LETNIK XVII., ST. 11 (782) / TRST, GORICA ČETRTEK, 22. MARCA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
zavzemam, da bi se sklicalo manjšinsko omizje, in to kmalu. O tem sem govoril tudi s predsednikom dežele Tondom. Opozorjen sem bil tudi na nekatere težave institucionalne narave, kot je ukinitev goriških rajonov na Goriškem, in tudi o tem sem se pogovarjal s predsednikom Tondom. Sam sem mnenja, da se ne sme škoditi manjšini, škoda lahko nastane tudi nenamerno. Časi zahtevajo reforme, tudi institucionalne, ki pa ne smejo biti v škodo manjšini. Tudi zato sem mnenja, naj se manjšinsko omizje čim prej sestane". Na vprašanje o financiranju slovenske manjšine je predsednik Turk dejal, da le-to ni doseglo skrb vzbujajoče ravni, da se je v letu 2011 dosegel velik napredek, in to, da se sam zavzema za bolj sistematično urejeno financiranje. Povedal je tudi, da so manjšine povezovalni člen in da se veliko zmore narediti na simbolni ravni, kot se je to lepo videlo na srečanju treh predsednikov v Trstu, pri katerem so bile vključene tudi narodne manjšine. Predsednik Turk vidi prihodnost manjšin v evropskih projektih, ki so konkretna možnost sodelovanja: "To je model, ki ga je treba razvijati v prihodnje, saj narodni manjšini dobro sodelujeta že sedaj v evroprojektu Jezik-Lingua; treba bo najti tudi možnost sodelovanja pri evropskih projektih Poti miru. Kar se tiče konkretne pomoči, se sam zavzemam za ustanovitev mešane slovensko-italijanske gospodarske zbornice ali neke take oblike, v kateri bi bili vključeni slovenski podjetniki iz Italije in italijanski podjetniki iz Slovenije.
/str. 3 Jurij Paljk
Obisk predsednika Republike Slovenije na Goriškem
Dr. Danilo Turk se je srečal s predstavniki Slovencev in s predsednikom FJk Renzom Tondom
Predsednik Republike Slovenije Danilo Turk je v sredo, 14. marca, obiskal Posočje in si ogledal dediščino soške fronte iz prve svetovne vojne. Obiskal je tudi Goriško in se srečal s predsednikom deželne vlade Furlanije-Julijske krajine Renzom Tondom ter predstavniki slovenske manjšine, še prej pa si je ogledal oba slovenska kulturna hrama: Kulturni center Lojze Bratuž ter Kulturni dom.
V Centru Bratuž je predsednika Turka pozdravila predsednica KCLB Franka Žgavec, pozdravili so ga tudi goriška prefektinja Maria Augusta Marrosu, predsednik pokrajinske uprave Enrico Gherghetta in goriški župan Ettore Romoli, nato se je predsednik Turk s sodelavci za zaprtimi vrati pogovarjal s predsednikom Tondom. Po srečanju je ta dejal, da je bil pogovora s slovenskim predsednikom vesel; povedal je, da sta govorila o poglabljanju sodelovanja na turističnem področju in sta zato precej časa govorila o projektu Poti miru od Alp do Jadrana. Tondo je povedal, da je slovenskemu predsedniku tudi spet izrazil sicer osebno željo, ko je dejal, da bi prišlo do tesnejšega sodelovanja na področju energetike, saj se Tondo zavzema, da bi se jedrska elektrarna v Krškem razširila z italijansko finančno pomočjo.
Predsednik Turk si je po srečanju v spremstvu zaposlenih v Centru Bratuž ogledal delovanje
slovenskega centra in ustanov, ki v njem delujejo, zaustavil se je tudi na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel, kjer je prisluhnil petju otrok, nato je odšel v Kulturni dom, kjer ga je pozdravil ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel s sodelavci. V Kulturnem domu se je predsednik Turk sestal s petčlansko delegacijo Slovencev, ki živijo v Italiji; v njej so bili: predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ,
Drago Štoka in Rudi Pavšič, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin, predstavnik levice Igor Kocijančič, odsotno senatorko Tamaro Blažino in Demokratsko stranko je predstavljal Aleš Waltritsch.
Po srečanju je predsednik Turk dal medijem izjavo, v kateri je podčrtal najprej izjemno dobro komunikacijo s Slovenci, ki živijo v Italiji: "Danes
nismo obravnavali nekih posebnih tem, ampak smo pogledali, na kateri točki so ti odnosi in
kako v prihodnje. Jasno, da sem sam razložil, kako vidim aktivnosti okrog Poti miru. Govorili smo tudi o konkretnih temah, sam se namreč
Javno srečanje
V Gorici je bil v gosteh filozof in politik Massimo Cacciari, eden najprodornejših italijanskih mislecev
Spraševanje vesli
Teološka fakulteta v Ljubljani, založba Družina in Radio Ognjišče so pripravili niz okroglih miz o spravi
4
Podjetništvo
V Gorici so položili temeljni kamen za novo podjetje slovenskega proizvajalca
Cerkev
V tržaški četrti Rojan poteka ljudski misijon, da hi v postnem času vernike
i v veri v Jezusa Kristusa
22. marca 2012
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Prisotnost Slovencev v krajevnih javnih upravah v FJK
Pomemben element zaščite naše narodne skupnosti
Srečanje mladih goriških Slovencev z ministrico Ljudmilo Novak
Biti manjšina ni pomanjkljivost je prednost
Nekateri mediji so poudarili besede predsednika FJk Renza Tonda ob srečanju s slovenskim predsednikom Danilom Turkom, in sicer, naj bi zaščita slovenske narodne skupnosti ne bila "povezana s situacijo krajevnih uprav, v tem primeru rajonskih svetov". Stranka Slovenska skupnost tovrstno mnenje odločno odklanja, saj se pravice in interesi naše narodne skupnosti vseskozi prepletajo s stopnjo slovenske prisotnosti in zastopanosti na vseh nivojih javne uprave. Ničkoliko je dokazov, da kjer ni slovenskih izvoljenih predstavnikov, zmanjka tudi občutljivost za vprašanja, ki so vezana na ohranjanje in razvoj našega jezika, kulture in identitete.
Javnim upravam je tudi na osnovi zaščitnih zakonov v veliki meri poverjena skrb za dvojezično delovanje javnih storitev, vidno dvojezičnost in enakopravnost slovenskega jezika tudi v večinsko italijanskem okolju. Kdo bo
to delal, če ne mi? Dovolj zgovorno je že samo načelo, ki ga predvideva državni zakon 38/01, da se ozemlje določene občine vključi v zakonsko območje, če za to zaprosi tretjina občinskih svetnikov. To se težko dogaja, kjer ni slovenskih svetnikov. Slovenska skupnost je zato prepričana, da se institucionalno najvišja raven zaščite izvaja prav na osnovi prisotnosti predstavnikov narodne skupnosti v izvoljenih telesih vsedržavnih in krajevnih javnih ustanov in u-prav. Slovenska skupnost tudi ne soglaša s Tondovim mnenjem, da ukinitev gorskih skupnosti ni prinesla nobenih negativnih posledic. Slovenci smo doživljali že ukinitev Kraške gorske skupnosti kot hud udarec na področju avtonomnega upravljanja ozemlja tržaškega in goriškega Krasa. Podobno velja tudi za briško-be-neško gorsko skupnost, ki je bila za Slovence pomembna referenčna točka za gospodarski in družbeni razvoj ozemlja. Posledice so
jasne, saj še danes ni neke globalne vizije in načrtovanja razvoja Krasa, v Benečiji pa krepko zaostajajo vsi že načrtovani posegi na področju gospodarskega in turističnega razvoja v logiki čezmejnega sodelovanja in koriščenja evropskih finančnih sredstev. Slovenska skupnost si bo tudi s posredovanjem svojega deželnega svetnika Gabrovca in vseh izvoljenih predstavnikov še naprej prizadevala spodbujati predsednika Tonda in ostale politično-institucionalne sogovornike k pozornejšemu in bolj občutljivemu obravnavanju narodno-je-zikovnih tematik. Kar zadeva zaplet okrog goriških rajonskih svetov, pa je ključnega pomena zadržanje župana Romolija, ki politično sodi v Tondovo večino in ima zato škarje in platno, da problem reši na zadovoljiv način. Drugače bomo kot zbirna stranka Slovencev v Italiji zagovarjali narodne pravice z vsemi sredstvi, ki jih nudi ureditev pravne države.
Najbolj prizadeti bomo ravno Slovenci
Goriška desnica grobo in nerodno ukinila rajonske svete
Zasedanje goriškega občinskega sveta v ponedeljek, 12. marca, se je končalo z zavrnitvijo vseh predlogov za nov razpored rajonskih svetov v zmanjšanem številu. To spet dokazuje nesposobnost goriške desnice, da zagovarja pravice in koristi Gorice ter njenih občanov. Potem ko so desničarski svetniki zavrnili oba alternativna predloga, ki ju je predstavila leva sredina, so se znašli v zagati in niso imeli dovolj glasov, da bi odobrili predlog goriškega podžupana Fabia Gentileja. S tem izidom so zapečatili usodo goriških rajonskih svetov, ki se poslavljajo s prizorišča krajevne javne uprave. Zelo težko bo namreč, da bi se v tako kratkem času karkoli zgodilo, pa čeprav je na papirju še mogoče. Stranka Slovenska skupnost je mnenja, da je to razvoj, ki si ga je desničarska elita na občini želela
in ga od vsega začetka načrtovala. Pri tem so bili "na muhi" prav gotovo rajonski sveti, ki jih vodijo Slovenci. Ti so bili namreč, v vsem tem obdobju, največji trn v peti sedanji občinski upravi, ki se je za obrobne dele občine zelo malo zanimala. Predvsem pa je jasno, da je bil to prefinjen načrt za ukinitev t. i. slovenskih rajonov Pevma-Štmaver-Oslavje, Podgora in Štan-drež. Na to jasno kaže Gentilejev predlog, ki je bil že od vsega začetka nesprejemljiv, a ga goriški podžupan nikakor ni hotel spremeniti in se v opravičilo naslanjal na deželni zakon 1/2011. Na noben način ni hotel slišati, da bi od Dežele FJk resno in utemeljeno zahteval spremembo zakona in večje število rajonskih svetov. Nekoliko bolj ohlapno držo sta pokazala goriški župan Ettore Ro-moli in deželni ter občinski svetnik Gaetano Valenti. Navzven sta
Srečanje z novo ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ljudmilo Novak, ki je potekalo v Tumovi dvorani
njenem mnenju ta, da mladi študirajo in si naberejo izkušnje v tujini, a se potem vrnejo ter svoje znanje in izkušnje upora-
se manjšina sama organizira. Pomembno je le to, da je manjšina enotna glede bistvenih vprašanj. Če je organiziranost danes takš-
KB centra v četrtek, 15. marca, je bilo nedvomno uspešno. Lepo število mladih je ministrico pričakalo že pred vhodom v KB center in jo pospremilo v prostore Slovika, ki je srečanje tudi priredil. Pogovor sta povezovala Albert Vončina in Martin Lissia-ch, ki sta ministrici postavila veliko raznolikih vprašanj. Ker je bilo srečanje v prvi vrsti namenjeno mladim, se je pogovor najprej sukal okoli vprašanja mladih. V času gospodarske krize imajo mladi le malo delovnih možnosti. Ministrica je poudarila, da je najboljše orodje za mlade znanje, a ne le šolsko pridobljeno znanje, ampak tudi veščine. Najboljšo prihodnost družbe vidi v medgeneracijskem sodelovanju. Starejši vse pogosteje varujejo svoj položaj, vendar morajo dati priložnost tudi mladim. Povezovalca pogovora sta ministrico vprašala tudi, kakšno je njeno mnenje o študiju in delu v tujini. Povedala je, da je najboljša kombinacija po
bijo doma.
Mladim Slovencem iz Italije je položila na srce, naj izkoristijo tudi možnosti, ki jim jih daje Slovenija, med katere spadajo tudi dodatna izobraževanja. Primerjala je znanje slovenščine pri Slovencih v Italiji in Porabju in ugotovila, da govorijo Slovenci v Italiji slovensko zelo dobro, medtem ko je porabski govor zelo oddaljen od knjižne slovenščine. Dodala je tudi, da tudi v Sloveniji ne znajo vsi Slovenci lepo govoriti slovensko. Mladim je povedala, da se morajo povezovati tudi z matično domovino in da morajo biti aktivni v že obsotejčih organizacijah. Resda ni veliko denarja, nekaj pa ga je, je zagotovila ministrica, ki je poudarila, da bo kvalitetne projekte, ki se bodo prijavili na razpise, zagotovo finančno podprla.
Pogovor se je nato dotaknil tudi vprašanja reorganizacije manjšine, o kateri pa je ministrica povedala le to, da bo dopustila, da
Povejmo na glas
na, obstajajo seveda razlogi, sama pa ne bo privilegirala nobene strani. Na mladih je sedaj, da zgodovinsko ločitev, ki je tudi za mlade včasih obremenjujoča, presežejo in se povežejo v imenu skupnih interesov.
Ura pogovora je hitro minila. Ministrica je nazadnje povedala, da se je za manjšine začela zanimati že med svojim delom kot poslanka v Evropskem parlamentu. Sama je namreč po izobrazbi profesorica slovenščine in ji je vprašanje ohranjanja slovenske identitete zelo pomembno. Svojo funkcijo je sprejela z velikim veseljem in jo rada opravlja. Srečanja, kot je bilo to, pa ji bodo pomagala, da se bo znala lažje odločati v prihodnosti. Dodala je še, da bi rada imela večjo denarnico, a da se veliko dobrega skriva ne le v denarju, ampak tudi v idejah in sodelovanju. Po pogovoru se je udeležila mlade Prešernove proslave v Kulturnem domu.
SR
sicer kazala neko zanimanje, kar se je izkazalo za golo slepomišenje, prav tisto, ki danes kvari ugled politike in potiska Gorico ter njene občane v še večjo zaostalost. 12. marec 2012 se je zapisal kot nesrečni dan za Gorico in za Slovence, ki so leta 1929 pod fašističnim režimom že utrpeli ukinitve občin. Danes doživljamo še ukinitev rajonskih svetov in grobo zmanjšanje ravni političnega predstavništva ter zaščite. Slovenska skupnost se zahvaljuje občinskim svetnikom iz svojih vrst, celotni levi sredini, ki je do zadnjega vztrajala pri ohranitvi rajonskih svetov in dostojanstvu občanov ter jezikovnih skupnosti. Obenem bo že takoj začela priprave na sodni postopek zoper ukinitev rajonskih svetov in za uveljavitev pravic.
Slovenska skupnost Pokrajinsko tajništvo za Goriško
Velika napaka goriške desne sredine
Naslov se seveda nanaša na nedavni sklep goriškega občinskega sveta, da se ukinejo vsi rajonski sveti. Čeprav je bil ves čas govor, da jih velja od desetih ohraniti vsaj štiri, če ne šest, je prišlo na koncu do čudnega preobrata, ki je bil s strani vladajoče večine slej ko prej načrtovan, na kar jasno namiguje 11 Pic-colo. K "čudnosti" preobrata je izdatno pripomoglo dejstvo, da je bila sklepna obravnava te tako pomembne stvari izvedena v skrajnem časovnem izteku, kar je vsekakor pomenljivo. Vladajoča goriška desnica v zadevi rajonskih svetov očitno ni pokazala nobenega posluha za specifičnost mesta Gorice kot takšne. Ni težko ugotoviti, da so za Gorico, ki je manjše, zato pa nič manj zanimivo mesto s posebnim prepletom narodnostnega pa tudi geografskega dejavnika, rajonski sveti izjemno pomembni. Pravna mesta em obrobju so namreč zaselki z močnim slovenskim in furlanskim deležem, prostorsko pa mestno središče, ki ohranja pristni starodavni zaris, organsko prehaja v manjše enote, ki jih slednjič zaobjema narava z griči in pričetkom ravnine. In rajonski sveti tem značilnostim dobesedno odgovarjajo in jih tudi učinkovito utemeljujejo. Gorica torej nikoli ne bo New Yorkin niti ne Trst, se pravi veliko mesto, zato je neupoštevanje njene dragocene majhnosti nerazumljivo in predvsem škodljivo, saj je izbris njenih najmanjših upravnih enot najslabša stvar, ki se je mogla zgoditi. Ponavljamo trditev, da smo priče oškodovanju vseh Goričanov in goto-
vo ne zgolj slovenske in furlanske narodne skupnosti, čeprav je škoda tu največja. V vsakem primeru pa bi bila morebitna izhodiščna namera zmanjšati vlogo, pomen in pravice naše narodne skupnosti, nekaj nezaslišanega in pomik v času daleč nazaj ali vsaj do tja, ko še ni bilo nove Evrope. Vendar lahko da ni še vse izgubljeno in se utegne zgoditi, da bi se širša goriška javnost zavedela usodnosti izginotja svoje posebnosti ter se temu primerno oglasila. Pravzaprav bi se morala oglasiti, ker končno ne gre za to ali ono stran, ampak za dobrobit mesta, v katerem vsi skupaj živimo in si želimo, da bi imelo lepo prihodnost. Zato bi neslavno ukinjanje rajonskih svetov lahko vplivalo na bližnje volitve, kjer bi sedanja vladajoča goriška desnica brez privoščljivosti zaslužila močan upad političnih točk in s tem negotovost volilnega rezultata. Z drugimi besedami: rajonski sveti bi utegnili postati eden od osrednjih, če že ne najosrednejši volilni argument in v tem primeru za izbiro prihodnje občinske uprave odločilen. Nikakor torej ne velja vso zadevo resignirano pokopati, ampak storiti vse, da bi v javnosti res prišlo do aktivnega širšega razmisleka o značaju in razvojnih smereh našega mesta, ki očitno niso do kraja in predvsem v interesu vseh dorečene. Gorica smo navsezadnje vsi mi in od vseh nas je odvisno, ali bo naš skupni dom na prijeten način odseval našo enkratnost ali pa nam bo postal tuj in bomo tujci v lastnem domu.
Janez Povše
Erjavec s predstavniki slovenske manjšine v Italiji
Zunanji minister Karl Erjavec je v petek, 16. marca,	so navedli ključne probleme slovenske manjšinske
sprejel predstavnike slovenske manjšine v Italiji,	skupnosti v Italiji, in sicer zagotovitev sistemskega
Srečanje ni bilo le predstavitvene narave, bilo je	financiranja, financiranje Primorskega dnevnika,
tudi prvo delovno srečanje od ministrovega imeno-	ustrezno upoštevanje manjšine pri sprejemanju
vanja in je med drugim spadalo med priprave na njegovo bližnje srečanje z italijanskim kolegom Giuliom Ter-zijem v Ri-
mu, so sporočili z zuna-
njega ministrstva. Ministrovi
sogovorniki so bili senatorka Tamara Blažina, predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Drago Štoka ter deželna svetnika Furlanije Julijske krajine Igor Kocijančič in Igor Gabrovec.
Predstavniki narodne manjšine so ob tej priložnosti ministru predstavili vsebino spomenice, v kateri
nove nacionalne volilne zakonodaje in ustanovitev ter delovanje manjšinskega delovnega omizja v pristojnih italijanskih inštitucijah.
Minister jim je zagotovil vso potrebno pozornost in podporo Slovenije skupnim prizadevanjem pri uveljavljanju manjšinskega varstva, so še sporočili z MZZ.
Minister Erjavec naj bi se v Rimu mudil 27. marca.
Obisk predsednika Republike Slovenije v Kulturnem centru Lojze Bratuž
Otroci v učilnici SCGV Emil Komel pojejo predsedniku
M. Černič, E. Romoli, M. A. Marrosu, R. Tondo, E. Gherghetta in F. Žgavec
Predsednik Danilo Turk
Nastop Veseljakov pod šotorom centra Gradina v Doberdobu
Čaka nas precej dela, ne moremo biti zadovoljni z doseženim, saj bi lahko sicer dobre slovensko-italijanske odnose tudi na gospodarskem področju še nadgradili in pri tem vključili obe manjšini"!
O samem projektu Pot mim pa je Danilo Turk dejal, da je to odličen primer graditve nove Evrope: "Projekt je nujen za graditev nove Evrope, skupni spomin imamo na obe vojni, na velike tragedije in vse to moramo imeti nenehno v spominu, da bi v Evropi gradili trajen mir, saj je EU sama projekt trajnega miru in prav zato sem mnenja, da bi morali območje nekdanje Soške fronte uveljaviti v evropskem ob-
močju kot vseevproski spomin, temu je tudi posvečeno najino skupno delo z italijanskim predsednikom Napolita-nom. To je evropska tema. In lahko vam povem, da se za ta projekt zanimajo tudi drugi evropski predsedniki, saj je na tem območju umiralo na tisoče vojakov različnih evropskih narodnosti".
Na	izrecno
vprašanje, kakšen odnos ima sam do morebitne gradnje plin-
skih terminalov v Tržaškem zalivu, je predsednik Turk dejal: "To je tema za daljšo razpravo, a na načelni
ne lahko segli v roko. Visoki gost se je v Kraški sobi najprej srečal z doberdobskim županom Paolom Vižintinom, člani njegovega odbora in drugimi upravitelji; govorili so o prizadevanjih za ohranitev zgodovinske in kulturne dediščine kraške vasi, o pomenu večstopenjske šole, pa tudi o težavah, ki v našem času pestijo občino in - posredno - vso slovensko narodno skupnost. Predsednik si je nato pod vodstvom Ane Černič ogledal Naravni rezervat Do-
ravni povem, da so plinski terminali v Tržaškem zalivu slaba ideja, čeprav sem mnenja, da se moramo pogovarjati med Slovenijo, Italijo in deželo Furlanijo Julijsko krajino o rešitvah na področju energetike, in sam sem prepričan, da lahko najdemo alternative".
Predsednik
berdobsko in prelosno jezero, nakar je pod velikim šotorom centra Gradina v prazničnem vzdušju prisostvoval krajšemu kulturnemu programu. Pod taktirko Lucije Lavrenčič in ob spremljavi harmonikarja Jarija Jarca so mu najprej zapeli mladi Veseljaki. Člani MoPZ in ŽPZ Jezero ter MePZ Hrast pa so mu zapeli dve pesmi; prvo je vodila Zu-lejka Devetak, drugo Dario Berti-nazzi.
Slovenskega predsednika so na Goriškem spremljali slovenski ambasador v Rimu Iztok Mirošič, slovenska generalna konzulka RS Trstu Vlasta Valenčič Pelikan, konzulka Bojana Cipot in drugi.
S1. strani
Dr. Danilo Turk se je srečal...
Danilo Turk je iz Gorice odšel še v Doberdob, kjer ga je ob sprejemnem centru Gradina zelo toplo sprejela lepa množica ljudi. Številni so bili zelo zadovoljni in ponosni, ker so predsedniku matične domovi-
Na tihem smo vsi upali, da bo predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Turk izpolnil obljubo, ki jo je dal delegaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž, ko jo je ob letošnji petdesetletnici tega slovenskega kulturnega hrama v Gorici povabil na obisk v Ljubljano. A ob misli na veliko drugih obveznosti, ki jih ima predsednik, je bilo to upanje dokaj medlo. Pa vendarse je zgodilo to, karsmo si želeli: predsednik Turk nas je res obiskal in nam s svojo prisotnostjo pokazal, da smo tudi mi Slovenci v zamejstvu, ki se prepoznavamo v krščanskih vrednotah, upoštevani in sestavni del naše ljube domovine in da so za vselej potonili tisti grenki časi, ko za matično domovino, kije bila takrat del Jugoslavije, “nismo obstajali” oz. so nam jugoslovanske oblasti večkrat metale polena pod noge, npr. ko smo vabili v goste ugledne osebnosti iz Slovenije. Kako bi bili srečni ustanovitelji Katoliškega doma, ko bi uzrli predsednika Republike Slovenije, ko izstopa iz avta s spremstvom in se prijazno rokuje s predsednico KC Lojze Bratuž! Mi pa smo to doživeli in nam bo ostalo vzelo lepem spominu kot pomemben zgodovinski dogodek našega malega zamejskega prostora, ki je ob tem pridobil neki širši obseg. Tudi mi smo se čutili konkretno del naše domovine. Kljub hladnosti protokolarnega poteka, ki nam ni dovoljeval daljšega postanka z njim, nam je bilo toplo pri duši, ko seje dr. Turk sprehodil po prostorih Centra, občudoval njegovo arhitektonsko funkcionalnost in lepoto notranjščine, z zanimanjem poslušal, kako so potekala obnovitvena dela, ter se zaustavil pri najmlajših učencih SCGV Emil Komel in prisluhnil njihovemu petju. Vsem nam, ki smo se rokovali z njim, nam bosta ta stisk roke in pozornost, ki nam jo je naklonil, ostala v lepem, trajnem spominu. Nikoli ne bomo pozabili, da smo bili za kratek čas pod drobnogledom tudi mi in naš Center, ko so se številni stražniki namestili okoli posplopja KCLB in so ostrostrelci na njegovi strehi budno spremljali dogajanje, medtem ko je helikopter obletaval nebo nad nami. Drobni, prijetni občutki, ki so sestavni del našega kratkega življenja na tej zemlji!
Iva Koršič
Predsednik Turk in Franka Žgavec
GORICA
Prof. Massimo Cacciari
Temeljnega pomena je vedeti, da smo bitja, ki se presegajo"!
Massimo Cacciari velja za enega najbolj zanimivih in prodornih mislecev, politikov in protagonistov v italijanski javni sceni. Znan je v prvi vrsti kot filozof, ki postavlja pod drobnogled krizo racionalnosti našega časa. Kot politik pa se je že preizkusil kot parlamentarec, deželni svetnik, evroposlanec in v letih 2005-10 kot župan v Benetkah. Poučuje že več kot 30 let, kot filozof je član državnih in mednarodnih združenj ter pobudnik različnih prestižnih filozofskih revij. Zanimive so tudi njegove številne knjige, ne nazadnje niz tistih, v katerih se soočata filozofija in teologija.
Ob letošnjem praznovanju go-riških zavetnikov sv. Hilarija in Ta-cijana ga je goriška Cerkev 10. marca povabila na javno srečanje v mestni avditorij. Knjiga Io sono il Signoie Dio tuo, ki jo je napisal skupaj s filozofom in teologom Pierom Codo in katere naslov je bil naslov srečanja, govori o krščanskem Bogu, ki ni izrecno "last" vernikov, ni absolutno bitje, ki bi mu bila tuja čas in človeška zgodovina. To je "dramatičen" Bog, ki daje prostor drugemu, ki je v stalnem stiku s človekom. O knjigi sami, o odnosu med krščanskim monoteizmom in mnogoboštvom vrednot de-
mokratične družbe, pa tudi o Božji podobi v sodobnem času, o odgovornosti in drugih -večnih in aktualnih - temah se je s filozofom pogovarjala prof. Gabriella Burba.
Politeizem kot mnoštvo - med sabo enakovrednih in morda celo sprtih - bogov je ljudska podoba. Bistvena razlika med klasično in krščansko vizijo je v tem, kako razumemo enost boga. Pri Grkih je Bog nedoumljiv oz. najvišje bitje. V judovsko-krščanski tradiciji je "tisti, ki je, kot se je razodel Mojzesu; tisti, ki je, ko je rešil Izraelce; tisti, ki je, ki je posegel v zgodovino; tisti, ki je, ki se od jutra do večera pravda s svojim ljudstvom itd." V judovstvu je Gospod stalno v stiku s človekom. Je skriti Bog, ki se stalno razodeva, in vendar ne bo nikdar do konca razodet. "Se razodeva v tem, da ostaja skrit". Ta Bog je v bistvu odnos. "Zdi se, da prav ne more ne biti v odnosu... Je zelo zahteven Bog". To je Bog-od-nos. Zato ni "unum est" ("eno je"), temveč "unum sumus" ("eno smo"). Še več: "ut unum sint", "da bi bili eno". Enost in enotnost Svete Trojice "je nepopolna, dokler ne bomo eno mi". To je "nekaj izrednega"!
