1 
refi!lilatov hiiHJanislitnib ved. 
Slavko Ciglmtlki 
OtoLtllbar 

Dmja Mihelic 
.Hojca Ravnik 
Mednarodno sod lovOJye v b11fllanisliki 
Za odprto :zyra1tost: 
Rado lvha 

Darko Dolinar 
Za odprto iJianost 
Urednis"ki odbur Oto Luthar, Slavko Ciglenecki, Darko Dolinar, Daija Mihelic, Mojca Ravnik, Rado Riha, Helena Majcenovic 
© 2004, Založba ZRC 
]ezikuuni frregled Helena Majcenovic ObUkovanjeinlikuuno graficna ureditev Milojka Žalik H.an 
Založila Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Vojislav likar 
Tisk littera picata, d. o. o., Ljubljana 
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY 4.0  prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9616500406 

CIP -Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
001.1:009(082) 
ZA odprto znanost 1 [uredniški odbor Oto Luthar ... et al.]. -Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004 
ISBN 961-6500-40-6 
l. Luthar, Oto 
128253440 
Za odprto i[lanost 
LJUBLJANA 2004 
KAZALO 
Predgovor (Oto Luthar) .................................................................... 7 
VLOGAHUMANISTICNlliVED .................................................... ll 
PRISPEVKI Slovenske humanisticne vede in nova humanistika (Tine Hribar) ............................................................................... 13 Humanistika: prostor svobodne akademske razprave (Oto Luthar) ................................................................................ 20 Humanistika v kontekstu lokalnih, nacionalnih ter globalnih vplivov in interesov (Borut Telban) ........................................... 22 Vloga humanistike (Marina Lukšic Hacin) 33 
............................... 
DISKUSIJSKA PRISPEVKA Avtonomna znanost se sama zavzema za svoje mesto v družbi(Lela B. Njatin) ................................................................. 37 Zaprta znanost: odgovorna znanost zacne pri sebi (Andrej Pleterski) ........................................................................ 39 
RAZPRAVA ........................................................................................ 41 
MEDNARODNO SODELOVANJE V HUMANISTIKI .................. 47 
PRISPEVKI Za odgovorno znanost-arheologija (Biba Teržan) ................. 49 Humanistika v Sloveniji na zacetku 21. stole1ja (Stanko Kokole) .......................................................................... 55 Pet tez o mednarodnih vidikih odgovorne znanosti v casu globalizacije (Rudi Rizman) 58 
....................................................... Slovenska znanost v mednarodnih primeljavah. Dobri, slabi ali nekje vmes (Zoran Stancic) 63 
.............................. 
DISKUSIJSKI PRISPEVEK Pogoji za mednarodno sodelovanje Uurij Fikfak) .................... 66 
RAZPRAVA ........................................................................................ 72 
MED IZOBRAŽEVANJEM IN RAZISKOVANJEM ......................... 81 
PRISPEVKI Sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami ter izobraževanimi in raziskovalnimi ustanovami (Vera Smole) ... 83 Vizija humanistike na primeru slovenske slovstvene folkloristike (Marija 
Stanonik) ................................................... 87 »Kar se bi jutri lahko zgvdilo, po zaslugi humanistike• (Neva Šlibar) ................................................................................ 91 
DISKUSIJSKI PRISPEVEK Raziskovanje in izobraževanje . »fizika in metafizika« (MaJjetka Golež Kaucic) ............................................................. 97 
RAZPRAVA ...................................................................................... 102 
VREDNOTENJEREZULTATOVHUMANISTICNlliVED ....... 113 
PRISPEVKI Mene, mene, tekel, uparsin (Daniell5, 24-28) (DaJja Mihelic) .......................................................................... 115 Pomen in vrednotenje slovrujev kot temeljnih slovenisticnih del v sodobni družbi (Majda Merše) ........................................ 122 Vrednotenje zemljevidov (Drago Perko) ................................. 132 Ocenjevanje znanstvenega dela v humanistiki (Naško Križnar) ......................................................................... 140 
DISKUSIJSKI PRISPEVKI Nekaj misli v zvezi s problemom ocenjevanja kakovosti znanstvenih in umetniških del Qanez Kranjc) ........................ 145 O vrednotenju v humanistiki (Darko Dolinar) ....................... 156 Problem slovenske humanistike na primeru umetnostne zgodovine (Damjan Prelovšek) ................................................ 163 
RAZPRAVA ...................................................................................... 166 
PREDGOVOR 
KO HUMANISTICNE VEDE POSTANEJO DEL UBERALNE EKONOMIJE 
P 
repricani, 
da je argu­mentirano opozrujanje na pomanjkljivosti organizacije (in finan­ciranja) raziskovalnega dela oz. iskanje predlogov za njihovo odpravljanje sestavni del našega dela smo na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU pripravili dvodnevno razpravo o vlogi in pomenu humanisticnih ved v Sloveniji. Konferenca z naslovom Za odgovorno znanost je potekala v Veliki dvorani SAZU v Ljubljani 14.-15. novembra 2002. Poleg razprav o statusu humanisticnih ved so zbrani strokovnjaki z ZRC SAZU, Filozofske fakultete, Fakultete za družbene vede in ne­katerih drugih raziskovalnih in visokošolskih ustanov razpravljali še o pogojih za mednarodno sodelovanje, o možnostih za povezovanje viso­košolskega izobraževanja in raziskovanja ter o vrednotenju rezultatov humanisticnih raziskav. 
Vecina dopolnjenih razprav kakor tudi povzetki diskusij, ki smo jih zbrali v pricujoci knjižici, izpricujejo našo skrb in prepricanje, da so zadeve na tem podrocju v slabem stanju. Da morajo kolegice in kolegi na obeh strani barikade poleg •dnevne kolicine bojazni, frust­racij, muk in sovraštva• prenašati še to, kar znani italijanski zgodovi­nar Carlo M. Cipolla imenuje ekstra odmerek vsakdanjih nevšecnos­ti, ki mu jih povzroca skupina osebkov, mocnejša od mafije, vojaške industrije, mocnejša celo od komunisticne internacionale. Kot ugo­tavlja že sam, gre za neorganizirano skupino, ki ni del nobene uredit­ve, ki nima ne vodje, ne predsednika, ne statuta, pa ji kljub temu uspeva, da deluje v popolnem sozvocju, kakor da bi jo vodila nevidna roka. Prevzet nad ucinkovitos1jo te skupine, ki jo vsi še kako dobro poznamo, ji je posvetil spis Temeljni :wkoni clovešlre neumnosti' Pre­pricani, da bi seznanitev s to duhovito razpravo lahko blagodejno vplivala na zbrane razpravljalce in obcinstvo, smo predstavitev njene­ga slovenskega prevoda (Nede Pagon) vkljucili v naše srecanje. Na­men je bil dosežen. Opis zakonitosti, ki se zacne s trditvijo, da vsakdo 
1 Carlo M. Cipolla, Allegro ma non troppo. Vloga zacimb v gospodarskem razvoju srednjega veka. Temeljni zakoni cloves"ke neumnosti, (prevedla Neda Pagon), Studia Humanitatis, Založba ZRC, Ljubljaoa 2002. 
izmed nas vedno in povsod neizogibno podcenjuje število neumnih osebkov v obtoku, in konca z ugotovitvijo, da osebe, ki niso neumne, vedno podcenju­jejo škodljive moci neumnih, nam je zares pomagal, da smo se lafje sooci­li z nekaterimi ugotovitvami referentov. 
Žal pa nam niti kratka predstavitev knjige niti nekaj citatov iz nje, ni mogla popraviti slabega okusa in nejevere nad katastrofalnimi rezultati razpisa za Ciljne raziskovalne projekte za leto 2002. Žal se je bilo nemogoce znebiti obcutka, da so nekateri administratoiji minis­trstva za znanost, z bivšo ministrico dr. Lucijo Cok na celu, humanis­ticne vede razumeli približno tako, kot so avtmji glose o Kravjem kapi­talizmti' slikali pregovorno uspešne ekonomije. 
Na primeru japonske denimo, ki baje zna dve kravi pomanjšati na desetino obicajne velikosti, obenem pa uredi tako, da dajeta dvajsetkrat vec mleka. Za namecek si izmisli še risanko (s kravami v glavni vlogi) in jo proda uredništvom otros"kega IV-programa po celem svetu. 
Prepoznali smo se tudi v nemškem primeru, kjer prav ti dve kravi doiivita sto kt, jesta enkrat na mesec in se molzeta sami. 
Vznemhjenje ob tem je bilo toliko vecje, ker je ista administraci­
ja kazala izrazite znake ruske ekonomije, ki pri štetju istih dveh krav naj­prej ugotovi, da jih ima pet. Po ponovnem štetju se izkaže, da jih je 4 2 . Ko pri tretjem preštevanju ugotov. da jih je dejansko samo 12, tisti, ki štejejo, ob11r pajo in odprejo novo steklenico vodke. 
Presenecala je tudi podobnost z ifDlijanskim nacimnn dela. Tam­kajšnji skrbniki sicer vedo, da imajo dve kravi, vendar se jim še sanja ne, kje sta. Ne glede na to iskanje poteka brez pretiranega vznemirjenja in z obveznim odmorom za kosilo. Se pa vcasih zgodi, da eno od krav prodajo. Tak primer skoraj obvezno spremlja presenecenje nad dejstvom, da drugo, ki so jo prisilili, da daje mleko za obe, pogine od izcrpanosti. 
Preseneceni nad podobnostmi med raziskovalci v humanistiki in drugo italijansko kravo, smo se zbrani po pozdravu predsednika SAZU akademika Boš gana Žekša lotili dela po vrstnem redu, ki ga predstav­lja tudi vrstni red objavljenih referatov in razprav. V imenu uredništ­va se vsem, ki so sodelovali, zahvaljujem za skrbno pripravljene pris­
2 Duhoviti sestavek »Kra'Xii kapitalizem« so avtmji distribuirali po internetu v casu propada severnoameriške koroporacije Enron. S stališca vecine ekonomskih teorij je namrec ENRON grobo kršil temeljna nacela ekonomije, nacela, po katerih se racun v šolski simulaciji ekonomije dveh krav mlekaric izide samo, ce z denatjem morebitne prodaje ene kupimo bika, povecamo prirastek v mesu in mleku, na stara leta pa se upokojimo s spodobnimi prihranki. ENRON je to logiko postavil na glavo, saj je taisti dve kravi za vrednost treh prodal svoji hcerinski firmi in zato uporabil kreditna pisma banke svojih sorodnikov. Nato je vse štiri krave kupil nazaj z davcno olajšavo za pet krav, pravice prodaje mleka šestih pa prodal prek posrednika s Kajmanskih otokov, posrednika, ki je v vecinski lasti ljudi, ki vodijo že omenjeno hcerinsko firmo. 
pevke. Srecanje je v celoti organiziral in omogocil Raziskovalni sklad ZRC, natis prispevkov in skrajšane razprave pa dolgujemo premišlje­ni ekonomiji Ciljnega raziskovalnega projekta »Sistem integriranega raziskovanja in izobraževanja« V5-0675. 
Za uredništvo Oto Luthar 
v 

