■*£1: j
•- -
DUtiovno
ŽIVLJ€nJ€
L-A VIDA €SPIPITUAL
1 S 5 3 * XXI*_mflj
UNO DE LOS ACONTECIMIENTOS HISTORICOS
En el ano 428 d. de C., el Obispo de Constantinopla era Nestorio. Despues de predecesores eximios y santos, despues de un San Gregorin Nacianceno y un San Juan Crisostomo, tomö el en sus manos la direccion de los fieles.
Pero al fin se quito la careta de su alma hereje, antes encubierta y con es-candalo de los fieles congregados en la iglesia empezu a predicar cosas como estas: „En adelante no digamos ya que Maria es la Madre de Dios, para que no parezca que queremos hacer una dio-sa de esa virgen, y no seamos semejantes a los paganos que dieron ir.adres a sus dioses.”
Estas palabras produjeron una gran conmociön. El pueblo prorrumpio en es-trepitosa protesta, abandono el templo, juntamente con los sacerdotes y la turba siguiö, murmurando escandalizada en un vaiven tumuituoso por las calles. Prontc se difundiö la noticia de la ofen-sa inferida a Maria y se estremecio todo el mundo cristiano. Los Obispos de Afri-ca, Asia, Europa levantaron su voz de protesta; el Papa Celestino convocö en concilio a los Obispos de Italia y en este concilio quedd excomulgado Nestorio. Despues se convoco un Concilio ecu-menico en Efeso, y en la celebre basilica de esa ciudad, que a la razön ya estaba consagrada a la Virgen Santisima, se congregaron bajo la presidencia del Le-gado pontificio los Obispos de todas las partes del mundo, para fallar sobre el Obispo de Constantinopla, que oso tocar la dignidad de Maria.
La sesion se alargö hasta muy entra-
da la noche, y todo el pueblo esperaba el resultado ante la puerta de la basilica. Cuando se supo que Maria habia triun-fado, todo el gentio prorrumpio en un solo grito de jubilo y acompanö con an-torchas, en procesion de triunfo, a los Obispos hasta sus casas.
Nestorio hace tiempo que ha muerto, pero existen aün hoy manos crueles que quisieran arrancar de las sienes de Maria la gloriosa aureola de la maternidad divina. Por esto hemos de repetir no-sotros las alabanzas ardorosas de aque-llos siglos lejanos, las alabanzas que el contrario mas eximio de Nestorio, el protagonista principal del Concilio, San Cirilo, Patriarca de Alejandria, pro-nunciö en Efeso,en nombre de sus com-paneros los Obispos, para ensalzar a la Virgen Madre.
„Dios te salve, Madre y Virgen, templo vivo e inmortal de la divinidad, te-sore y luz del,mundo, adorno de las vir-genes, apoyo de la fe verdadera, funda-mento firme de todas las iglesias. Tu, que has dado a luz a Dios y has llevado con il corazön puro a Aquel que nin-gun lugar puede contener. Tu, por quien es alabada y adorada la Santisima Trinidad, y por quien es honrada por el mundo entero la santa er uz. Tu, por quien el hombre exido recupera sus de-rechos a la herencia celestial. . .? Quien es capaz de alabarte dignamente, a Ti, que estas por encima de toda alabanza? jOh fecundidad virginal! ;Oh, maravilla inconcencible! ... Que toda nuestra sa-biduria, todo nuestro gozo consista en temer y honrar -— alabando a la Virgen Maria — al Dios Trino, porque suya es la gloria por los siglos de los siglos.“
M. T.
Naslovna stran: Sv. Višavje
O Marij a, ii cvetlica -
ti prekrasna šmarnica
ALOJZIJ KOŠMERLJ
V	letošnjem maju obhajamo veličastne praznike Gospodove: Tfajdenje svetega Križa, Gospodov vnebohod, binkošti, in za sklep največjo skrivnost naše vere': praznik, presv. Trojice. V cerkveni liturgiji se bo letos Marija ponižno umaknila blesteči slavi troedinega Boga in nič se je ne bo omenjalo 24. maja, k° obhaja krščanski svet praznik Marije Pomočnice, nič tudi zadnji dan maja, ki Je sicer posvečen skrivnosti Marije, sred-niče vseh milosti. A v ljudski pobožnosti ostane maj Marijin mesec in Marijina pesem bo odmevala vse dni maja po krščanskih cerkvah ter se bo s slavo trikrat svetega Boga družila slava T{je, ki je Bogu najbližja in najdražja, ljubljena hči Boga Očeta, Mati Sina božjega, nevesta Svetega Duha, prečista Devica Marija.
V	Argentini, kj nam je po božji previdnosti postala nova domovina, majnik ni mesec pomladi, ampak jeseni. Bujno cvetje se je v naravi osulo, le krizanteme zdaj tu cveto, kot pri nas za Vse svete. Zato obhajajo tu Marijin mesec pred 8. decembrom, kot pripravo na praznik Brezmadežnega Spočetja. Vendar tudi Argentina ne pozablja Marije v majniku. Prvo soboto maja obhajamo obletnico kronanja lujanske Marije, glavne deželne patrone. Prvo nedeljo v maju bo romala v Lujan buenosaireška nadškofija s svojim nadškofom, kardinalom. Drugo nedeljo se vrši vsakoletno roma-
Višarska Mati božja
nje slovenske emigracije, ki zbere veliko število vernih rojakov in po svoji organizaciji vzbuja splošno pozornost in priznanje. Tudi sicer je lujansko svetišče, v katerem stoluje tudi naša Marija P o-
Brezje
magaj, vsak dan obiskano od številnih romarjev in gotovo enako številna druga svetišča naše Gospe v tej in v drugih deželah južne poloble. Lahko torej rečemoi, da je tudi tu \ot povsod v mesecu maju sladka misel in pesem naših src — Marija.
NAŠE ŠMARNICE
Verni Slovenci obhajamo Marijine šmarnice povsod, kjer živimo. Vsako, še
Limbarska gora
tal{o skromno stanovanje, bo imelo ta I Marijin mesec svoj majniški oltarček, z lucpo pred Marijino sliko. 1 u bomo opravljali svoje dnevne molitve, tja se bomo s posebnim zaupanjem zatekali ta mesec Marijine ljubezni v svojih frizih in težavah, Fred Marijino podobo bomo peli naše mile šmarmčne pesmi — in mislili na domovino, \amor slednji dan hiti naše hrepenenje, v maju pa nam je l{al{or lastovkam pomladi, k° jih prime silna želja, da polete preko morja v stari kraJ ...
Majnik, je mesec čudovito lepih in mitih spominov. Fred našimi očmi vstaja | domača zemlja, I{i se je pravkar prebudila iz zimskega spanja. Vsa v snežnem zelenju, vsa v pisanem cvetju in polna veselega petja ptic je bila vsako leto in je gotovo tudi letos ka\or prazniško pripravljeno svetišče, kakor an sam duh teč majniški oltar.
Spomin mi gre nazaj v brezskrbna otroška leta. Za Marijin oltarček doma, za majniški oltar v cerkvi smo otroci veselo nabirali pomladno cvetje, po oni naši pesmici: Rožce trgam svetlo bele, višnjeve in zarudele, v venček lep jih bom povil, jih Mariji bom daril ... In ko smo tako pri svojem iskanju zašli v zeleno bukovje, je bilo za nas največje veselje ugledati v tihih sončnih zavetjih belo šmarnico. Kako nežna, kak° čudovito lepa je ta rožica naših tal, s svojimi snežnobelimi zvončki na zelenem steblu, zavarovanem po velikih zelenih listih. Kako čudovito blag in sladak je njen vonj. In navadno rastejo skupaj kakor v gredicah. S spoštovanjem smo jih trgali, ka\or bi se v njih skrivala slad!{a in lepo skrivnost. V svojih srcih smo slutili, do je ta cvetlica podoba Uje, ki je vsa lepo in vsa blesteča v svoji brezmadežni čistosti in ves svet napolnjuje z blagi«* vonjem svojih čudovitih kreposti. Čutih smo to, kar \e prevevalo srce župnik* Volčiča v šmarjeti na Dolenjskem, ki
Marijina cerkev na Rožniku (Ljubljana)
sredi preteklega stoletja napisal majniška premišljevanja in jim prvi dal ime: šmarnice. In ime te ljube cvetke je od tedaj ostalo naši majniški pobožnosti, kjer s tolikim navdušenjem prepeva slo-venski rod: O Marija, ti, cvetlica, ti, prekrasna šmarnica . . .
Po farah na deželi'so bile šmarnice zgodaj zjutraj: ob petih, ob pol šestih ze, ker se je potem mudilo na delo, k* kliče pomladi od vseh strani. 7sjobene verne hiše ni bilo, ki bi v cerkev ne poslala vsaj knterega svojih članov. Pob no je bilo svetišče vsako jutro, majniški oltar pa je blestel kot en sam cvet, saj so dekleta po vaseh kar tekmovala med seboj, katera bo prinesla lepših rož in smo si tudi otroci šteli v ponos m čast, če smo mogli prispevati k oltarnemu okrasu s svojimi lepimi šopki. Po šmar-ničnem branju je sledila maša z orgla-njem in petjem. Oj, te mile, sladke, slo-
venske Marijine pesmi! A[i^jer na svetu lepših ne slišim. Tšja sto m sto jih je, starih in novih in k° je poprijela vsa cerkev, tedaj je donelo iz veselih hvaležnih, ponosnih, vernih src kakor šumenje morja: Marija, Marija, o Marija. . . Med mašo je bila obhajilna miza vedno številno obiskana. Marija nas je vodila k Jezusu. Po šmarnicah smo odhiteli veselo domov, na delo, v šolo, z blaženim občutkom v srcu: zjutraj smo bili pri Materi. TJjen blagoslov nas spremlja.
Posamezne vasi sb se zbirale še posebej na večer pri svojih kaPehcah, k* so žarele v cvetju in lučkah. Vsa vas, zbrana k°t ena sama družina ob Materi, je poslušala šmarnično branje in molila m pela, da je odmevalo preko polja in dobrav v tiho majniško noč. Vsa srca so čutila to, kar veruje in izpoveduje sveta Cerkev: Marija, ti si naša ^ruljtca, ti,
Mati usmiljenja, ti, življenje, sladkost in upanje naše. Tebe pozdravljamo, k tebi kličemo izgnani Evini otroci, k tebi uzdi' kujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini . . . Oj, \a\šna sreča, če si smel pri šmarnicah streči pri oltarju, če si bil zbran po vaškem občestvu za bralca, za pevca Marijinih litanij. Kolikokrat je v teh tihih majniških jutrih in večerih za' zorel v mladem otroš\em srcu, po Ma' rijini dobroti in ljubezni, duhovniški ali rdovni poklic . . .
Pa ne le na deželi, tudi v mestu so bile naše šmarnice nekaj čudovito lepega. V ljubljanski stolnici, u mestnih župnih in redovnih cerkvah, so nudile vsakoletne šmarnice sliko velike vere in zaupne ljubezni do Marije, \i je Kraljica naših src in Kraljica slovenskega naroda. Prihajali so \ šmarnicam večer za večerom tudi taki, \i so se bili sicer krščanskemu življenju odtujili. Marijina lepota in dobrota sta jih ganili in pritegnili.
Ob milih spominih na te naše vsakoletne šmarnice mi le srce polno zaupanja: Marija ne pozabi onih, \i so jo ta\o zvesto prihajali častit in pomoči prosit. Ene same zdravamarije Marija ne pozabi človeku, \i jo je zmolil v veri in zaupanju. In če je človek tudi poln slabosti in grešnosti, Marija je mati polna ljubezni do vseh in vsemogočna v svoji priprošnji pri Bogu, da more rešiti vse, \i se zaupno zate\ajo pod njeno varstvo.
Gotovo ni prav, da vedno znova grešimo, ni prav, da Marije v njenem čistem, bogovdanem življenju ne posnemamo, a vendar je za nas velika tolažba vedeti, da se Marija v svoji materins\i dobroti spominja tudi najbolj skromnega dokaza vdanosti in ljubezni, \i ga ji kdo izkaže. Tako sem bral, da je nekega dne k svetemu arš\emu župniku Janezu Vianeju vsa žalostna prišla ženica iz njegove župnije in mu v solzah povedala, da je njen mož, \i ni nič molil in nič v cerkev hodil, nenadoma, od \api zadet
umrl. Žena je bila v svoji žalosti prepričana, da je njegova duša pogubljena. Sveti župnij pa se je za hip \a\or zamaknil — bil je velik božji mož, ki Je vedel za mnogotere človeške in božje skrivnosti pa je žalostni ženi dejal: ,,Vaš mož ni pogubljen; njegova duša je v vicah.“ In je še dostavil: ,.Marija mu je izprosila milost spreobrnjenja v zadnjem trenutku. Gotovo si je to s čim zaslužil.“ Tedaj se je žena potolažena spomnila in povedala: ,,Ah. bil je moj mož res mrzel in trd za versko življenje, a kadar je šel v gozd ali na polje, je rad nabral šopek rož in iih doma položil pred Marijino podobo.“ - Glejte, kak° majhen znak ljubeče vdanosti in kak° veliko, neizmerno plačilo z Marijine strani! In berem isto misel pri tolikih svetih pisateljih, ki uas vsi potrjujejo v brezmejnem zaupanju v Marijino ljubezen in pomoč.
V tem zaupanju mislim letos na vse naše ljudi, na one, k‘ so doma m one, ki so v svetu, na vse prijatelje Marijinih šmarnic in trdno verujem: Marija varuje m spremlja vse, k1 so ji pri šmarnicah slavo peli in se njenim prošnjam priporočali. Varuje in spremlja duhovnice in vernike, pravične in grešnike. Gotovo ne pozablja tudi izgubljenih, onih, ki so jo nekdaj tako radi imeli, danes pa, po satanu zmoteni, služijo nasilju in brez-boštvu. V mislih na te poslednje ponavljam prošnjo sv. Bernarda: ,,Gospa in Kraljica naša, ti si mati usmiljenja. In kateri so usmiljenja bolj potrebni ubogi, izgubljeni, zapuščeni verniki■7 . Glej, torej, o Kraljica, na vse, zlasti na one, k1 so tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni najbolj potrebni
MAJNIŠKA SKRIVNOST
EJajgloblja, najslajša skrivnost majniške pobožnosti, ki tako mogočno raz-giblje in privlači človeška srca, je Marijino materinstvo. Marija, resnična po-
todnica m mau Jezusova je tudi naša duhovna mati. Sveti očetje pravijo, da nas je Marija dvakrat duhovno rodila. Prvič v sveti uri angelovega oznanenja, ko je izrekla svojo pripravljenost za božje materinstvo, drugič pod križem. Ko je Marija postala mati Odrešenikcva, je postala s tem tudi duhovna mati vseh odrešenih. Kakor hi hotel sveti Luka v svojem evangeliju to podčrtati, lepo pravi, da je Marija v sveti noči poro-dila sina prvorojenca. Če je bil Jezus prvorojenec, izvaja sveti pisatelj, tedaj je morala Marija imeti pozneje še druge otroke. Po sveti veri poučeni pa vemo, da telesno Marija ni rodila drugega otroka k°t Jezusa. Torej so za Jezusom njeni otroci vsi oni, k1 jih je Jezus odrešil in jih je Marija duhovno spočela in rodila, t0 smo mi vsi. Prav to je sam Gospod razložil v neki prikazni sveti Jedrti, \i ni mogla razumeti, zakaj se v evangeliju Jezus imenuje prvorojeni. Jezus, tako je Bog svetnici razložil, je bil Marijin prvorojeni sin po telesu, drugi ljudje pa so njem otroci po duhu. JČJa Kalvariji je potem Marijino duhovno materinstvo tedaj, \o je Jezus umiral na križu za nas, prejelo pečat trpljenja in dopolnenja. Tedaj, \o je Jezus umiral na križu za naše odrešenje, je žalostna Mati božja stala pod križem in z Jezusom sotrpela, sodarovala z vso neizrekljivo ljubeznijo svojega srca, da ji je sveta Cerkev dala častni naslov: soodrešiteljica. Tedaj se je vsa žrtvovala za zveličanje naših duš in nas duhovno rodila v nepopisnem trpljenju, da se po pravic' imenujemo otroci njenih bolečin. Jezus sam je to njeno duhovno materinstvo v oni pretresljivi uri na Kalvariji potrdil, ko ji je malo pred smrtjo izročil Jezusa za sina, rekoč ji: ,,Glej, tvoj sin. ' Janezu pa je rekel: »Glej, tvoja mati." S temi besedami, tako je enotno mnenje cerkvenih učiteljev, je bila Marija potrjena po samem Odrešeniku za mater ne samo sv. Janeza, am-
B1«n1
MAJNIŠKI UTRINEK
V svoji duši nosimo šmarmčne oltarje, ki na pot nam sipljejo žarke večne zarje.
Do otrok usmiljeno se, Marija, sklanjaš, hraniš jih z ljubeznijo, zmago jim naznanjaš.
Poveličana sediš v soncu milosti žariš na prestolu majskem, in bogastvu rajskem.
Vrni nam Slovenijo, šmarnice slovenske.
Reši verno množico, oblasti peklenske.
Gregor Mali
Sr. Ana nad Tržičem, mimo katere so meseca maja leta 1945 naši ljudje odhajali v begunstvo
pak vseh ljudi, \i bodo po veri Jezusovi učenci.
Otroci bolečine so prav zato od matere ljubljeni. Ko Marija misli na nas, se spominja vsega, \ar je sama za nas trpela m še bolj, kar je za nas pretrpel njen božji Sm Jezus. NJaše duše so odrešene z Jezusovo \rvjo, Marijine bolečine so se združile z Jezusovimi v žrtvi odrešenja. Zato je Marijina ljubezen do nas brezmejna, \a\or je brezmejna cena našega odrešertja. In ker smo bili po Jezusu vsi odrešeni in je tudi Marija soodrešiteljica vseh, zato smo vsi zapisani v Marijino srce in ni nikogar na •svetu, ki bi bil izključen iz njene ljubezni. Zato se imenuje žena, v sonce oblečena, pravi sv. Alfonz, \er sonce ožarja in ogreva vso zemljo, Marijina ljubezen pa objema vse ljudi in ves svet. Tudi grešniki, tudi najbolj izgubljeni ljudje so predmet njene materinske ljubezni in skrbi, saj se zato imenuje pribežališče grešnikov.
Če pa nebeška Mati ljubi vse ljudi, tudi najbolj nesrečne in zabredle grešnike, tudi odpadnike, tudi brezbožnike in nasilnike, proseč jim milosti spreobr-nenja in zveličanja do zadnjega trenut-
ka, si pa lahko mislimo, k<*ko nežna in mila je v svoji ljubezni do svojih dobrih in zvestih otrok- Blaženi oni, ki Marijo ljubijo. Sveti Bonaventura tako lepo pravi: „Srečni vsi oni, ki so zvesti v ljubezni do Marije. Srečni, zakaj, J^er je tako pozorna in hvaležna, ne pusti, da bi jo kdo v ljubezni prekosil." Če Marijo še tako goreče ljubimo, nas vendar ona ljubi še bolj, proseč nam neprestano blagoslov in srečo na zemlji, predvsem pa večno in resnične srečo v nebesih. Poln zaupanja je rad dejal sveti Janez Berhmans: ,,Če ljubim Marijo, sem gotov svoje končne stanovitnosti
j'k.aj torej ves ta mesec maj, pa tudi sicer vsak dan in vsak hip našega življenja odmeva v naših srcih v ljubečem zaupanju naša pesem: Marija, mati ljubljena .. .
NAŠ POSLEDNJI MAJ V DOMOVINI
Ob tako lepih in sladkih mislih in spominih vstaja te dni v duši tudi bridek m grenak spomin, čigar grenkoba pa nam bo v duhovno zdravje.
Letos poteče že osem let, kar smo v lepem maju zapuščali domovino. Solze so zalivale oči, srce se je trgalo v bolesti, ko smo odhajali na tuje in se poslavljali od domačih, od mnogih za zmeraj na tem svetu. Vsa v zelenju in cvetju se je bila domovina tudi takrat kakor v prejšnjih letih pripravila za Marijine šmarnice, k! smo jih bili v veliki veri v Marijino varstvo sredi vojne vihre tudi pričeli. Družine^so se bile v veliki večini posvetile Marijinemu Srcu. Molili smo in zaupali v zmago pravice in zato 3. maja oznanili svetu slovensko samostojnost. A je prišlo drugače. N[a domovino, predano na mednarodni kupči)i, je legel mrak brezbožnega nasilja. Majnik, mesec cvetja in lepe ljubezni, je postal mesec solza in sovraštva, mesec krvi in smrti. Tisoči smo šli na tuje, da rešimo
svoje življenje m svojo vero, doma pa so se bratje in sestre pripravili na \rižev pot in mnogi tudi na smrt. Križev teden, Ki smo ga doživeli na prvih begunsKih postajah, je postal simbol našega življenja, simbol Križanega naroda in domovine. Koncem maja so začeli s Koroš\e vračati naše drage domobrance v muče-nišKo smrt. O hud\i majniK leta 1945, s solzami in Krvjo ostaneš zapisan v slo-vensKa srca! In že je preteKlo osem let in nasilje doma še vedno traja in se celo zdi, \ot bi se vedno bolj utrjevalo. Tjaše hrepenenje po domovini, po njenih tratah in dolinah, po njenih hribih in gozdovih in vodah in jezerih, po vsej njeni prelestni lepoti in njenih navadah in po prelepih šmarnicah v domačem Kralu, v domači cerKvi — ostaja neizpolnjeno . . .
Otožno vprašuje ob tem grenKem spominu naše srce: Marija, ali te nismo radi imeli? Ali te nismo častili in ti hvalo peli iz globine svojih duš? Ali se ti nismo posvetili v zaupni ljubezni, ali nismo tvoj rod? ZaKaj torej vse to trpljenje, zaKaj to dolgo, neizpolnjeno hrepenenje? Ali si nas pozabila, o Mati? Ali je to plačilo za našo vero in zvestobo?
Ko sem na ono prvo nedeljo v maju leta 1945 utrujen in žalosten Korakal na tuje, sem se z Marijo taKo pogovarjal. Saj mati nič ne zameri otroKu, če ji potoži svojo bol in svoje dvome. In se mi je zdelo, da sem v srcu slišal glas, ki mi je govoril: TJe boj se. Božje plačilo ni KaK°r človešKo. S Kristusom in zaradi Kristusa trpeti je največja čast in največja milost. Ali nisem trpela tudi jaz? Ali nisem šla Kot vi na tuje, v izgnanstvo? UKloni se božji volji in zaupaj v moje varstvo. Ali naj pozabim narod, Ki je moj? Ali naj ne spremljam vas, Ki ste mi zvesti? Verujte v mojo ljubezen in zaupajte v mojo pomoč. Božji načrti se morajo izpolniti nad varni in nad slovenskim narodom. Ali
Mirna peč na Dolenjskem
ne bojte se, zaKaj jaz ostanem z vami.
In taKo hodim jaz in hodimo mi vsi s to vero in tolažbo skozi tuji svet, skozi njegove stiske in bridkosti, zanjke in nevarnosti - - ob Marijini roki, pod njenim vodstvom in varstvom. Vsak dan čutimo os> sebi to milo, dobro in močno roki Matere. Čudeže Marijine pomoči bomo pripovedovali, Kü bo prišel čas zato. In vemo, da je tudi Marija tista, Ki varuje dobrotno dom in rod, da vihar brezbožnega nasilja ne bo vsega porušil. . .
Saj nam je včasih Kljub vsemu pri srcu hudo in bridko, a vera v Marijino ljubezen blaži naše bolečine in vedno znova potrjuje naše zaupanje v Končno zmago Marijinega Srca, K1 bo zmaga Boga, zmaga resnice in pravice božje.
Bratje in sestre! TJaj letošnji majniK vlije novega ognja tej' naši veri, našemu zaupanju, naši ljubezni do Marije.
&
Z Marijo skoz življenje — vse do one velike ure, Ko bo dopolnjeno število naših žrtev in bo nad nami po Marijini dobroti zasijalo sonce božjega usmiljenja. V vernem pričakovanju velikega dneva svobode in miru in velike ure lastnega dopolnjenja pa pojmo z našim narodom v njegovem in svojem trpljenju: Marija, K tebi uboge reve, mi zapuščeni
vpijemo,
objokani otroci Eve v dolini solz
M A J
1.	Sv. apostola Filip in Jakob. Sv. Filip, doma iz Betsajde, je bil eden prvih Gospodovih učencev. V Scitiji je oznanjeval evangelij. Prišel je v Hierapolis (v Frigiji), kjer je bil križan in kamenjan. — Sv. Jakob mlajši je bil Gospodov bratranec, živel je v najstrožji spokornosti. Po Jezusovem vnebohodu so ga apostoli imenovali za prvega jeruzalemskega škofa. Na jeruzalemskem zboru je odločilno vplival pri vprašanju, ali naj tudi pogane sprejemajo v Cerkev. 96 let starega so Judje kamenjali in vrgli s tempel-skega stolpa. Na pol mrtev je molil za svoje sovražnike. Med molitvijo ga je rabelj z udarcem po glavi ubil Znan je sv. Jakob po svojem pismu. Relikvije obeh se nahajajo v cerkvi 12 apostolov v Rimu. Danes je tudi prvi petek.
2.	Sv. Atanazij, škof in cerkveni učitelj. Veliki Atanazij, oče pravovernosti je vodil boj proti arijanizmu, ki je zanikal Jezusovo božanstvo. Postal je aleksandrijski škof in kot tak 50 let bojeval trd boj s krivoverci. Pet različnih vladarjev ga je petkrat pregnalo iz domačega kraja. Pet let se je skrival pred ari-janci v suhem vodnjaku. Umrl je končno v Aleksandriji 2. maja 373. Upodobljajo ga kot grškega škofa s knjigo v roki. Danes je prva so. bo ta.
S. 4. povelikoiiočna nedelja. Najdenje sv. križa. Po Konstantinovi zmagi (313) je šla cesarica sv. Helena v Jeruzalem iskat pravi Gospodov
križ. Našla je na mestu križanja globoko v zemlji tri križe in ne da-daleč proč napis Gospodovega križa. Da bi ugotovili, kateri od teh treh je pravi Gospodov križ, se je jeruzalemski škof Makarij po goreči molitvi dotaknil z vsemi tremi križi bolne ženske, šele po dotiku s tretjim križem je bolnica ozdravela. Sveta Helena je na kraju najdenja dala postaviti krasno baziliko. Del lesa sv, križa je dala shraniti v tej baziliki, drugi del pa je poslala svojemu sinu Konstantinu v Rim, kjer je shranjen v cerkvi sv. križa iz Jeruzalema,
4.	Sv. Monika, vdova. Rojena je bila v Tagostah leta 331. Poročila se je s poganom Patricijem, silno jezljivim človekom. Imela je tri otroke: Avguština, Navigija in Perpetuo. Patricij je umrl, ko je imel Avguštin 19 let. Avguštin se je predal razuzdanemu življenju. Mati je molila in jokala. Nek škof jo je potolažil z besedami: ,,Sin toliko solza ne more biti pogubljen.“ Ko se je napotil v Rim, ga je mati hotela spremljati, pa jo je prevari!, da je prepozno prišla v pristanišče. A mati je šla za sinom v Milan, kjer je napotila Avguština k sv. Ambrožu. Avguštin se je res Spreobrnil. Na poti v Afrjko je sv. Monika umrla v Ostiji pri Rimu, stara 56 uet. Pokopana je v cerkvi sv. Avguština v Rimu. Dala je Cerkvi največjega krščanskega genija, sv. Avguština.
5.	Sv. Pij V., papež in spoznavalec. Bit
je dominikanec in se je prizadeval za čistost vere. Leta 1566 je bil izvoljen za papeža. Neuti udno je delal za izvedbo reform Tridentinskega koncila. Pomemben je na liturgičnem področju. Objavil je rimski katekizem, brevir in misal. Predvsem zaradi njegovih molitev so kristjani zmagali nad Turki pri Lepantu. Umrl je 1. maja 1572. Pokopan je pri sv. Mariji Veliki v Rimu.
7.	Sv. Stanislav, škof in mučenec. Rojen je bil v Sczepanowu, blizu Krakova leta 1030. Leta 1072 je bil imenovan za krakovskega škofa. Odlikoval se je po junaški trdnosti pred brezbožnim kraljem, ki ga je lastnoročno ubil pred oltarjem cerkve sv. Mihaela pri Krakovu leta 1079.
8.	Prikazen sv. nadangela Mihaela. Ta praznik je iz 6. stoletja. Papež Gregor Veliki je leta 590 vodil procesijo na Monte Gargano, da izprosi
konec strašne kuge. Prikazal se mu je sv. Mihael in razodel konec kuge tako, da je vtaknil svoj meč v nožnico. Obenem se spominjamo prikazanja sv. Mihaela na gori Tombe.
9.	Sv. Gregorij Nacijanski, škof, spo-znavalec in cerkveni učitelj. Rojen je bil v Nacijancu (Kapado-cija) leta 329. Njegova mati je bila sv. Nona. študiral je v Cezareji. Aleksandriji in Atenah. Sv. Bazilij ga je leta 372 posvetil za škofa. Njegov oče Gregorij, nacijanski škof, ga je silil, naj mu pomaga pri dušnem pastirstvu. A ta se je umaknil v samoto Toda potrebe časa so ga poklicale v dušno pastirstvo. Bil je eden najboljših govornikov prvih krščanskih stoletij.
10.	5. po velikonočna nedelja. Današnja nedelja je priprava na Gospodov vnebohod in obenem dan molitve. Cerkev nam hoče dati veliko zaupanje v molitev. ,,Do sedaj niste ničesar prosili v mojem imenu! Prosite in boste prejeli."
11.	—13. Prošnji dnevi. Danes, jutri
in pojutrišnjem je prošnji dan. Te
dni prosimo Boga za svoje časne in duhovne potrebe in pa posebno blagoslov za zemlje darove. S temi tremi se pripravimo na Vnebohod Gospodov.
13.	Sv. Roben Belarmin, škof. spozna-valec in cerkveni učitelj. Rojen je bil 4. oktobra 1542 v Montepulcia-no (Toscana). Vstopil je v jezuitski red. Je eden največjih jezuitov. Odlikoval se je po pokorščini, pobožnosti, ponižnosti in preprostosti srca. Največje njegovo delo so njegove razprave. Bil je spovednik obeh svetnikov sv. Alojzija Gonzaga in sv. Janeza Berchmansa. Umri je 17. septembra 1621. Pokopan je v Rimu, v cerkvi sv. Ignacija.
14.	Vnebohod Gospodov (V Argentini nezapovedan praznik). Po evangeliju diakon ugasne velikonočno svečo, simbol vstajenja, S tem preprostim obredom Cerkev izrazi, da je Kristus šel v nebesa. Dvojno veselje polni danfes naša srca. Vnebohod je dan Kristusovega zmagoslavja, pa tudi dvignjenje človeške narave, naše poveličanje. Osrednja misel maše je: ,,Možje Galilejci, kaj strmite in gledate v nebo? Kakor ste ga videli iti v nebo, tako bo prišel."
15.	Sv. Janez Krstnik Salski (de la Salle), spoznavalec. Rojen je bil leta 1651 v Reirnsu. Osnoval je kongregacijo ..Bratov krščanskih šol“ ki ima danes 17.000 bratov in 2.000 hiš. Dal je učiteljev mladini, katere vzgoja je bila močno zanemarjena. Svoje imetje je razdal revežem Bil je zelo strog sam s seboj. Umrl je star 68 let, 7. aprila 1719. Pokopan je blizu Bruslja v Belgiji. Upodabljajo ga kot duhovnika, ko govori otrokom.
17. 6. povelikonoč.na nedelja. Ta nedelja je odmev Vnebohoda in priprava na Binkošti. Duha nedelje nam odkrijejo čustva prve Cerkve, ki so jo prevavale te dni: 1. toži se ji po Kristusu, ki je šel v nebo; 2. čaka sv, Duha in ga kliče z dolgimi molitvami; 3. gleda v bodočnost in
se hrani z duhom mučencev in spo-znavalcev.
