Sv. Cirilu in Metodu
¦^eselo  slišal oznanilo
Po zemlji je  že mnogi rod, Poslancev zvestih si obilo Najvišji vzbudil je Gospod, Da najdejo se vse ovčice, Ki so zgubile pot resnice.
Gorecnosti preblage vneta Delujeta Ciril, Metod, Za čast nebeškega Očeta Slovatiski gresta vnetnat tod; Bolgariji se sreča bliža, Spoznala kmalo bo moc križa.
«O Bogoris! ti kralj mogočni, Odpri že Kristusu srce! Kaj morejo junaki močni, Kaj lok, pušice kaj ostre, Ko nekdaj iz grobov mrliče Pred ostro sodbo Bog poklice ?
Glej žasov zadnjc prizorišce, Glej  konec velikega dne ! Ko sprazne takrat se sodišce, Se polnil raj bo in teme.» Tako Metodij poučuje, Po krstu Bogoris zdihuje.
Bolgarom že luč vere sije, In dalje hodi bratov par; Moravo še temino krije, Malikom se poklada dar. Razširja Svetopolk državo, Od dne do dne množi si slavo.
Metodij spet besedo resno^^^^^ Na srce knezu govori: »Moravsko tebi je pretesno, Minljive iščeš le časti, Cemu ti slava bo obila, Ce se je duša pogubila?*
In Svetopolk in vsa Morava Spozna trojednega Boga; Glasno se mu razlega slava, Da Čeh jo peti se ravna, Že Borivoj sta in Ljudmila Se greha izvirnega znebila.
Da je velika moc izgleda, Pokaže kmalu Ceška vsa, Povsodi božja zdaj beseda Je našla rodovitna tla. In Borivoju m LjučmiU Vsi Cehi h krstu so sledili.
Že v senci križa dom slovanski Prebiva srečno nekaj let, In duh dozoril je kršcanski Kreposti že prežlahtni cvet, Kak verno slušajo ovčice Zivljenja večnega resnice!
In cisti vrelci, ki jih pije Srce pobožno dan na dan, Po cerkvah naše domacije, Izvir imajo slavno znan: Ciril, Metod sta ga kazala Oj tisočera jima hvala!
va