VLOGA HUMANISTICNIH VED 
MODERATOR Rado Riha 
PRISPEVKI Tine Hribar, Oto Luthar, Borut Telban in Marina Lukšic Hacin 
DISKUSIJSKA PRISPEVKA Lela B. Njatin in Andrej Pleterski 
RAZPRAVA 

PRISPEVKI 
SLOVENSKE HUMANISTICNE VEDE IN NOVA HUMANISTIKA 
TINE HRIBAR 
v 
C 
epr.v .u­
. 
manlSticne vede po svoji naravi niso slovenske vede, temvec vede na Slovenskem, 
o njih vendarle lahko govorimo tudi kot o •slovenskih humanisticnih vedah«. In to ne samo zaradi tega, ker so glavne nosilke teh ved fakultete slovenskih univerz. Humanisticne vede na Slovenskem so slovenske humanisticne vede, ker so nelocljivo povezane s temelj em in z izvorom slovenstva-s slovenskim jezikom. Slovenšcina ni samo naša materinšcina, ampak tudi naš knjižni jezik in jezik naših humanisticnih ved. Vsaj tako je bilo doslej in preprican sem, da mora tako ostati tudi naprej. Kajti vecina humanisticnih ved na Slovenskem spada med naše nacionalno pomembne vede in kot take so tudi že slovenske humanisticne vede. 
l. 
Danes, v dobi globalizacije, je bolj kot kdaj koli doslej pomemb­no, da se tega zavedamo. Globalizacija izhaja iz univerzalnosti, ki so jo že pred stole1ji utemeljile evropske humanisticne vede in na podla­gi katere so s svojo univerzitetnos1jo nastale tudi evropske univerze. Vendar globalizacija univerzalnost in univerzitetnost, ki ju sicer razvi­ja še naprej, obenem lahko tudi degradira in ju s tem, dolgorocno gledano, spreminja v njuno nasproge. Univerzalnost je najprej uni­verzalnost clovekovega dostojanstva in aovekovih pravic, med kateri­mi se na prvo mesto uvršca pravica do življenja oz. preživega. Ne le preživega posameznikov, ampak tudi narodov in s tem tudi njihovih jezikov. 
Globalizacija uveljavlja kot globalni jezik •anglešcino•, toda ta anglešcina ni materinšcina in knjižni jezik Angležev, temvec tehnic­na, informacijsko-komunikacijska »anglešcina«, skratka, »anglešcina« v narekovajih. Seveda nas tu ne zanima, kako ta jezikovni globalizacij­ski proces vzvratno vpliva na samo anglešcino, temvec nas zanima, kakšne posledice ima za slovenšcino oz. za njen položaj tako pri nas 
doma kot v svetu. Uvajanje komunikacijske •anglešcine« kot global­nega sredstva sporazumevanja za slovenšcino ni nujno negativno. Ce s tem sredstvom kot sredstvom globalnih informacij lahko svet infor­miramo o sebi in se po njem vkljucujemo v svetovno komunikacijo,je pozitivno. Postane pa negativno tisti hip, ko zacne spodrivati slovenšci­no, cemur smo danes prica že v vseh vedah, od tehnicnih do huma­nisticnih. Humanisticne vede so sicer najmanj »na udaru«, a jih uda­rec globalne »anglešcine« najbolj prizadene, saj so zaradi svoje veza­nosti na materinšcino najbolj ranljive. 
Zato s šiljenjem globalizacije narašca tudi pomen slovenistike in institucij, ki jo gojijo; med njimi je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki ilna opazno vlogo pri spremljanju in varovan­ju slovenskega knjižnega jezika, kije tudi uradni jezik Republike Slo­venije, torej eden od temeljnih kamnov naše države, s tem pa tudi porok naše državnosti. Žal državne ustanove slovenšcine nikakor ne šcitijo zadosti, še huje, pogosto jo zapostavljajo. Navedel bi lahko veli­ko primerov, a naj se dotaknem le prevajanja. Veliko l.e je od države dobiti sredstva za prevajanje v •anglešcino•, kot pa za prevajanje iz anglešcine v slovenšcino. To zlasti bolece obcutimo v filozofJji, ki jo zgodovina evropske kulture postavlja na izhodišce ne samo humanis­ticnih, ampak tudi drugih ved. Za ohranjanje in razvoj slovenšcine je prevajanje iz drugih jezikov, najprej kajpada iz gršcine in latinšcine, kljucnega pomena. To prevajanje je izredno zahteven in težek posel. Lafje in hitreje napišeš izvirno filozofsko delo, kot pa prevedeš takš­na filozofska dela, kot so Platonov Parmenid, Aristotelova Metafiz.ika, Heglova Fenomenologija duha, Heideggeijevo besedilo Bit in cas ali Witt­gensteinove Filozofske raziskave. 
Zakaj poudaijam filozofijo in filozofske razprave? Ne zato, ker sem sam filozof, temvec zaradi tega, ker se je filozofija po osmrtnicah iz 19. in prve polovice 20. stolelja povsem nepricakovano znova vrnila na sve­tovno prizorišce, v tem stolelju pa doživlja nevelj eten razmah-in sicer prek etike kot svoje orientacijske discipline. Vrnila se je s splošno dekla­racijo OZN o clovekovih pravicah; to je sicer pravni dokument, a temelji na tako imenovanem naravnem pravu, katerega drugo in izvorno ime je etika. Na podlagi te deklaracije so nove države, ki jih je vec kot sto ali, drugace receno, vec kot polovica nastala zadnjega pol stolelja -clo­vekove pravice vnašale v svoje temeljne zakone, lj. v ustave. To pomeni, da je imela etika odlocilno vlogo pri oblikovanju sodobnih držav, tudi slovenske, z vidika prava, ki se je kot ustavno pravo na prikazani nacin navezalo na etiko in se ji hkrati zavezalo tudi pri drugih aplikacijah, torej se je s svojo novo vsebino deloma uvrstilo med humanisticne vede. Humanisticne vede tako danes ne vkljucujejo le filozofije prava, ampak tudi vrsto drugih pravnih disciplin in poddisciplin. 
Z razvojem tehnicnih ved in tehnologij zelo narašca tudi število 
razlicnih presekov, kakrlnaje medicinska etika, ki združuje medicino, etiko, pa tudi pravo. Podobno je z bioetiko itn. Skoraj ni vec vede oz. znanstvene smeri ali tehnološke veje, ki bi lahko obstajala, se pravi, delovala in ucinkovala brez etike. Ti premiki, ki pomenijo že kar obrat ali prevrat, so se zgodili zaradi povsem novega položaja cloveka in clo­veštva, do katerega je prišlo v zadnjih desetlegih. Ta novi položaj se je pokazal najpr<j z nastankom tehnicne možnosti clovekovega samou­nicenja, nedavno tega pa z odkrigem clovekove zmožnosti ustv.njanja samega sebe. Ne sicer ustvaijanja iz nic, pac pa s pomogo genskega manipuliranja s celicami lastnega telesa. V obeh primerih se srecujemo s clovekovo mofjo, obenem pa z nevarnostmi, ki jih cloveštvo doslej ni poznalo. Smo na tocki, ko smo se povzpeli celo nad Nietzschejevega nadcloveka. Medtem ko je Nietzsche svojega nadcloveka kot postavo volje do moci gradil na dani clovekovi telesnosti, danes samo clove­kovo telo spreminjamo v predmet znanstvene razpoložljivosti. 
2. 
S tem je moderni antropocentrizem, ki seje izoblikoval na podla­gi kartezijanske paradigme, po kateri je clovek edini subjekt, tako da vse drugo spada med objekte njegovega gospostva, prestopil lastne meje. Ko je zaobsegel vse, tudi sebe, je presegel samega sebe. In grozi, da bo s tem odpravil ne le sebe, ampak tudi cloveka. Cloveka kot cloveka, ne samo cloveka kot subjekt Zato je bilo v humanisticnih vedah nujno razlociti med clovekom kot clovekom in clovekom kot subjektom, obe­nem pa kajpada tudi med stvarmi kot stvarmi in stvarmi kot objekti. 
Ta razlocitev, s katero iz moderne dobe prehajamo v postmoder­no dobo, je za seboj povlekla tudi razlocitev med antropocentrizm­om in humanizmom. Dokler je evropska misel cloveka enacila s sub­jektom, je bil tudi humanizem razumljen antropocentristicno. Ne samo s strani zagovornikov antropocentrizma, med katerimi so pred­njacili marksisti in eksistencialisti, ampak tudi s strani njegovih kriti­kov. Ko so stolege po Nietzschejevi objavi smrti Boga strukturalisti razglasili smrt Cloveka, so poleg odprave antropocentrizma in z njim povezanega evropocentrizma zahtevali tudi odpravo humanizma in humanistike: humanizma v družbi in humanistike na univerzah. Ker so pac spregledali, da ne gre za smrt cloveka, temvec le za ukinitev istovetnosti cloveka in subjekta, torej za ukinitev cloveka kot subjekt­nega centra vsega, kar je, s tem pa tudi za nadomestitev antropocen­tricne razlage humanizma z drugacno. Postmoderna misel, ki vkljucuje tudi poststrukturalizem, zato ne zavraca vec humanizma in humanis­tike, narobe, uveljavlja ju, toda kot novi humanizem in kot novo hu­manistiko. Kot humanizem, ki se je poslovil od antropocentrizma in kot humanistike, ki ni vec evropocentricna. 
To ne pomeni, da se moramo Evropejci v imenu nove humanis­tike odreci svojemu evropejstvu, obenem pa morda še svoji nacional­ni opredeljenosti. V smislu povsem zgrešene teze, da združena Evro­pa ne bo vec Evropa nacionalnih držav. Nasprotno. Hkrati s krepitvi­jo evropske skupnosti se bodo krepile tudi nacionalne skupnosti, sku­paj z nacionalnimi humanisticnimi vedanti. Evroslovenstvo slej ko prej ostaja slovenstvo, toda uttjeno in zavarovano z evropskimi ustanova­mi. Zavarovano pred globalizacijskimi pritiski in pred nevarnostmi, ki se kažejo na obzmju spopada med obstojecimi civilizacijami sveta. 
Vsa pravkar oznacena razmerja so že, v prihodnje pa bodo v še vecji meri, predmet tako družboslo':ia kot humanistike, toda huma­nistik.a, namrec kot nova humanistika, ima pri tem kljucno, ce že ne glavno vlogo. Kakšna je nova naloga humanisticnih ved, drugace rece­no, katere so prioritete nove humanistike? 
3­
Jacques Derrida, edini še živeci veliki ntislec 20. stoletja, je leta 1998 v svojem predavanju z naslovom L 'Universite sans condition, ki ga Nemci prevajajo z Die unbedingte Unversitiit (Brezpogojna univ=a) te­matizira sedem nalog »nove humanistike«, »humanistike jutrišnjega dne« ali »humanistike za jutri«: 
l. napisati novo zgodovino cloveka oz. cloveštva in problematizirati doslej veljavne pojme in zareze, kakršna je med clovekom in drugimi živimi bitji; 
2. 
oblikovati novo razumevanje demokracije in suverenosti, na novo dolociti razmerja med ženskim in moškim, med državo in državljani, med clovekovimi pravicami in nacionalno državo; 

