- ' številka 1 letnik vi bKLCE V LETU 1949 / Uroš Zupančič: JANEZ PECAR-BOBEK rorov VODNIK ' TZ poročila planinske zveze slo^ni^ za III. TROMESEČJE 1949 ★ Planinski vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imeno-vana zveza, urejuje pa uredniški odbor / Revija izhaja 12 krat na leTo po SS¿rVcZ1 IZ™* ^rJ? SkUPaj 1 ČlanM 56 na "asiov: ime Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Sloveniie Liub SJt°r' telef0n f"54 ' Tu Se urejujej0 nadeve naročila Jnt" rocn na honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska Celjska tiskarna se lahko plača tudi v dveh obrokih po 80 din / Tekoči račun (račun revije) __ pn komunalni banki v Ljubljani, štev. 6-1-93603-3 Popravi na prilogah: Novo leto na Uskovnici - foto Hudnik Stane Celje Pogled z Grebena - foto Kovačič Maribor V LETU 195 0 BODO SLEDEČI GOSTINSKI OBRATI MESTA LJUBLJANE NUDILI DELOV NEMU ČLOVEKU I Z D A T N A OKREPČILA IN PRIJETNO RAZVEDRILO Restavracije: Rio. šelenburgova ulica z barom blavija, Gosposvetska cesta Daj dam. Cankarjeva ulica Cinkole, Poljanska cesta Kavarne: Emona, Cankarjeva ulica Evropa, Gosposvetska cesta Nebotičnik, Gajeva 1 z barom Tabor, škofja ulica Slaščičarna: Volga, Cankarjeva ulica Gostilne: Figovec, Tyrševa cesta Savica, Celovška cesta Sokol, Pred škofijo Belokranjc, Florjanska ulica Rožnik, Pot na Rožnik Podrožnik. Pot na Rožnik Ruski car, Mala vas 16, Ježica Hotel: Soča, Sv. Petra cesta Prenočišča: Pri starem Tišlerju (za prehodne goste) Pn Belokranjcu, Florjanska ulica Restavracije: l&t P°tovanju: Tavčarjeva ulica 4 Stari Tišler, Kolodvorska ulica PLANINSKI VESTNIK-50 LETNIK S to številko stopa Vestnik v petdeseto leto. To je pomemben jubilej! Ob njem že lahko presojamo razvoj takega pojava, kot je planinstvo, v zvezi "z razvojem našega naroda na vseh področjih. To bi bilo potrebno že zaradi tega, ker se pri nas še vedno najdejo ljudje, ki iz različnih objektivnih in subjektivnih vzrokov napak ocenjujejo i planinstvo i alpi-nistiko. Vendar to ni naloga jubilejnega članka, še manj pa uvodnega članka 2a novi letnik. Planinski Vestnik se s tem jubilejem uvršča med slovenske revije z najdaljšo življenjsko dobo. Je edina slovenska revija, ki je po osvoboditvi izšla, ne da bi jo bistveno pregnetla ljudska revolucija. Spremenil je svoje ime v »Gore in ljudje«, da bi s tem poudaril družbeni pomen gorništva v novi družbi. Vendar je tičala v tem naslovu zaverovanost v posamične ljudi, posebno v alpinistiki, zaverovanost v individualizem, ki ne pristoji socialistični družbi, čeprav ta še tako ceni zavestno ustvar-jajočo, vodilno osebnost na katerem koli polju. Z 48. letnikom si je nadel svoje staro ime, na zunaj brezpomembno, brez vsebine. V resnici pa vsak njegov letnik govori v prvi vrsti o naših gorah in o odnosu našega človeka do njih. »Gore in naš človek«, »Gore in naša družba«, to bi bil vsebinski naslov vseh petdesetih letnikov našega Vestnika. Seveda gleda iz njega tudi svetovljanski, kozmopolitski pogled na gore. Kako bi tudi ne! Ce se je v gorah razšopirilo sovraštvo med narodi, značilni buržoszni nacionalni šovinizem, zakaj bi se ne razraščal tudi plevel kozmopolitizma? Čudno bi bilo, če bi se ne. Tudi v naslovu »Gore in ljudje« je morda prej slaboten poganjek tega plevela kakor pa nacionalnega nihilizma, ki je včasih dušil delavska gibanja