPSIS) V razmerjih "kazenske dvojice" pogosto sodelujejo tudi drugi ljudje, ki različno prispevajo k nastanku posledice. To njihovo vlogo smo imenovali "vpletenost" in je lahko zelo pomembna za razvoj psihodinamike med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja oziroma za njun viktimološkl ciklus. Za raziskavo je pregledanih 6116 kazenskih sodb prve in druge stopnje in v njih ugotovljenih 572 dogodkov, pri katerih so bili udeleženi tudi vpleteni, ki so na pestre načine pripomogli bodisi k viktimizaciji, bodisi k storitvi kaznivega dejanja. "Vpleteni" se pojavljajo ne le pri personalizirani, marveč tudi pri drugi kriminaliteti, tako posamično kot skupinsko. Nanje naletimo pri primarni, sekundarni in terciarni viktimizaciji. Vanjo se vključujejo zaradi lastnih, skupinskih in tujih interesov, epizodno, to je slučajno, ali po dolgotrajnih razmerjih z obema ali z enim v "dvojici". Dogaja se, da vpleteni postajajo kasnejši storilci ali žrtve, ali pa tisti, ki bi sicer morali biti eden v "kazenski dvojici" postajajo "vpleteni" in so zaradi te^ nedosegljivi ali teže dosegljivi kazenskemu pravosodju. "Vpleteni" so napeljevalci, spodbujevalci, navdihovale!, pomočniki, organizatorji, itd. ter zlasti psihično in čustveno vplivajo na razmerje storilec/žrtev ali samo na enega izmed njiju. Tipološka klasifikacija "vpletenosti" upošteva: motivacije za vpletenost, oblike prispevkov, razmerja do kriminalnega para, itd. 2 Za raziskavo so uporabljeni: strukturna števila, metoda hi , faktorska analiza in navajanje primerov za razumevanje posameznih vlog in prispevkov. Z "vpletenimi" se odpira novo področje kriminologije, ki bi kdaj v prihodnosti lahko postala poleg viktimologije samostojna disciplina predvsem zaradi tega, ker obravnava kaznivo dejanje z zornega kota "kriminalne trojice" in bi ga imenovali inòùktologi.ia, kar utemeljuje študija. Raziskava prispeva k oblikovanju teoretičnih izhodišč za razvoj ustreznega novega znanja oziroma obrača pozornost kazenske reakcije in teoretičnega znanja tudi na pomen "tretjega" poleg sedanje "kazenske dvojice". sraopsls Die role of "thè involved" in victimo/crirainodynamics of a "criminal couple" In relations between a "criminal couple" there are often other people who are equally involved and vvhose contribution to the conseguence resulting from this invoivement is of various extent.Diis role,denoted as "involvement", can be very important for thè development of psychodynamica betvzeen the victim and thè offender,i.e. for thè rise of victimological cyclus. Por thè purpose of research,6116 judgements from thè criminal court proce-edings of the first and the second degree v/ere examined;it was found that there were 572 incidenta in vvhich bystanders were involved and contributed in various ways either to the victimization or to thè commission of crime. "The involved" do not participate only in crimes against persona but also in other types of criminality,be it as individuala,be it in group.Diey are found in primary,secondary and tertiary victimization.They are involved in crimes from personal interests,group or someone else's intereats,either episodically,i.e.,occasionally or after long-standing relationships with one or both v/ithin the "couple".It may happen that "the involved" later become one of thè offenderà or victims,or conversely,those who are otherwise expe-cted to be one of thè"criminal" couple become "the