3. 
na novo dolociti odnos med profesionalnosgo in konfesionalnosgo, v tem okviru pa tudi poklicanost univerz; 

4. 
dekonstruirati kulturo in umetnost, zlasti književnost, namrec z vidika razlocevanja med realnim in imaginarnim oz. fikcionalnim; 

5. 
na novo reflektirati. odnos med konstati.vnim in performati.vnim, kajstvenim in najstvenim, fakticnim in normativnim; 

6. 
opredeliti novo vlogo avtoritete oz. vlogo avtoritet na novih izhodišcih in 

7. 
napovedovati tisto, kar se zdi nemogoce in kar lahko prinese le nenapovedljivi Dogodek, nepricakovani dogodek onkraj nasprotja med konstati.vom in perfomati.vom. 


Prav to zadnje terja popolno svobodo v humanistiki, popolno odprtost univerz, njihovo delovanje brez zunanjih pogojev in omeji­tev, toda ob polnem zavedanju lastne odgovornosti pred clovekom in za cloveštvo. 
Seveda naloge, ki jih našteva Derridda in ki zadevajo filozofijo, 
zgodovino, kulturologijo, etnologijo, antropologijo, pedagogiko in druge humanisticne vede, niso edine. Jih je še veliko in na razlicnih ravneh. Vse pa temeljijo na premiku iz moderne v posUnoderno dobo, kije po avtmjih, kot so Levi-Strauss, Habermas, Sloterdijk, Fukuyama in Nolte, med drugim povzrocil : 
l. vrnitev etike in religije, natancneje, ponovno odkritje pomemb­nosti clovekovega odnosa do zlatega pravila o dobrem in zlem ter do svetega, zlasti do svetosti življenja in posvecenosti mrtvih; 
2. 
rehabilitacijo družine in družinskih vrednot; 

3. 
ponovno obuditev potrebe po varnosti in spremembo odnosa med njo in svobodo; 

4. 
kritiko ne le tradicionalne elitne, ampak tudi moderne množicne kulture, katere pojavi pogosto grobo nasprotujejo dostojanstvu cloveka in osnovnim vrednotam civilne družbe; 

5. 
redefiniranje pravicnosti znotraj nacionalnih držav, predvsem pa na globalni, mednatodni ravni; 

6. 
vzpostavitev odgovornosti za življenje drugih ljudi, tako sedaj kot v prihodnosti živecih; 

7. 
uveljavitev odgovornosti za ohranitev vseh oblik življenja na Zemlji. 