po svetu. Ostanimo torej pri starem imenu! Po svoje še vedno govori — na slovarski način, — ne da bi pogledali v arhive in zapiske, zakarj je slovenski človek pred 50 leti čutil potrebo, da s posebno revijo raznaša po slovenski zemlji in ipreko njenih meja planinske »vesti«. Ustanovil jo je zato, da z njo znova in znova potrdi svoje bivanje na svoji zemlji, da s kulturnim sredstvom poudarja politično in gospodarsko pravico do življenja v gorskem svetu, v planinstvu in alpinistiki. Pomembno delo je vršilo to glasilo. Slovenci smo v dobrem tisočletju izgubili dve tretjini ozemlja, ki smo ga naselili v davnini. To izgubljeno ozemlje so bile Alpe. Po svoji zgodovini smo pravo alpsko ljudstvo, a ko smo se začeli kot narod prebujati, ko smo v »pomladi narodov« pognali tudi mi svoje kali, tedaj smo se morali trgati za zemljo kakor gorske rože v severnem pečevju, kakor viharniki s plazovi in viharji zavestnega nemškega m deloma laškega nacionalnega pritiska. Z življenjsko močjo, s čudovito odpornostjo smo se brez imenovanih junakov zgodovine, s kakršnimi se ponašajo srečnejši narodi, obdržali na robovih Osrednjih Alp v Južnih Apnemških Alpah, v Karnskih Alpah in Karavankah. Obdržali smo se, živimo in rastemo z neukrotljivo voljo, da dohitimo, kar smo zamudili, da užijemo, kar nam je bilo odtrgamo od ust, da živimo vsem tistim navkljub, ki so nas že davno zapisali smrti. Nekaj veličastnega je v tej naš: volji do življenja. V njej je resnica, zakonitost, ki ji ni mogla do živega germanska »plavolasa zver«, v njej je nekaj jeklenega, da je od nje odletela liktorska sekira, v njej je globina in daljina človeškega razvoja, vsebina tisočletij in tisočletij, izražena v najlepših človeških sanjah. Temu ne more biti kos niti suhi, ubijajoči dogmatizem z vzhoda, ki bi rad vse vode speljal v eno samo regulirano strugo. Planet pa nam kaže, da ni .povsod ista prst. Naša struja se prebija skozi debri in tesni — k morju enotnega človeštva po svoji poti. Ni naključje, da je naša ljudska vera ustvarila kralja Matjaža. Pod Peco spi, na naši državni meji, ne daleč od naše nacionalne meje. To je sicer simbol, a bilo bi napak, če bi šli, ko govorimo o našem planinstvu mimo njega. »Kolikor je narodov zemlja rodila, vsi so bili tam, so čakali v taboru kralja Matjaža ure oznanjenja...« Slovenci smo narod, ki še nikoli ni okusil oblasti nad drugim narodom. Ni čuda, če njegov um, čsist in vest, njegova Partija zastopa ideie in načela socialistične resnice enakopravnega in bratskega sožitja vseh narodov na našem planetu. Planinski Vestnik je po svoje spremljal življenje slovenskega naroda zadnjih 50 let, v dobi njegove svetovno nazorske in družbene diferenciacije in v Prejšnji Jugoslaviji. V njem se močno pozna sled tretjega tabora v slovenskem političnem in kulturnem življenju, delavskega gibanja Dr. Henrik Tuma je gotovo ena n?jpomembnejših osebnosti slovenskega planinstva. Njegovo delo na tem področju, čeprav so ga nekateri napak ocenjevali, nekateri pa šli mimo njega s posmehom, ni brez tehtnega deleža v kulturnem uveljavljanju delavskega gibanja. Planinski Vestnik je dalje pravilno razumel usodnost na,rodno-osvo-bodilnega boja ter se podredil zakonom boja na življenje in smrt. Danes stoji pred izredno lepo, a ne ravno lahko nalogo, kako uresničiti na svojih straneh izraz