involved" and for this reason escape thè criminal justice or are at least very hard to prosecute. "Die involved" are procurerà,instigators,helpers,accomplices,organizatora, etc. and exert,according to their role a certain influence-less physical than mental and emotional-on thè relationship between thè offender and the victim or influence only one in the couple. Typological classification of "involvement" takes into considerationimotivation for involvement,types of involvement,relationships toward thè criminal couple,etc. Por the purpose of research,the following methodology was applied: štructure 2 numbers,chi method,factor analysis,and quotations of cases for a better understanding of particular roles and contributions. With research on "the involved" there is a new field of criminology opening up which could become in thè future,besides victimiology,an independent discipline ,called inductology.notably due to the fact that it deals with the criminal offence from thè viewpoint'of a criminal "tryad".Diis research Project contributes to the conception of theoretical approches and to the development of thè new knowledge as well as it focuses attention of criminal justice reaction and theoretical conceptions,besides to thè present criminal couple, also to the importance of "the third person". o™**,™™*,, * " • NAVODILA ZA TEHNIČNO OPREMO PROGRAMSKEGA SKLOPA’ ' ./ . .V- obr RSS4-5/È2' 1. Naslov URP/R? .ZlBSB. |f..EŠSEB'5^E.??£".................Šifra _ TOP «.f«t. . ; 1 , « ; ' ■ . v* i • ; ' , .............................,,,,,,........................ r, , ; / | .. . . •#. 2. Naslov programskega sklopa '.. .....'.v..........Šifra programskega -, sklopa • RAZISKOVANJE.DEVIANTNOSTI M SLOVENSKEM *, •', ! I 0203504 • .'.'y V;. . . .............................................................(.............. * 1 1 3. Izvajalec (RO) A'SKKE'S??...«................ ‘...i...........:....i... ' 4. Koordinator (ime in priimek osebe, odgovorne za koordinacijo programskega sklopa v RO) ‘ . 'i.. .... .... .......................... * 5. Sodelavci (raziskovalci) .. fcvoon.&?!»». SiSf.T?. *!?“ *“»? !, V . $ Vodopivec Katja , ' 6. Predmetna oznaka: kriminologija,, viktimologija, kriminalna1 po- desknptorji ah ključne besede ali gesla...................................» • • • .. lirika,t socializacija^ kf zenski> postopek..........;.......'................ Če ima programski sklop tematske sklope, se točki 5 in 6 razčlenita m se za vsak tematski sklop navede: — naslov tematskega sklopa RAZISKOVANJE DEVIANTNOSTI NA SLOVENSKEM — nosilec (projekt ) — sodelavci (raziskovalci) glej točko 5 zgoraj FINANCERJI: RSS 3,438.506,00 din . _ DRUGI .V. . . DIN • ' ' Op. Poročilo sc nanaša na sredstva RSS — celotna sredstva (ustrezno podčrtaj) Datum: Ljubljana, dne 10.12.1984 Podpis koordinatorja programskega sklopa mag.Drago Zajc Podpis individualnega poslovodnega organa prof.dr\ Jan^z Pečar P ©-<= ■=• -v DRUG-A STRAH POROČILA NAVODILA ZA TEHHIČHO OPREMO obr RS3-4-5/82 • KAZALO (navaja naslove vsebinsko zaključenih delov letnega poročila-- naslove tematskih sklopov) a. Sistemska analiza kazenskega in predkazenskega postopka b. 