■i%samezfui številka Din 1.50.
Požinina plačana v gotovini.
m,
[Dl!!
imiiiii
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
trisaja vsak čeirfek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa Ipreje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 31.
LJUBLJANA, četrtek, 15. novembra 1923.
Leto I.
Strankina konferenca prepovedana.
Že pred svojim postankom se je imela naša NDSJ borili proli nasilju policije, ki je holela pod vsako ceno onemogočiti ustanovitev politične organizacije razredno-zavednega proletarijata. A ko smo kljub vsem mahinacijam policfie stvorili svojo stranko in ji priborili pravico do legalnega življenja, je policija v vseh pokrajinah na vse načine ovirala delovanje naših osganizacij.
A sedaj se je šlo še dalje. Uprava mesta Beograda je po direktivah ministrstva za notranje zadeve prepovedala našo konferenco, sklicano za 18., 19. in 20. november.
Tozadevni sklep glasi sledeče:
»Neodvisna Delavska Stranka sklicuje kongres za 18., 19. in 20. novembra lega leta v Beogradu.
Ker je Nezavisna Delavska Stranka večkrat javno manifestirala, da je še nadalje ohranila komunistične ideje in da je izpremenila samo svoje ime, je sklicanje protivno obstoječemu zakonu o zaščiti države in se zato njegova vr-Sitcv ne more odobrili.
Uprava ima dovolj materijala, da sumi, da bodo ta kongres razen delegatov iz naše države obiskali tudi tujci, s katerimi želi delavski razred priti v čim tesnejšo zvezo in nadaljevati nelegalno in po zakonu nedovoljeno delo, kar je protivno členu 1, točka 5. zakona o zaščiti države, kot je bil to slučaj z vukovarskim kongresom, po katerem je nastopilo nelegalno delo del. razreda in atentati na politične osebnosti.
Iz teh razlogov in na podlagi čl.l, točka 5 in čl. 15, zakona o zaščiti države, sklene uprava mesta Beograda: da se sklicani kongres za 18., 19. in 20. tega meseca zabrani kot protiven zakonu o zaščiti države. Ta sklep je javiti legitimnim predstavnikom Nezavisne Delavske Stranke in obrniti jim pažnjo,
da bo vsak poskus s silo oblasti preprečen.
Kdor ima najmanj pojma o zakonih, mu pri čitanju te odredbe takoj pade v oči vsa brezkrajna nezakonitost tega sklepa. Niti po omenjenih členih zakona o zaščiti države, niti po kakem drugem zakonu nima oblast pravice, da zabrani eno zborovanje. Prepoved zborovanja je navadno nasilje in nezakonitost, celo po zakonu o zaščiti države. In da bi tako nasilje odela v katerikoli paragraf, se policija poslužuje izmišljotin, da bodo na našo konferenco prišli tujci. Pa tudi tedaj, ko bi imela policija bogve kake dokaze, da bodo na naš kongres prišli inozemski sodrugi za »pripravo revolucije« — bi tudi tedaj policija ne imela pravice, da zabrani našo konferenco. Toda, če bi policija imela te dokaze, ne bi naše konference zabra-nila, ampak bi vdrla v prostore, kjer bi se konferenca vršila in aretirala vse, da prepreči »priprave za revolucijo«.
Centralni strankin odbor je sklenil, da se tej nezokonilosti ne pokoravamo. Naša konferenca se bo vršila, ker je njena prepoved protizakonita, samo da se bo vršila malo kasneje.
To nasilje ni niti prvo, niti zadnje, ki ga vrši radikalski režim nad našo stranko. In tudi to nasilje ne bo zmanjšalo naše bojevnosti. Mi vsi se moramo zavedati vseh težkoč, pod katerimi delamo, mi vemo, pod kakšnim režimom se nahajamo, mi vemo, da se moramo uporno boriti, da zadobimo one pravice, katere mora imeti delavski razred za svoj legalni boj.
In zato moramo zbrati vse svoje najboljše sile in v zavesti, da našega gibanja ne more udušifi nobeno nasilje, iti smelo naprej po začrtani poti.
Proč z reakcijo in radikalsko nezakonitostjo!
Živela Nezavisna Delavska Stranka!
Odložitev državne strankine konference.
Uprava mesta Beograda je po nared-bi ministrstva notranjih zadev prepovedala državno konferenco NDSJ, sklicano za 18., 19. in 20. november tega leta v Beogradu.
Ta odredba je novo ordinarno nasilje nad našo stranko. Predstavniki naše stranke so takoj po obvestitvi te prepovedi vložili protest proti temu nasilju. Centralni odbor stranke protestira tudi lem potom javno proti temu nasilju, ki ga vrši režim proti njej. Ali ocenjujoč trenutni položaj in računajoč z inte-
resi stranke in delavskega gibanja, je sklenil centralni odbor stranke, da se določena konferenca odloži in da se bo vršila državna strankina konferenca 13., 14 .in 15. januarja 1924. leta.
Pokrajinska tajništva in vse organizacije naj to prejmejo na znanje. Pričakujemo, da bodo ta naš sklep vse organizacije in vsi naši sodrugi pravilno razumeli.
Beograd, 8. novembra 1923.
Centralni odbor NDSJ.
Uredništvo proti novemu uradniškemu zakonu.
Radikalska vlada je končno izdala svoj predlog o razvrstitvi uradništva v kategorije. Med uradnišivom vlada silno razpoloženje proti razvrstitvi, kakor si jo predstavlja radikalska gospoda, kajti ta uredba ne zapostavlja uradništva samo vojaškim osebam, ampak tudi srbi-janskemu uradništvu. Ta radikalska ureditev uradniškega vprašanja pomenja degradacijo uradnikov po činu in znatno znižanje že ilak sramotno nizkih dohodkov.
Po tem radikalskem predlogu ima ne-
goden podporočnik toliko dohodkov kot oženjen »koiarski predstojnik« z 20 let službovanja. Nadalje se dela znatno razliko med srbijanskimi in »prečanski-mi« uradniki, s čimer so radikalci ponovno dokazali, da streme po srbski nadvladi nad SHS na vseh poljih.
V predvojni Srbiji so imeli oficirji veliko moč, prav za prav oblast v državi. Po izvršeni zaroii 1 .1903 proti Obreno-vičevi dinastiji so svoj vpliv še povečali in se trdno organizirali v svoje organizacije kot »Ujedinjenje ali smrt«, »Na-
rodna obrana« i. dr. S tem se je začel stalen boj med oficirskimi organizacijami in vsemi količkaj naprednimi političnimi strankami. Ta boj je dosegel svoj višek v solunskem procesu in še danes ni dokončan.
Ta boj se vrši tajno, prikrito, po balkanskih manirah in ia boj se izraža zopet jasno v tem radikalskem uradniškem zakonu. V predvojni Srbiji sta bili samo dve kategoriji kvalificiranih uradnikov, a to so bili sodniki in profesorji. Upravne službe v evropskem smislu Srbija ni poznala. V Srbiji vodi upravo policija in v Srbiji je mogel biti upravno-policajski uradnik vsak fakin, v kolikor ga je vladajoča stranka potrebovala in ga hotela držati v državni službi kot svojega agenta. Tu o kaki kvalifikaciji ni govora; saj so bili n. pr. brivci, krojači, opan-čarji in »birtaši« čez noč postavljeni za občinske načelnike itd. Pri nas, v bivši avsiro-ogrski pokrajini je veljalo vedno, da morejo biti odgovorni upravni uradniki — juristi, a nikakor ne navadni policaji ali žandarji. A v Srbiji se smatra državno upravo kot strankarsko agenturo, ki je slabše plačana in nezanesljiva; kajti če pade danes vladajoča stranka, pomeče nova stranka prejšnje upravne uradnike na cesto in nastavi svoje. Zato tudi srbski narod ne da na uradnike nič in zato vidimo po današnjih ministrstvih »visoke uradnike«, katerih »visoka služba« obstoji v tem, da pijejo »emu kafu« in čakajo, da pride kdo intervenirat.
Reforma državne uprave v predvojni Srbiji je bila nujna potreba, ali razočarali so se vsi oni, da bo v monarhiji SHS prevzela Srbija evropski načrt državnega upravljanja. Radikalci odklanjajo evropsko upravo, ker pravijo, da je ta »švabska«, črno-žolta. Radikalci pač pravijo, da tvori Jugoslavijo en narod, t. j. srbski, a drugi da so »pleme«, »koje treba, da postane srbsko«, in da bodo pač po radikalsko upravljali in vzgojili to pleme generali-belorokci in 10 tisoč radikalskih uradnikov.
