P a z I j i v o s t. Večkrat tožijo učitelji ali star.ši, da se olroci kaj slabo uče, in vendar je učenik dosti razunien, pridno dela, ter si prizadeva, da otrokoni vse umevno in razločno dopove. Kaj je tedaj vzrok slabega napredovanja? Otroci niso pazljivi, ne poslušajo nauka, zato je ves trud zastonj. Hočemo tedaj nekoliko govoriti od pazljivosti. Mogoče, da bo nied tem tii in (am kakošno zernice, ktero bo enemu ali drugemu koristilo. Pazljivost je že človeku prirojena, se ve, da se od kraja obrača le v to, kar životu v živež služi. Nagon samega sebe ohraniti dela pri otroku, da se mu vedičnost zbuja, da postaja pazljiv. Kako naj se ta pazljivost vadi, ne bomo tukaj opisovali, to je dolžnost tistih, ki otroka šoli izroče; to pa je gotovo, da ima vsak otrok, kedar v šolo pride, več ali manj zmožnosti do opazovanja. Kaj pa, da (o ni tista pazljivost, ktere učitelj potrebuje, a nagon je zbnjen, učitelj ga mora le prav vravnati in voditi, da ugaja nainenu. Kar otroka zanimiva, (o tudi rad opazuje. Otroka pa zanimiva le to, kar mu je prijetno, kar more razumeti. Kolikor bolj vabljiv ali mikaven bo tvoj poduk, toliko bolj pazljiv bo olrok. Ako si prisilil otroka k pazljivosti, potem bo tvoja naloga, da jo znaš obraniti. Naj prej vse odpravi, kar bi pazljivost pri otrocih odvračevalo. Drugič moraš pa, prizadeti si, da ostane pazljivost zaiirom živa. Kraj, osebe dajo otroku povod, da se v pazljivosti moti. Tedaj odstraui iz učilne sobe vse reci, ktere niso tam neogibljivo polrebne, kajti vse, kar čute budi, jim daje dosti opraviti. Ako zapazi otrok nied naukotn neznano ali nenavadno reč, njegova pazljivost, ako ni popolnoma zginila, je vsaj razdeljena. Tedaj ni priporočevati, da bi v šoli preveč podob viselo. — Podobe ali slike so pa potrebne pri nadzornem nauku. Gotovo da; bolje pa bi bilo, le tisto podobo v šolo prinesti, ktera se ravno rabi, in je poprej v šolo ne prinesti, dokler se ne rabi. I)a pa reci, ktere so potrebne v šoli, otroka ne motijo, naj ga pa učitelj popolnoma ž njimi soznani. Kedar jih pa enkrat do dobrega poznajo, poteoi jih več ne motijo. Vse nenavadno nad otroci ali pri učitelju naj se odpravi, preden se začenja nauk. Vsaka naj manjša stvarica otroke moti, n. p. če ima njegov sosed novo obleko, ali če je kaj opraskan, da se je kaj udaril na glavi, na roki i. t. d. Tudi tukaj bi pred odvernil otroke od tega, dokler se nauk še ni začel; n. pr.: sedaj imaš novo obleko , pazi, da je ne ponaažeš prehitro,- sedaj pa moraš bolj priden biti, ali v drugem slučaji: si pa že zopet neroden bil in nisi dosli pazil, dirjaš okoli, kakor brez glave. Potem je mogoče, sim in tje kakšen nauk vplesti. Naj se nihče ne smeja! Malenkosti večjidel odvračajo pazljivosl pri otrocib, in nasvetovana sredstva so ravno tudi raalenkosti, ki ne prizadevajo dosti truda in težave. Učitelj naj se pa sam za se ogiblje vsega nenavadnega v svoji obleki, v svojem obnašanju, ker sicer bi se obračale vseb oči v njega. Previden učitelj bo otrokom iz pred oči jemal vsa jedila, vse igrače, vse bukve, sploh vse, kar jih med naukom bega in odvračuje od pazljivosti. Pred vsem pa je potreba, da je pred naukom vse lepo tiho in mirno. Med (em pa pazi na vsako besedo, na vsako gibanje pri otrocib; pazi pa tudi na saniega sebe in razvade, ktere imaš morda nevedoma na sebi, ktere pa otroke zeld inotijo, opusti in prizadevaj se, da se v tej reči poboljšaš. Kedar si vse storil, da bi bili otroci pazljivi, pa dalje skerbi, da jih ohraniš v pazljivosti. Velikrat sezgodi, da se v tem trenutku, ko vse pazno posluša, na ulicab kaj oglasi, da dež na okna začenja škropiti, da kakšen voz močno zaropota. Takrat je vse zastonj tirjati, da bi bili otroci pazni, in bolje je, da za nekoliko časa prenebaš; kedar jih pa vreme zmoti, takrat jih pa sam napelji, da se malo oddahnejo in jim (o reč razloži, potem pa sami ne bodo več k oknu zijali. Nekteri učitelji menijo, da so olroci že pazljivi, ako le nekteri v razredu dobro odgovarjajo. To ni zadosti, vsi morajo paziti, vsi morajo sodelovati, nihče ne sme varen biti, da bi ga učitelj ne poklical. Zarad (ega naj otroci nikar verstoroa ne odgovarjajo in ne bero; nikar ne dopuščajmo, da bi otroci odgovarjali, kedar bi se jim zljubilo; nikar ne bodimo zadovoljni, če otrok Ie na pol odgovarja, kedar more v celih stavkih odgovarjati. Tudi je treba paziti na to, da imajo vsi razredi, kjer jih je po več v eni šoli, kaj opraviti. Otroci, ki nimajo opravka, raorajo biti nepokojni in druge inotiti. Nikar se predolgo ne mudi pri stvari, ktera je otrokom težka. Ako opešajo, prenehaj, kajti pazljivost se potem da težko prisiliti. Tudi, kedar si sam vtrujen, prijenjaj, da potetn drugikrat z večjo pazljivostjo začneš. \ikar pa ne bodi predaleč od reči, ktero obdelujcš. Otroci se potem razgube v svojib mislib, in navadiš jih nestanovitnosti in zbeganosti, in ne prideš do namena. Tega se pa gotovo ogneš, ako že stvar pred naukom dobro prevdariš, in če lako pripravljen stopiš pred svoje učence, in jih varnješ raztresenja. (Konec prih,}