Vendar ob tej novi orientaciji, ki jo je že konec 20. stole!ja najra­dikalneje zastavil Emmanuel Levinas, obst'!iajo tudi druge, nasprot­ne tendence. In to v eksplicitni obliki. 
4. 
Najbolj decidirano, razlocno in brezprizivno jih je zacrtal »možganski trust• sedanje ameriške oblasti, sestavljen iz relativno mladih ljudi, rojenih pretežno v petdesetih letih. Ta brez skrupulov izhaja iz volje do moci, odkrito zagovarja ameriško svetovno hegemo­nijo, se pravi, globalno brezmejnost ameriškega imperija in v skladu s tem Evropi ocita neodlocnost, šibkost in pretirano upoštevanje clove­kovih pravic, skratka, tisto clovecnost, ki se kaže tudi v evropski od­pravi smrtne kazni. Robert Kagan (roj. 1958), vodilni ekspert za stra­teška vprašanja ameriške zunanje politike, je povsem jasen in razlocen. Prostodušno navaja, da sta se v 20. stoletju vlogi Evrope in Amerike zamenjali. Medtem ko se je Evropa stoletja opirala na politiko gole moci, je Amerika zagov.ujala vladavino prava. Zdaj pa je prišlo do obrata in zamenjave vlog: 
• Ne moremo si vec delati iluzij, da imajo Americani in Evropejci isti pogled na svet. Da, celo v istem svetu ne živijo vec. Ob zelo pumemlmem vprašanju mocii-njene uporabe in njene moralne vnd­nosti -se ameris"ki in evropski nazori zelo razhajajo. Evropa se je odrekla maci; naravnana je k svetu, trdno zavezanemu pravilom 
in zakonom, pooezanemu v nadnacionalna združenja in koopera­cije. Zaguuarja pozgodovinski raj brez nasilja in relativno bla. stanje kot nekakšno uresnicenje Kantooega ideala o vecnem miru. Združene države pa nasprotno ostajajo vpletene v zgodovino; njihrr va praksa uporabe moci vkljucuje vojas"ka silo in premoc. Na svet gledajo podobno, kot je nanj v 17. stoletju gledal že Thomas Hob­bes, angleški filozof države: kot na anarhicno tvorbo, v kateri de­janske varnosti, obrambe in uveljavljanja liberalne ureditve ni brez uporabe sredstev nasilja. To je razlog, zaradi katerega Americani in Evropejci s svojimi strates""kimi predstavami pripadamo razlicni­ma svetoooma. Prvi prihajamo z Marsa, drugi z Venere. Dejansko vse redkeje prihaja do soglasja med nami in zmerom manj se raz11r memo.« 
Skratka, Americani 20. stolega so nosilci in izvajalci volje do moci, Evropejci pa se zaradi pomanjkanja volje do moci oz. zaradi svoje šibkosti sklicujejo na pravo in pravice. In še izrecni, neposredni ameriški ocitek Evropejcem: Vi svojo miroljubnost lahko razkazuj ete zgolj in samo pod ameriškim okriljem, pod obnebjem njene vojaške moci in zašcite. 
Ce si tako zarisano globalno konstelacijo ogledamo bliže, bomo videli, da ne gre le za omalovaževanje Evrope, izhajajoce iz ameriške gospodarske in vojaške premoci, temvec za nekaj veliko pomembnej­šega. Za cepitev zahodne civilizacije na dve podcivilizaciji, ameriško in evropsko. Ce bo šlo tako naprej, se utegne zgoditi, da bodo glavni konflikti 21. stolega konflikti znotraj Zabada, med njegovima nas­protujocima si podcivilizacijama, ne pa med svetovnimi civilizacija­mi. Paradoks je v tem, da se nam antropocentrizem in evropocentri­zem, ki smo ju stoletja izvažali v Ameriko, zdaj ko smo ju sami že opus­tili, iz Amerike vracata kot bumerang, skupaj z nicejansko voljo do moci in njenim posmehom prepovedi ubijanja . 
Globalizacija, ki jo je s »svetovnim duhom« in »svetovnim sodišcem« navsezadnje že pred dvesto leti napovedal Hegel, je neizogibna. Ni pa nujno, da se v funkciji ekspanzivne volje do moci izrodi v amerikanizacijo sveta. Tudi razvoja genske oz. biomedicinske tehnologije in njene globalne aplikacije se ne da vec ustaviti. Ni pa nujno, da se izrodi v selektivno »vzrejo cloveštva«, kakor se je provokativno izrazil Peter Sloterdijk, ko je vzporejal sedanje 
•tehnološke parke« z •antropološkimi parki• prihodnosti. Vsekakor si ne moremo zatiskati oci pred dejstvom, da nam grozi razvige 
tolikšnih razlik med ljudmi, kakršnih doslej v zgodovini cloveštva še ni bilo. Predvsem glede podaljšev.mja življenja in skrite-v manjši ali vecji meri že zdaj navzoce-evtanazije, ki bo ticala za tem, namrec prek odtegnitve lli!ibolj razvite medicinske tehnike (aparatov in drugih medicinskih sredstev) veliki vecini ljudi oz. cloveštva. 
Tudi v skrajnem primeru to sicer ne bi vodilo do popolne spre­membe •narave cloveka• ali do oblikovanja •nekega vodilnega sloja, ki bo že druga rasa«, bi pa povzrocilo necloveško diskriminacijo, huj­šo od tiste med gospod;uji in sužnji. Saj bi nastala ne samo socialna, ampak tudi biološka aristokracija, s tem pa skoraj zagotovo tudi oli­garhija. 
Ob takšni morebitni situaciji na obzmju prihodnosti humanisti­ko -vse humanisticne vede brez 4jeme -cakajo globinske, obenem pa obsežne in težavne zadolžitve. Zadolžitve na podlagi izhodišc no­vega, postantropocentricnega humanizma. Vracanje humanizma v novi podobi predpostavlja tudi vrnitev in novo uveljavitev humanisti­ke. Humanistika na Slovenskem se mora ob tem zavedati tako svoje univerzalne kot nacionalne odgovomosti. Nacionalne morda še po­sebej, kajti identiteta slovenstva je odvisna prav od slovenskih huma­nisticnih ved. Upam si zagovaljati tezo, da nic manj kot od slovenske­ga leposlmja in drugih lepih umetnosti. 
HUMANISTIKA: PROSTOR SVOBODNE AKADEMSKE RAZPRAVE 
OTOLUTIIAR 
H
umanisti­
cne vede so natancno kodiran okvir raziskovalnega in pedagoškega dela, znotraj katerega raziskovalci in predavatelji na podlagi zbiranja, analiz in in­terpretacij podatkov o cloveški materialni in duhovni kulturni pro­dukciji, na podlagi analize ter na podlagi interpretacije prispevajo k oblikovanju temeljnih pogojev za cloveško emancipacijo. V vse bolj kompleksnem svetu ob zacetku tregega tisoclega je to poslanstvo hu­manisticnih ved pomembnejše kot kdaj koli prej. Glede na to po mojem mnenju humanisticne vede ne morejo in ne smejo podlegati obravnavi-in v tej tocki se premikam na raven lokalnega-, ki sem jo pred casom zasledil v polemiki med kemikom, fizikom in ekonomis­tom na eni ter zgodovimuji na drugi strani. V polemiki sta prva med drugim trdila, da je v znanosti vnaprej mogoce upoštevati •vse rele­vantne eksperimente in podatke•, zgodovina.Iji pa so dokazovali, da humanisticne vede te srece nimajo. Mi namrec nikoli ne bomo ve­deli, ali interpretiramo vse gradivo, ki je povezano z dolocenim proce­som, stanjem ali prakso. 
Gibljive strukture slik, v katerih se zrcalijo tudi dolocene kultur­ne prakse, lahko namrec vzpostavljamo le na podlagi dosegljivega in odkritega historicnega gradiva oz. virov. Po drugi strani vemo, da humanisticna gradivo vedno vsebuje prevec ali premalo podatkov. 
Pri obravnavi moderne zgodovine, na primer, kjer je virov na pretek, moramo iz predstavitve izkljuciti vsaj dejstva, ki niso nepos­redno povezana s predmetom obravnave, po drugi strani pa moramo v svojem poskusu rekonstrukcije tega, kar se je zgodilo v nekem (dav­nem) preteklem obdobju, v svojo pripoved neizogibno vkljuciti opis bližnjih dogodkov, pri cemer pa najveckrat manjka prav tisto, kar bi omogocilo vetjetno razlago poteka obravnavanega dogajanja. 
Toda bojim se, da v tej polemiki, ki ni bila ne prva ne zadnja, ni šlo niti za skrb za slovensko zgodovinopisje niti za nesporazum, tem­vec za nepoznavanje vloge humanisticnih ved v celoti. Tudi zato bi na koncu svoje predstavitve rad najprej predstavil svoje razumevanje zna­nosti, v okvir katere uvršcam tudi humanisticne vede, svoje razmišljanje pa sklertil s poskusom odgovora na vprašanje, zakaj dosledno uvajan­
je tržne logike v raziskovalno delo na podrocju humanisticnih ved omejuje, ce ne celo zapira prostor svobodne akademske razprave. 
Akademije in univerze so starejše od nacionalnih držav, kar po­meni, da sodijo med najstarejše dele civilne družbe -res pa je tudi, da je šel njihov razvoj od samih zacetkov v 13. stolegu v razlicne stra­ni. Slovenski prostor je bil vseskozi del prostora, ki je akademsko skup­nost oblikoval kot podaljšek države, njeno osrednjo ustanovo, univer­zo, pa glede na to izgradil v etatisticne in avtoritarno ustanovo. Po drugi strani je taista akademska skupnost, katere življenje so kroj ile habsburške oz. avstrijske dinastije, šla skozi obicajne evropske faze razvoja. Na zacetku tesno povezane z religijo, so se v 18. stolegu spre­menile v ustanove razuma in razsvetljenstva. V 19. in zgodnjem 20. stolegu jih poznamo kot skupnosti izumiteljev, sedaj pa so le-te, po krajšem obdobju osredotocenosti na izobraževanje ljudi za potrebe države in trga, na dobri poti, da se spremenijo v university of calcula­tion z elementi tržne logike kot osrednjimi instrumenti urejanja za­dev znanosti. Akademska skupnost vse bolj izgublja svoje Freiraeume in glede na to vse teije kriticno odseva dogajanje v družbi oz. vse teije parira politicnim in ekonomskih zahtevam. 