Osrednja ideja krščanstva je utelešenje. "V to ali verjamemo ali pa
mo, da obstajajo stvari, ki jih ne moremo razumeti (sv. Tomaž). "Ne vdamo se skrivnosti, temveč razumemo, da skrivnost obstaja"! Če ločimo vero od razuma, imamo "dve mrtvi trupli, abstrakciji brez življenja". Vera zahteva razum. V veri je stalno iskanje, v filozofiji pa trajna odprtost, 'eks-statičnost' (sposobnost stopati iz sebe). "Neznano je neznansko večje od znanega. In prav to neznano nas kliče in vodi naprej, v eks-statičnost". Naše življenje označuje presežnost. Temeljnega pomena je vedeti, da smo bitja, ki se presegajo, ki stalno težijo k temu, da gredo onkraj sebe.
Bog je resnica, ki človeka sili,
je krščanstvo moralna in etična pravljica, kultura, ki velja toliko kolikor katero koli drugo dejstvo, mnenje, pogled na svet". Bog, ki je začetek in vir vsega, je z utelešenjem razložil, kdo On je. Če v to verujemo, biti v odnosu ni vrednota, enaka drugim, temveč bistvo našega bitja in žitja prav zato, ker to je bistvo Boga. "Nujen" je odnos, ki ga imam s sovražnikom; če sem namreč lahko v razmerju celo s svojim sovražnikom, ne morem nikdar biti izven odnosa, sam".
V judovsko-krščanski tradiciji je pomembna pot, na kateri spozna-
da vstane in gre naprej, ki rešuje; ne pa resnica, ki ustavlja in zasužnjuje. Bog sili k stalnemu eksodusu. "Tudi ko boš prišel do obljubljene dežele, ne boš smel nikdar reči, da je tvoja. Nikdar ne boš postal njen lastnik. Podarim ti jo, ni pa tvoja. Ostala bo moja. V tej deželi boš kot tisti, ki je stalno na poti". Svobodno razmišljamo, če se zavedamo, da smo le na eni iz-
med etap eksodusa.
Današnja družba gleda na Boga kot na absolutnega, toda absoluten pomeni, da ni vezan na to, kar jaz živim, da je tuj moji človeški stvarnosti, mojim strahovom, negotovostim. Zato je malik, ne pa Bog, ki je v stalni napetosti v odnosu z mano do take mere, da se je utelesil. Krščanski Bog ni "razvezan”, temveč razvezuje, rešuje, kliče. Filozof se sprašuje o končnih zadevah, o tem, kdo je človek, kdo je Bog. In to vprašanje je neizčrpno. Zanimiva pa ni neizčrpnost vprašanja, temveč vse to, kar lahko odkrivaš na poti.
O odgovornosti je prof. Cacciari povedal, da sposobnost odgovoriti ima, kdor zna poslušati in molčati, kdor pozna jezik drugega. Odgovarjati je potrebno, ker smo taki po naravi. "Kaj ne delamo tega sami v sebi? V sebi slišimo glas, ki ga ne razumemo, se ustavimo, poslušamo, ga skušamo razumeti in mu odgovoriti. Šele nato izberemo pot, ki ima smisel. Vsaka izbira in odločitev, ki smo jo storili v življenju, ali ni bila sad vprašanj in odgovorov v nas? In bi hoteli tega ne izvajati izven nas"?
Zahod se je v zgodovini človeštva uveljavil zaradi moči, ki je izšla iz znanosti in tehnike. Kako to, da
se ta moč in logika odkrivanj nista pojavili in uveljavili npr. na Kitajskem, pri Majih in Aztekih, v Indiji, islamskem svetu ali drugih velikih omikah? Zakaj v krščanski Evropi? Glavni "argument" ju-dovsko-krščanske tradicije je Bog, ki se uteleša. Vse, kar ima opraviti z našim vsakdanjim življenjem, je povzeto v tej perspektivi; ni več golo naključje, slučajna okoliščina, temveč nekaj, kar se v globini tiče božjega. Zahodno oko raziskuje knjigo narave kot nekaj, kar ima opraviti z bistvom Boga. Tako se sprošča ogromna energija. Zaradi tega so se znanost, filozofija in tehnika razvile tu in ne drugje. Podobno velja za demokracijo. Stalna napetost med likom vladarja in podložniki, ki je bistvena za zahodno politiko, izhaja iz vizije Boga, ki je odnos.
O razkristjanjeni sodobni družbi je Cacciari povedal, da ima prav Nietzsche: Bog je umrl. "Ko ne bi umrl, bi ne mogel vstati. Ključna podoba, ki jo vsi imamo o Kristusu, ni njegovo vstajenje, temveč Jezus na križu. Tudi vstali Kristus je križani; po vstajenju ni izgubil svojih ran". Naša doba posvečuje končnost, kot je zatrdil že Hegel. Prav s to vizijo pa se na dramatičen način bije ideja o eks-statič-nosti bivanja. To je drama našega časa, na kar bi morala biti pozorna tudi Cerkev. Prav tako filozofija, z razliko, da filozofi ničesar ne predpostavljajo, verniki pa predpostavljajo, da jih je na pot vere poklical Nekdo. "Poti enih in drugih se tudi križajo, so pa danes poti maloštevilnih, redkih". / DD
22. marca 2012
Kristjani in družba
Sklop okroglih miz o spravi
"Pogoj sprave je spoznanje
resnice!"
Priprave in vpisovanje na romanje v Lurd
Marija nas kliče!
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, založba Družina in Radio Ognjišče od torka, 6., do četrtka, 22. marca 2012, so pripravili sklop šestih okroglih miz o spravi Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost. V postnem času so bile tokrat na vrsti izjemno pomembne poglobitve, nevsakdanje javno spraševanje vesti, bi lahko rekli, a tudi pogled v prihodnost.
Foto JMP
Na drugi okrogli mizi o spravi v slovenski družbi v Novi Gorici, v četrtek, 8. marca, so gostje, zgodovinar dr. Stane Granda, novinar Jože Možina, filozof dr. Bojan Žalec, raziskovalka Ana Martinjak Ratej, moralni teolog p. dr. Tadej Strehovec in duhovnik Gašper Rudolf razpravljali o temi odpuščanja. V razpravi so bili enotni, da je pogoj sprave vedenje o resnici.
Kako pomembna so ta predavanja in tudi javni pogovori o teh temah, je bil živ dokaz v Novi Gorici, saj se je v dvorani pod cerkvijo Kristusa Odrešenika zbralo okrog 250 ljudi, ki so dve uri poslušali predavatelje.
Msgr. Rudolf je poudaril, da imamo še vedno dolg do svojih rajnih, sam se je neposredno srečal s totalitarnim sistemom, saj je bil kot bodoči duhovnik tudi v preiskovalnem zaporu. V svojem posegu je spomnil na nepokopane sonarodnjake: "Imamo nepokopane in nerazčiščene spomine. Imamo še dolg do svojih rajnih. Ne, ker jih ne bi znali pokopati, ampak ker smo jih zlasti v zadnjem odboju premaknili v
svet ideologije".
"Pogoj sprave je spoznanje resnice", je dejal novinar in zgodovinar Jože Možina. "Človeško in materialno pohabljenost, ki smo jo doživeli s komunizmom, je potrebno najprej spoznati in poimenovati v vseh razsežnostih. Pogoj vsega, tudi sprave, je vedenje, šele potem lahko sledi vrednotenje, obžalovanje, odpuščanje in priznanje", je poudaril Možina. Prepričan je, da je bil prav pretekli režim kriv za tragedije, ki so se začele odkrivati v samostojni državi.
"V jugoslovanskem titoizmu tako množični poboji med vojno in zlasti po njej niso bili samo
investicija režima v odstranitev političnih nasprotnikov, ampak je bilo vse to v veliki meri v funkciji prilaščanja privatne lastnine, ki je po vojni postala državna", je opozoril. "UDBA, naslednica OZNE, je bila zaradi učinkovitosti in sposobnosti tudi glavni skrbnik prikrivanja množičnih povojnih pobojev, ki jih je organizirala prav ta organizacija, takrat imenovana OZNA", je še povedal Možina.
Dr. Bojan Žalec je na novogoriškem srečanju poudaril, da je sprava dosežena takrat, ko ranjene ali poškodovane odnose med posamezniki ali skupinami, ki jih je povzročila krivica, nadomestimo ali popravimo tako, da ne ovirajo več vzpostavitve ali gojenja pozitivnega odnosa. "Namen sprave je ustvariti pogoje in okolje, v katerih bomo odstranili ovire, ki so posledica krivice in ki blokirajo pozitivne odnose", je zatrdil dr. Žalec. Dodal je še, da gre pri spravi za ustvarjanje procesa in okolja, v katerem storilci prevzamejo odgovornost in priznajo, kaj so storili, ter postanejo notranje motivirani,
da položaj in odnose spremenijo na pozitiven in trajen način, namesto da še vedno zanikajo svojo krivdo: "Dva osrednja in temeljna elementa sprave sta: preobrazba udeleženih v spravi in notranja motiviranost storilcev". Dr. Stane Granda je povedal, da se bo slovenski narod očistil in pomladil, ko bo spoznal svojo tragedijo. Spomnil je na tragedije in na dolgoletno prepoved govorjenja o dogodkih, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej. Povedal pa je tudi, da ga povojno trpljenje posameznikov sili k temu, da se aktivno vključi v razpravo o teh vprašanjih: "Le potem, ko bomo te stvari povedali in pojasnili, da so bili oboji žrtve teh peklenskih načrtov, se bo slovenski narod očistil in pomladil. Šele takrat, ko bomo spoznali svojo tragedijo, bomo lahko zares začeli živeti v samostojni Sloveniji, do takrat pa bomo hen-dikepirani".
P. dr. Tadej Strehovec je tudi sodeloval pri okrogli mizi in je menil, da je "čas po osamosvojitvi še vedno čas duhovnega in simbolnega nasilja". Kot predstavnik mlajše generacije je spregovoril o odgovornosti, ki jo ima do države kot državljan in kristjan: "Prepričan sem, da je prihodnost države, predvsem pa kakovost bivanja v tej naši državi odvisna od spoštovanja in odpuščanja".
Mlada raziskovalka Ana Martinjak Ratej, ki je diplomirala iz zgodovine in teologije, je svoj nastop v Novi Gorici naslonila na odpuščanje, ki ga je opisala politična teoretičarka in filozofinja judovskega izvora Hannah Arendt. Ta odpuščanje pojmuje kot pot iz začaranega kroga maščevanja.
Premalo časa je bilo po dveh krogih posegov udeleženih, ki jih je lepo vodil Alen Salihovič, da bi zmogli odgovoriti vsem, večer pa je bil droben kamenček v mozaiku slike naše preteklosti.
JUP
ragi romarji!
Začelo se je vsakoletno vpisovanje za romanje v Lurd, ki bo letos mesec prej, in sicer od 23. do 29. junija, z vlakom in od 24. do 28. junija z letalom pod geslom "Moliti rožni venec z Bernardko". Vsi prostovoljci se mrzlično pripravljamo z raznimi srečanji, da bi čim ugodneje ustregli romarjem, predvsem pa
bolnikom. Tudi animatorji smo imeli posebne duhovne vaje pravvNeverju, kjer je Bernardka dopolnila svojo svetost. Vsedržavna organizacija Unitalsi je izbrala prav Never, da bi čim bolje spoznali Bernardkino življenje in v njeni prisotnosti bolj začutili ta klic, ki nas iz leta v leto vabi k Mariji v Lurd. Zbralo nas je približno 300 ljudi, ki so prišli iz vse Italije. Zanimiva, intenzivna predavanja o skrivnostih in o zgodovini rožnega venca nas je navduševala štiri dni (dva dni smo uporabili za dolgo pot z avtobusom). Razčlenjevali smo tudi odlomke Sv. pisma o dveh učencih iz Emavsa in o Sv. treh kraljih, ki so kakor mi iskali Resnico. Vrnili so se nazaj kot romarji, srečni, da so se srečali s Kristusom.
Živeli smo v samostanu, da bi bolje razumeli Bernardko in jo lahko obiskali in pri njej molili. Bernardkino življenje ni bilo lahko. Po prikazovanjih se je za-
tekla v Never k sestram usmiljenkam, pri katerih je opravila večne zaobljube. Kot "nič-vrednica", tako so jo imenovale predstojnice, je skrbela za bolne sestre v ambulanti v samostanu, ker je imela veliko sočutje do bolnikov in revežev.
Že kot otrok je bolehala za astmo in zdravje ji je vedno nagajalo, dokler ni obležala tudi zaradi ko-
stne jetike. Umrla je pri 33 letih. Na tisoče romarjev obiskuje ta kraj, kjer leži v stekleni krsti lepa Bernardka. Never je kot ogledalo Lurda. Tudi mi v Lurdu smo podobni Sv. trem kraljem. Tja hodimo iz radovednosti ali iskat pomoči ali se zahvaljevat ali iskat tisto luč, ki bi nam svetila na poti življenja. Ni pomembno, zakaj nas Marija kliče. Pomembno je, da se vrnemo polni milosti in zadovoljstva. Marija nas čaka prav zato, da bi nam predstavila svojega Sina, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih za nas vse. Zato vas vabim na romanje v Lurd iskat tisti mir, po katerem vsi hrepenimo. Prosili bomo Marijo zdravja za naše družine, za duhovne poklice, za našo mladino in za naše župnije in za vse tiste, ki se nam vedno priporočajo v molitvi. Posebno pa vabim mlade, da bi videli in poskusili, kaj pomeni prostovoljstvo in kaj pomeni služiti bližnjemu.
JN
Dolgoletna tradicija nedelj v postu
Križev pot na Sveto Goro nad Gorico
v
Z e vrsto let je vse postne nedelje popoldan križev pot na Sveto Goro. Nekateri romarji in molivci pridejo organizirano v okviru župnije, dekanije ali s čisto osebnim namenom. 18. marca se je številnim romarjem pridružila Novogoriška dekanija, pa župnija Strunjan in tudi ljudje, ki v akciji Slovenske karitas "40
dni brez alkohola" vidijo povabilo k molitvi za vse, ki trpijo zaradi prekomernega uživanja alkohola.
Dolga kolona ljudi, s križem na čelu, se je ob vsakem križu na poti ustavila in molila. Glavna vsebina molitve so bile prošnje za naše družine. Svetogorski zvonovi so vse romarje združili pri sve-
ti maši, ki jo je ob somaševanju duhovnikov in generalnega tajnika Slovenske karitas diakona Imreta Jerebica daroval koprski škof Metod Pirih. Škof je v svoji pridigi predvsem spodbujal zakonce, da se zavedajo svojega poslanstva in otrokom zagotovijo varen dom. Vsem, ki trpijo zaradi posledic alkohola, pa je povedal: "Z nami so danes tu pri Svetogorski Materi Božji tudi družine, ki so žrtve in imajo težave zaradi prekomernega pitja alkohola. Že s postno akcijo 40 dni brez alkohola hočemo biti z njimi solidarni. Danes bomo prosili za novega in zdravega duha tudi za njihove družine”. Zaradi ogromno ljudi, ki so šli peš, pa vseh tistih, ki so prihajali z avtomobili, je bila potrebna velika strpnost. Sama sem se znašla v koloni, ki se ni premikala, pa nas je neki nasproti vozeči voznik nadrl, češ po kaj rinemo gor. Nisem mu zamerila, toda, ko sem v polni baziliki videla ljudi, ki sklepajo roke pred Svetogorsko Materjo, sem prišla do spoznanja, da vem, zakaj smo prišli gor. Seveda najprej zaradi Božje Matere, pa tudi zaradi gostoljubnih patrov frančiškanov, ki so nas prijazno sprejeli.
Jožica Učen
Filip Terčelj - član škofjeloškega profesorskega ceha
Kaplan pri sv. Jakobu v Škofji Loki: 1917-1921
v
Škofjeloško hribovje je usodno povezano z našim primorskim kulturnim in narodnim junakom, mučencem Filipom Terčeljem. Pomenljivo je, kam so Filipa Terčelja vodila pota Gospodova: v prvo službo kaplana v Škofjo Loko 1.
1917 med 1. svetovno vojno in po 2. svetovni vojni v Škofjeloško hribovje na Sorico in v Davčo na poslednjo mučeniško pot, v smrt družno s sorškim župnikom Francem Krašno, njegovim dobrotnikom.
Kot smo že omenili v
Pogled s Hribca na Škofjo Loko z gradom in župnijsko cerkvijo sv. Jakoba
prejšnjih člankih, je imel Terčelj, kot gojenec šentviškega škofijskega zavoda več sošolcev iz raznih krajev tega območja, zanj osebno pa je Škofja Loka postala njegov drugi dom, ko je po posvetitvi postal kaplan pri sv. Jakobu v Loki.
Nadškofijski arhiv v Ljubljani (NŠAL) hrani o tem vrsto dokumentov, kot sledi:
Škofov dekret, str. 10, z dne
6.7.1917,	je v latinščini: "Z močjo tega dekreta ste imenovani za drugega kaplana v Škofji Loki pri sv. Jakobu".
Dne 6.7.1917 škofjeloški župnik Avguštin Šinkovec (Kamnik,
1861-1925), sporoča po nemško: "Veleslavni cesarskokraljevski deželni vladi v Ljubljani: na izpraznjeno 2. mesto kaplana je imenovan Filip Terčelj, 14.8.1917. Naj vlada blagovoli nakazati kon-grue". Deželna vlada v nemščini vrača sporočilo Ordinariatu: nakazala bo 'kongruo' v višini 600 K. Tudi županstvo je obveščeno po nemško. Naznanilo, str.
12, v slovenščini z dne 16.8.1917 sporoča prihod Filipa Terčelja v Škofjo Loko 14.8.1917 in navaja kongruo ali dohodke s strani vlade. Podatka o Terčeljevem odhodu iz Škofje Loke pa ni. Posredno ga nudi škofjeloška Krstna knjiga, ko izpričuje zadnji vpis kr-stitelja Filipa Terčelja, kaplana pri sv. Jakobu v Škofji Loki, ki je 8. 9.1921 krstil Matevža, r. 7. 9.1921, sina Janeza Čarman in Marije Kobal, stanujočih v Kar-
lovcu. Prvi 1.9.1917 za Karla, r.
28.8.1917,	sina Karla Molini, strojevodja, in Marije Poljak iz Mesta.
O delovanju kaplana Filipa Terčelja, zlasti na dobrodelnem področju, izpričuje zanimiv "pro-memoria", z dne 5.5.1920, sicer s podpisom tedanjega župnika pri sv. Jakobu, dr. Klinarja, vendar pa gre očitno za rokopisno delo ka-
plana Terčelja, kajti v Krstni knjigi te župnije je Klinarjev rokopis drugačen. Poleg tega je Klinar službo župnika nastopil šele 20.5.1919, po prvi evidenci v krstni knjigi, poročila sam brez kaplana torej ni mogel napisati. Promemoriaoz. 'Vizitadjsko poročilo' škofu Jegliču ob birmo-vanju 5.5.1920 je zgodovinsko-versko-kulturno zanimiv dokument. Na 10 listih govori o razmerah in delu v škofjeloški župniji. To je Terčeljevo delo, s Terčeljevimi jezikovnimi in stilnimi značilnostmi, je tudi nekakšen zametek vseh tistih dejavnosti, ki jih je Terčelj v svoji duhovniški službi razvijal do smrti. Bere se lepo, pisava je drobna, tekoče izpisana, zelo lepa.
Že na prvi strani nas postavi v aktualno dogajanje: vojska in vojaštvo sta prinesla Škofji Loki, prvemu pomembnejšemu mestu v zaledju Soške fronte, veliko trpljenja. Skoznjo so se valile kolone vojakov na fronto in s fronte. Na vojsko se je Škofja Loka odzvala s prošnjo procesijo s 4000 ljudmi k Mariji v Crngrobu. Mesto je nosilo huda bremena: 200 vpoklicanih, 62 mrtvih, veliko pogrešanih, 15 vdov, polno bolnišnic, šolski prostori zasedeni z vojaštvom.
Marija Pegan /dalje prihodnjič
Kristi ani in družba
22. marca 2012
ili!
Kratki
zbornice v Trstu udeležili sestanka deželnega odbora zveze UCSI s predsednikom zveze UCSI Andreo Melodio, ki ga je pripravila kolegica Tiziana Melloni. Na sestanku je bil govor tudi o slovenski stalni prisotnosti v zvezi UCSI ter o bližnjem kongresu, nato je predsednik Andrea Melodia predstavil knjigo Emilia Rossija o vdoru politike v televizijska poročila. O tem so poleg Melodie govorili še direktor deželnega sedeža RAI Roberto Collini, Giovanni Marzini, vodja informativnega programa deželne RAI, ter Carlo Muscatello, predsednik deželnega sindikata časnikarjev.
Tudi Slovenci v deželni Zvezi katoliških časnikarjev (UCSI)
Miro Opelt, Ivo Jevnikar, Marko Tavčar, Julijan Čavdek in Jurij Paljk so se minuli petek, 16. t. m., na sedežu Časnikarske
Zame družinski zakonik z vidika različnih življenjskih skupnosti sploh ni sporen, sporen pa je zato, ker ne upošteva pluralnosti, ker skuša vse oblike življenjskih skupnosti izenačiti in uniformirati, pri tem pa uničuje simbole, ki so katalizatorji življenjske energije. Laž tisočletja je, da z novim družinskim zakonikom ne bi nihče nič izgubil. Če bo večina na referendumu glasovala za družinski zakonik, bomo izgubili vsi. Paradoksalno je, da se tisti, ki imajo polne usta zavzemanja za istospolne partnerske skupnosti, v resnici zavzemajo proti pluralizmu in pravici do različnosti. Mar ni laična država nastala ravno zaradi pluralizma? Kakšen je liberalizem, ki si v imenu "svobode” prizadeva za uniformiranost in s tem za totalitarizem? Po mojem prepričanju je potrebno tak liberalizem in tak družinski zakonik nujno zavreči. Ne zaradi tega, ker nasprotuje Božjim zapovedim, temveč zato, ker nasprotuje načelom laične države, ki temelji na pluralizmu. Seveda pa tudi zato, ker nasprotuje harmoniji med pravicami in dolžnostmi.
Bogdan Vidmar
izbiri ali po sili razmer izrazit bohemski posebnež. Takega smo imeli radi, ga tu pa tam podražili s kako punco (sicer je tudi sam v pismu sošolcu Kosovelu v daljnem letu 1923 poizvedoval "Kako so sedaj razmere v Ljubljani, ali se dobi kaj pupk"? pa se je kasneje za takratno radoživost pokesal s pesmimi o krilatcih-kerubinih in ser-afinih.
Leta 1997 so prijazni spomini in pieteta skupino nekdanjih njegovih dijakov-licejcev spodbudili, da so ob 100-let-nici njegovega rojstva izdali v knjižni obliki izbor njegovih pesmi, saj so do tedaj ostale le razkropljene po raznih predvojnih in povojnih revijah ali v rokopisu.
Na goriškem mestnem pokopališču je pesnikov grob, vzorno urejen v 70. letih, na njem grmiček bršljana. Bršljan pesniku Bršljanskemu. Ob koncu tega leta zapade grobu koncesija in bi bilo škoda, da os-
tane Milan Bekar le v spominu tistih, ki so se v mladih letih srečevali z njim; tudi njegov grob je del naše kulturne preteklosti in za tiste, na katere je učinkovala njegova zavzetost za slovensko in svetovno književnost tudi sedanjosti, se je skupina nekdanjih dijakov odločila, da poskusijo rešiti njegovo grobnico kot del našega kulturnega spomina vsaj še za eno koncesijsko obdobje, ki je načelno trideset let, in upa v solidarnost našega širšega kulturnega občestva. V ta namen apelira tudi na pomoč širšega kroga ljudi, ki so Bekarja poznali in ki lahko denarno podprejo pobudo, saj je potrebno zbrati 1300 evrov. V ta namen lahko prispevek nakažete na tekoči račun št. IT 36 D 08532 12401 0000 00740 425 pri Zadružni banki Doberdob in Sovodnje z geslom "Nabirka za grob prof. Bekarja".
Dušan Križman, Kontovel Marilka Koršič, Gorica
Umrl je papež koptske pravoslavne Cerkve
V starosti 89 let je umrl vodja koptske pravoslavne Cerkve, papež Šenuda III., je v soboto, 17. t. m., sporočila egiptovska televizija. Vzroka smrti niso sporočili, je pa imel vodja najpomembnejše krščanske cerkve na Bližnjem vzhodu že dalj časa zdravstvene težave. Papež koptske Cerkve Šenuda je bil leta 1971 izvoljen za aleksandrijskega papeža in patriarha koptske pravoslavne Cerkve. Koptska pravoslavna Cerkev je ena od najstarejših Cerkva na svetu in ima kakih deset milijonov pripadnikov. Kopti predstavljajo med šest in deset odstotkov egiptovskega prebivalstva.
Razmišljanje / 0 referendumu za družinski zakonik
Če bo večina glasovala za, bomo izgubili vsi
Ob izteku koncesije groba prof. Milana Bekarja
Apel skupine nekdanjih dijakov za denarno nabirko
Milan Bekar v zgodovinah slovenskega slovstva? Bolj težko bo najti v njih kak zapis o tem Kosovelovem sodobniku, ki so ga danes v glavnem že sivolasi go riški licej ci imeli kot profesorja slovenske književnosti v prvih dveh desetletjih po 2. svetovni vojni, nekateri še v letu njegove smrti, leta 1966.
Samski, je bil zanimiva pojava že po svojem zunanjem videzu, ko se je še v pozni pomladi vzpenjal v licejske prostore v Križni ulici v plašču, s klobukom težko opredeljive starosti in s težko odprto aktovko, iz katere so zaskrbljeno gledali v svet šolski zvezki, vsemogoče knjige in brošure pa še kak oškrbljen kos malice, ki je čakal, da jo lastnik vendar "pokonča".
Do profesorja Bekarja si lahko vzpostavil tak ali drugačen odnos. Z malo domišljije si v njegovem plašču lahko videl pro-
tagonista Wellsove Zgodbe o nevidnem človeku, vsekakor si ga lahko obravnaval kot nekakšno folklorno pojavo, plahega profesorja, ki je vsako novo učno uro stresal iz rokava zanimiva dejstva in analize tudi še tako drobnih literatov prejšnjih časov (kje še je bilo mogoče slišati toliko o Josipini Turnograjski, Lili Novy, Silvinu Sardenku, Josipu Cimpermanu, Mihaelu Opeki, ne da bi se ob tem godila krivica velikim?).
Bekar je govoril razredu pogosto vizionarno zasanjano kar čez glave dijakov, od katerih je marsikdo izkoristil profesorjevo zaverovanost v lastne monologe, da je utrdil učno snov, ki je prežala v kavdijskih soteskah naslednje učne ure.
Silno razgledanega profesorja si
lahko pozorno poslušal in veliko odnesel, lahko pa si te ure prevedril ali ostal nekje na sredini; sam je obvladoval bolj svojo bližnjo okolico. Če si mu storil
kaj prijaznega, mu pomagal nesti torbo v profesorsko zbornico ali pa usvojil in mu ponovil
kako njemu priljubljeno literarno krilatico, te je ad hoc imenoval za svojega "arbitra elegan-tiarum", tako rekoč za svojega literarnega oprodo.
Nekateri smo ga pogosteje ali včasih obiskali na domu - živel je v stanovanju na trgu pred palačo Attems Petzenstein -Pečanski, kjer se je v vrsti sob kopičila velika množica knjig ob različni šari, dekorativnem kiču, reprodukciji znamenite slike
Sonata Kreutzerju. Vse je dajalo videz velikega nereda, saj je bil profesor Bekar po življenjski
Klasični licej 1964/65, prof. Bekar peli z leve, spodaj
Sem proti družinskemu zakoniku, ker sem za laično in pluralno družbo. Zagovarjam odlok cesarja Konstantina, ki je pred 1699 leti (naslednje leto bodo velika praznovanja ob 1700 letnici Milanskega edikta) v Rimskem imperiju dal krščanstvu, ki je bilo dotlej preganjano, svobodo, a s tem krščanstva ni postavil za ekskluzivno in državno religijo, kar je pozneje naredil cesar Teodozij, ki se je vojskoval v Vipavski dolini.
