6LA $119 I N pfcVtlfcf PROTlKOrtV/VljTltN Ihf £ Ql\CC V LETO IX. I VlSBj ŠTEV. 4 Interes General Concesion 4848 Župnijska cerkev v Dobrepolju poleg katere stoji naj večji spomenik v Sloveniji v prvi svetovni vojni padlim dobrepoljskim možem in fantom. Spomenik je postavil tedanji župnik č. g. Merkun s podporo svojih faranov in je delo kiparja Fr. Kralja. Vstajenje F. GR., U.S.A. k Velika noč. praznik Vstajenja Gospodovega je zopet okoli. Nehote ob takih praznikih misli romajo proč, daleč nazaj v našo lepo Slovenijo. Pred oči stopajo vsi veseli dogodki, naše lepe šege in navade, pred nas stopa tudi vse prestano trpljenje in žalost. Ali je res mogoče, da je že poteklo 17 let, odkar je našemu malemu narodu bila odvzeta svoboda in odkar je narod bil vkovan v teške okove suženjstva po raznih tiranih. Dolg je ta veliki teden trpljenja, dolg posebno še zato, ker je upanje na vstajenje tako skrivnostno zavito v meglo in negotovost. Vsa ta leta jc narod krvavel in ječal vse do leta 1945, ko je svit svobode že bil na obzorju in je upanje na vstajenje bilo tako blizu. Prišlo pa je novo, še strašnejše razočaranje; v masah je padal cvet naroda, še glasneje so zajokale slovenske matere in novi tiran je še trdneje uklenil ubogi narod v novo suženjstvo. Okovi se zajedajo v meso in dušo tega naroda, ki še vedno ječi in upa, da bo prišel čas, ko bo zasijala svoboda — prišla Velika nedelja po tako strašnem in dolgem trpljenju. Protikomunistični borci, Slovenci v svobodne svetu ne pojdimo brezbrižno na to Veliko noč mimo vsega, kar se je in se še dogaja doma. Poglobimo se v svoje duše in sklenimo, da storimo vse, kar je v naši moči, da dokažemo trpinom v domovini, da niso pozabljeni, da niso osamljeni, temveč da z njimi sočustvujemo in smo pripravljeni storiti vse, kar je v naših bornih močeh, da boš naš narod zopet svoboden, da se bodo zopet vile veličastne procesije po ulicah naših mest in naših belih cestah po poljih. Vstanimo iz spanja otopelosti in razdvojenosti, združimo se v mogočno in enotno protikomunistično skupnost, ki bo dala našim sobratom novega upanja, tiranom pa povedala, da Slovenci v svobodnem svetu še živimo in da naš boj ne bo končan, dokler je narod pod njihovim okovom. Vstanimo, bratje, odstranimo vse ovire, ki nas morda raz-dvojujejo. Vrzimo proč vse zapreke med nami in iz srca si voščimo veselo Alelujo, spominjajoč se naših mrtvih bratov in naših trpinov, kateri ne smejo biti pozabljeni. Skupno prosimo vstalega Zveličarja, da že skoro nakloni vstajenje našemu tako Preganjanemu in razočaranemu narodu in vstajenje v srcih vseh Slovencev v begunstvu, katero naj nas poveže v nerazdvojljivo enoto, v upanje našim rojakom in v spomin našim žrtvam! Spoštujmo zaslužne može! K. ŠKULJ, Argentina Vsakdanja je ta beseda, vendar ima zares globlji pomen tudi v današnjih dneh, ko spoštovanje preteklega tako malo pomenja. Zato posvetimo naše misli zaslužnemu slovenskemu možu, katerega 40-letni spomin smrti smo nedavno obhajali. Dr. Janez Evangelist Krek. Njemu je slovenski narod silno veliko dolžan za njegova velika dela, a največ za vzgojo slovenske mladine. Kdor ga je poslušal v letih prerojenja slovenskega ljudstva, s kakšnim ognjem je obdeloval vprašanje mladinska vzgoje, ni mogel ostati mlačen. Dr. Krek je prirejal po vsej domovini mladinska zborovanja in