Slovenski humanisticni akademski skupnosti je tako po eni stra­ni še vedno ostala vloga vzgojiteljice kriticne elite. Še vec, od nje se v zadnjem casu pricakujejo celo impulzi za razvoj gospodarstva, po drugi strani pa ni mogoce spregledati dejstva, da razprave o tako imenovani družbi znanosti (razen v politiki pred volitvami) ostajajo v ozadju. Na tej drugi strani vidimo, da se razprave o univerzitetni kulturi, o družbeni vlogi in pomenu humanisticnih ved ter o tem, ali akademi­ki lahko še vedno zastopajo dolocene vrednote, skratka, da se te razpra­ve vse bolj umikajo s prizorišca, ki so ga nekoc v veliki meri pomagale oblikovati. 
Zdi se mi, da se akademska razprava v zadnjem desetlegu vrti predvsem okoli navidezne dileme med kabinetno ali tržno znanosgo in da njeni akterji pozabljamo na to, da bi tako humanisticne kot tudi druge znanosti morale vztrajati v svojih razlicnih vlogah. Predstavniki humanisticne akademske skupnosti, bi se -tako kot drugi znanstve­niki -morali posvecati predvsem svojim raziskovalnim podrofjem, obenem pa se vsak hip zavedati svoje odgovornosti tako za stanje v svojem raziskovalnem okolju kot tudi za stanje v družbi nasploh. Na ta nacin bi se lahko najbolje ubranili pred tem, da jih država zameji v okvir t. i. tržnega ali sistemskega razmišljanja. Njihovo vecno vprašan­je sebi in drugim se torej ne bi smelo glasiti koliko, temvec kakšna akademska skupnost; ne kje, temvec za kaj, in koncno, ne kako skladni z državnimi razpis. temvec kako originalni oz. inventivni so njeni pred­stavniki. O tem, da bi se zakonodaja morala prilagajati njim in ne oni zakonodaji, pa se sploh ne bi smeli spraševati! 
HUMANISTIKA V KONTEKSTU LOKALNIH, NACIONALNIH TER GLOBALNIH VPLIVOV IN INTERESOV. 
BORUT TELBAN 
N,a srecanju z 
naslovom An Enlarged Europe Jor Researchers, ki ga je junija 2001 v Bruslju organizirala Evropska unija, je profesorica Tugulea iz Bukarešte povedala, da se je v Romuniji po letu 1989 i;gemno povecal interes za humanisticne in družboslovne vede (sociologijo, teologijo, ekonomijo, pravo), saj naj bi bil dostop do humanisticne visokošolske izobrazbe pred revolucijo zelo omejen, hkrati pa naj bi bila vecina uciteljev prežeta s komunisticno ideologijo, kar je seveda vplivalo tako na obravnavane teme kot tudi na njihovo interpretacijo. Tovrstno dogajanje ni znacilno le za Romunijo, pac pa se je v razlicnih oblikah pojavljalo tudi v drugih deželah srednje in jugovzhodne Evrope. Zato ni cudno, da so humanisticne vede v tem predelu sveta v zadnjih 15 letih postale izredno popularne in posledicno tudi pomembne: priceli so ustanavljati nove humanisticne institucije, število vpisanih študentov pa marsikje presega zmožnosti predavateljev na posameznih študijskih smereh.' V mnogih zahodnih državah je situacija ravno nasprotna: 
1 Prvotna razlicica tega prispevka, ki sem jo predstavil na konferenci ,.za odgovorno znanost: huma.rristika v Sloveniji na zacetku 21. stole'!ja«,je bila v skraJšani obliki ter pod naslovom »Humanistika med lokalnosgo in globalnosljo« objavljena v casopisu Vecer, 26. novembra 2002, str. 20. Tennin »humanistika« zao.em.a vrsto ved, od katerih se v razlicnih državah nekatere uvršcaJo med družboslovne vede. V Sloveniji, na primer, Znanstveno-raziskovalni svet za humanisticne vede na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport vkljuct.Ye naslednjih 12 podrocij: zgodovino, arheologijo, antropologijo, etnologijo, jezikoslovje, kulturologijo, literarne vede, muzikologijo, umetnostno zgodovino, filozofijo, teologijo in geografijo. Humanisticne vede se povsod po svetu posve.o zbiranju, ohranjanju, analizi in spoštovanju intelektualnih dosežkov aoveštva. V prict!iocem prispevku govorim o teh vedah predvsem z vidika socialne in kulturne antropologije. Humanistike ne smemo zamenjevati s humanizmom. Humanizem-ceprav razlika s humanistiko v pridevniški obliki »humanisticen« postane nejasna-namrec predstavlja filozofski pogled na svet oziroma nazor, katerega predstavniki se v skrbi za socloveka in ob poudarjanju njegovega dostojanstva ukvaijcyo predvsem z eticnimi, estetskimi in epistemološkimi vprašanji clovekove eksistence. 
2 V šolskem letu 2002-2003 je bilo na oddelku za etnologijo, socialno in kulturno antropologijo na dunajski univerzi skupaj prek 2000 slušateljev (Thomas Fillitz, osebna komunikacija). 
humanisticne vede se ob pomanjkanju študentov in državnega financiranja marsikje borijo za svojo eksistenco. 
Nekateri v vzhodnih deželah zagovrujajo tisto humanistiko, ki naj bi v domacem jeziku obravnavala predvsem lokalne teme, prakse, umetnosti, zgodovino itd. in bila v tej svoji vlogi pomembna za nacio­nalno družbeno in kulturno okolje (»nacionalni interes«). Hkrati prisegajo na tradicionalizem njihovih lokalnih okolij. V tem svojem pocegu ignorirajo množico humanisticnih del, ki so nastala v tujih jezikih, v drugacnih okoljih in drugih kontekstih. Po drugi strani pa se pojavljajo mlajši analitiki na podrogu humanistike, ki, zapeljani z modnimi trendi postmodernizma in kulturnih študij, ignorirajo množico temeljnih, tako svetovnih kot lokalnih del, dolgotrajni pro­ces zbiranja podatkov ter moc poglobljenega znanstvenega dokazo­vanja, in se prepušcajo vabljivim vplivom, ki kot posledica globalizaci­je prihajajo od zunaj. 
Povsod po svetu se tisti, ki smo vkljuceni v raziskovalne in visoko­šolske institucije, srecujemo z nacionalno-in lokalnospecificnimi pro­blemi.' Izobraževanje in raziskovanje sta v vseh deželah nelocljivo povezana z družbo, kulturo in politiko. Samo pomislimo na izraz poli­tical correctness, ki prevladuje na ameriški akademski sceni ali na študi­je, ki so nastale kot posledica kolonializma. Humanisticna in 
s V Avstraliji so na primer pred nekaj leti napovedali 20-odstotno zmanjšanje sredstev za izobraževanje in raziskovanje, kar je pomenilo zapiranje celotnih oddelkov in vecje pritiske na tiste, ki so ostali. Tako so na primer na Avstralski nacionalni univerzi v Canberri zaprli oddelek za predzgodovin o, ki žal ni spadal na prednostno listo kot npr. ekonomija, ne glede na to, da je bil izredno uspešen. Nekatere zaposlene so predcasno upokojili, druge prestavili na sorodne oddelke, tre'lje pa preprosto odpustili. Spomnim se tudi majhnih in slabo vzdrževanih pisarn na antropološkem oddelku na Univerzi v Cambridgeu, kljub temu da so bile to pisarne starejših in uglednih univerzitetnih uciteljev. Ker so imeli tam zaposleni velik simbolni in družbeni kapital, je bil poudarek na materialnem delovnem okolju manjši. Medtem ko so v nekaterih deželah na oddelkih za antropologijo (npr. Danska, Finska) velikodušni glede placila potnih stroškov pri vabljenem predavatelju iz tujine, ki naj bi imel zgolj eno predavanje za ucitelje in podiplomske študente, pa mu po drugi strani ravno ugledne univerze, kot so Oxford, Cambridge, LSE, Manchester in druge britanske visokošolske ustanove neredko plac.o le karto za vlak ali avtobus znotraj Velike Britanije. Univerzitetni ucitelji in raziskovalci v mnogih zahodnih državah ne morejo uporabljati telefona v svojih pisarnah, ko bi radi poklicali kolega izven kraja njihove maticne ustanove. Ko sem v letih 1995-1996 delal na Univerzi v Manchestru, sem bil presenecen nad skromnimi sredstvi, ki so clanom oddelka omogocali, da se udeležijo le ene konference letno. Nacionalna in loWna politicna, družbena in kulturna okolja so izrednega pomena za delovanje raziskovalnih in izobraževalnih institucij. Spomnim se dogodka, ko so z loki oboroženi klanski sorodniki fanta, ki ni naredil izpita, pridiVeli na zelenice Univerze Papue Nove Gvineje v Port Moresbyu in ob huronskem vpi 'Iju izstrelili nekaj pušcic proti oknu nesrecnega univerzitetnega ucitelja. 
družboslovno znanje je marsikje v veliki meri družbeni in politicni konstrukt: znanje je namrec selekcionirano, znanje ni nevtralno, znan­je je moc in kontrola nad znanjem se uporablja v politicne in eko­nomske namene, predvsem v korist vladajocih in mocnih. Ti politicni in ekonomski interesi presegajo meje posameznih držav in se vkljucu­jejo v širše globalizacijske procese. Globalizacija povecuje razliko med revnimi in bogatimi državami; pretok dobrin, kapitala in uslug sprem­lja odpor in protest v krajih, ki jih tovrstni procesi marginalizirajo. 