IH. Sv. Peter Celestin, papež in spoznavalec. Kot pobožen puščavnik je bil izvoljen za papeža 5. julija 1294 po smrti Nikolaja V. Po 5 mesecih se je papeževanju odpovedal in se vrnil v samostansko življenje. Njegov naslednik Bonifacij Vlil. se je upravičeno bal, da bodo njegovi nasprotniki Petra Celestina izrabili za razkol, zato ga je skrbno čuval in ga zaprl v grad Fumone, blizu Anagni. Umrl je le-ta 19. maja leta 1296. Pokopan je v Aquili (Abruzzi). Upodabljajo ga kot papeža z golobom ali s hudičem, ki ga moti med pisanjem
24.	Binkošti. Binkošti so drugi vrh velikonočnega cikla. Na veliko noč je Kristus, božje Sonce izšlo, na binkošti je prišlo v zenit, daje toploto, zrelost in življenje. Binkošti so praznik sv. Duha. Biva v nas, posveča nas v zakramentih, zlasti v •v. Evharistiji. Sv. Duh vodi Cerkev, je duša Cerkve. V Cerkvi se vpliv sv, Duha najbolj razodeva. — Spovednica, prižnica in oltar, odpuščanje grehov po spovedniku je delo sv. Duha. Prav tako pridiganje. Sv. Duh daje cerkvenemu učiteljstvu nezmotljivost, na poseben način je maša delo sv. Duha. Oblikovanje Kristusovega telesa v Devici kakor tudi spremenjenje kruha in vina je delo sv. Duha. Kličimo danes: ,,Pridi sv. Duh!“
25.	Binkoštni ponedeljek Sv. Gregorij VII., papež in spoznavalec. Rojen je bil leta 1020. Bil je benediktinec, potem kardinal in leta 1073 papež. Je eden največjih papežev. Bojeval se je za čistost in enotnost Cerkve, za njeno svobodo in neodvisnost. V teh bojih je moral mnogo trpeti, med drugim tudi izgnanstvo in smrt. Umrl je 25. marca 1085 v Salernu, kjer je tudi pokopan v glavni cerkvi.
26.	Sv. Filip Neri, spoznavalec. Ljubezen do Boga je značilnost njego-
vega življenja. Cilj njegovega življenja je bila duhovna obnova Rima, za kar je delal 50 let. Uspel je v ureditvi pogostnega obhajila, ki se je zlorabljalo. Močno je ljubil mladino, bil je iskan spovednik, bil je vedno vesel. Umrl je 26. maja 1595. Pokopan je v Rimu v cerkvi trinitarcev. Upodabljajo ga kot oratorijanca s palico in rožnim vencem.
27..Sv. Beda častitljivi, spoznavalec in cerkveni učitelj. Njegov pomen je v tem, da spaja dobo cerkvenih očetov s prvimi napredki germanskih narodov, spreobrnjenih h krščanstvu. Njegovi spisi so bili še za njegovega življenja brani javno po cerkvah, zaradi česar so ga začeli posebej častiti. Ker mu niso mogli vzdeti imena „sveti“ so mu dejali „častitljivi“. Umrl je 26. maja 735, pokopan je v Durhamu na Angleškem. Upodabljajo ča kot benediktinca s knjigo v roki.
2 8. Sv. Avguštin, škof in spoznavalec. Bil je menih blizu Laterana v Rimu. Sv. Gregorij I. je dal njemu in
40	tovarišem nalogo oznanjati evangelij Anglosaksoncem Njihov kralj ga je prijateljsko sprejel. Kmalu je krstil kralja in 10.000 podanikov. Papež ga je imenoval za primasa Anglije. Umrl je 26. maja 604 in je bil pokopan v samostanu sv. Petra, ki je bil odslej sedež cantorberyskih škofov.
29. Sv. Marija Magdalena Paciška (Pa-zzi). Z 10 leti je naredila obljubo čistosti. Vstopila je v samostan karmeličank v Florenci 5 let se je hranila le s kruhom in vinom. Delala je silno pokoro. Umrla je stara
41	let 25. maja 1607. Njeno truplo se hrani nepoškodovano v karmeli-čanski cerkvi v Florenci.
31. 1. pobinkoštUa nedelja; praznik sv. Trojice. Danes premišljujemo s sv. Cerkvijo nedoumljivo skrivnost enega Boga v treh osebah. Praznik njega, ki je začetek in konec vsega. Tako končujemo mesec v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.
Pastirjev glas
Slovenski škof in potujoči misijonar
,Haš tednik, - Kronica“, list slovenskih l{atolifyih Korošcev je za sedem-desetletnico prevzv. škofa dr. Rožmana objavil odlomek iz škofovega pisma, ki ga je prvi priobčil duhovniški list ,,Sodalitas" in k‘ čudovito lepo izraža vse delo, vse skrbi in vse napore, \i jih mora naš škof doprinašati za blagor svojih slovenskih rojakov. ,,Duhovno življenje“ z veseljem te vrstice ponatis\uje, da tudi njegovi bralci zvedo, kak° vehkega škofa imamo slovenski izseljenci, raztreseni po vsem svetu.
Je pač tako, da je vse naše življenje borba. K. znamenjem prave Kristusove Cerkve hi smeli dostaviti še peto: preganjana, morda še šesto: nepremagljiva, a to zadnje sc bo popolno izkazalo šele v bodočnosti.
Ne moremo nič tajiti, da smo stari —-sedemdeset jih je - čeprav se postavljamo, kakor da bi bili še čili in gibčni. Pa nismo: hitreje se utrudimo in počasneje nam gre delo izpod rok.
Jaz pa sem potujoči misijonar in škof. Duhovnike in vernike imam raztresene po vsej zemeljski obli — z vsemi deli sveta sem v korespondenci - sam, brez tajnika. Na moji mizi se nabirajo veliki kupi pisem vsaj tristo jih je še, pa vsak dan nova pridejo. Trudim se, da odgovarjam, dajem duhovnikom razne listine, dovoljenja itd., ker sem še vedno njih ordinarij in sv. oče želi, da sc zanimam zanje. Posebno naroča, da skrbim -Sa duhovske poklice in jim omogočim, tla v tujini študirajo za ljubljansko škofijo in se v slovenskem duhu vzgajajo in svojega jezika perfektno nauče, kajti šole so angleške, španske, portu-
galske itd. — V Argentini imam slovensko bogoslovno semenišče s teološko fakulteto in tudi Apostolsko šolo (malo semenišče) . Nekaj mojih bogoslovcev je tudi v Avstriji — Salzburg in Innsbruck in'v Rimu. Finančna skrb za vse te leži na mojih ramah, res „crucis pondus — križa teža". Doslej je s pomočjo dobrotnikov šlo, upam, da nas Bog ne bo zapustil tudi v bodoče ne. Veliko moram potovati Združene države poznam kot malokateri rojen Amcrikanec kjerkoli so Slovenci, tja hodim pridigat, imam misijone, tridnev-niče itd. Bil sem dvakrat v Argentini (1949 in 1952), vsakokrat po par mesecev, obiskal „naše" tudi v Čile in Ekvadorju, Kanada je itak blizu kot kaka država USA.
Doslej me je Beg čudovito vodil in varoval, zaupam mu tudi v bodočnost. On ve, zakaj je z menoj tako. Najbolj varen in brezskrben je človek v božji dlani. Trudim se, da ne zdrknem iz te dlani.
Pozdrav in blagoslov!
t Gregorij Rožman
PISMO O ČLOVEKU IZ OPICE
l)r. Alojzij (><lar
Poslali ste mi nekaj knjig, ki ste jih prejeli iz Ljubljane. Med njimi so prevod iz, ruščine Iljin-Segal, Kako je človek postal velikan. Knjigo je iz.dala v Deli zvezkih Prešernova knjižnica, ki po zgledu Družbe sv. Mohorja in nekdanje Vodnikove družbe pošilja vsako leto naročnikom za določeno vsoto po nekaj knjig, navadno po pet. Dalje, Anton Polenec, Kako so nastala živa bitja (izdala prav tako Prešernova knjižnica) in še nekaj drugih razpravic z naslovi Nastanek življenja, Razvoj živih bitij, Ali je človek nastal iz opice, in druge.
Pišete mi, da vas je branje teh knjig zmedlo. Dali ste jih brati svojim tovarišem, in ste opazili isto pri njih. Knji. ge pišejo o razvoju v naravi. Vse se je razvilo in se še razvija. Tudi človek se je razvil iz živalskih vrst. Za Boga in stvarjenje ni mesta v naravi. Sta nepotrebna. Vse se da razložiti brez Boga. Znanost je nadomestila vero.
Knjige pišejo, da se je slovensko ljudstvo šele leta 1945 rešilo verskega mračnjaštva, šele od takrat naprej se mu svobodno oznanjuje prava znanost. Pred njo beži vera kot megla pred soncem.
To, pravite, ste brali v teh knjigah, ki v nakladah po <>0.000 izvodov preplavljajo majhno slovensko domovino. Njih pisanju ste kar verjeli. Boječe sprašujete, ali je res vera v nevarnosti pred znanostjo o razvoju. Knjige tako jasno in samozavestno pišejo, da se je
vse razvijalo. Navajajo veliko zgledoT, kako se še danes vrši razvoj in kako more človek vplivati na ta razvoj in preustvarjati naravo.
M DTRl.\ (1858—1933) IN LYSKNKO (roj. 1898)
V njih ste brali o Ivanu Vladimiro-viču Mičurinu, „zmagovalcu nad naravo", ki je po letu 1888 ustvaril nove plemenitejše vrste sadja in „preselil jug na sever". Južno sadje je prestavil v mrzle kraje. Mestece Kozlov, kjer je Mičurin kot skromni železniški uradnik začel s poskusi na svojem vrtu, so njemu na čast no boljševiški revoluciji prekrstiti v Mičurinsk. Danes je tu središče vsega znanstvenega dela o sadjarstvu v Sovjetski zvezi. Tam delujejo mnogi Mičurinovi učenci kot Ce-renko, Olomičenko, Tihonov, Jakovljev in drugi, ki imajo veliko uspehov.
Zlasti znan zastopnik mičurinske šole pa je agronom Trofim Denisovič LYSENKO, ki je odkril zakone stadij-skega razvoja rastlin. Ti zakoni povedo, da se rastline v svoji mladosti ne razvijajo enakomerno v vseh svojih lastnostih, temveč v enih obdobjih hitreje kot v drugih. Z uporabo teh zakonov more človek spreminjati naravo rastlin po svoji želji. Delal bo seveda to v svojo gospodarsko korist. Tako je Ly-senko spremenil ozimne žitarice v jare; prisilil jih je, da so dozorele v enenl poletju. Za Rusijo, kjer so zime dolge in s snegom, ki več mesecev leži na
Poljih, je to sililo pomembna stvar. Dalje je rešil Lysenko važno narodno, gospodarsko vprašanje, kako preprečiti, ‘la se krompir na toplem jugu ne izrodi. Dokazal je, (la je treba na jugu saditi krompir poleti,, ne spomladi, da bi ziastli gomolji na jesen, ko vročina »a jugu poneliuje. Dognal je nadalje, kako se preskusi kaljivost semen; s tem je preprečil brezplodno sejanje ne-kaljivega semena.
Vspehj mičurinske šole dokazujejo, tako ste brali, da se še danes vrši razvoj v naravi, človek more ta razvoj dirigirati. Naravoslovna veda že dalj "časa pozna podobnosti med živalmi, med živalmi in rastlinami, med živalskim in človeškim telesom. X se te podobnosti kažejo na to, da so se človek, živali in rastline diferencirale po razvoju. Izkopanine iz starih časov pričajo, da je bilo teh podobnosti v preteklih dobah še več. Našli so v zemeljskih plasteh okostja, ki so tako podobna človeškemu, da je težko reči, ali je človeško ali je živalsko.
VSE SE JE RAZVILO, PA KAKO PREPROSTO
Na podlagi vsega tega torej moderna „znanost“ zatrdno uči, da se je vsa narava razvila. Takole piše n. pr. zgoraj navedena Polenčev« knjiga: „Pred več milijardami let je bila naša Zemlja še svetlejša zvezda, taka kakor je danes sonce. Počasi pa se je ohlajevala in sc v sto in sto milijonih let tako ohladila, da se je napravila na njej trda skorja. Tedaj so nastali tudi prvi topli praoceani, in ti so bili velikanska naravna kemična delavnica, zibel prvih živili bitij. Ozračje, ki je tedaj odevalo Zemljo, ni bilo sestavljeno tako, kot je danes, iz snovi, ki so bile tedaj v ozračju in na zemeljski površini v vodi, so se «tvorile preprosto zgrajene snovi, podobne preprostim BELJAKOV1NAM. V
nadaljnih milijonih let se je iz teli preprostih beljakovin razvila tako dovršeno zgrajena snov, da je kazala že prve življenjske znake — nastala je nekaka žl\'A BELJAKOVINA. Te žive beljakovine so se množile. Iz svoje okolice so jemale snovi in jih predelovale v svoje telo. Tako so ta najpreprostejša živa bitja instla in se množila. Minili so zopet milijoni let. Najpreprostejša živa bitja so postajala čedalje bolj zamotana, vedno bolj popolna. Kako pa so sr izpopolnjevala? X7 bistvu tako, kakor se izpopolnjujejo tudi današnja bitja. Sposobnejša sv se ohranila, druga so propadla. Boj za obstanek se bije že od preprostih živih beljakovin dalje. Prva, res prava živa bitja so bila nemara podobna današnjim bakterijam, niso bile ne rastline in ne živali, šele pri nadaljnem razvoju so se izoblikovala v preproste celice s pratvorivom in jedrom. Slej ko prej pa so ostale beljakovine bistven sestavni del pretvoriva in jedra. Ko pa so se razvile že prve celice, sr je dotlej enotni živi svet pričel deliti v dva svetova — v rastline in živali. Današnja znanost, naslanjaje se na ogromno znanje Iz vseli prirodoslovnih panog, predvsem na kemijo, mmi dokazuje, da življenje ni nastalo na izve li na ra v ni način, temveč se je v dolgih milijonih let razvilo iz neživega sveta. Zakaj življenje ni nič drugega kot posebna in nujna lastnost dovršeno zgrajene snovi — materije, lastnost, ki si jo je lc-ta pridobila v svojem razvoju. Kako pa je potekal nadaljni razvoj prvotnih živih bitij? Rastline so se razvijale povsem v svojo smer. Pridobile so si izredno sposobnost, da ob sončni svetlobi same tvorijo hrano, in sicer v glavnem iz votle in ogljikovega dvokisa. živali tega ne morejo. Navezane so na rastlinsko ali živalsko, torej že izgotovljeno hrano, ki si jo morajo iskati. Razvila m» se jim posebna gi-
bala, čutila. . . Iz enoceličnih bitij so nastala večcelična, kar je pomenilo velik napredek. Iz tisoč in tisoč, bolje iz milijonov in milijonov celic zgrajeno telo se je neverjetno lahko izpopolnjevalo. V milijardi let so dosegle rastline svoj višek v cvetnicah. Te danes poki ivajo naše travnike, živali pa so dosegle svoj višek v sesalcih, čutila, zlasti oči in uho, so izredno dovršena, možgani pa tako razviti, da je snov končno dobila novo lastnost — mišljenje. Vprašali boste, ali tudi še danes nastaja življenje. Ne, danes ne nastaja iz neživega živo! Današnji pogoji niso taki, kot so bili tedaj, ko je življenje pričelo svojo not. . . Današnja znanost se bolj in b<j|j poglablja v podrobno zgradbo in delovanje živih bitij in njihovih sestavin. Ko bomo natančno proučili vse to do zadnjega delca, potem bo prišel tudi čas, ko bodo znanstveniki mogli napraviti — živo beljakovino, torej življenje, To je sicer še daleč, ni pa nedosegljivo. Tako trdi največji strokovnjak na tem področju, sovjetski znanstvenik, akademik A. 1. Oparili.
Tako smo v bežnih obrisih pregledali živo naravo. Dotaknili smo se vprašanj, ki so zanimala človeka že oddavnaj in ki so še danes prav tako živa. živa so predvsem za naš narod, saj jv šele po zmagi v osvobodilni borbi mogla napredna znanost prodreti tudi med širše plasti našega delovnega ljudstva. Današnja prirodoslovna znanost nam odpira povsem drugačen pogled na naravo, kakor so ga širili pri nas pred letom 1!)45 krogi, ki jim ni bilo všeč znanje in ki so rajši videli nevednost našega ljudstva“ (str. 15)7—201).
FANTAZIJA
(»ornji Dolenčev opis razvoja v naravi je v celoti zgolj fantazija, če ste ga pazljivo prebrali, ste opazili, s kakšnimi triki si |xtmaga iz težave.
„llazvoj“; „milijoni lei“; „drugačni pogoji“; „nekaka živa beljakovina“, takoj v naslednjem stavku, pa: „te žive beljakovine“; „enotni živi svet se prične <leliti v dva svetova“; „rastline so si pridobile izredno sposobnost“; „sestavljeno telo se je neverjetno lahko izpopolnjevalo“; „možgani so se tako razvili, da je snov končno dobila novo lastnost — mišljenje“. Nepazljivi bralec morda ne opazi teli zank, pazljivemu pa ne morejo uiti-
Opisovati razvoj narave na tako neznanstven način, kol je storil Polenec, hi si danes v svobodnem svetu le malokdo drznil. Tako opisovanje bi vzbudilo pozornost pred osemdesetimi leti, pred petdesetimi pa bi bilo že popolnoma zastarelo. Danes pa povzroča med poučenimi le pomilovalen nasmeh.
Polenec omenja Danvinovo teorijo „o prirodnem izboru v boju za obstanek". Leta 1903 pa je E. Dennert že napisal knjigo „Vom Sterbelager des Darwinismus“. Naš Aleš Pšeničnik je k temu dostavil leta 1904: „Ko bi bil imel Dennert pred seboj že tudi Fleischmannov.) delo „Die Darwinsche Theorie“ (Leipzig 1903), pa de Vriesa Mutationstheorie, bi bil lahko zapisal na nastlovno stran svoje knjige „Am (»rabe des Darwinismus“!“ (Izbrani spisi lil, 227). Darwinizem ne umira samo, ampak je že mrtev. Tako je bilo že v začetku tega stoletja. Petdeset let potem na se ponuja slovenskemu narodu za železno zaveso po šolati in prosvetnih ustanovah kot „napredna znanost“, do katere da je prišel „še le po zmagi v osvobodilni borbi“. Kolika ironija!
IVAN ŽMAVC IN FERDINAND SEIDL, BORIS ZARNIK
Slovenec dr. Ivan ŽMAVC je v Zborniku Slovenske Matice leta 1906 napisal poti vplivom filozofa Herberta Spencerja. razpravo, v kateri je trdil nasled-
nje stvari: 1. Tvar in energija sta več-***• 2. življenje je samorasel pojav v razvoju tvari, 3. Vsa živa bitja (rastline, živali in človek) so se razvila po descendenci iz ene prastanice. 4. Duševni pojavi so le pojavi tvari, zato ni ne duše ne posmrtnosti. 5. Bog je le utvara ljudske nevednosti.
Za dobrih štirideset let je Žmavc prehitel Polenca. Že v „kapitalistični“ doni je bil tako „napreden“. Kakšna sramota:
Profesor Ferdinand SEIDL je leta 1912 napisal za znanstveno revijo „l eda“ „polj udno-zna nstveno študijo“ o „mehaniki duševnega delovanja“. V njej se je pokazal Seidl, da je bil surov materialist iz stare La Mettriejeve šole o „človeku — stroju“, „čim podrobneje — nravi — motrimo človeško truplo, tem bolje vidimo, da je nadvse čudovito zložen stroj.“ človek se je po njem razvil iz živali. „Iz skromnega zaznavanja je dozorelo v milijonskoletnem razvoju umevanje, preudarjanje in presojanje." S telesnim ustrojem se je razvijalo tudi živčevje in s tem razvojem -.so tast le duševne sposobnosti našega živčevja“, — Vse, kakor bi brali Dolenčev spis, toda sedemintrideset let prej, preden je izšel! Nič novega torej!
Leta 1913 je tedanji privatni docent zoologije in anatomije v Würzburgu, poznejši redni univerzitetni profesor v Zagrebu, Slovenec dr. Boris ZARNIK napisal za „Socialno Matico“ brošuro „O bistvu življenja“, v kateri popisuje življenje zgolj mehanično. Priznava sicer, da so v prirodi živa in neživa bitja. Odločno pa zanikuje, da bi bila razlika med živim in neživim bistvena. živa bitja So mu le „kemični stroji“. „Zaključne fizikalno.kemične razlage življenja, — pravi, — pa še ni mogoče podati, saj nimamo za seboj morda niti četrtine poti, ki vodi do rešitve življenjskega problema.“ — Tako filozo-
Sv. Primož pod Jelovco
tiranje je Aleš Pšeničnik nagnal kot šarlatanst vo.
Navedli smo tri slovenske materialiste iz polpretekle dobe. Njih filozofiranje o razvoju sveta se v bistvu vjema s Dolenčevim. Ima pa seveda veliko večji videz znanstvenosti. Slovenci so v tistih letih, to je 1906, 1912 in 1913 mogli brati njihove članke. Brali pa so lahko v času leta 1907,
193—203 iu 1912, 469-----476 in 1914,
141—152 tudi duhovite odgovore na nje, ki jih je napisal Aleš Pšeničnik. V njih je pokazal, kako so s filozofskega stališča prazne njihove trditve in kako so v opreki tudi z izsledki naravoslovne vede.
ti lavna napaka teh člankov je bila ta, da s<> iz delne podobnosti sklepali na bistvo in da so prehajali iz področja naravoslovne vede v področje filozofije in vere. Dr. P. GROŠELJ je bil tudi materialist kot gornji trije, vendar je v kritiki Zarnikove brošure opozoril, da je napačno sklepati iz tvorjenja kristalov na življenjske pojave, kar je storil Zarnik. „Pri vsej analizi, pravi, nam še vedno ostane bistven ostanek, ki ga zaenkrat še ne moremo rešiti iu
ki tvori ravno bistvo življenja. Ta nerešeni ostanek pa vsebuje prav pre-porni teina“ (Lj. Zvon 1914, 18Ü).
BLECHNER IX HAECKEL
Klasična doba za materializem v znanosti, ki ga danes v Sloveniji prodajajo kot ,,napredno znanost“, je bUa druga poloviva 19. stoletja, Leta 1855 (torej skoro pre<l sto leti) je izdal dr. Ludwig BUECHNElt svoje sloveče delo Ivi al t und Stoff. V njem je skušal vse materialistom» razložiti: tudi življenje, spoznanje, dušo, svobodno voljo, nravnost, božjo idejo. l)o leta 190*2 je izšlo dvajset nemških izdaj tega dela. l)o leta 1892 je bilo že prevedeno v 13 jezikov in tudi v teh jezikih je izšlo po več izdaj, tako <i v francoskem, 4 v angleškem, 3 v italijanskem in 2 v madžarskem jeziku. Kot veletok se je BUchserjev materializem razlil po svetu. Njegov nauk je silno preprost. ,.Xi sile brez tvari, ne tvari brez sile. Ne eno ne drugo ne more biti in si ga ne moremo misliti brez drugega. Torej sta eno. Duhovno bitje zato ni mogoče.“ l’isal je Büchner silno samozavestno. Njegove trditve pa so bile nespametne. Vez nekaj desetletij so se ljudje spametovali in spregledali Biiehuerjevo nespamet. Büchner je sam začutil, da se majejo tla njegovi ,,znanosti“. L. 1898 je napisal svojo oporoko človeštvu („Am Sterbelager des Jahrhunderts“). V njej je veliko bolj krotak in skromen. Takole piše: „Navadno se pod materializmom umeva filozofska smer, ki razlaga vse pojave sveta iz svojstev in gibanja tvari brez vodilnega umskega principa. Ko bi bila taka razlaga mogoča, bi jo gotovo vsi z velikim veseljem pozdravili, zakaj večno neiitešno hrepenenje človeškega duha, da bi si rešil svetovno uganko, bi bilo utešeno. Žal, tudi materialistična razlaga tega ne zmore kakor spiritualistična ne. Te
uganke človeški um ne bo nikdar rešil“ (str. 112).
Büchner je stopil v ozadje, na materialističnem odru pa se je pojavil slabši od njega, HAECKEL. I čil je: V začetku sta bila tvar in duh, in tvar in duh sta bila eno. Da bi se rešil Boga, je izvajal Haeekel vse iz tvari in duha. Toda tvar in duh sta dvojstvo, ki nad sabo zahteva enoto, Boga. Ob Haecklovi razlagi sveta se je pokazalo, kaj je moč iluzije in sugestije. Njegova knjiga „Die Welträtsel 1899“, ki nima prav nobene znanstvene vrednosti, se je zazdela ljudem pravi evangelij. Ob stalnem poudarjanju moderne vede so ljudje začeli misliti, da je Haecklova razlaga res znanstvena. Toda izobraženci so kmalu spregledali. Oglasil se je v njih imenu nemški protestantski filozof 1'AILSKN in ogorčen zavrnil Hacklo-vo modrovanje, češ da je DRAVA SRAMOTA ZA VEDO IN ČLOVEŠTVO. -*,,S pekočim sramom — pravi — sem bral to knjigo, s sramom, da je splošna in filozofska izobrazba našega ljudstva tako nizka“ (Dhilosophia militans 1901, 187).
DARWIN IN HVXLEY
Karl DARWIN (1809—1882) je učil, da se v naravi razvijajo bitja in njih vrste na podlagi prirodnega izbora popolnejših poedincev v boju za obstanek in nekoliko tudi v plemenski borbi. Kakor človek z umnim izborom vzgaja umetne pasme domačih živali ali vrtnih cvetlic, tako, pravi Darwin, se vrši tudi v naravi neki izbor. V borbi za obstanek se ohranjajo bitja, ki so slučajno spo. sobnejša za življenje, njih ugodna svoj-stva se dedujejo in izpopolnjujejo, manj sposobna bitja iste vrste pa izumirajo. Tako nastajajo počasi nove vrste, novi rodovi, novi razredi. Ta nauk (imenovan darvinizem) je Darwin rutzvil v znameniti knjigi „Nastanek
Vrst n<> naravnem izboru', ki jo je iz. d"l leta 185».
Darwinovo hipotezo je Anglež HI X. EEY leta I8ti3 uporabil tudi na človeka. Po njegovem se je tudi človek raz. vU iz nižjih bitij. Od takrat naprej iščejo živali, ki naj bi bila človekov Prednik. V poštev prihajajo antropoid-ne („človeku podobne“) opice. To so zlasti orangutan, gorila iu šimpanz. Huxley (rdi, da je razlika med človekom in človeku podobnimi opicami manjša kot pa med temi in zamorskimi mačkami, ki žive po afriških pragozdovih. Mnenje, da se je tudi človek razvil, si je hitro osvojil znani Haeckel, že leta 1888. Darwin sam pa je sprejel to po. sledico svoje hipoteze šele leta 1871. ilarwinov nauk je bil zlasti všeč ENGELSI. že leta 1859 je pisal Karlu -Marxu: „Pravkar berem Parwina. Si-.iajen je. Na tem področju doslej še ni l>ila uničena teleologija (naziranje o smotrnosti), sedaj pa je tudi to storjeno, Doslej še ni bilo tako veličastnega poizkusa, da bi kdo tako in s takim uspehom pokazal zgodovinski razvoj narave“ (Polenec str. 29). Razumljivo je, da je darvinizem všeč marksizmu.
Po Darwinu je izbor prvi činitelj razvoja v naravi, že leta 1874 pa je dokazal A. Wigant, da Darwinova tiipo-teza ne more razložiti pojavov. Za njim So to dokazali E. Wollt', O. Hamann, A. Pauly in drugi." Trideset let pozneje je bjl darvinizem za znanost že mrtev.
DESCENDENČNA TEORIJA
Darvinizem večkrat zamenjavajo z descendenco (nauk o razvoju). Toda popolnoma po krivici. Pcscendenca je eno, darvinizem je drugo. DARVINIZEM JE IjE poseben način, kako tolmačiti DESCENDENCO. Kdor zavrača darvinizem, s tem še ne zavrača descendence. Znani naravoslovec jezuit p. E. Wasntann se je že več kot pred
petdesetimi leti odkrito izjavil za descendenco, a proti darvinizmu. Naš Aleš Pšeničnik pa je že leta 1904 kratko in jasno opredelil stališče do razvojne (descendenčne) teorije takole: „DESCENDENČNA TEORIJA JE SAMA PO SEBI PRIRODOSLOVNA TEORIJA, KI BOGOSLOVNO NI V NOBENEM NASPROTJI S KRŠČANSTVOM, KI El-LOZOFSKO MORDA NI NEMOGOČA, KI IMA DEJANSKO SVOJO VERJETNOST“ (Izbrani spisi lil, 232).
Dvajset let pozneje pa se je isti Aleš Pšeničnik še bolj naklonil k descen-denčni teoriji. Filozofsko je ločil tri razvojne kroge, ki bi v njih bil možen razvoj, a bi iz enega v drugega prehod ne bil možen. Prehod bi ne bil možen iz neživega do živega, ne iz rastline do živali, ne iz živali do človeka (Vvod v filozofijo H, 342—.375).
RAZLIKOVATI IN DRŽATI SE SVOJEGA
Pri takih vprašanjih, kot so vprašanja o razvoju v svetu, prihajajo v poštev trije vidiki, namreč prirodoslovno-znanstveni, filozofski in krščanski (to je vidik razodete vere), ali znanost, filozofija in bogoslovje.
Prirodoslovna znanost preiskuje pojave. Vsa veda se snuje namreč na dejstvih. Dejstva pa veda dožene z opazovanjem in poizkusi. Dejstva mora nato strniti, poiskati mora zveze med njimi, ugotoviti mora zakone pojavov in dognati mora vzroke. Pri tem se poslužuje tudi hipotez. Hipotezo imenujemo misel ali zamisel, kakšen bi utegnil biti zakon pojavov, ki jih opazujemo, ali kakšen bi bil vzrok pojavov, ki smo jih dognali. Za hipotezo so Slovenci uvedli češko besedo podmena, z njo namreč menimo, da bi utegnilo biti pod pojavi to in to.
Hipoteza torej ni isto kot znanstveno ugotovljena trditev, ampak je
NIKAR SE NE BOJ RESNICE,
čeprav na tem svetu mogočna moč zmote, \rivice v zlaganem lesketu samozvane pravice }{ot grešnika pošlje te v vice!
Ti sviraj na božjo žveglo našega ve\a zgodbo — njim samim v obsodbo; — ti vztrajaj in godi in godi o pravi pravici, svobodi!
Bog že ve, \daj
l{ot ognja sijaj
bo v srca ledena poseglo . . .
Bogdan Budnik
le poskus, kako spraviti ugotovljena dejstva r sklad, če se le en pojav ne vjeana s hipotezo, ni ta vredna nič. če pa se vsi vjetnajo, je pač koristna, a ni še zaradi tega nujno pravilna. Stara Ptolomejeva hipoteza o stalnosti zemlje in kroženja soma je dobro razložila navidezni tek nebesnih teles, pa je vendar bila napačna, kot je dokazal Kopernik.
Hipoteza je koristna, če je ne zamenjavamo z znastveno dognano resnico.
Descendenčna teorija je hipoteza, sicer zelo verjetna, skoraj gotova, a vendar hipoteza. Darvinizem nasprotno je samo ena izmed hipotez te hipoteze, ki pa je zgubil skoro vso verjetnost.
Naravoslovna veda mora kot vsaka druga ostati pri svojem predmetu. Velikokrat pa naravoslovni znanstveniki prestopijo meje in začno razlagati svoj „svetozor“, začno ,,filozofirati“. Tega jim seveda ne morejo zabraniti. Toda kadar to delajo, niso znanstveniki, ampak filozofi. Navadno pa nimajo spo-
sobnosti za filozofa in ne čuta za filozofijo, a mislijo, da imajo oboje.
Dve napaki torej znanstveniki, ki hočejo povedati svoj „svetozor“, navadno napravijo: Prvič hipoteze razglašajo za znanstvene resnice, in drugič zunaj naravoslovja se vedejo, kot bi bili v njem. Zato pa pride do zmot in zmed.
Nad naravoslovjem in filozofijo je razodeta vera. Ne vtika se ne v prvo ne v drugo. Obema pušča svoboden rae-mah. Toda razodetje vsebuje resnice, ki jih proučuje bogoslovna znanost pod vodstvom Cerkve, če naravoslovec ali filozof zadeneta ob te resnice, stil na napačni poti.
SI KOVl MATERIALIZEM PRED SO DDO FILOZOFIJE
Takšno razlaganje o razvoju sveta, kot nam ga podaja nekdanji „katoliški“ profesor Anton Polenec, je surovi materializem. Misli so po njem nekakšen izcedek možgan, „»vojstvo razvite snovi“. V svojem razlaganju začenja z resničnimi dejstvi razvoja, a iz njih napačno sklepa in neznanstveno posplošuje ter skače iz prirodoslovnega reda v filozofski reti, o katerem nima nobenega pravega pojma.
Njegovo ravnanje je čisto tako, kot je bilo Haecklovo pred dobrimi petdesetimi leti. Zato veljata zanj s stališča zdrave filozofije ista sodba in obsodba, ki ju je iztekel nad Haecklom profesor l*a ul sen. Haecklovo filozofijo je imenoval „pravo sramoto za vedo in človeštvo“. „Haecklova filozofija — pravi — sestoji le iz zanikanj, češ ni od sveta ločenega Boga, ni od telesa različne duše, ni nad vedo segajoče religiozne vede, ni poleg mehanistične fizike filozofije, in tako nastalo praznino je izpolnil s siromašnimi, praznimi besedami. Ali naj so tako rešena t sa vprašanja, ki človeškega duha že tisočletja
vznemirjajo in k premišljanju silijo?“ (Philosoph!a niilitans 125).
