Način vožnje
Poraba goriva je v veliki meri odvisna od voznikovih navad pri vožnji. Zlato pravilo, ki mora prevladovati, je vsekakor varna vožnja. S pametjo in z vsaj delnim poznavanjem tehnike se da marsikaj prihraniti. pa naj bo to gorivo, vozilo, zavore, pnevmatike in ne nazadnje
-  tudi živce. Da voznik ve, kolikšna je poraba goriva, maziva in kolikšni so tudi ostali stroški z voziiom. je treba nujno o vsem voditi evidenco.
1.  Pri urejenetn molorju mora voznik pri zagonu upoštevati proizvajalčeva navodila. Le-ta so navadno natisnjena z debelimi črkami ali pa so podčrtana. Že to nam da vedeti, da ni vseeno, kako to naredimo (razlika za hladen ali ogret motor). Ogrevanje motorja - pri kakršnikoli zunanji temperaturi in pri današnjih oljih -ni potrebno. Seveda pa moramo speljati zmerno in motorja ne smemo na začetku vožnje prekomerno obremenjavati. Na ta način dosežemo najhitreje delov-no temperaturo vseh delov motorja. To nam omogoča najoptimalnejše pogoje vožnje in najmanjšo obrabo.
2.  Vedcti je treba, da je poraba gariva odvisna od števila vrtljajev motorja. Zato je - praktično povedano
- potrebno hitrost vozila prilagajati čimmanjšemu šte-vilu vrtljajev v primerni prestavi. Za tako vožnjo mora imeti voznik že nekoliko izkušenj, da ve, do katere nizke hitrosti se še lahko uporabi določena prestava. Do tresenja ali sukanja vozila seveda ne sme priti. S pretiravanjem lahko škodujemo motorju in prenosne-mu mehanizmu. Dodajanje plina, t. j. pritiskanje sto-palke za plin, je zelo delikatno opravilo. Kdor tu greši in nima občutka oz. posluha, koliko goriva motor v tistem trenutku potrebuje ne more prištediti niti pri gorivu niti pri motorju, zavorah in pnevmatikah.
3.   Vožnja po mestu, na kratke relacije, v kolonah s pogostim ustavljanjem, pri odprtih oknih ipd.. je goto-vo neekonomična. Zato se bo preudaren voznik vož-njam po mestu sploh izogibal. Če pa bo taka vožnja neizogibna in ne bo natančno časovno določena. pa se bo odločil zanjo v času, ko je na cestah manj prometa, nikakor pa ne v prometnih konicah.