To politiko nadvlade srbske buržuazi-je patom njenega državnega aparata, ki
se fakorekoč istoveti z agenturo vladajoče stranke, se je započelo od postanka monarhije SHS in so je vršili tako demokratje kot radikalci in podpirali so jo — zavestno ali nezavestno — naši vrli klerikalci, ki so s svojim »zmagovitim« avtonomističnim pohodom dosegli kuluk, ta uradniški zakon i. dr. in bodo še nadalje po farovžih in zaupniških zborovanjih frazirali o avtonomiji, v resnici pa podpirali reakcijonarni radikalski režim.
Ali bo uradništvo ta novi radikalski korak proli njim kaj spametoval? — Doslej je bila večina našega uradništva demokratska, danes se pa priglašajo k radikalom, ker se baje redukcije, njihovo prepričanje pa ostaja še naprej — hlapčevska.
Uradniki lahko iz iega uradniškega zakona spoznajo, da niso njihovi zaščitniki nili radikalci, niti orjunski demokrati, nili grupa okrog »Slov. plemena«, niti klerikalci, skratka nobena meščanska ali fakozvana »narodna« stranka. Uradniki, ne dajte se več voditi za nos raznim agentom teh strank, ki vam nastavljajo na vsakem oglju mišnice — razne meščanske strokovne organizacije.
Kajti kapitalistični režim vas bo sicer še bolj degradiral, še bolj zasužnjil, odrezal še manjši in trši košček kruha. Stopite na stran delavstva, v katerega vrste spadate po svojem socijalnem položaju. Strnile se skupaj z delavci in zasebnimi nameščenci v enotne bojevne strokovne organizacije, ker le tedaj, če boste imeli te, si boste lahko zboljšali svoj položaj. Javkanje nekaterih meščanskih agentov proti novemu uradniškemu zakonu je pa le napravljena igra od tistih, ki so ta zakon izdali.
Treba pa je voditi tudi boj na političnem polju, kajti predpogoj za izvoje-vanje vaših zahtev potom strokovnih organizacij je ukinjenje »zakona o zaščili države«, odstranjenje hegemonije srbske buržuazije, ki se vrši v znamenju centralističnega režima — za kar se bori Nezavisna Delavska Stranka Jugoslavije.
Kriza v industriji in delavstvo.
Že dalj časa traja kriza v naši industriji, ki jo povzročuje predvsem pomanjkanje denarja, poedina podjetja se zapirajo ali deloma odpuščajo delavce. Njim bodo sledila druga podjetja.
Narodna banka je razpravljala na zadnji seji o vprašanju obtoka denarja, o odpravi sedanje denarne krize, ki zavzema vedno širši obseg. Upravni odbor Narodne banke je sklenil, da ne poveča obtoka denarja, da ostane pri dosedanjem načinu izdajanja denarja. Jasno in popolnoma razumljivo je, da je Narodna banka potrdila gospodarsko politiko radikalske vlade.
Narodna banka je priznala, da obstoja kriza ne le v industriji, ampak tudi v malih podjetjih, ali Narodna banka pravi dalje, da temu ni krivo pomanjkanje denarja temveč — obstojanje industrije.
In finančni minister Stojadinovič pravi, da naj propada industrija v Hrvatski in Sloveniji, ko ima n. pr. Anglija poldrug milijon brezposelnih. In da bi bila tolažba čim izdatnejša, je omenil še Japonsko, rekoč, da je tam radi potresa v 24 urah propadlo 64 velikih bank, pa je
kljub temu še vedno naš finančni minister pri življenju.
Radikalska vlada ne Ščiti s tako politiko dinarja, ampak upa, da bo na ta način prevzela tudi industrijo v svojo roko, da bo s tem srbska buržuazija tudi gospodarsko popolnoma prevladala nad »prečansko« buržuazijo.
Kaj pomenja tako stanje stvari za naše delavstvo? — Nadaljuje širjenje brezposelnosti, nadaljuje obubožanje in otežkočen boj za zboljšanje sedanjega položaja. Našemu delavstvu se že itak slabše godi kot n. pr. srbskemu, s tem pa bo njegovo življenje poslalo še težje.
Naše delavske organizacije čakajo nove težke naloge. In te naloge so tem težje, ker ni močnih enotnih strokovnih organizacij, ki bi bile dovolj močne kljubovati danemu položaju. Dočim, ko je manjšina delavstva organizirana po razcepljenih strokovnih organizacijah in to ne samo dveh, ampak treh do pelih, se nahaja večina delavstva izven vseh strokovnih organizacij in ogromna večina
delavskega političnega boja. To je, nezainteresiranost delavstva za razredni boj podpira razkolniško početje raznih »socialističnih« sekiantov in zbankroti-rančev a la bivši Fabjančič.
Naloga neodvisnih strokovnih organizacij v takem slučaju je, da gredo ži-vahneje na delo za stvarjanie enotnosti strokovnih organizacij, da določijo jasno taktiko v vseh ozirih in odredijo jasno stališče, ki mora odgovarjati živim potrebam delavstva v tem težkem položaju. Sicer se bo položaj delavstva še poslabšal in se s tem poglobila kriza našega delavskega gibanja.
Nezavisna delavska stranka Jugoslavije bo z vsemi silami podpirala to delo na utrjenju delavskih strokovnih organizacij, pri čemur se morajo vsi strankini člani vreči na najinienzivnejše delo na strokovnem polju in pobijati tendence zbankrotiranih Fabjančičev in Lovrov, da v tem položaju delavsko gibanje še bolj razcepijo in ga dovedejo v naročje meščanstvu.
Pondeljski:
Nekaj o razrednem proletarskem gibanju v Sloveniji.
(Nadaljevanje.)
Taktika v živilski in kovinarski stroki kaže vse premalo vztrajnosti in široko-poteznosti in prihaja celo v protislovje s teorijo. O tem bi bilo treba spregovoriti drugič obširneje in natančneje. — Predvsem velja obrniti pozornost na zgoraj imenovana momenta: apeliranje na mase in »kakor vrv...«
IV.
Omeniti je treba eno važno posebnost revolucionarnega gibanja v Sloveniji, o kateri se vodi vse premalo računa. To je razlika v razvitosti delavskega gibanja na Kranjskem in na štajerskem (meja se ne ujema čisto s prejšnjo deželno in k Štajerski prištevamo ludi Koroško). Dočim je revolucijonami pokret na Kranjskem bolj ustaljen, bolj soliden in močnejši, imamo na Štajerskem sla-bejši revolucijonami pokret, da, celo slabejšo diferencijacijo v delavskih vrstah. Temu odgovarja tudi dejstvo, da je SSJ na Štajerskem jačja od one na Kranjskem in da je pravzaprav sila SSJ, oziroma njenih strokovnih organizacij, na Štajerskem s centroma Maribor in Celje. Izpodkopati tu njeno moč, pomeni velikansko pridobitev za razredno stvar.
Ta dualizem je tudi močan vir slabosti delavskega razreda Slovenije. Strokovne organizacije niso enotne in vrhutega še različne po moči z ozirom na dvoje dežd. Stranka proletarske levice ni močna in vrhutega še slabejša na štajerskem, nego na Kranjskem. Isto se opaža tudi v mladinskem gibanju.
Ta razlika izvira deloma iz razsula Avstro-Ogrske in ustvaritve Jugoslavije, ko so se delavske organizacije na nov način grupirale (organizacijsko), deloma iz narodnostnih razlogov (štajerska je narodnostno nekoliko mešana), a v
glavnem iz nezadostno izvedenega diferenciranja delavskih vrst v letu 1920. Komunistična stranka je na štajerskem baš pričela zadobivati tal, ko pride Ob-zr.ana in prekine proces predčasno. Dedščino tega nepopolnega razvoja čutimo še danes. Da pa ustanovitev SSDL ni učinkovala razčiščevalno, revolucionarno, ampak skrajno negativno, ni treba kdqvekako povdarjati.