današnjega družbenega življenja v planinstvu in alpinistiki; kako zavestno razvijati, krepiti in utrjevati revolucijo na tem fizkulturnem področju; kako podpirati njene konkretne oblike, skratka, kako izražati zmago delovnih množic v naši družbi. Odgovornost revije stanovitno raste vzporedno z izrednim kvantitativnim razvojem planinstva in alpinistike. Spremembe, ki so se po osvoboditvi v planinstvu in alpinistiki pripetile, so plod planskega, zavestnega dela, so razvojna nujnost. Sprva smo na videz izgubljali energije v iskanju organizacijskih oblik, iskali predvojno članstvo, zajeli mladino, danes po dobrih štirih letih pa že žamjemo sadove, že se kažejo konkretne oblike revolucije, ki se je izvršila v planinstvu in alpinistiki. Ljudje, ki so se morda tudi ;po osvoboditvi zmrdo-vali: »To ni za ljudstvo!«, utegnejo razbrati iz naše planinske statistike, da množičnost ni fraza; da je načelo kulturne revolucije izvršeno in ures- ničeno tudi v fizkulturi na sploh in še posebej v planinstvu ter alpinistiki. Naša ljudska revolucija se torej ne kaže samo v spremenjenih proizvodnih odnosih, v gospodarstvu in politiki, marveč se je razplamtela na vseh življenjskih ¡področjih. Nekateri narobe ocenjujejo kvantitativni razvoj našega planinstva in alpinistike, češ da je to umetno dviganje članstva z nizko članarino, četrtinsko vožnjo škodljivo, da nivo tega športa pada itd. Taki ljudje so podobni tistim, ki podobno govore o našem šolstvu, o prosveti, ali pa, če hočete, o lovu, odkar ta ni več privilegij »boljše« družbe. Ali pa o našem življenjskem standardu, o »grandomaniji« petletke! Konkretni ukrepi, ki vabijo in navajajo ljudi v planinstvo, so pozitivni. Zakaj neki jih v buržoazni družbi ni bilo? Le čemu odgovarjati. Planinstvo je nekaj takega, kar naj užije čim več delovnih ljudi. To je politična, kulturna in humanistična vsebina današnjega planinstva. Prav zaradi tega imamo danes v Sloveniji preko 50 planinskih društev, a njih število neprestano raste. Ni ga delovnega torišča na naši zemlji, kjer bi slovenski delovni človek ne čutil potrebe po organiziranem življenju z gorami in gorništvom. Med 35.000 člani planinskih društev je že skoraj ena četrtina delavcev. To na prvi pogled ni veliko. Če pa te številke primerjamo s predvojnimi, potem more iti mimo njih samo slepec ali slepar. V njih se dejansko izraža revolucija. To pa po drugi strani kaže, da stojimo pred popolnoma novimi organizacijskimi, propagandnimi in vzgojnimi nalogami v naših planinskih društvih. Organizacijske naloge se že vrše z »evolucioniranjem« planinskih društev po proizvodnem principu. Razvoj sam nas je do tega pripeljal, kajti vsa naša družbena struktura nam to narekuje. Planinstvo in alpi-nistiko je treba povezati s strokovnim, poklicnim življenjem, ga najtesneje spojiti z delovnim procesom. Delo, proizvodnja je osnova človeške družbe; delo pa šele z zmago socializma izgubi svoj izkoriščevalni značaj in postane stvar časti. Sindikati, po katerih delovni človek danes sodeluje z oblastjo in se dejansko udeležuje oblasti, so tisti, ki v delovnem procesu morajo prevzeti skrb za človeka. Ta skrb za človeka se ne kaže samo v preskrbovalnih akcijah, marveč prav tako in včasih ter vsaj ponekod v pravilni organizaciji zdravega razvedrila, športnega, fizkulturnega življenja. Delo in razvedrilo