ZNANOST O RAZVOJU IN KRŠČANSKA VERA
Med krščansko vero in znanostjo o razvoju ni nobenega nasprotja in ga ,l,,li biti ne more, če ostane naravoslov-na znanost pri svojem predmetu. Dar. win je skušal mehanično razložiti razvoj orgai)ičnih bitij. Njegovo hipotezo so poznejši darvinisti raztegnili na vse in zamislili „darvinistično svetovno uazi-vanje“, ki ni nič drugega kot materialistično brezboštvo“.
Rekli smo, da je liaiwinov poskus mehanične razlage razvoja v znanosti opuščen že petdeset let. Toda sam Darwin se je dobro zavedal, da nje-Sova hipoteza ne more razložiti prvega Početka organizmov. Odkrito je izpovedal, da so MORALI RITI ORGANIZMI USTVARJENI, Trdil je le, da Stvarnik ni ustvaril vseh vrst, marveč le eno nli le nekatere in da se je iz njih razvil Po počelu izbora ves nebroj živih bitij, »larwinu se je zdela „veličastna misel“, uda lij Stvarnik položil kal življenja le v eno ali le v nekatera bitja in da bi se bila iz tako neznanih početkov raz-vila neskončna vrsta vedno lepših, vedno popolnejših bitij“ (prim. Reinke, Üie AVelt als Tkat 369, in Ušeničnik Izbrani spisi 111, 227). Kadar darvinisti govore o Darwinu, to o njem zamolče.
Krščanska vera uči samo, da biva Rog, ki je ločen od sveta. l)a je Bog svet ustvaril. l)a ima človek neumrljivo dušo, ki je čisto drugačna, kot je živ-(jenjsko počelo v živali. Ali je Rog ustvaril posamezne vrste naravnost ali P» s° se posamezne vrste v moči božjega stvariteljnega deja razvile iz enega bitja ali le iz nekaterih, o tem ni nobene verske resnice. Način svetopisem-skega ustvarjenja Adama in Eve nas ne sme motiti. Sv. pismo pripoveduje
preprosto; vsebino na Cerkev tolmači.
Prirodoslovna znanost, ki ostane na svojem področju, res ne more priti v opreko s krščansko vero.
Vprašanje o razvoju v naravi postane velikokrat svetovno nazorno vprašanje. Takrat se v poljudni obliki zastavi takole: ali je človek iz opice. Gre pa pred vsem za to, ali ima človek neumrljivo dušo in odgovornost pred Bogom. če se je človek razvil iz opice in je torej le višje razvita žival, potem neumrljive duše ni, ni odgovornosti pred Bogom in tudi Boga ni. Tako sklepajo mnogi, ki bi jim bilo všeč, da bi Boga ne bilo. Naša doba je sploh taka, da se boji eksistence Boga. Na vsako bilko se obeša, da bi se le rešila Boga. Descemlenčno vprašanje je taka bilka, po kateri bi se nemara dalo otresti Boga.
Ali je torej človek iz opice, oziroma: ali so se antropoidne opice in človek razvili iz skupnega pradeda? Vprašanje je treba najprej prav opredeliti, nate je odgovor lahak.
ALI JE ČLOVEK IZ OPICE
Človek je človek po duši. človeška duša pa je, kot nam pove božje razodetje, naravnost od Boga ustvarjena. Ni samo rezultanta, ki sledi iz pogojev, kakor je n. pr. živalsko življen jsko počelo. Kaj pa človekovo telo, ali se ni to razvilo iz živalskega? V nasprotju z versko resnico ni, če bi kdo trdil, da je Bog živalskemu telesu, ki je bilo zadosti razvito, vdihnil človeško dušo, po kateri je nastal človek. Katoliški znanstvenik OBERMAIER je o tej stvari že lela 1911 takole pisal: „če bomo končno prišli do prepričanja, da je tudi naše telo p-ešlo razne stopnje dolgega razvoja, preden je bilo tako dovršeno, da je bila pristojna posoda in sedež duha ter v polnem smislu človeško telo, ne bo to nobenega resnega
mislila vzemirjalo: razvoj in stvtujc-uje nista v nobenem nasprotju. Smotrni razvoj telesa je posredno stvarjenje, človeškemu rinili je tako malo v nečast, kakor ni individualni razvoj iz klicne slanice ali katera koli stopnja v razvoju zametka človeku-poedincu v nobeno sramoto“ (Dei- Mensch der Vorzeit 1911/12, 368).
Do danes pa resna zniuiost nima še nobenega dokaza za to, da ni bilo človeško telo ustvarjeno naravnost. Kar so našli okostij, o katerih se je trdilo, da bi bila morda vmesni člen med današnjim človekom in živaljo, se je o vseh izkazalo, da pripadajo ali človeku ali živali.
KONČNA SODBA
Spisi, ki ste mi jim poslali, so vas po nepotrebnem begali. So odmev zastarelega materializma, ki je v resni znanosti že zdavnaj premagan.. Je pa uradna filozofija komunizma in se zato širi in poučuje po deželah, ki so padle poti komunističen režim. Takšna nesrečna dežela je tudi naša domovina.
Ites na je, da utegnejo taki spisi lju-
ZDRUŽENE DRŽAVE
Umrl je v San Franciscu v ti6. letu starosti voditelj industrijske organizacije CIO Filip Murray. Po rodu je bil Škot, po veri katoličan in to dober katoličan. S 16 leti je prišel v Severno Ameriko in začel svojo karijero kot rudar. Zraven se je pridno učil. Leta 1920 je postal podpredsednik rudarske organizacije, leta 1935 pa predsednik železarske organizacije. Bil je odločen protikomunist, vendarle dolgo z njimi ni mogel tako pomesti, kot bi rad, ker ni imel ljudi, ki bi jih zamenjali. Svoje socialne ideje je. črpal iz papeških okrožnic. Spadal je h Kolumbovim vitezom in prejel v življenju mnogo odlikovanj.
ihm, ki se niso globlje pečali z zdrav1-filozofijo in teologijo, zelo škodovati’ Vi in vaši znanci ste to na sebi skusil*’ Zato vam bo tem bolj razumljivo, zakaj katoliška Cerkev v skrbi za dušni blagor svojih vernikov prepoveduje v kan-1399 svojega zakonika brati in širiti take spise. Dobro boste storili sebi i® drugim, če se boste tavnali po tem zakonu. O razvojni teoriji se morete poučiti v resnih znanstvenih knjigah katoliških strokovnjakov; kaj bi prebirali tendenčne brošure nasprotnikov! Res je, da vsebujejo marsikaj resničnega. Kar ste brali n. pr. o Darvvinovil1 opazovanjih in o poizkusih Mičuvina i® Lysenka je vse res, toda sklepanje j® napačno in razlaganje dejstev je tendenciozno. Namen teh spisov ni toliko poučevati naravoslovje kot širiti materialistični svetovni nazor. Vse v n JU* meri na to, da bi pri bralen izpodkopalo vero v Boga. Ne zaradi znanstvenih podatkov v njih, marveč zai-adl z.mote in zle namere, ki sta v njih, katoličani takšne spise odločno odklanjamo. Ali se vam ne zdi tako prav? Pozdravljeni!
SEVERNE AMERIKE
Boksar Joe Luis pomaga katoliškim misijonom. Neki župnik iz Detroita. Marley po imenu, se je odpovedal svoji fari in deluje sedaj v Tanganiki (Vzhodna Afrika). Njegovi prejšnji žup-ljani pa ga niso pozabili. Osnovali so odbor, ki zbira prispevke za njegov m*' sijon. Med podporniki je tudi bivši svetovni prvak v boksu Joe Luis. On j® izjavil sledeče: „Ko sem se v začetku svojega športnega udejstvovanja tu v Detroitu pripravljal na srečanje s svojim nasprotnikom, je pristopil k meni neznan katoliški duhovnik in me b*a' goslovil. Jaz sem nato zmagal in od tedaj sem poln hvaležnosti do katoliških duhovnikov. Pomagam jim. kar le morem."
Sestre Dolorese zadnja pot
Ko je stopila na cesto, je bilo sonce že na pol svoje poti. Svetel dan je ležal nad mestom, nad gradom, nad Rožni-kom. Vse je bilo čudovito čisto in oprano. Ni bilo dolgo od jesenskega dežja. Voda v kanalu je bila še kalna.
Z dolgim pogledom je objela stisnje no poslopje, ki je čemelo za njo. Že so pričeli s podiranjem. Vse bodo podrli Cerkvico, tihe celice — morda bo ostal še vrt s cipresami.
Pravijo, da je ovinek ob samostanu preoster in nepregleden. Tudi je cesta preozka in jo je treba razširiti. Nenadoma so se domislili tega.
Dolorosa se ne more odtrgati z mesta. Osem njenih let je v tem poslopju. Osem svetlih, tihih let. V osmih letih se nikoli niso odprla vrata zanjo. Zaprta bi morala ostati Za vselej. Pa so jih nenadoma odprli ljudje, ki jim je cesta preozka.
Dolorosa čuti, da se je v osmih letih Zunaj veliko spremenilo. V temelju se je moralo vse preobrniti. Ne na dobro. O tem je Dolorosa prepričana. Zakaj bi sicer zavoljo ovinka morale na cesto?
Dolorosa misli na mater Agnes. Trideset let je bila med zidovi, trideset let ni videla življenja. Zdaj je morala na cesto. Kam naj gre s svojimi plahimi očmi in s svojo starostjo?
Zdaj šele se Dolorosa prav zave, da tudi sama nima kam iti. Zavoljo brata so ji že sporočili. Je ne mara. Priženil se je v Mavčiče in nune noče v hišo. Ji je dovolj branil takrat, ko je šla v samostan. Zdaj naj sama gleda kakor hoče. Omoži naj se, če ima še kaj pameti.
Dolorosa zavoljo tega ni žalostna.
KAREL MAUSER
Brat je bil vedno tak. Ne bo mu v nadlego. S tridesetimi leti se bo že kako preživela.
Doma tudi ni več. Očeta so ubili, mati so od same žalosti odšli kmalu za njim. Posestvo je državno. V Begunjah torej nima kaj iskati.
Edino Dolorosino upanje je teta v Radovljici. Bajtico ima in dobra je. Vsaj Za začetek bi jo morda vzela. Potlej se bo gotovo kje kaj odprlo. Kako, sj Dolorosa ne zna predstavljati.
S kovčegom v roki se počasi obrne. Rada bi vzdignila roko v jx>zdrav, zamahnila poslopju, pa se boji ljudi, ki hodijo mimo. Iti je treba. Na vlak ne bo šla. Peš se je namenila. Na vlaku bi morda imela težave. Videli bi, da je nuna. Psovke hi padale in ljudje bi se smejali.
Dolorosa odhaja. Počasi in negotovo. Poslopje steza roke, kliče. Dolorosa beži. Ne gleda okrog sebe. Šele pri šentpeter-ski cerkvi se zave. Ljudje jo ogledujejo. Temno ruto ima, ki ne pristaja njeni mladosti. Morda celo vidijo, da je ostrižena in da ji lasje še niso dovolj porasli.
Želi si priti iz mesta. Tam na polju ji bo odleglo. Vseskozi bo šla za krajem, da se ogne ljudem. Počasi bo hodila, da do noči pride do Mavčič. Tam se bo že nekam stisnila čez noč. Drugi dan bo dc noči že prišla do tete.
Šele od Šent Vida naprej se unese. Kovčcg, čeprav ni težak, ji je omrtvil roko. Zavila je na poljsko pot in utonila za grmičje. Zdaj se je počasi vlekla na prej. Ljudi ni bilo in kar jih je videla, so bili daleč. Saj so morda dobri in bi
|im bilo težko, ko bi jim povedala svojo Zgodbo. Toda tako dolgo je živela med zidovi in čas se je tako spremenil.
Za gostim jelševjem je obstala. V teh zadnjih dneh je bilo toliko žalosti. Prav nič ni pazila, kaj je zložila v kovčeg. Zdaj si lahko ogleda.
Pokleknila je na odpadlo listje. Kov' čeg je bil star in prav nič lep. Kar pravšen je bil ob njeni obleki. Poiskala je ključek in odklenila.
Na vrhu je bila redovna obleka. Zaprla je oči in trepalnice so ji bile koj rosne. Pod habitom je redovni molitvenik in rožni venec. Z drtečimi prsti je šla čez debele jagode. Topla ogrinjalka, pod ogrinjalko voščeni Jczušček. Razveselila se ga je. Sestra Terezija ga ji je bila dala. Tako je lep kakor živ.
Na dnu kup podobic. Na prosojnem papirju vse mogoče rožice. Vse na roko slikane. Sestri Dolorosi je lepo. Tudi njene so vmes. Slikala je tako rada. Mati Agnes je vedno trdila, da ima spretno roko.
S sunkom je zaprla kovčeg in legla čezenj. Prav mimo grma sta prišla vojak in deklina. Smejala sta se in vojak je držal deklino čez pas. Nista bila domačina. Slišala je po govorjenju.
Tako se je ustrašila. Vstala je in se še globlje zarinila v grmovje. Nič zato, če ne more tako hitro naprej kakor po kolovozu. Do noči bo prišla do Mavčič. Preje tako ne sme.
Gledala je okrog sebe, se ustavljala in mislila na sosestre. Kam so se poteple? Kako je materi Agnezi? Ali bo našla prostor, kjer bo vsaj umrla v miru? Kako je s sestro Terezijo? Zadnje čase je bila tako bolehna.
Ustrašila se je ptiča, ki je tik pred njo rinil iz gnezda. Srce ji je bilo neznansko hitro. Vsake stvari se tako ustraši. Le počemu?
Pričele so jo boleti noge. Tudi lakota se je oglašala. Ta rezan zrak in pot. Ne
enega ne drugega ni bila več vajena. S prsti je dotipala rožni venec in pričela moliti. Počasi, polglasno kakor da morajo sestre v koru odgovarjati.
Sonce je počasi zahajalo. Obesilo se je Za hip tja Za Triglav, kolebalo kakor da bi se rado vrnilo nazaj, potlej se je prevesilo in z rožnato barvo oblilo vrhove. Koj za tem je potegnil vetrič in suho listje po grmeh je vztrepetalo. Postalo je na mah hladno.
Dolorosa je s pogledom premerila pot do Mavčič in videla, da mora pričakati noč. Umaknila se je v gozdič in sedla na kovčeg. Misli, ki so bile dotlej še jasne, so se pričele megliti. Trudnost je lezla iz nog v život, roka v rami je bila čudno trda.
Nočilo se je. Cesta na levi, prej bela, je potemnela. Prav na rahlo se je še svetlikala luža ob cesti, ki je ostala od zadnjega dežja. Potlej je tudi ta potemnela. V gozdiču je bila skoraj že trda tema.
Plašno je stopila na cesto. Spomnila se je besede matere Agneze, naj ponoči ne hodijo na ceste. Čas je tako strupen. Pričela je teči. Nezavedno je zahrepenela po bližini hiš, po lučeh, ki jih je že videla. Nebo sc je zaoblačilo, izza Storžiča so vreli oblaki kar naprej.
Pred vasjo se je ustavila. Bratova hiša je predzadnja. Videla jo je, toda zdaj se ji je zazdelo, da je daleč. Ko bi sc mogla ogniti hišam. Obšla jo je misel, da bi prenočila kar v gozdu. Toda oblaki so se kar naprej stezali po nebu.
Rinila je med hiše. Slišala je, da nekje jokajo otroci. Med vek se je mešalo kruljenje prašičev. Nekdo je trdo zaprl vrata v hlev. Nikamor ni upala pogledati.
Mimo bratove hiše je bila v skoku. Vedela je za kot ob drvarnici. Vselej je bila slama tam. Zdaj je ni bilo, toda kotiček je bil suh in varen pred vetrom.
Občemela je kakor plaha živalca. Roke je vtaknila v rokave, noge potegnila pod krilo.
Potlej je pričelo pršiti. Kmalu se je pošteno ulilo. K sreči je bil napušč dolg ln odskakovanje debelih kapelj je ni do-seglo. Le mraziti jo je pričelo. Previdno )e odprla kovčeg in poiskala redovno ogrinjalko. Topla je.
škrobotanje dežja jo je uspavalo. Zbu-dil jo je strel in se zaril za vasjo v dež. Strepetala je, naslonila glavo na stare grobe deske in spet zasnula.
Potlej jo je zbudila tišina. Dež je prenehal. Ždelo se ji je, da se je noč za spoznanje zjasnila. Morda bo skoraj že jutro.
Vstala je in stopila izpod napušča. V ustih je imela neprijeten občutek, v nogah dremavost.
Da, dani se. Prvi petelini se oglašajo.
Zgrabila je za kovčeg in se zmuznila Pod drevjem mimo zadnje hiše. Mimogrede je pobrala nekaj na pol gnilih jabolk, ki jih je pozabljene med vejami, sklatil zdaj dež. Hlad v ustih ji je prijetno del.
Vas je ostala v megli za njo. Srečavala je prve delavce. Nekdo jo je pozdravil. Odzdravila mu je z zvenečim glasom. Prav ozrl se je in nasmehnil.
Ko se je zdanilo, je pretehtala nebo. Enakomerno sivo je viselo prav do oskubljenega drevja. Še bo deževalo.
Imela je samo eno željo: priti srečno čez savski most, zaviti pod Kranjem proti Struževem in potlej priti na polja in v gmajne. Tam bo sama in varna.
Nihče je ni ustavil, nihče vprašal zavoljo kovčega in povaljane obleke. Sama ni vedela, kdaj se je znašla ob Savi, ki je Za spoznanje narasla. Toliko, da je plivkala na obrežno stezo.
Za Struževim je počivala. Videla je Zvonik nakelske cerkve, za zvonikom verigo gora. Veter ob gorah je vzdignil sivino, čeprav ne do vrhov, toda dobro le razločila rjave in rdeče lise, ki so se vlekle skoz zelenje.
S prstom je čistila na pol gnila ja-
bolka. Nožka ni imela, da bi jih obre zala. Jedla je s tekom, toda hlad v želodcu je bil težak. Glava na temenu je bila kakor mrtva. Členki rok so postajali rdeči, noge ledenomrzle.
Morala je misliti na svojo celico. Saj je bila hladna, toda nekaj toplega je bilo že v tisti tišini. Iz stopinj sosester, iz molitev, iz vsega je dihala toplina.
Pričela je računati koliko ur ima še do tete. Do Podbrezij ni več tako daleč. Potlej pride Posavec, dolgi in strmi Beraški Klanec, Brezje, Otok. Nekje za Brezjami bi nočila. Šup je tam povsod dosti. Z eno potjo do tete ne pride.
Odprla je kovčeg in vzela v roke voščenega Jezuščka. Čudno gladek je bil v mrzlih rokah. Toda telesce je bilo kakor živo. Rahlo rožnato obarvano. Vesela je bila, da ga ni pozabila v celici. Hranila ga je za jaslice. Zdaj tistih jaslic ne bo Čez celico bo tekla cesta.
Nenadoma se je ulila ploha. Nekaj kapelj je padlo na voščeno telesce. Obri sala jih je in kipec spravila nazaj v kovčeg. Potlej se je tesno stisnila k smreki Dež je skoz veje škropil po tleh.
Ko j, ko se je ploha ustavila, je spet odšla. Čakati ne more. Do novega dežja nemara ni več daleč.
Mimo Naklega je bila hitro in nebo je držalo vse do Podbrezij. Tam se je znova ulilo. Stopila je pod napušč stare sušilnice. Nekaj ljudi je pričlo mimo in vsak jo je ošinil s pogledom. V zadregi je šla s prsti pod ruto. Morda vidijo, da ima kratke lase, Ni imela več obstanka. Pršilo je še, ko je stopila na cesto.
Pred Gobovci se je ustavila ob golobu, ki je ležal za potjo. Čez strto perut se je vlekla debela žila strjene krvi. Moral ga je zadeti avto. Za spoznanje je bil še topel, toda očesca so bila že mrtva.
Vzela ga je v dlani. Izginjajoča toplota strtega telesca jo je napolnila t
žalostjo. 5ta je s prsti čez glavico, ki je mlahavo visela na prsi.
Ubožec!
Mislila je na mater Agnezo in na sestro Terezijo.
Spet se je ulil dež. Rinila je s ceste med smreke. Ob košati hoji je odgrebla mah in položila goloba podenj. Potlej je občemela ob grobku in z očmi sledila kapljam, ki so padalc z vršičkov vej.
Dež se ni ustavil.
Do noči bo šel, se je ustrašila. Da bi prišla vsaj do Podbrezij, ko se bo trdo znočilo. V tem gozdu bi ne ostala rada čez noč. Hiše so daleč in dih po gnilobi je rced gostim smrečjem tako težak. Čas za gobe je zdaj.
Spomnila se je, kako jih je včasih nabi' rala. Koj po dežju jih je bilo vselej toliko. Z lepo opranimi klobuki so čemeli jurčki v mahu in praproti. Po celo cajno jih je včasih prinesla domov. Mati so jih rezali na rezine in sušili.
Ni še tako dolgo tega. In vendar se je toliko spremenilo med tem. Matere ni več, doma ni več in njeno celico so razsuli.
Kaplje, ki so pršile z vršičkov vej, so se gostile. Kmalu je začutila, da je ruta premočena. Neprijeten hlad ji je silil za vrat.
Pričela sc jc prestopati, potlej je vzela kovčeg, vrgla ogrinjalko čez ramena in prekoračila cesto. Proti starim Gobov-cem gre. Krajša pot je in pripelje ravno na dno. Eno uro ne bo imela do Posavca.
Iz brisače si je napravila culo. Dva jurčka je našla mimogrede. Škoda, da bi ju pustila. Teta bo gob vesela.
Rinila jc pod smrečje. Zmočila se jc. toda cula je bila brž polna. Nekaj starih, že načetih jurčkov niti odtrgala ni. Same mlade in zdrave je nabrala.
Ko je prišla do stare ceste, sc jc pri čelo mračiti. Ustrašila sc je. Dež je neslo z vetrom in v vrhovih smrek je ječalo.
Vse do Posavca je prav bežala. Šele pod Beraškim Klancem se je ustavila-Nog ni več prav čutila, oči so ji bile od dežja zamcglene in za čelom nobene misli več. Klanec pred njo je rasel naravnost v nebo.
Pričela je lesti navkreber. Pri prvem koraku je padla. Cesta na robu je bila sluzava. Pri padcu se je odprl kovčeg. Z rokami je tipala za stvarmi. Stežka jih je zbrala. Jezuščku je odpadla ročica. Na vek ji je šlo. Vzela je voščeno telesce v roke in ga pritisnila k licu.
Potlej se je spet opotekla. Po sredi ceste je hodila. Tam je bila pot vsaj izprana in ne tako spolzka. Z desnico je diščala k sebi Jezuščka in goltala dež, ki ga je bičal veter.
Pred zadnjim ovinkom je zažarelo nasproti. Dvoje velikih oči je zasrepelo naravnost vanjo.
Kriknila je, se skušala pognati na kraj, toda žgoče oči so bile že tik ob njej. Nenadoma se je klanec preklal in začutila je. da plava. Brez telesa, mirno in lepo.
Obležala je v grabnu brez rute na glavi. Med kratkimi lasmi sc je scejala kri. Gobe so stresene ležale ob njej. Kovčeg ji je razbit ležal oh nogah in ha-bit ji je prekrival kolena.
Moža, ki sta stopila iz avtomobila, sta z baterijo svetila v mrtvi obraz.
„Ženska je," je siknil prvi.
„Nuna, poglej!" je z nogo drugi sunil v habit. Zadel je s škornjem v premočeno telo in Dolorosina glava se je nagnila k voščenemu Jezuščku, ki je motno svetil izmed mrtvih prstov.
„Dobra preč," se je skremžil prvi. „Škode ni."
Nato je mirno odšel do prve hiše in poklical ljudi.
V veži, na široki klopi, pokrita s ha-bitom, je sestra Dolorosa dočakala jutro. Jezuščka ji iz mrtvih rok niso vzeli
BLAGOSLOV
KRŠČANSKEGA OPTIMIZMA
KAREL, WOLRANfi C M
^kozi ogenj preizkušenj
Nesporno so pogostne tožbe sodobne •nladine jz srednje generacije, ki je do-raščala v zadnjih dveh desetletjih, da še „ničesar ni imela od življenja“, v ueki meri razumljive. Roj preizkušenj, pohabljeno zdravje, izgubljena domovina in poklic v njej, neprestane revolucije, ki uničujejo številna življenja ob Prvem razcvitu, boleči spomini, negotova bodočnost in še in še tisoče vzrokov kali tudi slovenskemu fantu življenjsko srečo. Ko je naš veliki škoi Jeglič na fantovskem taboru v Celju pred 16 leti te ure napovedal, je med drugim dejal: „Živimo v velikih časih! Naš čas je velik, ker dela veliko hudobijo, velik, ker dela mučenike in nam daje velike ufože. . . Upam, da vas ta hudobija ne niti zapeljala niti oplašila, ampak, da se boste z vso krepostjo uprli njenemu prodiranju“ (29. 6. 37).
t,radimo svetu boljše dni
Danes smo razsejani po vsej zemeljski obli in stojimo povsod pred isto nalogo: Sraditi svetu boljše dni'. Previdnostno smo razmetani, da bi v novem okolju nadaljevali s tem, kar smo bili v domo-vini prisiljeni prekiniti. Pieganjanja imajo v zgodovini Cerkve in narodov vedno važno poslanstvo, na katerega tudi mi ne smemo pozabiti. Prirojena človeška slabost t>a tira marsikoga v Schopenhauerjev pesimizem in Stritar-jevo svetobolje. Trpljenje preizkušnje.
težke žrtve, ki nekatere še bolj posvetijo, marsikoga vsega razočaranega stro. Primerov ne manjka. Marsikomu je žal, da se je boril za zmago resnice nad rdečo lažjo, makrsikdo se prepušča va lovom življenjskega materializma in peha nekdanje ideale v kot.
Bodimo vedno optimisti, ker vemo, kam potujemo
če prebiramo Apostolska dela, se kar ne moremo načuditi kako so prvi apostoli, težko preizkušani in povečini mučeni polagali vse svoje življenje veselo v božje roke in neustrašeno širili resnico, kjer so se pojavili: med rojaki, v tujini, pri verskih sestankih in vojakom v ječi. Zakaj? Krščanstvo je vera optimizma. Dokler verujemo in živimo v ljubezni po milosti z Bogom združeni, nam cel svet z vsemi prelz kušnjami ne morejo škodovati. Nasprotno, vsak križ nas približa večnemu cilju in zviša verjetnost naše končne zmage, če božjo roko, ki nam. ga pošilja, vdano poljubljamo. Prav: kristjan je torej vedno optimist, ker ve, kam potuje.
Moč naše volje je iz nagibov. Ln kateri nagib zamore našo voljo bolj utrjevati in jekleniti kot zavest neminljive sreče, ki nas čaka po prestanih pre~ izkušnjah v tej solzni dolini? Od Boga smo življenje in vse darove prejeli. Njemu moramo vse vračati in sicer v okoliščinah, kamor nas je postavil in na način, ki nam je trenutno mogoč.
„Veselite se vedno v Gospodu!"
(Pil 4, 4)
človeška slabost, obremenjena po izvirnem grehu, išče vedno znova veselja in sreče izven sebe, v svetu. Pri tem sprošča vse nižje telesne nagone in usužnjuje duha. In vendar je le duh zmožen uživati in občutiti ono pravo, neuničljivo srečo, po kateri naša duša hrepeni. Jasno je torej, da je pravo in pristno človekovo veselje ie ono, ki nas vodi Bogu vedno bližje in da je vsako zgolj tostransko veselje, ki ua= od Boga trga, le uničujrči strup naše prave duhovne sreče. O tem nam pričajo od sv. Pavla in Magdalene dalje vsi spreobrnjenci. Sv. Avguštin je celo ovekovečil to svoje prepričanje z onim tolažilnim vzklikom: „Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler ne po-čije v Tebi!“
Hrepenenje po sreči je v nas neuničljivo
Običajno sleherni človek, posebej če je mlad, ker šele gradi svojo bodonost, uravnava svoje korake proti idealom, ki naj mu prinesejo v prihodnosti srečo. Kot voda po svoji narav' teži k morju in se prebija preko iij skozi najhujše ovire, dokler ga ne doseže, tako naše hrepenenje po sreči išče in teži za pomirjenjem. Zdi se nam, da se končno osrečitvi približujemo. Dolgo smo se pehali, da zgradimo dom in družino, ko je ider.l realiziran, se nam zdi, da srečni še nismo. S težkim trudom smo si priborili v družbi poklic, ki smo o njem sanjali leta in leta, a prav srečni v njem nismo. Višje, dalje, naprej, nam kriči ueutešeno hrepenenje. Kako bi mogli obsojati Boga, da nas je ustvaril tako nemirno in hlastajoče po neutešljivi sreči, če bi njenemu pomirjenju ne določil ure in dneva? Za srečo smr ustvarjeni. Srečo bomo vekomaj uživali. Samo eno je potrebno, da se vei.-omer „veselimo v Gospodu" in pravo srečo iščemo v Njem, ki nam jo je v srce vsadil.
Svetno veeelje in veselje božjih otrok
Svet daje za dosego „sreče" navodilo: „Uživaj, kot tebi prija!" Kot Je
pesnik razdvojen zapel:	„Predaj se
vetru, naj gre kamor hoče, naj se srce navriska in razjoče!" In kot je poganski modrijan v skepsi napisal: „Jejmo i» pijmo, zakaj jutri bomo umrli!" Z žalostjo moramo zapisati, da splošno ve$ napredek v civilizaciji, vse moderne pridobitve niso dodale veliko k človeški sreči. Zakaj?
človek je ustvarjen po božji podobi-Zavest božjega otroštva terja od niega, da stremi po bogupodobnosti iz dneva v dan bolj načrtno. Da zavrača priše-petavanje sveta: „Užival, kot tebi prija!" in se ravna po želji Boga: „Veseli se. kot je Bogu všeč!" Pravo srečo uživa le oni. ki gradi svoje veselje na božji postavi in zavrača vedno znova vabe sveta.
Veselje in sreča v Bogu sta trajna
če bi ostali nepokvarjeni kot otroci, bi bili neprestano srečni. Otrokova ne-pokvarjenost se razveseljuje ob vsem stvarstvu. Saj je božie stvarstvo čudovita umetnina, prepolna n°dopovedljive lenote. Med tem. ko „sreča" sveta navidezno upiiania ip je v izživljanju nagonska in kratkotrajna, je sreča božjih otrok kot krepostno duševno stanie, ki uživa neprestano ob najrazličnejših doživetjih. spremembah in udarcih, bližino božjo, sladkost dejavnega in izčišču-jočega se idealizma. Ta sreča je trajna, nepopisna, sreča duha, ki morda pravkar križa čustva našega srca. To je sreča otroške nedolžnosti, ki je še ni skalila grdobija sveta. Je veselje duha. ki ga duša ohranja, ko je telo morda pribito na križ. čim bolj smo svojega duha priklenili na Boga, tem manj nas motijo okoliščine sveta, dasiravno zanje nikakor nismo neobčutljivi. Bog je „delež naše dediščine" in ne zdi se nam važno, če so drugi boljše oblečeni, v lepši hiši, v službi, ki „nese“, spoštovani in vplivni. Služiti moramo namreč vsi istemu Gospodu, d asi vsak na svojski način.
sic« je višek pravega veselja
Preizkušnje Previdnost božja pripušča nam v duhovno rast. Vsak jih občutiti, dasiravno jih drug drugim jhorda ne pokaže. Kdo jih je bolj poln, k°t veliki svetniki? In vendar so vprav oni nam zgled življenjsko srečnih ljudi. Uživali so mir srca, spokojnost njegovo, kljub viharjem bojev in pezi križev. Trpljenje jih je Bogu le približevalo, pre-lzkušnje jih vadile v uglaševanju lastne volje z božjo voljo. In v skladju teh dveh volj obstoja spokojnost duha in mir srca. Mir, ki ga svet ne more dati 2 ničemer, kar nudi svojim oboževalcem.
Ko v svetu večina nekam drvi, kot da je življenje brezciljno vrvenje, ko išče napredka v vse smeri, ko na drugi strani mnogi zagrenjeni na življenjskem Potu obstajajo v obupu, ker temu tempu niso kos, nas sveti oče svari, da ljudje kmalu ne bodo imeli več časa za molitev. Vse je raztreseno navzven in duša, srce, vedno bolj — prazna. Posledice občutimo vsi v nervozi, ki postaja nalezljiva, človeštvo drvi, vedno se nekam mudi in zdi se, da nikamor ne pridemo. Manjka Boga in življenjskega veselja, ki izvira iz spokojnega duha, ki velikodušno Njemu služi.