Sedanji trenotek zahteva, da se zavedamo tega položaja v polni meri in dokončamo ono, kar še ni izvršeno in nadaljujemo naše delo s hitrejšim tempom. Za to delo na Štajerskem pa je predvsem potrebna revolucijonama delavska stranka in to je NDSJ. Ona tvori predpogoj revolucionarnemu gibanju na štajerskem. Brez nje ni jasnosti v delavskih vrstah; brez nje ne bomo zmagoviti v boju s SSJ; brez nje ne morejo obstojati na štajerskem rdeče strokovne organizacije in se razviti močno mladinsko gibanje; brez nje ne bomo odstranili usodnega dualizma in ves delavski razred Slovenije dvignili na isti nivo zavednosti, revolucionarnosti, organiziranosti in akcijske sposobnosti, kar tvori pogoj močnim akcijam delavskega razreda in njegovemu prehodu iz defenzive k ofenzivi. Problem Štajerske je problem Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije. In tu zamoremo spoznati, kako važnost je treba polagati na NDSJ. Močna politična delavska stranka pomeni močan proletarijat.
Taktika NDSJ na Štajerskem mora bili taktika enotne fronte uporabljena povsod in dosledno in vseskozi, ki se je že obogatila z izkušnjami v preteklosti našega gibanja samega.
V.
Oglejmo si položaj na deželi.
Od leta 1921. dalje stoji kmetovo politično življenje v znamenju SLS, klerikalne stranke. Samostojna kmetijska stranka je padala od volitev v konsti-tuanio vedno bolj nazaj in pri letošnjih volitvah se je razodela kot slabotna stranka, ki so ji šteti dnevi. Nekaj terena je imela leta 1920. tudi socijalna demokracija pri štajerskih kmetih, ki ga je pa izgubila. Delavski politični stranki pa je teror onemogočil delovanje na kmetih skoro popolnoma. Druge meščanske stranke pa na deželi ne igrajo uloge. Pridobila pa je radi tega mnogo klerikalna stranka, ki dejansko predstavlja kmečko maso in ki stoji visoko nad vsemi ostalimi meščanskimi strankami, propadajočimi in izginjajočimi na vasi. V tem oziru se je situacija silno poenostavila.
S tega stališča je delovanje NDSJ na vasi zelo otežkočeno, ker ima nasproti sebi veliko in močno buržuazno stranko, ki ni usidrana samo v kmečkih masah, nego ludi v drugih ljudskih plasteh. Ali baš ta enostavnost je lahko izvor moči in naraščanja NDSJ v gotovem slučaju. In tak slučaj obstoja danes.
Znano je, pod kakimi pogoji je SLS šla v boj lanskega leta. Avtonomija tvori jedro vsega. Znano pa je tudi, da SLS na eni strani ni realizirala niti ene
svoje parole in najmanj avtonomije, pač pa je na drugi strani omogočila homogeno radikalno vlado, to se pravi poostreno diktaturo buržuazije, omogočila kuluk in povišanje davkov itd. Vse to je mogočno orožje, ki se ž njim lahko loti NDSJ klerikalne stranke. NDSJ ima nadalje tudi vse jasnejše parole, kakor n. pr. delavsko-kmečka vlada i. dr.
Moment je torej za NDSJ na deželi ugoden, čas je, da se vrže na deželo, celo skrajni čas, sicer se je bati, da se ne povrne tako hitro taka ugodna situacija.
VI.
Drugače je z drugimi družabnimi plastmi, ki so blizu proletarijata ali padajo vanj. Nje treba vzgajati in voditi in to delo mora vršiti NDSJ, ki lahko na tem polju pokaže svojo sposobnost.
Da je za osvoboditev proletarijata potrebno, pridobiti malomeščanstvo ali ga vsaj nevtralizirali, ne bomo govorili. Saj je uradništvo poleg armade in žandar-merije prvi steber buržuazne države.
Drugič pa so malomeščanske plasti vsled svoje konkretne situacije rezer-voarji za fašistovsko gibanje. Da ti rezervoarji ne bodo obilni, je pa skrb NDSJ. (V nadaljnjem se hočemo ozirati poglavitno na uradništvo.)
Kakšen je teren za NDSJ v splošnem med uradništvom?
Nekaj moči predstavlja tu demokratska stranka in SLS. Narodno-socijaft-stična stranka umira, radikalna stranka pa s svolim koruptnim začetkom ne meče baš lepe luči na meščanske stranke sploh. SSJ ne igra nobene uloge. Vendar v tem oziru izgledi za NDSJ niso najboljši.
Materijalni položaj, razočaranje, naraščajoče nezaupanje do vseh strank, revolucijoniranje in stopanje na pot boja — to so momenti nadvse ugodni za NDSJ, ki morajo tvoriti izhodišče za njeno delovanje med malomeščanstvom, zasigurati vpliv nanje in odvzeti tako fašizmu eno korenino.
(Konec.)
Pred strankino konferenco.
Resolucija o kooperativah.
Vsled maloštevilnosti industrijskega proletarijata so delavske kooperative v Jugoslaviji le malo razvite, večinoma obstojajo šele kratko časa.
Najstarejše in najbolj razvite so delavske kooperative v Sloveniji, vendar so prešle to vsled socijaldemokratične-ga vodstva popolnoma v roke kooperativnih birokratov in zapadle v odvisnost od bank. Zato so tudi izgubile vsak stik z delavskim gibanjem. To stanje je povzročilo, da so se pričele z razcepom v političnem pokretu nove razredne kooperative ustanavljati, ki pa se nahajajo v prvi razvojni stopnji.
Na Hrvaiskem leže pričetki kooperativnega pokreta v dobi pred svetovno vojno, njegov razmah pa se je pričel šele v poslednjem času. Tu je ohranil pokret najož)i stik z razrednim strokovnim in političnim gibanjem. Razen dveh kooperativ v Bosni, ki sta bili ustanovljeni po prevratu in ki stojita pod vodstvom centrumašev v drugih pokrajinah delavskih kooperativ sploh ni.
Med omenjenimi kooperativami posameznih pokrajin ni nobenih stalnih stikov. Zato tudi ni nobenega enotnega vodstva.
Z ozirom na ta položaj kooperativnega pokrela, daje državna konferenca naslednje smernice:
1. Vsak strankin član mora bili Judi član kooperative, če se ta nahaja v do-tičnem kraju.
2. V kooperativah organizirani strankini člani se imajo’ v vsaki kooperativi organizirati v posebno frakcijo. Te frakcije se ima združiti po posameznih pokrajinah in te zopet v celi državi. Načelu celega gibanja ima stati centralna kooperativna sekcija, prideljena 10 stranke, ki imej začasno svoj sedež v Zagrebu.
3. Naloge kooperativnih frakcij.
a) da ustvarijo zveze s širokimi masami delavskih zadružnikov.
b) Da se ustvari enoten kooperativen pokret v celi državi, da se ustanove nove kooperative v krajih, kjer so dani predpogoji in da upostavijo internacijo-nalne vezi z delavskimi kooperativami drugih držav.
c) Da vodijo kritiko na sedanjem vodstvu delavskih kooperativ, jih oproste birokratov, ki samovoljno in nekontrolirano gospodarijo in socijaldemokratič-nega reformizma, jih spremene v organe rezrednega boja ter upostavijo zvezo z razrednim strokovnim in političnim po-kretom, da vodijo boj proti politični nevtralnosti, za katero se v resnici skriva otvoreno podpiranje meščanske politike.
e) Da izbojujejo materijalno podporo razrednega tiska, štrajkujočih delavcev in politično preganjanih.
f) da se bore proti iluziji, da so zadruge v stanu z lastno silo ustvariti socialistično družbo s počasnim prevzemanjem trgovine in produkcije ali pa da bi bile v stanu bistveno zboljšati položaj delavskega razreda v kapitalistični družbi.
g) Da se bore proti razdelitvi dobička med člane, ki se ima uporabiit za utrditev kooperativ, za stvoritev specijelnih fondov za štrajkujoče in politično preganjane ter za zaščito zadružnih nastavljencev.
h) Da vodijo boj proti bančnemu kreditu kooperativ, proti indirektnim davkom, proti obdavčenju zadrug in njihovega prometa, boj proti draginji in boj za upostaviiev trgovskih zvez z Rusijo.
4. Da se čimpreje prične z izvajanjem teh smernic, se naj skliče v Zagrebu državna zadružna konferenca, ki se naj vrši najpozneje meseca januarja.
5. Predpriprave za to konferenco prevzame tričlanski odbor, ki provizorično vodi ves zadružni pokret.
Zbirajte za tislcovail §klad »Glasa svobode"!
LISTEK.
Zgodovina boljševizma.
(Nadaljevanje.)