To, kar me že ves čas kampanje pred referendumom o družinskem zakoniku
moti, je neverjetno zavzeto dokazovanje, da imajo različne oblike življenjskih skupnosti pravico do obstoja. V laični državi to sploh ne bi smelo biti vprašanje. Čudim se temu,
da se tako malo, ali skoraj nič ne govori tudi o poliandrič-nih, poligamnih in še drugih partnerskih skupnostih. Saj vendar deset Božjih zapovedi v laični državi nima nobene avtoritete! Kaj je prav in kaj je narobe določamo sami in ne "bog, ki so si ga izmislili v RKC”! Se tudi liberalci še niso povsem otresli krščanskih korenin in s krščanstvom prežete podzavesti? Bodimo vendarle dosledni in pojdimo do konca! Pri tem pa ne pozabimo, da v laični državi obstaja tudi svoboda glede verske pripadnosti, torej tudi svoboda vere v transcendentnega Boga!
Dvomi v njegov obstoj
Hudi duh - realnost ali fantazija?
Občasno se tudi v našem zamejskem prostoru pogovarjamo o vlogi hudega duha v našem vsakdanjem življenju, delovanju v našem času in našem prostoru. So duhovniki, ki o tej temi neradi govorijo, pa ne zato, ker bi v hudega duha ne verjeli, pač pa predvsem zato, ker so predstave, ki so jih pridobili verujoči o hudem duhu, zelo napačne in bi tako marsikoga zelo zbegale. Vsi vemo, da ljudje tako težko sprejemajo nova spoznanja, še zlasti na verskem področju. Kljub vsemu sem se spomnil na predavanje, ki je govorilo prav o tem. Pred leti je naš slovenski kapucinski pater, ki je bil tudi uradni eksorcist, kar pomeni cerkveni izganjalec hudiča, na predavanjih o hudem duhu postavil v isti koš starozavezne svetopisemske prizore o tej temi z brazilskimi dogodki, ki jih je sam doživljal, tako da so trez-
ni poslušalci od predavanj odhajali s kančkom cinizma, tisti pa, ki so vero vedno gradili na neki tradicionalni fantaziji, ne na realnosti, pa krepko zmedeni. (Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri nekaterih poslušalcih, ki so poslušali zadnje predavanje v Gorici o tej temi.)
Kristjan se mora zavedati, da je s Kristusovim vstajenjem vloga hudega duha na človeka znatno manjša, kot je bila pred Jezusovim vstajenjem. To je prvo spoznanje, ki si ga mora prisvojiti vsakdo, ki se ima za vernega. Ker pa smo uporabili izraz "znatno manjša", nismo s tem rekli, da hudi duh v današnjem svetu ne obstaja! Obstaja! Vendar z manjšim vplivom. Zato tudi vse, kar se vsaj kdaj pripisuje njegovemu delovanju, ni resnično! To nam lahko potrdijo medicinska spoznanja, ki so marsikaj zavrgla, kar so imeli določeni ljudje za
obsedenost, so pa tudi nekatere primere prav v medicinski stroki pustili odprte in tako dopustili možnost, da lahko upravičeno verujemo v obstoj hudega duha. Pustimo ob strani tako imenovani "pink-ponk", ko psihiater pošlje pacienta k eksorcistu, ker z njim ni mogel nadaljevati zdravljenja. Možno je tudi, da se mu ni dovolj posvetil, kar je pri takšnih bolnikih zelo pomembno, lahko pa je uporabil napačno metodo zdravljenja. So pa tudi duhovniki, ki se s tem ukvarjajo, pa človeka napotijo k zdravniku, kadar uvidijo, da z njim ne morejo nič, češ, tam bo bolje ... Avdiovizualna tehnika, sem spadajo predvsem film, televizija, pa tudi internet, so sodobnemu človeku približali marsikaj, in to dobro, manj dobro, pa tudi negativno ali celo slabo. Spomnimo se filmov, ki so obravnavali obsedenost. Koliko ljudi, tudi kristjanov, je ob njih dobilo popolnoma napačno sliko o hudem duhu. So pa bili tudi primeri, ko so gledalci takšnih filmov pozneje morali iskati pomoč bodisi pri duhovniku bodisi tudi pri zdravniku. Zato je prav, da še zlasti določena verska populacija ne
bi gledala takšnih filmov. Ne zato, da bi jim jih prepovedali, ampak zato, da bi jim fantazija, ki se jim ob takih filmih sprošča, ne povzročala takšnih ali drugačnih težav.
Pred leti je katehet na neki naši zamejski šoli širil fotografijo, ki
je bila posneta v Medjugorju in je na njej bil fotografiran pokončni oblak, ki ga je imenoval Marija, pod tem pa še nekak razvlečeni
oblak, v katerem je on videl hudiča. V obeh oblakih je navaden gledalec videl samo oblak, on pa prikazen. Ker pa je bila na isti šoli tudi učenka, ki je bila nekoliko bolj čustveno občutljiva, je ob tej katehetovi razlagi nastal problem in so starši morali zanjo
iskati pomoč pri zdravniku. V tem primeru je na eni in na drugi strani delovala fantazija, kar je čisto nekaj drugega od obsede-
nosti ali hudega duha samega. Sam ob vsem tem ne zanikam delovanja hudega duha, saj sem prav pri revolucionarnem škofu dr. Vekoslavu Grmiču dobil pri izpitu vprašanje o eksistenci hudih duhov in njihovem vplivu na človeka. Spominjam se, da sem bil na vrsti pri izpitu tisti dan zadnji in da je bil tokrat moj izpit bolj profesorjev izpit, saj je trajal kar dve uri! Veliko let pozneje mi je v nekem pogovoru pripomnil, da mu je ta najin teološki izpitni traktat ostal v nepozabnem spominu in ga je celo "ovekovečil" v eni od svojih knjig.
Če je človek duhovno zdrav, kar pomeni, da ni v konfliktu z lastno vestjo, vrednotami in seveda tudi ne s samim seboj in ga njegova človeška ljubezen vsestransko uresničuje in s tem istočasno tudi zdravi, potem takšen človek z lahkoto postavi razmerje z Najvišjim, ki je nasprotje od temine hudih duhov. Preprosto: "Kakšen je moj odnos do Boga, je iskren"? Če smo iskreni in živimo v Božji milosti, se nam ni treba bati, da bi nas te temne sile zasvojile in zavedle.
Ambrož Kodelja
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
V Državnem arhivu
Dokumentarna razstava "Psihiatrična bolnišnica v Gorici"
V Državnem arhivu v Gorici v ulici Ospitale 2 je do 20. aprila na ogled razstava “Psihiatrična bolnišnica v Gorici”, ki jo je Državni arhiv postavil v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem. Gradivo prikazuje redke dokumente, ki jih hranita Državni arhiv in Pokrajinski zgodovinski muzej in omogočajo vpogled v rojstvo psihiatrične bolnišnice, začenši z javno razpravo iz druge polovice devetnajstega stoletja.
“Zgodovina goriške psihiatrije sega daleč v preteklost”, pravi Grazia Tato', direktorica Državnega arhiva. “Pred sto leti so odprli prvo psihiatrično bolnišnico in pred petdesetimi leti je v Gorico prišel Franco Basaglia, revolucionarni oče moderne evropske psihiatrije. Izhodišče smo našli v dokumentih dvajsetega stoletja, se dotaknili začetkov zdravljenja umskih bolezni v prvi polovici prejšnjega stoletja, naposled pa odprli razpravo o sedanjosti”.
Gre za dokumentarno potovanje z odkrivanjem, ki se nadaljuje do gradnje zgradb umobolnice na začetku dvajsetega stoletja. Razstava se dotakne obnovitvenih del bolnišnice v tridesetih letih. Bolnišnica je namreč utrpela hudo razdejanje med prvo svetovno vojno. Objekt je v ulici Vittorio Veneto, tik ob meji Slovenijo, nekdaj z Jugoslavijo. Prikaz dokumentov je zelo pester in raznolik. Med dokumenti so tudi taki, ki so prvič na ogled in so zato koristni pri kronološki pripovedi in razlagi razvoja goriške psihiatrične bolnišnice. Na ogled so zapisi, dokumenti iz devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki pričajo o umskih boleznih na Goriškem, pa tudi poročila Pokrajinske uprave in razlastitvene listine ter načrti bolnišničnih stavb. Prikazane so tudi zavarovalne police za škodo, ki sojo povzročili bolniki. Razstava je vključena v Teden kulture, ki jo na državni ravni prireja Ministrstvo za kulturo. Vstop je prost, ogled je možen do 20. aprila, ob ponedeljkih in sredah od 10. do 15. ure, ob torkih, četrtkih in petkih pa od 10. do 13. ure.
Začenja se vroč volilni čas: SSk s štirimi kandidati na listi Demokratske stranke
Ukinitev rajonov močno razburja
Naši prijazni gospe Neni v spomin
Osrednji goriški trg Travnik je danes bolj prazen, saj je odšla v večnost Jožica Sneženka Baša, vdova Ožbot, ki smo jo vsi na Travniku poznali pod imenom Neni. Rojena je bila v Šempasu, 5. oktobra 1947, mlada seje poročila z znanim goriškim gostincem Ernestom Ožbotom, 16 let je delala v domači gostlni v Rupi, kasneje
drugod, a vedno v gostinstvu. Pred desetimi leti je gospa Neni odprla trgovino oblačil Mazzonetto, najprej na Trgu Cavour, nato pa na Travniku, nasproti Katoliške knjigarne, kjer smo jo tudi dnevno srečevali. Gospa Neni zapušča sinova Igorja in Mitjo z njunima soprogama Lucio in Rebeko ter vnuke Emmo, Davida in An-dreo ter sestro Mirelo. Pogrebno slovesnost na domačem pokopališču v Rupi, ki se je je udeležilo zelo veliko ljudi, je minuli četrtek, 15. t. m., daroval g. Karel Bolčina, ki je v svojem lepem poslovilnem govoru poudaril predvsem izjemno prijaznost pokojnice. Na pogrebu seje zbralo veliko ljudi, veliko nas je bilo tudi s Travnika, kjer smo prijazno Neni cenili zaradi njene diskretnosti, prirojene elegance ter lepega nasmeha. Ohranili jo bomo v trajnem spominu; svojcem izrekamo iskreno sožalje!
ril
Tiho je odšla Alba Gartner
Gorico in ljubitelje umetnosti je minuli teden presenetila vest o smrti prijazne Albe Gurtner, trgovke in sooblikovalke goriške kulture, saj je pokojna Alba znala okrog sebe zbirati tako likovne umetnike kot pesnike. Prav njena je namreč bila zamisel za Zid petih jezikov in Zid časa v Podgori, kjer smo slikarji in pesniki poslikali in popisali sto dvajset metrov zida nekdanje predilnice. Takrat je Alba Gurtner stanovala v Podgori in seje zavedala pomembnosti sobivanja različnih jezikov in kultur, zato smo bili k sodelovanju povabljeni Italijani,
Furlani, Slovenci in nemško govoreči umetniki; leta 2000 je tako prišlo do poslikave zidu, ki je vidna še danes.
Sicer pa je bila lastnica trgovine Centra Colori, kot je bila tudi lastnica likovne galerije Metropolitana, izdajala je tudi umetniški koledar s poslikavami naših likovnikov. S sošolcema Marino Legovini in Francom Moisejem je minuli konec leta, že hudo bolna, odprla sodobno trgovino in galerijo Dvor umetnosti v Gosposki ulici. Alba je bila stara 54 let, zapušča 22-letno hčerko Paolo. Ohranili jo bomo v toplem spominu predvsem zaradi njene prijaznosti, odprtosti, vedrega nasmeha. Naj počiva v miru!
JUR
Zadružna banka Doberdob in Sovodnje prireja srečanje s člani na temo “Zadružna banka danes”.
Vabljeni v sredo, 28. marca 2012 ob 20. uri v dvorano SKRD Jezero v Doberdobu.
r "if.ir 1’ -" j..!.
Morilka Koršič (foto JMP)
sedaj upravljal stavbe in imovi-no, za katere so skrbeli rajonski sveti. To zadeva tudi tri t. i. slovenske rajonske svete Pevma-Št-maver-Oslavje, Podgora in Štan-drež, kjer se teh prostorov poslužujejo predvsem domača društva.
Zelo cinično je tudi odmevala izjava, ki jo je dal goriški podžupan Fabio Gentile, glede denarja, ki je namenjen za delovanje rajonov. Gentile je podčrtal, da ga skoraj 70% porabijo za izplačilo predsedniških honorarjev in sejnin. Na to je odločno reagiral Walter Bandelj, predsednik rajona v Podgori, ki je pojasnil, da je do tega prišlo, ker je goriška občinska uprava, od leta 2007 do danes, finančno postavko za rajonske svete zmanjšala za več kot polovico. Že v tem se jasno vidi namen Romolijeve uprave, da za vedno ukine rajone. Pri tem je toliko bolj čudno obnašanje podžupana, ki se spreneveda, da je v občinskem svetu dobil močno zaušnico, ko mu za predlog razdelitve štirih rajonov ni uspe-
lo prepričati niti lastne večine. Za volitve vse več kandidatov
Druga pomembna tema so občinske volitve, ki bodo potekale 6. in 7. maja. Pripravljajo se liste, ki se v zadnjih dneh množijo kot gobe po dežju. Zdi
se, da bo v Gorici kar sedem županskih kandidatov in skoraj dvajset list. Za tako mesto, kot je Gorica, pa čeprav je glavno mesto goriške pokrajine, je morda le nekoliko preveč.
Zadnji se je v boj za županski stolček podal tudi sedanji go-
Politično dogajanje v Gorici je še vedno pod močnim vtisom ukinitve rajonskih svetov, o kateri so odločili na zasedanju goriškega občinskega sveta v ponedeljek, 12. marca. Razvoj dogodkov je
razvnel medsebojne obtožbe in pripisovanje krivde. Jasno pa je, da je pri vsem tem najbolj oškodovana Gorica, ki je izgubila pomembne predstavniške organe in osnovno povezavo med občani in občino. Postavlja se tudi pomembno vprašanje, kdo bo
riški odbornik Severne lige Ste-fano Ceretta, ki se je moral podrediti ukazu z vrha. Goriški krožek Severne lige je namreč želel nastopiti v podporo sedanjemu županu Romoliju. Romoli in Cingolani glavna kandidata
Glavna kandidata za županski stolček ostajata Ettore Romoli, ki ga podpira večji del goriške desne sredine, in Giuseppe Cingolani, ki ima za sabo podporo leve sredine, vključno s SSk, ter nekaterih občanskih list. Po tem, kako se v zadnjih dneh pojavljajo razni plakati, bomo prav gotovo priče živahni volilni kampanji.
SSk na listi Demokratske stranke
Stranka Slovenska skupnost podpira županskega kandidata Giuseppeja Cingola-nija, ki je bil določen na novembrskih primarnih volitvah. Glede nastopa na volitvah pa se je SSk odločila za kandidiranje štirih svojih predstavnikov na listi Demokratske stranke. Slovenska stranka SSk ima trenutno tri občinske svetnike, ki so bili izvoljeni leta 2007. Od teh bo zagotovo potrjena Marilka Koršič, za SSk pa bo kandidiral tudi Walter Bandelj.
JČ
Odpirajo se nove podjetniške poti
Slovesna postavitev temeljnega kamna podjetja Pipistrel v Gorici
Tik ob goriškem letališču (Duca d'Aosta) na Rojcah so v soboto, 17. marca, slovesno položili temeljni kamen za novo podjetje znanega slovenskega proizvajalca vrhunskih lahkih letal Pipistrel. V odsotnosti prvega moža Pipi-strela Iva Boscarola so novo pridobitev za Goriško pozdravili predsednik dežele Furlanije Julijske krajine Renzo Tondo in vsi lokalni politiki.
V tuijini poslovno zadržanega Iva Boscarola v Gorico na gradbišče ob letališče na Rojcah ni bilo, v zameno pa so prišli naj-višji predstavniki deželne uprave Furlanije Julijske krajine s predsednikom Ren-zom Tondom, ki je tudi postavil temeljni kamen za novo podjetje ajdovskega Pipistrela, v katerem bodo na 10 tisoč kvadratnih metrih pokritih površin izdelovali novo štirisedežno letalo Panthera.
Razvojni inženir podjetja Pipistrel Tine Tomažič, ki je s sodelavci predstavljal podjetje in samega Boscarola, je povedal, da bo naložba za nove proizvodne obrate Pipistrel na Rojcah v Gori-
ZAHVALA
Svojci JELKE TERČON
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste z nami sočustvovali in na katerikoli način počastili spomin naše drage
Slivno, 22. marca 2012
ci veljala 7 milijonov evrov, na leto pa naj bi v tovarni izdelali od 150 do 200 letal vrste Panthera, zaposlitev pa naj bi v novih prostorih, ki bodo dograjeni v dveh letih, dobilo od 100 do 200 ljudi. Eden izmed razlogov za od-
ločitev, da bo Pipistrel gradil nove proizvodne prostore v Gorici v Italiji, je tudi pogodba o varnosti letalskega prometa, ki jo ima Italija sklenjeno z ZDA in bo ajdovskemu podjetniku omogočila prodajo letal tudi na velikem ameriškem tržišču, kot je Bosca-rol tudi pred časom že povedal, da se na Ajdovskem njegovo podjetje ni moglo več širiti zaradi pomanjkanja zazidljivih površin. Tine Tomažič je na slovesnosti tudi poudaril, da "Pipistrel ne beži iz Slovenije, saj v Sloveniji ne opuščamo nobenega programa". Na Goriškem namerava Pipistrel oživiti sicer zapuščeno goriško letališče na Rojcah. Prisotne je v imenu podjetja Pipistrel na sobotni slovesnosti pozdravil Adriano Ceccherini, projektni menedžer podjetja, ki se je predvsem zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je do realiza-
cije načrta in začetka gradnje proizvodnih prostorov prišlo. Predsednik dežele Furlanije Julijske krajine Renzo Tondo je v svojem nagovoru pozdravil "slovenske prijatelje, ki prihajajo na goriško letališče na Rojcah z
vrhunsko tehnologijo in z odličnim
znanjem", in dodal, da se deželna uprava Furlanije Julijske krajine
Foto JMP
zavzema za
vse večje skupno sodelovanje ob nekdanji državni meji med Slovenijo in Italijo, kot je tudi večkrat podčrtal, da je edina prihodnost za industrijo v specializaciji in odličnosti.
Alenka Florenin, županja Sovodenj ob Soči, pod upravo katere spada zemljišče, na katerem bo zgrajena nova tovarna Pipistrel, se je v svojem slovenskem in italijanskem posegu spomnila bratov Rusjan, ki sta prav na letališču na Rojcah imela prve vzlete
z letalom Eda. "Brata Rusjan sta sanjala letenje in danes se te sanje nadaljujejo s položitvijo temeljnega kamna za letalsko podjetje Pipistrel"! je še dejala. Goriški župan Ettore Romoli, pod čigar administrativno upravo spada goriško letališče Duca d'Aosta, se je Floreninovi zahvalil za zgledno sodelovanje med občinama in toplo pozdravil prihod podjetja Pipistrel, saj bo to po njegovem mnenju pomenilo "nov zagon za vso Goriško in na letališču na Rojcah nameravamo v prihodnosti zgraditi letalsko središče", v katerem bo imelo svoj sedež poleg Pipistrela tudi neko drugo podjetje, ki bo gradilo helikopterje.
Veliko dobrega je slovenskemu podjetju zaželel tudi predsednik goriške pokrajinske uprave Enrico Gherghetta, medtem ko je goriška prefek-tinja Maria Augusta Marrosu z izjemnim navdušenjem prisotnim razlagala svoj obisk Boscarolo-vega Pipistrela v Ajdovščini: "To je industrija odličnosti in vrhunskih dosežkov, v tem je tudi prihodnost Evropske unije in tudi naše Gorice". Temeljni kamen novega Pipistre-lovega podjetja je blagoslovil sovodenj ski župnik Karel Bolčina, medtem ko je Republiko Slovenijo na slovesnosti zastopala generalna konzulka RS v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan, prisotnih pa je bilo tudi več slovenskih in italijanskih obmejnih županov ter slovenska senatorka v Rimu Tamara Blažina.
Jurij Paljk
Spomladanski niz glasbenih srečanj
Napovedujejo se posebno pestra Snovanja 2012
SCGV EMIL KOMEL
Letošnji pomladni ciklus Snovanja 2012, ki ga že sedmič prirejata Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in ArsAtelier, se je začel v torek, 20. marca, v Kulturnem centru Lojze Bratuž s posebnim glasbenim dogodkom, sklepnim koncertom projekta Mozart: klavir, glas&orkester 2012. Bogat spored najlepših Mozartovih skladb so pod taktirko dirigenta Marca Feruglia izvedli mladi glasbeniki iz Italije in Slovenije, člani Mednarodnega okestra ArsAtelier, in pet solistov. Deset mladih orkestrašev je iz rok Fundacije Goriške hranilnice prejelo štipendije, da so lahko spremljali skupinske in orkestrske vaje pod vodstvom uveljavljenega dirigenta. O dogodku samem bomo poročali prihodnji teden.
Naslednji koncert bo v
Kulturnem centru potekal v petek, 13. aprila: na večer Mi smo pomlad bodo ob 18. uri peli in igrali učenci Glasbene šole V. Vodopivca iz Ajdovščine, učenci Glasbene šole S. Gandino iz Porcie in učenci SCGV Emil Komel iz Gorice. Dva tedna kasneje, 27. aprila, bo v palači Attems-Petzenstein imel diplomski koncert pianist Alexander Gadjiev. Tradicionalni koncert Glasba pod cerkvenim obokom bo sredi maja predstavil slovenskega skladatelja in organista Johna Paula Siflerja (1911-2001), ki je večji del svojega življenja preživel v ZDA ter čigar 100-letnice rojstva in 10-letnice smrti smo se spomnili pred nekaj meseci. Izbrani solisti, komorne skupine, otroški in mladinski pevski zbor SCGV Komel bodo izvajali njegova dela 18. maja v cerkvi sv.
Ivana v Gorici, dan kasneje pa v cerkvi na Subidi pri Krminu. V petek, 1. junija, bosta
otroški in mladinski pevski zbor SCGV Emil Komel, ki ju vodi Damijana Čevdek Jug, v auli magni goriške univerze v ul. Alviano predstavila novo zgoščenko in koncert Šopek najlepših za vas, izbor najlepših melodij, ki so jih mladi pevci izvajali v zadnjih štirih letih. Na klavir jih bo spremljala njihova zvesta pianistka Dalia Vodice, na različne instrumente pa instrumentalna skupina SCGV Komel. V parku dvorca Coronini Cronberg bodo izbrani solisti in komorne skupine iz razredov klasične in električne kitare ob spremljavi šolskega orkestra pod vodstvom dirigenta Luigija Pistoreja v petek, 15. junija, predstavili koncertni večer Glasbeni mozaik - Kitara skozi čas. Glasbene pravljice od Brd do Krasa pa bodo s pripovedovanjem, petjem in igranjem oblikovali gojenci predšolske glasbene vzgoje s podružnic, in sicer v nekdanji
limonada
slouenica
ci spoznali, kakšni so naši, pa tudi tuji politiki, ki se borijo le za svoje koristi in skušajo v svoje mreže ujeti nič slabega slutečega profesorja, ki je prišel po dvajsetih letih študija v Ameriki na dopust v domovino. Odlična igra nastopajočih in imeniten tekst, v katerem se zrcali na splošno tudi "pokrajinski" slovenski zdraharski značaj, sta izzvala pri gledalcih smeh ob situacijskih nerodnostih komedijskih likov in topel, dolgotrajen aplavz, ki je se-
osnovni šoli na Plešivem 26. maja, na sedežu zborov v Devinu 2. junija in na kmetiji Komjanc na Jazbinah 9. junija; mentorice projekta so Michela De Castro, Marja Feinig in Barbara Corbatto.
Niz Snovanja 2012 se bo končal 22. junija na kmetiji Baronic Tacco v Števerjanu (Dvor), kjer bodo po enogastronomskem laboratoriju v sodelovanju z društvom Poti vina in okusov z Goriškega ter z Movimento turismo del vino iz FJk na večeru The Queen Symphony pod vodstvom dirigenta Simona Perčiča z znanimi pesmimi legendarne rock skupine The Queen nastopili Mladinska filharmonija NOVA iz Nove Gorice, mezzosopran Irena Yebuah Tiran, violinistka Tina Grego, pianist Anže Vrabec.
Kot je razvidno že iz sporeda, se obeta zelo bogata sezona. Sploh pa so Snovanja 2012, ki so jih 15. marca tisku predstavile predsednica upravnega odbora šole Mara Cernic, podravnateljica Alessandra Schettino ter zborovodja otroškega in mladinskega zbora Damijana Čevdek Jug, iskren in verodostojen "dokaz živahnosti, dinamičnosti in energije šole".
gel tudi v zakulisje, kjer se lepa skupina ljudi vsakokrat trudi, da na odru pred predstavo, med njo in po njej vse gladko teče. Števerjanski igralci se s svojim zelo uspešnim odrskim podvigom po dveh ponovitvah doma in tretji v Gorici "selijo" v Slovenijo. V nedeljo, 17. marca, so razveselili občinstvo v Šempasu, v nedeljo, 25. marca, pa bodo pozabavali abonente Nedeljskih gledaliških srečanj, niza predstav ljubiteljskih gledaliških odrov v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Tisti dan bo tudi slovesen sklep območnega srečanja gledaliških skupin Severne Primorske, ki je prva stopnja za vstop na Linhartovo srečanje - Festival ljubiteljskih gledaliških skupin iz Slovenije in zamejstva. Po izboru selektorja Marka Bratuša bodo podeljena priznanja za najboljšo predstavo, stranske in glavne vloge.
IK
posebnega tržaškega fašističnega sodišča. Na koncu pričevanja je prof. Sfiligoj dijakom in profesorjem, ki so jih spremljali, podarila prevod očetove biografije. Julijan Čavdek pa jim je podaril nekaj dvojezičnih izdaj o zgodovini Trgovskega doma, o literaturi slovenskih avtorjev v Gorici, publikacijo Slorija o integraciji ter brošuri o KC Lojze Bratuž ter SCGV Emil Komel. V popoldanskih urah so se dijaki mudili še v Trnovem, kjer so obiskali spominski park NOB in brezno pri Nemcih.
Program izleta dijakov znanstvenega liceja iz Bologne je zaobjemal še Vipavsko, kjer so si ogledali dom Filipa Terčelja in obiskali Ustje ter Sinji Vrh. Ogledali so si tudi Rižarno v Trsu. Tam jih je sprejel novinar Ivo Jevnikar.
Obvestila
Goriški muzej Grad Dobrovo
vabi v petek, 23. marca 2012, ob 19. uri na odprtje razstave Dosežki slovenskih izseljencev in njihovih potomcev v Združenih državah Amerike. Prisotna bosta Joe Valenčič iz Clevelanda in dr. Mirjam Milharčič Hladnik z inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU.
Prejšnji teden je bilo v galeriji A. Kosič v Raštelu odprtje razstave Slovenija, odprta za umetnost
2011. Likovna dela, ki so nastala na Sinjem Vrhu na mednarodnem simpoziju z naslovom Druga narava, sta predstavili umetnostni zgodovinarki Cristina Feresin in Ana Marija Stibilj Šajn. Razstava bo odprta do 4. aprila.
Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice sklicuje redni letni občni zbor, ki bo v četrtek, 29. marca 2012, prvi sklic ob 12. uri, drugi pa ob 20.30, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici z dnevnim redom: tajniško poročilo; blagajniško poročilo; predsedniško poročilo; poročilo članic Zveze; posegi nevčlanjenih skupin in posameznikov; pozdravi; poročilo nadzornega odbora in razrešnica odboru; Izvolitev predsednika občnega zbora; volitve predsednika Zveze; volitve nadzornega odbora; razno.
Kdor bi se želel pridružiti potovanju z Novim glasom na Sicilijo od 20. do 26. aprila, naj se čim prej javi, ker se vpisovanje končuje: tel. 0481 533177, 040 365473 in 040 229166.
