—    262    —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Sončni izhod.
Al si vidil kadaj z lastnimi očmi, dragi bravec moj, tisto krasoost, ki se o sončnem izhoda vsak dan tak mi-eno prikaže? Je li ti morda mehkažnost spanja ali le navadna nečimernost branila, da tega čudeža veličan-eke narave še nikdar nisi vidil? Zaabiti si izmed tiste brezštevilne verste ljudi, kterim se truda vredno ne zdi, si odtergati nekoliko ur od spanja, da bi sončni izhod vidiii. Zua biti si iz števila tistih, ki so zadovoljni, da jim sonce le sije, kterim pa za uzroke te prikazoi mar ni. Zna biti si ravno tako neobčutljiv, kakor množica tvojih bratov, ki sončni izhod vsak dan vidijo, ker se to brez njih nevgodnosti lahko zgodi, kteri pa pri njem nič ne mislijo. Budi te ali une verste, dragi moj, — to vse je eno. Al daj se sedaj iz svoje neobčutljivosti zdramiti, in pojdi gledat, kako izza gor izhaja luč sveta, in navdajaj se o pogledu njenem z nadsvetnimi misli!
Nobena prikazen v naravi ne razodene toliko prijetnost in toliko krasnoto, kakor izhajoče sonce. Nobena svečanost, ako jo tudi človeška umetnost z neskončnimi stroški in z vso svojo pridnostjo olepša, se ne da primerjati neprispodobljivi pervi sončni svetlobi. Vsi kinči gledišč in naj bogatejša krasnost kraljevih poslopij so prazno nič, ako se jim narava primerja.
Narprej se okinči izhodna stran neba s škerlatom juterne zarje in naznanja bližnji bližnji prihod sonca. Podnebje se opiše malo po malem z rožnimi barvami, in potem se sveti v bleščečem zlatu. Sedaj se prikažejo sončni žarki in razširijo hipoma svetlobo in toploto po celem ozračju. Poslednjič se prikaže še le sonca v svojem naj večjem veličanstvu. Vidoma se vzdiguje, čedalje više in više — zemlja pa se kaže v novi praznični podobi. Vse stvari so, kakor da bi vnovič oživele,— radost je razlita po vsem svetu, ki ga vidiš pred sabo. Ptički pozdravljajo vir svetlobe in dneva z veselim glasom, skakljaje od veršiča do veršiča. Vse živali se gibljejo in čutijo novo moč in čverstost v sebi.
Povzdigni tudi ti, prijatel, svojo hvalno pesem gor k nebu — k nebu, kjer Gospod stanuje, na kterega povelje sonce izhaja, in kterega roka ga v njegovem teku vlada, da nam blage spremembe dneva in noči, in redno verstenje letnih časov dela!
Glej, cela narava ti oznanuje red in zložnost. Sonce in vsaka zvezda se suče na svoji poti. Vsak letni čas donese svoj sad. Vsak dan ponovi sončno svetlobo. Bodi tudi ti svojim bratom to, kar je sonce vsemu sveta. Kakor sonce zemlji vsak dan svoje dobrote deli, kakor nizke doline in visoke hribe razsvetljuje, tako dobrotljivo, tako milo naj bo tudi tvoje življenje vsim tvojim sostvareml