Na kongresu sovjeiov v mesecu juliju leto 1017, je izjavila stranka po svojem predstavniku Ljeninu, da je pripravljena vsak čas prevzeti oblast v svoje roke; pod to parolo je delovala od julija do oktobra ter agitirala med širokimi masami in bila voditeljica v vseh sestankih proti Kerenskijevi vladi. Šesti kongres stranke (julij — avgust) 1917) je sprejel ta taktični pravee in razvoj dogodkov v avgustu in septembru je pokazal, da je bilo vse pripravljeno za oborožen ustanek. Na seji centralnega odbora stranke (10. oktobra 1517) je bilo sklenjeno, da je oborožena vstaja najnujnejša naloga stranke. Oldoberska zmaga je dala celo oblast v roke stranke in kiko začenja novo obdobje njenega razvoja.
Sovjetsko republiko je ogrožal predvsem avstrijsko-nemški imperializem. Zato se je tudi ustanovilo med komunisti levo krilo, ki je sicer bilo proti nadaljevanju imperialistične vojne in za nadaljevanje revolucijo -narne vojne. Vprašanje mirovnega sklepa je izzvalo v stranki razna mišljenja, vendar pa je bilo sklenjeno (na sedmem strankinem
kongresu, v marcn 1918), da se sklene mir z nemškim imperializmom. Na istem kongresu je bilo tudi sklenjeno da se vzame za stranko novo ime — Komunistična stranka Rusije (boljševiki). Revolucionarni proletarijat in njegova stranka so biti tedaj postavljeni pred neposredno nalogo izgradbe socializma. V svojem govoru na seji Vseruskega centralnega izvrševalnega odbora 29. aprila 1918 je rekel Ljenin, da je s tem, da je sklenila mir, Sovjetska Republika sedaj v položaju, da osredotoči vse svoje sile na organizacijo sploh, predvsem pa na organizacijo uprave Rusije.
V sredini leta 1918 je začela doba meščanske vojne, ki je trajala vse do leta 1921. V tem času je stranka posvetila vso svojo pozornost vojnim nalogam, da bi odbila napade kontrarevolucijonarnih generalov, ki so Sovjetsko Republiko obkolili z železnim obročem. Osmi strankin kongres, ki se je sestal v marcu 1919, je dovršil organizacijo Raške komunistične stranke ter je rešaval predvsem nujna revolucionarno-vojaška vprašanja organizacije ter se bavil z vprašanjem odnošajev proti kmetom. Na tem j konqresu je bilo zastopano 313.766 članov.
Meščanska vojna se je v letu 1919 skrajno ' poostrila in stranka ter državna oblast sta ' morali napeti vse sile, da odbijeta sovraž-niške napade.
Deveti kongres stranke se je sestal po sijajnih zmagah na fronti. V svojem po-
zdravnem govoru je rekei Ljenin, da se sedaj more mirnejše s popolno samozavestjo pristopiti k reševanju nujnih nalog obnove gospodarstva in k organizaciji države.
V najtežjem času meščanskih vojn se je povečalo število članov na 611.978. Vendar Pa ni bilo mogoče takoj po devetem kongresu povrniti se že k miru in k gospodarskemu delu, ker je prišla vmes vojna s Poljsko in je bilo treba, kar najhitreje uničiti Wrangla, tako da se je morajo začetek gospodarske obnove preložiti še za eno leto. Meščanska vojna je bila dokončana šele leta 1921.
Veliko razlogov je sililo komunistično stranko in državo da pri prehodu na potrebne naloge obnove gospodarstva v državi, ki je bila izčrpana vsled svetovne vojne in meščanskih bojev, vzame za podlago smernice, ki jih je zasledovala stranka že v letu 1918, ki jih je pa morala pod pritiskom vojaških nalog, ki so bile potrebne za obrambo socialistične države, zamenjati v času meščanske vojne z vojnim komunizmom. Te smernice gospodarske politike, znane pod imenom Nova gospodarska politika (NEP), je sklenil deseti strankin kongres (v marcu 1921), na katerem je bilo zastopano 705.245 članov. Kljub nekaterim nasprotjem, ki so se tikala izgradbe Sovjetske Republike in stranke same, je ostalo nedotaknjeno ono železno edinstvo stranke, ki je nastalo v letih težkih bojev. Tako
se je v letu 1921 razen nove gospodarske politike doseglo ludi popolno uničenje »banditizma« v državi. Izvajanje Nove gospodarske politike je zahtevalo od straukc in od države novo organizacijo vseh gospodarskih organov, tako da bi ti odgovarjali novim delovnim razmeram. To delo je bilo dovršeno v drugi polovici 1. 1921. Kakor rezultat nove gospodarske politike, se opaža v prvih mesecih leta 1922 živahnejše krc-tanje ostankov meščanske inteligence in sc pojavlja takozvana »ideološka fronta« (= zopetno prebujenje stare meščanske ideologije). V tem času je komunistična stranka razen na gospodarsko obnovo države posvetila največ pažnje ljudski izobrazbi in prosveti.
V šestem letu obstoja, dvajset let, odkar obstoja komunistična stranka Rusije, dela Sovjetska vlada mrzlično na rešenju cele vrste vprašanj, ki se tičejo obnove države. Moč sovjetske države pa počiva, kakor prej, na moči in edinosti komunistične stranke, ki je v zadnjih letih izvršila to, kar so bolj-ševiški voditelji pričeli v dobi Svetovne vojne v Cimervaldu in v Kientalu: s pomočjo in pod vodstvom ruske boljševiške, oziroma komunistične stranke, se je osnovala Trefja (komunistična) Internacionala ali Internacionala Komunistične stranke.
(Konec.)
Še o nacionalnem vprašanju.
Dosedaj sta se v nacijonainem vprašanju v glavnem izobličila dva stališča. 'Sodrug Sima Markovič v svoji knjigi .»Nacionalno vprašanje v svetlosti marksizma« in za njim tudi s. Filip Filipovič se je izjavil, da se nacijonalno vprašanje za sedaj javlja v Jugoslaviji kot ustavno vprašanje; ker bi bila odcepitev kot ideal malomeščanstva ekonomski nazadnjaška in ker ne obstoja Biti eden večji in resnejši pokret v Jugoslaviji, ki bi zahteval odcepitev od Jugoslavije, se mora proletarijat Jugoslavije, priznavajoč v principu samoodločbo narodov, boriti za avtonomi-sSično revizijo ustave, »ki v konkretni situaciji najboljše odgovarja interesom delavskega razreda cele države«, in to lem bolj, ker je za avtonomijo tudi modema hrvaška buržuazija in ker bi avtonomije najbolje razvile vse produktivne sile države ter tako »ustvarile potrebne pogoje za nacijonalni mir«.
Proti temu stališču je nastopilo več sodrugov. Njihova kritika vsebuje pred vsem sledeče točke:
S.	Sima Markovič ima pred očmi samo nacionalne pokrete »civiliziranejših« narodov Jugoslavije. Pozablja pa na pokret »zaostalih« in »napolkolonijalnih« makedonskih kmetov, kajti problem Makedonije se mora popolnoma zanemariti, če se hoče nacijonalno vprašanje v Jugoslaviji spraviti v okvir ustavnega vprašanja. Pokret Makedonskih kmetov pa ni nikaka ustavna borba.
Avtonomistična revizija ustave po-menja sporazum srbske in hrvaške in slovenske buržuazije, pomenja kapitulacijo hrvaškega in slovenskega kapitela pred srbskim centralizmom, militarizmom in birokratizmom. Ta kapitulacija bi značila obvarovanje vseh reakcionarnih in kontrarevolucionarnih sil in vrhuiega bi ne rešila vprašanja nacijo-aalnih manjšin.
Vsi oportunistični pogltdi sodrugov Markoviča in Filipoviča izhajajo iz tega, ker praktično razdvajajo nacijonalni problem od problema revolucijonarne 'borbe proti kapitalizmu. Karakteristično je- So, da nimala pred očmi nikdar položaja, ki je nastal vsled razpadanja svetovnega imperializma in se ne ozirata na nacijonalno vprašanje, kakršno se poslavlja v epohi versajskega miru ■in mednarodne proletarske revolucije. Samo radi tega, ker ne gledata na razpadanje svetovnega imperializma in na potek proletarske revolucije, moreta so-drurja piiti do takšnega socialdemokratskega zaključka, da bo avtonomistična revizija ustave prinesla boijši .razvoj produktivnih sil in pogoje za nacionalni mir. To je utopija!