kakor je prišel Belokranjec na Gorenjsko, si dobil Gorenjca v Belokrajini in na Notranjskem in drugje na Krekovih shodih. Za mlade ljudi je bil dr. Krek privlačna sila, ki se ni dala premagati. Poslušal sem ga, ko si je stavil vprašanje, zakaj je mlad človek tako pripraven, zrel, dober za narodna dela! Takole je odgovoril. Mlad fant nič ne vpraša, koliko stane denarja ali truda, da je le dosegljiv ideal. Ne računa drugi dan dinarjev, ki jih je porabil za kako daljše zborovanje, ali koliko časa je zgubil, njemu gre vse v račun, pa križ čez stroške in trud. Odtod so bile njive, gmajne, travniki polni mladih delavcev, ki so kopali temelje za društvene domove. Kosali so se, kdo bo več z delom prispeval. In to seme je padalo na dobra tla in na dolgo setev. Živo sc spominjam, ko smo ustanavljali Vaške straža! Nalašč sem včasih omenil fantom. Bb treba stanovanja, — e pa to ni najvažnejše, so me zavrnili. Pa obleke — zato se že poskrbi — je bil odsekan odgovor fantov. Pa plače bi bilo treba, zakaj bi se zastonj mučili! To je pa naravnost razkačilo naše fante, češ radi bi ga poznali, kdo bi pri takem delu še plačilo terjal. Pušk, municije nam je treba, vse drugo ni najvažnejše. To je odgovor na toliko vprašanj in razmišljanj, kako je bilo mogoče iz nič poklicati tako junaštvo za neminljivo slavo! To je očetova dediščina, ki mora iz roda v rod v stoletja To uspeva sicer v spremenjenih razmerah, toda bistvo je isto. Dr. Krek je varoval mladinske organizacije kot punčico očesa. Zato je svaril pred nevarnostmi, ki jim prete. To so nergači, tako je dr. Krek poudarjal; ljudje, ki pridejo v organizacijo, postanejo morda člani, a nikdar ne postanejo marljivi in zvesti delavci v njej, marveč s svojim godrnjanjem, neprestanim kritiziranjem, omalovaževanjem vsega, kar se dela, so strupeni razdiralci. Ubijajo ugled vodstva, pre- griznejo vsako dobro navodilo, odbijajo druge od društva! Če pa nje postavijo na važnejše mesto, pa vse spridijo in skvarijo! Pred temi nergači je Krek svaril kot pred zajedalci v telesu organizacije. Nergačev dr. Krek ni mogel v nobenem delovanju! Skušnja je pokazala, kako prav je imel... Proučujmo delo tega velikega slovenskegp narodnega vzgojitelja, učitelja, voditelja in največjega prijatelja slovenske mladine, kateri je ustvaril našemu narodu trajne temelje zdravega razvoja po načelih večnega krščanstva! — Slava dr. Kreku! SIMBOL SLOVENSKE BITNOSTI ALBIN MAGISTER ml. (Nagovor ob blagoslovitvi prapora Društva bivših slovenskih borcev v Argentini, v nedeljo, dne lli. februarja 1958) Kdor bi mislil, da smo v cvetnem maju in v žitnem juniju tisoč devetstopetinštiridesetega leta, ko so naši izdani bataljonj izkrvaveli na oltarju svobode — za svobodo slovenskega naroda in vsega sveta — naredili križ čez našo usodo in se pod težo nezasluženega poraza predali obupu in malodušju, bi se bridko motil. Kes so morda marsikomu izmed nas ušle iz ust trpke besede navidezne in dokončne predaje, češ, naj gre kamor hoče, naj srce se navriska in izjoče, kaj meni mar! Odslej naprej sam zase bom živel! Res je morda kdo v hipni nedopovedljivi žalosti za mrtvimi borci *i!ii prijatelji, razočaran nad trenutnim izidom, mislil in rekel tako. A vendar so bile to le besede tolažbe in samoprevare. Srce pa je šlo svojo pot. Kajti ni ga nied nami, ki ne bi nosil globoko v