Krožek Krut vabi na tečaj Ustvarjanje Mandale, ki ga vodi mentorica Tanja Kralj. Srečanja se vrstijo ob torkih, zadnje bo 27. marca od 19.30 do 21. na sedežu krožka Krut, Korzo Verdi, 51 v Gorici. Informacije na tel. št. 0481 530927 (vsak torek in četrtek od 9.00 do 12.00) ali na krut. go@tiscali. it
Župnija sv. Justa mučenca -Podgora vabi na križev pot na Kalvarijo v petek, 30. marca
2012. Odhod ob 20. uri pri nekdanji osnovni šoli R. Margherita, ul. S. Slataper 27. Sekcija Združenja prostovoljnih krvodajalcev iz Sovodenj vabi na tečaj prve pomoči. Ciklus predavanj poteka ob četrtkih; začel se je 8. marca; predavanja bodo še 22. in 29. marca 2012, od 20. do 22. ure, vSovodnjah ob Soči v dvorani Zadružne banke Doberdob in Sovodnje. Vodi jih dr. Adodo Jean Herve' Pogle, ki seje specializiral na področju medicine na delovnem mestu. Informacije do zapolnitve mest. Mail: krvodajalci. sovodnje@gmail. com ali tel.: 328 3717328 (Štefan Tomšič) in 340 3423087 (Paolo Braini)
Romanje v Medjugorje od 4. do
7. maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim avtobusom. Za vse romarje velja osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali
0481 32121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom.
Jezikovni tečaji na Ad formandumu. Na razpolago so še prosta vpisna mesta na tečaje: angleščina A2 (36 ur; začetek: 19. 3.), angleščina B2 (42 ur; začetek: 12. 3.), slovenščina Al (30 ur; začetek: 14. 3.), slovenščina BI (30 ur: začetek: 26. 3.). Za informacije: tel. 0481.81826, go@adformandum. org). Slovensko planinsko društvo prireja od 29. junija do 6. julija izlet v nacionalni park Pollino, na meji med Bazilikato in Kalabrijo. Prevoz z avtobusom, nastanitev v hotelu v kraju Rotonda, kjer sta tudi središče in uprava parka. Program	predvideva
dvainpoldnevno planinarjenje z vzponom na vsaj dva od najvišjih vrhov skupine in ogled kulturnih, zgodovinskih in drugih zanimivosti. Odhod iz Gorice. Informacije: Vlado 0481 882079 v opoldanskem ali večernem času. Prijave (zaradi rezervacije) najkasneje do sredine marca. Iščem delo hišne pomočnice: čiščenje in likanje v dopoldanskem času. Sem poštena gospa z izkušnjami. Tel. 00386 70777512.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Gospa, po narodnosti iz Poljske, išče delo in je na razpolago za nego starejših ljudi. Tel. 0481 531000.
Darovi
Za Novi glas:	inž.	Marjan
Velikonja, Nemčija 100 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 23.3.2012 do 28.3.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 23. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.)
Nedelja, 25. marca (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 26. marca (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
Torek, 27. marca: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 28. mana (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Mladina in filozof - Izbor melodij.
KCLB in ZSKP
Iskrivi smeh na ustih vseh
Limonada slovenica z grenkim priokusom
Posrečeni niz veseloiger gledaliških ljubiteljskih skupin Iskrivi smeh na ustih vseh, ki sta ga tudi letos v pustnem času ponudila v pogled Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete, se je izjemoma zaiskril tudi v postnem času, in sicer v nedeljo, 4. marca 2012, ko so v popodanskih urah zabrnele dokaj jedke komedijske strune. Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana je v veliki dvorani KCLB, ki so jo razveseljivo napolnili tudi mladi obrazi, v dinamični, dognani režiji Franka Žerjala, ki je imel ob sebi mlado režijsko asistentko Jasmin Kovic, polno novih postavitvenih in sce-
nografskih idej, predstavila "eno zelo hudobno komedijo" Vinka Moderndorferja Limonada slovenica, ki je že na februarski premieri v domači dvorani doživela zavidljiv uspeh in splošno odobravanje. Njen grenki sok se je pristno in tekoče razlival z zelo funkcionalno opremljenega prizorišča, ki je z nekaj zasuki scenskih elementov spreminjal podobo in prostor dogajanja. Na njem se je suvereno "kretalo" deset igralcev in dve statistki ter, po režiserjevih zamislih in navodilih, dajalo predstavi pravi tempo in poudarek posameznim prizorom ter seveda značajski pečat dramskim likom. V teh so gledal-
Bratuža
dala zelo občuteno in dijaki so v tišini pozorno sledili pripovedi o človeku, ki se je ves razdajal za slovenski narod na Goriškem in za uveljavitev človekovih pravic ter demokracije. V svojem izvajanju je prof. Sfiligoj citirala sodbe in nekatere odlomke iz fašističnih zakonov, katerih posledice je na lastni koži doživel njen oče. Še posebno zanimivo je bilo poslušati, kako je moral Avgust Sfiligoj trpeti tudi po padcu fašizma. Krivice je doživel od jugoslovanskih komunističnih oblasti, pa tudi od italijanske republike, ki ga je aretirala, da bi v celoti prestal kazen na podlagi obsodbe
s>~c^,	KULTURNI	CENTER	LOJZE BRATUŽ
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
5*	£
Koncertna sezona
2011-2012
W. A. Mozart - C. Czerny REQUIEM
za soliste, mešani zbor in klavir štiriročno
Vokalna akademija Ljubljana in solisti
Mojca Prus in Katarina Tominec, klavir Stojan Kuret, dirigent
Stolna cerkev v Gorici
petek, 30. marca 2012, ob 20.45
ŽUPNIJA SV. FLORIJANA IN MARIJE POMOČNICE V ŠTEVERJANU
vabi na
DUHOVNO OBNOVO
“Sedem zadnjih Jezusovih besed na križu ” Pridigal bo g. dr. Primož Krečič S spremljavo orgelskih skladb F. J. Haydna
V ponedeljek, 2. aprila, ob 20. uri
v župnijski cerkvi v Števerjanu
Na obisku pri nas dijaki iz Bologne
Spoznali so tudi Lojzeta in Avgusta Sfiligoja
Skupina dijakov z znanstvenega liceja Enrico Fermi iz Bologne se je prejšnji teden pripeljala v Gorico in v prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž poslušala pričevanja o usodi Slovencev pod fašizmom. Dijake je spremljal duhovnik Bogdan Vidmar, ki jim je pred letom dni predaval o življenju in delu Filipa Terčelja.
V prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž sta jih sprejela pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek in prof. Majda Sfiligoj. Po pozdravih je Čavdek
dijakom na kratko orisal zgodovino Gorice, njeno kulturno bogastvo in obmejno lego. Pri tem se je predvsem osredotočil na to, kar so Slovenci pomenili za Gorico in kako jih je fašizem zatiral vse do kapitulacije leta 1943. Dijaki so prejeli tudi nekaj informacij o povojnem stanju, ko je bilo mesto na meji med zahodnim in vzhodnim ideološkim blokom.
Prof. Majda Sfiligoj je dijakom iz Bologne predstavila življenje in delo svojega očeta, odv. Avgusta Sfiligoja. Pričevanje je po-
FotoJMP
Roberto Bolano
Knjižne novosti / Študentska založba
V svežnju knjig tri novosti domačih avtorjev
Nov sveženj knjižnih novitet Študentske založbe prinaša tri dela domačih avtorjev in prevod romana Roberta Bolana Divji detektivi. Milan
Kleč je po poročanju Slovenske tiskovne agencije vanj prispeval roman Trojke, Jani Vrik zgodbo iz srednjega veka Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim in Gorazd Kocijančič pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano. Naslov Klečevega romana se po besedah Borisa A. Novaka, ki je h knjigi zapisal spremno besedo, nanaša na ljubezenske trikotnike, ki se v knjigi verižijo in preigravajo skozi čas, pri tem pa nastaja ljubezensko-prijateljski mno-gokotnik.
Jani Virk se je po besedah urednika Študentske založbe Mitje
Čandra v romanu Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim vrnil na teren, ki mu je že dolgo ljub, v čas srednjega veka in trubadurjev. V njem se je navezal na ep Parzival, v katerem je v 13. stoletju VVolfram iz Eschenbacha v zgodbo prelil mitološko motiviko kralja Arturja, vitezov okrogle mize in junaka, ki išče sveti gral. V epu pa izvemo tudi, da izvira Parzi-valov rod po očetovi liniji iz Hajdine pri Ptuju. Virk je v knjigi, ki je izšla v zbirki Zapisani v Ptuj, ustvaril natančno tapiserijo iz redkih podatkov, ki jih imamo o tem času v naših krajih. Glavni junak, vitez Viljem, nekdanji
angleški templjar, skrbno skriva svojo preteklost in skrivnosten zaklad, ki ga je prinesel iz Svete dežele. Čander je knjigo označil kot "berljiv, napet roman, ki se ga prebere na dušek".
Pesnik, prevajalec in urednik Gorazd cijančič
je v pesniški zbirki Primož Trubar zapušča Ljubljano pesem položil v usta Trubarju. V knjigi se, kot je zapisal v uvodu, zgodi vse. Star, utrujen mož je prisiljen oditi iz svoje domovine v izgnanstvo. Noč pred tem se mota po hiši, slabo spi, zjutraj ima malo potovalne mrzlice in je dopoldan precej	slabe
volje, ko se poslavlja od Ljubljane. Potem se na vozu, s katerim potuje	v
Nemčijo, nena-
doma razvedri.
Knjiga je izšla v zbirki Beletrina. Namestnica odgovornega urednika zbirke Jelka Ciglenečki je na tiskovni konferenci Kocijančičev slog označila kot izjemno duhovit in opomnila še avtorjevo recenzijo lastne knjige, objavljane na platnicah knjige. Roman Divji detektivi Roberta Bolana, ki je izšel v zbirki Beletrina, je prevedla Veronika Rot. Kot je dejala, to kultno delo med Bola-novimi knjigami odpira največ poti za razmislek. Glavna junaka sta divja detektiva Ar-turo Belano in Ulises Lima, revna revolucionarja, ki se preživljata z občasnim preprodajanjem marihuane. Bohemska pesnika se podata za sledjo skrivnostne pesnice Cesaree Tinajero, izginule v letih takoj po mehiški revoluciji. V Čilu rojeni pisatelj in pesnik je za Divje detektive leta 1999 prejel hispanoameriško nagrado za književnost Ro mulo Gallegos.
Založba Wieser razglasila stečaj
Založba Wieser je pri celovškem Deželnem sodišču razglasila stečaj. Ustanovitelj in založnik Lojze VVieser je za avstrijsko tiskovno agencijo APA dejal: “Nisem videl več nobene druge možnosti". Dolg založbe, ki si je ime med drugim ustvarila z izdajanjem serije "Europa erlesen” (Razbrati Evropo), znaša več kot 800.000 evrov.
VVieser želi po sanacijskem postopku, v katerem bo upnikom ponudil poplačilo 20 odstotkov dolga, dejavnost nadaljevati preko drugega podjetja, neobremenjenega z dolgovi.
VVieser je založbo s sedežem v Celovcu ustanovil pred 24 leti. V zadnjih dveh letih se je ta spopadala z vedno večjimi težavami, do katerih je privedel tudi padec prodaje knjig in zmanjšanje subvencij v vzhodnoevropskih državah. “Vse, kar sem dodatno zaslužil, s predavanji ali literarnimi večeri, sem vložil v založbo, vendar tako preprosto ne gre več naprej”, je pojasnil VVieser.
Založniška dejavnost se bo brez prekinitve nadaljevala. Založba ima obveznosti v glavnem do bank, s katerimi se je glede poplačila dolga začela dogovarjati že pred razglasitvijo stečaja. Od ustanovitve je založba VVieser izdala okrog 1000 knjižnih naslovov v skupni nakladi okrog 1,3 milijona izvodov. Samo v seriji “Europa erlesen” so objavili skoraj 10.000 tekstov več kot 3000 avtoric in avtorjev, ki zastopajo 50 različnih jezikov. Za VVieserja je bilo založniško delo več, kot le izdajanje knjig. “Gre za razumevanje drugih, drugega, za priznavanje raznolikosti, ki se odraža skozi različne jezike”, je dejal VVieser, ki svojo vlogo razume tudi v posredovanju med različnimi kulturami in jeziki.
Gorica / V galeriji Ars predstavitev monografije
Ustvarjanje kulturne dediščine: Kraševci med tradicijo in izzivi sodobne družbe
JMfiTdflht, soho
Poslušajmo... z branjem
Irena Zdolšek - Cvetje v Bachu (Celinka, 2010)
Ali komu imeni Jožeta Galiča in Cite Zakonjšek kaj povedo? Sam se takrat še niti dobro rodil nisem, ko je Ansambel Slovenija prepeval narodno-zabavne viže s pomočjo redke spremljevalke - citer. Od leta 1977 so slovensko kulturo ponovno spomnili na ta svojevrstni instrument, ki s svojo specifičnostjo bogati naš prostor, in z njegovo mehkobo pospremili npr. obdobje osamosvojitve slovenske države v skladbah, kot so “Tebi, Slovenija”, “Gosli, citre, orglice” in “Le tebe bom ljubil”.
Dobro, sedaj pa pozabite na narodno-zabavno glasbo iz 90. let in odprite oči v današnjem, sodobnem času. Citre so res “kul” brenkalo, na katerega lahko igramo marsikaj, od stare renesančne in baročne glasbe do hudih ritmov in jazz harmonij, pa od ljudskih narodnih pesmi vse do sodobne glasbe z efekti, etna in še česa. Irena Zdolšek je v citre zaljubljena že vse življenje. Kot osnovnošolka je stopila na glasbeno pot na ravno takrat odprtem oddelku citer na GŠ Skladateljev Ipavcev Šentjur pri Celju, kaj kmalu pa ji preigravanje enostavnih ljudskih pesmi ni bilo dovolj. Nadaljevala je izpopolnjevanje s Heleno Hartman na konservatoriju v Gradcu, nazadnje pa diplomirala, opravila magisterij in umetniško specializacijo v Munchnu. Irena sedaj poučuje citre na glasbenih šolah, napisala je tudi nekaj učbenikov za to glasbilo.
Irena Zdolšek je prva diplomirana citrarka v Sloveniji, predvsem pa svoje znanje in inovativnost prenaša na plošče, ki ostajajo tudi v evropskem merilu prava redkost. Njena avtorska glasba in priredbe preskakujejo proces približevanja novega instrumenta javnosti. So tako poslušljive, a hkrati presenetljive in izvirne, kot da bi v našem imaginariju citre naenkrat postale električna kitara. Zdolškova nastopa solistično in v duetih ter citrarskem kvartetu. S tem je izdala že tri zgoščenke, sama pa dve. Prva je z naslovom “Zither moves” leta 2008 odprla prostor za sodobno in staro resno glasbo na citrah v evropskem merilu.
Decembra 2010 je pri Založbi Celinka izšla druga, “Cvetje v Bachu”, ki je izključno slovenska, tako v glasbi kot v sodelujočih imenih. Rdeča nit so seveda citre in različne avtorske in izvajalske možnosti, ki jih te ponujajo. Zato je plošča stilistično raznolika in pestra, vsebuje avtorske skladbe in ljudske priredbe ter otroško glasbo. Nekaj besed velja nameniti realizaciji projekta “Pravljice za citre solo”, ki jih je Žiga Stanič napisal leta 2004, Irena pa končno posnela in “zapisala” na zvočni nosilec. “Cvetje v Bachu” lahko razumemo kot glasbo nekakšnih citer na kvadrat, kajti v njej se Zdolškova izraža tudi v duu s Franjo Kočnik, katerima se v eni skladbi pridruži še violinistka Špela Huzjak. Da ne govorimo, kako lepo zvenijo citre s priznanim harmonikarjem Janezom Dovčem in slovensko etno skupino Jararaja.
Irena Zdolšek bo vsem, tako ljubiteljem kot enkratnim obiskovalcem, odprla sanjski svet citrarskih strun, ki jih malo poznamo, a ne zato, ker so nam daleč.
Jernej Šček
Jasna Fakin-Bajec in Branko Marušič
hrocestSustninanjii fculturiii- JeJisctnc
Monografija s teoretskim premislekom in temeljitim terenskim delom na komenskem Krasu razkriva vlogo kulturne dediščine med tradicijo in inovacijo. Osredotoča se na obravnavo pomena dediščine kot kulturni in ekonomski kapital, ki prebivalcem lokalnih skupnosti predstavlja na eni strani identifikacijski znak (simbol) pri oblikovanju, utrjevanju in predstavitvi kolektivnih identitet, na drugi pa tržni element za razvoj novih turističnih vsebin. S sodobnimi okoljevarstvenimi pristopi, ki jih med drugim poudarjajo tudi konvencije UNESCA in Sveta Evrope, se dediščina prepoznava tudi kot pomembna kategorija pri oblikovanju razvojnih programov, katerih cilj je trajnostni
(vzdržni) razvoj lokalnih prostorov.
Nastale svetovne družbene spremembe (transnacionaliza-cija, univerzalizacija, globalizacija, relokalizacija, razvoj visoke tehnologije, razmah množičnih občil), ki so na slovenskem prostoru povezane z osamosvojitvijo države in vstopom Slovenije v Evropsko unijo, so med drugim ustvarile pogoje, da je postalo uk-
tevanju lokalnih izkušenj, prepričanj, idej itd. Raziskava sledi tudi primerjavi različnih odnosov lokalnega prebivalstva do njihove lokalne zgodovine v dveh družbenozgodovinskih obdobjih - obdobju socialistične Jugoslavije in obdobju samostojne, demokratične Slovenije.
Prvi del naloge je namenjen pregledu in podrobnejši razpravi oblikovanja in razume-
socialnih praks in oblikovanju pomenov, ki jih določene materialne in nematerialne prvine utelešajo. Ključni oblikovalec pomenov pa je človek, ki kulturnemu elementu na osnovi družbenih oziroma skupinskih izkustev, lastnih izkušenj, sedanjih potreb in pričakovanj pripiše svoj pomen in vrednoto. Ti pomeni in vrednote se lahko ujemajo ali izključujejo z izpogajanimi pomeni, ki jih kulturna prvina poseduje v določeni družbi oziroma skupnosti. Družbeno pogajanje (ang. negotiation) se odvija na polju diskurzivnih praks povezanih s sistemom politične moči, ko različni diskurzi
kulturne prakse (politična in socialna uporaba dediščine) na območju Krasa. Zaradi različnih družbenih obdobij (moderna, postmoderna doba), političnih sistemov (samoupravni socializem, demokracija), gospodarstva (jugoslovansko socialistično samoupravljanje, tržno) in širših svetovnih kulturnih in umetnostnih tokov (modernizem, postmodernizem) so v posameznih obdobjih različne kulturne prvine iz preteklosti predstavljale vlogo tako identifikacijskega znaka (simbola) za opredeljevanje kolektivnih identitet na Krasu, kot elementa za namene turistične promocije kraškega turizma.
valjanje oziroma ustvarjanje dediščine domena širšega prebivalstva in ne le strokovne in znanstvene javnosti v državnih kulturnih institucijah, kot je bilo značilno še pred tremi desetletji. Zato je empirični del raziskave osredotočen na analizo različnih kulturnih dejanj, dogodkov ali predstavitev s pomočjo katerih strokovna javnost, politika ali lokalno prebivalstvo ustvarja svojo dediščino. Delo razgrinja dobre in napačne prakse uprizoritev vaških preteklosti, uporabe dediščine za razvoj turističnih dejavnosti in predstavitev svojih bivalnih okolij itd. Načenja vprašanja o vlogi stroke pri ustvarjanju kraške dediščine, o dobrih in nekoliko zgrešenih pristopih strokovne javnosti pri upoš-
vanja koncepta dediščine, saj so se skozi zgodovino oblikovali različni raziskovalni pristopi. Medtem ko so do nedavnega dediščino razumeli kot materialne in nematerialne kulturne prvine, sodobni avtorji v kontekstu novih postmodernističnih paradigem raziskovalno problematiko preusmerjajo na razumevanje
(strokovni, politični, javni, lokalni) oblikujejo vrsto dejanj, ki popularizirajo oblikovanje dediščine v posameznem lokalnem kraju.
V drugem in tretjem delu so predstavljena razumevanja dediščine v kontekstu ekonomske prakse (ekonomska uporaba dediščine predvsem za razvoj turizma) in kot socialne in
Valentin Oman
Marijan Tršar
Iz zbirke Obalnih galerij Piran
Valentin Oman: Ecce Homo, slike
V organizaciji Obalnih galerij Piran in s sodelovanjem Banke Koper je v Galeriji Banke Koper prva predstavitev 10 slik večjega formata priznanega slikarja Valentina Omana (rojen 1935 v Štebnu / St. Stefan pri Beljaku, končal dunajsko Akademijo za uporabno umetnost in leta 1963 končal še specialko za grafiko na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri profesorju Riku Debenjaku). Neprekinjeno, že pet desetletij se zapisuje med angažirane slovenske umetnike in je v ustvarjalnem procesu mentalno in čustveno zaposlen z eksistencialno vsebino, ki jo interpretira v sebi lastni slikarski avtopoetiki. Od tod izhaja Omanov ugled v različnih kulturnih prostorih Evrope; v strokovni publicistiki je bilo že večkrat zapisano, da je eden najpomembnejših sodobnih likovnikov v Avstriji, nesporna pa je
Torsi, 2008, meš. teh. / platno, 200x 150 cm (foto Jaka Jerasa)
njegova vloga kot soustvarjalca sodobne slovenske likovne umetnosti zadnjega pol stoletja. Njegova dela so v najpomembnejših nacionalnih zbirkah v Avstriji, Sloveniji in
drugod, leta 2009 je ob razstavi Ara Pacis v Mestni galeriji Piran in Galeriji Loža Koper podaril Obalnim
galerijam Piran 10 slik, ki so predstavljene na tej razstavi s poimenovanjem Ecce Homo. Odprtje je bilo v sredo, 21. marca. Oman živi in ustvarja v Bekštanju / Finkensteinu na Koroškem in na Dunaju ter zelo pogosto obiskuje Slovenijo, zlasti Slovensko Istro.
Človeška figura, človeštvo, preteklost, sedanjost in prihodnost so stalnica in vir ustvarjalnega navdiha Valentinu Omanu, kar dokazuje njegov obširni likovni opus, prav tako tudi razstavljene slike iz fundacije, ustvarjene v prvem desetletju tega tisočletja. Lahko jih na različne načine interpretiramo, a nekatere s pomenljivimi poimenovanji (mnoga so v latinščini) asociativno nakazujejo na nikoli dokončno dorečena vprašanja: bivanje in minljivost, tostranstvo in onstranstvo, obstajanje in izničenje, spominjanje in pozaba, časnost človekovega življenja in večnost univerzuma. V detajlih ali silhuetno nakazanih formah je vedno možna asociativna, če ne kar konkretno prepoznavna človeška figura ali skupina ljudi. Ta figura je vedno v mirujočem in resnobnem stanju ter je s svojo nemostjo skrivnostno nejasna in hkrati z lastno duhovno in fizično pojavnostjo veličastno obvladuje celotno slikovno polje. Je pred gledalčevimi očmi: je nepremagljiva s svojo človečnostjo in humanostjo ter spokojno obvladuje tuzemeljsko sfero; hkrati pa je daleč, nematerialna, lebdi v nedorečenem in neznanem prostoru. Podobe preplavlja poseben in večpomenski dualizem, opredeljen s posebnim fluidom, znotraj katerega se konkretnost in sedanjost neprekinjeno prepletata z žlahtno patino preteklosti in skrivnostno nedorečeno prihodnostjo. Omana pa odkrivajo kot svetovljana v dojemanju in razumevanju trenutnega globalizacijskega dogajanja, ki je hkrati s svojo izjemno senzibiliteto vedno zakoreninjen v svojem bivanjskem ambientu.
Realizacijo razstave in tisk dvojezičnega kataloga je omogočila Banka Koper.
Tudi v prihodnje bo Goriški muzej zavezan našemu prostoru
V Solkanu odprli novo stavbo Goriškega muzeja
bodo v gradu Kromberk izpraznile nove površine, gre za devet sob, ki jih bodo po direktorjevih besedah namenili muzejskim zbirkam. Prva med njimi, ki bo že v kratkem zapolnila del izpraznjenih prostorov, bo zbirka Meščanstvo na Goriškem.
IE^rPe
SARcPč
Sklad I Fondazione
njenem mnenju delo zaznamuje drugačen, neopredeljen diskurz, diskurz človeka, ki spoštuje druge, vendar pričakuje, da tudi drugi spoštujejo njega. Slikanica Velikonočna zgodba benediktinskega patra in enega najbolj branih sodobnih avtorjev krščanske duhovne literature Anselma Griina je namenjena najmlajšim bralcem. Svetopisemska velikonočna zgodba o Jezusovem križanju in vstajenju je primerno okrajšana v besedilo, razumljivo mladim bralcem, dopolnjujejo pa ga barvite ilus
tracije Guiliana Ferrija. Tudi to delo je prevedla Tadeja Petrovčič Jerina.
KMEČKA
associazione agricoltori
ZVEZA
Pri Celjski Mohorjevi štiri literarna dela
Branje za odrasle in otroke
umetnikova hči, besedilo pa bogatijo tudi avtorjeve ilustracije. Delo 100 let imam in rada bi vam povedala... je napisala bel-gijsko-francoska redovnica, sestra Emmanuelle v sodelovanju z novinarjema Jacquesom Du-quesnom in Annabelle Cayrol. Napisano je v obliki intervjuja, v katerem sestra Emmanuelle na otroško preprost, neposreden in iskriv način pripoveduje o svoji redovniški poti in delovanju med najrevnejšimi, dotakne pa se tudi aktualnih problemov današnje Cerkve. Knjigo je prevedla Tadeja Petrovčič Jerina. Po
S prispevkom »petih tisočink« davka irpef lahko pomagaš slovenski ustanovi...
OBRAZEC 730-1 dohodki
i deire per mille deMRPEF e del 5 per mille defflRPEF d. «SS^ni,r« “1iUlJ9n,e ?"* ?!sh'acr“l‘r “o* očinkdavka IRPEF in petihtisočinkdavka IRPEF	&£
ft&Agencija za
Pri Celjski Mohorjevi družbi so izdali štiri knjižne novosti. Poleg pesniške zbirke Drobne pesmi Vitala Kla-busa so pred kratkim predstavili še tri prozna dela, to so Moja akademijska leta Marijana Tršarja, 100 let imam in rada bi vam povedala... sestre Emmanuelle ter Velikonočna zgodba Anselma Griina.
Z izdajo pesniške zbirke Drobne pesmi pri Celjski Mohorjevi družbi obeležujejo 80-letnico rojstva književnika Vitala Klabu-sa. Zbirka obsega devet pesmi, ki so nastale že pred desetletji, vendar do danes še niso bile objavljene. Ljubezenske pesmi s pridihom otožnosti po besedah glavnega urednika založbe Andreja Arka predstavljajo odmev intimizma v slovenski poeziji. Avtor je zbirko posvetil spominu na svojo soprogo.
Moja akademijska leta so prozno delo, izdano ob 90-letnici rojstva slikarja, grafika in likovnega publicista Marijana Tršarja.
Tršar v knjigi opisuje zanimive utrinke svojega študijskega obdobja na ljubljanski likovni akademiji, prepletene z medosebnimi odnosi in likovno stroko. Bralcu tako slika celostno podobo ne samo vzdušja na akademiji, temveč tedanje družbe nasploh. Knjigo je likovno uredila
CONTR BUENTE - ZAVEZANEC
DATI ANAGRAFICI
OSEBNI PODATKI	DATA Dl NASCnAOATUM ROJSTVA
COMUNE (o Stalo eslero) Dl NASCITA-OBCINA (ali tuja driava) ROJSTVA
SCELTA PER LA DESTINAZIONE DEL CINQUE PER MILLE DELL IRPEF (in caso di scelta FIRMARE in UNO degli spazi sottostanti) IZBIRA ZA NAMENITEV PETIH TISOČINK DAVKA IRPEF (v primeru izbire se PODPIŠITE na ENO izmed vrstic)
^ oromozione social« e deli« asfociazlonl rlconosciute cho operan alPart 10, c. 1. lett a), del D.Lgs. n. 460 del 1997 Klpiranje prostovoljenga dela in drugih neprofitnih družbeno angažiranih oi ruženj za družbeno promocijo In p^anftzdnižen^. kj deUjje^o na področjih
sssBBsasflillO J7 8 w 71 8
Davčna številka Sklada Dorče Sardoč je:
V Solkanu so v petek, 16. marca 2012, odprli novo poslovno stavbo Goriškega muzeja, ki je hkrati velika pridobitev za kulturo. Direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič je še posebej ponosen na knjižnico, v kateri bo javnosti na voljo vse muzejsko gradivo, z več kot 27-ti-sočimi strokovnimi knjigami je to največja muzejska knjižnica v Sloveniji.