Če se proletariat bori za avtonomistično i evizijo ustave, se ne more združiti z nacionalnimi osvobodilnimi gibanji narodnih zatiranih mas Jugoslavije. Pač pn se od njih izolira, loči; obratno pa se veže z avtonomistično buržuazijo in ta-!io prepušča kmetske in malomeščanske
j mase pod vplivom buržuazije ter na ia ; način konsolidira buržuazno razredno j diktaturo v Jugoslaviji, j Epoha razpadanja kapitalizma in stali nja, ki ga je ustvaril versajski jnir, go-| vori jasno vsakemu proletarcu, da je i problem osvobojenja narodov neraz-
■ dvojen od problema borbe za strmo-! glavljenje svetovnega imperializma in : oblasti kapitala. Radi tega je najvažnej-| ša naloga razredno-zavednega prole-
■ tariata, da združi nacionalna gibanja j delovnih množic zatiranih narodov z gi-; banjem proletariata proti kapitalizmu. \ Borba s strani proletariata za dovršitev } rcocionalno-demokratskih revolucij, ki \ jih kapitalistični razredi v današnji dobi | razpadanja ne morejo dovršiti, in nji-i hova koordinacija s proletarskim bojem j za strmoglavljenje buržuazne diktature [ — to je zgodovinska naloga proletariata j v nacionalnem vprašanju današnje dobe.
Zato delavstvo ne sme samo platonski priznavati pravice do samoodločbe, to se pravi, do proklamiranja j pravice vseh narodov, da slvorijo svojo : neodvisno državo. Stranka mora to i pravico narodov do nacionalne samo-* siojnosti tudi v praksi pokazati. To na-! laga NDSJ dvojno dolžnost: prvič, da se bori proti drugemu sovražniku samoodločbe, proti hrvatski, slovenski itd. buržuaziji.
Delovnim množicam je torej treba raztolmačiti in praktično predočiti neločljivost nacionalnega boja z bojem proti svetovnemu imperializmu. Delavski razred mora naglašati živo potrebo pc močni zvezi delavcev in kmetov in srednjih slojev. Edino delavci in kmetje lahko rešijo narodnostno vprašanje.
NDSJ mora oživotvoriti blok delavcev in kmetov, jih povesti v boj proti hegemoniji (nadvladju) srbske buržuazije in proti kompromisni politiki nacionalne buržuazije, a za dovršitev nacionalno-demokratskih revolucij potom enotne fronte delavcev in kmetov ter za ustvarjenje delavsko-kmetskih vlad na ozemlju vsakega naroda Jugoslavije. Taktika delavsko-kmetskega bloka preprečuje sodelovanje z avtonomistično buržuazijo in nas navaja, da podpiramo vsa kmetska gibanja tlačenih narodov in da jih osvobodimo buržuaznega vpliva. Ali | najvažnejše je to, da daje edino pa-j rola delavsko-kmetskih vlad delavstvu možnost, da prizna umestnost in neob-hodnost svobodne federacije vseh narodov Jugoslavije in balkansko-podo-navskih držav.
NDSJ se mora boriti — ne proti reviziji ustave, nego samo proti iluziji, da bo revizija ustave prinesla rešitev nacionalnega vprašanja.
To je stališče, ki ga v glavnem zagovarja s. Rajko Jovanovič. Bistvo tega je, da se nacionalni boj združi z bojem delavcev proti kapitalizmu, da se združeni delavci in kmetje bore tako proti srbski kakor tudi lastni buržuaziji za federacijo delavsko-kmetskih vlad na ozemlju vsakega naroda Jugoslavije.
, Internacionalni! pregled.
Trockijev ekspoze.
fagledi proletarske revolucije v Nemčiji. — Anglija in Francija. — Poljska kot most ali barijera med Rusijo in Nemčijo.
Nedavno je imel Trocki na gubernij-skem kongresu kovinarskih delavcev govor, v katerem se je pečal zlasti z vprašanjem revolucije v Nemčiji. »Pra-ger Presse« prinaša v izvlečku njegov govor, v katerem je med drugim izvajal sledeče:
Pred petimi leti zmagovita nemška revolucija ni izpolnila nad proletarijata. Socijaldemokratje kot tedanji voditelji delavskega razreda, so delili vlado z iMiržuazijo, da jo potem popolnoma prepuste buržuaziji. Danes stoji Nemčija i dilemo: ali popolno uničenje ali s^eijalna revolucija.
Gospodarski in tehnični predpogoji za dovršitev revolucije v Nemčiji so lagodni. Ali upapolne izglede ima tudi tretji predpogoj — razredna porazdel-ba. Od 60 milijonov prebivalstva Nemčije je 15 milijonov pravih delavcev in la delavski razred se zbira vedno bolj v komunističnem taboru. Nastane vprašanje, če bo našla ta mlada stranka
! v sebi sile za dovršitev revolucije. Tudi v tem oziru so okolščine skrajno ugodne. Danes se nahaja nemški delavski razred na stališču čakanja. Zaveda se, da predstoječi boj ni noben delni boj, ampak odločilna bitka na življenje in smrt. V zadnjih mesecih komunistična stranka znatno narašča in zbira nadstrankarske delavske množice ravno tako okrog sebe, kot one grupe proletarcev, ki so bili doslej pod uplivom so-cijalne demokracije.
Dve sili sta danes v Nemčiji na delu: na eni strani revolucijonarne množice, na drugi fašisti in med obemi brezoblična masa meščanstva in kolebajoče množice socialdemokratov; to vmesno plast bo pa revolucijonarni val polagoma izglodal. Ves problem nemške revolucije obstoji le v tem, da se zada sovražniku tako uničujoč udarec, da bo nesposoben za nadaljni odpor. Za enkrat se še ne da reči, ali bodo nemški komunisti za to dovolj močni, vendar je razmerje sil ugodno. Nemška buržuazija razpolaga s 100.000 mož »državne brambe«, 135.000 policajev in dobro oboroženih in sijajno vodenih fa-! šistov. Poslednji pa obstojajo deloma
iz delavskih elementov, ki v odločilnem trenoiku ne bodo branili buržuazije. Na strani revolucije stoje rdeče stotnije, katerih moč je nepoznana, vendar bo nemški delavski razred dovolj močan, da bo pobil sovražnika. Če ne varajo vsa znamenja, mora v bližnjem času v Nemčiji preiti državna oblast v roke proletarijaia. S tem pa vprašanje še ni rešeno. Gre se še za sosede Nemčije — Francijo, Belgijo, Poljsko, češko in Anglijo.
Trocki je natančno razlagal položaj Anglije in trdil, da je Anglija nevarna naspfotnica nemške revoluciji samo z vojnim brodovjem.
Raziskujoč možnost intervencije s strani Francije, je dejal Trocki, da bi morala Francija za zasedbo Nemčije mobilizirati najmanj poldrugi milijon vojakov, kar pa je napram današnjemu položaju Francije nemogoče.
Tudi Poljska se bo težko odločila za oboroženo iniervencijo proti nemški revoluciji. Mogoče je, da bi Poljska ogrožala Nemčijo, kot je svoječasno Sovjetsko Rusijo, ali morala se bo udati.
Poljsko vprašanje, je dejal Trocki, ne zanima samo Nemčije, ampak tudi Sovjetsko Rusijo. 2e sedaj zatrjujejo mnogi ruski komunisti, da je vojna s Poljsko neizogibna. Trocki je dejal, da Sovjetska Rusija noče nobene vojne. Če bo pa Poljska skušala postati barjera med Rusijo in Nemčijo, bo prišla v klešče nemškega in ruskega delavskega razreda in miza bo očiščena. Kajti Rusija se ne more dopustiti ločiti od evropejskega trga.
Evropa stoji pred mogočnimi pretres-Ijaji in Sovjetska Rusija mora z ozirom na to bolje in hitreje delati kot kdaj prej, je končal Trocki.
Zinovjev o poteku nemške revolucije.
Zopet prinašamo izvleček iz izvajanj Zinovjeva o poteku nemške revolucije. On pravi med drugim:
»Eden najvažnejših problemov, pri katerem obstojajo še nejasnosti, je problem razmerja do socijalne demokracije, posebno do takozvane »leve« socijalne demokracije. Čeprav smo toliko poučeni po ogromnih izdajstvih gospodov socialdemokratov, vendar smo iz lenobe navajeni, da še vedno smatramo sociiialno demokracijo za neko delavsko stranko, še vedno ne cenimo dovoli njenega proti revolucionarnega bistva. Ali sedanji nemški nauki morajo zadostovati, da se ozdravimo enkrat za vselej iluzij te smeri.