sebi, v vsem svojem mišljenju in čustvovanju vtisnjenih slovesnosvetih besed velikega pesnika slovenske usode: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlih soncem sužnji dnovi! Vsa človeška zgodovina od začetka do kraja, od zibeli do groba, kakor je trdil že sveti Avguštin, poteka v znamenju borbe dveh taborov: v enem so sinovi luči, za drugega se bore otroci temč; ali, kakor stoji zapisano na drugem mestu: na eni strani so otroci svobodne, otroci sužnje pa so drugi. Svoboda pa je tisti največji naravni dar božji, ki je za ene zanesljivo znamenje ob poti, za druge pa gladki kamen spotike. »Domobranci, legijonarji svojo zemljo ljubijo," so vedele povedati bo samo spomin na lepa zvočno govorico, ampak vsakdanja pobuda in obstanka na svoji slovenski zemlji, kjer so naši očetje in matere pustili sadove svojega dela, zato bivši borci dvigamo tale prapor. Naj jim ne strumne vrste prekaljenih bataljonov, utrujenih in prašnih od neprestanih pohodov, a neizprosno zvestih, zvestih do smrti idealu Svobode, svobode, ki je ena sama, nerazdružna, nedeljiva, verska, narodna, osebna. „Kaj jim mar je smrt, da je le sovrag naš strt," pričajo njih danes že bele kosti, potrjujoče resničnost tistega stiha: manj strašna noč je v črne zemlje krili... V imenu svobode danes ponovno dvigamo svojo neoskrunjeno zastavo, slovenski prapor slovenskih borcev, borcev, za večnovredne življenjske ideale danes, včeraj in vekomaj. Kajti vemo in se zavedamo: bele naše so ideje, lepe sinje so naše uniforme, rdeča nam prelita kri. S to tradicijo živimo, v njej se gibljemo in smo. Ponosno se oziraje na prehojeno pot — naš križev pot — danes z zadoščenjem ugotavljamo pravilnost svoje poti. Iztrgani po lastni volji iz zemlje, kjer je skorajda vsakdo izmed nas pustil kos krvavečega srca, smo ohranili dostojanstvo človeka in pod svetlim soncem uživamo prostost svobodnih ljudi, kupljeno s krvjo naših mrtvih. Naj ne pozabi mladina, ki danes stoji ob praporu svojih očetov, da so tisoči umirali v rani mladosti ali v zrelih letih, da mi danes moremo živeti srečnejše dni. Naj ve, da so danes med nami ljudje, katerih leta ne poznajo diugega kot dolge kilometrske marše v mrazu ali vročini, neprespane noči, neskončnost samotnih in gladilih ur, prestanih v zaporih ali koncentracijskih taboriščih, nenehoma izpostavljena duševnim pretresljajem in telesnim bolečinam. Fantje in dekleta: če je bilo nam prihranjeno živeti v deželi, ki je in ostane naš up in naša bolečina, in kjer danes po besedah pesnika »hlapci cviilijo ponižno kakor psi", vedimo, da nam dar ta ni bil podarjem, marveč s krvjo in znojem priborjen. Zato se danes vsi skupaj, stari in mladi, ob bojevniškem praporu, ki ga blagoslavljamo, znova povežimo »v enoto, v kamenito gmoto", skupaj s preživelimi borci iz Rupnikovega, Cofovega, Križevega in Me-ničaninovega bataljona, s fanti Vaških straž in Gorenjskih domobrancev, s četniki iz Grčaric in junaki iz Turjaka ter veterani — kolikor jih je še — iiz štajerskega bataljona, in z vsemi borci zadnje svetovne vojne, katerim je bil ideal slovenstva in krščanske kulture vedno drag. Naj se v okrilju belo-modro-rdeče trobojnice še vnaprej zbirajo sinovi in hčere izkrvavelega naroda, svesti si velikih resnic, za katere je vredno živeti in častno umreti. Res je, marsikatere stvari, ki nas ločijo, a