Investicijo, ki jo je novogoriška mestna občina izvedla v sodelovanju z uradom vlade
dobre 2,3 milijona evrov. V stavbi je prostor namenjen predvsem pisarnam uprave in arhivom, v nadaljevanju gradnje pa bodo novi stavbi prizidali še krilo z restavratorskimi in drugimi delavnicami ter po preselitvi zaporov obnovili tudi vilo Bartolomei
ki je prejela prvo nagrado na arhitekturnem natečaju za ureditev območja okrog vile Bartolomei. Kot je na odprtju,
"Kasneje pa bomo v teh prostorih gostili predvsem občasne razstave, saj je za stalne razstave premalo zanimanja. Raje bomo zato vsako leto pri-
RS za lokalno samoupravo in in park v okolici stavbe. Nova regionalno politiko, je veljala stavba je narejena po zamisli,
katerega se je udeležil tudi novogoriški župan Matej Arčon, v petek, 16. t. m., dejal v. d. načelnika oddelka za družbene dejavnosti novogoriške občine Vladimir Peruničič, imajo gradbeno dovoljenje tudi za nadaljevanje gradnje stranskega krila, denar pa bodo poskušali pridobiti na kakšnem izmed razpisov države ali Evropske unije. S preselitvijo v novo stavbo se bo združil celoten kolektiv Goriškega muzeja, ki je bil doslej razpršen na več lokacijah. Poleg tega se
pravili dve ali tri manjše razstave, s katerimi bomo lahko kasneje tudi gostovali", je še napovedal Andrej Malnič. V gradu Kromberk bodo gostili tudi več razstav, prostor pa bo dobila tudi umetniška zapuščina Vladimirja Makuca. Njegova dela bodo na ogled postavljali na občasnih razstavah iz njegove bogate zapuščine, z razstavami bodo tudi gostovali. Na velikega umetnika bo spominjalo ime ene izmed galerij, ki bodo v prihodnosti urejene v vili Bartolomei.
VELIKONOČNA
ZGODBA
Letošnjih »pet tisočink« davka na dohodke fizičnih oseb (IRPEF) lahko namenite Skladu Dorče Sardoč, ki podeljuje štipendije zaslužnim in manj premožnim slovenskim študentom.
Od ustanovitve prejemajo štipendije Sklada Dorče Sardoč tudi učenci dvojezične šole v Špetru.
KZ - Zeleni sistem, referenčno podjetje za izpolnjevanje prijave dohodkov in zbiranja namenitve 5 tisočink.
Za izpolnitev modela 730 bo zaračunaval tistim, ki se bodo opredelili za namenitev 5 tisočink skladu, isto ceno, kot jo zaračunava članom Kmečke zveze.
Gorica	Trst	Čedad
Korzo Verdi 51	ul.Cicerone8	ul.Manzoni31
tel.0481 82570	tel.040 362941	tel./fax 0432	703119
fax 0481 549824	fax 040 361389
Kratki
Poitalijančeni priimki na filmskem platnu
Dokumentarni film Un onomasticidio di Stato je nastal na osnovi istoimenske knjige Mira Tassa, ki je izšla leta 2010 pri založbi Mladika v Trstu. Film pripoveduje o poitalijančevanju slovenskih priimkov v času fašizma v tržaški pokrajini. Z zakonom iz leta 1927 se je dejansko več kot 50.000 priimkov, v glavnem
slovenskega izvora, spremenilo v italijanske.
Na osnovi pogovorov z zgodovinarji, časnikarji in jezikoslovci razsvetljuje film to poglavje tržaške zgodovine, kije pustilo za sabo globoke sledi v mestni onomastiki in sploh tržaški zgodovini. Film pa ob tem nudi devetdesetletni vpogled v tržaško preteklost, od konca prve svetovne vojne do nastopa fašizma, rasnih zakonov, nemške okupacije, osvoboditve in povojne dobe vse do današnjih dni.
Za scenarij in režijo je poleg Mira Tassa poskrbela Nadia Roncelli. Film bo predstavila v petek, 23. marca, z začetkom ob 20. uri, v dvorani Srenjske hiše v Mačkoljah. Na večeru, ki ga prireja Slovensko prosvetno društvo Mačkolje, bo ob ogledu dokumentarca tekla beseda o njegovem nastajanju, pa tudi o samem raziskovalnem delu, o dokumentih in pričevanjih, ki razkrivajo zakulisje fašističnega raznarodovanja Primorske. Prisrčno vabljeni v Mačkolje na odkrivanje preteklih dogodkov, ki so neizbrisno zaznamovali našo sedanjost. / (NT)
SLORI / Slovenska narodnost jn jezik se spreminjata od Trsta proti Špetru
Norina Bogateč s SLORI-ja je letos izvedla raziskavo med učenci 1. letnikov na vseh stopnjah slovenskih šol v Italiji v Trstu, Gorici ter v dvojezičnem centru v Špetru glede vprašanja narodnosti v medgeneracijski perspektivi.
Na predstavitvi v Narodnem domu je uvodoma ravnatelj šole pri Sv. Jakobu Marijan Kravos definiral “Projekt šola 2011” kot observatorij slovenskih šol v Italiji glede problematik jezika in narodne pripadnosti. SLORI je svoji dolgoletni pozornosti šolskim tematikam dodal vidik medgeneracijskega pretoka zavednosti med starši, starimi starši in otroki, kar nas postavlja pred nujne razmisleke. Spreminjanje šolske populacije v dvo- in večjezičnost postaja realnost ne samo mestnega središča, temveč tudi podeželja. Kakšno je in bo narodno čutenje otrok, ki ne izhajajo iz slovenskih družin, ter koliko seti vključujejo v življenje in ustanove slovenskega okolja v Italiji potem, ob koncu pouka, izven šole? Raziskovalka Norina Bogateč je v zadnjih 15 letih izmerila 30% porast števila vpisanih v slovenske šole. Kritična točka, kjer se zapisuje znižanje vpisa, je prehod iz srednje v višjo stopnjo, čemur verjetno botruje prepis na druge italijanske višje srednje šole. Vsak deseti šoloobvezni otrok v treh pokrajinah naj bi obiskoval slovensko (osnovno) šolo, poraja pa se vprašanje o narodnostni in jezikovni strukturi. Glede na narodnostno strukturo zakona staršev prihaja med otroki v slovenskih šolah ena tretjina iz slovenskih družin, 39% iz mešanih, vsak peti iz italijanskih, 6% otrok pa iz družin drugih narodnosti. Če se premikamo iz Trsta proti Špetru, se delež otrok iz slovenskih družin manjša, v zadnjih 15 letih naj bi se celo razpolovil. Otroci s starši slovenske narodnosti se skoraj vsi opredeljujejo za Slovence, ravno tako se za Italijane opredeljujejo otroci italijanskega izvora, med otroki mešanih zakonov pa četrtina izbere slovensko narodnost, 36% mešano, 35% pa italijansko identiteto. Razlike med pokrajinami so na nekaterih točkah očitne. Naj opozorimo na dejstvo, da se od Trsta proti Špetru delež otrok iz mešanih zakonov, ki izbirajo slovensko narodnost, manjša. Tudi ta delež seje v zadnjih 15 letih razpolovil. Razlike med materami in očeti glede narodnostne opredelitve so z leti skoraj povsem izginile.
Dijaki višjih srednjih šol so na vprašalnike odgovarjali sami ter spregovorili tudi o percepciji lastne narodnosti. V prvem letniku te stopnje se je 40% vpisanih v slovenske šole v Italiji definiralo za Slovence, drugih 40% je izbralo dvojno identiteto, vsak peti pa se ima za Italijana. Med dijaki neslovenskega in mešanega izvora je delež opredelitve za mešano narodnost večji. Tretjina vseh otrok, vpisanih v slovenske šole v Italiji, uporablja izven šole slovenski jezik, tretjina italijanski, ostali pa se izražajo mešano. Redki so tudi otroci iz italijanskih zakonov, ki se s starimi starši pogovarjajo v slovenščini.
Koristno bi bilo, nazadnje, preveriti nedavne ugotovitve z raziskavami širšega, tudi italijanskega šolskega okolja. / Jernej Šček
SLOVENSKA VINCENCIJEVA KONFERENCA
Občni zbor
Ivica Švab bo na čelu predsedstva nasledila prof. Stefančiča
Zanimiv večer v Društvu slovenskih izobražencev
Predstavitev knjige o Jožefu Mraku
Pred petindvajsetimi leti je Janez Kavčič, zaposlen na gimnaziji in v mestnem muzeju v Idriji, izdal knjigo o idrijski realki, na kateri je maturiralo v letih njenega delovanja skupno štiristo dijakov. Med temi je bilo kar štirideset maturantov Tržačanov, kar ni zanemarljivo število, saj je bil vsak deseti maturant iz okolice Trsta. Pomembnejša imena so Drago Pahor, Milko Bambič, Robert Hlavaty in Andrej Čok. Prejšnji teden je v Peterlinovi dvorani, na pobudo Društva slovenskih izobražencev, predstavil tržaškemu občinstvu svojo komaj izdano knjigo o Jožefu Mraku, politehniku iz 18. stoletja, ki ga slovenska javnost bolj malo pozna. Avtorja je predstavil Tomaž Pavšič, rekoč, da se je rodil
leta 1943, točneje mesec po kapitulaciji Italije, študiral je v Idriji, končal je študij zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se zaposlil v Idriji, najprej na gimnaziji, potem pa v muzeju. Kavčič je raziskovalec idrijske zgodovine. Tokrat se je v svojem delu poklonil "idrijskemu Da Vinciju", medtem ko je Tomaž Pavšič označil avtorja za "idrijskega Valvasorja".
Na večeru je bil prisoten Damijan Bogataj v imenu svoje založbe, ki deluje že petindvajset let in se ukvarja z domoznanstveni-mi temami, ter recenzentka dela Ivica Kavčič. Ta je najprej vodila tovarno živega srebra, nato pa je bila direktorica rudnika in županja, obenem objavlja članke v
Idrijskih novicah. Je avtorica knjige Živo srebro, zgodovina idrijskega žgalništva.
Prav recenzentka knjige je predstavila glavnega protagonista večera, Jožefa Mraka, ki je izšel iz preproste rudarske družine, bil jamomerec in kartograf. Nanj se sklicuje vsak, ki preučuje Idrijo. Njegove karte so narisane v detajlih, zato se iz njih izrisuje zgodovina 18. stoletja, od orodij in oblačil do oprave delavcev. Že po naravi je imel dar risanja. Poleg tega je bil genialen in izreden graditelj. Za reko Idrijco je zasnoval ogromne pregrade oziroma klavže; naj večja je dolga štirideset in visoka deset metrov. Skozi dve odprtini na steni je zgrmela voda in nosila hlode. Klavže so 150 let delovale brezhibno, saj so v enem sunku pripeljale od deset do trinajst kubičnih metrov lesa. Poleg tega je Mrak izkazoval svojo umetniško sposobnost ne le preko risanja zemljevidov, ampak tudi s poslikavo stropa cerkve Marije Vnebovzete v Spodnji Idriji 1. 1762; ta je sedaj kulturni
spomenik.
Naposled je tudi avtor spregovoril o svoji knjigi. Najprej se je zahvalil sodelavcem in založniku, nato pa poudaril stike med Idrijo in Trstom. Idrijski rudnik je v 18. stoletju preusmeril živo srebro in cinober prav v tržaško pristanišče. Preko slik je Janez Kavčič prikazal Mrakovo delo in njegove sodobnike. Geodet, predavatelj in kartograf Jožef Mrak je bil zaposlen v rudniku. Ob zgodovinskem pregledu Idrije niso mogli mimo razsvetljenih vladarjev Marije Terezije in njenega sina Jožefa II., ki sta v Idriji vzpostavila kakovostno šolstvo, zgradila prvo lekarno, razširila in posodobila rudnik, speljala sodobno cesto, zgradila prvo žitno skladišče in gledališče. Za Idrijo so obenem pomembni tudi zdravnik Scapoli, ki je prvi obravnaval zastrupitev z živim srebrom, direktor rudnika Anton Hauptman, botanik Franc Hladnik, kirurg Baltazar Hacquet in drugi.
Odprtje razstave akvarelov Mateja Susiča
Zimska bajka pred prihajajočo pomladjo
V Narodnem domu je bila na ogled razstava ak-varelnih slik tržaškega umetnika Tomaža Susiča. Z zgovornim naslovom Zimska bajka je Susič razkril vsebinsko podstat slik: sanjska zima je s svojimi hladnimi, a mehkimi niansami barv prekrila utrujeno naravo. Tiho in spečo zimsko pokrajino je namreč umetnik zajel v podlage manjšega formata, ki nazorno potrjujejo
njegov intimni odnos do tega letnega časa, ki mu je ob jesenskem najbolj pri srcu. Mehki prehodi in zračnost barv na nevsiljiv način dodajajo podobam element čustvenosti, poetičnosti in brezčasnosti.
V podobah se zgoščajo spomini na kraje, ki jih je umetnik med svojimi popotovanji obiskal. "Ko jo z avtoceste mahnem proti podeželju, se večrat znajdem v krajih, ki bi jih drugače
ju akvarelna tehnika zahteva. "Prav zato ni prikladna vsakemu umetniku, uporabljajo jo le tisti slikarji, ki so sistemske in urejene osebe", je dejala. In zahtevno tehniko akvarela, ki ne dopušča napak, je Susič izpilil do popolnosti: s svojimi akvareli je med drugim oblikoval tudi koledar zadnje knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe. Preizkusil se je tudi v snovanju slikanic in umetniških stripov. Umetnik je po izobrazbi industrijski oblikovalec, sedaj je zaposlen pri založbi Mladika kot grafični oblikovalec. Predstavil se je na več samostojnih in skupinskih razstavah na Tržaškem, Goriškem, Koroškem in v Kopru.
Z bučnim aplavzom so člani in članice Slovenske Vin-cencijeve konference v Trstu na občnem zboru v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 12. marca, soglasno izvolili Ivico Švab za novo predsednico edine slovenske katoliške organizacije laikov, ki pri nas deluje na socialnem področju. Njeno ime je predlagal sam dosedanji odbor, ki mu je celo desetletje predsedoval prof. Aldo Stefančič.
On je v začetnem delu srečanja v svojem poročilu obnovil dediščino dobrodelne organizacije, ki je pri nas nastala leta 1947, da bi po zgledu družbe sv. Vincenca Pavelskega delovala "v prid našim ljudem potrebnih pomoči". Konferenca namenja pozornost zlasti ostarelim in osamljenim osebam, ne nazadnje pa prispeva k vzgoji in rekreaciji ter pomaga mladim, ki potrebujejo posebno pomoč. "Pravila, po katerih deluje, se niso kaj dosti spremenila v času in lahko trdimo, da so še kar najbolj prikladna tudi za potrebe današnjih dni. Seveda časi se spreminjajo in način dela je potrebno stalno posodobljati in prilagajati zahtevam in navadam časa", je dejal Aldo Stefančič, ki je spomnil, da v sklopu SVK deluje tudi poseben odsek, imenovan Klub prijateljstva, ki skrbi za rekreacijo, družabnost in skupinske izlete, v glavnem starejših članov. V nadaljevanju je prof. Stefančič opomnil, da je delovanje SVK iz dneva v dan težje "zaradi pomanjkanja sodelavcev in ved-
delom je prof. Stefančič zaželel, da bi nov odbor rešil nekatere zadeve glede članstva in članarine. Skupščina je nato potrdila seznam članov novega odbora, katerega mandat se bo iztekel čez tri leta. Kot že rečeno, je prav tako soglasno potrdila Ivico Švab na čelo predsedstva. Gospa Švabova se je prisotnim zahvalila za zaupanje, v ožji odbor SVK jo je povabil prof. Stefančič pred dvema letoma: "Takrat sem spoznala požrtvovalnost in širokodušnost odbornikov ter vselej cenila njihovo zavzetost pri delu", je povedala Ivica Švab, ki ima zelo jasne pojme, kako naj SVK deluje v prihodnje. Nova predsednica je namreč mnenja, da imamo v zamejstvu premalo posluha za socialne probleme naših ljudi. Veliko pozornosti namenjamo kulturnim dejavnostim, zgovorno pa je dejstvo, da je SVK edina tovrstna dobrodelna organizacija v zamejstvu. "Vemo pa, kako so naši ljudje potrebni materialne in duhovne pomoči. Med misijonom za slovenske vernike v mestu smo o tej tematiki že razmišljali: ugotovili smo, da je po domovih za ostarele kar ena četrtina slovenskih gostov", je poudarila nova predsednica in zaželela, da bi SVK naravnala svoje delo na teren, na neposredni stik z ljudmi. V tej navezi bi bilo še kako dobrodošlo sodelovanje z župnijskimi skupnostmi, da bi kot "verni ljudje v župnijah začeli razmišljati o stiskah svojega bližnjega".
IG
no več povpraševanja pomoči, finančnih sredstev pa je vedno manj zlasti v tem kriznem obdobju". Zaželel je obenem, da bi Slovenska Vincencij eva konferenca pritegnila k sodelovanju mlade
sile. "Zato je nujno, da si prizadevamo za njen obstoj in njeno vitalnost". Prof. Stefančič se je v sklepnem delu poročila spomnil na zaslužne dolgoletne člane, "ki so zaradi onemoglosti, bolezni ali smrti zadnja leta opustili nesebično delovanje pri organizaciji". To so: Nada Martelanc, Julka Strancar, Lojzka Sosič, Martin Kranner, Ksenja Levak in Danica Šemec.
V razpravi je Ivan Buzečan spomnil še na lik prof. Abramove, ustanoviteljice Slovenske Vincenci-jeve konference, ki jo je na čelu predsedstva nasledil ravno prof. Stefančič. Tudi njemu se je Buze-
čan zahvalil, saj je svojo nalogo suvereno izvedel. Duhovni asistent Slovenske Vincencij eve konference g. Jože Špeh je poudaril zlasti potrebo po koordinaciji dela med člani SVK in slovenskimi
duhovniki. Danilo Sedmak pa je navedel zgovoren podatek, ki priča o posebnem značajskem elementu naših ljudi, ki raje zamolčijo svoje težave in potrebe, kot pa da bi se obrnili na pristojne organe za pomoč.
Slovensko Vincencijevo konferenco na Goriškem je zastopal Bernard Spazzapan, ki je v Peterlinovi dvorani opravljal vlogo predsednika občnega zbora. Omenil je, da SVK na Goriškem ni tako organizirana ustanova kot na Tržaškem. Pomembno družbeno vlogo zato odigravajo Šolske sestre in Mladinski dom, ki nudijo pošol-ske usluge mladim. Predvolilnim
težko našel", nam je zaupal jo, "včasih sploh ne vem, kje Susič. V takih okoliščinah se ge- sem ..." Ostajajo le narava in ografske koordinate porazgubi- odnos ter občutljivost, ki ju
umetnik z njo vzpostavlja. Pri sebi ima tudi fotografski aparat, hlad namreč onesposablja ročno spretnost: fotografske podobe umetnik v ateljeju temeljito obdela, nekatere odtenke in elemente združuje z drugimi, tako da je končni rezultat enostavno naravna krajina srca, s čimer dosledno zagovarja lastnost slovenstva, ki v takem naravnem, tihem in idiličnem okolju najbolj pogosto istoveti svojo identiteto.
O njegovi tehniki je na odprtju postavitve spregovorila umetniška kritičarka Jasna Merku', ki je podčrtala predvsem zbranost in disciplino, ki
NOVI
mi Ml Ljudski misijon
Cerkev in svet moramo graditi kot občestvo
S
redina 19. stoletja je bila obdobje, v katerem je tržaška občina gradila več cerkva v
skih vernikov, ki so v tem obdobju povabili v svojo sredino 20 kapucinskih bratov; ti so se
ko verniki postanejo sodobniki dogodka zadnje večerje in križanja. "Tedaj se Bog daje za nas, za vse nas in... zame", je dejal in se nato vprašal, "na kakšen način evharistični trenutek gradi Cerkev in njeno občestvo". Z lomljenjem kruha Kristus lomi samega sebe in svojo voljo: s tem odpadejo človeške
Duh prihaja na nas, da nas bo naredil za živi del Jezusovega telesa", je obrazložil. Sveti Duh je vselej učinkovit, ko spreminja kruh v Kristusovo telo, vernike lahko poživi le v primeru, da se mu ti prepustijo in privolijo v njegovo moč. S sveto evharistijo torej Jezus stopi v srce ljudi, "posrka iz njih, kar ni dobro in krepostno, in jih pretvori v boljše osebe", v take, ki bodo končno sposobni graditi Cerkev kot občestvo in svet kot eno samo veliko družino. Rojansko versko skupnost je k sprejemanju teh načel povabil tudi kapucinski pater Marijan Potočnik med svojim bogoslužjem v nedeljo, 18. marca, ko je spomnil navzoče na pomen, ki ga ima postni čas. "To je obdobje milosti, ko očistimo naša srca, ko se osvobodimo sebičnosti in si prizadevamo za to, kar je večno", je dejal Potočnik v homiliji. Odpreti se moramo veselju, ki nam ga prinaša Bog: to lahko storimo s pre-
Foto IG
mestu in okolici. Pred časom smo že poročali o jubilejnem slavju v Bazovici, kjer letos z bogatim nizom pobud proslavljajo 150-let-nico domače cerkve.
Isto življenjsko dobo slavi tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Rojanu, ki jo je leta 1862 posvetil slovenski škof Bartolomej Legat. Krajevna verska skupnost je sklenila proslaviti okroglo obletnico na poseben, izrazito verski način. Medse je namreč povabila brate kapucine, da bi vodili ljudski misijon in da bi vernike ponovno potrdili v veri v Jezusa Kristusa. Kot nam je povedal dušni pastir za slovenske vernike msgr. Franc Vončina, se je štirinajstdnevni misijon začel 11. marca, končal pa se bo 25. t. m. "Zamisel za to versko pobudo je nastala v Župnijskem pastoralnem svetu italijan-
pridružili ostalim redovnikom, redovnicam in laikom. Tudi slovenski verniki so hoteli deliti tovrstno duhovno ozračje: njim sta tako prišla 'na pomoč' slovenska patra Marijan Potočnik iz Vipavskega Križa in Štefan Kožuh, vrhovni predstojnik in provincial slovenskih kapucinov". Potočnik v obdobju misijona mašuje ob nedeljah, predstojnik Kožuh pa vodi dve srečanji, na katerih sta osrednji tematiki Jezus Kristus in češčenje evharistije. Posebni srečanji sta bili za slovenske rojanske vernike ob sredah v Marijinem domu, kjer je Kožuh spregovoril o mestu, ki ga ima evharistija danes. Izhajal je iz dejstva, da je evharistija trenutek,
Msgr. Franc Vončina in p. Marijan Potočnik (foto IG)
samovolje, vernik sprejme to, kar Bog hoče od njega. Ključno vlogo ima v tem vidiku Sveti Duh, ki oživlja in daje moč in življenje, da živimo po Božje. "Sveti Duh daje tistemu kosu kruha moč, da postane Kristusovo telo. Sveti
našanjem križa, s čimer prispevamo k odrešenju ljudi današnjega časa. Pri tej maši je sodeloval CPZ Prosek-Kontovel pod vodstvom Marka Štoke in ob orgelski spremljavi Davida Lenise.
IG
Gozdar dr. Boštjan Anko v ciklu “Življenje, ki preseneča”
A ■	•	•	_	•	»v	|	g«w«
Narava je intrinzicna dediščina/ ne glede na koristi
Z e šestič smo se letos zbrali ob nizu predavanj Življenje, ki preseneča v organizaciji MOSP in SKK v prostorih na ul. Donizetti v Trstu. V petek, 9. marca, smo se čudili nad naravo s pomočjo dr. Boštjana Anka, strokovnjaka za gozdarstvo, krajinsko ekologijo in varstvo narave. Kaj sploh je narava in kako lahko vzpostavimo pravi, spoštljiv odnos do nje?
Beseda narava je razmeroma moderen izraz, ki se je začel množično uporabljati sredi 19. stoletja, prej je veljala svetopisemska tradicija stvarstva, Vodnik ji je, denimo, rekel stvarnica. Besede iz Geneze o tem, naj si človek podredi "naravo", moramo brati pazljivo. Ali je to oblika dominacije ali pa gre za najvišjo obliko slu-
ženja? Krščanska interpretacija se vsekakor nagiba k razumevanju človeka kot skrbnika, ne pa gospodarja narave. Ta je za nas nenehni vir presenečenja, če ji le dovolimo, da "spregovori". Presenečenje dr. Anko razume kot nenadno in nepričakovano spoznanje nečesa novega in drugačnega, tako v dobrem kot slabem. V naravi je teh priložnosti na pretek, če se ji le približamo spoštljivo, ponižno, empatično. "Nič ni bolj smešnega kot učitelj, ki vse ve", pravi predavatelj. V naravi to pomeni imeti oči uprte samo vase in spregledati njeno vrednost.
"Vrednota ali dediščina"? smo se spraševali. Vrednota že, a v osnovi dediščina: narava je osnovna, univerzalna in nedotakljiva 'ka-
tegorija', katere "vrednost" ne sme biti odvisna od časa in prostora. Priznati ji moramo intrinz-ično pravico do obstoja, ne glede na nobeno korist. Argumenti za njeno varstvo so lahko namreč različni. Diskurz naravovarstvenikov se danes omejuje na piker samointeresni, utilitarističen vidik: Amazonski pragozd moramo ohraniti, ker nam morda še skriva kak zaklad. Ne upoštevajo se temeljni razlogi: nujna empati-čna drža do narave in vseh njenih sestavin, dr. Anko pa v osnovo postavlja t. i. hagiološki vidik. Kot strokovnjak na področju naravoslovnih znanosti ne spregleda svetosti naravnega stvarstva, ki ne more biti le vsota atomov in bioloških funkcij, temveč nas neprestano preseneča z "nekaj več".
Trajnostni razvoj, ohranjanje biotske raznovrstnosti, pestrosti življenjskih oblik na ravni genov, vrst, ekosistemov in krajin in spoštovanje narave ne smejo postati le odraz strahu pred zakonodajo, pa naj bodo to Rio 192, Johannesburg 2002, Kiotski protokol ali Natura 2000. Gre za vprašanje etične izbire, ne le preračunljivosti, tako na ravni politične oblasti kot našega skromnega, a ne nepomembnega vsakdana. Temeljna argumentacija pro-narava naj črpa iz globljih, življenjskih ravni, iz radovednosti in empatije do sveta, v katerem živimo, kateremu nenehno vzklikamo: "gorostasno"! Narava je najvišji pojem te izjemnosti, ki preseneča: tako prvič, ko stopimo v njo, kot tudi stotič, ko ugotovimo, da smo do takrat skoraj vse spregledali.
Niz predavanj se bo nadaljeval v petek, 13. aprila, ko se bo urednik in pesnik Jurij Paljk spraševal, ali je dobra novica nujno slaba novica.
Jernej Šček
Obvestila
Slovensko kulturno društvo Barkovlje (ul. Bonafata, 6) vabi na odprtje Pomladanskega sejma z bogato ponudbo ročnih izdelkov za vsako priložnost, tudi za Veliko noč, v četrtek, 22. marca 2012, ob 20. uri. Razstava bo na ogled: v petek, 23. marca, od 15. do 19. ure, v soboto, 24. marca, od 14. do 19. ure in v nedeljo, 25. marca, od 10. do 13. ure.