sta v socialistični družbi v najožjem odnosu. Naiša družba daje s pravico do dela človeku pravico do življenja, kar mu je kapitalistična jemala; istočasno pa je uzakonila pravico do oddiha, do razvedrila. Ti zakoni, ta osnovna načela že davno niso več samo na papirju. Kaj bo prinesel razvoj, kam kaže perspektiva? Čudovito življenje, bogato, polno, vredno človeka! Prelepo, kakor jasni večeri v gorah! Propagandne in vzgojne naloge društev po proizvodnem principu 20 take, da so bile doslej neizvršljive, saj smo imeli in še im-mo društva z več tisoč člani. O kakem ideološkem, vzgojnem vplivu na članstvo ni bilo govora. O konkretnih oblikah propagande in vzgoje planinskih množic pa se bo treba še temeljito pogovoriti. V takem razdobju, v taki problematiki, s takimi perspektivami Planinski Vestnik završuje svojo polstoletno dobo. Urednik Bado Koievar SKALASKA SMER V TRIGLAVSKI SEVERNI STENI (PRVI ZIMSKI VZPON) 1200 metrska stena. Da, samo še ena stena pri nas jo po višini dosega, in to je strma severna stena Planjave v Savinjskih Alpah. Nemarno je razrita stena nad zatrepom doline Vrat. Po štirih velikih kanalih se vale snegovi v zimskih mečavah v dolino. Pod steno se vse skupaj spoji v ogromen velet ok z vailovito površino. Plazovina ostaja po navadi do poznega poletja. Vse skupaj potuje dalje v šumeči Bistrici. Stena je že dolgo znana po svetu. 2e v klasični dobi alpinizma so jo obiskali tujci. Prvo smer v kopni skali so izvedli Nemci (Kdnigg-Reinl-Domenigg). Dolga in težka je bila borba za prve vzpone preko stene med najboljšimi tedanjimi plezalci iz tujine in domovine. Veliko poskusov in nesreč je terjala stena, preden so padli najmarkantnejši njeni problemi. Res, gigantsko je bilo tedanje delo naših plezalcev pionirjev. Ko danes z lahkoto zmagujemo skalne strmine gorenjske in skalaške smeri, se lahko spomnimo na dni, ko so pred dvajsetimi leti tu prvič zapeli klini. Čeprav je »ladja« danes igrača, je bila pred dvajsetimi leti trda preizkušnja tedanje naše alpinistične generacije. Tako je severna triglavska stena neločljivo povezana z razvojem plezalne alpinistike v vzhodnih Julijskih Alpah. Utpravičeno smo lahko ponosni na tako steno. Malo jih je v tujini, ki jo po višini presegajo, in ne vem, če je še v kaki steni toliko smeri in variant kakor ravno v tej. No, pa ni moj namen naštevati njeno zgodovino v kopni skali, za to ao poskrbeli že drugi1 O vzponih v snegu in ledu je bilo do zdaj malo govora. 1200 metrska strmina ledu, snega in skalovja združena z mrazom pa je bila do zdaj pri nas tista usodna zapreka, ki je dolgo čakala na poskus. Podobna zapreka je veljala pri nas do nedavnega znana šesta stopnja v ko-ini skali, dosežena pri Nemcih in Italijanih v stenah Dolomitov in Wilder Kaiser. Pri nas so že precej zgodaj začeli pristopati na zasnežene vrhove. Plezati po zasneženih stenah pa so začeli šele v času, ko so v Cen- Y prečki pod skalaikim stolpom tralnih Alpah že padali znani težki problemi ledenih sten Grandes Joras-S Materhorna in drugih. Kakor v plezalni tehniki . tako smo tudi v ledni tehniki korakali daleč za zapadmmi narod! kar je pa «sto razumljiv .pojav: stik z gorami je pri njih povsem drugačen Ko so po letu 1932. pri nas začele padati zasnezene grapem lahki grušfnati grebeni, je bila torej ledna tehnika pri zahodnih narodih ze