Glavne sile nemških delavcev se še niso udeležile bojev; mnogo milijonov močnih čet nemškega proletarijata se še ni povedlo v boj. Akcije delavcev posameznih mest, ki so se vršile često proti volji komunistične stranke Nemčije pričajo o tem, kako razgreto je ozračje. Nujna potreba delavcev, oborožiti se, zadobiva že masni značaj. Odločilni boji so za nekaj časa odloženi. Ali oni pridejo neizogibno. Čim več iluzij izgubi povprečni delavec v tem času, da se vpliv soc. stranke Nemčije končnoveljavno likvidira, desnih kot »levih« in da se s tem napravi prosto pot za zmago delavcev.
Socijalistična Stranka Nemčije (SPD1 je napravila fašistom pot za »mirno« osvojitev oblasti. Fašisti imajo sedaj s pomočjo SPD pobiti »samo« stotnije delavcev največjih proletarskih centrov. Ali Nemčija ni Italija. Nemški fašizem ne bo mogel rešili elementarnih neodložljivih nalog, ki stoje pred Nemčijo, čeprav bi ga podpirala SPD. Internacionalni položaj Nemčije se ni zboljšal. Internacionalni vozel se vedno trdneje zapleta. Gospodarski položaj Nemčije se ni zboljšal, ampak poslabšal in bo od dne do dne slabši. Osnovni faktorji revolucije delujejo naprej. Nemški proletarijat bo postal močnejši, če bo izgubil svoje poslednje iluzije. Jedro nemškega proletarijaia, milijoni in milijoni delavcev bodo sedaj razumeli, kar je prej razumela samo avantgarda: da je odločilni boj mogoč le kljub protirevolucionarnim voditeljem SPD in proti njim, da so desni voditelji SPD agentje meščanske kontrarevolucije in da so »levi« voditelji SPD samo pristaši desnih.
Koliko časa bo še potrebno, da prebavijo množice politično izkušnjo zadnjih tednov, je težko prorokovati, ali
kriza je postala tako ostra, da gre razvoj š presenetljivo brzino.«
Dalje pravi Zinovjev v zvezi s tem: »tn kljub temu ni potreba nemškim komunistom, da se kesajo saškega poskusa. Pri tedanjem položaju niso mogli in niso smeii nemški komunisti odkloniti udeležbo pri saški vladi. Morali so pokazati in so tudi pokazali vsem dobrim socialističnim delavcem, da so pripravljeni iti celo v manjšini s socialdemokrati, samo če hočejo izpolniti najelementarnejšo dolžnost delavskega razreda. Bankrot saške »delavske« vlade je predvsem bankrot »leve« socijalne demokracije.
Čim hitreje, tem bolje!
Geslo delavske in kmetske vlade ostaja pravilno. Postava SPD ostane stara: odkriti protirevolucionarni rablji (desničarji) in brezmočen privesek, kot ljudje okrog »Novaja žizn« v Rusiji leta 1917 (»levičarji«).
Kljub vsemu bo nemški proletarijat triumfiral. Moment odločilnih bojev ni daleč.«
Ruski kmetje pomagajo nemškim delavcem.
Medtem, ko stopa nemški proletarijat na pot revolucije in doprinaša dnevno neštevilne žrtve in nepopisna pomanjkanja, organizira rusko delavsko in kmečko ljudstvo mogočno pomoč. Vsi ruski proletarci z budnim očesom zasledujejo dogodke v Nemčiji in zadnji kmet pojmuje, kaj pomeni zmaga nemškega delavstva. Z nestrpnostjo pričakujejo, kdaj bo izbruhnila revolucija in proklamirana nemška sovjetska republika. Ruski rdeči gardisti bi najraje z orožjem v roki korakali v Nemčijo, da nudijo svojim sodrugom izdatno pomoč.
Rusko delovno ljudstvo tudi nepo-zablja, da je bil baš nemški proletarijat, ki je največ žrtvoval, da se je lakota v Rusiji predlanskim ublažila. Tega se zavedajo kmetje in zadostoval je samo poziv, pa so pričeli zbirati darove in živež, da rešijo nemške delavce in nemško proletarsko deco pred lakoto. Celo tam, kjer je bila lakota, so ruski kmetje v kratkem času zbrali precejšnje prispevke. V guberniji Odesi so darovali kmetje 25.000 pudov žita (en pud je 16 kilogramov), v Selcu 620 pudov, v Vjat-ki 5031 pudov in 216 červencev (1000 dolarjev). Zbrali so tudi dragocene predmete, kakor ure, uhane, prstane itd. V Odesi se je prispevalo z 2080 zlatimi rublji (1040 dolarjev), z 10 dolarji in 8 lirami in nato ponovno z 10.000 zlatimi rublji. Celo daleč tam v Kirgiziji so kmetje odposlali 100 goved, ki so jih utrgali sami sebi. In od 7. novembra dalje hočejo ruski kmetje prirediti teden rdeče pomoči nemškemu proletarijatu.
V celem je pomožna akcija odposlala v Nemčijo tekom zadnjih tednov 200 tisoč meterskih stotov žita. 40..000 stotov je dobila delavska vlada na Saksonskem, 15.000 pa Turinška. V Berlinu pa s tem živežem dnevno prehranjuje 3000 delavk.
Na pomoč pa ni priskočilo samo rusko ljudstvo, nego tudi proletarijat cele Evrope, ki že pričenja zbirati prispevke, da reši nemško delavstvo lakote, ki ni nastala vsled suše kakor v Rusiji, ampak ker tako velevajo interesi nemških in francoskih velebogatašev.
Fašistovski puč na Bavarskem.
Bavarski fašisti s Hitlerjem in Luden-dorffom na čelu so pred dnevi izvršili z velikanskim hrupom puč, o katerem so že dolgo govorili in pisali. Energično in samozavestno so proklamirali novo vlado in odstavljali celo ministre in predsednike v Berlinu. Hoteli so pač pokazati svojo velikansko moč. Toda, glej ga šmenta, njihova oblast je trajala komaj 24 ur. Državno vojaštvo je pomedlo s fašistovskimi junaki, aretiralo Hitlerja in Ludendorffa in naredilo konec veseloigri. Berlin je zaenkrat zmagal nad fašisti v Bavarski. Kahr, ki je baje zvest berlinski vladi, je razpustil fašistovske organizacije in časopisje, tako da ustvarja nove možnosti za fašistovski prevrat. Puč s strani Hitlerjevih in Hackenkreuzlerjev so pozdravili vsi nacijonalisti in Stinnes sam se vnema za bavarske fašiste, ki kljub porazu ru-jejo se nadalje in katerim se pridružujejo in dvigujejo fašisti po celi Nemčiji.
Madžarska fašistovska zarota.
Zgledu Italijanskih fašistov se hočejo pridružiti fašisti po vseh državah. Situacija v Nemčiji povzroča, da se v celi srednji Evropi fašisti mnogo intenzivneje gibljejo kakor pred časom. Tudi na Madžarskem obstoja fašistovski pokret že dolgo in baš zdaj se je odkrila zarota madžarskih fašistov. Oblasti so aretirale nekega Uliaina, ki je baš hotel iti na bavarsko. Imel je namen vzpostaviti z bavarskimi fašisti še tesnejšo vez in pri njemu so našli načrt, po katerem bi madžarski fašisti izvršili prevrat ali puč v Budimpešti, postrelili nekaj oseb, odstranili stare ministre in posadili nove na njihova mesta. Pri tem prevratu naj bi jim pomagali bavarski Hackenkreuzierji, ki so pomoč že obljubili in pošiljali svoje ljudi na Ogrsko. V Budimpešti so postavili Bavarci celo svoje zastopnike. Vse to je bilo tajno. Z aretacijo Uliaina pa se je stvar spravila na dan in policija je zaprla še precejšnje število drugih zarotnikov. Tako so imeli tudi madžarski pučisti smolo, ali s tem ni fašistovski pokret zatrt, ker vlada sama dela tako, da pripravlja pot fašistom.
Dogodki v teh državah pa so krepko svarilo vsem delavcem, da se zavedajo fašistovske nevarnosti in napovedo neizprosen boj fašizmu.
Generalni štrajk na Poljskem.