Radijski oder obvešča, da bo v nedeljo, 25. marca, na sporedu Gledališkega vrtiljaka zadnja predstava v letošnjem abonmaju: lutkovno gledališče Maribor bo izvedlo igrico Volk in kozlička. Prva predstava bo ob 16. uri (red Rdeči palček), druga ob 17.30 (red Modri palček). V dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27. Združenje prostovoljcev Hospice Adria Onlus vabi v torek, 27. marca 2012, na redni občni zbor, ob 16. uri v prvem sklicanju in ob 17. uri v drugem sklicanju na sedež v ul. Mazzini 46 v Trstu.
Visokošolski sklad “Sergij Tončič” obvešča, da bo v torek, 27. marca 2012, redni volilni občni zbor na sedežu Sklada v dijaškem domu “Srečko Kosovel”, ul. Ginnastica 72 ob 19. uri v prvem sklicu in ob
19.30 v drugem sklicu. Dnevni red: poročilo predsednika, blagajnika, nadzornega odbora, volitve in razno. Združenje prostovoljcev Hospice Adria onlus vabi na predavanje z naslovom Sončenje: resnično povzroča kožnega raka?, ki bo v sredo, 28. marca 2012, ob 17. uri v Narodnem domu, ul. Filzi 14. Predavala bo dermatologinja dr. Majda Košuta.
Kdor bi se želel pridružiti potovanju z Novim glasom na Sicilijo od 20. do 26. aprila letos, naj se čim prej javi, ker se vpisovanje končuje: tel. 0481 533177, 040 365473 in 040 229166.
Romanje v Medjugorje od 4. do 7.
maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim avtobusom. Za vse romarje velja osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali 0481 32121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom.
Darovi
Za Dobrodelno društvo Trst daruje Grazia Gerdol 50 evrov.
Katedra sv. Justa
Glasba vir duhovnosti
Sveti Avguštin je zapisal, da, kdor poje, dvakrat moli.
Ta trditev je bila podlaga, na kateri je v tržaški stolnici v torek, 13. marca, stekel nov večer letošnje postne Katedre sv. Justa. Teološka razglabljanja, ki so se doslej opredmetila v besedi, so se tokrat naslanjala na glasbeno in pevsko govorico. "Glasba se namreč z vso svojo polnostjo postavlja v srž človekove eksistence. Glasba je smisel, ki domuje v človekovem srcu, je varen pristan, je objem transcendentalnega in Božjega", je poudaril tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi v svojem uvodnem razmišljanju, na začetku katerega je citiral besede ustanovitelja gibanja Comu-nione e liberazione g. Giussa-nija, ki je v glasbi prepoznaval Božje obličje.
Nadškof Crepaldi je razmišljal tudi o vzporednosti med verskim čustvom in glasbenim ustvarjanjem velikih skladateljev, na primer Mozarta, Chopina, Pergolesija in Schuberta. "Še kako gane njihova sposobnost, s katero so preko glasbe posredovali in oživljali to, kar leži v človekovi duši. Umrli so v mladih letih. Sprašujem se, kaj vsega bi doprinesli glasbi, če bi živeli več let”. Kljub temu pa so bili ti možje živa priča, da človek stopa v svet najprej z vero, potem z umom.
Glasbeni večer je uvedel stolni organist Roberto Brisotto, kateremu je sledil nastop ženske skupine stolnega zbora pod vodstvom Marca Sofianopula. Najprej so izvedle priredbo
Schubertovega samospeva Lita-nei izpod peresa dirigenta in skadatelja Marca Sofianopula. Kot je msgr. Ettore Malnati poudaril na predstavitveni tiskovni konferenci letošnje Katedre, so na željo samega nadškofa Cre-paldija vključili v program tudi dve skladbi Ivana Trinka Zamejskega, da bi počastili bogato glasbeno tradicijo slovenske narodne skupnosti. Ženska skupina je izvedla Trinkovi Tota Pulchra in Ave verum.
Pevke so nato zapele Litanije Črni Devici Francisa Pouleinca, ki predstavljajo prelomnico v skladateljevem življenju. Nastale so po smrti Pouleincovega prijatelja in ob skladateljevem obisku samostana Rocama-dour. Ženska vokalna skupina tržaškega stolnega zbora je svoj nastop sklenila z Litanijami Devici Mariji, ki jih je skladatelj Marco Sofianopulo napisal ob liturgičnem srečanju, ki je bilo poleti v Trstu. Pri izvedbi te skladbe je sodelovala prva oboi-stka tržaškega gledališča Giuseppe Verdi Paola Fundaro'. Nato je nastopil ženski zbor Fundacije opernega gledališča Giuseppe Verdi, ki je pod vodstvom dirigenta Paola Vera izvedel tri motete Felixa Mendelssohna -Bartholdyja iz op. 39, in sicer Veni Domine, Laudate pueri in Surrexit pastor. Na orgle je igral Alberto Macri'. Zbora sta za konec skupno zapela še skladbo Ave Maria Franza Schuberta iz ciklusa Liederzyklus vom Frau-lein vom See, ki jo je za trogla-sni ženski zbor priredil Marco Sofianopulo.
IG
SLOVENSKA SKUPNOST
10 uplinjevalniku
Podpora občini Milje in Dolina
Slovenska skupnost podpira protest občin Milje in Dolina proti uplinjevalniku v Žavljah zato je povabila somišljenike, naj se udeležijo shoda, ki je bil napovedan za sredo, 14. marca, pred sedežem Dežele nad Centrom Giulia, ko je tam zasedalo
omizje, ki je podalo mnenje, na podlagi katerega bi Dežela odločala o dovoljenju te gradnje.
Predsednik Tondo in njegov podpredsednik ter odbornik za okolje (!) Ciriani podpirata načrt uplinjevalnika -, ki se itak ne tiče Furlanije in nji-
hovih volilcev -, za katerim stoji tudi predstavništvo industrij cev.
Celo minister Ciini, ki kot tehnik na ministrstvu za okolje ni nasprotoval načrtu, je bil bolj previden od deželne uprave, saj je moral sprejeti v vednost, da so proti uplinjevalniku prav vse prizadete občine in pokrajina, pa tudi sindikati. Le industrijci to podpirajo. Morda upajo, da bodo s tem rešili krizo EZIT-a, ki se prazni. Tržaški desničarski deželni svetniki nas sedaj prepričujejo, naj od tega dobimo čim več,
kot je skušal (in ni dosegel) Dipiazza, ker bo itak Dežela to spustila naprej. Očitno poznajo igre in interese, ki se pletejo na Deželi.
Dežela, če ji je kaj za razvoj Trsta, naj raje poskrbi za razvoj pristanišča ali turizma, kjer odbornica za produktivne dejavnosti in turizem Segantijeva ni sprožila še nič v tem smislu; za razvoj kmetijstva, kjer odbornik Violino dela celo proti; za znanost in raziskavo, kjer odbornik Molinaro ni še točno povedal, kaj je do sedaj naredil za to.
Slovenija nasprotuje načrtu, pa tudi Hrvaška ni prav nič navdušena nad njim. Zakaj torej Tondo in njegovi silijo v mednarodni incident? Je kaj drugega za tem, kar nam ni znano, glede na to, da v načrtu uplinjevalnika ni nobenega razvoja in da je le nevaren za ljudi in za obstoječe proizvodne strukture? Povrhu vsega vse na podlagi spornih načrtov ter brez neke točno določene ustanove, ki bi nadzirala vse ministrske predpise.
Trenutek krize ne sme služiti
za izsiljevanje, češ nekaj delovnih mest (obljubljene stotine mest niso realne) se bo le dobilo:	sindikati so to
razumeli in so vsi proti. Kriza mora biti kvečjemu priložnost, da se razvijejo naravne danosti ter mednarodna vloga Trsta in okolice.
Uplinjevalniki naj se gradijo tam, kjer ne škodijo zdravju ter ostalim dejavnostim.
Proti vsiljevanju deželnega odbora na koncu mandata bomo na vse načine branili zdravje in razvoj naših ljudi.
Peter Močnik
Koncertna večera priljubljene zborovske revije
Primorska je zapela v Štandrežu in Gorici
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Obveza odbornika Riccardija
Pravilnik deželnega zakona o gradbeništvu tudi v slovenščini
Pred nedavnim je deželna uprava vendarle objavila pravilnik za izvajanje deželnega zakona o gradbeništvu iz leta 2009. Gre za pomemben zakonski instrument, ki poenoti izrazoslovje, načrtovanje, izrisovanje in vse ostale obveze, ki so vezane na izpolnjevanje in vlaganje prošenj na področju gradbeništva in za posege tako javnih uprav kot zasebnikov. V zvezi s tem je deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec pred nekaj tedni pisal deželnemu odborniku Riccardu Riccardiju in pristojnemu deželnemu ravnatelju Daneseju, da bi ju opozoril na potrebo po slovenski različici omenjenega pravilnika. Gabrovec se je v svojem pismu uvodoma navezal na sama načela deželnega gradbeniškega pravilnika, ki je nastal prav z namenom, da bi poenotil sporazumevanje med različnimi osebki, ki so vpleteni v gradbeniške posege. V tem smislu - je v svojem pismu navajal Gabrovec - ne gre prezreti specifike dvojezičnih občin, ki so vključene v območje izvajanja
zaščitnega zakona št. 38 iz leta 2001 in so torej poklicane, da poslujejo dvojezično. Ta pravica-dolžnost spravlja občinske uprave pogosto v velike težave in pred nevzdržne stroške. Objava tega pravilnika - je v nadaljevanju pisal
Igor Gabrovec (foto DPD)
predstavnik Slovenske skupnosti - je tipičen primer teh težav. Nepojmljivo je namreč, da bi občinske uprave morale samostojno poskrbeti za prevod vse dokumentacije; to bi pomenilo v prvi vrsti pomnožene izdatke javnega
denarja, poleg tega pa bi prav gotovo privedlo do uporabe različnih besed za strokovno izrazoslovje. Gabrovec je torej v svojem posegu pozval predstavnike Dežele, naj poskrbijo, da bo sama deželna uprava čim prej nudila uradno in nedvoumno različico objavljenega pravilnika o gradbeništvu, ki se ga bodo slovenske oz. dvojezične občine in pripadniki slovenske narodne skupnosti prav gotovo posluževali.
Deželni odbornik za infrastrukture in javna dela Riccardi je Gabrovcu že odgovoril z uradnim dopisom, v katerem najavlja, da je poveril deželnim uradom, naj v najkrajšem času pripravijo dvojezično različico pravilnika in dokumentacije, ki je vezana na deželni zakon 19/2009.
Novico sem sprejel z zadovoljstvom - pravi Gabrovec - ker gre za pomemben prispevek v mozaiku izvajanja dvojezične zakonodaje, ki ostaja (pre) večkrat samo načelna obveza, obenem pa bo tudi pomembna pridobitev za trajno dvojezično poslovanje naših občin.
Daljši korak
Morda je v življenju vsakogar kaka življenjska faza, ko znani kozarec ostaja vztrajno napol prazen. Ali vsaj naš pogled nanj. V tistih obdobjih se morda sprašuješ o poklicnih odločitvah, o svoji življenjski umeščenosti na ta prostor, v to vlogo, sprašuješ se o okoliščinah, zaradi katerih doživljaš samega sebe v nekem večnem pričakovanju. Predvsem v večnem pričakovanju neke lastne spremembe. Vem, da je največja sprememba pravzaprav spremenjeni pogled na dano situacijo.
In jo je seveda najtežje doseči.
Včeraj sem po dolgih letih naključno srečala sošolko iz univerzitetnih časov. Danes poučuje italijanščino v mednarodnem okolju, takem, kjer resnično vsi verjamejo v moč posameznika, njegove volje, truda in talenta, kjer se mnenja krešejo in kjer nihče ne izusti "Tako je pač". Naključno srečanje je v meni izzvalo posebno reakcijo. V čudnem nemiru sem dognala, da postavljam pod vprašaj svoje življenjske izbire. Spraševala sem se o "zavisti”, ki sem jo začutila do poklicnega okolja, v katerem moja vrstnica deluje. "Zavidala" sem ji okolje, ki je samo geografsko v Italiji, v resnici pa izvzeto iz
/
običajne nacionalne apatije, "zavidala" sem ji vsakodnevno krešenje idej in pogledov, angažiranost in motiviranost delovne skupine, predvsem pa sem ji "zavidala" okolje, kjer vsak posameznik trdno verjame v prihodnost.
Danes mi je mož rekel, da je v življenju pomembna reakcija. Morda je tudi res, da se v človekovem življenju ne dogaja nič brez določenega pomena, vse ima svoj razlog in na vse je pričakovati lastno reakcijo. Morda je moja reakcija v tej življenjski fazi vezana na nesprejemanje dane vdanosti v usodo. Zato vrstnici zavidam okolje, ki s polnimi pljuči diha up prihodnosti. Kaj pa mi? Kje je obtičalo naše upanje v prihodnost? Kdaj smo zadnjič začutili resnično podporo ustvarjanju boljše družbe? Kdaj smo se zadnjič čutili del skupine, ki si tako ali drugače prizadeva k določeni spremembi? Kdaj smo se izvzeli iz vsakodnevnega sosledja dogodkov, opravil, pogovorov, kdaj začutili, da obstaja tudi nekaj več, nekaj širšega, morda ideal, morda le daljši korak?
Saj res. V življenju je pomembna reakcija. In gotovo je prvi korak v spremembi naše perspektive, brez katere se tudi naš fizični korak ne podaljša.
CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (15) Mariza Perat
Meseca decembra 1939 je bila poslana na Sv. sedež zahteva, da se spet uvede pridiga samo v slovenščini. Januarja 1940 je prefektura ostro protestirala pri nadškofu in obdolžila slovenske vernike, češ da v stolnici nalašč motijo italijansko pridigo "s kašljanjem in mrmranjem" (Župnijski arhiv cerkve sv. Ivana in zapiski msgr. Klinca). Oblast je nadalje zahtevala, naj slovensko mašo iz stolnice umaknejo k sv. Antonu, iz cerkve sv. Ignacija pa k sv. Ivanu. Slovenski duhovniki so tedaj poslali nadškofu naslednjo spomenico: "Vpetih mestnih župnijah živi kakih 6.000 Slovencev. Vsa oskrba, ki jim jo nudi škofija, sta dve slovensko-italijan-ski pridigi, obe ob istem času, ob 6. uri zjutraj, kar je sramotno malo in skrajno ponižujoče.
Zdaj pa jih hočejo vreči iz samih župnijskih cerkva', kamor so hodili že več stoletij, in jih potisniti v stranske in povsem premajhne cerkvice.
Če cerkvena oblast ni sposobna, da jih zaščiti v župnijskih cerkvah, kako jih bo mogla v zakotnih cerkvicah, ki jih bodo fašisti razvpili za “legla slovenstva" in z lahkoto vernike razgnali! Ne moremo pred Bogom sprejeti odgovornosti za izgon toliko
duš iz Cerkve in še manj za grehe pohujšanja in odpada od vere, ki jih bo povzročil tako krivičen ukrep.
Sklenili smo, da se raje pustimo izgnati od policijskih sil, kakor da bi pristali na odpoved prastari in neodtujljivi pravici, ki jo imajo slovenski verniki do svojih župnijskih cerkva'. Naj (oblasti) zagrešijo zločin, da jih svet spozna"! (Župnijski arhiv cerkve sv. Ivana - zapiski msgr. Klinca). Odločni nastop slovenskih mestnih duhovnikov je bil bistvenega pomena, da so se v goriškem mestu slovenske pridige pri mašah ohranile.
V župnijskem arhivu pri sv. Ivanu najdemo še eno pomembno poročilo iz teh časov. Poročilo se nanaša na cerkev sv. Ivana in na slovensko bogoslužje v njej. Takole beremo:
"Najtežji udarec je prav zaradi slovenskega bogoslužja prizadel cerkev sv. Ivana leta 1942. Dne 31. julija je prišel v Gorico Mussolini in v znanem zastrašilnem govoru zagrozil, da bo "neuklonljiva rimska pravica" strla vse, ki bi se tostran in onstran meje kakorkoli upirali fašistični zavojevalni politiki. Dal je tudi "točna navodila" kako streti vsako znamenje slovenskega odpora na Pri-
!?CS'
morskem. V skrajno napetem ozračju je prišlo do požara v cerkvi sv. Ivana. Ko je g. Reščič 7. avgusta končal pobožnost prvega petka in so slovenski verniki zapustili cerkev, je nastal v njej požar, ki je težje poškodoval streho in naredil večjo škodo v zakristiji. G. Reščič je trdil, da so fašistični elementi z metalcem ognja zanetili požar, da bi tako onemogočili nadaljnjo slovensko božjo službo pri sv. Ivanu. Travniški župnik se je moral spet zagovarjati na kvesturi zaradi slovenskih verskih prireditev. Javno je trdil, da je nastal požar, ker v zakristiji po končani pobožnosti niso pogasili ognja v kadilnici. Prepovedal je
vsako nadaljnje bogoslužno opravilo in dal cerkev zapreti, dokler ne bodo izvršena popravila". (Župnijski arhiv cerkve sv. Ivana in zapiski msgr. Klinca)
Po požaru je cerkev sv. Ivana ostala zaprta več mesecev, zato je msgr. Pavlica zaprosil travniškega župnika, da bi društvo Skalnica imelo svoje mesečne shode v cerkvi sv. Ignacija, vendar je župnik to odklonil, rekoč, da imajo Slovenci svoje pobožnosti pri sv. Ignaciju že ob nedeljah popoldne. Proti koncu leta 1942 je bila cerkev sv. Ivana popravljena in takrat sta msgr. Pavlica in g. Reščič prosila travniškega župnika, naj jima dovoli, da nadaljujeta s pobožnostmi, ki sta jih poprej imela pri sv. Ivanu, vendar jima župnik iz strahu pred maščevanjem oblasti tega ni dovolil. Obrnila sta se na nadškofa Margottija. G. Reščič je zahteval, naj se cerkev znova odpre tudi zaradi "medžu-pnijskega značaja slovenskih pobožnosti", kot beremo. Diploma, ki so mu jo podelili v Rimu leta 1929, ga je namreč imenovala za "voditelja slovenskega odseka Apostolstva molitve ter Ustanove za posvetitev družin Srcu Jezusovemu. Obe ti Ustanovi pa imata sedež v cerkvi sv. Ivana. Ustanovi sta vseškofijske razsežnosti in zato presegata okvir župnije sv. Ignacija. Župnik jima zato ne sme zapirati cerkve", kot še beremo v poročilu. Tudi msgr. Pavlica je navedel svoje razloge. Pojasnil je, da je društvo Skalnica imelo svoje shode pri sv. Ivanu že od leta 1904, in sicer "z dovoljenjem škofov in župnikov". Društvo ni ustanova travniške župnije, ker je ustanovljeno za vse mesto in za okolico in kot tako ima ustaljeno pravico do shodov v cerkvi sv. Ivana.
/dalje
V Štandrežu
Več kot dvesto pevcev šestih zborov je v petek, 16. marca, oblikovalo v prostorni in akustični štandreški cerkvi bogat koncert
nabožnih pesmi na štandreškem večeru zborovske revije Primorska poje.
Uvodne misli je podal skladatelj in domači organist Silvan Zavadlav, ki je poudaril, da je že vrsto let tudi na reviji Primorska poje nekaj koncertov pod cerkvenimi oboki s primernim sakralnim programom. To je postala že tradicija, ki nam pomaga odkrivati zborovsko literaturo, ki si je tako priborila svoje mesto v pahljači kulturne ponudbe glasbene poustvarjalnosti na Slovenskem. Sakralne oz. duhovne pesmi zelo pogosto najdemo na koncertnih listih in seznamih zborovskih repertoarjev po vsem svetu.
Tudi sodobni skladatelji radi segajo po teh ustaljenih in že neštetokrat prepetih besedilih, da se lahko izrazijo v svojem stilu, pogosto s sodobnejšimi kompozicijskimi sredstvi.
Lucrezia Bogaro je nato predstavila posamezne zbore in povezovala program. Pod vodstvom Aleksandre Pertot se je koncertni večer lepo začel z nonetom Primorsko iz Mačkolj. S kora so se oglasili zvoki mešanega zbora A. M. Slomšek Slovenskega doma iz Zagreba, ki ga vodi Vinko Glasnovič. Zbor skrbi, da se v Zagrebu ohranja slovensko bogoslužje s slovenskim petjem. Mešani cerkveni pevski zbor Sv. Jernej z Opčin pod vodstvom Janka Bana se je poklonil Ubaldu Vrabcu ob 20-letnici skladateljeve smrti in se predstavil s prijetnim ljudskim programom Vrabčevih priredb. Sledili so trije zelo številni in
Foto DP
kakovostni zbori. Oltarni prostor je najprej napolnila mladina MePZ Stanko Premrl iz Podnanosa, ki ga uspešno vodi Vida Fabčič. Bogdan Kralj pa je suvereno vodil pevce MePZ Lojze Bratuž iz Gorice pri izvedbi zahtevnega programa. Navdušenje in odobravanje je vzbudil tudi nastop MePZ Hrast iz Doberdoba, ki je pod taktirko Hilarija Lavrenčiča končal program in ob bučnem ploskanju številnih ljubiteljev glasbe dodal še eno pesem.
Da je koncert v Štandrežu lepo potekal, so poleg organizatorjev Primorske poje poskrbeli tudi
člani PD Štandrež. Domači izkušeni kuharji so številne pevce pogostili z okusnimi lignji, saj je bil koncert na postni petek. Pevci so se radi zadržali v prostorih
župnijskega doma Anton Gregorčič v prijetni družbi do poznih ur. / DP V Gorici
Dva dni kasneje, v nedeljo, 18. marca, je šest zborov nastopilo v Kulturnem centru L. Bratuž v Gorici. Nagovoril jih je predsednik goriškega MePZ Lojze Bratuž Marko Terčič, ki je poudaril združevalno moč glasbe in priljubljene revije. Na zboru so se izkazali ŽPZ Prem (dir. Meta Kirn), ŽPZ Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše (Slavica Zanin), MePZ Košana (Damjan Morel), MoPZ Srečko Kumar iz Kojskega (Aleksander Sluga), Oktet Bori iz Prestraneka (Janez Gostiša) in MePZ Jacobus Gallus iz Trsta. Prvih pet sestavov je izvedlo pretežno ljudske pesmi, zadnji pa je sklenil glasbeni večer s sakralnimi skladbami tujih avtorjev.
Sloveniia
	^	M-
Predsednik države dr. Danilo Tiirk bo na volitvah letos jeseni kandidiral za svoj drugi mandat
Slabe napovedi in pričakovanja za gospodarsko blaginjo
Kratki
Dogodki v Sloveniji gredo, tako je videti, v dve smeri. Ljudje z veliko mero potrpljenja in zavesti pričakujejo, da bodo politiki, tisti na oblasti in oni v opoziciji, povečali odgovornost in svoje dejavnosti za premaganje sedanjih slabih razmer v naši družbi in državi. Vendar del politične elite utira svoja pota, namenjena zlasti pridobitvi ali ohranitvi oblasti, kar se kaže tudi v nekaterih dogodkih in ravnanjih, zaznamovanih v prejšnjih dneh. Slovenija je edina država, ki ni izvedla nobene reforme, potrebne pri soočanju s krizo, zaradi česar se stanje v državi še naprej slabša. Vladni urad za makroekonomske raziskave je napovedal, da se bodo proizvodnja, bruto domači proizvod in tudi brezposelnost letos gibali na kritični ravni. Število brezposelnih se bo, tako predvidevajo, povečalo na 119.000 oseb. Glede na napore za premagovanje krize je Slovenija na lestvici evropske povezave zelo nazadovala, saj sta na nižjih mestih le še Grčija in Latvija. Vlada se kritičnih razmer očitno zaveda in hiti s snovanjem protikriznih ukrepov. S popravki proračuna in z varčevanjem v vseh državnih organih in tudi v družbah, ki jih po lastninskem deležu obvladuje država, naj bi proračunski primanjkljaj za tekoče leto znižali vsaj za tri odstotke. Spodbudno je, da so sindikati pripravljeni sodelovati pri odpravljanju težav, kar naj bi kmalu potrdili s sklenitvijo socialnega sporazuma med vlado, delodajalci in sindikati. Nova vlada se tudi zavzema za ukrep, kakršnega v Sloveniji še ni bilo. Meni namreč, da je za ohranitev velikega gradbenega podjetja Primorje v Ajdovščini, ki je zašlo v velike finančne težave, potrebno
razlastiti skupino nekdanjih vodilnih uslužbencev na čelu z Dušanom Črnigojem, ki so si Primorje "olastninili" tako, da so postali njegovi lastniki. Razlastitev podpira tudi župan občine Ajdovščina Marjan Poljšak.
V parlamentu pa se ukvarjajo z aferami, ki naj bi jih vsak na svoj način povzročili poslanci Mitja Meršol, Branko Marinič, Ivan Vogrin in Ivan Simčič. Doslej se niso odzvali pozivu predsednika državnega zbora dr. Gregorja Viranta, naj zaradi kršitve zakona ali etičnih pravil odstopijo s poslanskih položajev, ker da škodujejo ugledu	parlamenta.
Omenjeni poslanci se ne odziva-
je tudi Katoliška cerkev, in tistimi, ki bi status družine priznali tudi najrazličnejšim oblikam drugačnih življenjskih skupnosti. Kampanja za referendum pa se je žal izrodila v izrekanje žalitev in celo psovk, kjer prednjačijo podporniki družinskega zakonika. Nasprotnike zakonika so označili za zagamance, kar je nekakšna psovka, s katero opredeljujejo neumnega človeka. Na shodu podpornikov družinskega zakonika v ljubljanskem Cankarjevem domu pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Predstavili so namreč pogled, da ženskega in moškega spola v življenju pravzaprav ni, zato tudi ženskega in moškega telesa ni. Neka bralka se
jo na zahtevo predsednika državnega zbora in pričakovanja javnosti očitno zato, ker jih vodstva njihovih strank podpirajo.
V pripravi je več dogodkov, ki naj bi bili pomembni za razvoj pravne države in zagotovitev človekovih pravic v Sloveniji. Med njimi je zlasti referendum o družinskem zakoniku, ki bo potekal 25. marca. V bistvu gre za soočanje med privrženci tradicionalne družine, med katerimi
je v pismu tedniku Družina zgrozila ob misli, kaj se bo zgodilo, če bi zmagali referendum tisti, ki ne priznavajo, da ženski in moški spol obstajata. Meni, "da se verjetno ne bomo smeli imenovati mati in oče, ampak starš ena in starš dve". V tedniku Mladina so v nekem članku, uperjenem zoper Cerkev in njeno stališče o pomembnosti družine, celo obžalovali, da v njenem ravnanju ni osamljena. V javnih
občilih pa je bilo objavljenih tudi veliko izjav in razmišljanj o pomembnosti tradicionalne družine v naši družbi in državi. Letošnja Slovenka leta, zdravnica dr. Jožica Maučec-Zakotnik, je dejala, "da otroci vrednote in ljubezen lahko najprej dobijo v družini in nato v vrtcih in šolah. Če želimo uspešno reševati družbene stiske, mora zdrava družina ostati primarna celica družbe". Odvetnik in publicist Marko Zorman pa je v časniku Delo zapisal, "da je za levo politično opcijo tradicionalna družina a priori sumljiva skupnost, produkt meščanske družbe, potemtakem nekaj mračnjaškega in nazadnjaškega".
Prejšnji petek, to je 16. marca, se je zgodilo tisto, kar je bilo pričakovano. Predsednik republike dr. Danilo Tiirk je namreč sporočil, da bo na volitvah letos kandidiral za drugi mandat omenjene funkcije. "Kandidiral bom kot kandidat državljanov, torej ne strank, s katerimi sicer želim sodelovati", je dejal ob napovedi kandidature. Njegovo kandidaturo sta podprla nekdanji predsednik države Milan Kučan in predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Jankovič z izjavo, "da je dr. Danilo Tiirk dokazal, da je izjemen predsednik". Lojze Peterle, Turkov protikandidat na prejšnjih predsedniških volitvah, pa "bi si želel, da bi po vseh teh letih bil mogoč tudi kandidat brez komunistične preteklosti". Na razplet volilne kandidature pa bi utegnila vplivati tudi kandidatura Boruta Pahorja, predsednika nekdanje vlade in predsednika stranke Socialnih demokratov, ki tudi pripada tako imenovani politični levici v Sloveniji.