na dokaj visoki stopnji, dasi še ni dosegla svojega viška. , Pri nas smo začeli plezati pozimi v glavnem zaradi dveh vz okov nrvič zaradi odkrivanja zimskih smeri sploh in drugJi zaradi pridobivanja izkušerfi fn potrebnega znanja zimske plezalne tehnike ali tehnike plezanja v^ieTu S Mu za morebitae odprave v Centralne Alpe ali druga izven-S ml-i Alpinist, ki zahaija v gore ali celo v stene pozimi, bo u našel^docela drugačne razmere. Cisto drugače se bo ravnal pri plezanju kakor poleti tudi oprema bo prilagojena novim razmeram No in te nove razmere so precej podobne onim, katere alpin^ti po -vadi dobe^v višinah nad 4000 metrov. Seveda popolnoma se razmere nekega nad 2000 mvi.o porstva tudi ne dajo primerjati z velegorji nad 4000 m. lu tuoi Stane fet vehka razliki med stenami Centralnih Alp in našimi zasne-CZ stenami. Severna stena Eigerja v višini 1700I m hna. svoj vstop Me v višini 2800 metrov, torej nekako v višini našega tss^srssar^nfr»:; Povprečna naklomna stene Eigerja, po izjavi očividcev, odgovarja povprečni naklonim Zimmer-Jahnove smeri v triglavski steni. Seveda so tu izvzeti posamezni ledeni skoki v Eigerjevi steni, kot so na primer Hinter- . Vak0 je Strmina in izP^tavljenost centralnega in zahodnega dela Triglavske stene mnogo večja. S tem lahko torej v precejšnji men zamašimo vrzel, nastalo ob pomanjkanju karakteristične višinske razlike. . Zasnf ena severna Triglavska stena ima zato velik pomen v razvoju nase zimske alpmistike. Prvič njena višina, ki v celoti odgovarja skoraj največjim ledenim stenam Centralnih Alp. Njena raztreskana in zelo razčlenjena oblika je zelo ugodna za snegove. Nadalje je tudi precej nevarna zaradi spremembe vremena in plazov. Umik kjer koli iz srede centralnega dela bi bil sila tvegana in negotova zadeva. Poleg tega so tu zimske razmere docela druga,čne kakor v ostalih stenah Vzhodnih Julijskih m Savinjskih Alp. Sneg zaradi velike višine in razsežnosti tudi ni enoten m dolgo časa drzi posebno v zgornjem delu stene. Zaradi svoje posebna lege je tu yec snega kakor drugod. Neprestano menjavanje snega in skalovja združeno s poledenelimi detajli pa poleg težavnega napredovanja povzroča tudi problematično varovanje. U k11 P°d0bni Činitelji 50 bm vzrok- da je bila Severna stena, posebno pa se njen centralni in zahodni del tako malo raziskana pozimi. Prvi so bili v steni v vsaj nekoliko zimskih razmerah Joža Cop, pokojni Matevž Frelih in Miha Potočnik meseca maja leta 1933. Vstopili so v Jugovo grapo v zahodnem delu stene. Na to turo jih ni vlekel toliko njen zimski značaj kakor odkritje prehoda sploh. Značilnost smeri skozi Jugovo grapo je v tem, da je v poletju prehod preko izlizanih gladkih skokov v njenem spodnjem delu skoraj nemogoč. Tako je najboljši čas za izvedoo te ture ob koncu zimske sezone, kar so tudi izkoristili prvi plezalci Grape, če so zalite s snegom, v splošnem niso težavne, edina nevarnost so plazovi in padajoče kamenje. Tu v Jugovi grapi je prve plezalce zajel moker pomladanski plaz in le ,po naključju so si rešili življenje. Torej je že prvi zimski vzpon pokazal velike nevarnosti zasnezene stene Tudi drugi poskus vzpona preko Zimmer-Jahnove grape ni potekel tako gladko. Uroš Zupančič je stopil vanjo sam leto pozneje, tfiio je ven dejanje v tistih letih. Tudi tu so nanj prežali plazovi, na