Bodimo zadovoljni, in izralrimo
sedanjost
Ne dopovedujmo si slepo, kako so drugi srečni, ko ne vidimo v njihovo S1'ce in v vse, kar jih vznemirja. Hvalimo Boga za položaj in stanje, v katerega nas je pravkar postavil in izrabimo ga, kar se najboljše da za last-n° posvečenje in reševanje bližnjega. Ke izgubljajmo dragoceni ,,sedaj“ z upanjem na boljši ,.jutri“, ki je negotova iluzija naše nehvaležnosti. Bog je dobrota in veselje. Kako je mogoče, da uismo obojnega polni, če v nas trajno ž-ivi? Kako, da zremo često mrko v svet, kot da bi ga sovražili, ko nam Bog vsak hip daje novih pobud, da bi svet in okolje osrečevali z veseljem krščanskega optimizma, ki privablja na naš
obraz nasmeh, ko svet najmanj tega pričakuje? žalost je v naši duši kot rja, ki kvari dejanja. Kot z zarjavelim orodjem ni mogoče kaj prida napraviti, tako zagrenjeni človek s svojo žalostjo ni sposoben kaj temeljitega zgraditi niti v sebi, ne v drugih, čim jasnejši je naš duh, tem svobodnejše so njegove zmožnosti, tem močnejši in bolj ustvarjalen naš duhovni polet.
Apostolat veselja
O mučenem učiteljiščniku Pavčiču je znano, da je kot apostol veselja čutil, kako veselje olajšuje naše težave, poživlja naše življenjske sile, pospešuje našega molitvenega duha ter blagoslavlja naše poklicno delo. Kako z lahkoto je opravil vsak posel, ki se ga je lotil z notranjim veseljem! In čeprav ni nujno, je vendar na njegovem obrazu pogostno žarel smehljaj. Smehljaj apostola, ki je nosil v svoji duši Boga in je posvečujoča milost dajala njegovemu obrazu tako privlačen značaj. Smehljaj, ki je odganjal skušnjave, odstranjal mimogrede najtežje življenjske ovire in težave, utrjeval v dobrem trpeče duše v okolju. Dvigal in osrečeval, ker je dokazoval svetu, kot svetuje Foerster, ,,da se da kljub življenjskim težavam hoditi mirno skozi življenje.“ Omahnil je sredi majniške pobožnosti s smehljajem na trpečem obrazu. Izžareval je Kristusa, h kateremu je odhajal nam pripravit prostor in nam zapustil zgled, da bi ga v težkih urah, ki jih preživljamo, posnemali.
Bodimo optimisti! Varujmo se ciničnega nasmeha naših sovražnikov v zatirani domovini! Bežimo pred krohotom duhovno bankrotiranih nesrečnežev v svobodnemu svetu! Radujmo se v vdani službi Gospodovi, kjer nas po svojih večnih načrtih trenutno uporablja, hvaležni in srečni v svobodi, ljubezni in veselju, ki prinašajo našim srcem — mir, Cerkvi pa rast, ko z veseljem v trpljenju dopolnjujemo, ,,kar nedosta-ja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev“ ( 1 Kol 1, 24).
KOMEDIJANT
PROTESTANTSKI
PREPtiA®
NAŠE GOSPE
Iz francoščine prevedel Fran Erjavec, Pariz
Francoska pripovedka iz konca XII. stoletja; naš prevod je posnet po priredbi M. Teissiera.
pri v ta samostan in postopam sedaj tu brez posla. Če me opazijo, me gotovo spode. Kako škoda! Najbolje bi bilo, če bi umrl! Nebeška Gospa, o moja častitljiva Mati, izprosi mi pri svojem Sinu to milost, da me navdahne, kako bi mu mogel koristiti še jaz! Sam dobro vidim, kako grdo delam, saj ne zaslužim niti svojega kruha.
Ves skrušen je taval po samostanu in blodeč po njem, je po naključju odkril grobnico. Smatral kali solze in zdihovali in ugibal je o njih žalosti; „Sveta Devica, kaj le teži te svete ljudi? Kakšen hrup povzročajo, ako plakajo vsi skupno!“
In potem je razmišljal še dalje: Najbrž molijo. Toda ne vem, kaj naj bi počel tu jaz? Tu celo naj' pomžncjši služijo Bogu, samo jaz se ne znam lotiti ničesar. Kako zgrešena misel je bila, da sem se za-V samostanu je ubožec videl, kako so se vs. sporazumevali zgolj z znamenji in je mislil, da je to njih edini jezik. Toda ko je spoznal, da delaje tako le radi pokore, se je začel tudi sam s tako pre-danostjo potapljati v molk, da ni spregovoril pc cele dneve. Pri vsem tem se pa vendarle ni znal lotiti ničesar koristnega, dočim so vsi drugi sobratje okrog in okrog njega služili Bogu.
Videl je menihe, ki so v svojih molitvah preta' Povedal vam bom zgodbo o ubogem komedijantu, ki je ves truden potoval preko gora in voda, se slednjič zatekel v samostan, izročil tam svoje borno imetje in sklenil za vedno zapustiti to posvetno življenje. Vstopil je v bogati in sijajni samostan Clairvaux. Prišedši v samostan je pa kmalu spoznal, da ne more tu prav nič koristiti, kajti doslej je živel zgolj od glumaštva in ni znal niti očenaša in ne vere.
Ako človek zasleduje delovanje severnoameriški11 protestantskih sekt, se nehote vpraša, ali nimaj6 prav nobenega drugega de la kot iskati in videti strahove, kjer jih ni. Gredo ’ Jugoslavijo in poročajo, d» ni preganjanja; ko predsednik Truman imenuje generala Clairka za svojega osebnega zastopnika pri papežu, se boje, da bo Vatikan vodil ameriško politiko iz Bele hiše. (Kako so malenkostni!) Ko prodirajo s svojo mogočno in nasilno propagando v latinskih deželah, začenši v Španiji in zdaj v Južni Ameriki, izrabljajo svoj politični prestiž, kriče v svet, da je protestantizem preganjan. In zdaj so se spe1 vzdignili proti imenovanja ameriškega poslanika v osebi gospe Klare Boothe-Luče pri italijanski vladi, ker je katoličanka-konver-titka.
Pa jih pomirja komen-tarist David Lawrence, čigar članek je objavilo 240 listov, rekoč: „Dogodi se včasih, da skupine, ki ug°* varjajo proti določbe javne uprave, razodenejo, da so bolj pospešile in utemeljil® imenovanje kot zavrle.“ Boje se ti ljudje namreč, da bo gospa Luče navezala s svojim katoliškim prepričanje zveze z Vatikanom, katerih pa protestantje ne marajo. Edino Sovjetska Rusija, Združene države, Mehika in zdaj Jugoslavija nimajo svojih predstavnikov v Vatikanu. Vendar ni nevarnosti za kake stike s
KOMEDIJANT NASE GOSPE
Iz francoščine prevedel Fran Erjavec, Pariz
Francoska pripovedka iz konca XII. stoletja; naš prevod je posnet po priredbi M. Teissiera.
Povedal vam bom zgodbo o ubogem komedijantu, ki je ves truden potoval preko gora in voda, se slednjič zatekel v samostan, izročil tam svoje borno imetje in sklenil za vedno zapustiti to posvetno življenje. Vstopil je v bogati in sijajni samostan Clairvaux. Prišedši v samostan je pa kmalu spoznal, da ne more tu prav nič koristiti, kajti doslej je živel Zgolj od glumaštva in ni znal niti očenaša in ne vere.
V samostanu je ubožec videl, kako so se vs sporazumevali Zgolj z znamenji in je mislil, da je to njih edini jezik. Toda ko je spoznal, da delaje tako le radi pokore, sc je začel tudi sam s tako predanostjo potapljati v molk, da ni spregovoril pc cele dneve. Pri vsem tem se pa vendarle ni znal lotiti ničesar koristnega, dočim so vsi drugi sobratje okrog in okrog njega služili Bogu.
Videl jc menihe, ki so v svojih molitvah pretakali solze in zdihovali in ugibal jc o njih žalosti: „Sveta Devica, kaj le teži te svete ljudi? Kakšen hrup povzročajo, ako plakajo vsi skupno!"
In potem je razmišljal še dalje: Najbrž molijo. Toda ne vem, kaj naj bi počel tu jaz? Tu celo naj-ponižnejši služijo Bogu, samo jaz se ne znam lotiti ničesar. Kako zgrešena misel jc bila, da sem se zaprl v ta samostan in postopam sedaj tu brez posla, če me opazijo, me gotovo spode. Kako škoda! Najbolje bi bilo, če bi umrl! Nebeška Gospa, o moja častitljiva Mati, izprosi mi pri svojem Sinu to milost, da me navdahne, kako bi mu mogel koristiti še jaz! Sam dobro vidim, kako grdo delam, saj ne zaslužim niti svojega kruha.
Ves skrušen je taval po samostanu in blodeč po njem, jc po naključju odkril grobnico. Smatral
Poprave k strani
350

f
’ ■' 1 . ■	"z , *	.
r



.

Va
re
zn
im
ko
di
tr
so
ki
Ul
le
ši:
nj
ga
2.
že
ui
(1
Ü:
vc

Čl
n
n
t
X S ST F % E £
atikanom,“ pravi Law-rence, ker Vatikan ne pri-2Qa drugih diplomatov, ker taa svoj diplomatski zbor *°t neodvisna država.“
TRPEC-A UKRAJINA
Osem let so ukrajinski duhovniki zbirali tvarino o Opljenju Ukrajincev. Zdaj ®°..v Rimu izdali „Belo Kbjigo" o preganjanju v | krajini, ki obsega dobo 35 ;®t. Vsa borba se je izvrta v 4. etapah: 1. uniče-nie ukrajinske družbe, organizirane v državi (1925); -■ uničenje velikega Združenja kmetov (1935); 3. uničenje vodilnega razreda (1939); 4. uničenje ukrajinskega krščanstva in pravoslavne Cerkve (1917 do 1939), Na milijone je bilo ukrajinskih katoliških žrtev med in po drugi svetovni vojni. Ukrajina je nija prva žrtev protikato-liškega sovraštva ruskega komunizma. V manj kot enem letu je bila zatrta vsa katoliška Ukrajina z nasiljem in terorjem. 5 škofij je bilo uničenih, 10 ško-f°v obsojenih na smrt, 3950 duhovnikov vrženih v ječo, deportiranih ali izgnanih, več kot 500 gojen-eev razkropljenih, več kot 1000 redovnic izginulih, •J-040 župnij zatrtih, 4.440 cerkva zaprtih ali zaplenjenih od razkolnikov, 195 samostanov uničenih, vse verske šole zatrte, kakor tudi ves katoliški tisk, organizacije in založbe. Več *t°t 5 milijonov vernikov trpi preganjanje, žalostna statistika, ki kliče in vabi molitvi, kajti kaj drugega. se itak trenutuo ne da storiti.
DEVIŠKI SMEHLJAJ
V	cerkvi sedita Tihota in Dolgo Popoldne. Večna svetilka se z Bogom o vsem pogovarja. Sladka Marija pa zmeraj ponuja smehljaj.
V	sinjih nebesih se sveti ljudje veselijo, ni\do ne bije z zadoni po bratih Tesarja.
J\[i\do ne stavlja bodeče ograje pred raj. Luč\a \ončala je; prti in rože dišijo.
V	mrazil se lomijo stan faradi ključarja.
Čista Marija še zmeraj ponuja smehljaj.
K. Vladimir
je za najpametnejše, ako se zapre vanjo. Opazil je pa tam v oltarju soho presvete Device. Ginjeni ko-medijant ni razumel, da ga je hil sam Bog privedel v ta zapuščeni prostor. Tedaj je zazvonilo k maši in naš glumač je skočil pokonci.
„Lepo je to!" je vzkliknil. „Vsi drugi gredo molit, samo jaz sem kakor vol, ki ne zna drugega kot pasti se. Kaj bom res samo gledal? Da, za presveto Devico! Nihče me zato ne more karati. Drugi služijo Bogu s petjem, dobro, jaz ji bom služil s plesom!'1
Hitro je odložil svoj plašč, položil vrhnjo obleko na stopnice oltarja, se obrnil proti Marijinemu kipu in ga pobožno pozdravil:
„V tvoje roke, o Devica sladka, izročam svojo dušo in svoje telo. Ne zavrzi me, ako ti želim služiti tako, kakor pač morem! Ker ne znam ne peti in ne brati, bi ti rad pokazal svoje najlepše plese in skoke, kakor mlad biček svoji materi. O blažena Devica, ki si tako dobra onim, ki ti vdano služijo! Ne vem, če je to, kar znam jaz, kaj vredno, toda Želim ti pokazati zato, da bi te počastil.11
In potem se je začel vrteti in poskakovati, najprej nizko, potem pa vse višje. Zatem se je začel prevračati, padal je na kolena in se vselej priklonil Devici na oltarju. Pokazal ji je ples iz Metza, francoski ples, ples iz Champagne, španskega, breton-
skega in lorenskega. Končno je z dlanjo ob čelu po-zdravil Marijin kip, rekoč: „In glej tu še rimski ples! Tega prav res ne bi zaplesal, ako bi ne šlo za to, da počastim tebe in tvojega Sina. Ponižno te prosim, ne zaničuj me!"
In zavihtel je noge v zrak ter začel tako hitro tekati in se vrteti po rokah, da se je zdelo, da se niti ne dotika tal. Krilil je z nogami in ihtel: „Obo-žujem te, presveta Devica, s svojim srcem, s svojim telesom, s svojimi nogami in s svojimi rokami. Po-glej, prosim te, to je vse, kar znam. Medtem ko bodo drugi peli, bom prihajal jaz vsak dan skrivaj k tebi, da te počastim na svoj način."
Potrkal se je na prsi in odskočil zopet nazaj na noge. Tako je prihajal vsak dan med sveto mašo, plesal in se prevračal, dokler ni od utrujenosti omahnil. „Truden sem, toda zopet se bom vrnil,“ je dejal, se oblekel in odšel.
Tako je živel in hodil tako goreče častit kip Matere božje, da ga ni mogla zadržati nikoli nobena sila. Njegovi sobratje so skoraj gotovo vedeli, da odhaja vsak dan v grobnico, toda nihče na svetu bi ne mogel uganiti, kaj tam. počne. In tudi sam bi Za nobeno ceno na svetu ne izdal svoje skrivnosti, ... l g a ne spodili iz samostana.
To je trajalo dolgo let. Nekega dne se je pa enemu izmed menihov vendarle zazdelo čudno, da glumača ni pri jutranjkah in je sklenil dognati, kako služi Bogu njegov sobrat. Šel je skrivaj za njim in ga presenetil sredi njegovih plesov.
„Bogme! Glej meniha, ki je bolj vesel sam nego mi vsi drugi skupno. Medtem ko njegovi sobratje molijo in delajo, on pleše kot bi se valjal v zlatu. Lepa zabava, prav ms! Mislim, da bi se ne mogel nihče zdržati smeha, če bi videl tega reveža, kako neusmiljeno premetava svoje ubogo telesce. Naj mu odpusti Bog, saj mislim, da so njegovi nameni čisti in da počne to v dobri veri.“
Menih se je smejal do solz in šel iskat opata, da mu pove, kaj je videl. Opat je vstal in dejal: „Pustite moža v miru in ne pripovedujte nikomur, kar ste videli. Šla bova pogledat skupno.“
In skrit v nekem kotu je potem opazoval opat
OČE PROTESTANT, SIN KATOLIČAN
John F- Dulles, sedanji ameriški zunanji minister je presbiterijanec z zelo „krščansko dušo“. Ko je pripravil mirovno pogodbo za Japonsko, je bil, čeprav protestant, odlikovan z mirovno kolajno tretjega reda sv. Frančiška.
Njegov sin Avery se je pa spreobrnil leta 1940 in vstopil k jezuitom. Eno leto je že profesor filozofije ua katoliški univerzi Ford-ham v New Yorku. Ko bo čez tri leta končal teologijo, bo posvečen za duhovnika leta 1957. Zlasti sv. Tomaž in sv. Avguštin sta vplivala nanj. „Ko sem ju spoznal pobli/.e, je zablestelo vse vesoljstvo v popolni novi lepoti,“ pravi sam v knjigi, kjer opisuje svoje spreobrnenje. „Kako velik je Bog! In sv. Duh veje, koder hoče.“
NEMŠKI ŠKOFJE PROTESTIRAJO
Nemški škofje so vložili v federalnem parlamentu protest proti osnutku zakonskega načrta, ki nasprotuje nauku o zakonski zvezi, družini ter vzgoji. Prav tako nasprotuje konkordatu iz leta 1933. Zakonski osnutek namreč predvideva legalno možnost razporoke, namesto da bi branil neraz-družljivost zakonske zveze, škofje tudi ugovarjajo proti obveznosti civilne poroke. Naj imajo pri tem zaročenci proste roke. Na vsak način se je treba glede reforme posvetovati s sv. stolico kakor predvl-
deva člen 26 omenjenega konkordata.
Država Würtemberg-Ba-den pa proučuje nek šolski zakon, po katerem naj bi se zaprle vse župnijske šole, čeprav daje konkordat Poroštvo zanje. Nadškof iz k'reiburga se je jasno izrazi': ,,Jaz prav gotovo ne iščem prepirov, toda ne bom se jim umaknil, ako bodo skušali poteptati naravni zakon in pravice Boga ter velike večine staršev. Država nima pravice lastiti si monopola vzgoje in siliti v šole, ki so v opre-ki z vestjo staršev.“
ZAKAJ 1‘AI'KŽ l'OSt.E-
DUK ZA ZLOČINCE
Le ljubezen do bližnjega je merodajna za papeža, kadar prosi za obsojence. Tako je bilo v primeru Miss Cavell, ki so jo obsodili na smrt Nemci, ker je kot bolničarka pomagala pobegniti raznim vojnim ujetnikom. Zdaj pa je papež zopet prosil za zakonca Julija in Etelo Rosenberg, ki sta obsojena na smrt, ker sta izdala atomske tajnosti sovjetom. Papež je prosil Pomiloščenja brez ozira na osebe in vzroke obsodbe, ker prj njegovem apostolskem poslanstvu prihaja v poštev le ljubezen do bližnjega. Levičarji itak očitajo, da papež ni storil ničesar. Ampak v Vatikanu se ne obeša vsega na veliki zvon.
PROK letstvo atomske ENERGIJE
Atomska energija, o kateri pišejo dandanes skoro vsi svetovni časopisi, ni doslej prinesla še nobene ko-
Vrba ob Vrbskem jezeru
komedijantovo prevračanje, plese in pozdrave pred svetim kipom, videl je bednika vsega izčrpanega od utrujenosti in vsega oblitega od potu. Naenkrat je pa zagledal stopiti z oltarja tudi Gospo, lepo, kakršne še ni bil videl nikoli. Njena obleka je bila zlata in vsa posuta z biseri. Prišla je z nebes s svojimi angeli in nadangeli. Poslanci božji so obstopili komedijanta in ga podpirali, medtem mu je pa nebeška Kraljica, polna presladke miline, z belo tenčico v roki
pahljala z vznožja oltarja. Ubogi glumač gotovo sam ni niti slutil, kaj se godi.
Opat in menih sta bila še nekajkrati priči takega dogodka. Opat je bil vesel, da je končno dognal .^s.ii.o. voda menih je ves zmeden jecljal: „Odpu-stite mi, prečastiti, priznam, da je to svet mož in če sem mu delal krivico, se rad kesam in sprejemam vsalto pokoro, ki mi jo naložite."
„Gotovo!" je odvrnil opat, „sam Bog nama je pokazal, kako prisrčno ljubi svojega glumača. Za pokoro vam nalagam, da nikomur ne zinete o tem, kar ste videli." Nato sta opat in menih zopet odšla in pustila komedijanta samega.
Nekaj dni za tem pokliče opat glumača k sebi. Ta se jako prestraši in si misli sam pri sebi: „Škoda! Torej ne bom mogel živeti več v miru. Moje češče-nje gotovo ni bilo všeč Bogu. Kaj bo sedaj? O, Mati božja, sladka Gospa, kako sem žalosten! Priskoči mi na pomoč, in tudi ti, moj Gospod!
8 solzami v očeh odide k opatu in pade predenj na kolena: „Prečastiti, usmilite se me! Za božjo voljo vas prosim! Ali me hočete res spoditi od tu?"
„Rad bi samo vedel, kako častite Boga vi in s čem si služite svoj kruh?" mu odvrne opat.
„O joj!" zastoka ubogi mož. „Saj sem slutil, da se bo izvedelo za mojo zgodbo in da me odslovite. Dobro, odšel bom, prečastiti."
„O tem ni nobenega govora! Vprašujem vas in če bi bilo potrebno, vam ukazujem, da mi odkrijete svojo vest ter mi poveste, kako koristite naši samostanski družini?"
Tedaj začne komedijant ves skrušen pripovedovati o svojem življenju, nato se zjoka in poljubi opatove noge.
Tudi svetemu opatu stopijo solze v oči in dvigne moža. „Molčite, dragi brat," mu pravi, „bodiva prijatelja! Molite zame, kakor bom molil jaz za vas in služite še naprej Bogu na vaš način."
„Prečastiti!" vzklikne komedijant. „Ali res?" Od ginjcnja prebledi in začne omahovati. Presunilo ga je tako, da je zbolel.
Pobožno je še nadalje po svoje častil našo pre-
ristj človeštvu, pravi neka ameriška revija iz New Yorka, ter ni dosegla še nobenega res velikega odkritja v biologiji, kemiji ali medicini. To je prav za prav žalostno, človek je velik le v odkritju za uničevanje in smrt. To pa zato, ker noče priznati Boga, ker je brez duhovne vsebine, ker je ves napredek prav za prav zelo prazen in pripravlja le grob človeštvu. Je to doba znanosti in prevzetnosti, brez ljubezni in pravičnosti, polna prevar in greha, zanikanja vsega lepega ter idealnega. Atomska energija, ki le uničuje in mori, je brez haska za mirno dobo, ki vedno grozi z bolestjo in strahom, in brez dvoma izziva jezo Gospodovo. Boljše bi bilo, da bi učenjaki ne bili odkrili teh tajnosti. Kdor gradi brez ljubezni, gradi brez Boga na gibljiv pesek. Zapisano je: ,,Brez mene ne morete ničesar storiti."
KAJ J K Z It EIX) V X IŠKO OBLEKO?
Redovniška oblačila so sedaj na dnevnem redu. Listi, ki hlastajo za vsako novostjo, naj ž.e pride od katerekoli strani, vedo povedati, da je papež, odpravil vsa ta oblačila. Pa to ni nič res. Sv. oče se je pred zastopnicami redovnic lani izrazil, da nima nič proti temu, ako one vidijo primerno spremeniti karkoli v obleki ali pravilih v duhu časa, ki ga živimo. Vse o klavzuri, da je ni več, je izmišljotina. Redovnicam ni treba na ulico, da bi gledale novo poganstvo in me-
seno goloto. Vso bedo lahko vidijo po bolnišnicah, za-'odih Za gobavce in med s'rotami, kjer delujejo. Za_ to ne hlastajmo za alarmantnimi vestmi še mi. So r1’ hiasonski časopisi prvi, so o tem pisali, kakor 80 tudi pisali o imenovanju u°vih kardinalov, o konzi-»toriju, o spremembi oblast prelatov, o ukinitvi evharističnega posta. Mar mi-8^te, da radi stvari same, kaj §e — ie za senzacijo in denar jim gre!
ljubo Gospo, dokler ga ni huda bolezen privezala na posteljo. Do smrti ga jc mučil strah, da ni zaslužil nebes in žal mu je bilo, da bi zapustil svet s svojo skrivnostjo.
Ob njegovi zadnji uri sq se zbrali okoli njegove postelje vsi menihi z opatom in bili priča čudežnemu dogodku: videli so priti z neba Mater božjo, obdano od angelov, da je bila navzoča ob smrti svojega komedijanta. Tudi hudiči so poskušali priti po dušo, a čakali so seveda zaman nanjo. Prepevaje so jo s . .. v. . M, angeii ter jo odnesli v nebesa, njegovo telo ro pa pokopali menihi v samostanu in častili njegov spomin kot spomin na svetnika.
UREDITEV CERKVENIH PRAZNIKOV NA PORTUGALSKEM
Portugalska je katoliška dežela. Vsaj 8tetje iz leta 1940 pravi, da se 93,1% prebivalstva prišteva h katoliški veri. Seveda vsi uiso praktični katoličani, kajti mnogim manjka verske vzgoje in Pouka. Tega so krive v »mogočem nesrečne okoliščine, ki imajo svoj izvor v letu 1911, ko je revolucija pomedla s kraljevsko dinastijo in uvedla republiko. Ta spremeba sicer samo po sebi 86 ne bi bila tako važna. Toda nova republika je mislila, da mora odpraviti ludi Boga samega Zato je uvedla popolno ločitev Cerkve od države in odpravila vse cerkvene praznike razen <3veh. Dekret se je glasit: ,,Vsi dnevi, ki so dosedaj veljali za praznične, se Proglasilo za delavnike. Praznični zna-raj ohranijo nedelje, ker so splošno po vsemu svetu dan počitka, božič, ker je družinski praznik, in novo leto, ker je Praznik bratstva med na "odi.“ Iz tega dekreta veje strupeni duh prostozidar-4ev, ki so revolucijo izvedli. Niti z eno besedo se ne dotaknejo Boga in njegovih pravic. Za nje Bog ne obstoja. Zato tudi nedelja, božič in novo leto niso verski dnevi, ampak dnevi počitka, družine, bratstva.
Ljudje so prišli v zadrego: eni so hodili ob praznikih še naprej v cerkev, drugi pa so morali na delo. Družine so
postale deljene: eni so se ob praznikih svečano oblekli, drugi so si nadeli delavsko obleko. In posledice? Končno ni skoro nihče več spoštoval nedeljskega počitka.
Salazarjeva vlada, ki hoče delovati po krščanskih načelih, je čutila to nedoslednost. Stopila je v stik s sv. stolico. Tako je 4 januarja 1952 prišlo do sporazuma:
Država prizna kot državne praznike: 1. januar ( novo leto), Telovo, Marijino vnebovzetje, vse svete, praznik Brezmadežne (8. december) in božič.
Cerkev pa se je odrekla štirim praznikom: sv. Trije kralji, sv. Jožef, Vnebohod Gospodov in sv. Peter in Pavel.
Brez dvoma boli Cerkev, kadar pristane na take omejitve praznikov Boli jo zlasti zato, ker vidi, da moderni človek daje vedno manj časti Bogu. Toda, ker vidi, da so mnogi radi odredb oblasti primorani, da delajo ob praznikih, skuša olajšati težave vesti in da dovo, ljenje, da se število praznikov zmanjša.
Toda zapomnimo si: Vse to črtanje cerkevnih praznikov človeku dvajsetega stoletja ni v čast. Dokazuje, da mo-derni človek več da na svoje telo kot pa na dušo. In zato tudi doživlja vojno za vojno.
KRALJ
Izraelci so se naveličali sodnikov. Kazile stiske in boji s sosedi so jim vzbudili misel, da bi imx1 vodstvom odločnega kralja mogli vse bolj kljubovati bojevitim sosedom. In tudi skrita želja, biti drugim narodom enakovredni. Da so pod posebnim vodst-vom samega vsemogočnega Boga kot izvoljeni narod, pa so skoraj pozabili. Misel je v njih vedno bolj zorela, dokler niso prišli njihovi starešine k Samuelu, zadnjemu v vrsti sodnikov, in mu rekli: „Glej, postaral si se in tvoja sinova ne hodita po tvojih potih; postavi nam kralja, kakor ga imajo drugi naiodi!“ (1 Kralj MII, 5).
Ol) BOGA IZBRAN
Samuelu vse to ni bilo všeč. Bog pa končno želji svojega ljudstva ni hotel nasprotovati, zato je rekel Samuelu: „Poslušaj njih glas in postavi jim kralja. Vendar jim pokaži in naznani pravico kralja, ki jim bo kraljeval“ (1 Kralj Vlil, $)), Sedaj se ni bilo več mogoče ustavljati, saj božja volja je bila očitna.
Tiste dni je prišel k Samuelu Savel, sin Kisa iz Benjaminovega rodu. Iskal je izgubljene očetove oslice. Ko ga je Samuel zagledal, mu je Gospod rekel: „Glej moža, ki naj gospoduje mojemu ljudstvu“ (1 Kralj IX, 17). Samuel je svet mož, zato je Boga zvesto ubogal in drugi dan izlil Savlu olja na glavo v znamenje izvolitve za izraelskega kralja, ga poljubil in rekel: „(»lej, Gospod te je mazilil za kneza svojemu ljudstvu“ (1 Kralj X, 1). Lahko si pred-
S A V
stavljamo, kako presenečen je Savel vse to poslušal. Saj nikoli na kaj ta-kega ni mislil in misliti ni mogel pr' svojem delu na očetovem posestvu. V® če je to volja božja, je Savel na razpolago. Bog, ki ga je izbral, mu bo tudi pomagal, da svojo nalogo dobro izpolni, dasi nanjo nikakor ni pripravljen-Bog pa prav takega preprostega človeka hoče za svoje velika načrte, da b° vse bolj očitno, da je le orodje v božjih rokah, vršilec božje volje in nič več-
Kasneje je bil Savel še po žrebu od ljudstva izvoljen. Imel je prav lepe naravne zmožnosti za to veliko službo narodu. Bil je odločen in pogumen-Tudi po telesni odličnosti je bil kot nalašč za kralja, saj je bil za glavo višji od vseli. Ko ga je Samuel predstavil ljudstvu rekoč: „Sedaj vidite, koga je izvolil Gospod in da ga v celem narodu ni njemu enakega,“ mu je ljudstvo navdušeno vzklikalo:	,,živijo
Kralj!“ (1 Kralj X, 24).
Dejansko pa je Savel prevzel oblast čez kak mesec, ko ga je ljudstvo ob napadu Amoneev poklicalo s polja, kamor je odšel kmetovat. Zbral je mogočno vojsko, jo dobro uredil in odlično vodil v borbah. Potolkel je Amonce tako temeljito, da še dva nista skupaj ostala (1 Kralj XI, 11). S tem se je končno uveljavil tudi pri onih, ki so ga doslej iz zavisti, ali iz radi preprostega rodu gledali postrani in zaničevali. Vsi so ga sedaj priznali in slovesno postavili za kralja (1 Kralj XI, 15). Visoko je bil povzdignjen od samega Boga in ljudstvo je vse upe sta-
vilo vanj. Mogli bi se začeti za izraelsko /judstvo veliki in srečni časi. Zmožen je Savel bil in dobro je začel.
NEPOKOREN BOGU
Žal, da Savel z razvojem svoje oblasti in časti ni razvijal tudi svojih čednosti. Vse bolj in bolj jih je zanemarjal, Pozabljati je začel, da je le orodje v božjih rokah za blagor svojega naroda. Slava mu je počasi začela lesti v glavo.
Filistejci so spet vdrli v deželo z veliko vojsko. Savel je sedem dni čakal na Samuela, da bi prišel in opravil daritev. Ker ga pa ni bilo in se je ljudstvo začelo razhajati, je Savel sam daroval žgalni dar. S tem pa je posegel po oblasti, ki mu ni bila dana, po sve-čeniški in se je seveda hudo pregrešil. Komaj je daritev opravil, je prišel Samuel in ga ostro pokaral: „Nespametno si ravnal, ker se nisi spomnil zapovedi, ki ti jih je dal Gospod, tvoj Bog. Gospod si je poiskal moža po svojem srcu, ki ga bo postavil za voditelja ljudstvu“ (1 Kralj XIII, 13, 14). Z Rogom .se ni šaliti, je sicer- neskončno dober, pa tudi neskončno svet.
Namesto, da bi se spametoval, je Savel vedno bolj začel pozabljati na božje zapovedi in delati po svoji glavi. Na Gospodov ukaz mu je rekel Samuel: „Pojdi in pobij Amalečane ter uniči vse, kar je njihovega; ne prizanašaj jim in ne poželi njihovega imetja, ampak pobij vse moške in ženske, mladce in dojenčke, vole in ovce, kamele in osle“ (1 Kralj XV, 3). Trd ukaz, pa Bogu je bilo jasno, da bo mogoče le na tak način rešiti izvoljeno ljudstvo neprestanih napadov divjih Amalečanov. Savel je res pobil Amalečane, prizanesel pa je kralju Agogu in si prisvojil črede in sploh vse boljše stvari. Uničiti je dal samo malovredne stvari (1 Kralj XV, 9). Postaviti si je dal celo zmagoslavni slavolok pozabljajoč, da ni
Božjepotna cerkev M. B. v Novi Štifti
ZADNJA POMLAD
Glej, breskve cvetijo in polja so polna
čakanja.