Zadnjič smo že poročali, da je na Poljskem izbruhnila generalna stavka kot odgovor na militarizacijo železničarjev in na uvedbo prekega soda. Poziv na štrajk je morala pod pritiskom mas izdati socijalisiična stranka sama. Takega stavkovnega vala nova Poljska še ni videla. Stavke so nastale čisto spontano in so se širile po vrsti v Gornji Šleziji, v Dombrovaških premogoko-pih, v celi tekstilni industriji in končno je stavka nastala tudi na železnici in pošti. Stavkali niso samo komunisti in socijalisti, nego iudi delavci »žoltih« organizacij, skratka vsa delavska množica. šlo je za ekonomski boj, ki je pa radi svoje sile dobil političen značaj in se je pretvoril v revolucijonarno gibanje.
Buržuazija je ob izbruhu železničarske stavke takoj dala čutiti, da noče delavcem ničesar priznati. Kratkomalo je železničarje militarizirala. Prisiljena je socijalisiična stranka proklamiraii generalno stavko, ki je takoj nastopila. Komunisti, katerih vptav celo po buržu-aznih vesteh raste, so ves čas povdar-jali potrebo po skupnem nastopu in predložili socijalistom enotno fronto in stvoriiev skupnega akcijskega odbora, ki bi zavestno vodil stavko in dal gospodarskemu boju političen značaj in povedel delavstvo v boj za delavsko -kmečko vlado. Poziv je našel globokega odmeva v množicah.
Prišlo je tudi do spopadov v Varšavi, kjer so stavkujoči razorožili del vojske in s tem orožjem pričakovali in onesposobili dve eskadroni. Tudi drugod se je dogajalo slično in v Krakovu je pri tej priliki padlo 60 ljudi, 100 pa je bilo ranjenih.
Ali kakor vselej so se iudi zdaj izkazali sohcijalisti kot izdajalci proletari-jata in pozvali, da se štrajk konča, kljub temu, da je delavstvo doseglo le delne uspehe. Vsekakor je poljski proletari-jat pokazal, da stopa krepko po bojni poti naprej.
OllOIIOIIOIIOliOllOIIOIIOIIC
Politične vesti.
KLERIKALCI PRISEGAJO ZNOVA NA AVTONOMIJO.
Avtonomija in avtonomija — to je bilo geslo, s katerim je pri zadnjih volitvah v parlament operirala klerikalna stranka in zanj zainteresirala kmete in srednje sloje. Smrt centralizmu — je odmevalo po klerikalnih časopisih in tvorilo bistvo klerikalne politike, ki je interese kapitalistov spremenila v nacionalne interese. Toda baš kapitalistični interesi so narekovali SLS, da je skupno z Radičem in muslimani podpisala Markov protokol v Zagrebu. Ta protokol razkrinkava klerikalce, kajti . z njim so klerikalci izdali svoj avtonomizem in popustili od avtonomije, zado-volječ se z malenkostnimi koncesijami. Še več! Z njim je klerikalna stranka direktno podprla in ojačita hegemonijo srbske buržuazije ki centralizem, ki mu
je pred par tedni še napovedovala smrt. Slovenska ljudska stranka je v stremljenju po ministrskih mestih pozabila na svoje parole in lepe obljube o prelepi avtonomiji. Podprla je Pašiča, ki je zato delovno ljudstvo blagohotno obdaroval s kulukom, s povišanjem davkov, s povišanjem plač oficirjem in s 75 novimi generali.
Toda — o jojl — radikali so podpisali protokol, izpolnili pa niso ničesar. Radič, Spaho in posebno dični Korošec so dobili dolge nosove in zaman je bilo vse tožarenje o radikalni nepoštenosti. Pašič se ni zmenil za ogoljufance in je krepko nadaljeval svojo pot, češ, jaz sem gospodar, vi pa plešite, kakor jaz hočem. In iu se pričenja komedija. Radič je vzel v roke potni kovčeg in odšel na Angleško, da od tam prinese hrvat-skemu narodu obljubljeno republiko. Klerikalci pa so skakali po Beogradu, se sukali okrog radikalnih ministrov, grozili, uprizorili katoliški shod z velikanskim pompom in kraljevim obiskom itd. Revež Korošec se je zvijal zdaj tako, zdaj drugače, ali dosegel ni ničesar. Od vseh zahtev SLS je ostala samo ena: dobiti par vladnih mest.
Končno pa so klerikalci vendarle uvideli, da je tako preveč nerodno, in ker že niso vedeli, kakšen je pravzaprav njihov program, so smatrali potrebnim, da znova povedo svoje stališče, ki so ga zapuščali ob vsaki priliki.
Sklicali so 4. in 5. t. m. svoje zaupnike skupaj. Ta zaupniški zbor naj bi dal stranki novega oporišča in novega izhodišča. Duhovnik Korošec je predsedoval in govoril na dolgo in široko, za njim pa dr. Brejc, ki se ga delavstvo še spominja z Zaloške ceste. Vsebina njunega govora je bila približno sledeča: »Kakor molimo vsak dan zjutraj in zvečer kot kristjani očenaš, tako hočemo kot politiki vedno misliti na avtonomijo, tn če prihajajo snubci od vseh strani, mi jim pravimo: Lahko nas imate, toda nikdar ne brez avtonomije!«
Avtonomija je bila prva in zadnja beseda na tem zaupniškem zboru. S tem se SLS vrača k svojemu staremu stališču, kjer je bila pred iričetrt leta.
Delavci in kmetje!
Klerikalci hočejo pričeti znova z goljufanjem delovnega ljudstva. Obljubljali so avtonomijo, toda utrdili so centralizem, prinesli kuluk in visoke davke. Zdaj bi zopet radi izrabljali zaupanje ljudstva, da bi nemoteno zastopali kapitalistične interese in barantali za kožo slovenskega ljudstva s srbskimi kapitalisti. Njim ni mar dobrobit delavcev, kmetov in uradnikov; za njihovo parolo se skriva interes slovenskega kapitala, ki ne uživa toliko dobičkov kakor srbski.
Delavci in kmetje Slovenije morajo spoznati, da zastopa njihove interese edino-le Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije. Položaja njihovega ne more zboljšati klerikalna stranka s svojo avtonomijo. Rešitev delavcev in kmetov je mogoča samo, če se združijo v močno enotno fronto tako proti srbskemu kakor proti slovenskemu kapitalu in da vodijo ramo ob rami revolucinaren boj za ustvaritev delavsko-kmetske vlade.
Naj živi delavsko-kmetska vlada!
Delavci in kmetje vseh dežel, združite se!
SODIŠČE UGOTOVIO PROTIZAKONITO POSTOPANJE OKRAJNEGA GLAVARSTVA V CELJU, ODNOSNO POKRAJINSKE UPRAVE.
Ko je kraljeval na Bleiweisovi cesti Ivan Hribar, so dobili nekateri sodrugi odlok, da se jim prepove prihod odnosno udeležba na shodih in zborovanjih v območju sodnega okraja Laško in občine Griže v sodnem okraju Celje. Pritožba proti temu odloku, ki se sklicuje na zakon za zaščito države, na pokrajinsko upravo je ostala brezuspešna.
Zgodilo pa se je, da še je sodrug Makuc, ki je tudi dobil tak odlok, udeležil neke strokovne konference v Zidanem mosfu in tako prekršil ta odlok. Žan-darji so ga ovadili in državno pravdni-štvo je dvignilo proti njemu obtožbo po § 324. k. z., češ da se je vrnil v kraj, od koder je bil izgnan.
Sodišče v Laškem pa je s. Makuca oprostilo in utemeljilo sodbo s tem, da manjka odloku celjskega glavarstva zakonita podlaga. Proti tej sodbi se je sicer državno pravdnišfvo pritožilo, vendar imamo sedaj prvič priliko videti, da
je celo meščansko sodišče prisiljeno ugotoviti prostizakonito postopanje naših političnih oblasti.
Vendar prav dobro vemo, da se bode s protizakonitostmi še nadaljevalo, ker gospoda za delavstvo ne pozna pravice, ki je v meščanski državi ni.
RADIKALNI LOPOVI.
Ni še dolgo tega, ko je Stefanovič z gnojnico polival velikega radikalca Lukana in ga zmerjal s hlapcem jadranske banke in sličnimi lepimi priimki; komaj se je polegel prah, ki ga je dvignil Šif-iar, ko je od klerikalcev skočil k radikalom in od tam nazaj h klerikalcem; komaj je Šuntajs radi 300.000 kron zapustil Trbovlje in se naselil v celjskih zaporih -T že prihajajo nove lopovščine na dan, ki jih delajo radikali.