nekem mestu je celo zdrsnil in se potem ustavil. V grapi pod Nemškim oknom je prečil po policah levo v Prevčev izstop slovenske smeri. Potem je sten.a samevala celo vrsto let. Šele v zadnjih letih pred vojno so vanjo vstopili mh di plezalci, člani akademske sekcije SPD v Ljubljani: Beno Anaervaia, Cene Malovrh, Bogdan Jordan in Slapar. Plezali so v kaminih v slovenski smeri Imeli so zelo slabe snežne razmere, saj so plezali skorag v prsuu. Bili so prisiljeni tudi prenočiti. To je prva tura v snegu m ledu pri nas, ki je zahtevala bivak v steni. Vzpon preko slovenske smeri je zelo odvisen od snežnih razmer. Turo so naši alpinisti pozneje po vojni ponovili v dobrem srenu v nekaj urah. _ Resnih zimskih poskusov v steni pred vojno ni bilo. Tedanja plezalna tehnika plezanja v snegu in ledu ni bila kos velikim nalogam v centralnem in zahodnem delu stene. Saj je tudi razumljivo: nasa zimska alpinistika je bila šele v povojih in ni mogla v tako kratkem času doseči tako izrednega skoka. Nekateri alpinisti so vstopili v steno v vmesni dobi med zimo in poletjem, ki vlada v gorah meseca maja in junija. Eden takih poskusov ie vzpon Janeza Brojana iz Mojstrane meseca junija leta 1937. la vzpon ne moremo šteti za zimski, saj je bil izvršen že takorekoc v poletju Kljub poletnim razmeram je Brojan še junija našel v zgornjem delu nemškega stebra še precej snega in skrepenelega ledu. To naj bo nov dokaz, da so v triglavski steni docela drugačne zimske razmere in da sneg tudi dalj časa ostane kakor v drugih stenah. Najbolj ugodne razmere za vzpon preko stene so meseca marca in aprila. Tudi snežne razmere teh dveh mesecev najbolj odgovarjajo snegu in ledu v stenah Centralnih Alp. V zimskih razmerah, kakršne vladajo običajno pri nas januarja in delno februarja, se v Centralnih Alp:.h po navadi ne pleza Po drugi svetovni vojni je razvoj naše zimske alpinistike zavzel tolik obseg, da ga lahko primerjamo z razvojem našega predvojnega plezalstva v kopni skali. Zasnežene grape niso zadovoljile novega duha. Začele so padati v desetinah zasnežene stene, razi in grebeni. Najprej položni poletni grušči, nato pa vse težje in težje stvari. Vzporedno s tem razvojem zimskega plezalstva je začela postajati tudi Severna triglavska stena v ospredju plezalskega zanimanja. Dolgo smo čakali izvršitev prve nove zimske smeri v steni. Poteklo je celo desetletje med dvema novima vzponoma. . „ V.Y v. , . * Leta 1948 sta Marjan Keršič-Belač in Ljuban Zupančič, člana alpinističnega odseka Ljubljana v aprilskih dneh v skrajno slabih vremenskih razmerah preplezala Jugovo varijanto nemške smeri s Zimmer-Jahnovim izstopom. Plezalca sta imela v drugi polovici stene meglo in ? = prietS° tnedtl0rie"aCiii ^ °dliSnemU obvladani,, Tura infa velik ££«v*» v steni. merah, v katerih se pri na, običajno ne pSa Za na e b lTt/.^ nas njen pomen postavljen nekoliko napaCno ? 