Po čistem obo^u potuje raztrgan oblal{.
S svetlobo potuje,
a to še ni zadnja pomlad:
na grudi poznajo se trmaste črte oranja.
N d vodi se zibljejo cveti in les\e brstijo,
od bora do bora siničja 1{ siničji leti,..
poti se \adijo;
a zadnja pomlad to še ni:
na soncu se grejejo starci in bledi otroci.
Vijolice v o\nu in lepi, strmeči obrazi: morda se prav danes skrivnostne reči
dogode . . .
a to še ni \onec: še zmeraj ni polno srce.
In veter je hladen; odnaša vse vonje vijolic.
K. Vladimir
zmagal on, ampak Bog. Pri vsem tem si je ps. še uiral trditi Samuelu, da je zvesto spolnil božji ukaz. Kako je že zašel, kako se je že dal speljati slavo-hlepju in pohlepu!
KAZEN BOŽJA
Boga je seveda vse to početje silno iižalostilo. žal mu je bilo, da je postavil Savla za kralja, ker ga je zapustil in ni izvršil njegovih zapovedi (1 Kralj XV, 11). Samuel je zato Savla na božji ukaz ostro prijel. Savel se je skušal izgovarjati, da je ljudstvo prizaneslo najboljšim ovcam in govedom, da bi jih Bogu darovalo. Izgovor pa je bil prazen. Zato Samuel trdo nadaljuje: „Ni imir res, ila si bil, neznaten po rodu, postavljen za glavo izraelskih rodov iti da te je Gospod mazilil za kralja nad Izraelom? Zakaj potem nisi ubogal božjega glasu in si se zagledal v plen in tako grešil v božjih očeh? Mar hoče Gos|M>d darov in ne veliko bolj, da se posluša njegovo povelje? Zakaj pokorščina je boljša kot daritve. Ker si Gospodovo besedo zavrgel, je tudi tebe Gospod zavrgel in noče več, da si ti kralj" (1 Kralj XV, 17, li), 22, 28). Trde besede, pa zelo, zelo zaslužene. Savel je končno spoznal, da ni ravnal prav, priznal je svoj greli in prosil Samuela, naj posreduje zanj pri Bogu. Pa bilo je že prepozno! Bog je že izrekel svojo besedo in ukazal Samuelu naj odide v Betlehem mazilit novega kralja. Namesto nepokornega in od Boga zavrženega Savla je bil izbran mladi David. Gospodov duh pa je zapustil Savla in pogosto ga je začel nadlegovati hudobni duh. Poiskali so mu moža, ki bi ga znal z brenkanjem na harpo vsaj malo razvedriti. In za to je bil izbran David.
NEVOŠČLJIVOST
Savel je postajal vedno bolj zagre-
njen. Po slavni zmagi mladega Davida nad velikanom Goljatom pa ga je začela razjedati še strašna nevoščljivost. Ni mogel prenesti, da so izraelske žene pele: „Savel jih je pobil tisoč, David pa desettisoč! (1 Kralj XVII, 17). Začel je Davida strašno sovražiti in preganjati. Dvakrat ga je celo skušal ubiti s sulico in ko mu je ušel, ga je zasledoval z vojaki. Gospod pa je bil z Davidom in ga je vedno rešil. Savel je naravnost ponorel v sovraštvu. Nekoč je dal pobiti celo skupino duhovnikov — 8.) po številu — dolžeč jih zarote z Davidom zoper njega (1 Kralj XXII, 1(5—20). Kako globoko je zabredel, kako strašno je projiadel ta mož, ki je bil maziljenec božji in vse upanje svojega naroda! Ponižal se je do podlega morilca! Vse samo zato, ker ni krotil svojih strasti in slabih nagnjenj, ampak se jim je čisto predal.
ŽALOSTNI KONEC
že so mu bile ure štete. Božja roka mu je bila trdo za petami. Savel je moral znova v boj proti Filistejcem. Bog pa ni bil več z njim. V prikazni mu je Samuel, ki je med tem že umrl, napovedal poraz in smrt kot kazen za vso nezvestobo Bogu in za vse njegove zločine (1 Kralj XXVIII, 17—19).
Napoved se je strašno izpolnila. Izraelci so bitko izgubili. V bitki so padli tudi trije Savlovi sinovi. Savel sam pa je bil smrtno ranjen. Ker je svojega oprodo zaman prosil, naj ga umori, se je sam nasadil na meč in izdihnil (1 Kralj XXXI, 4). — V prali strt črv, ki ni hotel služiti Bogu! Tako je končal božji maziljenec, ker je božjo voljo zamenjal s svojo.
Strašno svarilo za nas vse. In čim bliže je kdo Bogu, toliko bolj. Bog je neizmerno dober, pa je tudi neizprosen v svojih zapovedih. Tudi danes!
MARIJA
PRI
ELIZABETI
DR. ALOJZIJ ODAR
Marija pa je tiste dni vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judo.
vem (Lk 1, 39).
Ud angela Gabrielu je Marija žvepla, da je Elizabeta /.e v šestem me. Stcu nosečnosti. Elizabeta je bila Marijina sorodnica. Kako sta si bili v sorodstvu, ne vemo. Elizabeta je bila iz ^evijevega rodu, Marija pa iz Judo-'e8a. Kljub temu pa je bilo sorodstvo nied njima možno, ker so se žensko Mlogle možiti v drug rod. Ker je bila klizabeta veliko starejša kot Marija, ima ljudska vera za Marijino teto.
Z vprašanjem, zakaj je šla Marija obiskat Elizabeto, se je pečal že veliki milanski škof sv. Ambrož iz konca 4. st°l. po Kr. Gotovo ni šla Marija na pot 'z radovednosti; tudi zato ne, ker bi kakor koli dvomila o resničnosti ange-*ove napovedi in bi se zato hotela sama Prepričati, kako je z znamenjem, Ki ga ji je bil dal angel. Razlog za pot je b*l pri Mariji čisto drug. Hotela je Pomagati Elizabeti in v svojem velikem duhovnem veselju je hotela biti blizu nie, nad katero se je tudi zgodil čudež.
V angelovem sporočilu glede Elizabete je videla božji migljaj, naj gre k njej.
...Marija je tiste dni vstala in hitro šla v gore.“ „Tiste dni" po oznanjenju, potem ko je uredila vse potrebno glede potovanja. ,,Vstala je,“ to je hebrejski način uvajanja v pripovedovanje; mi bi kar kratko rekli, da je odšla; Hebrejec pa pravi, da ,,je vstala in šla“. „Hitro“ je šla; grška beseda na tem mestu hoče povedati, da je šla z željo in hrepenenjem priti na cilj.
Kam je odšla Marija. ,,V gore, v mesto na Judovem,“ odgovarja evangelist, kraja pa bolj natančno ne označi. Odšla je v gorato Judejo, to je v pokrajino, kjer leži Jeruzalem. Deset krajev so že predlagali, ki naj bi bili „mesto na Judovem“. V 12. stoletje pa seže direktna tradicija, a indirektna že v 6. stoletje, da je ta kraj Ain Karim, sedem kilometrov južnozahodno od Jeruzalema. Ta tradicija je zelo verjetna. Danes se večina razlagalcev nagiba k mnenju, da je Ain Karim kraj Marijinega obiskanja. Kraj ima zelo lepo lego v Judovskih gorah.
POT
lz Nazareta v Jeruzalem je 140 km. Skoro naravnost od severa proti jugu. Veliko bibličnih krajev obišče, kdor jo prehodi. Judovske romarske karavane so porabile za njo tri do štiri dni.
Ob Kristusovem času so peljale iz Nazareta v Jeruzalem tri poti. Po njih medsebojni legi jih moremo poimenovati zahodna, srednja in vzhodna pot.
Kdor si je izbral zahodno pot, je moral najprej doseči sredozemsko morsko obal bodisi pri znanem pristanišču Jafa, ki je severnozaliodno od Naza. reta, ali pa pri Megiddu, kjer se Ez-drelonska dolina približa morju. Nato je potoval ob morski obali proti jugu, v višini Antipatrisa pa je zavil na levo v notranjščino dežele in od severne strani stopil v Jeruzalem.
Vzhodna pot je vodila iz Nazareta v Ezdrelonsko dolino, nato proti vzhodu v dolino reke Jezrael, dalje ob Jordanu proti jugu mimo Enona in Kerava do Jerihe in odtod od vzhoda navzgor v Jeruzalem.
Zahodno pot so potniki iz Nazareta izbrali le v posebnih primerih, raje so se odločali za vzhodno pot. A tudi za to navadno le takrat, kadar srednja pot ni bila varna zaradi sovražnih Samarijanov.
Največkrat so uporabljali srednjo pot, čeprav je bila gorska in težavna. Iz Nazareta se je spuščala ob pobočju gorskega hrbta Džebel el Quafse v Ezdrelonsko dolino, puščajoč ob levi znano goro Tabor. Prerezala je po dolgem Ezdrelonsko dolino, vodila skozi da. našnji Djemin, stari Engannim, in današnji Lanur, ki je morda stara Be-tulia. Pustila je ob desni mesto Samarijo, pripeljala v Sihem, Silo in Betel ter nato čez goro Scopus dosegla Jeru-talem.
Po eni izmed teh treh poti je potovala Marija k Elizabeti. Po vsej verjet-
nosti po srednji. Ni pa potovala sama. Priključila se je kaki karavani in si izbrala kako žensko za spremstvo-Potovanje se je Izvršilo tako kot druga potovanja. Bilo je utrudljivo kot vsako drugo po težavnih poteh in stezah iz Nazareta v Jeruzalem. Potniki so počivali po hanih, kakršne morete še danes videti v Palestini.
Kakor je to danes, so tudi takrat bil* med potniki bogati in revni. Bogati so si mogli na potovanju privoščiti marsikatero ugodnost. Kdor je bil reven, tega ni mogel. Marija je potovala tako, kot so potovali skromni in revni potniki jz Nazareta. Trpela je vse nevšečnosti na potu, ki so jih trpeli drugi.
Nihče v družbi ni slutil, da potuje z njimi mati božja. Razen nje takrat še noben človek ni vedel, da je spočela od Sv. Duha in da nosi v sebi učlovečeno božjo Besedo.
četrti dan po odhodu je Marija prišla v Ain Karin. Prepotovala je sto-sedem in štirideset kilometrov. ,,Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto“ (Lk 1, 40).
„In odkod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?“ (Lk 1, 43).
Marijino srečanje z Elizabeto popisuje sv. Luka zelo natančno. Vestnost zgodovinarja se v tem opisu združuje z umetniško močjo pisatelja. Nobena beseda ni odveč. S par potezami nam realistično oriše vso situacijo. Po orientalski navadi so pozdravi zelo ceremo-nielni. V hribovskem gnezdu Ain Ka-rimu prihod tujke Marije ni bil neopažen. Vsa vas je prišla gledat. Toda o vsem tem ni v evangeliju nobene besede. Ne spada k stvari.
Lukovo poročilo o srečanju se glasi: „Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je vzkliknila z močnim glasom: Blagoslovljena ti med že-
nami in blagoslovljen sad tvojega te. *esa. In odkod meni to, da pride k ine-11 * mati mojega Gospoda? Zakaj glej, k0 je prišel glas tvojega pozdrava do '"»jih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je vero. 'sla, zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod“ (Lk 1, 41—45).
šestdeset let potem, ko se je srečanje zgodilo, ga je Luka opisal. A kako je njegovo poročilo sveže, pristno in neposredno. Elizabete Luka najbrž ni več našel žive, ko je zbiral gradivo za svoj evangelij. O tem dogodku mu jo najbrž pripovedovala Marija ali pa kaka druga oseba, ki je slišala pripo-vedovati Marijo iu Elizabeto. Lahko je razumeti, da so besede, ki sta jih ob srečanju govorili Marija in Elizabeta, ohranjene prav vse in prav takšne, kakor so bile izrečene. Dogodek, ki sta 8a ob srečanju doživeli Marija in Elizabeta, je tako velik, da ga nista nikoli Pozabili. Okolica p«, kateri sta zaupali dogodek, je besede \ svetem spoštovanju ohranila nespremenjene. Odtod svežost in neposrednost v zapisanem Lukovem poročilu.
Mariji se je odvalil kamen od srca, ko je spoznala, da ve Elizabeta za njeno skrivnost. Težko bi ji bilo razlagati, zakaj je prišla na obisk. Sama ji ne bi razodela svoje skrivnosti. Nikomur jo do tedaj ni. Tudi Jožetu ne in mu je ne bo.
Ob Marijinem pozdravu ,,je poskočilo dete“ v Elizabetinem telesu. Ni šle za naraven premik otroka v materi, marveč za čudežno dejanje. Vsa kato. liska tradicija se ujema v naziranju, da se je v tem trenutku izvršilo z otrokom v Elizabetinem telesu, kar je an-Sel napovedal Zahariju, da bo namreč ,,s Svetim Duhom napolnjen še v materinem telesu“. Po katekizemsko bi rekli, da mu je bil odpuščen izvirni
greh in mu je bila vlita posvečujoča milost božja.
Tudi nad Elizabeto je prišel v tem trenutku Sveti Duh na poseben način. Po njem razsvetljena je na ves glas priznala Marijo za mater božjo in jo blagrovala zaradi njene vere.
Najprej je Elizabeta ponovila zadnji del angelovega pozdrava: „Blagoslovljena tl med ženami". Kot da bi bila navzoča pri angelovem oznanjenju! Kontinuiteta v Marijinem češčenju je ohranjena, človek z njim nadaljuje, kjer je angel nehal. Nato pa je Elizabeta še dostavila: „in blagoslovljen sad tvojega telesa“. Elizabeta blagruje Marijo in Jezusa ali pa Marijo zaradi Je-sa. Na oba načina moremo razlagati te njene besede, zakaj členica in, ki jih uvaja, more biti vezalna ali razlagalna.
Kadar plemenit človek zazna bližino božjega, začuti svojo ničnost. To je skusila tudi Elizabeta. Spoznala je veliko razliko, ki je med njo in božjo materjo. Zato je vzkliknila:	„Odkod
meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?“ Gospod pomeni v svetopisemskem jeziku isto kot Bog. Elizabeta je tako na ves glas priznala Marijino božje materinstvo. Njen pozdrav Mariji je dosegel višek. Elizabeta je prva Marijina častilka. Med ljudmi namreč, zakaj že pred njo je počastil Marijo nadangel.
Stara častitljiva gospa, žena uglednega judovskega duhovnika se globoko pokloni pred nepoznano mlado ženo iz neznatnega Nazareta in jo prizna za božjo mater. Kakšen prizor! Ni čuda, da so ga krščanski umetniki že tolikokrat skušali upodobiti. Za njegovo pravilno umevanje je seveda potrebna vera. Kdor nima vere, zre v njem le srečanje dveh žena. Vera pa odpre globine in razširi obzorja.
Marijino božje materinstvo je edinstvena milost v zgodovini božjega odre-
šenja. A Marija je ni prejela brez svojega duhovnega sodelovanja. Ta milost je bila odvisna od njene vere. Marija je verovala in v polni zavesti dala svoje privoljenje. Tudi to je spoznala Elizabeta, razsvetljena po Sv. Duhu. Zato je blagrovala Marijo zaradi vere. ,,Blagor ji, ki je verovala.“ V zamaknjenosti je govorila o navzoči Mariji kot o tretji osebi. Objektivno veličanje vere in rahel očitek nekomu, ki ni tako veroval, prihajata pri takem izražanju še bolj do veljave.
.Marijina pesem (Lk 1, 47—55).
Iz Elizabetinega pozdrava je Marija spoznala, da Elizabeta ve za njeno skrivnost. Gledala je Elizabeto, zamaknjeno v Sv. Duhu, Slišala jo je, kako jo priznava za mater božjo in kako poveličuje njeno vero. Spoznala je, da je Sv. Duh začel razodevati njeno skrivnost ljudem. Ker je torej bila Elizabeti že razodeta skrivnost božjega materinstva, ni kazalo več Mariji skrivati to skrivnost v tajnosti. Z Elizabeto more govoriti o njej.
Oblika Marijinega odgovora na Elizabetin pozdrav nas preseneča. Zlasti nas zapadnjake, moderne ljudi pa še posebej. V Orientu nasprotno je tak način odgovora bolj navaden, še danes, zlasti pa je bil v Kristusovih časih.
Marija je odgovorila — z duhovno pesmijo, s „himno zahvale in čudovite prerokbe“, kakor pravi Lepicier.
Ta Marijina pesem prav za prav ni odgovor Elizabeti, vsaj naravnosten ne. A tudi molitev ni v Marijinih ustih, kakor bi kdo mislil. Danes nam pač služi kot vzvišen molitveni obrazec. Marijina pesem je predvsem izliv njene duše v ekstazi. V tej improvizirani pesmi je dala Marija z bibličnimi besedami in stavki, ki si jih je pridobila s prebiranjem psalmov in prerokov, izraza svojim vzvišenim čustvom, ki so prekipevala v njenem srcu.
Judovske junakinje, postavim, Mojzesova sestra Marija, Debora, Judita, so ob velikih trenutkih svojega naroda zapele pesmi, v katerih so slavile božjo pomoč, rešitev domovine, pa tudi svoja junaška dejanja. Podobno je storila 5 svojo pesmijo Marija. Samo da je bil povod za slavospev neprimerno višji in da so bila čustva, katerim je dala izraza, neprimerno bolj čista kot pri vseh drugih judovskih junakinjah. Marija slavi le božjo vsemogočnost, svetost in dobroto.
Neposredni povod za Marijino pesem je dalo glasno Elizabetino priznanje Marijinega božjega materinstva.
Sv. Luka uvaja Marijino pesem z besedami: „Marija pa je rekla“. Naj omenim neko zgodovinsko zanimivost, ki je v zvezi s temi besedami. Trije sta-i'olatinski rokopisi Lukovega evangelija imajo namreč namesto Marija zapisano Elizabeta. Po njihovem besedilu je torej pesem Elizabetina ne pa Marijina. Prav tako pripisuje pesem Elizabeti dacijski Škot Nicetas iz začetka 5. stoletja po Kr. Vsi drugi rokopisi bodisi v grškem izvirniku bodisi v različnih prevodih pa imajo Marija. Teh rokopisov je na tisoče. Tudi vsa krščanska tradicija trdi, da je pesem Marijina. Izjema je le omenjeni Škot iz Da-cije. V one tri starolatinske rokopise je pač pomotoma ob prepisovanju zašlo ime Elizabeta na mesto Marije. Podobnih pomot je v svetopisemskih rokopisih več. čeprav gre za očitno pomoto, so se vendar pred dobrimi petdesetimi leti nemški liberalni protestant Har-nack, francoski modernist Loisy in nekateri drugi odločili, da je pesem Elizabetina. Resnih pristašev za to trditev niso našli. Danes jim ne pritrjuje noben resen znanstvenik. Njihova trditev je šla v zgodovinsko pozabo. Je pa lep primer, kako slabotni dokazi zadoščajo nevernim znanstvenim glavam tudi
Prvega reda, kadar se obračajo proti katoliški tradiciji o Kristusovem božanstvu in Marijinem božjem materinstvu.
ZGRADBA MARIJINE PESMI
Kar se tiče vsebine, je Marijina pesem jasna in preprosta. Izraža tri čustva, ki so prevevala Marijino srce. Prvo je čustvo ponižne hvaležnosti za velike reči, ki jih je Bog storil Mariji. Drugo je občudovanje božje modrosti Ul usmiljenja. Bog ponižuje prevzetni in povzdiguje ponižne. Tretje pa je čustvo veselja, ker so se začele spolnjevati mesijanske obljube.
Glede na obliko pa pesem ni tako Pregledna. Nekateri vidijo v njej štiri Pesniške vrstice, drugi pa pet. Marija je zapela v aramejskem jeziku, sv. Luka pa nam jo podaja v grškem jeziku. Zato ni čuda, da v prevodu pesem ni ohranila dobro posebnosti hebrejskega Pesništva, ki bi jih razodevala v originalnem jeziku.
Marijino pesem moremo tudi razdeliti na štiri slavospeve; prvega je zapela Marija kot dekla Gospodova, drugega kot mati božja, tretjega kot mati odrešenih in četrtega kot hči Izraelova (Dillersberger) .
Slavospev dekle Gospodove
Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem
Zveličarju.
Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle.
Tudi pri Mariji je prvo razmerje stvari do Stvarnika. Marija je pred Bogom najodličnejša stvar, a vendar stvar. Marija se je tega dobro zavedala, že angelu je rekla: ,,Glej, dekla sem Gospodova.“ Tudi v svoji prvi pesmi se najprej tega spomni. Veliča Boga, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Od zgoraj je Bog pogledal navzdol na svojo stvar Marijo.
i ft
Rakovniška cerkev M. P. pri Ljubljani
PROŠNJA K MARIJI
Odgrni, Marija, mi svojo lepoto, deviške miline nebeški sijaj, potopi življenje mi v svojo \rasoto iz tebe odseva mi blaženi raj.
Kreposti, svetosti si živo ognjišče, posoda življenja, duhovne moči; nebes si Kraljica, človeštva središče, saj ti mu rodila Zveličarja si.
Po milosti božji otroci smo tvoji, na zemlji borimo se še za nebo.
Ohrani, Marija, v ljubezni nas svoji, rešuj nas pogube z mogočno ro^o.
V brezbožnem oklepu ječi domovina, rojaki \rivice, nasilje trpe, v nevarnosti strašni je naša mladina, naj reši pogube jo tvoje Srce.
Gregor Mali
Slavospev matere Gospodove Glej, blagrovali me bodo odslej vsi
rodovi.
Zakaj velike reči mi je storil On, ki je
mogočen,
in je njegovo ime sveto.
Marija prizna svoj izredni položaj. „Velike reči“ so ji napravljene. Ozre se v bodočnost. Vse človeštvo jo bo častilo. Ta njena napoved se vedno bolj spolnjuje. Vse svoje prednosti pa ima mati božja od mogočnega in svetega Boga.
Slavospev matere odrešenih Od rodu do rodu traja njegovo
usmiljenje
njim, ki mu v strahu služijo. Moč je skazal s svojo roko, razkropil je nje, ki so napuhnjenili
misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal
je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami in
bogate je odpustil prazne. Božja modrost in ljubezen vladata v svetu. Kakor se je Bog ozrl na Marijo, se ozira tudi na druge, če mu služijo in so ponižni. Prevzetnim pa se ustavlja.
Slavospev Izraelove hčere Sprejel je, kakor je govoril našim očetom, svojega služabnika Izraela, in se spomnil usmiljenja do Abrahama in njegovega rodu na veke. Mesijanske obljube so se začele spolnjevati. Bog se je „spomnil usmiljenja“, ki ga je obljubil nekoč Abrahamu. Odrešenik bo v kratkem rojen.
To Marijino pesem, ki je znana tudi v glasbi kot magnificat — po začetni besedi v latinskem prevodu — uporablja Cerkev vsak dan v svojih večernih molitvah; vrh tega pa še ob priložnostih, kjer se izraža intimno duhovno veselje. Magnificat je nekaka zasebna zahvalna pesem, med tem ko je Te Deum javna zahvalna pesem. S fijiim taktom je izbrala cerkvena liturgija
prav Marijino pesem za izražanje duhovne hvaležnosti in veselja.
S svojo pesmijo je Marija odkrila svoja vzvišena čustva, ki so jo prevevala od trenutka, ko je zvedela, da je izbrana za mater božjo.
MARIJINO BIVANJE PRI ELIZABETI
(Lk 1, 56)
Z Marijino pesmijo konča Luka razgovor med Elizabeto in Marijo. Nobene besede ne dostavi več. Pove le še: „Marija je ostala pri njej nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.“ O rojstvu Janeza Krstnika poroča Luka potem, ko je poročal o Marijini vrnitvi v Nazaret. Nastane pa vprašanje, ali je Marija počakala v Ain Karimu, dokler se ni rodil Janez Krstnik, ali je odšla domov prej. Eksegeti odgovarjajo različno; eni trdijo, da je počakala, drugi pravijo, da se je vrnila prej. Iz Lukovega poročanja ne moremo sklepati, da se je vrnila pred rojstvom. Zakaj Luka ne poroča vedno po časovnem redu, marveč večkrat po smiselnem. O Marijinem obisku pri Elizabeti poroča kot o celoti zase od začetka do konca.
O notranjih razlogih, ki jih navajajo zastopniki nasprotujočih si trditev, se da prerekati. Ali je bilo za Marijo primerno, da je bila navzoča pri rojstvu Janeza Krstnika? Nekateri trdijo, da ne; drugi pa ne vidijo razloga, zakaj bi ne bilo primerno, če je Marija prišla pomagat Elizabeti v času njene nosečnosti, se zdi pač naravno, da je ostala pri sorodnici, dokler ni ta rodila. Nekaj dni po rojstvu pa se je odpravila na pot domov. Vsekako je bila na obisku „nekako tri mesece“.
JANEZOVO ROJSTVO
(Lk 1. 57__66)
V poročilu o Janezovem rojstvu se Marija nič ne omenja, pač pa zopet nastopi Zaharija, ki je onemel v templju.
čas njegove kazni, ki mu jo je angel °apovedal in naložil zaradi nevere, se je bližal h koncu. Ob rojstvu Elizabetinega otroka je med sorodniki in znan-ci, ki so se zbrali po krajevni navadi, nastalo prerekanje, kako naj bo otroku ime. čeprav sicer Judje otroku niso bajali imena po očetu, so mu ga v tein primeru hoteli dati. Najbrž zaradi tega, ker je bil oče že v letih. Elizabeta pa je zahtevala, naj bo otroku ime Janez. Sorodstvo se je začudilo. Otroku so navadno dali ime po kakem sorodniku. V vsem sorodstvu Zaharije in Elizabete pa ni bilo nobenega Janeza, ^nto sorodnikom in znancem ni šlo v račun, zakaj naj bi prelomili z navado. Obrnili so se končno le na očeta, kako naj bo otroku ime. Vzel je deščico in Napisal ,.Janez". ,,In vsi so se začudili," beroča evangelist.
Zaharija je s tem izpolnil angelovo naročilo: ,,...daj mu ime Janez", čas njegove kazni se je iztekel. ,,Pri tej Priči so se mu razvezala usta in jezik In je govoril ter hvalil Boga."
Razumljivo je, da je ta čudežni dogodek s Zaharjjem napravil najgloblji vtis na sorodnike, znance, sosede in na vso bližnjo okolico. Hitro se je o njem Zvedelo po vseh tistih krajih. Prva reakcija ob čudežu pa je strah, človeka je groza bližine božje. Zato ni čuda, da s° se prestrašili tudi ti dobri prebivalci. Zgodovinsko verno in psihološko uni-tjivo popisuje Luka vtis, ki ga je napravil čudež ob Janezovem rojstvu na ljudi. ,,In obšel je strah vse njih so-sede in po vsem judejskem pogorju se je o vsem tem govorilo. Vsi pa, ki so to slišali, so si vzeli k srcu in so govo-rili: ,,Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj roka Gospodova je bila z njim" (Lk
1.	65 in 66), Ta reakcija prebivalcev iz Ain Karima in okoliških krajev je obče človeška. Tako bi reagirali preprosti, dobri in verni ljudje kjer koli.
ZA H Alti JEV A PESEM
(Lk 1, 68—79)
Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, ,,je bila napolnjena s Svetim Duhom", pravi sv. Luka. Prav isti izraz uporablja o Zahariju ob rojstvu Janeza Krstnika. ,,In njegov oče Zaharija je bil napolnjen s Svetim Duhom“ (Lk 1, 67). Z nastopom mesijanske dobe je začel Sveti Duh živahno delovati. Vse osebe, ki smo jih dosedaj v evangeliju srečali, so bile „napolnjene" z njim; v prvi vrsti Marija („Sveti Duh bo prišel nad te"), pa tudi Elizabeta, Zaharija in Janez Krstnik, ta že v materinem telesu. Dogodki, ki jih opisuje evangelist se vrše v nadnaravnem svetu milosti, ki je domena Svetega Duha.
Napolnjen s Svetim Duhom je častitljivi duhovnik Zaharija zapel pesem. Podobno kot Marija. Zaharijeva pesem razodeva semitski kolorit kot Marijina, uporablja svetopisemske izraze kot Marijina. Slavi Boga kot Marijina. Vendar pa je med njima velika razlika. Stil Marijine pesmi je lahek, Zaharijeve pa je težek. Marijina pesem je himna zahvale, Zaharijeva pa je bolj prerokba.
Zaharijeva pesem ima dva dela. V prvem delu slavi Boga, ker se je približala mesijanska doba z odrešenjem, ki je bilo že dolgo obljubljeno. Opisuje bistvo, pomen in posledice odrešenja. Ta del se glasi:
Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje; dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtijo, da akaže usmiljenje našim očetom ter spomni svoje svete zaveze;
kakor je prisegel Abrahamu našemu
očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in bomo brez strahu služili v svetosti in pravilnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.
,,Rog" je v sv. pismu podoba za moč in oblast. ,,Rog zveličanja“ torej pomeni mogočnega Zveličarja. Vrstica ,.dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida“ aludira na Kristusa, ki bo rojen iz Marije, ki je iz Davidovega rodu.
Drugi del pesmi pa prerokuje življenjsko nalogo novorojenega otroka. Prerok bo in neposredni predhodnik Zveličarjev.
In ti, dete, prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom
pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati
odrešenje v odpuščenju njih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z
višave,
Slovenci na
Slovensko katoliško društvo sv. Barbare v Lindenlieuvel. Tudi pri nas je bilo letos precej življenja. Res je, da smo precej oddaljeni od drugih rojakov v Limburgu, pa vendar nočemo za njimi zaosUjati.
Naše društvo je letos sodelovalo pri vseh večjih skupnih prireditvah slovenskih društev v Limburgu, tako prt preslani jubileja naših rojakov v Steiner-bosch, pri veliki proslavi v gledeMšču v Heerlen in ob drugih prilikah posebno ob jubileju našega društva.
Slovenci v Lindenheuvel smo že od nekdaj radi prepevali, tako v kapeli pri slovenski maši kakor tudi narodne pesmi v prijetni družbi. Letos — meseca januarja — smo pa ustanovili celo svoj moški pevski zbor kot odsek društva sv. Barbare. Pridno so prepevali naši pevci, z uspehom so že nastopali pri
da razsvetli te, ki sede v temi in smrtni
senci,
da naravna naše noge na pot miru.
„Vzhajajoči z višave“ je Zveličar Jezus — duhovno sonce. Kot luč je bil napovedan že po preroku Izaiju. Tudi sam se imenuje ,,luč sveta“ (Jan 8, 12).
,,Ki sede v temi in smrtni senci“ so pogani zaradi malikovalske in moralne zablode.
JANEZOVA MLADOST (Lk 1, 80)
S kratkim stavkom oriše Luka Janezovo mladost: „Otrok pa je rastel in se krepil v duhu; in bil je v puščavi do dneva, ko se je prikazal Izraelu." Rastel je fizično in razvijalo se je v njem umsko in čednostno življenje, že od otroške dobe je živel v puščavi, najbrž na zahodnem delu Mrtvega morja. Kaj več nam o tem ne pove evangelij, pa tudi tradicija ne. Poznejši Janezov nastop pokaže, da se je v teh letih vzgojil v izrednega asketa, nenavadno odkritega, odločnega in pogumnega moža.
holandskem
skupnih prireditvah, če so si pevci sedaj privoščili nekoliko počitka, ni tako hudo, res bi pa bilo škoda, če bi pevski odsek prenehal delovati. Kmalu bomo polagali obračun o našem letošnjem delu in delali načrte za bodoče leto. Naša prva in glavna naloga je, da poživimo delovanje pevskega odseka, pa naj bo to v obliki moškega ali mešanega zbora. Ne smemo ostati sredi pota ali opraviti * polovično delo. Naše pevsko društvo mora ostati naš ponos, da se bo reklo: Glejte, devet slovenskih družin je v Liu-denheuvelu, pa imajo svoje pevsko društvo. Ja, pevsko društvo mora dalje živeti, pa še to moramo doseči, da bo pri njem sodelovalo vseh devet družin-Držimo, kar imamo, bodimo Bogu hvaležni za dar glasu, kdor ga ima, častimo Ga a petjem, bodimo ponosni na lepo slovensko pesem.

Blažena Filipina Duchesne
Evangelist Matej iz Jezusovega jav delovanja podaja tudi tole sliko: Jezus je hodil po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagevest kraljestva in ozdravljal vse boksni in vse slabosti. Ko je pa videl •Množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki mmajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: „Žetev je veli\a, delavcev pa 'Kalo. Prosite torej Gospoda žetve, naj Pošlje delavcev na svojo žetev (Mt 9, —38). — Ob drugi priliki je Jezus Zahrepenel: „Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in \a\o želim, da bi se že vnel!" (Lk 12, 49). — Po svojem vsta-jetiju pa je apostolom naročil: ,,Pojdite ho vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!“ (Mr 16, H). Preteklo leto — 18. novembra 1952 je minulo sto let, odkar je umrla ve-hha žena Filipina Duchesne, ki je to Gospodovo željo in naročilo res dobro razumela kakor naš veliki Baraga, njen sodobnik in skoraj misijonski sosed v Severni Ameriki.