'Vloga vpletenih v viktimo/kriminodinamiki kazenske dvojice c. Družbeno psihološki procesi socializacije z vedenjskimi normami (formalnimi in neformalnimi) d. Kazenskopravno varstvo socialistične samoupravne družbene ureditve SPRJ in njene varnosti (Politična kriminaliteta) e. Otrok in mladoletnik kot žrtev in kot objekt kazenskopravnega varstva. NAVODILA ZA TEHNIČNO OPREMO obr. RSS-4-5/82 IZVLEČEK V tematskem sklopu "Raziskovanje deviantnosti na Slovenskem" je bilo leta 1984 pet nalog, med katerimi sta dve končani in sicer: "Sistemska analiza kazenskega in predkazenSkega postopka" ter "Vloga vpletenih v viktimo/kriminodinamiki kazenske dvojice". Ostale tri raziskave se nadaljujejo kot naslednja faza iz prejšnjega leta. Raziskave obravnavajo deviantne pojave in mehanizme za njihovo omejevanje predvsem s kriminoloških, socialnopsiholoških in kriminalnopolitionih izhodišč. Kljub fundamentalni zasnovi so tudi empirično naravnane in uporabljene za spreminjanje prakse. SINOPSIS In a frame of. thematic research project "Research of Devianoe in Slovenia" thè re vre re fi ve studi e s in 1984; tv/o among them v/e re fini shed by thè end of this year, thère are : "System Analysis of Criminal and Pretrial Procedure" and "A Role of thè Involved in Vietimo-criminodynamics of a Criminal Couple". Eie remaining three research studies bave been continued from thè previous year and consist thè next phase of research. The se studies deal v/ith deviant phenomena and mechanisms of their limitation, notably from criminologie, sociopsychologic and criminal policy viewpoints. In spite of their fundamental research conception, they are also empirically oriented and applied to ebange thè existing practice. Č3TRIA STRAN POROČILA NAVODILA ZA TEHNIČNO OPREMO obr. RS5-4-5/S2 BIBLIOGRAFIJA za leto 1984 LJUBO EAVCON Nekatera pravno teoretična vprašanja kazenskopravnega varstva socialistične samoupravne družbene ureditve SPRJ in njene varnosti. V: Uveljavljanje pravic delavcev in občanov z vidika pravnih in z njimi povezanih znanosti. Ljubljana, Komunist 1983, s. 146-164. Svoboda obveščanja (publicistike) in njene omejitve. Ziherlovi dnevi: Krizni pojavi. Ljubljana, Knjižnica PSPN 1983, s. 611-620. Varnost cestnega prometa. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 53/1984 št. 1, s. 3-16. Pregled razvoja in problemov kazenskopravnih znanosti na Slovenskem. Posvetovanje : Stanje in razvoj družbenih znanosti na Slovenskem. Ljubljana, SAZU, Univerza Edvarda Kardelja in PSPN - Raziskovalni institut 1984, 22 s. Kriminalnopolitična in kazenskopravna izhodišča za delo svetovalcev pri pogojni obsodbi in v okviru postpenalne pomoči. Penološki bilten, Ljubljana 2/1984, št. 2, s. 180-194. Okrogla miza: "Vpliv raziskav na dosedanjo kazensko zakonodajo". V: Zakonodaja in samoupravna normativna aktivnost. Ljubljana, Marksistični center Pravne fakultete Univerze Edvarda Kardelja 1984, s. 210-214. Dejavniki varnosti cestnega prometa in vloga kaznovalne represije. Seminar: Izvajanje zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Izola 10. - 12. maja 1984. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti 1984, 8 s. Ugotovitve, stališča in priporočila. Seminar: Izvajanje zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Izola 10.-12. maja 1984. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo 1984, 19 s. Kazenski zakon SER Jugoslavije s pojasnili, sodno prakso in literaturo. Ljubljana, ČZ Uradni list SR Slovenije 1984. Skupaj s P. Kobe, I. Bele, A. Čelih (i, II, V, X, XI, XII, XIII, XV, XVI, XXI, XXIII in XXIV poglavje, ter i končna redakcija). Mednarodno gibanje za reformo kriminalne politike-trideset let pozneje. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 3, s. 278-282. Problemi i dileme naše kriminalne politike u doba ekonomske i socialno- • političke krize. 22. posvetovanje zveze društev za kazensko pravo in kriminologijo, Herceg Novi 25.-27. novembra 1984. Beograd, Savez ud rušenja za krivično pravo i kriminologiju Jugoslavije 1984, 28 s. Problemi in dileme kriminalne politike v družbeni krizi. Naši razgledi, Ljubljana 33/1984, št. 20, s. 576-577 in 33/1984 št. 21, s. 606-608. ERANCI "BRINO' Kazenski zavod kot terapevtsko okolje. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 34/1983 št. 4, s. 319-331. Predvidevanje razvoja nekaterih deviantnih pojavov v Sloveniji do leta 2000. Socialno delo, Ljubljana 22/1983, št. 3t4, s. 47-66. Odprta vprašanja sodelovanja različnih strokovnih služb pri izvrševanju zavodskih ukrepov. Socialno delo, Ljubljana 23/1984, št. 1, s, 29-34. Stališča in pričakovanja oseb na prestajanju kazni zapora do različnih življenjskih težav po odpustu na prostost. Seminar: Svetovanje v okviru pogojne obsodbe in postpenalne pomoči. Ljubljana, februar 1984. Ljubljana, Višja šola za socialne delavce 1984, s, 1-18. : Stališča oseb na prestajanju’ kazni zapora do različnih življenjskih težav po odpustu na prostost in njihova pričakovanja. Penološki bilten, Ljubljana 2/1984, št. 2, s. 76-95. Janez Rugelj : Uspešna pot. Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih Sesia s iim. poro čila ' I ' ' : : vj Obsojenčeva percepcija delavcev kazenskega zavoda. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 3, s, 224—235• PETER KOBE Aktualna vprašanja varstva človekovih pravic in svoboščin v kazenskem pravu. V: Uveljavljanje pravic delavcev in občanov z vidika pravnih in z njimi povezanih znanosti. Ljubljana, Komunist 1983, s. 124-145. Novosti zakona o prekrških, ki se nanašajo na vprašanja postopka (uvodni referat). Pravosodni bilten, Ljubijaja 3/1984, št. 1, s. 9-25. Ustna obtožba na glavni obravnavi za kaznivo dejanje krive ovadbe po 209. členu in krive izpovedbe priče ali izvedenca po 210. členu KZ SR Slovenije. Pravosodni bilten, Ljubljana 5/1984, št. 1, s. 53-61. Meka pitanja veštačenja telesnih povreda i utvrdivanje uzroka smrti. Maša zakonitost, Zagreb 38/1984, št. 3, s. 301-309. Marginalije uz članak "Ispitivanje osnova sticanja deviza na deviznom računu gradana". Pravni život, Beograd 34/1984, št. 6-7, s. 705-710. Okrogla miza: "Pomen primerjalnega kazenskega prava za zakonodajo". V: Zakonodajna in samoupravna normativna aktivnost. Ljubljana, Marksistični center Pravne fakultete Univerze Edvarda Kardelja 1984, 6, 305-209. Kazenski zakon SPR Jugoslavije s pojasnili, sodno prakso in literaturo, Ljubljana, ČZ Uradni list SR Slovenije 1984. Skupaj z L. Bavconom, I. Beletom in A. Selih (XVI in XVIII poglavje). Predkazenski postopek in njegov pomen za uvedbo in potek kazenskega postopka. Seminar za sodnike, javne tožilce in delavce organov za notranje zadeve, Strunjan 15i-17. novembra 1984, 8 s. Eazgraničenje činjeničnih i pravnih pitanja i njegovo značenje za uredenje redovnih pravnih lekova u krivičnem procesnem pravu. Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu 34/1984, št. 1-2, s. 37-52. sedma strah poročila DARKO MAVER Kaznovalna politika sodnikov za prekrške za prekrške v cestnem prometu. Seminar: Izvajanje zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Izola 10, - 12. maja 1984. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti 1984, 20 s. Sovjetska kriminalistika : Pogled od zunaj. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 2, s. 194-201. Vloga ustvarjalnega mišljenja pri reševanju kriminalističnih problemov. Revija za kriminalistiko in kriminollgijo, Ljubljana 34/1984, št. 3, s. 213-223. Vlado Vodinelic: Kriminalistika. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 3» s, 252-253. ZORAH PAVLOVIČ i ! 1 "Presežena vrednost" pri uvajanju prostovoljnega sodelavca v socialno delo. Socialno delo, Ljubljana 22/1983, št. 3-4, s. 67-86. Gostilničar: Seminar: Formalne in neformalne oblike reševanja mladinske odklonskosti, Ljubljana 6. aprila 1984. Ljubljana, Višja šola za socialne delavce 1984, 6 s. ' Ali mladim nasilje na filmu škoduje? Ekran, Ljubljana 21/1934, št. 9, s. 8-11. (Skupaj z B. Deklevom). Posvetovanje psihologov SR Slovenije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 1, s. 91-94. Kazensko pravo in paradigma devetnajstega stoletja-Zmagoslavje psihološke ga individualizma v "obdobju oblikovanja". Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št, 2, s. 182-187. OSMA ST PAI! PO ROČ m ' * JA 1TBZ PEČAR | • ' (l'Te)zadovoljstvo z delom in alienaci ja v nadzorstvu. Anthropos, Ljubljana 1933, st. 3-4, s. 383-399. I,'arx in Engels o kriminaliteti in nadzorstvu (ter "marksizem11 v teoriji kriminologije). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 34/1983, št. 4, s. 289-309. ’ i ' \ '' ' Predgovor. V: Ciril Žerjav: Kriminalistika. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983, s. ' j "Priložnost" v kriminologiji (in viktimologiji).• Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št, 1, s. 32-42. Pričakovanja o poravnalnih svetih. Delo, sobotna priloga, Ljubljana 7. aprila 1984, s. 23. Posredovanje v družinskih' krizah (sporih in nasilju). Varnost - strokovni bilten, Ljubljana 3/1984, št. 3-4, s. 93-105. Viktimizacija družine. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 2, s. 135-150. Helmut Kury : PrSvention abweichenden Verhaltens-Ma ssnahmen der Verbeugung und ITachbetreuung (Preprečevanje odklonskega vedenja - ukrepi zatiranja in kasnejše pomoči). Revija za kriminalistiko.in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 2, s. 180-182. • žrtve nasilja med zakonci. Teorija in praksa, Ljubljana 21/1984, št. 9, s. 912-930. Okrogla miza ; "Vpliv kazenske zakonodaje na družbeno prakso". V: Zakonodajna in samoupravna normativna, aktivnost. Ljubljana, Marksistični center Pravne fakultete Univ.erze Edvarda Kardelja 1984, s. 214-217. Okrogla miza: "Javnomnenjska raziskava o tatvinah v samopostrežnih prodajalnah". V: Zakonodajna in samoupravna aktivnost. Ljubljana, Marksistični center Pravne fakultete Univerze Edvarda Kardelja v DEVETA. SIRA.IT POROČILA ' ! ' . : Deviantnost nad ženskami kot ovira za emancipacijo. V: Ziherlovi dnevi: Emancipacija v jugoslovanski družbi-protislovja in problemi. Ljubljana,■ Knjižnica FSPN 1984, s. 448-459. "Ugled" (formalnega družbenega) nadzorstva. Revija za kriminalistiko in kriminologijo 35/1984, št. 3, s.. 236-251. P j) Problemi nadzorovanja vedenja kot sredstvo za utrjevanje vrednot (nekaj vprašanj). V: Varnostne in samozaščitne izkušnje N03 gibanja pri graditvi j in razvoju sistema družbene samozaščite in nekatera teoretična ter praktič- • ■j • na vprašanja naše varnosti danes. Ljubljana, Višja šola za notranje zadeve j 1984, s. 33-53. • 1 i ii 1 1 i alemka