1 1 d<>Sedaj PF' * E&šSlS&tČ&SSB pa še jabolka, limone, kavo iaica iM v v maiganne, S: rsr^ r nrfrT • i ° d°br° oblečen*, v nahrbtniku sva imela še rezer™ (Konec prihodnjič) Franc Zupan JUGOV STEBER (PRVI ZIMSKI VZPON) Oblačnega jutra v aprilu leta 1948 smo težko obloženi gazili sneg proti vzponu v gorenjsko smer v Triglavski steni. Stena je bila do polovice v megli. Vstopili smo kljub temu, bila je zadnja priložnost za zimski vzpon. Opoldne nas je dobil snežni vihar pod Črnim grabnom. Stena je oživela, nad nami so iz Črnega grabna začeli bobneti plazovi. Brez nepotrebnih besed smo se obrnili. V mečavi smo sestopali do trde teme Premočeni do kože smo se utegnili razvezati šele v Aljaževem domu, na varnem. Za borih 400 m poledenele stene smo rabili 13 ur in ko sem v kuhinji slačil premočene cunje, sem se v jezi zarekel, da me stena pozimi ne bo videla zlepa. Leto nato sva nekega februarskega večera sedela v Ljubljani s Hočevarjem v živahnem pogovoru. Po stari navadi mi je pripovedoval o svojih zimskih vzponih in jaz, ki to zimo še nisem bil višje kot na Bukov-niku v Kranjski gori, sem ga z zanimanjem poslušal. Pravil mi je o skalaški, ki jo mislita z Debeljakom preplezati še to zimo. Nazadnje mi je predlagal, da skupaj poizkusiva preplezati Jugov steber v Triglavski steni, ki se ga pozimi še nihče ni lotil. Steber sam je nekaj krajši od smeri v centralnem delu stene. Doseže približno 800 m relativne višine. Strnjen se vidi le od daleč. Poleti je plezalsko zanimiva spodnja polovica, kjer najdeš nekaj zelo težavnih raztežajev. Zdelo se mi je, da bo vzpon v snegu in ledu zanimiv in stisnil sem mu desnico. Dan po tem pogovoru sva v soboto 26. januarja 1949. kuhala kavo na gašperčku v starem Aljaževem domu. Nisva bila sam?: štirje jeseniški plezalci so v medlem soju petrolejke pripravljali vrvi in kline za drugi dan. Mimogrede sva slišala, da so namenjeni v skalaško in Kočevar je v duhu že videl, kako mu je šla prvenstvena po vodi. Ze pred četrto uro zjutraj smo v nedeljo vstali. Jeseničani so odšli pred nama, midva sva se pa najedla, kolikor sva mogla spraviti vase. S seboj sva na turo vzela le nekaj kosov kruha in sladkor, ker sva računala, da bova v 8 ali 10 urah skozi steber. Tako trdno sva bila v tem prepričana, da sva bila brez nahrbtnika, rezervnega perila in šotorske vreče. v . V svojih vibramkah sva tiho stopala skozi noč. Sneg je držal m ob 7 sva se že navezovala pri vstopu. Naveza najinih tovarišev je pravkar vstopala 400 m levo od naju v skalaško smer. Ko sva midva začela s plezanjem, se je danilo. Bilo je težko in nevarno plezanje. Težave, na katere sva naletela, se ne dajo primerjati z nobeno še tako težavno smerjo, ki sva jih plezala poleti. Lahek, skrotast teren se je izkazal zaledenel m zasnežen nevarnejši od marsikaterega previsa. S klini nisva mogla štediti, zabijala sva v vsakem raztežaju. Kmalu sva uvidela, da plezava veliko bolj počasi, kot sva računala v dolini. Ob treh popoldne sva prišla šele na zasnežen glavič v prvi petini stebra. Tu sva si na zložnem privoščila kratek počitek in se ozrla za tovariši, ki sva jih med plezanjem izgubila iz oči. Zagledala sva jih globoko pod nama pri sestopu. Kasneje sva izvedela, da jih ledeni skok ni pustil naprej. Verjetno bi bilo tudi za naju bolj zdravo, če bi bila tisti trenutek že na varnem. Dan se je nagibal in uvidela sva, da do noči ne bova iz stene. Pobrala sva vrv in plezala naprej. Če sva že morala bivakirati, sva hotela čim višje. Ob šestih se je popolnoma stemnilo in v zavetju velikega previsa sva si izbrala prostor za bivak. Pojedla sva zadnje kocke sladkorja in se pripravila za mrzlo noč. Sede na zviti vrvi sva čakala jutra Ker sem imel nogavice premočene, sem sezul čevlje in bose noge zavil v srajco. Dvanajst dolgih