naša težka in slavna preteklost je tista, ki nas druži. Da se naši potomci nikdar ne bi odrekli pravic, ki jih imajo do stvarnost, da bomo iz mladih ust poslušali kleno govorjenje in drag izraz, zato ga danes dvigujemo. Kajti ni okolje, kit človeka naredi, če človek noče. Da bi med nami imeli več ljudi, ki si okolje podrede, simbol slovenske bitnosti pozdravljamo. Da bomo vsi, ki smo in ki še pridejo za nami, v tem tujem kraju, ki pozna druge običaje in ima drugačen pogled na svet, ohranili pristnost naše slovenske biti. Da bodo sinovi spoštovali spomine, ki vežejo starše na dom in bodo potomci slovenskih beguncev ponosni na junaške epopeje svojih prednikov, se ob slovenskih barvah danes zbiramo. Da bodo šla iz roda v rod slovenska izročila in bo ostala živa tista vez, ki nas priklepa na deželo pod Triglavom, blagoslavljamo ta prapor. In Bog nam daj ,,dočakat' dan“, ko se bomo mogli pohvaliti z besedami v Grahovem zgorelega domobranca, rekoč ,,kako dom& je dobro in lepo, vsi dnevi nosijo klobuk po strani" in zavriskati na zemlji naših dedov ter napiti z nesmrtnimi verzi slovenske ..Zdravljice": Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! RESNIČNO DOŽIVETJE VELIKE NOČI, Z NEOMAJNO VERO IN TRDNIM UPANJEM V VSTAJENJE SVOBODE IN PRAVICE NAŠE DOMOVINE VOŠČI VSEM SOBORCEM PRIJATELJEM NA TUJEM TER TER ZASUŽNJENIM BRATOM DOMA ZVEZA SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV KURAT JOŽE ŠOLAR V. LEVSTIK, Rim V ,.Vestniku" št. 2 je pisec A. T., Južna Amerika, posvetil Članek mučenemu domobranskemu kuratu Jožetu Šolarju. Piscu sem hvaležen, kakor tudi ostali še živeči domobranci, ki se tako pogosto spominja in opisuje v ,.Vestniku" naše kurate. Kot dodatek k zgodovini mučenega J. Šolarja bi pripomnil sledeče: Kurat J. Šolar je vršil svoje dolžnosti v VI. udarnem velikolaškem bataljonu pod poveljstvom stotnika F. Gruma. Med nami domobranci je bil zelo priljubljen, ter je užival globoko spoštovanje. Delil je skupaj z nami vse napore neprestanih pohodov, borb v mrazu, snegu, dežju in vročini. Nikdar ni bil tako utrujen, da ne bi vzel v roke rožnega venca in molil. Vedno je poiskal priložnost in pritegnil k molitvi tudi fante. Za ujete ali ranjene partizane je imel vedno dobro besedo, ter jim vedno odstopil svoj delež v hrani. Pogosto je za njih prosil z izgovorom, da so bili zapeljani. Da, celo svojo deko jim je odstopil ponoči, ko je bataljon na položajih počival. Z bataljonom se je tudi umaknil v Vetrinje, odkoder je bil s slednjim izročen po Angležih naPliberku partizanom dne 28. maja 1945. Usoda naju je čez dva dni spet združila v šoli v Slovenjem Gradcu skupaj z ostalimi vrnjenimi domobranci, kjer smo okušali partizanski bič. Bodril je fante in celo prosil komunista, naj ne pretepa komaj 17 let starega domobranca. Zvečer, ko se je stemnilo v sobi in so se komunisti utrudili pretepavati nas, je potegnil iz žepa svoje orožje — rožni venec — in začel moliti. Poltiho smo mu odgovarjali. Po molitvi je podelil vsem odvezo in blagoslov. Še nikdar prej v življenju nismo tako občutili moči te molitve kakor prav takrat. Marsikateremu junaku so polzele solze, ko je videl suho postavo kurata J. Šolarja, ko je razprostrl svoje roke k blagoslovu, kakor da bi nas hotel vse objeti ter obvarovati pred najhujšim. Drugi dan je skupaj z mano korakal po