NJENA OTROŠKA LETA
v Doma je bila na Francoskem, kjer so Živeli njeni ugledni in precej bogati star-81 • Rodila sc je na dan obglavljenja Ja-0£Za Krstnika, 29. avgusta 1769. Pri krstu je dobila ime Roza Filipina. Že y mladosti so se začeli javljati njeni du-sevni j n umski darovi, zlasti pa trdnost v°lje. Ta trdnost in odločnost volje je mla že v rodu ter je Filipini mnogo po-Utrgala, da je mogla v svojem poklicu Prav izvesti naložene dolžnosti. Pobožna
DR. FILIP ŽAKELJ
mati je svoje otroke kar najbolje skušala vzgajati. Tako je tudi malo Filipino učila najpotrebnejših verskih resnic in krščanskih kreposti. Že v detinskih letih je Filipina razodevala izredno pobožnost do Boga, pa tudi duha ljubezni do bližnjega. Če so ji starši slučajno kaj podarili, je vse razdeljevala revežem. Otroške igre je niso posebno veselile, pač pa so jo zanimali stari zgodovinski dogodki in prav posebej zgodbe iz misijonov, včasih si je kar zaželela, da bi sama mogla prenašati hude misijonske napore in umreti mučen iške smrti.
GOJENKA PRI REDOVNICAH MARIJINEGA OBISKANJA .
Ko je bila stara okoli enajst let, so jo izročili v vzgojo redovnicam Marijinega obiskanja v njenem rednem mestu. Tu v samostanu je Filipina preživela nekaj časa. Kot gojenka se je odlikovala v preprostosti, vztrajni učljivosti in pokorščini svojim vzgojiteljicam. V tem samostanu, posvečenem Materi božji, je prejela tudi prvo sv. obhajilo; ravno pri prvem sv. obhajilu je začutila silno nagnjenje do redovniškega poklica.
SPET V DOMAČI DRUŽINI
Starši niso bili zadovoljni z njenim sklepom. Takoj so jo vzeli iz samostana ter ji, ker so bili premožni, kar doma preskrbeli izobrazbo in vzgojo. Pri poznejšem vzgojnem delovanju ji je ta do rr.ača vzgoja prav zelo koristila. Prav pridno sc je vsega učila;.bila je bistrega in hitrega duha, pa še vztrajna.
ČEŠNJEVO CVETJE
Slade\ in tih \a\or svet vzdih veter poljublja belo razpete češnjeve cvete — in ves maziljen gre v moje odprto srce ... Duša se izgublja v beli sreči, —
\o da se ta hip naj moj srčni utrip nežno naslanja Jezus ljubeči...
Bogdan Budnik
NOVINKA PRI REDOVNICAH MARIJINEGA OBISKANJA
Starši so hoteli, da bi se Filipina po-ročila, a Filipina svojega sklepa, da bo šla k redovnicam Marijinega obiskanja še zdaleka ni spremenila. Zato je kot sedemnajstletno dekle brez vednosti očeta in matere v spremstvu svoje tete šla ponovno v tisti samostan prosit za sprejem, kjer je nekoč bivala kot gojenka. Ni se hotela vrniti domov, marveč je imela samo to misel in željo, da bi se popolnoma posvetila samo Jezusu. L. 1787 je torej Filipina postala novinka pri redovnicah Marijinega obiskanja. Z vso radostjo svoje duše je sprejela redovno obleko. V petih stvareh se je posebno odlikovala kot novinka: v izredni pobožnosti, popolnem spolnjevanju redovniških pravil, v ljubezni do Boga, preziranju sebe in krotenju svoje silno močne larave.
VIHARNA DOBA FRANCOSKE REVOLUCIJE
Osemnajst mesecev je bila Filipina že v samostanu; dan slovesnih zaobljub se
je bližal, a spet se je morala vrniti domov, ker so se bližali viharni dnev> francoske revolucije. Ko je vihar revo' lucije besnel, ko se je zdelo, da so ^ obnovili stari časi preganjanja, ko so redovnice morale zapustiti samostan, ki sp ga revolucionarji potem porušili, je rj lipina pač morala zamenjati obleko, & pa spremenila svojega svetega življenja' Filipina se je popolnoma posvetila deloO ljubezni in pobožnosti. Prezirala je vsakršno nevarnost, otroke poučevala v temeljnih resnicah svete vere, obiskovala jetnike ter jim nudila telesno in duhovno pomoč; zelo se je trudila, da bi p0' magala duhovnikom, ki so trpeli po ječah ali pa skrivaj vršili sveta opravila'
ROZA FILIPINA IN MAGDALENA ZOFIJA BARAT
Ko se je nevihta revolucije malo p v legla, je Filipina s pomočjo svojih der mačih na svoje stroške znova pozidala nekdanji samostan redovnic Marijinega, obiskanja in si prizadevala, da bi se redovnice Marijinega obiskanja vrnile. A zaman. Tedaj je ves samostan ponudila sveti Magdaleni Zofiji Barat, ustanoviteljici družbe sester presvetega Srca Jezusovega, obenem pa jo prosila, naj še njo sprejme kot novinko. Tako je Filipina meseca decembra leta 1803, ko je bila stara 34 let, stopila v noviciat družbe sester božjega Srca Jezusovega. Eno leto je imela za voditeljico samo Magdaleno Zofijo Barat. Filipina je hitro sjX>-znala naravo nove redovne družbe: odpoved sebi, zatiranje strasti, vztrajna molitev in prisrčno združenje s presvetim Jezusovim Srcem. Z vsemi močmi se je do pičice natančno ravnala po nasvetih in opominih svete ustanoviteljice; prav vsem je skušala ustreči njeni skrbi.
Ko je končala noviciat in napravila zaobljube, se je popolnoma posvetila delu v družbi. Od svojih prednikov je prejela silno močno naravo, ki jo je z vso
; dv:
v.?trajnostjo krotila. Posebej je že tedaj riala zgled v ponižnosti in ljubezni. 'e3 nekaj let je bila poklicana za tajnico n°ve družbe v materino hišo v Pariz.
Misijonarka v sev. ameriki
Filipina je že od mladosti zelo častila a velika apostola: sv. Frančiška Ksa-Vevrija ter sv. Frančiška Regisa in gojila Srcno željo, da bi mogla nevernikom °šnanjati evangelij. To svojo srčno željo !e kmalu po zaobljubah razodela sveti v^gdaleni Zofiji Barat. Potem pa je do'gih dvanajst let Boga v stanovitni plitvi prosila za to milost. Končno jo je Magdalena Zofija Barat odbrala, da gre v Severno Ameriko, v nekdaj silno raz-pokrajino škofije Saint Louis ustanavljat in utrjevat novo družbo, krivovercem pomagat v pravo Cerkev ter preobračat še poganske prebivalce.
. Slovo od domovine je jemala ravno _!ste dni, ko je sveti Janez Viancy šel za 'uPnika v zanemarjeni Ars. Skupaj s Petimi sestrami, ki jim je bila izbrana za Predstojnico, je 14. marca 1818 stopila na ladjo v Bordeauxu, ki je na veliko ^boto 21. marca zaplula čez Ocean. Po °l8i in naporni vožnji je na praznik Presv. Srca Jezusovega, 29. maja dospela v Ameriko, 24. avgusta pa je stopila v n’-esto Saint Luis.
Pet dni po prihodu v Saint Louis je Dhajala že svoj devetinštirideseti rojstni an> pa je kljub starosti še 34 let z vso ^ročnostjo delovala v prostranih ozem-l*h ter širila toploto ljubezni božjega rca med divjaki in za krščanstvo oto-i ®i in mrzlimi ljudmi. Vse je žrtvo-aia za misijone; še sebe bi prodala prav £a<aa, kakor se je izražala, če bi s tem aj pomagala misijonom. Svoje misijon-0 navdušenje je ohranjala z vztrajno £*tvijo in naravnost junaškimi polžki so bili začetki, a Filipina je vse
premagala. Najprej je sama zgledno prenašala bolečine in napore, strašno mrzle zime in najhujše pomanjkanje ter tako z zgledom spodbujala druge sestre. S tako vztrajno stanovitnostjo se je za druge žrtvovala, da so jo vedno pogosteje napadale hude bolezni. V krajih, kjer je bilo še malo omike in gostoljubnosti, je postavljala nove vzgojne domove in redovniške hiše za novinke, ki jih je skušala v teh krajih pridobiti. Število zavodov sc je vedno večalo; zato je imela kot provincijalka vedno več dela m potov, a je svojo dolžnost kljub velikim težavam kar najbolje vršila. Ne prostrane in neprehodne pokrajine ne škodljiva močvirja in slabo vreme je niso mogli zadržati. Prav do visoke starosti je zvesto vršila svojo službo.
Ko so izvolili novo glavno asistentko družbe za Ameriko, je Filipina bila le še prednica v kraju Florissant. Tam je živela v izredno revni sobici, nosila ponošeno obleko, jedla jedi, ki so gojenkam ostajale, šivala čevlje, nogavice in obleko, stregla bolnim, služila Bogu v molitvi in strogi pokori.
2e stara je z mladostnim navdušenjem šla z nekaterimi sestrami pridobivat za vero v Jezusa Indijance iz rodu Potovatomov. Med temi Indijanci si je pridobila posebno spoštovanje, ker je toliko molila. Med Indijanci je zato dobila oznako: „Žena, ki vedno moli.“
Že je bila stara 73 let; lotevala se je je huda bolezen. Zato se je vrnila v dom sv. Karola, ki ga je sama pred toliko leti postavila kot prvo hišo družb sester presvetega Srca Jezusovega. Tam je skoraj cele dneve samo premišljevala in molila, potrpežljivo prenašala bolezni ter se stanovitno zatajevala in pokorila, dokler skoraj štiriinosemdesetletna starka ni po božno in sveto umrla. K Bogu je šla po plačilo pred dobrimi sto leti, 18. novembra 1852.
V NEBEŠKI SLAVI
Ne samo iz kraja, kjer je umrla, mar' več celo iz oddaljenega Saint Luisa so ogromne množice prišle na pogreb, ker so bile prepričane, da je Filipina bila sveta redovnica. O njeni svetosti je bila prepričana že sveta Magdalena Zofija Barat. Nebo Pa je to prepričanje potrdilo s čudeži. Pij XII. jo je 12. maja 1940 proglasil za blaženo. Takoj po proglasitvi blaženim so govorili o novih uslišanjih in čudežih. Zato je rimska kongregacija Za svete obrede že sredi druge svetovne vojne 9. aprila 1943 dovolila še končni postopek za proglasitev za svetnico.
NAUK ZA NAS
Živjenje blažene Filipine nas uči, da si je popolnost treba priboriti, saj se
mora toliko boriti proti svoji močni 113 ravi. Filipina nam prav z vsem svojin1 življenjem priča, da se mora popoln čU>' ve\ zatajevati in si naložiti marsikaj, kar se počutni naravi upira. Tako kp Zgled nam daje, da je treba voljo boij° izvrševati, pa čeprav je potrebno še to liko žrtev. Predvsem pa nam v dobi, P je tako vdana materializmu, kliče ve* čas svojega življenja, od mladosti do pozne starosti, da nam je v življenju p°' treben neugnan idealizem, ki iz ljubezn’ do Boga in bližnjega premaguje vse ovire. Pravi misijonski duh je velika stvar v duhovnem življenju! Tudi svet ni\i so bili sami iz sebe slabotni, zat° so pa Z gorečo in vztrajno molitvijo BO' ga in Marijo prosili za pomoč. Kako lepo bi bilo, če bi tudi o vsakem izmed nas mogli govoriti: „To je fant, dekle, mati, družinski oče. ki veliko moli."
Iz dežel za železno zaveso
MADŽARSKA
Kako živi kardinal Mindszenty. Po poročilih odbora za Svobodno Evropo, ae je zdravje kardinala Mindszentyja znatno zboljšalo. Visoki prelat je zaprt v neki mali hiši blizu Budimpešte. Zdaj lahko mašuje vsak dan in moli brevir. Njegovo duševno stanje je dobro. Zanimivo pa je, da se svojega procesa prav nič ne spominja. Od časa do Časa more govoriti s svojo materjo. — Pravijo, da visoki jetnik stalno spi na tleh, ker se je tako pred leti zaobljubil. Enkrat na teden preživi dan ob kruhu in vodi. Moli zelo veliko.
So stvari, ki jih je težko razumeti. Da n. pr. raste na Madžarskem število duhovniških poklicev kljub strašnemu preganjanju, se da razložiti le s posebno božjo pomočjo. Tako je v rabski škofiji prvikrat po koncu vojne število bogoslovcev zrastlo nad 100.
Umri je v ječi katoliški pisatelj Toth Laszlo. ki je bil skupaj s kardinalom
Mindszenthyjem obsojen na osem le| zapora. Bil je ena vodilnih osebnosti med madžarskimi književniki.
RUSIJA
Na zborovanju komunistične partij'' v Moskvi sredi oktobra preteklega let» so mnogi mladinski voditelji tožili, d» brezbožno gibanje še vedno ni zajel® širokih ljudskih množic, še vedno živ1 mnogo mladine vkovanih v verske predsodka. Take nevarne pojave je treba P°' bijati z vsemi sredstvi.
NEMČIJA
Zelo na svojski način razume svobo* do notranji minister Vzhodne Nemčije-Izdal je namreč ukaz, da duhovnik, ki je končal svoje študije v Zahodni Ne®' čiji, nima pravice delovati v ruski co®-Namen tega odloka je jasen: ker v Vzhodni Nemčiji ni semenišč, iz Zahod' ne pa ne smejo priti, bo kmalu prisl® do pomanjkanja duhovniškega naraščaja.

ODŠLI so v dom nad zvezdami
U- VINKO LOVŠIN NAS J L' ZAPUSTIL ZA VEDNO
Bilo je na predvečer praznika Marijinega Vnebovzetja leta 1928. Skozi belokranjske vinograde, lože in steljnike Je pripuhal vlak v Metliko, kamor sem hitel tisti dan. da vidim kraj mojega bodočega dela. Nihče ni vedel za moj Prihod.
Ko sem stopal proti mestu in je vstaja Pred mano mrka zgradba ,,Komen-<le‘' in sive zidine proštije, mi je kar Pekam tesno postalo, toda kaj bi... Saj vem, da me čaka lepo delo v božjem vinogradu in čeprav se vidijo te zidine nirke. je ljubeznivo vabila vsa okolica s čudovitim pogledom na Gorjance in tja v semiški kot. Srečaval sem rado-yedne obraze, ki so me nasmejani spoštljivo pozdravljali.
Pridem pred proštijo. V tistem hipu se je pojavil na vratih moj bodoči stanovski tovariš in učitelj za prve korake kaplanskega življenja. Ko sem se mu Predstavil, sem zvedel tudi njegovo ime: vinko Lovšin. Najprej me je predstavil župniku, proštu Gregoriju Cerarju, nato kuharici, farovški Marički, nakar slno vsi trije gospodje stopili v kaplan-sko klet, kjer smo sedli k poličku, tistemu lepemu, ki je bil veselje in ponos gospoda Vinka, kadar je mogel pogostiti kogarkoli svojih številnih prijateljev, mož in fantov iz razgibanih vrst farnih organizacij, ali kakega du-hovskega sobrata, ki je prihitel na obisk v sončno Belokrajino.
In program za jutri za Marijin praz-
nik! Meni sta odredila veliko mašo, ki je bila ob 11, kajti gospod Vinko je moral ven na podružnico, ne vem več na katero, a za popoldne je hotel, naj bi videl nekaj mojega bodočega delokroga in spoznal nekaj obrazov. Jutri popoldne greva pa k Molku v Slamno vas.
Krasen dan je bil tisti Veliki šmaren v sončni Belikrajini, kjer je že prvo grozdje zorelo. Po osmi maši so prihajala dekleta s košaricami, iz katerih je kukalo smehljajoče grozdje. ,,Za gospoda Vinkota“. . . Saj ga je vsa fara ljubila. Iz Božakovega, Drašič, Lokvice, Grabrovca, Vidošič, Rakovca, Trnovca, Zelebeja, Radovič, Rosalnic...
Nasmejan, brez gostih besed, vedno jasen v svojih ciljih in močan v dejanjih, neomajen v sklepih si je osvajal srca, kakor je znal samo on.
S krepko roko je zgrabil gospodarske organizacije, katere je ustvaril katoliški preporod v Metliki. Hranilnica in posojilnica, konzumne in soseskine ustanove, ki so obstojale v večini vasi kot neke vrste cerkveni odbori za skupne interese vasi; povsod je odkril senčne plati in jih z modrim nasvetom ozdravil.
V političnem pogledu je bila Bela-krajina malo utrjena In nevarno izpostavljena navalu hrvaškega radičevstva. Gospod Vinko je dobro poznal usodne posledice pajdašenja z miselnostjo onstran Kulpe in posegel tudi v politični razvoj občin, ki so bile v fari, na ta način, da je najprej izdatno povečal šte-
vilo naročnikov ,,Domoljuba“, nato pa začel uveljavljati „Slovenca“, kar je dosegel zlasti s tem, ker je bil zelo priden dopisnik teh listov.
Tekom več let dela v Belokrajini je uvidel silno potrebo gospodarskega dviga dežele, ki prideluje tako odlično vino,. a ni bilo mogoče, kako bi se prav uveljavilo, iz tega opazovanja je zrastla ideja „Vinarske zadruge“, s katero si je g. Vinko postavil spomenik v Metliki, prav poleg postaje.
Leta so tekla. Gospod Vinko so bili župnik v Litiji. Pa so takole ob času trgatve prihiteli za kratek obisk v Metliko. Praznik je bil to. Najprej zato, ker so vsi ljudje, tudi politični nasprotniki gospoda Vinka spoštovali in ljubili kot odličnega duhovnika, socialnega in gospodarskega delavca, veselega družabnika, pevca in vsestransko izobraženega moža — potem pa tudi zato, ker je prišel s svojim lastnim avtom. Kdo ga je imel pri nas doma v tistem času? V Metliki je imel gospod Vinko konja, sedlo in voz; predmete, katere sem potem jaz odkupil in hranil kot dragocen in koristen spomin na tovariša, ki me je vpeljal v kaplansko delo. V Litiji pa si je oskrbel avto BMV kot eden nrvih motoriziranih kranjskih duhovnikov.
Bil je vedno na višku časovnih zahtev; vedno živa priča tega, da je Cerkev voditeljica človeštvu k pravemu, resničnemu napredku.
Konj, voz, klavir, pisalni stroj, razmnoževalni aparat, foto. . . Kdo ve, kaj še vse, so bila sredstva njegovega apostolskega dela, ki ga je vse do zadnjega trenutka vršil z besedo in pisanjem, v topli ljubezni do svojega naroda, kateri mu bo hranil večno hvaležen spomin.
Nič velikega ni naredil. Bil je kakor sv, Jožef, ki je same male stvari, skoro neopažen delal, a brez dvoma bomo kmalu zvedeli, kako obilni so sadovi njegovega skritega dela, katerega mu sedaj Gospod Jezus gotovo že bogato plačuje.
Janez Hladnik
Pokojni župnik Vinko Lovšin se je rodil 6. januarja 1895 v Jurjeviči pr' Ribnici na Dolenjskem. Gimnazijo je dovršil v škofovih zavodih v št. Vidu nad Ljubljano; novo mašo je imel leta 1919. Kot kaplan je služboval najprej na Vrhniki, nato vstopil v salezijansko družbo, v kateri je deloval v Rakovniku, Veržeju, Zagrebu in na Poljskem.
Na Poljskem se je seznanil s pok. kardinalom Augustom Hlondom. Leta 192* se vrne med svetni kler in deluje najprej v Metliki, nato v Šmartnem pri Litiji, dokler ne postane po ustanovitvi litijske fare njen župnik. Ko so ga leta 1941 izgnali Nemci z drugimi duhovniki vred na Hrvaško, se je kmalu nato vrnil v ljubljansko pokrajino. Večino svojega begunstva je preživel na rojstnem domu, dokler se ni moral odločiti leta 1945 za drugo begunstvo — v širni svet. Pot ga je vodila preko Italije in Švice v Argentino, kjer je bil končno nastavljen v glavnem mestu Buenos Airesu. Tu ga je zahrbtna bolezen raka na jetrih spravila na bolniško postelj. 17. marca je podlegel posledicam operacije. 18, marca je bil pokopan v spremstvu 23 duhov, sobratov, Slovencev in številnih rojakov na buenosaire-ško pokopališče Chacarita.
„Duhovno življenje“ je imelo v g-Lovšinu zvestega sotrudnika. Skoro vse novice „Po svetu", ki jih ljudje tako radi berejo, so bile njegovo delo. Pridno je prestavljal francoskega katoliškega I pisatelja duhovnika Pirre L’Ermita. Podpisoval se je ali Vinko ali Vinko Antonov. Dobrega gospoda, ki je res ljubil svoj narod in zanj delal do zadnjih dni svoje bolezni, priporočamo v pobožno molitev.
SESTRA OLGA PONIKVAR UMRLA
24. marca 1953 je umrla v Buenos Airesu slovenska usmiljenka Olga Ponikvar, sestra pok. mons. Ponikvarja. Svoje študije je pokojna sestra dovršila v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani. Več let je bila učiteljica v Carigradu. Poučevala je francoščino, grščino in klavir. Kot sestra je bila v redu 52 let.
V Buenos Airesu je živela od leta 1929.
v. LVDVIK PEKNISKK JE ODŠEL PO PLAČILO
Tam doli na argentinskem jugu, človek bi rekel na argentinskem Tolminskem je našel svoj misijonski delokrog ■ ,Pudre Ludovico“, ta sin Slovenije izhod Kuma, ki ga je prva svetovna vojna zanesla na Poljsko kot vojaka in tam iz njega naredila misijonarja.
Ko sem prišel pred leti v Argentino, sem kmalu dobil z njim pismeno zvezo. Zasledoval sem njegovo misijonsko pot med Araukanci in Numuncurä. Bil je kaplan ogromne salezijanske tare Ju-nin de Los Andes v Nequenu. Ta fara je obsegala ozemlje kot cela Kranjska. Ima precej indijanskih selišč, potaknje-nih po skritih dolinah in soteskah med Andi, ki gospodarijo z večjimi in manjšimi višinami v slikoviti deželi južnih jezer. Kaj vse je doživel na tistih svojih misijonskih potih, ki so trajala več ali manj 8 mesecev na leto! Krsti, potoke, pridige, poravnanje sporov med družinami in vasmi, obramba brezpravnih Indijancev pred objestnimi mogotci, ki so si prilastili zemljo in nje bogastva. . . in po trudnem delu celega dneva si je pozno v noč moral sam pripraviti kos kozje pečenke za večerjo, kjerkoli se je dobilo kako zavetje. Včasih je bil pa počaščen kot gost glavarja, ttgovca, gostilničarja ali estancijerja. Knjige in knjige bi obsegali resni, poučni, tragični jn šaljivi dogodki, s katerimi je znal rajni p. Ludovico pripovedovati svoje spomine in doživljaje med Indijanci, belci, gozdarji, premo-Surji ribiči, cigani, vojaki, prostaki in oficirji, Vse do generalov (bil je osebni Prijatelj generala 0’Farrela, pred Peronom predsednik republike).
Na svojih potih je pri Lago Aluminč odkril rojaka Benigerja, ki je umrl Pred par leti in bil med učenjaki pognan kot najboljši poznavalec arau-kanske kulture. . . Ta skromni sin Slo-venije, doma iz Svibnega, je imel res-uične in izdatne prijatelje med najmogočnejšimi krogi v Argentini, da je oblačil in ščitil najrevnejše otroke te dežele.
t č. g. IVriiišck Ludvik pri Trafulskem jezeru
Kdo bi se pač mogel spuščati v podrobne njegove spomine!
Omenim naj le še to, da je bil tudi slovenski misijonar, kateri je obiskal in k Bogu vodil vse raztresene slovanske rojake po „Alto Valle“, t. j. od Ville Regine do Neuquena in za nameček še v Plaza Huincul in v Zapali. Ker je precej dobro obvladal tudi hrvaško, češko, poljsko in seveda tudi nemško, je našel v vsakem kraju obilno delovno polje. S svojim nasmejanim obrazom, preprosto in ljubeznivo besedo, brez vsake govorniške pritikline, si je takoj osvojil vsa srca in ljudi prepričal, da res išče samo njihovo dobro.
Prvič sva se srečala leta 1938 v General Roča v Rio Negro. Najprej sva se za to srečanje telefonsko dogovorila. Jaz sem bil pri Šinigoju v Cinco Saltos. Prav takega sem si predstavil po vtisih, ki sem jih imel o njem iz dopisov za ,,Duhovno življenje“ in iz razgovora z njim. Nizek, širokega, nasmejanega
obraza in redkolas, že malo plešast. Dolgo že ni videl on slovenskega duhovnika, Kar objela sva se in od tedaj naprej sem z njim živel njegove težave in njegova veselja.
Pozneje sva se srečala vsaj vsaki dve leti po raznih kombinacijah najinih križpotov.
Tudi v Juninu sem ga obiskal. Bilo je v oktobru. Tako mu je bilo težko, ker je bil njegov cvetni vrtiček skoraj gol. Saj to je bila njegova velika ljubezen. Cvetje, zdravilne rastline, vsakršna zelišča. Na svojih misijonskih potih je zbiral semena vseh neznanih rastlin in jih nato gojil z ljubeznijo, kakor je z ljubeznijo k Bogu vodil njemu izročene Indijance.
Lepota hiše božje je bila njegova srčna ljubezen, Sam je preslikal cerkev in razne kapele. Sam je krasil s cvetjem Gospodu oltar, in ko ni bilo nikjer najti božje travice zelene, je imel on v cerkvi še vedno raznega okrasnega cvetja.
S Slovenci je bil v živem stiku tudi v Buenos Airesu in je enkrat prišel celo Iz daljnega juga zato v Buenos Aires, da bi ne ostali brez božične maše.
Služboval je najprej v Gral. Roča, nato v Neuquenu, pozneje pa v Juninu de Los Andes, kjer se je čutil kakor doma sredi snežnih zim in cvetočih pomladi. Tudi Zapala in Chos Malal je spoznal prav od blizu. Potem so ga poslali v San Antonio Oeste, kjer je pa nevarno zbolel. Vleklo ga je ..nazaj v njegov planinski raj“ in tudi v Choele-Choel se ni mogel pozdraviti, šele v Juninu je spet prišel k sebi. Ponehal je glavobol, kateri ga je spravil že na rob groba v letu 1940. Junin in San Martin de Los Andes sta bili priči njegovi največ ji apostolski gorečnosti v slovenski preprostosti.
Janez Hladnik
TAKO UMIRAJO MISIJONARJI
Teža let jih ne stare. Ne mislijo na počitek, niti ko že opeša njih organizem v trdi borbi za duše. Tako je odšel v večnost blagi g. Ludvik Pei-njšek, don Boskov sin. Odšel je, ker ni hotel
počitka na tem svetu, da uživa tem večjo nebeško srečo. . . Zdravniki so mu prepovedali kakršno koli delo v dušnem pastirstvu. A on ni mogel živeti v brezdelju. Zato ga je pobralo.
Kako veselo ginjen in ,z nasmehom na ustnicah je dejal še dan pred smrtjo: ,,Jutri zapustim sanatorij in se vrnem v zavod med svoje sobrate, potem bomo videli.“ In bil je prerok... res se je vrnil — toda mrtev.
G. Ludvik, Slovenija, Tvoja domovina, ki krvavi pod brezbožnim komunizmom, tako žeja po Bogu, ki ga ti gledaš sedaj. Pred 20 leti si jo zapustil. Misijonski ideal, ki so ti ga dobri krščanski starši znali vcepiti že v nežnih letih Tvoje mladosti, Te je vabil: Pridi in sledi mi. . . Presajat Cerkev Kristusovo. Ko si 13. novembra 19 09 vstopil v salezijanski zavod, si morda nisi predstavljal vso globino treh don Boskovih obljub, ki nudi svojim sinovom: kruh in delo, po smrti pa nebesa.
Prva svetovna vojna te je potisnila v bojni metež. Ostal si zvest Gospodovemu klicu. Vrnil si se, študiral in se pripravljal v Sloveniji in na Poljskem. In danes kot Kristusov vojak, požrtvovalni in zaslužni misijonar neuquenske-ga teritorija, prejemaš nebeško plačilo.
2 0 let misijonskega življenja po goratih Kordiljerah . . . Med domačimi, izumirajočimi indijanskimi plemeni, med čileni in inozemci. . .
Iz častitljive misijonske postojanke Junin de Los Andes si izžareval po vsem bližnjem in daljnem okolju blagodejno luč tolikim in tolikim dušam, ki so te smatrale kot člane družine.
Junin de los Andes ti hoče postaviti kamenit spomenik, da ovekoveči Tvoj spomin bodočim rodovom.
Gospod Ludvik! V imenu salezijanske družbe, ki Te šteje med zvezde prve velikosti južnoargentinskih salezijanskih ustanov, polagam na Tvoj grob goreče molitve za večni pokoj Tvoje duše. Tvoje žrtve in zasluge, združene z našimi molitvami, naj Te venčajo celo večnost.
Padre Ludovieo, na svidenje v nebesih !
Tvoj redovni sobrat
ti. Ludvik Pernišek se je rodil leta IStiti v tivibnera pri Radečah. Moral bi °stati na kmetiji, a njega je vleklo k salezijancem. Vstopil je v njih družbo. Bfva svetovna vojna mu je načrte sicer Za nekaj časa prekrižala, ker je moral 6a fronto; po končani vojni je šel na ^oljsko, kjer je dovršil gimnazijo. Kot salezijanski bogoslovec je leta 1926 odšel v Argentino in bil leta 1930 v Bahia Blanca posvečen v duhovnika. Od tedaj naPrej do svoje smrti je deloval po Pa-tagonjji kot misijonar. Bil je zelo znana osebnost v tamošnjih krajih in zelo Priljubljen. Zadnje čase je večkrat pohitel v Bariloče, kjer se je leta 1948 ustvarila precej močna slovenska naselbina. Neprestani napori so mu zrahljali zdvavje in oslabili srce. Zateči se je moral na kliniko v Bahia Blanca, kjer ! ie 14. marca 1953 nenadoma izdihnil. Odšel je po plačilo, ki si ga je upravičeno zaslužil.
SMItT KRŠČANSKEGA MOŽA
V četrtek, 2 6. februarja zjutraj, je Prišla iz Kordobe žalostna vest, da je tam nenadoma umrl g. Anton Krušič. šel je tja iskat boljšega podnebja, da bi Se v njem nekoliko odpočil in utrdil zdravje. Bog pa je vedel, da je g. Krušič po trpljenju, ki ga je v življenju Prestal, potreben večnega oddiha in počitka. Zato ga je poklical iz solzne doline v večno domovino. Tam je prišel skupaj s svojim stricem in bratom, ki sta bila oba duhovnika in s svojima dvema sinovoma, ki ju je tako pogrešal na zemlji. Oba sinova — eden izmed njiju je bil bogoslovec — sta v “oju proti komunizmu padla in darovala mlado življenje za vero in dom. ^daj so pri Bogu večno združeni. Nobena sila jih ne more več ločiti. Odslej bodo skupno pripravljali pot v Očetovo hišo vsem, ki žalujejo po njih na zemlji.
ti. Anton Krušič je bil mož globoke Vere. Večno veljavna katoliška načela 80 vodila njegovo življenje. Z vsem srcem je ljubil resnico in pravico, preganjal in sovražil pa laž, hinavščino in krivico. Komunizem se mu je zaradi
zločinov, ki jih je izvršil studil. Zgražal se je nad njim in ga obsojal. Vendar sodbo nad njim je prepuščal Bogu.
Ko so se komunisti bližali Sloveniji in jo s tujo pomočjo zasedli, je zapustil svojo ženo, svoj lep urejen dom in svojo mizarsko delavnico in se s tremi hčerkami umaknil na Koroško. V Ve-trinju ga je zadela nesreča, ki je ni mogel prav do smrtne ui‘e popolnoma preboleti. Dva njegova sinova sta bila vrnjena. Eden je bil določen za naslednika na domu, drugi je bil bogoslovec, ki naj bi kot duhovnik služil Bogu in bogatil svoj narod z zakladi večnega življenja. Komunisti so oba ubili. Ko je to zvedel, je v njegovem srcu začela krvaveti rana, za katero svet ni imel zdravila. Večnost mu ga je dala.