Zdi se, da v slovenski humanistiki (tako kot v širši družbi) prevla­dujeta dve skrajnosti: ena je izrazito lokalisticna, drugi pa globalistic­na. Slovenski obliki globalizma in lokalizma sta odraz politicnih, družbenih in kulturnih sprememb v tem geopoliticnem okolju v zad­njih petnajstih letih. V tem obdobju, ki nikakor še ni za nami, se vred­note in •pravila igre• ustvarjajo na novo. Organiziranost izobraževalnih in raziskovalnih ustanov se pocasi prilagaja novim evropskim smerni­cam. Takšno nestrukturirano okolje omogoca razlicne oblike mani­puliranja. Ko dobijo zagovorniki ene od skrajnosti vecino, zacnejo svojo moc uveljavljati tako, da svoje interese, poglede in vrednote vsi­lijo okolju, v katerem delujejo. V takih primerih strokovnost in kvali­teta seveda ne igrata dovolj pomembne vloge. Na primer, v Sloveniji se vedno pogosteje izražajo želje po ustanavljanju regionalnih visoko­šolskih ustanov. Vendar pa kvalitete pri teh novih središcih ne more­mo doseci samo z argumenti, da si dolocena regija v Sloveniji želi visokega šolstva in raziskovalnih institucij in da se bosta na ta nacin dosegli koristni konkurenca in decentralizacija. Kvaliteta se doseže takrat, ko že obst,ya jedro, to je zadovoljivo število mednarodno uveljav­ljenih strokovnjakov na dolocenem podrocju, ki se potem združijo in ob sodelovanju gostujocih predavateljev in raziskovalcev iz sveta stal­no nadgrajujejo in poglabljajo doloceno usmeritev znotraj humanis­tike (študijski program ali raziskovalni projekt). Naj uporabim bratov primer, ko mi je dejal, daje podobno s solinami. Sol nastane takrat, ko je morska voda nasicena s soljo, ne pa zgolj zato, ker je voda slana. Marsikdaj se celo dozdeva, da imamo v Sloveniji neslano vodo, ki jo moramo prej posoJili, kaj šele, da bi lahko iz nje sol tudi izlocili. 
Neobremenjenemu opazovalcu se veckrat zazdi, da se mnogi ve­dejo, kot da bi bili ujeti v m<je svojega znanstvenega dometa, meje hierarhicnih odnosov znotraj izobraževalnih in raziskovalnih institucij, meje intelektualne razigranosti, meje jezikovnega izražanja, meje svoje zdrave pameti (ki seveda ni zdrava pamet mnogih drugih), meje svo­jega prakticnega cuta (ce uporabim izraz, ki je zaznamoval prevod Bourdieujeve knjige Le raison praqtique), meje svojega habitusa in meje svojega lokalnega okolja. Ta mocna reakcija ustvalja tisto »majhnost Slovenije•, ki je predvsem s simboli napolnjen konstrukt, pripet na velikost države in število prebivalcev. Tisti, ki tovrstne konstrukte ge­
nerirajo, v bistvu zavirajo svobodno pretakanje znanja, odkrivanje novih razsežnosti v humanistiki in kriticno, re:f:leksivno ter pogloblje­no obravnavo clovekove realnosti. Na ta nacin ustvaijajo duhovne, emocionalne in miselne meje, ki z geografskimi mejami nimajo veli­ko skupnega, saj jih predvsem uporabljajo za ustvaijanje in opravice­vanje meja znotraj posameznih ved. Vso lokalno humanisticna ved­nost bo prej ali slej treba postaviti v širši evropski in svetovni kontekst, s komparativno metodo upoštevati dognanja drugih in postaviti svoja spoznanja, podatke, argumente, teorije idr. ob bok strokovnjakom, ki se v drugacnih okoljih ukvaijajo s podobnimi problemi, hkrati pa v njih najdejo tako univerzalne znacilnosti kot lokalne specificnosti obravnavanih tem znotraj posamezne vede. 4 Ce bo tovrstno razmišljan­je prešlo še na populisticni nivo, o »majhnosti Slovenije4< ne bo vec govora, predvsem pa se tovrstni konstrukt ne bo vec uporabljal za opravicevanje kakršne koli lokalne omejenosti. 
Ker je vsaka veda umešcena v dolocen zgodovinski, politicni, družbeni in kulturni kontekst, to pomeni, da so interesi, vrednote in odnosi moci na institucijah, ki se ne povezujejo s sorodnimi v tujini in kjer sta pretok in izmenjava uciteljic/uciteljev in študentk/študentov majhna, izredno ozko lokalizirani. Tako je tudi posameznik, ki je dip­lomiral, magistriral, doktoriral in se povrhu še zaposlil v isti instituci­ji, lokalno omejen (glej Telban 1995). Povezovanje med raziskovalci, 
4 Tu se seveda postavlja tudi vprašanje jezika. Razprave o tem, ali pisati v anglešcini ali v nacionaJnem jeziku, ali se lahko dodiplomskim študentom in študentkam predava v tujih jezikih (kar je hkrati nujen pogoj za izmenjavo), v katerem jeziku lahko študentke in študenti napišejo doktorat, ali v katerem jeziku bodo uredniki izdaJali zbornike, revije in znanstvene knjige, niso znacilne le za Slovenijo, pac pa tudi za druge evropske države, kot sta na primer Francija in Nemcija. Sam menim, da bi od doktorjev znanosti s podrocja humanistike in družboslmja lahko pricakovali, da poleg svojega. ne le aktivno pac pa s širšim besednim zakladom in bolj prefinjenim pisanjem od povprecnih lokalnih govorcev, obvlaruyo še kak drugjezik. Zakaj ne bi namesto zavracanja uporabe tujih jezikov raje spodbujali tovrstno izobraževanje in izmenjavo dijakov in študentov ter jim na ta nacin omogocili že zgodnje privajanje na tuja okolja in tuje jezike? Ce lahko po eni strani gledamo na anglešcino kot na nezaželeni produkt dominacije ZDA in globalizacije, jo lahko po drugi strani vidimo -tako je v inter.juju dttial v Veliki Britaniji živeci avstrijski zgodovinar Eric Hobsbawm-kot svetovni pi džin. Sam sem mnenja, da bi vsi tisti, ki se uk.varj.Yo z znanostjo, morali predavati, pisati in objavljati v vec jezikih in v razlicnih državah. V tem primeru bi namrec pridobili manevrski prostor, se soocili z razlicnimi kulturnimi okolji, se srecali s konkurenco, ki kvaliteto znanstvenih del le dvigne in bili hkrati izpostavljeni dolocenemu tveganju, ki je v znanosti le koristno. Mnogi se bojijo, da bi na ta nacin izgubili tisto varnost, ki jo ponujajo domace okolje, domac jezik in tradicija. Vendar bi, gledano z drugega zornega kota, pridobili svobodo duha. Varnost in svoboda-aovek hrepeni po obeh­sta si v nasprotju: prva je povezana s skupnostjo, tradicijo, omejevanjem; druga prinaša avtonomijo in pravico do lastnega mišljenja in lastnega nacina življenja. 
ucitelji in študenti s podroga humanisticnih ved, ki delujejo v razlic­nih politicnih, ekonomskih, kulturnih in družbenih okoljih, je ravno tako pomembno, kot je pomembno politicno, ekonomsko, kulturno in družbeno povezovanje med državami, ljudmi in institucijami; tudi -in to je za strokovnjake znotraj humanistike še toliko bolj pomemb­no -zaradi izkušenj, ki si jih pridobijo z bivanjem v drugacnih okol­jih. Saj znanost, pa naj ho to humanisticna, tehnicna ali naravoslov­na, nikakor ni etnoznanost. 
Ce pogledamo na isti problem širše, vidimo, da so ravno zdrava pamet in clovekove navade (prakticni cut) tisti, ki povzrocajo, da pri­haja do nesporazuma med Vzhodom in Zahodom. Madžarski antro­polog L:isl6 Kiirti opaža, da se mnogi etnologi in antropologi Vzhod­ne Evrope usmeljajo v trenutne politicno aktualne probleme v med­narodnih odnosih. Poudaljajo obicaje, folkloro, tradicijo, ki naj bi jih zaradi narodove preteklosti in identitete morali na vsak nacin ohra­niti. Za zahodne antropologe vsi ti pojnti neredko pomenijo popol­noma druge stvari: ideologijo, izumljanje tradicije, kulturo, s katero manipulira elita, ali pa reakcijo na »zavajajoce« in mocne zunanje vplive. Kriticnih etnoloških ali antropoloških analiz pa prakticno ni (Kiirti 1996: Il). Zato bi morala humanistika v vseh okoljih opozalja­ti na omejenost •zdrave pameti• in clovekovega habitusa. Intelektu­alna fascinantnost Vzhodne Evrope je za Zahod še vedno mešanica dejstev, fikcije, politicne demagogije in novo ustvaljenih stereotipov (ibid.). Lahko bi rekli, da Zahod umetno ustvalja etnicne, verske in nacionalne karaktelje v Vzhodni Evropi, po vzoru Benedictove in Mea­dave v ZDA pred šestdesetimi in vec leti. Konstrukcija •drugega• je na primer v ZDA stalno prisotna. Kiirti pravi, da Zahod gleda na lokalno akademsko sceno v Vzhodni Evropi kot •tradicionalno•, •provincial­no• in celo brezpomensko za mnoge zahodne analitike (1996: 13). 
Tovrsten zahodnjaški pogled se v resnici prekriva z znacilninti lokalnimi pristopi in stereotipi, kijih ta okolja pro.ajo, hkrati pa ne vidi drugih dogajanj, ki potekajo vzporedno. Ne pozabimo, daje tudi pogled ameriškega, na svojo pisarno in mestno cetrt omejenega akademika, ujet v lokalizem, pa ceprav v njegovo ameriško varianto. V obeh ekstremnih primerih bi se humanisti morali soociti z alterna­tivnimi oblikami mišljenja-ker bosta, po mojem mnenju, oba ekstre­ma še naprej obstajala-in izkoristiti lokalno razumevanje dolocene problematike znotraj širšega strokovnega konteksta. 