cesti proti Celju v spremstvu peterokrakih zvezd in naperjenih brzostrelk. V Velenjem smo se ustavili za nekaj časa. Tu sem ga. začel nagovarjati, da naj se drži mene, ker nameravam jaz in še nekaj častnikov pobegniti. Odobril je mojo namero, toda odločno odklonil, da bi se on pridružil, še danes se spomnim njegovih besed, kakor da bi jih čul včeraj, katere so se glasile: „Jaz svojih fantov ne morem zapustiti, kajti oni me potrebujejo v tej naši zadnji borbi. Ker vas poznam, sem prepričan, da se vam bo posrečilo pobegniti Ne pozabite povedati tistim., ki jih bo Vsemogočni obvaroval pri življenju, kako so šli njihovi soborci v smrt." To je bilo naročilo našega kurata J. Solarja, predno je šel neustrašen s ponosom v mučeniško smrt. Zberimo zgodovinsko gradivo o vetrinjski tragediji Znani angleški pisatelj in časnikar hoče napisati v angleščini knjigo o vračanju protikomunističnih borcev, ki so se ob koncu druge svetovne vojne v Evropi zatekli pod zaščito zapadnih zaveznikov, pa jim ti niso dali zatočišča, ampak so jih ali s silo ali s prevaro vrnili komunističnim vladam, ki so bile malo pred tem z ognjem in mečem vsiljene njihovim rojstnim krajem in domovinam. Vemo, da so komunisti vrnjene množice pobili. Večji del knjige bo posvečen slovenskim protikomunističnim borcem in njihovi in naši Vetrinjski tragediji. Pisec je o vsebini, političnem ozadju in pomenu dogodka za Slovence podrobno informiran, poučen, čuti z nami in hoče, da bi ugotovil, objavil resnico in dal Slovencem zadoščenje za po nedolžnem prelito kri in krivična očitanja. Ker vem, kako živo smo vsi protikomunistični Slovenci zainteresirani, da bi bila Vetrinjska tragedija javljena svetu v kakem večjem jeziku in osvetljena v luči resnice, sem gospodu piscu že kar vnaprej obljubil in zagotovil, da bodo Slovenci v begunstvu z veseljem pomagali zbirati gradivo, da bodo dajali podatke in prispevali, kolikor bodo mogli, da bi bil prikaz res popolen in točen. Po več kot desetih letih bo že treba res delati, da bi zbrali vse podatke, vse dokumente in popisali vse okolnosti, ki sestavljajo celoto tega strašnega dogodka. Mnogo se je raztreslo in marsikaj porazgubilo. Vendar nič ne dvomim, da moremo še vedno a primerno pridnostjo in skrbnostjo zbrati vse bistvene kosce v sestav, ki bs dajal popolno in zanesljivo pravilno sliko. Vse Slovence in vse druge ljudi, ki o Vetrinjski tragediji kaj vedo, lepo, nujno prosim: 1. Da pošljejo na naslov Društva Slovencev, Ram6n Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina, vse kar morejo dobiti o Vetrinjski tragediji. Organizacije, ki bodo zbirale gradivo, bodo poslale vse lahko neposredno piscu. Naslov bom poslal te dni. 2. Pred vsem so potrebni konkretni podatki in dokumenti o sami izročitvi. Dalje konkretni podatki in dokumenti o usmrtitvah, ki so sledile izročitvi. 3. Potrebni so pa tudi podatki in dokumenti o razvoju dogodkov med drugo svetovno vojno v Sloveniji od začetka leta 1941 do odhoda okupatorjev in nastopa komunistov v letu 1945. Potrebno je vse, kar mora osvetliti ozadje, pojasniti zadržanje demokratičnih Slovencev med vojno, komunistično revolucijo v Sloveniji, vzroke nastanka domobrancev, slovenske narodne vojske in drugih, na vojaški način organiziranih moči, ki so imele namen braniti življenja in imetje in so se razvile v protikomunistično vojsko. 