»Strokovna borba« prinaša pisma A. Šuniajsa, ki jih/je iz zaporov iztihotap-ljal svojemu zaupniku A. Kastelicu v Zagorju. Mi hočemo navesti samo par stvari, ki bodo razodele vso nesramnost, podlost in goljufijo članov radialne stranke.
Šuntajs pravi, da si je svest, da je precej pomagal pri razbiiju rudarske stavke. S tem se potrjuje ono, kar smo trdili, namreč, da so radikaii agentje Trboveljske družbe.
Šuntajs piše, da je porabljal denar iz državnega posojila. Za kaj ga je porabljal? Zase in za svoje kompanjone. Država stiska iz delovnega ljudstva denar in ta denar požirajo generali in poslanci in pa razni lopovi kot Šuntajs.
Zaletava se mimogrede v velikega župana Lukana, se boji, da ne bi aretirali še par njegovih ptičev in obljubuje, da bo še pisal navodila za zagovarjanje.
Kakšna je radikalna stranka, nam pojasni s sledečim: »V glavnem se gre, jaz sam sem na svojo roko izdal posojila članom, za katere so vsi vedeli, iz katerega fonda jim posojila dajem« Torej člani radikalne stranke dobivajo od blagajnikov denar in denar in denar. Kupljene duše, nizkotne, koritarske. In koliko denarja je šlo po gobe na ta način, se ne ve, ker pravi, da se teh vsot ne spominja. Govori pa o 5000 dinarjih, potem o 15.000 dinarjih in končno o 27.000 dinarjih. Vsekakor čedne vsote! Da bi se pa ne prišlo na sled velikanskim goljufijam, svetuje svojim lopovom, naj izjavijo, da so si 28.000 Din začasno »izposodili« iz fonda.
Iz tega sledi, da so radikali goljufi, agentje Jadranske banke in Trboveljske družbe ter razbijači delavskih vrst. Proč z njimi!	K.
'BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBOISIBS
Dopisi.
ZAGORJE. — Žandarmerija razgnala
shod. — Po zaslugi oblasti, ki še do danes niso odprle Delavskega doma, se je shod Zveze rudarskih delavcev vršil šele v nedeljo 11. t. m. v rudniški restavraciji, katere prostori so bili vse premajhni za rudarske množice. Po otvoritvi in izvolitvi predsedstva dobi besedo s. Bračun iz Trbovelj, ki pojasni vzroke in potek rudarskega štrajka, ki je bil vsled nasilja državnih oblasti nasilno udušen, mnogo sodrugov in sodru-žic vrženih v zapor in še več odpuščenih. Toda štrajk se ne more imenovati polomija, kajti kdor stavka osem tednov, ne more biti poražen, ampak samo trenutno poneha, da znova tem huje nadaljuje borbo (Medklic: Tako je!). Mi od naših zahtev ne moremo odnehati, ker smo ostali nadalje lačni in padli v še hujšo bedo. Boj med kapitalisti in proletarci je bil in bo, dokler bo človek izkoriščal človeka. Za naše zahteve se bomo borili in zahtevamo, da se sestavi komisija, ki naj preišče, je-li je Trboveljska družba upravičena, zvišati cene premogu, a rudarjem ničesar povišati in še odtegovati prispevke za bolniško blagajno, oziroma bratovsko skladnico. Da pa bomo v boju tem lažje vzdržali, se moramo okleniti naše Zveze rudarskih delavcev. (Živela Zveza!) — Za Bračunom se oglasi k besedi s. Klopčič. Navzoči okrajni glavar Podboj mu za-brani besedo brez vzroka in brez vsakega odloka. Ker hoče s. Klopčič vseeno govoriti in ljudstvo protestira proti glavarjevemu ravnanju, se glavar dvigne in proglaša, da je shod razpuščen. S. Klopčič se nato umakne in s. Bračun dobi ponovno besedo in tudi glavar pri-
stane na to. Ko med svojim govorom s. Bračun omeni poleg vseh dosedanjih nasilsfev iudi novo nasilje, da se govornikom ne dovoljuje govoriti in rudarji, ogorčeno kličejo »Ptuj!«, smatra glavar za potrebno, da znova proglasi, da ie. shod razpuščen. S. Klopčič vdrugič poskuša govoriti razburjeni množici, toda v akcijo stopijo žandarji, ki z bajoneti razganjajo ljudi. Nastalo je splošne ogorčenje, čujejo se klici: »Doli s terorjem!« in le discipini rudarjev se je zahvaliti, da ni prišlo do resnejših incidentov. Tako se je po zaslugi protizakonitega postopanja kontrarevolucionarnega okrajnega glavarja in v znamenju bajonetov proslulih zagorskih žandarjev-orjunašev končal shod. Ljudje pa so se neradi razšli in še dolgo v bojevnem razpoloženju razmotrivali in stiskati pesti.
MARIBOR. — Gospodje socialisti so peli slavospev o ponesrečenem shodu neodvisnih v Rušah, češ, da za nas tam ni mesta. Ali kdor se poslednji smeje, se najbolje smeje. V Mariboru so 14 dni skupaj bobnali zborovanje svoje krajevne organizacije, na katero zborovanje je pa po 14 dnevnem bobnanju,, predragi bralci, prišlo 6 referentov in samo dva poslušalca. Pri našem »ponesrečenem« zborovanju v Rušah pa sta bila dva referenta in 100 poslušalcev. G. Eržen se je zopet razjezil in še) iskat utehe v Klub Bar, v katerega mariborski proletarci ne zahajajo, čeprav agitira zanj »Voiksstimme« v vsaki številki.	Der rote Teufel.
. JESENICE. Letos smo pri nas prvič praznovali obletnico velike ruske revolucije. Naša NDSJ je za 7. novembra ob 4. uri pop. sklicala javen shod, ki pa se vsled zakasnitve referenta ni mogel vršiti. Vkljub nalivu je bita dvorana delavskega doma polna zavednih sodrugov in sodružic, kiso se odzvati; pozivu NDSJ. Zvečer se je v isti dvorani vršilo predavanje o ruski revoluciji*, po predavanju pa je pri prosti zabavi sodeloval naš tamburaški in pevski zbor. Recitirali so par proletarskih stvari sodružica Č. in sodruga S. in š Na konferenco NDSJ smo se živo pripravljali; policijska prepoved konference nas še bolj utrjuje v prepričanju, da je edina NDSJ na pravi poti in da jc ravno zato policija ovira v delovanju. Eabjančičeve »Delavske Novice« smo vrnili z označbo: »Nazaj«. Pa jih še.' vedno dobivamo. Kakor se vidi imajo dobre zveze z bankami, da nam brezplačno lahko pošiljajo toliko papirja. Neodvisna kovinarska organizacija lepo napreduje na veliko jezo našega Jerana. Ker je zgubil tla v strokovni, sj je hotel zasigurati vsaj godbo, da bi mu svirala k pogrdbu SSJ. Pa izgleda, da niti tu nima sreče. Radovedni smo, kje bo sedaj poskusil in poskušal. Pravzaprav nam ga je pa žal, ker smo mu bili hvaležni za zabavo, za katero je ob vsaki priliki neprostovoljno skrbel. Delavcem, ki so šli za klerikalci se že odpirajo oči. Vidijo velik humbug, ki ga za 300 Din dnevno uprizarjajo poslanci z avtonomijo in skrbjo za delavce in revne kmete in vedno bolj zmaguje tudi pri njih prepričanje, da je le razredna NDSJ tista, ki se bori za boljše pogoje delavcev in kmetov. — Pa drugič še kaj...
Listnica uredništva.
Vsled preobilega gradiva so morali izostati poleg člankov Iudi nekateri dopisi, ki pridejo prihodnjič v časopis.
Tiskovni sklad.
Levstek Franc, Ribnica 1 Din; Novak Franc, Ljubljana 12 Din; Kajzer Peter 5 Din, Mrak Urban 5 Din, Justin Aleš 2 Din, Justin Miha 2 Din, Čiferin Btaž 2 Din, Berčič Franc 2 Din, Florjančič Franc 2 Din, Pušar Franc 2 Din, Dolinar Franc 2 Din, Porenta Janez 5 Din, Troho Gregor 2 Din, Prašnik Jakob 1 Din, Rajgelj Miha 1 Din, vsi iz škofje Lone. Skupaj 46 Din. Preje izkazanih 93o8 dinarjev. Vsega skupaj 9414 Din.
Jakob Peternel, Vrhnika, za žrtve belega terorja v Bolgariji 32 Din.
■
Lastnik in izdajatelj Konzorcij.
Odgovorni urednik Anton Šušteršič.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.