Boječnost
Ivan je slišal mnogo bajk o prikaznih in zato je bil jako boječ. Ni-koli ni legel spat brez luči in se je bal, če bi moral biti sam v spalnici brez starejšega brata. Nekoč se je prigodilo, da je odšel starejši brat v mesto. Mati se ni ozirala na solze Ivanove, ampak ga je položila spat sa-mega. Ko se je poslovila od njega, je ugasnila svečo, da se ne bi pripetila kaka nesreča z ognjem. Od strahu se je Ivan skril pod odejo in zavil z njo. Skoraj bi se bil zadušil pod odejo. Ko je le nekoliko pomolil glavo izpod odeje, da bi se nadihal svežega zraka, je zagledal na steni tanko belo podobo. Od strahu je začel Ivan silno kričati. Ko je prišla mati in zvedela, kaj se je zgodilo, se je pokazalo, da ni bila bela podoba nič dru-gega nego obrisača, ki je nanjo padal lunin svit. Ko je Ivan spoznal pravi vzrok svojemu strahu, ga je bilo sram in od tega časa ni več veroval na prikazni.