4. Bstveno važno je poslati takoj imena, naslove in morda tudi izjave tistih, ki so Vetrinjsko tragedijo preživeli, dasi so bili med vrnjenimi, sedaj pa žive v svobodnem svetu. Tudi izjave takih, ki so doživeli kak del dogodkov v zvezi z Vetrinjsko tragedijo. 5. Važni so podatki o oblasteh in ljudeh, ki so Vetrinjske dogodke povzročili,- o njih odločali in kasneje odločali o množičnih morijah vojakov in civilistov, ki so bili vrnjeni. 6. Prosim, zberimo in pošljimo tudi vse, kar je bilo že objavljeno o Vetrinski tragediji v našem ali drugih jezikih po svetu, z našega ali komunističnega stališča gledano, naj bo to zgodovinsko gradivo ali politični komentarji ali literarno-umetnostna uporaba tragedije. Urednike in pisce, ki so mi znani, bom osebno naprosil, citate iz tujih knjig, izrezke iz tujih Časopisov ali prepise, ali zpise ali fotokopije pa lepo prosim, da bi prispeval vsak, ki zanje ve. Če tega ne more, prosim vsaj za podatke, kje dobiti članek ali citat, ki pride v poštev. Vnaprej Bog povrni vsem, ki bodo mogli kaj prispevati. Cleveland, 15. marca 1958. Dr. Miha Krek Blagoslovljeno Veliko noč ob ponovnem spoznanju zagotovila velikonočnega jutra našemu narodu želi vsem sodelavcem, naročnikom in prijateljem UREDNIŠTVO IN UPRAVA Edvard Kardelj, minister - morilec Prvo izdajstvo Ko je Hitlerjeva Nemčija napadla Jugoslavijo, je Komunistična partija napela vse sile, da bi se država čimprej podrla. Sovjetska Rusija in Hitlerjeva Nemčija sta bili tedaj še zaveznici. Zato so slovenski komunisti, ki jih je vodil Kardelj, storili vse, da bi Hitlerjevi vojski delo olajšali. Partija je ob izbruhu vojne izdala letake, v katerih je napadala demokratične države, češ da hočejo one potegniti naš narod v »imperialistično vojno". Z agitacijo med vojaštvom je jemala pogum in voljo za obrambo. S sabotažo v vojnih tovarnah, v prometu in v vsej obrambni organizaciji je skušala preprečiti vsak odpor proti nacističnemu napadu. Delali so z roko v roki z nemško peto kolono, ker so tako zahtevale koristi Sovjetov. Agitirali so za pobeg iz vojske ter širili ob začetku napada najbolj nemogoče izmišljene novice, da so z njimi begali vojaštvo in ljudstvo. Nii čuda, če sta zaradi tega nemška in laška vojska zasedli Slovenijo brez strela in brez slehernih žrtev. Ko so vsi Slovenci od žalosti in bolečine sklanjali glave, da ne bi videli tujcev, kako si dele našo zemljo, so komunisti prirejali Hitlerjevim tolpam slovesne sprejema ter nemške tanke obsipali s cvetjem — ker je tako dejala Kominterna, katere veliki hlapec v Sloveniji je bil Edvard Kardelj. Tedaj je Kardelj prvič izdal slovenski narod, ko ga je s svojim razdiralnim delom pomagal spraviti v nacistično sužnost. Z zasedbo in razkosanjem Slovenije na tri okupatorske države — Nemčijo, Italijo in ModŽarsko — se končuje prva doba Kardeljevega dela na Škodo slovenskega naroda. Do tedaj je organiziral Komunistično partijo Slovenije po skušnjah, ki si jih je prildobil na teoretičnem in praktičnem šolanju v Sovjeti ji, kjer se je podkoval v recolucionarni taktiki na podlagi skušenj iz španske in kitajske državljanske vojne. Vzgojil je Partiji njene prve udarne skupine ter razpredel tajno agitacijsko in propagandno mrežo po vsej Sloveniji. Slovensko partijo je povezal s hrvatsko in srbsko ter italijansko in avstrijsko. S