Rajni g. Krušič je vedno, v tujini še posebno, iskreno spoštoval slovenske duhovnike. Zelo je cenil njih delo in žrtve. Ker se je zavedal, da so tudi duhovniki ljudje, se ni zgražal nad njihovimi slabostmi in napakami. Vedno se je veselil njihovega obiska. Pogovor z njimi mu je bil v veliko tolažbo.
Tujina s svojo vročino, vlago in ravnino ga ni mogla prikleniti nase. Njegovo srce je ostalo v domovini. Pogrešal je žene in doma. Pogrešal je Kamniških planin z Grintavcem, Brano, Sedlom, Planjavo, Ojstrico. Pogrešal je posebno Mengša, domače farne cerkve, domače zemlje, da bi se v njej odpočil. Zdaj počiva v tuji zemlji, da nas uči. kako naj ljubimo domovino in njene zaklade: vero, materino besedo in slovenske navade.	Mgr.
O
BLAGOSLOVITEV KRIŽA NA GORI CAPILLA
Sonce je že zašlo za gore, ko je iz pristanišča v Llao-Llao odplul motorni čoln ter krenjl proti jezerskemu rokavu Blest, kjer se onstran blestečega zaliva dviga mogočna silhueta gore Ca-pilla; tja gor; so uprti pogledi nas in slovenska pesem, ki se razliva preko Nahuel Huapija, naznanja zakasnelim čolnom, ki jih srečujemo, da ee sloven-
Križ na gori Ca ni Ha, ki ga je postavila slovenska skupina iz San C. de Bariloche (Argentina)
üki fantje iz Bariloč zopet na svojem vsakoletnem pohodu na Capillo. Kakor neznatna pika se odraža na rdečkastem nebu križ, ki smo ga vrhu te gore postavili pred letom dni. Takrat smo sklenili. da ga bomo ob letu blagoslovili in danes je napočil dan, ko se v družbi čč. gg. Avguština in Povšeta odpravljamo tretjič na vrh Capille, da tam doživimo tako dolgo pričakovani praznik.
še pred mrakom smo se izkrcali ob vznožju Capille na peščeni in kameniti obali, obdani od skoraj neprodirnega pragozda. Tu smo si uredili taborišče za prvo noč_ Tonček, sanvalentinski veteran, nam je pripravil taborni ogenj, Blaž jo je z mačeto mahnil v „šumo“ ter izsekal prehod do bližnjega potoka, po katerem naj bi se naslednji dan povzpeli na sedlo in g. Petriček je pridno
metal svoj trnek v jezero in ko je eU* postrv že prijela smo se vsi zelo razveselili. Toda postrv, ki smo jo že videli v ponvi, se je snela in tako je g. Petriček mirno metal dalje, medtem k o smo ostali jz kamenja postavili pod belo razcveten arrayan oltar za nedeljsko mašo. Ker je bila voda izredno topla» je prišlo na vrsto še kopanje in nato večerja ob tabornem ognju. Tudi petja ta večer ni manjkalo ter je bila že blizu polnoč, ko smo drug za drugim zlezli V spalne vreče. Noč je bila čudovito mirna in onkraj zaliva se je na nočnei* nebu odražal obris Millaqueoa — spečega Indijanca, ki je kaj kmalu uspaval tudi nas.	i
Naslednji dan je bila še trda tema, ko nas je zbudil zvonček ter vabil k sv. daritvi. Kaj hitro je bila zbrana vsa družba ob oltarju in ko je g. Milan pristopil,je prvič v zgodovini na tem samotnem kraju zadonela pesem na čast presveti daritvi Odrešenikovi.
Sledil je izdaten zajtrk, kajti pot, ki nas je čakala, ni ravno najlažja, in ni se še zdanilo, ko smo jo mahnili v grapo. Pot je strma in semtertja radi malih slapov celo malo nerodna. Vendar tu in tam pade zadovoljna pripomba: ,,Kako prijetno se človek počuti, ako gre prazen v gore,“ dasiravno imamo j vsi precej obilne nahrbtnike. Seveda je i to mišljeno na lansko leto, ko smo po [ isti grapi poleg nahrbtnikov nosili še , 2 7p kg težki križ.
Ko smo še pred poldnevom dosegli sedlo med Veliko in Malo Capillo, smo se ločili, kot je bilo dogovorjeno, v dve skupini, šest fantov nas je mahnilo * raznim o rod jem naravnost na vrh Capille, ostali pa v Krnico, kjer so uredili izhodno taborišče. Na vrh smo dospeli kaj hitro in po kratkem počitku takoj začeli s prenovitvijo križa. Izmenjali smo natezalce, uredili vrvi ter križ prebarvali. Pod križem pa smo iz kamenja napravili oltarno mizo. še preden pa je zašlo sonce, smo bili že spodaj v Krnici, kjer so nas ,.bratje“ postregli z obilno malico.
Naslednja noč je bila precej hladna in zato Vojko ni imel posebnega dela z
bujenjem, kajti vsa družba je kaj hitro Prilezla jz šotorov in spalnih vreč, ko 3e še v jutranji temi zaplapolal taborni °§enj. Komaj se je zdanilo, že smo zopet krenili na pot. Megle, ki so se v 28odnjih jutranjih urah podile okrog vrhov, so počasi izginile in ko je vsa skupina po več ali manj strmih pečinah dosegla vrh Capille, so se tudi oblaki začeli trgati in obetal se nam je lep dan. S cvetjem in zelenjem, ki smo ga "utrgali v zadnjem ruševju Krnice, saio okrasili križ ter razobesili slovensko ter argentinsko zastavo. Medtem Pa sta čč. gospoda pripravila oltar pod ® m visokim križem.
Trenutek, na katerega smo se pripravljali že leto dni, je prišel. 16 udeležencev izleta ge nas je zbralo pod °krašenim križem in z znamenjem sv. križa je g. Avguštin začel naš praznik. po blagoslovitvi smo zapeli pesem: ^‘aljevo znamnje križ stoji... nakar
sledil govor g. Albina o vrednosti, Pomenu in znamenju sv. križa. Slednjič "as je govornik pozval, naj bi v življenju vse križe in težave, ki nam jih Bog Pošilja dan za dnem, prenašali z isto Potrpežljivostjo in voljo, kakor tedaj, ko smo pred letom dni nesli ta križ Se,n na goro, ki naj nam za vedno osta-"e svetilnik in vrelec vere v Njega, ki jo ustvaril stvarstvo, ki ga zremo s te lope gore. Med tem se je nebo zjasnilo, ^asijalo je sonce in pesem: Čujte hribi in doline. . ., ki je zadonela z vrha, je naznanjala, da se je začela sv. maša, ki i° je daroval č. g. Avguštin. S pesmijo »Povsod Boga“' se je ob 1 popoldne končalo to edinstveno slavje.
Ker smo imeli časa na pretek in se nam je nudil krasen razgled po obširnem Nahuel Huapiju, smo na vrhu ustali še tja do tretje ure popoldne, nakar SP je družba počasi začela vra-uati v dolino.	France
Cilk
tiospod Tr,lan zida cerkev. G. Trdan, ki je nameščen vsa štiri leta od prihoda v čile v katedrali v Rancagui, je pričel Pred nekaj meseci z gradnjo cerkve v ehem izmed predmestnih naselij. K te-
mu ga je nagnila živa potreba po dostojnem svetišču, saj začasno opravlja ob nedeljah sv. daritev na odprtem hodniku, ki s svojo preprostostjo prav nič ne vzbuja pobožnosti in zlasti pozimi ne daje potrebnega zavetja. Zidovi in ostrešje je že dograjeno in bo pred zimo pokrito. Stroški so se krili doslej skoraj izključno s skromnimi milodari, bogati so pomagali povečini le z obljubami. Nekaj dela so opravili domačini tudi prostovoljno, vsa teža gradnje p? leži slejkoprej na g. Trdanu. Na sliki vidimo rancoguiškega škofa g. Edvarda Larraina, ko posveča temeljni kamen na praznik Kristusa Kralja. Na njegovi desnici je g. Trdan. Upamo, da bo sv. Genta Galgani, kateri bo cerkev posvečena, izprosila pri Bogu milosti vsem slovenskim beguncem.
G. Prebil, ki je prišel pred nekaj meseci v čile, je že dal prvi misijon. Za albanskimi in kitajskimi dušami, bo sedaj oznanjal božjo besedo še čllenskim ovčicam Slovenski duhovniki in verniki v Čilu želimo vesele velikončne praznike vsem prijateljem in znancem.
Kot vsako leto, smo se tudi letos zbrali Slovenci v Santiagu na postno duhovno obnovo. Obenem smo proslavili sedemdesetletnico našega vladike, č. s.
Vincencija je vse lepo povabila in dala na razpolago hišno kapelo za tiho nedeljo dopoldne. Pri maši je pridigal g. Mejač, ki je župnik daleč na jugu in se je mudil po opravkih v prestolnici. Večina udeležencev je prejela sv. zakramente. Po maši je č. sestra pripravila obilen zajtrk za vse udeležence in povabljene. Nato smo se podali na romanje k brezjanski Mariji Pomagaj, v Lemont v Z D., seveda in še to le v duhu. Poslušali smo na ploščah govor č. g. p. Odila in petje romarjev. Končno je povzel besedo g. dr. Trdan, ki je kljub prezaposlenosti prihitel iz 80 km oddaljene Rancague, in se v dolgem govoru spominjal križeve poti življenja ljubljanskega škofa, prevzv. g. dr. Gregorija Rožmana, s katerim je imel čast biti pogosto skupaj zlasti na Koroškem. Za sklep smo vsi stoje zmolili za g. škofa cerkveno molitev in podpisali vdanostno spomenico za odsotnega slavljenca Značilno za ta sestanek je bilo, da je bilo navzočih kar pet duhovnikov, a ostali povabljenci se iz nerazumljivih vzrokov niso odzvali v preveč razveseljivem številu. Ali res ne potrebujemo več sestanka, ki ga č. sestra s tolikimi žrtvami in ljubeznijo že več let pripravlja? Kako težko bi dobili drugje tako primerno kapelo, kaj šele prostor, kjer bi se okrepčali in razveselili! Upajmo, da bodo odpadli vsi malenkostni pomisleki in nas bo drugič spet več v korist in veselje vseh. č. sestri Vincenciji pa vsa zahvala za njeno nesebično gostoljubnost!
EKVADOR
g. Kuni]», salezijanec v Peruju nam je za novo leto poslal pozdrave in nekaj zanimivih novic, ki jih objavljamo.
..Duhovno življenje“ prihaja redno, navadno potuje en mesec dni, pa to nič ne dč, ker bolj kot novice me zanimajo vsebinsko bogati članki. Se vidi, da imate odlične sodelavce. Tu v Peruju ni dobiti podobne revije niti nimamo enega katoliškega dnevnika. ,,E1 Co-mercio", ki se smatra za katoliškega,
je liberalen in samo malo manj umazan kot drugi. ,,Vitima nora“ in ,,Cr<5" niča“ sta polna nesramnih fotografij-
V Peruju je v veljavi tudi zakon 0 razporoki. Pred tremi meseci smo začeli v naši župniji sistematično pridigati o zakonu in razporoki č -sopisje je hotelo vso stvar osmešiti in je poročala da: uii sacerdote salesiano se atreviö atacar la ley de nuestra CoiistituciöO que trata de divorcio (Neki salezijanski duhovniK se je predrznil napasti zakoB naše ustave, ki govori o razporoki.) Pa je bit učinek nasproten; nekaj zavednih katoličanov se je zgioalo in KA bo v decembru uradno predložila predsedniku republike prošnjo, naj odpravi W ustave zakon razporoke.
Glede nravnosti, zakona in družinske vzgoje je Peru precej nizko. V mestih vlada brezbrižnost, na deželi nevednost, žalibog mladina, ki začni svojo vzgojo v številnih zavodih, zgulit vero in poštenost pri kinopredstavah in pokvarjenem okolju. Povsod ista, pesem, želim mnogo uspehov pri delu za naš narod.
Pozdravlja vse znance — Kum p,
ROJAK IZ CLEVELANDA Pl SE
Je minulo že precej časa, kar so se končali božični prazniki in tudi velika noč je že mimo. Rad bi povedal, kako smo božične praznike obhajali v mestu, ki hrani v sebi toliko Slovencev.
Vreme je bilo kar lepo; mesto okusno okrašeno, zlasti tam, kjer živijo slovenski trgovci. Vse je bilo nekako domače, petje, pridige, jaslice, polnočnica.
Ali vendarle, ko je človek sam, in začne premišljevati, pride do spoznanja, da vse praznovanje v tujini srca ne more napolniti s srečo. Samo domovin» lahko nudi duši za praznike čistega veselja.
Na nedeljo po božiču, 28. decembra, sem se peljal ven iz mesta. Srečal sem se z nekim gospodom, ki je moj prijatelj in ta me je opozoril na lepe jaslice, ki so stale sredi parka. Okrog jaslic se je paslo šest živih ovac, ki so jim dajah za hrano suho seno. Drugače pa je bilo
zelo mrzlo. Veter je vlekel, (la je šlo skozi obleko, in nosil sneg na Jezusa v jaslicah, človek bi imel skoro vtis, *ia ga zebe, tako se je držal. Marija, Mati božja, pa je držala roke nad njim, kot da bi hotela reči: „Le kaj naj počnem v tem mrazu z Jezuščkom?“
Otrok, ki so gledali jaslice in ž.ive ovčke, je bilo kar veliko. Drenjali so se okrog ograje in starši so na nje pazili, da se jim ne bi izmuznili. Nekateri od otrok so bili beli in drugi črni, da jih je bilo kar zanimivo videti.
Nekoliko proč od jaslic ob ograji je stal suh vodnjak. Na dnu je bil kip, ki je predstavljal bolnega mladeniča. Tja so otroci metali darove za bolne otroke. Kako lepo je to, da starši že od mladega svoje otroke učijo dejavne ljubezni do bližnjega!
Nato sem pogiedal na visoke nebo-
tičnike, polne razkošja in bogastva in mi je postalo hudo pri duši. „Ah, to ni moja domovina,“ sem si dejal. Pa se mi je zazdelo, da mi je Marija sredi revščine, ki jo je obdajala, pokimala in dejala: „Razumem te! Za te, tujca, pri teh ameriških jaslicah ni pravega veselja. Ti hrepeniš po slovenskih! Saj se je meni isto godilo, ko sem bila v begunstvu v Egiptu. Dobro mi je šlo z možem Jožetom, a vendarle, hrepenela sem po zemlji svojih očetov. In sem se vrnila. Zato, sin moj, zaupaj, tudi ti se boš še lahko vrnil iz egiptovske dežele v zemljo svojih očetov!“
Kar olajšanega sem se začutil. In kar nehote me je zagrabila ž.elja, da bi za. pel tisto našo božično pesem: „Oj ti mesto betlehemsko, ki nas nočeš prenočit!“
Janez Mihelič
a ! o t
Športno življenje po naših mladinskih organizacijah dobiva vedno večji •azmah in prav je tako, saj je namen mladinskih organizacij zliti zdravje vse slovenske izseljenske mladine v eno samo moč, ki bo resnično žilava in zmagovita. Skrbeti je treba le za to, da bodo temelji dobri in ne v opreki s katoliško resnico.
SPORT OSVAJA MNOŽICE
Sport bi lahko imenovali mladost, veselje, zdravje, pogum, idealizem, tako vsaj nam dajo čutiti naša čustva ob Pogledu na vrste, nastopajoče mladine, a to še ni poroštvo, da je vsako športno stremljenje vedno dobro. Ker sp naše mladinske organizacije po večini katoliške, morajo tudi na športno udejstvovanje gledati po katoliško ali drugače Povedano, tako kakor Bog hoče.
Igre na prostem, turnirje, itd. zaznamo pri vseh narodih v zgodovini, zlasti visoko stopnjo pa so dosegli stari
e c it e
Grki. V današnjem času pa se je razbohotil in kar je najpomembnejše, prodrl je med vse ljudske sloje. Delo ob strojih v delavnicah in tovarnah, največkrat enolično in enakomerno, ki dovoljuje telesu skozi ves delavni čas le nekaj določenih gibov, dnevno delo v pisarnah in velika mesta, ki puščajo odtis sivine tudi v dušah ljudi, vse to je pripomoglo k velikanskemu porastu gojenja športa.
PRAVI SPORT CERKEV BLAGOSLAVLJA
Prvotni namen športa je torej dati telesu možnost ökrepitve, pomagati si do spretnosti, ojačiti in razviti mišice, sprostiti živce, zravnati si telo in s tem notranje organe popolnoma in pravilno razviti. Ob športu raste moč, z močjo zdravje in veselje. Ali naj bi bila zato Cerkev proti športu? Ali naj bi se hkrati z izdajanjem socialnih okrožnic in potegovanjem za delavske pravice,
upirala in zametovala razvedrilo, kakršno je spon, mimo katerega ne morejo iti razpravljanja o družabnem vprašanju. Neumno misliti! Pravi šport Cerkev blagoslovlja. Ob zadnjem evharističnem kongresu v Barceloni so imeli športniki poseben dan. Papež Pij XI. je bil eden največjih italijanskih hribolazcev in je vedno živo zasledoval športno življenje. Sedanji papež ob vsakem sprejemu športnikov govori o pomembnosti in krščangkem pojmovanju športa.
..Bog je dal človeku podobo po svoji podobi“ in le to lahko pokvarimo ali izpopolnimo. Sport nam more služiti za izpopolnitev. Amerikanski prvak v teku na eno miljo, Cunnigham, si je še zelo mlad opekel noge, z vztrajnostjo in železno voljo pa jih je tako okrepil, da si je ob vsakem tekmovanju priboril venec zmagovalca.
Pameten šport je odlično sredstvo odpočitka in hkrati priplava na življenje,
Kaj mislite, da bi bili naši domobranci tako sposobni za borbo, ako- ne bi bili telesno pripravljeni po naših telovadnih organizacijah? Dr. Aleš Pšeničnik je zapisal že leta 1913 v „času“, da se morajo slovenski fantje ob telesnih vajah v katoliških organizacijah pripraviti, da bodo kasneje sposobni braniti svojo domovino. Tako stopi telesna vzgoja v službo domovine in naroda.
SPORT VZGAJA K ŽRTVAM
Sport pomaga narediti iz nas človeka. Športni prvaki so možje, ki se znajo odpovedati, če je treba, nikotinu ali alkoholu, samo zato, da bi bili na tekmah čim zmogljivejši. Kdor hoče danes zmagovati na tekmah, mora najprej premagati samega sebe, svoje udobnjakarstvo in teženje po škodljivem uživanju, že rimski pesnik Horac je zapisal: „Kdor hoče v tekmi zaželeni svoj cilj doseči, ta trudi in uri se, se poti in prezeba, ne vinu, ne Veneri vdan.“ Poleg tega se zahteva mnogo vztrajnosti, rednosti, volje, zatiranja nagonov, vzdržnosti v hrani, upornosti duha, poguma, plemenitosti v tekmi, ponižnosti ob zmagah,
razumno uporabljanje sil, krotenje živcev, žilavost v vsakdanjih vajah itd. Prvaki morajo biti lastniki vsega tega v dobršni meri in se nam ni čuditi, zakaj je toliko svetovnih rekorderjev ali močno vernih (kakor Bartali, kolesarski prvak Italije ali Rocky Marciano, sedanji svetovni prvak v boksu) ali pa so iz protestantizma ali verske brezbrižnosti prestopili v katolicizem. Kajti premagovanje samega sebe s strani športnega prvaka in s strani katoliškega svetnika sta si zelo blizu in Bogu gotovo bolj všeč, kot pa zatohlost'pivnic, igralnic in beznic.
SLOVENSKI NAROI) TELESNI VZGOJI MNOGO DOLGUJE
Slovenski narod se ima telesni vzgoji, ki se je pri nas začela z začetkom tega stoletja, veliko zahvaliti. Pred nastopom organizacije „Orlov“ so slovenske vasi klecale pred najhujšim sovražnikom -— alkoholizmom. (Glej predavanje g. Franceta Kremžarja na Socialnem dnevu Katoliškega shoda, 1952!) Mlada kri se je pri nas izživljala ob nedeljskih pretepih in popivanju. Prišli smo tako daleč, da smo imeli cele vasi, katerih otroci so bili popolnoma nezmožni vsakega umskega napredovanja zaradi staršev-alkoholikov. Tako bi šlo naprej do propada, da se ni začelo po telovadnih organizacijah resno delo za zdravo razvedrilo.
V sličnem položaju se nahaja naša mladina v zamejstvu. Morda ji ni toliko nevaren alkohol, toliko večji razkroj slovenskega ljudstva pa bi doživeli, ako bi jo prepustili nezdravemu potikanja po lokalih, vsemogočim vrstam sodobnih pomehkuženih zabav ali celo spolnemu izživljanju. Neizpodbitno je, da je boljši šport, ki nam more vzgojiti korenjake in silo narodu. Mladina, ne daj svojim mišicam zvodeneti in duhu zgniti!
SPORT ZAHTEVA VOLJO DO ODPOVEDI
Sport je močno razvedrilo. Druga, ki zahtevajo manj od njih in jih lahko ime-
^Ujerno pomehkužena, naj ne nadome-'Čajo »Porta. Samo kdor ljubi težke reči ker so težke, obvladuje sebe in Položaj okrog sebe, kajti ,,lahko“ je <lano vsem ljudem in so ga tudi vsi prijavljeni in zmožni narediti, ,,težko" je :e za tiste, ki imajo voljo in težč za ve-'ikimi in lepimi cilji. Prvi koraki za dlesno vzgojo bolč, toda potrebno je, bole. Tudi rojstvo zdravja in moči gre namreč brez joka in bolečin.
'Jl:DI DUŠA SE MOKA OB ŠPORTU KREPITI
Sport mora prinašati telesno in znojno zdravje. Ako bi služil samo za dlesno, uničeval pa moralno, bi žalost-e° služil svojemu namenu Navdušenje šport more prerasti čut dolžnosti, 21asti stanovske ali pa verske, kakor n. ®r- opuščanje posvečevanja nedelj in jdska sv. maše. Sport more prekorači meje pameti in tako zagrabiti člo-,®ka, da v njem ne vidi nevarnosti, ka-ji' so različne bolezni tako na telesu kakor na duhu.
Zaradi okolnosti je lahko šport kva-jn za moralo mladine. Športnik mora blti dostojen, zlasti pa še katoliški *Portnik. Neki komunist in popolen rezverec. a dober hribolazec, je v planski koči na Triglavu, odločno zavrnil jkoč nekoga, ki je začel svinjariti s rantanjem: ,,Na planinah takega go-v°rjenja nikakor ne dovolim. Take reči Se Puste v dolini." Dostojnosti je treba y bdenju, govorjenju in posebno v ob-^Cfcnju. Sport nikakor ne opravičuje bieke, ki je nemoralna in pohujšuje, 6 manj pa nagoto. Kult telesa, ki žali ^■aniežljivost in zavaja v lahkomiselno °. je nemoralen in ga Cerkev strogo °Psoja Nedostojen šport vodi v posu-fovelost, v strast in živalskost. Vsak. oor se bavi s športom v javnosti, je dgovoren s svojim vedenjem za druge, Posebno mlajše. Nikdar ne sme biti slovenska katoliška mladina v spotiko ali vzbujanje skušnjav. Naj ne bo nobe-,68a tako lahkomiselnega, ki ne bi , tll te odgovornosti, še manj pa koga, 1 bi namerno zavajal. A večkrat se člo-
vek, posebno mlad, svoje odgovornosti ne zaveda. Treba je tedaj, da je pripravljen sprejeti opomine in nauk st. Cerkve, ki je živ v škofih in duhovnikih.
LASTNOSTI ATLETA
Oglejmo si še lastnosti atleta, kakor jih našteva znani olimpijski trener Lewis Steel.
Pri atletizmu in splošno pri športu se največkrat govori samo o mišicah. Toda važnejši element so možgani, t. j. pamet. Razum mora uravnavati telesni napor, naganjati voljo, upravljati sile. Tudi tu mora duh biti nad mesom, kajti med močjo telesa in moralno višino športnika mora biti vez in le, če ta obstoja, moremo pričakovati odločilnih uspehov.
Razum mora voditi atleta, od kod sme in kje mora nehati, da ne pride do obolenja srca itd. Lewis pravi dobesedno. „Gojiti šport brez poznanja in celo s slabimi posledicami, je zločin."
Namen športa ni nagrmadenje mišic, ampak vzgojiti človeka telesno odpornega z vajami, ki ne smejo utrujati ali celo škodovati. Atlet je človek, ki se giblje, skače, pleza, hodi, teče, se brani in bori z lahkoto in gibčnostjo.
V dobi vežbanja mora vladati stroga disciplina.
Poleg telesne nadpovprečnosti mora biti atlet uravnovešen, urejen, vesten, navdušen, ne sme hoteti vzbujati pozornosti, ne razpravljati o svoji nad-moči drugače kakor v tekmi; ni prevzeten, če zmaga, ne zadirčen, če je premagan in nikdar ne zanika nadmoči zmagovalca; izgovarjati se mu je nečastno, priznati poraz višek osebne pravičnosti in krotenja samega sebe.
DESET ZAPOVEDI ZA ATLETA
Lewis Steel povzame vsa najvažnejša navodila za atlete v desetih zapovedih:
1.	Vežbanje in utrjenje je umetnost, ki zahteva zvestobo, vztrajnost in dolgo potrpežljivost. Veliki prvaki so tisti, ki se vadijo z največjo mirnostjo in z najmanj hitrim napredkom.
2.	Ne glej na rekorde drugih Izbolj-
šuj svojo lastno znamko in boš postal odličen prvak.
3.	Vsak človek ima posebne zmožnosti. Predno se odločiš za kakšno vejo športa, moraš poznati kakovost samega sebe, da se je boš lotil z uspehom.
4.	Ni zmage brez žrtve. Zato zahteva šport trezno življenje in zmernost. Kdor zmaguje v ljubimkanju, zgublja na igrišču.
5.	Vsak gib mora biti preučen in ysak ga mora izvajati, kakor najbolj ustreza telesnemu ustroju. Ni neoporečnih pravil, ampak so le splošna. Način (stil) je različen tako kakor so različne sposobnosti posameznika.
6.	Vežbati se pravi, dati od sebe največ z najmanjšim naporom. Gibe je treba tako izpopolniti, da postanejo popolnoma izrabljeni. Zato so veliki prvaki tisti, ki imajo najbolj izpopolnjen način (stil).
7.	Hranjenje mora biti urejeno. Kava. likerji, tobak so največji sovražniki atleta. V majhnih zmernih količinah so dovoljeni.
S. Alkohol je poguben, ker vpliva na živčni ustroj in onemogoči atletu, da ne da od sebe sile, ki bi jo mogel.
9.	Po tekmi ali velikem naporu niso primerne pojedine, ampak počitek in •zmerna hrana. Močne pijače odločno odsvetovane.
10.	Treba je delati, ne da bi se pretegnil in z napretrgano stanovitnostjo. To je skrivnost uspeha v športu.
O
Govorili smo o znamkah in prvakih, toda to le zato, da nas le-ti vzpodbude za lepoto športa; ni pa namen gojenja športa vzgajati prvake. Kdor zmaguje v tekmah pri športu, za tega še ne moremo trditi, da bo tudi v življenju zmagovalec. Smoter športa je dvigniti zmogljivost vseh, ki ga goje. Biti mora splošno koristen, prvaki bodo le posledica naporov vseh. To dokazujejo razlike v znamkah, ki so jih postavljali pred desetletji in sedanjimi. Kolikor bolj je šel šport na široko, toliko bolj je delal obenem na globoko pri posameznikih, t. j. pri prvakih, ki so mu jzvojevali višine in razvili telesno sposobnost člove-
ka skoraj do skrajnosti. Športni prvaki, naj si bodo to svetovni ali pa krajevni in skupinski, imajo do mlajših, ki ji® posnemajo, velike obveznosti. Za nje nekaki junaki, ki odločajo ne samo f tem, kar je športnega, ampak tudi r ostalih življenjskih vprašanjih. Zato zaveden prvak nikdar ne koplje v samoljubju in domišljavosti, ampak gleda i® teži za tem, da more postati zgled v ce* lotnern življenju. Slovenski katoliški športnik pa je še celo dolžan zgraditi i® sebe človeka, da bo lahko učitelj 1® tako tvorec novih čvrstih členov, ki bodo zmogli skleniti žilavo preteklost z borbeno sedanjostjo in svetlobo ju-trišnjega dne.
—mru—
TOŽBA MATERI
Pri tebi, Mati milosti, slovenski smo izseljenci; odpri brezmadežno Srce, sinovom svojim, ki trpe.
V ((dtoiišfti Sloveniji mi nekdaj smo prebivali; v njej poslušali glas zvonov, se veselili praznikov.
Častili smo doma te vsi, v svetišča tvoja romali; prosili, peli tam naglas:
,,Marija, varuj, vodi nas!“
Obhajali smo šmarnice, v procesijah slavili te, zaupali ti vse skrbi, ti pa nam pomagala si.
Manja, vsa Slovenija kraljestvo tvoje je bila.
Savica te slavila je in Kolpa pela hvalnice.
Zdaj domovine nimamo, v deželi tuji bivamo . . .
Ohrani vere nam sijai in vrni izgubljeni raj!
Gregor Mal*
Konstantin virgil gheorghiu
PETINDVAJSETA URA
ŠPANSKI PREVOD JE IZŠEL V 15. ARGENTINSKI IZDAJI V JUNIJU 1952 POD NASLOVOM „LA HO RA VEINTICINCO“, ZALOŽBA EMECE,
BUENOS AIRES
Tam, kjer se časovno konča zgodba noči“, se začenja zgodba „25. ure“. *ako je v obeh romanih popisana doba °beh svetovnih vojn in med njima; v •’<25. urj“ Sega do tretje svetovne vojne, ne da bi resnica kaj trpela. Zakaj ves r°man je natačua podoba sodobnega sveta, kot ga vidi duša rumunskega pi-Satelja. Podoba je črna, vse na nji tresla v ozračju groze. (Ni tedaj prenosljivo, da je izvirni francoski izdaji byod napisal eksistencialist Gabriel “Jarcel in da je motto delu vzet iz laynbeeja).
človeška družba se je postavila na te-materializma, smer in meje ji 'loloča tehnika. Tehnični sužnji (stroji) Vs>ljujejo svojo govorico ljudem. Posta-)amo jim vedno bolj podobni, to je manj yoveški. Prvi znak je prezir do člove-8^ega bitja. „Ritem in govorica teh-lcnega sužnja sta vzorec za družbene Jšlhose, za upravo, v slikarstvu, knji-zevnosti in glasbi, človeška bitja se ®Breminjajo v papige tehničnih sužnjev. ^ to je šele začetek drame.“ (In v tem enutku se začenja roman, ki ga v pi-6ateljevem imenu piše Trajan Koruga tudi pisatelj, sin pravoslavnega svetnika. ) Križanci med ljudmi pa med str°ji so „državljani“. Državljan ne živi ' gozdovih, temveč v uradih; a je bolj rut od vsake zveri. Najpopolnejši tip e vrste so ustvarili komunisti v komisarju.
^i kruti in brezbrižni križanci imajo rokah močna orodja: državo z zakoni D birokracijo. V teh vezeh posameznik e Pomeni nič. Zasedbene oblasti za-
pirajo na stotisoče ljudi z vzhoda v ječe in koncentracijska taborišča. Pri tem jih posameznik nič ne zanima. Ameriški oficir prizna ujetemu Trajanu Korugi: ,,Vse, kar želimo vedeti o poedincu, so osebni podatki..., ki jih zapišemo v kartoteke. . . Naše delo je v tem, da vsakega uvrstimo v kategorijo, ki ji pripada. . . Mislim, da to ni nečloveško. Sistem je praktičen, hiter in, pred vsem, pravičen. . . Pravica deluje po metodah matematičnih in fizičnih ved. . . Samo pesniki in mistiki so sposobni napada na take postopke. A moderna družba je likvidirala misticizem in poezijo. . . “ Trajan Koruga je s strupenimi peticijami napadal take postopke. Zato so ga poslali v blaznico. Tam gleda tri blazneže potem, ko so jim vbrizgnili injekcije: „Vse življenje teh teles se je omejilo na avtomatične pregibe mišic. Volja, drobovje in duh so se zdeli mrtvi. Ostal je samo nesvestni refleks, ojačen in preoblikovan v krč. Trajanu se je zazdelo, da ima pred očmi videnje človeškega življenja v sodobni teh-nicirani družbi. Soba, kjer je bil, se je brezmerno širila, dokler ni zajela vse Evrope, vsega Za pada, vse Zemlje.“
Ko izbruhne nova svetovna vojna, ki jo Amerikanci imenujejo vojno med Vzhodom in Zapadom, vojno proti Rusiji, mora vdova po Trajanu, Židinja Eleonora popraviti ameriškega oficirja:,,Ta vojna ni nič drugega, kot notranja revolucija v okviru zapadne teh-nicirane družbe. . . Vi žapadnjaki se borite proti veji svoje civilizacije. . . Po komunistični revoluciji se je Rusija
sprevrgla v najbolj napredno vejo za. padne tehnicirane civilizacije. Prilagodila si je vse teorije Zapada in se omejila na to. da jih izvede.Skrčila je človeka na ničlo, kot se je naučila od Zapada. Vso družbo je preoblikovala v neizmeren stroj, kot je to videla na Zapadu.“ (To so resnice, ki jih je na-puhnjenim zapadnjakom odkril v posebno močni luči Baltijec Schubart v nad vse zanimivi knjigi „Evropa in duša Vzhoda“.)