Osebno nimam nic proti lokalnim in provincialnim nacinom živ­ljenja in razmišljanja. Konec koncev antropologi raziskuj emo v majh­nih, zelo lokalnih skupnostih. Vsaka skupnost ima namrec svojo poli­tiko resnic, nacine in vrste diskurzov, ki jih tisti, ki sobivajo, sprejmejo ali zavmejo in jim omogocijo ali onemogocijo, da delujejo kot resnic­ni. Vsaka skupnost ima tehnike in procedure, ki se prepoznavajo za 
prave v proizvodnji resnice in v dolocanju statusa tistih, ki se ukvatja­jo s tem, kaj je resnica. Cloveka bolj zmoti, ko lokalne ideje in navade prerastejo v družbeno-politicno aktivni lokalizem, ki svoje nazore, dejavnosti in •pravila igre• širi in vsiljuje drugim okoljem, vecjim mestom in celotni državi, ki s tovrstnim lokalnim okoljem nimajo ve­liko skupnega. Prav tako cloveka zmoti, ce tovrstno razmišljanje vsi­ljuje •pravila igre« v visokošolskih in raziskovalnih institucijah (ali pri njihovem ustanavljanju), kjer bi morala prevladovati pravila akadems­ke strokovnosti in etike, ne pa neka lokalna družbeno-politicna pravi­la, ki strokovno etiko preoblikujejo v cudno, z lokalnimi interesi, na­vadami in argumenti nasiceno igro moci. 
Podobno seveda velja za globalisticne nazore in »pravila igre«, ki v podobi multinacionalk prestopijo meje enega družbeno-kulturne­ga okolja in se skozi precej hiter hegemonisticen proces pojavijo v nekih drugih okoljih, kjer popolnoma zmedejo življenja ljudi in skup­nosti. Price smo dekulturaciji, ki jo povzroca globalna homogenizaci­ja kultur, drobitvi družbenih odnosov in hkratni identifikaciji z loka­liteto, ki postaja vedno bolj pomembna. Globalizacija je namrec pre­cej vec kot ekonomska odvisnost: je transformacija prostora, casa in identitete. Ce se izrazim metaforicno, bi rekel, da to zelo spominja na sekanje in unicevanje tropskega gozda. 
Humanistika je zadnjih nekaj desetletij doživljala neutrudne poudarke na interdisciplinarnosti, postrnodernih in drugih postpris­topih, interpretaciji, refleksiji, subjektivizmu in je celo proizvedla novo podrocje delovanja: kulturne študije, ki so v marsicem produkt glo­balizacije, povecane clovekove mobilnosti in novih tehnologij. Kot pravi Bruce Kapferer z Univerze v Oslu, lahko pojav kulturnih študi­jev povežemo s spremembami na univerzah, s krizo preživetja mno­gih humanisticnih in družboslovnih disciplin oziroma, na kratko, s politicninti strategijanti v casu tranzicij (2000: 194). Razlike med ljuds­tvi so neredko mistificirane kot kulturne, ob tem pa ostane družbeni, politicni in zgodovinski položaj neenakosti neopažen. Prav tako pre­tiran poudarek na besedilih ( textual studi&!) izloci pomembno infor­macijo, ki zadeva prakso in interpretacijo prakse, ki se lahko doseže le z neposrednim stikom.' Tako se na primer kritiki pojma kulture ne 
5 V socialni in kulturni antropologiji, na primer, kritiki objektivnosti in zato smiselnosti terenskega dela nocejo razumeti, da pri dolgofnYnem antropolo­škem delu (toliko bolj v radikalno drugacnem okolju) ne gre samo za opazovanje z udeležbo, natancno zbiranje in preveljanje podatkov, delo z infonnator:ji, pridobivanje znanja o neki drugi skupnosti, za interpretacije in primerjave, pac pa za radikalno preusmeritev v percepciji in perspektivi samega raziskovalca (glej Kapferer 2000: 189), ko se stvari, ki so bile do tedaj samoumevne, postavijo na glavo. Takrat »zdrava pamet« odpove, saj se ob soocenju z neko drugo »zdravo pametjo« pokaže za neustrezno. 
zavedajo, da ne vodi do rasizma, do apartheida ali nacizma koncept kulture, pac pa njena specificna konstrukcija in uporaba znotraj do­locenega zgodovinskega konteksta (Kapferer 2000: 184). 
Mnogi na zahodu propagirajo interpretacijo, ki poudatja subjek­tivno razlicnost dojemanja sveta.6 S tem se strinjam, ampak ce nekdo rece, da znanost ne more biti objektivna, ker posamezni znanstveni analitiki ne morejo biti objektivni, ne pove nic o objektivnosti sami. ·Objektivnost« namrec pomeni dokazljivost in odprtost za nadaljnje poskuse in dokazovanja, ne pa nekega dokazovanja clovekove neo­sebne, necustvene in nepristranske vloge v svetu (glej Lett 1997). Subjektivisticni pristop, ki ga mnogi na Zahodu radi uporabljajo, po mojem mnenju prevec zanemalja logicno doslednost argumenta in zanika mnoge predhodne mislece, hkrati pa marsikateremu analiti­ku omogoca, da eksperimentira, ne da bi prevzel odgovornost za za­govatjanje logike svojih argumentov. Pojavlja se tudi vprašanje: zakaj mnogi, ki zagovatjajo subjektivizem in interpretivizem, v resnici ne dovolijo drugih in drugacnih interpretacij? Mnogi pozivajo, da je tre­ba humanistiko posodobiti in jo narediti relevantno globalnim real­nos tim (Kapferer 2000: 175-76). Tovrstni predlogi so po eni strani pozitiven odgovor na politicne in ekonomske spremembe, vendar pa se po drugi strani sami ujemajo v past ideoloških sil in novih hegemo­nisticnih procesov, ki se odvijajo v dominantnih središcih. Univerze in raziskovalne institucije tako postajajo del globalizacijskih multina­cionalnih interesov. Zaradi družbenopoliticnih sprememb v svetu so ravno hwnanisticne in družbene vede v reorganizaciji univerz doživele najvec pritiskov; zato tudi odkrige novega amalgama-kulturnih štu­dijev -ne preseneca. Pomešanje filozof.e, jezikoslmja, literature, zgodovine in družbenih ved v kulturne študije je nedvomno dopri­neslo k novi vitalnosti teh ved. Hkrati pa se je dolgotrajna in natanc­na gradnja empiricno podkrepljenih in kriticno usmerjenih analiz in teorij umaknila hitri produkciji trenutno modnih, poenostavljenih, politicno in ekonomsko zaželenih vseobsegajocih pojmov, ki so nered­ko odmaknjeni od kakršne koli strukture misli in prakse (ibid.). Mod­no ponavljanje pomena interdisciplinarnosti je poleg mnogih pozi­tivnih pripeljalo tudi do marsikaterih negativnih posledic. Interdisci­plinarnost je namrec marsikje postala všecen termin za •akademski žurnalizem•, v katerem se bistva, poglobljenost in temeljna strokov­nost posamemih ved zameglijo in izgubijo. Danes na primer mnogi, ki govorijo in piš<jo o antropologiji, z vedo samo nikdar niso imeli prave­ga opravka: niso je študirali (morda le nekaj predmetov), niso oprav­
6 Interpretivizem je širok pojem, ki se uporablja za razlicne epistemološke, estetske in teoreticne perspektive, ki se med seboj prepletcgo: interpretativne, hermenevticne, simbolne, postmoderne, dekonstrukcijske, poststrukturalne, literarne itd. 
ljali resnega antropološkega terenskega dela, niso bili vkljuceni v ustrez­ne antropološke institucije, niso objavljali v antropoloških revijah, nikdar se niso potegovali za mednarodne štipendije ali službe na podrocju socialne in kulturne antropologije. 
Podobno velja za filozo­fijo, ki je v zadnjih desetleljih spet postala popularna. Recemo lahko, daje ameriška humanistika kolonizirala dolocene evropske, predvsem francoske mislece, kot so npr. Bergson, Merleau-Ponty, Lyotard, Fou­cault, Lacan, Bourdieu, Ricoeur, Derrida, njihove ideje poenostavila, jih naredila atraktivne za širše bralstvo ter jih skozi kulturne študije lansirala na trg. Še vec, uporaba misli in del teh avtmjev je ameriškim humanistom in družboslovcem pridala neke vrste umetno ustva.Ijeno modrost, navidezno vednost in simbolni prestiž, ki jim je omogocil objavljanje clankov, kariero in napredovanje po akademski lestvici (glej Godelier 2000: 308). 
Vedno vecji pritisk na mlade tako v svetu kot tudi pri nas, da cim prej objavijo 
knjigo, jih sili, da objavijo 
nedorecena, nepoglobljena, površno napisana besedila, kar ni dobro niti za institucije niti za huma­nistiko na splošno. Danes je prevelik poudarek na kvantiteti in premaj­hen na kvaliteti. Kvanti teta je namrec empiricna, kvaliteta je teije opre­deljiva. Od kvantitete pa zavisijo tudi financiranja in zaposlitve. 
Avstralska vlada je za vsak clanek v znanstveni reviji, pogla\je v akademski knjigi, ki jo je napisal clan ali obiskovalec oddelka na Av­stralski nacionalni univerzi v letu 2002, namenila oddelku 3000 av­stralskih dolatjev, medtem ko je celotna knjiga (to ne velja za prevo­de, ucbenike, nove izdaje starih del in zbornike) »vredna« 15.000 av­stralskih dolatjev. Na Avstralski nacionalni univerzi tako pricakujejo, da bodo v letu 2003 -za objave v predhodnem letu-prejeli okoli 5 milijonov avstralskih dolatjev. 