spretnim nastopanjem in pisanjem je pridobil velik del slovenskega tiska za Partijo ter skoraj veČilno slovenske inteligenčne mladine za komunizem, katerega je prodajal v ovčjem oblačilu demokracije in svobode. S svojim propagandnim pisanjem in kritiko je zelo omajal ugled obema dotedanjima glavnima slovenskima političnima strankama. Vojna in okupacijo pa sta v Sloveniji ustvarili razmere, v katerih se je lahko začelo Kardljevo življenjsko delo: REVOLUCIJA med slovenskim narodom. Komunistična revolucija v deželi, ki je veljala za eno najbolj katoliških v Evropi kjer so bile socialne in kulturne razmere za komunizem kar se da neprikladne; kjer je komunistična stranka pomenila neznatno manjšino in bila brez slehernega političnega vpliva; kjer je velika večina komunizem in njegov totalitarni red odklanjala — pa je revolucija pri nas kljub temu zmagala! In zmagala je v veliki meri zaradi tega, ker jo je vodil zagrizen, sposoben, brezobziren, nemoralen in zlasti krvoločen človek, kakor je Edvard Kardelj, ki je znal mojstrsko izkoristiti razmere, napake nasprotnikov ter stisko, v katero sta Slovence vrgla vojna in tuja okupacija, ne da bi se bil pomišljal uporabiti katero koli, še tako slabo in obsojanja vredno sredstvo; ker jo je vodil človek, ki se ni pomišljal pobiti tisoče lastnih ljudi, ki so mu tako zapirali pot k cilju; ker je revolucijo v Sloveniji vodil človek, ki je bil — morilec, kakor bomo na podlagi dejstev in dokumentov dokazali v drugem delu življenjepisa o Edvardu Kardelju, ministru-morilcu. .t/ffjateli Žalostinko to naj tebi pojem, mati moja, vseh noči predica, ko brni kolovrat budnih časov. Naj s to haljo tvoj spomin odenem, vidim te kot v mesečini brezo, revne ti srebri ljubezen kito. Vidim te p) e d križem v kotu stati, grčave dlani poklanjaš Bogu, kakor meni nekdaj kruha krajec. Od neurji so oči umite jasno: menda te oplazil nebes z robom je, lco so prešle nevihte. Upanje v žil štreni tiplje žilo, žilo, ko — spoznal sem — k meni pelje, kot nekdaj jo hraniš s svojim brašnom. Prehudo je, mati, naj ogrnem tvoj spomin s te žalne pesmi plaščem, oj, ne vabi me, nidar me, mati! Francč Balantič Spomini (Nadaljevanje) V. DOLENJC, Argentina Je pač mislila revica, da sem prišel z drugega sveta. Kaj sem hotel, dan me je že priganjal, zato nisem utegnil, da l>i, jo prepričal o moji telesni navzočnosti. Odšel sem in jo pustil v molitvi za pokoj moje duše. Hitel sem naprej do naslednje dobre hiše, da poizkusim srečo. Splazil sem se na hlev in motril skozi odprtino na dvorišče, kdaj se bo prikazal kdo domačih. Kmalu se odpro vežna vrata. Domač fant se je prikazal in se pretegnil na pragu. Poklical sem ga. Začuden je prihitel na hlev. Od presenečenja mu je obstal korak. Ko me spozna, me objame ter zbeži nazaj v hišo. Kmalu privede še ostale domače. Veselo presenečeni so strmeli v me. „Da si le še živ, hvala Bogu," so ponavljali Ob kratkem sem jim razložil preteklo in jim zaupal, da nameravam Preko meje, na Koroško. Poprosi! sem jih, če imajo kos kruha za na Pot. Pa dobri ljudje so mi dali obleko, dve veliki škatlji cigaret, nahrbtnik s hrano pa, da bodo pripraviili za naslednji večer, ko nameravam oditi. Domenili smo se za kraj, kjer me bo čakal nahrbtnik, potem sem odšel, da obiščem še prijatelja, predno se podam na pot. Ko sem se zvečer podal