Selih 1 . . ! Nekatere značilnosti novega republiškega zakona o prekrških. V: Predpisi o prekrških. Ljubljana ČZ Uradni list SR Slovenije 1984, s. 11-43. Nekatere značilnosti zakona o prekrških. Pravosodni bilten, Ljubljana 4/1983, št. 3, s. 9-19. Družbeni in pravni vidiki obravnavanja otrok in mladostnikov z motnjami i v vedenju in osebnosti. V: Teorija in praksa vzgoje, izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja otrok, mladostnikov in odraslih z motnjami' v telesnem in duševnem razvoju. Zbornik posveta. Ljubljana, Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja 1983, a. 105-117. Problematika prekrškov. Pravosodni bilten, Ljubljana 5/1984, št. 1, s. 1-2, s. 19-48. ' Deveti mednarodni kriminološki kongres (Dunaj, 25. - 30.9.1983). Revija 1 za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 1, s. 77-84 (Skupaj z K. Vodopivec). Vzgojni zavodi - stanje in perspektive. Socialno delo, Ljubljana 23/1984, Št. 1, s. 1-17.(Skupaj z V. Skalarjem). : , j Okrogla miza: "Javnomnenjske raziskave in kazenska zakonodaja". V: Zakonodajna in samoupravna normativna aktivnost. Ljubljana, Marksistični DESETA SIRIE POROČILA Kazenski zakon SER Jugoslavije s pojasnili, sodno prakso in literaturo. Ljubljana, ČZ Uradni list SR Slovenije 1984. Skupaj z L. Bavconom, I. Beletom, P. Kobetom. (lil. IV, VI, Vili, IX. XVII in XXII poglavje). Stališča in zaključki s posvetovanja "Odprta vprašanja sodelovanja različnih strokovnih služb pri izvrševanju zavodskih ukrepov". Izola, 23. - 25.2.1984. Redakcija stališč in zaključkov. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti 1984. Tudi v Ptičkih brez gnezda, Ljubljana 9/1984, št. 20, s. 65-113» Kaznena represija u oblasti disciplinskih prestupa i prekršaja. Saveto-vanje Saveza udruženja za krivično pravo i kriminologiju Jugoslavije, Herceg Uovi 25. - 27» novembra 1984. Beograd, Savez udruženja za krivično pravo i kriminologiju Jugoslavije 1984, 17 s, KATJA VODOPIVEC Criminological Diagnosis in Iugoslavia. V: Criminoiogica1 Diagnosis: An International Perspectìve, Volume II. Edited by Branco Ferracuti and Marvin E. Wolfgang. Lexington, D.C, Heath and Company 1983, s.449-526. I Procesi i perspektive krivičnog pravosuda u svetu u razvoju. Jugoslovanska revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd 21/1983, št. lr2, s. 237-241. (iTe)učinkovitost prevzgoje v zaporih. Delo, sobotna priloga, 18. februarja 1984, s. 23. I Deveti mednarodni kriminološki kongres (Dunaj, 25. - 30.1983). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 35/1984, št. 1, s.77-84. (Skupaj z A. Selih). Okrogla miza: "Zakonodaja in družbena praksa". V: Zakonodajna in samoupravna normativna aktivnost. Ljubljana, Marksistični center Pravne fakultete Univerze Edvarda Kardelja;1984, s. 197-198, s. 218. Stanje, dileme in možnosti razvoja kriminologije v Sloveniji. Posvetovanje : Stanje in razvoj družbenih znanosti na Slovenskem. Ljubljana, S1Z21—Tfai-deHa v Li ubi nani in ESPX - Raziskovalni EHAJSTA STEA.II POROČILA Helmut Kury ; Metodisohe Probleme der Behandlungsforschung-insbesondere in der Sozialtherapie (Metodični problemi raziskovanja socialnoterapevt skega obravnavanja delinkventov). Revija za kriminalistiko in kriminolo gijo, Ljubljana 35/1934, št. 3, s. 276-277. Doprinos profesora Bayera histeriji i sociologiji Krivičnog prava. Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, Zagreb 34/1984, št. 1-2, s. 19-28.