Marijan Drobež
//
Podkupljivost kraljuje tudi v Sloveniji
Kufri polni kesa" in korupcija v ritmu Golice
Ko se danes v Sloveniji sredi Ljubljane govori o "kufrih polnih keša" (kovčkih polnih denarja, v prevodu, kot nam ga ponuja SSKJ), ki se predajajo iz rok posla željnih podjetnikov v roke "pravih" stricev, prijateljev in podobne samoimenovane zalege, padete v absurden sejem všečnosti, kjer za popolno sliko "butalskih Kranjcev" manjkajo samo še narodne noše, harmonika in Golica. Skratka, če se sprehodite malo po tistih hodnikih, ki pregovorno imajo ušesa in v katerih se prav tako pregovorno odloča o čisto vsem, boste vselej, a predvsem v povolilnem obdobju, našli veliko samovšečnih in prevzetnih ljudi, ki na lastno mater in na sinove in hčere prisegajo, kako tesne stike imajo z Janezom Janšo, Janezom Šušteršičem in podobnimi pomembneži. In kako samo oni lahko prepričajo svoje pomembne prijatelje, komu naj se dodeli posamezen posel ali javni razpis. Pa pri tem sploh ni jasno, ali imajo ti prijatelji in strici na svoje "pomembne varovance" moč hipnotičnega prepričevanja ali opravljajo kake čudne obrede "črne magije”.
Visoko koruptivna Slovenija Mimo ironije, ki je v teh primer-
ih nujna, pa se (tudi) v Sloveniji zelo jasno postavlja vprašanje, koliko lahko kdo vpliva na ministre in predsednika vlade in koliko seveda za ta svoj vpliv zaračunajo tistim, ki se k njim zatekajo. Gre za nelegalno dejavnost, ki pa se na območju sive ekonomije močno širi in se najpogosteje predstavlja v "kvazi legalnih" oblikah. V preteklih tednih je v javnosti postala posebej odmevna, potem ko je o njej spregovoril ekonomist Rado Pezdir. Gre za javno izpostavljenega ekono-
tudi že dalj časa v prijateljskih odnosih z zdajšnjim finančnim ministrom Janezom Šušteršičem. To njegovo prijateljstvo je v zadnjih mesecih postalo za mnoge podjetnike, investitorje in lobiste zelo dragoceno. Po pripovedi samega Pezdirja so se mu mnogi podjetniki, investitorji in lobisti diskretno približali in ga začeli spraševati, koliko stane njegov poseg pri samem Šušteršiču, ki ima pomembno besedo pri delitvi proračuna. Skratka, marsikdo je stopil do Pezdirja in ga
mista, ki je v preteklosti izpeljal več pobud proti lobijem na bančnem, energetskem in drugih področjih. Izhaja iz vrst t. i. mla-doekonomistov in je zaradi tega
skušal podkupiti, poznavajoč njegovo osebno prijateljstvo z zdajšnjim finančnim ministrom. Pezdir je na te pritiske imel močno reakcijo in o njih obvestil
javnost v kolumni, ki jo je objavil v dnevniku Finance. V trenutku se je sprožil plaz polemik in kritik o problematiki slovenske podkupljivosti, za katero so neuradno vsi vedeli, a se uradno do nje ni hotel nihče opredeljevati. Nekako v slogu "o tem ne govorimo, zato ne obstaja".
Pezdir je s svojo javno prijavo dejansko samo vrgel kamen v mirujoče osje gnezdo. Takoj po objavi so se o tej temi začeli oglašati čisto vsi mediji, še več, v trenutku sta se oglasila Komisija za preprečevanje korupcije in Nacionalni preiskovalni urad. Zaslišala sta Pezdirja in obljubila, da bosta v najkrajšem možnem času spravila pod streho preiskavo in na zatožno klop podkupo-valce. To se lepo sliši, a gre predvsem za emotivno reakcijo. Bomo videli, ali bo zadeva res tako učinkovita, kot danes obljubljajo. Bistvo pa je, da je stopnja korup-tivnosti v Sloveniji in predvsem med "belimi ovratniki" zelo zaskrbljujoča. Njeni učinki stanejo slovensko državo približno 700 milijonov evrov oz. višino prihranka, ki ga želi Janševa vlada izpeljati s proračunskim rebalansom za letošnje leto. Da bomo nekoliko bolj jasni, gre za vsoto, ki pomeni približno 2 odstotka slovenskega BDP. To seveda ni italijansko povprečje na nivoju 7,5 odstotkov, a je vseeno že dokaj visok in škodljiv dosežek. Lestvica Transparency interna-tional uvršča Slovenijo na 35. mesto na lestvici podkupljivosti. In to je vse prej kot izjemen
Grafenauer o 25. obletnici 57. številke Nove revije
Literat in nekdanji glavni urednik Nove revije Niko Grafenauer je v prilogi v soboto mariborskega časnika Večer (17. marca) med drugim spregovoril o 25. obletnici
izida 57. številke Nove revije, ki je dvignila veliko prahu. V njej so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program, nekaj njihovih avtorjev pa je nato sodelovalo	pri
oblikovanju slovenske ustave.
Znamenita 57. številka Nove revije je izšla februarja	1987.
Letošnja 25-letnica njenega izida pa je minila tiho, brez posebnih obeleževanj. “Ko zdaj pregledujem prispevke v 57. številki, se ob nekaterih tezah in ugotovitvah ne morem načuditi, kako daljnosežne so bile za tisti čas, saj so kot proevropska opcija pomembne in formativno veljavne tudi v tem zgodovinskem trenutku”, je presodil literat.
Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je Grafenauer v petih točkah orisal kulturni in politični pomen znamenite številke. Med drugim se je tedaj več avtorjev povsem različno opredelilo, da ni več razlogov za obstanek Slovenije v Jugoslaviji, pozivali so k osamosvojitvi Slovenije in zamenjavi totalitarnega partijskega režima z demokracijo. Grafenauerje v pogovoru za prilogo Večera dejal, da se je minulega četrt stoletja podrugačila tako kulturna in politična vloga Nove revije kot njen koncept in “duhovni habitus”, saj je po 300. številki, ki je izšla leta 2007, dokončno prenehalo delovati uredništvo, kije bilo zraven pri 57. številki.
Tedaj je Grafenauerja na mestu glavnega urednika revije nasledil Brane Senegačnik, ki se po Grafenauerjevih besedah pri svojem uredniškem poslu ubija z nemogočimi materialnimi razmerami, ki krepko otežujejo izhajanje mesečnika. “Včasih se sprašujem, ali tu ne gre samo še za eno obliko slovenskega samomora, za kar pa Senegačnik, ki ima gradiva za več številk v predalu, še zdaleč ni nič kriv”. Literat si želi, da bi revija ponovno zadihala: “Prepričan sem, da se bo našla primerna rešitev, ko bodo po finančni plati na mizo položene vse karte”.
Svoj pogled na Slovenijo pred 25 leti in danes je Grafenauer strnil v epigram: “Ko je bila slovenska država samo privid, smo zanjo kar naprej rinili z glavo v zid. Zdaj, ko jo imamo, ne umišljeno, ampak pravo, se pa iz dneva v dan bolj držimo za glavo”.
Kratkoročne štipendije za tuje študente
Slovenija podeljuje kratkoročne štipendije tujim študentom za študijsko leto 2012/13 na podlagi bilateralnih sporazumov z različnimi državami, tudi z Italijo. Podrobnejše informacije in obrazce dobite na naslednji spletni strani:
http:	//www.	cmepius. si/en/higher-
education/bilaterals/call. aspx
V priponki pošiljamo še informacijo v italijanskem jeziku. Prijava se opravi tako, da se odgovori na vprašanja na spletni strani Italijanskega zunanjega ministrstva http: //borsedistudio. esteri. it/borsedistudio/index. asp ter hkrati pošljete izpolnjene obrazce, ki jih dobite na spletni strani http:	//www. cmepius. si/en/higher-
education/bilaterals/call. aspx, na Veleposlaništvo RS v
Rimu do 30. marca 2012.
Informacije o italijanskih štipendijah za leto 2012-13, ki so na voljo tudi Sloveniji, so objavljene na naslednji spletni strani:	http:	//www.	esteri.
it/MAE/EN/Ministero/Servizi/Stranieri/Opportunita/Borse Studio_stranieri. htm
Rok za prijavo je konec marca 2012. Prijava poteka preko spletnega omrežja http: //borseonline. esteri. it/borseonline/it/index. asp.
dosežek. Pred Slovenci so namreč vse zahodnoevropske države seveda z izjemo Italije (ki zaseda komaj 69. mesto v družbi z Gano in Makedonijo). Edina olajševalna okoliščina je ta, da so ostale vzhodnoevropske države, članice EU, za Slovenijo.
Dobrodošla zamrznitev svetovanj
Med vladnimi obljubami in zavezami je zelo visoko kotiral prav boj proti korupciji. In Janševa vlada je v prvih potezah ta problem res že začela obravnavati: nekatere poteze so sicer učinkovitejše, druge pa, verjetno le za fasado. Prenos tožilstva pod notranje ministrstvo bi prej uvrstili med nepotrebne ukrepe, ki so bolj ali manj le fasada in pri katerih je bila trma največje vladajoče stranke povsem odveč. Hkrati pa je vlada sprejela od-
ločitev, ki bi ob primernem izvajanju res lahko pripomogla k večji transparentnosti. Vlada je namreč sprejela sklep, da zamrzne avtorske in svetovalne pogodbe: ravno te pogodbe so namreč najpogostejše sredstvo, da se koruptivnost in siva ekonomija legalizirata skozi zakonsko predvidene oblike delovnega prava. Svetovanje je namreč zelo široka in visoko plačana kategorija, za katero se lahko skriva čisto vse. In že bežen pogled na vse večje svetovalne pogodbe z javno upravo nam razkrije krog bolj ali manj znanih imen, ki se pojavljajo na čisto vseh področjih. Čistka na tem področju bi torej bila še kako dobrodošla in bi se lahko spremenila v prvi finančni eliksir za Slovenijo.
Andrej Čemic
Glasba v živo v gledališču Rossetti v Trstu
Tommy - gluhonem in slep igralec "pinballa"
Slovenski skakalci v smučarskih skokih v svetovnem vrhu
"Leteči Kranjec" svetovni prvak v smučarskih poletih
Slovenski smučarski skakalec Robi Kranjec je postal v norveškem Vikersundu tretji Slovenec dobitnik kolajne svetovnega prvenstva v poletih. Na tekmi posameznih skakalcev je osvojil zlato medaljo za poleta, dolga 217,5 in 244 metrov. Obenem je izboljšal slovenski rekord in postavil tretji najdaljši polet v zgodovini.
Robi Kranjec se je s tem uspehom 25. februarja pridružil Primožu Ulagi (srebrn v Oberstdorfu leta 1988) in Urbanu Francu (bronast na Kulmu leta 1996) ter v skupnem seštevku poletov prišel na prvo mesto. Na tekmi je za tri točke prehitel Norvežana Runeja Velto z 217,5 in 234,5 m; tretji je bil Avstrijec Martin Koch z 218,0 in 243,0 m.
Dobro se je izkazal tudi Jurij Tepeš, ki je tekmo končal na 14. mestu; Jure Šinkovec pa je pristal na 27 mestu. Naslednjega dne, 26. februarja, so slovenski smučarski skakalci Jernej Damjan, Jurij Tepeš, Jure Šinkovec in Robi Kranjec na ekipni tekmi svetovnega prvenstva v poletih v Vikersundu, kljub odsotnosti drugega najboljšega slovenskega letalca, poškodovanega Petra Prevca, osvojili še bronasto medaljo. Zaostali so le za Avstrijci in Nemci.
Po sobotnem posamičnem zlatu Roberta Kranjca so tako slovenski orli poskrbeli za največji slovenski uspeh v zgodovini poletov.
Še rezultati zlatih Avstrijcev in srebrnih Nemcev: skupaj 1648,4 točk - Thomas Morgenstern, Andreas Kofler, Gregor Schlieren-zauer in Martin Koch srebrni Nemci: skupaj 1625,2 točk - Andreas Wank, Richard Freitag, Maximilian Mechler in Severin Freund - ter bronasti Slovenci: skupaj 1580,4 točk - Jernej Damjan, Jurij Tepeš, Jure Šinkovec in Robi Kranjec.
Izjave vseh slovenskih orlov: Jurij Tepeš: "Mogoče sem včeraj malo podvomil, da smo tega spo-
sobni. Danes je šlo vse v redu, tako, kot mora iti. Navdušen sem, super je. Poleti so mi drug za drugim uspevali, to je pripomoglo k sproščenosti, potem pa je šlo še dlje. Nisem veliko spremljal drugih, vedel sem le, da moram dati najbolje od sebe. Ko sem drugič skočil, sem vedel, da je to to". Jernej Damjan: "Iskreno moram priznati, da bi si vsi želeli imeti Prevca v ekipi. Mene so videli kot tistega, ki ga nadomeščam. Nisem želel razočarati ne sebe ne drugih. Vedel sem, da sem tega sposoben, in to sem dokazal. Že v poskusni seriji sem naredil dober skok, potem pa dva še boljša. Moram priznati, da ni bilo tako na-
peto kot v Harrachovu na tekmi svetovnega pokala, ko smo bili prav tako tretji. Tokrat je bilo veliko razlike. Robi se je pred zadnjim poletom malo 'sekiral', a vedeli smo, da bo v redu". Robert Kranjec: "Po včerajšnji zmagi sem ponoči spal samo dve uri. Občutki so počasi prihajali za mano. Vesel sem, da smo moštveno dobili kolajno. Po taki sezoni si je ekipa to zaslužila. Spremljal sem vse naše nastope in nato šel oddelat svoje. Super, fenomenalno. Zdaj je pred nami skandinavska turneja, želim ostati med desetimi v skupnem seštevku oziroma se še kaj povzpeti, potem pa v Planici uživati. Danes
se bomo malo poveselili, včeraj ni bilo veliko časa. Za kaj več pa bo priložnost po sezoni".
Jure Šinkovec: "Sam sem bil mogoče sprva malce skeptičen, kako se bo razpletlo. Ko sem prišel pod letalnico in videl, da zastave mirujejo, pa sem vedel, da nam bo uspelo. Bili smo konstantni in moramo biti zadovoljni. Jaz sem super zadovoljen. Včasih si drug drugemu tudi kaj grobega povemo, a ko prespimo, vemo, da je tako prav. Tudi z Goranom se zelo dobro razumemo, skoraj nam je kot oče. To je pika na i".
Goran Januš: "Ze zvečer sem povedal, da je bila včeraj jagoda na vrhu smetane, danes pa smo dodali še češnjo. Fantom čestitam iz srca. Letos smo naredili velik posel. Pravi poker, ob treh uspehih teh fantov imamo še prvi naslov mladinskega svetovnega prvaka. Odlično so skakali. Moram reči, da je današnji dan potekal izredno sproščeno, saj smo včeraj dobili medaljo, in sicer zlato. Fantje so bili notri, v "drilu". Pogovorili smo se o kakšni stvari, a je bilo vse res na "relaks". Fantje so naredili svoje, kar je bilo dovolj za bronasto medaljo. Proslavljanje pride na vrsto po koncu sezone, ko bo tudi čas za te stvari. Imamo še veliko tekem pred sabo, kjer imamo svoje cilje. Treba je še delati in končati to uspešno sezono. Takih stvari se ne da narediti na silo. Kadar se dela, se dela, ko se heca, sepohecamo. So pridni, motivirani in dobro vedo, zakaj trenirajo. Marsikaj je bilo treba postaviti na pravo mesto, da zdaj stvari delujejo tako, kot morajo".
Miran Mihelič
Roger Daltrey (foto D&M)
Simon Townshend (foto D&M)
Koncert se je začel z notami pesmi Overture: v izredno dobri fizični formi je oseminšestdeseti et-ni Daltery prišel na oder z bo-benčki v rokah in takoj vžgal publiko. Pesem It's a boy, ki je druga v albumu in jo je v izvirni izvedbi pel Pete Townshend, je tokrat pel mlajši brat Simon, zelo sposoben kitarist z močnim glasom, izredno podobnim bratovemu. Z Amazing Journey je prišla do izraza prava Daltreyjeva rock duša:	s svojim
petjem in prepoznavnim vrtenjem mikrofona je občinstvo očaral kot v šestdesetih in sedemdesetih letih. Sledile so si po vrsti in brez pavz vse pesmi iz albuma: od Cousin Kevin in Fiddle about, do najbolj znane Pinball Wi-zard. Daltreyjevo petje je še močno in njegova performance neoporečna. Zelo lepa je pesem Sally Simpson, med We are not gonna take it, predzadnjo pesmijo albuma Tommy, so gledalci zapustili svoje sedeže in se spustili pod oder. Začel se je bolj sproščen del koncerta: ljudje so plesali po notah najbolj poznanih klasikov iz kariere The Who. Med drugimi so zaigrali The kids are ali ri-ght, Who are you in My gene-ration. Na koncu je Daltrey vzel v roke ukulelo in začel z Blue red and grey. Med petjem se mu je zataknilo, pozabil je besedilo in se med aplavzi publike izgovoril, rekoč, da postaja res star. Začel je znova in uspešno zapel pesem do konca. Koncert je bil zelo lepo izpeljan. Dve uri in pol glasbe, barvanih luči in pisanih slik na velikem ekranu na odru sta navdušili vse navzoče - od Daltreyjevih sodobnikov, ki so se vrnili nazaj v zgodovino glasbe, do mlajših generacij oboževalcev britanske skupine The Who. Večer sta organizirali družbi Azalea Promotions in Barley Arts v sodelovanju z Občino Trst in gledališčem Rossetti.
Katja Ferletič
(( "T Tem, da mi ne bo \/ nihče verjel, a re-V snično razmišljam o rock operi, v kateri bo glavni junak gluhonem in slep igralec pinballa", to je 14. septembra 1968 Pete Townshend, kitarist skupine The Who, sporočil časnikarju, ki ga je intervjuval za revijo Rolling Stone. Tako je leto ka-
sneje prišla na dan prva svetovno znana rock opera z naslovom Tommy.
The Who so londonska glasbena skupina, ki je nastala leta 1964 in je v dolgoletni karieri prodala več kot 100 milijonov plošč. Najbolj poznano line up skupine so sestavljali: Pete Townshend (kitarist in avtor večine pesmi), Roger Daltrey (pevec), John Entwistle (basist) in Keith Moon (bobnar). The Who so zasloveli leta 1965 z albumom My Generation, leta 1969 pa je nastala rock opera Tommy.
Zgodba o malem Tommyju se začne po prvi svetovni vojni, ko otrok vidi svojega očeta ubiti maminega ljubimca in postane zaradi travme gluh, slep in nem. Sledijo leta, ko ga skušajo starši na vse načine zdraviti z uradno in alternativno medicino. Nič ne pomaga, Tommy pa spozna igro "pin-ball", v katero se popolnoma vživi in postane izredno uspešen. Kot svetovni prvak v "pinbal-lu" ima mladenič ogromno oboževalcev, ki ga spremljajo in kupujejo katerikoli predmet z njegovo podobo, tako družina izredno obogati in si lahko privošči posvete z najboljšimi zdravniki. Ti spoznajo, da je Tommyjev problem samo na psihološki ravni, saj samega sebe vidi in spozna v ogle-
ton John, Tina Turner, Jack Nickolson in Eric Clapton, glavno vlogo - lik Tommyja je igral Roger Daltrey.
Daltrey je v nedeljo, 18. marca 2012, v dvorani gledališča Poli-teama Rossetti v Trstu v živo izvedel legendarni album Tommy v celoti, nato pa še dvanajst izmed
najbolj znanih pesmi britanske skupine. Spremljalo ga je pet vrhunskih glasbenikov: Frank Simes (kitara), Scott Deavours (bobni), Jon Button (bas), Loren Gold (klaviature) in kitarist Simon Townshend, mlajši brat Peta Townshenda, zgodovinskega kitarista The Who, ki je že veliko let (ironično - zaradi gluhosti) končal svojo glasbeno kariero.
dalu. Nekega dne iz frustracije mati razbije vsa ogledala v hiši in tako paradoksalno Tommyja reši, fant ozdravi in se vrne v realno dimenzijo življenja. To je bil eden od prvih concept albumov v zgodovini rock glasbe. Iz te zgodbe je leta 1975 režiser Ken Russel posnel film, v katerem so nastopali znani igralci in pevci, kot so El-
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@novigla$.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
fjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. f) Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 20. marca, ob 14. uri.
GLAS
POTOVANJE Z OKUSOM Slavica Radinja
Butter paneer masala (Indija)
(Recept je primeren za vegetarijance)
Tokrat lahko iz hladilnika vzamemo paneer in iz njega pripravimo slastno in seveda zelo začinjeno jed. Začimbe, ki jih potrebujemo, lahko brez težav nabavimo v vsaki večji trgovini. Tudi mešanico začimb masala lahko najdete na policah naših trgovin. Mešanica masala se spreminja iz mesta v mesto, zato obstaja več različic masala začimb.
ser skupaj s česnom, rdečo papriko, ingverjem in malo vode. Iz omenjenih sestavin pripravimo gladko maso. Če sveže paprike nimamo, jo lahko nadomestimo s tisto v prahu. Če nismo
Sestavine:
približno 15 koščkov kock paneerja
40 gr masla
1 palčka cimeta
1/2 rdeče čebule
4 stroki česna
1 rdeča pekoča paprika
ingver
4 paradižniki
sol
3 žlice navadnega jogurta olje
1 čajna žlička mešanice začimb masala 1/4 čajne žličke rdeče pekoče paprike 1 čajna žlička sladke rdeče paprike 1/4 čajne žličke kurkume
1 čajna žlička kečapa
2 čajni žlički vode
V skledici najprej zmešamo masalo, obe vrsti paprike, kurkumo, kečap in vodo. Sesekljano čebulo prepražimo na olju. Nato jo damo v mik-
vajeni zelo pekoče hrane, lahko dozo paprike omejimo. V mikserju nato posebej pripravimo gladko maso iz sesekljanih paradižnikov. V ponvi, ki se ne sprijema, raztopimo maslo skupaj s cimetom. Dodamo maso iz čebule in česna in mešamo kakšno minuto. Dodamo mešanico začimb in mešamo približno pol minute, nato dodamo še paradižnikovo maso in kuhamo nekaj časa na zmernem ognju. Dodamo pol kozarca vode in premešamo. Nazadnje dodamo kocke paneerja in jogurt. Kuhamo še kakšnih deset minut. Jed je sedaj pripravljena. Postrežemo jo lahko z basmati rižem ali tipičnim indijskim kruhom, chapatijem.
glas	Aktualno	22.^20,215
Pot prepojena s spomini na trpljenje in prelito kri
Škabrijel ali Sv. Gabrijel nad Goricama
ga oporišča avstrijske vojske bi namreč sovražnikom omogočil prosto pot proti Vipavski, Trnovski planoti in celo proti Trstu. Pogum vojakov, med katerimi je bilo največ Slovencev, in številne žrtve pa so Avstrijcem omogočile, da so položaje obdržali do zadnje-
Med številnimi napakami, ki jih pri sebi priznavam, je tudi ta, da nimam nikoli miru, da nikoli ne posedam ob domačem ognjišču in da me neka notranja sila vedno žene na pot. Daleč, čim bolj daleč, neznanim lepotam in presenečenjem naproti, tujim ljudem v objem in k iskanju novih, nepoznanih obzorij. Taka sem, tisti, ki me poznajo, me pač tako tudi sprejemajo. Najbolj so verjetno pri vsem tem prikrajšani prijatelji in sorodniki, saj dobro vedo, da bom ob nedeljah in praznikih nerada sedla k mizi, da bi skupaj jedli in pokramljali. Pa naj si bo pri meni doma ali kjerkoli. Sedenja ne maram, življenje je že itak tako kratko, dnevi in leta pa minevajo kot pesek, ki ga zajameš v soncu in ti v trenutku spolzi nazaj v objem valov.
Že deset let sem doma na go-riškem Krasu, a šele letos pozimi, ko so bili dnevi prekratki in premrzli za daljša potepanja, sem se odločila, da obiščem Škabrijel nad Solkanom. Pravzaprav ne
vem, zakaj sem se tega prelepega vrha tako dolgo izogibala. Morda zato, ker ne maram krajev, ki še vedno ječijo od krvi in trpljenja, krajev, kjer še vedno lebdijo v zraku klici in molitve tisočih, ki so padli med prvo vojno. Morda zato, ker je tako blizu mojega doma in ker je nad mestom, hribov nad mesti pa nimam rada, ker na njihovih stezah ni tiste prave, neokrnjene tišine.
Pa vseeno, Škabrijel je vreden obiska in nanj se bom še vračala. Gora, ki se sicer razprostira v senci veliko bolj obiskovanega Sabotina in Svete Gore, je zaradi razglednega stolpa in številnih dostopov lepo obiskana, za Slovence, ki prihajajo na Primorsko iz notranjosti, pa je še posebno privlačna pozimi, saj tu ni megle in sonce ob opoldanskih urah nekoliko segreje naše premražene duše tudi v najhujšem mrazu. V preteklosti so goro imenovali tudi Sv. Gabrijel ali gora svetega Gabrijela, vojaki številnih narodnosti, ki so tu trpeli in umirali več kot leto dni, pa so vzpetino poi-
menovali tudi Satanov hrib ali Hrib smrti.
Od začetka soške fronte leta 1915, tja do meseca oktobra 1917 se je v naših krajih bilo 12 soških bitk ali ofenziv. Enajsto so naši fantje, skupaj z možmi iz najrazličnejših krajev Evrope, izbojevali ravno na pobočjih Škabrijela, ki so ga Italijani hoteli na vsak način osvojiti, potem ko sta že padla Sveta Gora in Sabotin. Padec tega zadnje-
Zanimivi športni dnevi na obzorju
Evropsko košarkarsko prvenstvo 2013 tudi v Kopru
V zadnjem obdobju se pri nas veliko govori o organizaciji odmevnih mednarodnih športnih tekmovanj. Italija se je umaknila iz projekta naskakovanja kandidature Rima za prizorišče poletnih olimpijskih iger 2020, ker je Montijeva vlada pač ocenila, da bi bil to v hudih kriznih razmerah tvegan korak. Slovenija se je odpovedala gostitvi Univerzijade 2013, ker je novi minister za Šport Žiga Turk ob pregledu prazne blagaj-
center kakih 2500 gledalcev, mednarodna košarkarska zveza FIBA jih zahteva 5000, mogoče pa je dovolj urediti nekaj več kot 4000 sedežev. Navsezadnje se s podobnimi težavami ukvarjajo tudi na Ptuju, Jesenicah in v Novem mestu, ki bodo gostili ostale kvalifikacijske skupine, medtem ko bosta drugi in tretji del v celoti v Ljubljani v Stožicah. V Kopru sta možna scenarija dva: zgraditi novo športno palačo, ki bi zadoščala zahtevanim krite-
£
%
ne ugotavljal, da v proračunu potrebnega denarja za njeno izvedbo preprosto ni. Nekaj časa je bila pod vprašajem tudi organizacija evropskega prvenstva 2013 v Sloveniji, ki pa, kot kaže, naposled vendarle bo, med drugim s kvalifikacijsko skupino tudi v Kopru.