človek v mrzlem stroju civilizacije ne pomeni nič. Trajana izmučijo, da ,.se je čutil utrujenega, tako utrujenega kot Jezus na Oljski gori.“ Grobi obrisi zgodovine človeka iz ljudstva Johanna Mortiza pa so takile: ,,1938 sem bil v taborišču Judov v Rumuniji. 1940 v taborišču Rumunov na Madžarskem. 1941 v Nemčiji v taborišču Madžarov. 1945 v amerikanskem taborišču. Pred kratkim so me izpustili iz Dacahua. 13 let iz taborišča v taborišče. Prost sem bil 18 ur in nato so me privedli sem (da se kot prostovoljec prijavi v vojsko proti Rusiji).“ A prav v tem Johannu vidi Trajan — malo preden se da. stražam ustreliti — človeka, ki bo preživel Evropo. ,,Imel je vtis, da ga vidi, ne kako gre skozi taborišče, marveč skozi vekove zgodovine, z istim odsotnim korakom, tujim za vse, kar ga obdaja. S koreninami globoko v zemlji in z očmi uprtimi v obnovljeni čudež sinjega neba, ne da bi se kdaj vprašal, zakaj je te barve.“
Tako dobivajo osebe in dogodki simboličen pomen.Valtin nabira z realistično metodo svoja doživetja, dajoč jim z opisi potrebno razlago. Za Ghe-orghia posamezniki in posameznosti niso važne, saj opisuje celo sodobno človeštvo. Bolj kot pot nekega Johanna Moritza skozi naš čas je njegovemu spisu življenjsko počelo simbolika ,,25. ure“. To je roman, ki ga je začel pisati Trajan Koruga, da obenem v življenju prestane eno zgodbo, tako kakor vse ostale maloštevilne osebe. „25. ura“: „Trenutek, ko postane nesmiseln
vsak poskus rešitve. Niti prihod Mesij* ne bi odločil ničesar. To ni zadnja ut», temveč ena ura potem. Natančni Č»* zapadne družbe.“ Na drugem mestu naj; demo tole razlago: Preden so iznašl' aparat, so v podmornice jemali bel» zajce. Ti so tako občutljivi, da so p®' mrli takoj, ko se je zrak začel zastrupljati. Ljudje v podmornici so vedeli, d» jim ostane še šest ur življenja, če n» prodro na površje. Enako občutljivost kot zajci v podmornicah ima pisatelj Ozračje sodobnega človeštva je zastruP' ljeno, smrt je gotova, a ljudje tega n* čutijo. Trajan Koruga piše roman ® zadnjih šestih urah. Izbere si najbližji® deset oseb, da jih opiše. Med njimi j® on sam in omahne v smrt, preden mor® roman skončati.
življenje v zastrupljenem ozračju j* strašno. Ljudje žive za muke in smrt-Trpinči in ubija nacizem, trpinči in ubija komunizem, trpinči in ubija zapadn» civilizacija.
Torej sam mrak? G. Marcelu se zdi. da je vsaj na enem odseku Gheorgie* pesimizem pretiran in dodaja: „Sem eden tistih, ki verujejo, da je mog®* čudež, dokler žive bitja, ki mislijo i® molijo; a ko vemo, kaj se dogaja t Gheorghijevi rodni deželi, ko vidimo vedno bolj nečloveške okoliščine, ki s* jim podvrženi milijoni in milijoni bitij, je nemogoče, da ne bi priznali, da so perspektive, v katerih se ni mogoč* ogniti takemu skrajnemu pesimizmu.’
In vendar je ta tako temna knjiga * službi luči, je ta strastna obtožba (to, da se Trajan Koruga sprevrže v nekakega Kandida, ki v svoje razumske igr® ne prepušča nobenega čustva, je sam® stopnjevan, neizvedljiv, obupan sarkazem) najbolj goreča pridiga Zapadu-„čas Je, da iz spanja vstanete!“ Udarci satire naj vkrešejo iskre v trdih srci® , zmaterializiranega družbe» Na dveh, treh mestih švigne taka iskra iz črnega kremena umetnine same. Ko prerokuj® propad tehnicirane družbe, napoveduj* tudi prerod človečanskih in duhovni® vrednot. Velika luč bo prišla z Vzhoda, iz Azije — spet soglasje s SchubartoV®
"AU RKS M MOGOČ SPORAZUM **El> CERKVIJO IN DRŽAVO?“
Iti. decembra 1952 je obiskal direk-tor ljubljanskega komunističnega dnevna „Slovenski poročevalec“ dr« Ed-®ai'ja Leopolda, priorja kartuzije v Ple-terjih, da od njega dobi nekaj izjav za Sv°j list ob priliki prekinitve diplomatih odnošajev med Jugoslavijo in Vatikanom. Prior dr. Edgard Leopold je 8(ien vodilnih članov Cirilmetodijskega društva slovenskih duhovnikov, ki so ®a jugoslovanski škofje — kot poroča-*atoo na drugem mestu — na svoji ,ePteniberski konferenci v Zagrebu od-*°čno obsodili. Omenjeni prior dr. Leopold je za časa okupacije aktivno pod-P*ral komunistično revolucijo. To sam Strjuje, ko pravi dopisniku „Slovenskega poročevalca“:
"Ni znano, da bi moral biti po izjavi senerala Rösenerja, zaradi sodelovanja
"Evropa in duša Vzhoda“! — Malo Uato vprašajo starega Korugo: All ne to°re Cerkev rešiti človeštva? In sve-euik odgovori: „Cerkev ne more rešiti ružb, more pa zagotoviti zveličanje Posameznikov, ki jih sestavljajo.“ Odgovor pravoslavja. Odgovor katoliške erkve, ki ga avtor ne prinaša, pa je Uogo večji, jasnejši, je vesela novica, ^erkev hoče in more odrešiti tudi druž-o, saj je njeno poslanstvo odrešenje r3ega človeštva.
Prof. Lojze Gerzinič
z „banditi“ obsojen na smrt. Mene tega sodelovanja tudi danes ni sram. Bilo je odkrito in brezkompromisno, bilo od prvega trenutka, ker po svoji vesti v narodnoosvobodilni borbi z dvema sovražnikoma, od katerih je bila prvemu vera krinka, drugi pa ji je odkrito kazal svoj prezir in sovraštvo, cilj obeh pa je bilo naše iztrebljenje, i kot nacionalist i kot kristjan in duhovnik nisem mogel ravnati drugače. Ni mi bilo neznano, da je bila v borbi z neenakim nasprotnikom udeležena tudi komunistična partija, ki je z ramo ob rami sodelovala v borbi vseh poštenih rodoljubov tudi med brati Poljaki, v Fram ciji in Italiji, kjer katolikov sodelovanje z njo — ni motilo. Tudi belih menihov pod Gorjanci, za katere je veljala tedaj psovka „rdeči“, to sodelovanje ni motilo. Nihče namreč ni od njih zahteval, da žrtvujejo svoje prepričanje — vse drugo pa je bilo nevažno in je bilo sodelovanje možno. Ni bila oblast stranke, ki je mešetarila z vero in da te stranke ni bilo, bi bila nevarnost za vero tudi danes mnogo manjša.
Po osvoboditvi se pletersko, če hočete „sodelovanje“ z oblastjo, ki je nastopila, ni spremenilo. Naša preteklost je bila čista in oblast ni imela vzroka, da dvomi o naši dobri volji. Razumeli smo, da je nastopil nov čas in da se staro ne bo povrnilo. Našega prepričanja se ni nihče dotaknil, nihče ni
zahteval od nas kaj takega, da bi morali po svoji vesti reči: quod non! Nasprotno moram resnici na ljubo izjaviti, da smo v mejah sedanje stvarnosti, najsi že bo to pri davkih ali pri čemer koli, našli pri oblasti vedno polno razumevanja. Pa pustimo morda „sumljive“ Pleterje in vzemimo bolj znan primer — mons. dr. Toroša. Ne vem sicer, kako sodijo o tem v varni daljavi, mi vsi pa -vemo, kaj je danes pri nas malo semenišče, kaj edini verski list v slovenskem jeziku, ki izhaja — v njegovi apostolski administraturi. Za vse to moramo biti hvaležni, če hočete „sodelovanju“ mons. Toroša z oblastjo. Morda ga ljudje, ki še niso doživeli družbenih sprememb, kot smo jih doživeli mi, ne morejo razumeti in ne znajo ceniti njegovih zaslug.
če smo tedaj v teh nekaj besedah videli, da sodelovanje le ne bi bilo nemogoče, kje so torej vzroki, da do njega ne pride? Ali je res krivda na strani oblasti, ki je — česar nikoli ne skriva — pristaš svetovnega nazora, ki je popolnoma drugačen od našega? Ali ni morda krivda na naši strani, ki se še nismo vživeli v novi čas in nove razmere ter se hočemo pogajati kot enak z enakim? Bilo bi lepo, toda stvari ne smemo gledati, kot bi jih radi mi, ampak kot v resnici so. V tej igri partnerja nista enaka! Govorimo čisto s človeškega gledišča. Prvi ima vso oblast in vsa sredstva, Iti iz tega izhajajo. Drugi naj bi skušal rešiti, kar se rešiti da, skušal obvarovati, kar je v resnici bistveno in se, četudi za ceno težkih žrtev odrekel vsemu, kar to ovira. Primum vivere! Zavedajmo ne, da so ljudje, v katerih rokah je danes oblast, tisti, ki jim ni bilo postlano z rožicami v času, ko je imela Cerkev pri nas mnogo besede. Ali smo že kdaj obsodili to preteklost? In če je nismo: ali nam morejo današnji predstavniki zaupati?“
Zanimive so vse te izjave. Kdor ji*1 je pazljivo prebral, bo odkril, da pleterski prior v zavitih besedah priznava, da Cerkev v Sloveniji doživlja težka čase. Skuša rešiti to, kar se še da rešit'-Tudi priznava, da nove oblasti veri nis" naklonjene, da imajo vsa sredstva r rokah, Cerkev pa mora igrati podrejeno vlogo.
Po njegovih lastnih izjavah obstoja samo en slovenski list, in to le na ozemlju mons. Toroša, ker omenjen' gospod komunizma ne obsoja tako odločno kot ostali škofje. Vse to prizna, a zanimivo, do kakšnih zaključkov pride potem: „Krivi niso novi oblastniki, ki so pristaši drugega svetovnega nazora kot nii katoličani; krivi so katoličani sami, ki se še niso vživeli v nova razmere in se hočejo pogajati kot enak z enakim! Poleg tega Cerkev noče obsoditi svoje preteklosti, ko je še imela mnogo besede.“ Zato dr. Leopold zaključi svoj razgovor z dopisnikom „Slovenskega poročevalca“ takole: „Ni dovolj, da mrmramo: Pater peccavi —' oče, grešil sem, treba je jasne besede.“ Ta jasna beseda naj bi bila po mnenju pleterskega priorja v tem, da vsa duhovščina obsodi boj slovenskega naroda proti komunizmu, se obrne od škofa-dr. Rožmana in se vključi v vrste Ciril-melodijskega društva slovenskih duhovnikov, kajti le v teh vrstah je dana slovenskemu duhovniku možnost delovanja in sodelovanja z oblastjo.
S tem je dr. Leopold povedal dovolj jasno, kaj misli. Ne čudimo se torej, če bomo v bodoče od njega slišali Še bolj čudne izjave. Voz, ki zdrči po P°-bočju, se ustavi šele, ko se razbije na dnu soteske.
O
V januarski številki „Duhovnega žiT' ljenja“ smo omenili, da je pokrajinski odbor Cirilmetodijskega društva za Vo-lenjsko proslavil stoletnico Mohorjeve družbe s prireditvijo v pleterskem sä- .
3fr6
81 »etanu. Med drugimi naj bi «e je bil Udeležil tudi Etbin Bojc. Sedaj to porodilo y toliko popravljamo, da se je ude-iezil ne Etbin Bojc, ampak Etbin Križan.
NOVA CENTRALA BORBENEGA hREZBOATVA
Kot poroča švicarska mednarodna katoliška časnikarska agencija, je bila izvoljena na zadnjem komunističnem kongresu v Zagrebu posebna komisija Za pobijanje klerikalizma (t. j. katoliške Cerkve, op. ur.). Ta komisija je z* začela s svojim delom. Tito bi rad Pritegnil k sodelovanju socialistične •Iranke v Italiji, Franciji, Avstriji in Vpadni Nemčiji in tako organiziral Mednarodno protikatoliško gibanje z katnenom, da se dokončno uniči katoliško Cerkev. Tito namreč meni, da sta ^rancoska in sovjetska revolucija na leni polju popolnoma odpovedali. Po iz-iavi nekega Titovega najožjega sode-javca je sovjetski način boja proti kato. Hški Cerkvi prava otročarija r primeri 8 tem, kar pripravlja Tito.
Brez dvoma je Tito pravi vzor marksista. Kot tak vsako cerkev, naj bo ^toljška ali pravoslavna ali mohame-danska, enako sovraži in prezira.
Vsekakor pa katoliško Cerkev še po-Spbno sovraži. Ima pač utemeljene raz-l°ge, da se je boji. Katoliška Cerkev ie s svojim naukom o človeškem dostojanstvu najuspešnejši protistrup proti komunističnemu nauku. Kadar je treba Zavrniti komunistične trditve, Cerkev nikdar ne ostane dolžna odgovora. Po-lp£ tega Cerkev razvija svojo lastno dobrodelnost in ima svoje lastne denarne fonde, ki jih država ne more kontrolirati. Tito vidi v tem konku-renco za svojo partijo. Tudi ga jezi, da jma katoliška Cerkev svoje postojanke po vsem svetu. Komaj malo ostreje nastopi, že protestirajo katoli-
čani od vse povsod. Nameravani obisk v London to jasno dokazuje. Tako je danes Vatikan za Tita prav tako nevaren kot Kremelj v Moskvi. Zato je na zagrebškem kongresu oba označil kot najhujša sovražnika države Kljub vsemu temu pa je njegovo sovraštvo Ye-liko bolj naperjeno proti duhu Cerkve kot proti njeni politiki.
Na istem kongresu je namreč rotil svoje pristaše, naj branijo in preprečijo, da se vernost ne povrne nikdar več v deželo in naj storijo vse, da jo uničijo. še večl Pravila komunistične stranke izrecno določajo, da noben član ne sme izpolnjevati verskili obredov niti dati krstiti svoje otroke. Ni nobenega dvoma, kaj Tito čuti in kaj namerava.
Iz povedanega sledi, da so prazne Titove trditve, če pravi, da v Jugoslaviji verskega preganjanja ni. Pri tem se vedno sklicuje na polne cerkve. Te so res polne, a le starejših ljudi. Mladine v njih ni videti, državnih uradnikov tudi ne. Ker je v Jugoslaviji članstvo v komunistični stranki bistveno potrebno za vsako službo v javni upravi, je najnovejša zahteva komunistov, da morajo vsi člani biti ateisti, zelo dale-kosežnega pomena. Ateizem (bre-zbo. Stvo) je postal uradna politika režima.
(članek je povzet po ,,Review“ Yu-goslav-Slovenian —- „Pregled“, št. 12.)
Ü
Pismo duhovnika iz Titovega raja.
,,Ni najhujše telesno pomanjkanje; mnogo težje se nosi duhovno. Prisiljeni smo živeti ali v sobi ali v cerkvi. V sobi knjige, v cerkvi brevir ali rožni venec, živimo iz dneva v dan; za naprej nimam ničesar, toda nikoli še niseia bil tako brezbrižen kot danes, ko živim samo iz Očetove roke. Ni bire, ni plače, ni zbirke, pa se živi iz dobrote ljudi, ki je odsev božje dobrote. Ljudje se namreč počasi prebujajo. Niso bili navajeni, da bi dajali za cerkev, še manj za duhovnika. Zdaj se jim odpirajo oči
in iz svoje revščine več dajejo kot nekdaj iz svojega obilja. Postali smo zares ena družina kot v prvih časih krščanstvi. Danes je zelo važno: tolažba in pogum. To je miloščina, ki jo moramo deliti po Kristusovem naročilu. Pa je tudi cenjena kot nikdar do sedaj. Ljudje živijo preprosto, prav po evangeljsko. Kos kruha, pa smo za danes dobri. Zato jih pa seveda hudo zdelavajo razne bolezni. — Radio imamo, a ga ne poslušamo mnogo. Glede novic je Pariz še najboljši Za časopisje je res škoda, da bi jih bral. Tako se bomo zopet navadili na sv. pismo, ki nam neprimerno bolj jasno vse pove in razloži. Tako spet vozimo po starih, preizkušenih tirih. Saj nas je vozarenje po drugih kolovozih strašna pretreslo in zapeljalo v razne jarke, od koder nismo mogli dalje. Sam Bog se nas je usmilil. Eni delajo duhovne vaje za državnim zidovjem, drugi pa sredi cerkvenega zidovja. Sedaj gledamo na svet z božjim pogledom:	vedno imamo pred očmi
prvi, pravi cilj.“
Po Hitlerjevih stopinjah. Ko je Hitler prišel na oblast, je hotel katoliške duhovnike in redovnike onemogočiti s tem, da je zoper nje prirejal procese zaradi nemorale, čemur pa svobodni svet ni verjel. Saj je imel Hitler v svojih vrstah vse polno moralno izprijenih ljudi.
Tudi Titove oblasti bi rade pripravile kaj podobnega. Zato so pred kratkim obsodile v Radovljici radi ,,nemoralnih dejanj“ na dve in pol leti prisilnega dela Valentina Tomana, župnika iz Breznice na Gorenjskem.
„Ljubljanski dnevnik“, ki poroča o sodbi, pristavlja, da so mnogi starši nastopili v obrambo župnika in „izsilili“ od svojih otrok priznanje, da so si stvar izmislili na pritisk od zgoraj, zlasti od strani učiteljstva, — „kar pa seveda župnika Tomana ni rešilo pravične (?) sodbe“.
Zanimivo je, da oblast nenadno „ščiti“ javno moralo in to v tisti Jugo-
slaviji, v kateri predsednik Tito živ' s tretjo ženo, ko ima še drugo, Heft* 1)0 imenu, v Ljubljani in so vsi važnej*' 'komunistični mogotci: Bogdan Brecelj' Boris Kidrič, Milovan Djilas zapustil' svoje zakonite žene in žive z drugim'-Ali ni bil zadnji partijski kongres 1 Zagrebu, — ko so tovariši govorili 6 morali in jih je poslanec D j uric v sV°‘ jem govoru razkrinkal ter pokazal n» enega izmed njih, ki mu je „ukradel' ženo“, najlepši dokaz njihove lažne morale?
Titov zakon o verskih s k u pnost d1-Da bi rdeči maršal pomiril svetov»0 javnost in jo prepričal, da veri v Jugo-slaviji ne gre slabo, je beograjska vlada; takoj po prekinitvi diplomatskih zvez 2 Vatikanom dala v razpravo osnutek zakona o pravnem položaju verskih skupnosti.	W
Zakon mnogo govori o svobodi vete* pa si oboje: svobodo in vero po svoje predstavlja. Tako so n. pr. šole za du-novniški naraščaj „svobodne, toda pod •splošnim nadzorstvom države“; državljani smejo ustanavljati verske skupnosti, katerih .delavnost ni v nasprotji z ustavo in zakoni“. Da komunistični oblast tako nasprotje lahko vsak hip najde, se razume samo po sebi.
Glavna sporna točka pa je ver*k* vzgoja mladine. Kajti z namenom, ,,da se zagotovi svoboda vesti, je pouk v šolah laiški in temelji izključno na prido- I bitv ah znanosti. Zato je vsak verski pouk v šolah prepovedan. Sme se vršit' ! v cerkvah; v privatnem stanovanju ni dovoljen.
Novi zakon še bolj jasno jtot ustava razodeva, da je svoboda Cerkve zelo omejena, če sploh še praktično obstoja Samo tisti, ki misli, da obstoja svobod* Cerkve v izvrševanju obredov znotraj cerkva, bo s tem zakonom zadovolje*-Kdor pa ve kaj ve-č o katoliški Cerkvi, bo iz zakona spoznal, v kakšnih sponah živi Cerkev pri nas doma. Zakon je pesek v oči za nepoučene ali nepoštene ljudi bodisi v Jugoslaviji bodisi zunaj nje.
3*-8
Borovlje na Koioškvm
SLOVENSKA KOKOŠKA
Volitve v deželni zbor, ki so se vršile 22. februarja t. 1., niso izpolnile pričakovanj, ki so jih krščanski Slovenci Vai'je položili. Najprej je titovska Demokratična fronta onemogočila enoten 11 as to p vseh Slovencev na Koroškem 'u svetovala svojini pristašem, naj volijo avstrijsko socialistično stranko, kar se je tudi zgodilo. Kajti vse to je v duhu najnovejše Titove politike, ki se skuša povezati s socialističnimi strankami vsega sveta. Za ceno te povezanosti je Tito izdal zadnje interese koroških Slovencev. Denarja so imeli titovci Pred volitvami ogromno na razpolago. Borili se pa niso toliko proti nemškim strankam kakor proti Krščanski demokratski stranki, ki je kot edina predstavnica koroških Slovencev šla v težko rolilno borbo. — Poleg te okolnosti je v času volitev razsajala na Koroškem močna hripa, ki je mnogo volilcev, zlasti starejših, priklenila na postelj in Preprečila porast glasov slovenske
krščanske stranke. Tako se je letos tvrscanska demokratska stranka odrezala slabše kot leta 1950. Takrat je dobila 4644 glasov, letos pa 3880. Največ glasov je dal šent Jakob — 270, najmanj Beljak — 14. Ker pa te volitve niso zadnje, bo gotovo Krščanska demokratska stranka spet napredovala, kajti ljudje se končno le odločijo za resnico.
Koroška je imela čast, da je doživela x zadnjem času res edinstveno prireditev. Skupina 20 duhovnikov, članov Ci-rilmetodijskega društva je namreč prišla na Koroško, da bo lam imela vrsto koncertov. To pa zato, da bi tik pred volitvami delali propagando proti slov. demokrščanski stranki. Škofijski ordinariat v Celovcu je celi skupini prepovedal maševati na ozemlju celovške du-hovnije. Po tej prepovedi so Cirilmeto-darji kmalu klavrno zapustili Koroško in tako je njih edinstveno „misijonar, jenje“ žalostno propadlo.
PRIMORSKE VESTI
Delovanje Slovenskega katoliškega prosvetnega društva v Gorici. Med go-riškimi Slovenci se Slovensko katoliško prosvetno društvo vedno bolj uveljavlja. če smo pri zadnjih občinskih volitvah dosegli večino nad komunisti, je to y pivi vrsti zasluga tega društva, ki si je postavilo za nalogo, da budi narodno in versko zavest med go riškimi Slovenci. Sedaj v zimskem času predvsem, je v obilni meri poskrbljeno za razvedrilo in pouk. Kulturni večeri se vrstijo točno vsak drugi teden in gor. Slovenci se vedno bolj navdušujejo zanje. Dokler se naše lepe sanje za nov ,,Katoliški dom“ ne uresničijo, se zbiramo v Marijinem domu, ki pa je največkrat mnogo premajhen za vse občinstvo. Na praznik Lurške Matere božje smo imeli čast pozdraviti v naši sredi g. dr. škrla, ki se” je' potrudil k nam iz Trsta in nam povedal toliko lepega in zanimivega. Predaval nam je o temi: „človek in njegovo dostojanstvo“ v zvezi s peto božjo zapovedjo. Moderni svet marsikaj zagovarja, kar je po nezmotljivih naukih sv. Cerkve smrtni greh. Resnica pa je le ena, kakor je ena morala. Zanimiv in pester je bil naslednji kulturni večer, posvečen našim izseljencem, predvsem onim, ki žive v evropskih državah. Frači je, Belgije in Anglije. Predavatelj g. misijonar Jože Vidmar nam je dobro uro govoril o vtisih svojega zadnjega potovanja po teh krajih. S prijetno, včasih posrečeno šega. vo besedo je ustvarjal pred našimi očmi sliko naših izseljencev po evropskih državah, predvsem rudarjev. Sledile so še deklamacije in pa pevski nastop okteta in zbora Slovenskega katoliškega prosvetnega društva, ki ga vodi č. g. prof, Mirko File j.
Verska predavanja po radiu. Slovenski verniki so z veseljem pozdravili vest, da je tržaška radijska slovenska postaja pristala na prošnjo neštetih Slovencev in dala na razpolago tedensko četrt ure za verska predavanja. Na
sporedu so predavanja in razgovori o najbolj pomembnih verskih vprašanjih, novice Iz katoliškga sveta in važnejša oznanila iz župnijskega življenja na Tržaškem.
Smrt uglednega duhovnika. Slovenska Benečija je pred nedavnim izgubila zopet enega svojih najuglednejših mož v osebi duhovnika preč. g. Lucijana Krizetiča, ki je umrl dne Iti. januarja na svojem domu v Ušivici pri št. Lenartu v Slovenski Benečiji.
Pokojni je bil za mons. Trinkom naj starejši duhovnik v Benečiji. Rodil se je leta 1866. Bil je iz ugledne domače družine, ki je dala pred njim že več duhovnikov. Domače matrike jih zaznamujejo kar štiri. Pokojni g. Krizetič je vse življenje pastiroval v Benečiji, leta 1941 pa se je umaknil v pokoj v Uši-vico. Vendar je še vedno rad pomagal domačemu dušnemu pastirju, kjer je mogel. Celo zadnji dan zjutraj je še vstal, da bi opravil pogreb neke ubožne žene iz vasi, ker ni bilo domačega kaplana. Pri tem se je premrazil in kmalu nato umrl. Z njim je izginila tipična duhovniška osebnost iz starih časov: dober in prijazen gospod, ki je bil obenem tudi umetnik. Njegova posebnost so bile rezbarije v les in slikanje rokopisov (miniatura). Leta 1926 je bil u* neki razstavi takih del v Čedadu nagrajen z medaljo iz brona. Pokojni je bil prvi bratranec pok mons. Alojzija Faiduttija.
Pter Butkovič-Domen umrl. Dne 2 7. februarja je zatisnil trudne oči župnik iz Sovodenj pri Gorici preč. g. Peter Butkovič znan po svojem kulturnem udejstvovanju pod imenom Domen. Rodil se je pred 65 leti v isti vasi, postal duhovnik in služboval po raznih krajih Vipavske in Krasa, dokler se ni točno pred 2 2 leti na 27. februar zopet povrnil v svojo rojstno vas kot župnik-Neprecenljive so njegove zasluge na verskem, narodnem in kulturnem 'i>°'
'ju. Ves je gorel za čast božjo in za lepoto hiše božje. S ponosom je gledal in vsakemu rad razkazoval svojo be-hjaminko — sovodenjsko cerkev, ki jo je tako lepo okinčal in poslikal, da slo. vi za eno najlepših okoliških cerkva. Veliko je pretrpel ob času fašizma in sedaj v zadnji vojni ob času partizanstva, ko je sam vodil slovensko šolo v Sovodnjah. že zgodaj je začel pisati, sprva le črtice, pozneje se je posvetil Zgodovini, najbolj priljubljeni njegov študij pa je bila enigmistika. V ,,čolniču“ in ,,Mladiki“, pozneje tudi v „Ka. toliiškem glasu“ najdemo polno njegovih duhovitih ugank. Bavil se je tudi s slikarstvom in veliko del v sovodenjski cerkvi je sam izvršil, že več let je bolehal, tako da je bil nezmožen za vsako delo. Kako ga je to strašno bolelo, vedo vsi, ki so ga v letih njegove bolezni obiskovati. Pokopali so ga 1. marca ob yelikanski udeležbi vernikov, faranov ih iz okoliških vasi, pa tudi iz Gorice ih Trsta. Bili so skoro polnoštevilno Zastopani vsi goriški slovenski duhovnici, več pa jih je prišlo tudi iz Tržaškega. Sv. mašo je opravil zanj njegov nečak C’ g. prof. Dragotin Butkovič. Ohranili SR bomo vsi v lepem spominu.
Popravi! V aprilski številki ,,Duhovega življenja“ se je v zadnjem hipu vrinilo v lepi članek dr. Odarja „Dvoje oznanenj“ nekaj neljubih napak, ki po-hekod popolnoma onemogočijo smisel besedi.
Na str. 253 levo zgoraj je po 5. vrstici izpuščena ena vrstica. Stavek se pravilno glasi:
Za Marijo izvemo pri Luku na koncu dolgega stavka, ki nam pove prej vse časovne okoli- ščine, a nervozno hiti, vzbujajoč vedno večjo radovednost, dotier se ne spočije v imenu Marija.
Na isti strani spodaj, levo, zadnja vrstica nima nadaljevanja, ker so se tri hadaljne vrstice vrinile malo dalje med besede, debelo tiskane: Ko je prišel angel k njej je rekel: ,,Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena ti med ženami (1, 28).
Predjamski grad pri Postojni
Pravilno se stavek glasi:
Ker je bilo duhovnikov veliko, je eden ter isti duhovnik pač le redkokdaj prišel na vrsto, da je opravil zažiganje kadila. Zaharija, duhovnik iz Abijeve vrste, je ob taki priliki zagledal prikazen angela.
Na Str. 257, levo predzadnji odstavek spodaj tudi manjka ena vrstica. Pravilno se glasi:
Marijino vprašanje je bilo v resnici veliko. Večje in pomembnejše je bilo s človeške strani komaj kdaj stavljeno.
Naslednja vrstica:
.človeka, ki ima že k slabemu nagnjeno' je odveč. Sledi nato pravilno-stavek: Zaharijevo vprašanje...
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“ MORETE NAROČITI IN PLAČATI NA SLEDEČIH NASLOVIH:
■ Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires :-= V. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland, 3, Ohio,
— Kanada: Turk France, 263 Oakwood Ave, Toronto, Ontario.
Trst: Stanko Janežič, Mačkovlje 7, Dolina, Trieste.
Italija: Zorka 'Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizja.
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten Austria. Avstralija: Fr. Claude Okorn OFM, 45 Victoria Str, Waverley, LT. S. W.
V Argentini stane 50 pesov, v U. S. A. in Kanadi 5 dolarjev, v Italiji 2000 lir, drugod pa v protivrednosti dolarja.
Iz vsebine:
Naslovna stran: Sv. Višarje ....	321
Vno de los acontecimientos histo-
ricos (M. T.) ................ 322
O Marija, Ti cvetica — Ti prekrasna šmarnica (Al. Košmerlj) 323
Pratika — maj 1953 .............. 330
Slovenski škof in potujoči misijonar („Naš tednik") ........... 333
Pismo o človeku iz opice (Dr. Al.
Odar) ........................ 334
Združene države Sev. Amerike . .	342
Sestre Dolorose zadnja pot (Karel
Mauser) ...................... 343
Blagoslov krščanskega optimizma
(Karel Wo!bang CM.) .......... 347
Komedijant naše (iosne (Prevedel Fran Erjavec) ............ 350
Ifeviški smehljaj (Pesem — K.
Vladimir) .................... 351
V reditev praznikov na Portugal.
»kem ......................... 355
Kralj Savel (Boris Koman) ....	356
Zadnja pomlad (K. Vladimir) . .	357
Marija pri Elizabeti (Dr. Alojzij
Slovenci na Holandskem . .		3(i<>
Blažena Filipi na Duchesne	(Dr.	
Filip Žakelj)) 			36lj
Iz dežel za železno zaveso .		370
Med izseljenci		371—379	
Tako tecite. . .	(	mrn—)		379
Petindvajseta ura (Prof.	Lojze	
Gerzinič)		
Od doma		384	39t	
Popravi!	....		
Pesmi 327, 340, 345, 351, 357;
368,	3»i
Drobne ................. 350. «(ti
O	
o S	TAJUFA
	rhdpotda
	
gg S	OonceelAn
◄	No. 30SO
,,Duhovno življenje" je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Or®’ har Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. Alojzij Odar). — Naslov: Victor Martinez 60. Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za Argentino znaš8 60 peeov. zn USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2 0 00 lir. —- Tiska Imprent» „Poliglota“, Corrientes 3114, Buenos Aires, T. E. 86-5120