na dogovorjeno mesto, me je nahrbtnik že čakal. Ril je zamaskiran in dobro založen. Po dolini so mežikale luči in zdelo sc mil je, da me vabijo ta drobna °kna, da bi ostal med temi kočami, pri teh dobrih ljudeh. Najraje hi se vlegel v praprot in sc pogovarjal s temi okni, poslušal zgodbe teh domov, ki so čakali nekaj, kar mora priti. Na žametnem nebu so mežikale zvezde in nočni hlad je vel iz doline, pa se mi je zdel veter tako moreč in težak, kakor da bi zvezde rosile svinec na to našo ubogo zemljo. Medla svetloba k tlom pritisnjenih domov je trepetala v noč, kakor da bi se bala onega, kar se je že tolikokrat ponovilo v teh poznih večerih: krik obsojenih domov. Nikogar ni bilo, ki bi varoval te domove, ki bi rekel tem dobrim ljudem besedo upanja, ki bi jim dal poguma in moči do jutra prostosti. Strti silne bolečine izdajstva, brez volje življenja, so čakali ti okradeni domovi. V dolini je zalajal pes, potem drugi, na vseh koncih so se zasanjali in drobna okna so ugašala. Zadel sem nahrbtnik in se poslovil °d obkoljene vasi. Čakala me je dolga in nevarna pot. PISMO SOBORCA Tajništvu Zveze slovenskih protikomunističnih borcev! Srčna Vam hvala za poslane številke .Vestnika", kateri je pač najboljša vez vseh protikomunističnih borcev širom po vsem svetu. Vsebina »Vestnika" posebno še članek »Da ne pozabimo" je odlična zamisel ter vsa čast soborcem, ki so ta prepotrebni list pričeli izdajati. čitajoč ta članek se mi je zdelo, kot da spet preživljam borbe proti komunističnim izdajalcem od Gro-suplja pa vse doli do Suhe Krajine. Zelo me je seveda potrlo, ko sem čital članek »Matica mrtvih", v kateri sem videl imena mojih bivših soborcev, mladih ter zavednih Slovencev, pomorjenih po naročilu Kidričevih in Kardeljevih krvnikov. Bili so to fatje vedno veselega srca, katerih edina in sveta naloga je bila braniti domovino in svoje domove pred komunistično zalego. Dali so svoja življenja za to visoko idejo, katera mora še bolj plamteti v naših srcih dokler ne pride dan, da se naša draga domovina osvobodi trega rdečega suženjstva, pa če treba zopet z orožjem v roki. Dragi soborci, naša sveta dolžnost je to borbo naših padlih soborcev z vsemi sredstvi nadaljevati ter če bo treba tudi za njo življenje dati; mi pač ne smemo misliti samo na nas ter listpevagte v Birmingham, 17. februarja 1958 da se dobro imamo, pač pa tudi misliti na naše otroke na bodoči rod, da bodo vsaj ti, če ne tudi mi, uživali svobodo in mir v končno osvobojeni domovini Sloveniji. Ne samo to, da so ti padli soborci dali svoja življenja za domovino, pač pa so jih dali tudi za naš prav vse brez izjeme, ki danes svobodno živimo ter pozabljamo na ideale, za katere smo se mi vsi borili. Pomisli tudi to, dragi soborec, ter se pridruži tej Zvezi, katera pomaga ter skrbi za naše vojne invalide in sirote, ki so vsi naši bratje in sestre. Podprimo ter prispevajmo v Zvezo, da bo ena najbolj trdnih in nepremagljivih protikomunističnih organizacij ter bo z lahkoto svoje dolžnosti do naše domovine Slovenije izvršila. Srčno pozdravljam vse bivše protikomunistične soborce ter domobrance postojank Grosuplja in Kočevja. Prilagam članarino za Zvezo ter prispevek za sklad invalidov, ter bom še poslal. Sgt. Marijan Kovačič, US. Army 205, 16th Plače SW Birmingham 11, Alabama iiskovnl sl fii Inf. 6 Hom i i 'i !ia I