V kratkem naj bi Mestna Občina Koper in Košarkarska zveza Slovenije na novinarski konferenci skupaj predstavili vse podrobnosti glede Eurobasketa na Obali. Izjave v medijih so bile v zadnjem času v vsakem primeru optimistične: Slovenija se bo potrudila, da se bo mednarodni javnosti s priredbo vrhunskega športnega dogodka predstavila v najlepši luči, podobno pa velja tudi za istrski konec, kjer pa ostaja glavna neznanka zmogljivost dvorane na Bonifiki. V današnji podobi sprejme športni
rijem in v prihodnje služila namenu tudi kot dom rokometašev (ko sta košarka in odbojka sedaj v slabšem položaju), ali s korenitimi posegi prilagoditi preobleko sedanje Bonifike tako, da bi pridobili tistih dva tisoč potrebnih sedežev. Kakorkoli že, v obeh primerih gre začeti delo čim prej (še zlasti, če se gradi ex novo), saj
NOGOMET
Elitna liga: Buttrio - Kras 1:4 Promocijska liga: Vesna - Ponziana 2:0, Lumignacco-Juventina 2:1
1. amaterska liga: Primorec - Domio 3:1, Sovodnje - Staranzano 1:0
2. amaterska liga: Breg - Piedimonte 4:3, San Canzian - Primorje 1:2, Zarja - Villanova 1:1
3. amaterska liga: Mladost - Campanelle 1:3 KOŠARKA
C1 liga: Jadran je nastopil v finalu osmerice državnega pokala v Legnanu (Ml). Izločen je bil že po četrtfinalni tekmi, v kateri je izgubil
proti Centu (FE) z 61:52
C2 liga: Breg - Basket Time Udine 84:73, Bor -
Romons 64:74
ODBOJKA
Moška B2 liga: Valsugana - Sloga Tabor 2:3 Ženska C liga - Play-oul: Zolet - Latisona 3:0 Moška C liga - Play-off: Vivil - Olympia 3:2 Play-oul: Vol - Sloga 3:0, Soča - Basiliano 0:3 Ženska D liga - Play-oul: Buia - Zalet 3:2 Moška D liga - Play-out: Olympia - Club Regione 3:0 HOKEJ IN LINE Polet Kwins - Tergeste 14:1
Pot, ki se na kraški vrh vzpenja iz vasi Ravnica mimo Vratc po nekdanjem avstrijskem dohodnem jarku, je prav zato jaolna spominov in bolečine. Čeprav na ob-
močju hriba ni ohranjenih vojaških položajev, saj so bili med samimi boji zaradi silnega obstreljevanja popolnoma uničeni, je pot po vzhodnem pobočju izjema. Steza se od tu na vrh vzpenja ravno po lepo vzdrževanem, v skalo izklesanem avstrijskem jarku, ob katerem se odpirajo vhodi v številne kaverne. Te so enotam nudile zasilno zavetje pred obstreljevanjem, pa tudi pred mrazom in burjo. V spomin na grozote, ki jih nobena generacija ne sme pozabiti, stoji na vrhu 646m visokega hriba obeležje vsem tistim, ki so se tu bojevali, trpeli in umrli. Še izpred ofenzive si je ob vznožju Škabrijela mogoče ogledati še obzidan vodni izvir, posvečen cesarju Francu Jožefu I., in spominsko ploščo šeste stotnije celjskega 87. polka. Vzpon na vrh po avstrijskem jarku je zaradi strmine in kamenja precej naporen, tako da ga ne priporočamo tistim, ki imajo slabo kondicijo ali težave s koleni, poleti je v jarku tudi zelo vroče, zato pa nudi v zimskih mesecih zavetje pred mrazom in burjo. Ko se že odločamo za vzpon po tej zgodovinski poti, pohodniške pa-
lice ne bodo odveč, obiskovalcem pa svetujemo, da se nato do Vratc vračajo po položnejši severni poti, ki jo zlahka najdemo, če sledimo oznakam za vas Ravnica. Seveda pa na Škabrijel niso vabljeni samo ljubitelji zgodovine, ampak vsi, ki si zaželijo krajšega, enournega vzpona in še hitrejšega spusta, kljub temu pa se nočejo odreči lepim razgledom. Vrh Škabrijela, ki je sicer po večini poraščen z visokimi borovci, je prostoren in položen, na njem pa so pred kratkim postavili razgledni stolp, ki ob jasnem vremenu omogoča, da preletimo vso valovito, zeleno pokrajino med Alpami in Jadranom. Zelo lep je pogled na sosednjo Sveto Goro, na Furlanijo in morje. Na severu nam mežikajo bohinjske gore z očakom Triglavom, ponosno nas vabita zasnežena vrhova Krna in Kanina, pogled pa sega daleč čez mejo v Avstrijo in Italijo. Prostranost, ki nam govori o lepoti, za katero smo tolikokrat slepi! Predvsem tedaj, ko pohlep in sovraštvo nam posameznikom grenita vsakdan, narodom pa pišeta krvava poglavja zgodovine.
Suzi Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 105
mora biti objekt nared za začetek EP septembra prihodnje leto...
Vrhunska košarka v Kopru - mogoče tudi s prisotnostjo slovenske ali italijanske izbrane vrste v obalni kvalifikacijski skupini - je nedvomno lep in zanimiv dogodek tudi za sosednjo Italijo, za naše kraje, za nas. Predvsem pa je priložnost za slovensko Istro, ki lahko s turističnega vidika opravi še dodaten korak naprej in veliko iztrži od take mednarodne izložbe. Organizacija velike manifestacije bi morala biti tudi nasploh motor za razvijanje zaposlovanja, vključevanje mladih, poživitev dogajanja in ne nazadnje proizvajanje bogastva. Seveda je treba pripraviti v prvi vrsti zdrav finančni načrt, da bi ogromne investicije naposled ne bile pogubne prej kot donosne. Stroški niso majhni, zato oblasti razumljivo oklevajo pred takim skokom v neznano. Pa vendar, v projekte, ki prinašajo dogajanje, promocijo, nove možnosti, delo in v končni fazi blagostanje dandanes kaže vlagati, tudi zaradi vlivanja določene mere optimizma in navdušenja prebivalstvu. Ne nazadnje, v organizacijo zadnjega košarkarskega evropskega prvenstva se je vrgla Litva, v nogometu pa skupno EP, ki bo na sporedu letos poleti, kujeta Poljska in Ukrajina. Prav gotovo nista to velesili, ki bi jima morala Slovenija (ali Italija) kaj zavidati.
HC
"Raziskovalci v ZDA so potrdili sum mnogih skeptikov globalnih družabnih omrežij in vzpostavili neposredno povezavo med številom prijateljev, ki jih ima določena oseba na omrežju Facebook, in stopnjo narcisizma", je na letošnji praznik svetega Jožefa poročala Slovenska tiskovna agencija.
"Raziskava, objavljena v reviji Personality and Indivi-dual Differences, je pokazala, da imajo tisti, ki so se uvrstili visoko na vprašalniku o narcistični osebnosti, na Facebooku večje število prijateljev, večkrat se označijo na fotografijah, ki jih objavijo, ter pogosteje spreminjajo svoj status in svojo nosilno fotografijo. Uporabo Facebooka je z narcizmom sicer povezovalo že več predhodnih študij, tokrat pa gre za prvi pravi dokaz o neposredni povezavi med številom prijateljev na Facebooku in najbolj nevarnimi elementi narcistične osebnostne motnje. Vse pogostejši so tudi dokazi, da mladi ljudje postajajo vedno bolj narcistični in obsedeni s samopodobo. Raziskovalci z univerze v Zahodnem Illinoisu so odkrili dva družbena dejavnika narcizma - velikanski ekshibicionizem in izkoriščanje drugih. Kot pravijo, morajo biti taki ljudje neprestano v središču pozornosti.
1 Potrebnih je več raziskav, da bi lahko razumeli družbeno koristne in družbeno škodljive vidike Facebooka'", je za britanski časnik The Guardian povedal vodja študije Christopher Carpenter. "Če je Facebook mesto, kamor se ljudje zatekajo, da bi ozdravili svoj ego in iskali družbeno podporo, moramo nujno raziskati tudi potencialno negativne vidike komunikacije prek tega družabnega omrežja", je še dodal Carpenter. Navedba gornje vesti lepo govori o tem, kako globoko Facebook, odslej FB, spreminja vse nas, ki smo na spletu in na tem socialnem omrežju, tudi ljudi okrog nas, dotika pa se tudi tistih, ki na družbenem omrežju na spletu niso in nikdar ne bodo.
Sam spadam med prve uporabnike FB-ja pri nas, zato sem bil nemalokrat deležen posmeha in zlobnih, vedno tudi zahrbtnih opazk ljudi, ki o FBj-u in spletu, še posebej spletu "web 2", ne vedo nič, kot spadam tudi med tiste, ki imamo okrog pet tisoč tako imenovanih prijateljev na FB-ju, torej bi moral biti po mnenju teh ameriških raziskovalcev obseden narcis "z nevarnimi elementi narcistične osebnostne motnje", če pa že to ne, popolnoma obseden z lastno samopodobo. Pa bom tu zelo kratek in bom navedel samo podatek, da sem za izraz samopodoba izvedel šele pred nekaj leti, ko sem nekoč nehote moral pri nas poslušati nekega trobentarja, ki je deloval tako samovšečno, ko je govoril o tem, "kako si je zgradil samopodobo", da mi je od takrat ta izraz samo sinonim za ljudi, ki morajo drugim na glas razlagati, zakaj so taki, kakršni so, pri tem pa to vedno naredijo tako, da izgleda, da so z naše strani premalo cenjeni.
Na FB sem šel zato, ker pri nas v zamejstvu v Italiji velika večina starejših ljudi trdi, da večina naših mladih med seboj ne govori več slovensko, če pa že govori, da je njihova govorica predvsem neka slaba mešanica italijanščine in slovenščine. Tako sem konec leta 2007 začel zbirati v svoj krog "prijateljev na FB-ju" predvsem naše mlade, dijake in študente, tudi druge seveda, da bi videl, kako med seboj komunicirajo, kot sem tudi hotel kot odgovorni urednik tednika Novi glas na lastne oči videti, kaj mlade zanima, o čem se pogovarjajo, kakšni so, ko jih pa pri nas dejansko nihče več ne doseže s tiskano besedo ali skoraj. Predobro se namreč zavedam, da imajo prav tisti raziskovalci sredstev družbenega obveščanja, medijev torej, ki trdijo, da smo danes na razpotju, saj se tiskana beseda, časniki umikajo podobi in različnim objavam na svetovnem spletu, način branja je postal drugačen, hitrejši, "na ugriz", pogojen od hitrega in največkrat površne-
ga branja na internetu. In ni mi vseeno, kaj bo z našim tednikom, kaj bo z vsemi nami, časnikarji, pa čeprav že dolgo nismo samo časnikarji! Ne bi na tem mestu rad dajal vtisa, da sem po eni strani Kasandra, napovedovalka nesreč torej, kot tudi ne bi rad bil noj, ki tišči glavo globoko v pesek, ko se znajde v nevarnosti. Skušam pač po najboljših močeh razumeti, kaj bo s časnikom, kaj bo z mano jutri, kaj bo z mojimi bralci, zakaj se mladi ne naročajo na časnik, zakaj jih naše vsebine, ki jih pišemo in objavljamo, ne zanimajo in pravzaprav, ali je vse to res, o čemer sem prepričan in razmišljam.
Po moje je FB postal danes tudi družbena moda, a bom navedel vsaj nekaj razlogov, zaradi katerih se še vedno splača priti na FB in na njem ostati. Medtem ko sem pisal gornje vrstice, se je na FB-ju, vedno ga imam namreč prižganega, oglasil iz daljne Ugande prijatelj, misijonar Danilo Lisjak, mi veselo povedal preko klepeta, "čata", da je vesel, ker ima končno v misijonu, kjer deluje, elektriko in se je torej lahko povezal z menoj in mi bežno tudi omenil, da bi bilo lepo, če bi naredil intervju nekomu, ki mu veliko pomaga iz Slovenije, kot je tudi povedal, da sta mlada fanta iz Ajdovščine, ki sta mu nekaj tednov pomagala pri gradnji šole v črni Afriki, odšla te dni domov. Že iz gornjih vrstic je vsakomur jasno, da česa podobnega še včeraj ni bilo, FB nam je torej olajšal komunikacijo, kar predobro vem kot urednik, ki redno vzdržuje stike s svojimi sodelavci, telefona skorajda ne rabimo več, če to ne verjamete meni, povprašajte sodelavce, ki pišejo za naš časnik.
Pri nas radi tarnamo, da je vse naše pisanje le neka vrsta gluhe loze, saj na naše pisanje ni odziva, razen v primeru, da se dotaknemo kočljivih tem ali pa naših slovitih "svetih krav". Tudi zato sem pričujočo rubriko, v kateri se že precej časa sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, začel objavljati med zapiski na FB-ju in FB je dejansko edini kraj, kjer dobim povratne informacije na svoje pisanje, isto se dogaja na strani Novega glasa na FB-ju, drugih informacij skorajda ni več. Izjema, ki potrjuje pravilo, je misijonar in pesnik Vladimir Kos iz daljne Japonske, ki nam redno pošilja svoje poezije v objavo. Pred kratkim si je gospod Kos vzel čas, da mi je napisal ljubeznivo osebno letalsko pismo, v katerem me bodri, naj pišem to rubriko tudi v prihodnje, pomaga da mu tudi razumeti slovensko družbo, za katero je še dodal, da je bila nekoč katoliška... Lepe besede plemenitega človeka so seveda vsakomur v vzpodbudo, so pa tudi protiutež tistim, ki menijo, da je v našem časniku "vse eno samo ponavljanje", tudi moja rubrika, da je taka. To največkrat govorijo tisti, ki ne berejo ne moje rubrike ne Novega glasa, a se jim tako zdi in v svoji pravovernosti čutijo za svojo dolžnost, da zlijejo svojo kanglico gnojnice na moje in naše delo.
Facebook seveda ni prihodnost medijev, kot vsako sredstvo je lahko dobro ali slabo, na njem sem našel prijatelje in spoznal ljudi, ki so me hoteli spoznati, sam sem prepričan, da se bo v prihodnje še spreminjal, kot tudi vem, da bi danes vedel manj, kot o svojem poklicu vem, če ga ne bi bilo, še posebej o mladih, ki znajo lepo govoriti slovensko, še najbolj všeč pa mi je njihov jezik, neke vrste žargon, ki ga pa prepuščam jezikoslovcem, morda se bodo le zbudili in bodo nekega lepega dne le napisali nekaj tudi o tem.
In zase tudi vem, da bom v srcu mlad in živ, le dokler bom ponavljal vsak dan in vsak trenutek, v vsakdanjem življenju in na FB-ju, samemu sebi in drugim okrog mene temeljno vprašanje, na katerega vsak dan iščem odgovor, ponavljajoče, utrujajoče, a lepo: "Kaj sploh počnem tukaj"?
Marco Devetak
SKPD F. B. Sedej - Prešernova proslava
Sveta si, zemlja
SKPD F. B. Sedej iz Števerja-na je v četrtek, 8. marca, v Sedejevem domu organiziralo Prešernovo proslavo z naslovom Sveta si, zemlja. Kulturni večer je povezovala prof. Lučana Budal; v njenih mislih je prevladovala tematika navezanosti na lastno zemljo in slovensko besedo. Recitatorja Stefania Beretta in Nikolaj Pintar sta ob klavirski spremljavi Martine Valentinčič obogatila večer z recitacijo odlomkov znanih slovenskih pesnikov in pisateljev, saj je iz umetniških duš naših besednih
ustvarjalcev vzklilo veliko del, ki govorijo o slovenski zemlji in domovini ter opisujejo lepoto naših
pokrajin in našo zgodovinsko usodo. Slišali smo tako umet-
niške stvaritve nekaterih velikanov slovenske literature, kot sta Ivan Cankar in Oton Župančič, briških pesnikov Alojza Gradnika in Ludvika Zorzuta, pa tudi sodobnih umetnikov Klavdije Vončina in Davida Bandlja.
V uvodnih mislih je profesorica podčrtala pomen navezanosti na zemljo, kot na prostor, na katerem ljudi povezujejo jezik, kultura, način življenj a; slovenski človek se je moral mnogokrat boriti za svojo domovino, svoj davni prostor, kamor ga je prinesel preseljevalni tok že v 6. stoletju. Poseben poudarek je dala tistim trenutkom, ko človek razkrije, da je ogrožen, da mu sovražnik jemlje zemljo in svobodo; dramatično izkušnjo vojnega obdobja je ponazoril pogovor dveh kmetov iz dela Izgnanci Alojzija Resa. Ko se morata odpraviti v izgnanstvo, občutita, kako težko je zapustiti kmetijo, s trudom obdelana polja in vinograde, domačo vas.
Tudi trdni in delavni Brici so imeli solze v očeh, ko so odhajali in gledali razdejano zemljo, uklonjene vasi, porušene zvonike. Žal pa konec svetovnih vojn ni prinesel miru našim krajem; prvi je sledil temačen čas poskusov narodnega izničenja, po drugem spopadu pa je bila določena meja, ki je slovenski prostor razdelila med dve državi.
Vsak je šop obsežnih poezij doživel na svojstven način, misli pa so se konkretizirale v kratkome-tražnem filmu goriškega režiserja Marca Devetaka La terra de-gli ospiti - Zemlja gostov. Film ponazarja življenjske utrinke podeželskega kmeta v povojnem obdobju, ko je bila v naših krajih postavljena meja s takratno Jugoslavijo. Ta je v mnogih primerih ločila kmeta od lastne zemlje, ki je postala dosegljiva samo po zastraženih mejnih prehodih, mimo katerih so lahko šli samo kmetje, ki so imeli posebno dovoljenje, dvolastniški dokument. Meja ni razparala samo zemljišč in kmečkih posestev, ampak je tudi pretrgala prijateljske in sorodstvene vezi, kot tudi gospodarski pretok. Večkrat je segla tu-
di po življenju, saj je bil nelegalen prehod kaznovan s strelom. Še danes nam ni dano vedeti, koliko prebežnikov je za vedno zakrila briška zemlja. Domačini so se sicer tudi v takem položaju znašli, nešteti so, tudi s tihotapljenjem, pomagali svojcem in znancem onstran meje, kjer je primanjkovalo osnovnih dobrin. Gledalci so film, ki je bil sneman deloma tudi na Valerišču, res lepo sprejeli, saj so se starejši spomnili trenutkov in dogodkov, ki so jih takrat doživljali, mlajši rodovi pa so na platnu odkrili stvari, za katere so izvedeli le iz spomina svojih prednikov. Mnogi namreč sploh niso vedeli, da je v prvih povojnih letih tudi v naših krajih veliko ljudi ob iskanju svobode in priložnosti za preživetje našlo le smrt. Sam režiser, ki je bil prisoten na kulturnem večeru, je povedal, da je v času, ko je pripravljal film in iskal primerno lokacijo, ob meji spoznal veliko ljudi, ki so mu razkrili svoje spomine na ta čas. Mnogo je še zgodb, ki so vredne, da bi jih napisali in ohranili v zgodovinskem spominu, preden gredo za vedno v pozabo.
Tok zgodovine pa je vendarle umaknil bodečo žico in čas je spremenil tudi ljudi: sodobni človek se vse manj istoveti z zemljo, je dejala prof. Budal. Prepoznaven je po maternem jeziku, ki ni zgolj občevalno sredstvo, ampak je izraz posameznikove in narodove duše, izraz kulture in njenega bogastva. Kdor pretrga vezi s svojim rodom, s svojim jezikom, postane kot izkoreninjena rastlina, ki usahne. Prof. Budal je še navedla dejstvo, da se, kot prikazuje podatek inštituta Slori, le 19% dijakov prvega letnika višjih šol prepoznava za Slovenca, kar odseva veliko spremembo v demografski sliki naše skupnosti. Večer smo vsekakor končali z željo, da bi nas vrednote naroda in ljubezen do jezika vendarle spremljale tudi v prihodnosti, saj, kot pravi Cankar: "bogatejši so pač drugi jeziki, pravijo tudi, da so mi-lozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo - ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje".
MV
Peta številka mladinske revije Galeb
Zima, zima bela...
Zimski čas preveva vzdušje pete, januarske številke mladinske revije Galeb, katere naslovnico krasi deklica v škornjih in z dežnikom v rokah, ki veselo koraka med dežnimi kapljicami. Narisala jo je Makrina, tretješolka OŠ F. Erjavec iz Štan-dreža. Učenci OŠ Alojz Gradnik -Col pa so v tehniki kolaža poslali Galebu lepe sv. Miklavže z rdečimi kapami in z vrečo v rokah. Četrtošolci OŠ Josip Jurčič - Devin so ob simpatičnih stripih napisali svoje zgodbice o dogodivščinah medveda in miške, tretješolci COŠ Pinko Tomažič - Trebče so v risbah prikazali zmaja na treben-ski šoli in Galebu poslali priložene pripovedi o njem. Učenci OŠ I. Grbec - M. G. Stefančič Škedenj pa Galebu z zapisom in s fotografijo svojega izdelka iz odpadnega
materiala z naslovom "Ferjera" v naših željah sporočajo, da so prejeli denarno nagrado in priznanje za sodelovanje na lanskem natečaju Kugy, ki ga prireja Pokrajina Trst. Iz odpadnega materiala so izdelali maketo rekreacijskega centra, v katerega naj bi se spremenila železarna. Čestitke malim ustvarjalcem in njihovim mentorjem!
Zasnežena cesta, drevje z belim nakitom, dim, ki se vzpenja iz dimnikov ... tako orisuje z rahlo melanholično noto zimski večer v pesmici z istoimenskim naslovom Zvezdana Majhen, katere stihe je nežno kot vselej v ilustracijo prelila Mojca Cerjak. Bele snežinke so v domišljiji Martine Legiša beli škrati, ki nam jih pošilja nebo. Štefan Turk jih je hudomušno naslikal z belimi pa-
v katerih nastopajo živali, obogatila še z ovco, ki jo pogosto srečujemo v besednih zvezah (garjave ovce, izgubljena ovca, črna ovca...). Izidorja, ki je v ljudski pesmi ovčice pasel, je v prepoznavnem slogu ilustriral Veno Dolenc. Berta Golob predstavlja pesnika Valentina Vodnika, rojenega v Šiški; ko se je pripravljal na to, da postane frančiškan, je bil tudi na Sveti Gori. Lenuhu se v Vodnikovi pesmi Dramilo slabo godi, saj pravi, "da lenega čaka palca bereška in strgan rokav"! Januarski Galeb ima še dve strani namenjeni speleofantaziji, zanimivostim iz podzemskega sveta, ki jih piše Federica Papi ob fotografijah Andreja Pece. Kot zmeraj zajetna številka Galeba vsebuje še rubriko za spretne roke, ki jo pripravlja Jasna Merku', strip o miški in medvedku, ki sta bila pri kralju Matjažu, Galebov kviz, križanke...
Veselo zimsko branje!
Iva Koršič
sedaj so Galebovi bralci v zapisih pod naslovom Dedek, igraj se z nami, ki jo piše Darinka Kobal ob prijaznih ilustracijah Magde Tavčar, spoznali kar nekaj takih slovenskih besed, ki označujejo skoraj pozabljene predmete. Tokrat je na vrsti pehar, pleten koš, ki je bil tako priročen, da so ga matere uporabljale za marsikaj: Cankarjeva mati je v njem hranila suhe hruške. Marjeta Zorec nadaljuje pisanje o drobnih gozdnih bitjih, škratih: tokrat je v ospredju lesnik - drevesni škrat, ki najraje domuje pod bukvijo, ker je omenjenih vsebin bo bralce za-	krušna mati gozda. Prizor iz tok-
nimalo, kako se nadaljuje zgod-	ratne, po ljudski pripovedki pov-
bica o Eli, ki želi odpreti slaščičar-	zete zgodbe je kot vselej živo ilu-
no in veselo hrusta skorjico ba-	strirala Katerina Kalc. Klarisa M.
bičinega jabolčnega zavitka. Do	Jovanovič je svoje zapise o reklih,
dalci. Fantiček pa se vjaesmi-ci Predolga zima Bine Stampe Žmavc huduje zaradi neskončne zime in komaj čaka pomlad; z nasršenim obrazkom ga je upodobila Alenka Sottler. Simpatični snežaki Daše Simčič pa vabijo k reševanju didaktične naloge Anje Kokalj.
Januarska številka Galeba prinaša v branje bralcem že dobro znane zgodbe v nadaljevanjih o dogodivščinah male čarovnice Češminke izpod peresa Tatjane Kokalj, v ilustracijah Daše Simčič, o Pingiju, pingvinčku, ki ga je "posvojil" deček Nejc v zgodbi Štefke Kac Marn in ilustraciji Žive Pahor, o Tinčku in treh "klepetavih" zlatih ribicah, ki si jih je zamislil Dim Zupan, upodablja pa jih Katerina Kalc, pa še o mali osi, ki jo radovednost zavaja v nevarnost. Pripoved, ki jo spremljajo ilustracije Chiare Sepin, piše Jože Sevljak. Poleg
Teden dni v Berlinu (2)
Neljube dogodivščine v prvi noči
Mirno sem se odpravila spat, ker me je pot do Berlina nekoliko utrudila. Med enajsto in polnočjo, to-
so me potem še vprašali, ali me ni nič strah, sem kar naveličano in odsekano izstrelila: "Ne", se obrnila v postelji in skušala za-
spati. Fantje so odšli iz sobe in me pustili spati. "No, saj mogoče ne bo tako hudo", sem si mislila. Tukaj moram odpreti oklepaj. Trudim se, da ne bi imela predsodkov, a s Poljaki je kar težko. Moja zadnja "cimra" v študentskem domu v Ljubljani je nekoč imela "cimro", erasmus študentko iz Poljske. S "cimro" sva živeli na istem nadstropju, še preden bi si delili sobo. No, s to erasmus študentko pa je bilo kar hudo. Zmerjala jo je, sploh se ni trudila, da bi našli skupen jezik (in tukaj je mišljeno dobesedno!), kar po poljsko je kokodakala (pretiravam, vem, a pisanje me včasih zanese) in od nje zahtevala seveda, da jo razume. Najlepše pa je bilo, ko je v sobi na štedilniku cvr-
rej ravno v moji fazi rem, so v sobo prišli trije Poljaki, stari med petindvajset in trideset let. Seveda so bili dovolj glasni, da so me zbudili, in ko so videli, da sem za sekundo odprla oči, so me takoj vprašali, ali sem sama. Lenobno in zaspano sem odvrnila, da sem sama, in ko
Pogled na mesto proti Alexanderplatzu
la čebulo (ali pa je nosila cvrto čebulo iz kuhinje tja, ne spominjam se natančno) in poskrbela za mamljivo in slastno aromo, ki si jo vsakdo želi v spalnici. Za znoret! Nič čudnega, če o Poljakih ne mislim nič dobrega, ko pa slišim same take zgodbe. Če to slučajno bere žena mojega kolega, Poljakinja, super punca, bo že sama vedela, da ne spada v to kategorijo čudaških Poljakov. No, ta oklepaj postaja predolg, kar zaprla ga bom.
Na kratko: prvo noč v Berlinu sem spoznala, da so Poljaki smrdljivi, glasni in neolikani. Upam, da bom kdaj spremenila mnenje, drugače si sploh ne bom želela obiskati Poljske.
Kakorkoli, moji "prijatelji" Poljaki so se okoli pol treh vrnili v hostel in seveda prižgali luč. No, dobro, saj ne morejo v temi cepetati po sobi, recimo, da jim to odpustim. Nato so iz torb potegnili smrdljive sendviče s še bolj smrdljivo salamo, da se mi je res zagnusilo, in jih slastno pojedli v kotu sobe, po kateri se je "čudovit" vonj takoj razlegel. Spet sem storila napako. Za trenutek sem odprla oči, a Poljak, ki je očitno mislil, da je simpatičen in da se meni v pižami in leže na postelji da pogovarjati, je takoj načel pogovor v polomljeni angleščini. "Kdo te je kaj vprašal", sem si mislila, a vseeno odgovarjala na njegova bistroumna
vprašanja. Prekleta olikanost, če bi imela drugačen značaj, bi ga že zdavnaj poslala v tri krasne! Muk je moralo prej ali slej biti konec. Res so se odpravili spat in mislila sem si, da se bo dogodivščina končala. Motila sem se, kaj pa drugega! Izkušen bralec bo že vedel, kaj se je zgodilo. Smrčali so, kot da bi žagali hlode v najbolj zaraščeni hosti. Nenadoma sem ugotovila, da sem šla na potovanje neopremljena! Čepki proti hrupu so ostali doma. Spomnila sem se, v katerem predalu pisalne mize ležijo, a to mi ni prav nič koristilo. Na potovanje nisem odšla popolnoma pripravljena!
Slavica Radinja