Pravila na ameriških univerzah -nekje zapisana, drugje nezapi­sana-velevajo, da potrebuje clovek dve knjigi, preden se lahko stalno zaposli. Lindsay Waters (2001), kije urednik pri Harvard University Press, pravi, da se objavljene ekonomske sinteze lahko prod'!io v 7500 izvodih, tudi ce stanejo 50 dolatjev, glavne knjige s podrocja literar­nih ved (kijih uporabljajo za poucevanje in raziskovanje) se prodajo v 3000 do 5000 izvodih, medtem ko se humanisticne monografije (npr. zgodovinske knjige) prodajo v kolicini od 275 do 600 kopij, ne glede na to, kako dobre so. Posamezna filozofska dela v trdi vezavi kupi v povprecju okoli 1200 kupcev. Pri Harvardu so izracunali, da izgubijo okoli 10.000 dolatjev pri vsaki knjigi, kijo prodajo samo v 500 izvo­dih. 
Pri Oxford University Press, Cambridge University Press in dru­gih angleških akademskih založbah se knjige s podrocja socialne in kulturne antropologije v povprecju prodajajo v kolicini od 200 do 800 kopij. Moja izkušnja in izkušnja mojih kolegov je, da po oddaji 
rokopisa potece približno leto in pol, preden avtmju iz založbe od­govorijo, ali je knjiga sprejeta v objavo ali ne. Po prejetem pozitivnem odgovoru potece še enkrat toliko casa, da je knjiga po popravkih in upoštevanju vseh recenzijskih in uredniških komentaijev sploh objav­ljena. Mnogi kolegi so pri teh dveh založbah šele po dveh letih iz­vedeli, da so njihov rokopis zavrnili in da ga založba ne namerava objaviti. In to po vecletoib terenskih raziskavah in po vecletoem pi­sanju knjige! Nerodna rec, ce clovek potrebuje knjigo zato, da se sploh lahko zaposli. Obicajno recenzenti jemljejo svojo vlogo zelo resno in avtor oz. avtorica dobi kopico komentaijev, ki doprinesejo k boljši kakovosti njegovega ali njenega dela. Vendar pa, na primer v ZDA, nekateri recenzenti svojo vlogo izkoristijo za to, da promovirajo po­dobno mislece posameznike in prijatelje. Obstaj,Yo pa tudi založniki, ki izberejo tiste recenzente, za katere vedo, da bodo napisali pozitiv­no recenzijo. 
Tisti, ki menijo, da lahko dobro knjigo napišeš tako hitro, kot poješ McDonald'sov hamburger, se motijo. Znanstvene knjige bi morali ljudje pisati vec let. Prisila na mladih, da hitro objavijo knjigo, ne bo pripeljala do vecjega števila dobrih knjig, pac pa zgolj do og­romne kolicine neprebranih, površnih in nezanimivih knjig. Ljudje ne bi smeli dobiti stalne zaposlitve samo zato, ker so napisali knjige; ljudje bi morali dobiti stalno zaposlitev zato, da dobijo prostor in cas za razvijanje velikih projektov, ki proizvajajo dobre knjige. Zato bi morali mlade ocenjevati glede na to, ali je njihovo pisanje kompe­tentno in ali obetajo, da se bodo razvili v osebe, ki imajo nekaj pove­dati, ne pa po številu knjig (Waters 2001). Sam menim, da bi v Slove­niji morali posvetiti vec pozornosti bolj strokovnim, artikuliranim ter retoricno in metodološko izdelanim predavanjem univerzitetnih uci­teljev, od katerih bi pricakovali, da svoja predavanja in nastope stalno nadgrajujejo in izboljšujejo. Prav tako bi morali dati vec poudarka kvalitetn<jšemu pisanju, bolj poglobljenemu mentorstvu ter boljšemu poznavanju in uporabi razlicnih jezikov, vkljucno s slovenšcino, kri­ticnemu branju besedil med kolegi, še preden gredo ta v objavo, bolj poglobljenim recenzijam rokopisov in izdatnejšim vložkom uredni­kov, odvajanju ljudi od plagiatorstva, ki je v vzhodnoevropskem oko­lju prisoten še iz preteklih obdobij, predvsem pa od vsesplošne površ­nosti, samozadovoljstva in arogantnega zavracanja konstruktivne kri­tike, kar je nenazadnje tudi odraz zgodovinskega, družbenega in po­liticnega okolja, v katerem humanisticna dela nastajajo. 
Humanisticne in družboslovne vede so najmocnejše tam, kjer so tehnicne in naravoslovne vede najšibkejše. Humanistika in družbo­slo'de, kot pravi Bent F1yvbjerg v knjigi Making Social Science Matter: \Woy Social Inquiry Fails and How it Can Succeed Again, nista veliko pris­pevala k razlagalnim in preroškim teorijam, tako kot niso tehnicne in 
naravoslovne vede prispevale k refleksivnim analizam vrednot in inte­resov, ki so temelj za miselno odprtost in presvetljen politicni, eko­nomski in kulturni razvoj v vsaki družbi (2001: 3). Flyvbjerg nadalje razmišlja, da se družboslo'(je in humanistika poskušata prevec uvršca­ti bodisi na analiticno znanstveno podroge ( episteme, epistemologij al bodisi na tehnicno podrocje ( techne, tehnologija), namesto da bi sle­dili Aristotelovemu konceptu phronesis (prakticna modrost, preudar­nost, razsodnost) in mu dodali odnose moci (ibid.: 2, 3, 57). 7V tovrst­nem konceptu je instrumentalna racionalnost uravnovešena z vred­nostno racionalnos1jo, ki vkljucuje ovrednotenje in posamezne kon­tekste. Saj -kjer znanost odpove, umetnost, literatura in zgodbe po­gosto pomagajo pri razumevanju realnosti, v kateri živimo (ibid.: 18). 
Namesto da hurnanistika in družboslo'(je sledita pravilom nara­voslovnih ved, bi se morala vec ukvaijati z javnim razmišljanj em in s samo clovekovo dejavnosgo. To pomeni tesnejši stik med analitiki in subjekti njihove študije ter z njihovimi praksanti. Analitiki bi morali izkusiti družbeno reakcijo na njihovo raziskovanje. Mnogi, kot so na primer Pierre Bourdieu, Clifford Geertz, Alasdair Maclntyre, Richard Rorty in drugi, ne glede na velike razlike med njimi, pri študijah ljudi in družb poudaijajo prakticno znanje pred epistemološkim (ibid.: 130). Situacijska etika, vrednostna racionalnost, družbeno in zgodo­vinsko pogojen kontekst, interpretacije, ki so odprte za testiranje, usmeljenost v prakso in prakticno znanje v vsakodnevnih situacijah so tiste stvari, ki bi jim humanisti in družboslovci, po mnenju Flyvb­jerga, morali posvecati vec pozornosti (ibid.: 130, 134). To seveda ne pomeni, da bi morali humanisti svoje oddelke spremeniti v »profitne centre«, kot se neredko dogaja znanstvenikom tehnicnih in naravo­slovnih ved. Nasprotno, ce bo in kjer bo do tega prišlo, bo družba izgubila poetiko clovekove eksistence in ljudje, ki bodo živeli znotraj te družbe, bodo hlastali po samem bistvu življenja, ki jim ga •profitni centri• ne bodo znali in mogli ponuditi. Zaradi vsega tega menim, da bi slovenska humanistika morala graditi na poglobljenem analiticnem in argumentativnem znanju (ki ga je kot del srednjeevropskega raz­mišljanja vedno imela), hkrati pa bi morala biti sposobna to znanje vkljuciti v debate, ki zadevajo širšo javnost, tako strokovno kot poljud­no, tako domaco kot tujo. s To pa zato, ker se sicer mnogi, bodisi v 
7 Aristotel si je zamislil termin episteme, ki se obic.no prevaja kot .znanost«. Episteme (in epistemologija) se ukvatja z univerzalijami :in produkcijo znanja, ki se ne spreminja v casu in prostoru. Episteme odgovarja modernemu znanstvenemu idealu, ki se kaže v naravoslmju. Po drugi strani pa phronesis zahteva clovekovo izkušnjo (Flyvbjerg 2001: 55-57). 
8 Na Norveškem, na primer, so socialni in kulturni antropologi stalno prisotni v javnih debatah in medijih, medtem ko so na ŠVedskem popolnoma odsotni (glej Eriksen 2003, Kurkiala 2003). 
stereotipe bodisi v modne trende ujeti priložnostni pisci posvecajo površni analizi aktualnih problemov, kjer pomešajo moralne argu­mente z nepreveljenimi podatki ter osebne poglede z dvomljivimi in enostranskimi interpretacijami. Humanistika ne deluje po neki line­arni premici evolucionizma, zato je ne moremo meriti po modnih ali športnih merilih, pac pa po globini in širini idej, po stimulativnosti misli, aktualnosti za družbo ter razlaganju in reševanju socialnih in kulturnih problemov. 
literatura: 
Eriksen, Thomas Hylland, 2003: The young rebe! and the dusty pro­fessor: a tale of anthropologists and the media in Norway. Anth­ropology Today 19 (1). 3-5. 
F1yvbjerg, Bent, 2001: Making Social Science Matter: Why Social Inquiry Fails and How It Can Succeed Again. Cambridge: Cambridge Uni­versity Press. 
Godelier, Maurice, 2000: Is social anthropology stili worth the trou­ble? A response to some echoes from America. Ethno.s 65 (3). 301-316. 
Kapferer, Bruce, 2000: Star wars: about anthropology, culture and globalization. The Australian Journal of Anthropology 11 (2). 174­198. 
Kurkiala, Mikael, 2003: Interpreting honour killings: the story of Fa­dime Sahindal (1 975-2002) in the Swedish press. Anthropology Today 19 (1). &-7. 
Kiirti, L:isl6, 1996: Homecoming: affairs of anthropologists in and of Eastern Europe. Anthropology Today 12 (3). 11-15. 
Lett, James, 1997: Science, &ason, and Anthropology: The Princip!&< of Rational Inquiry. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers. Telban, Borut, 1995: Antropologija na Slovenskem. Ro:t.iskovalec 25 
(5-6). 29-31. Waters, lindsay, 2001: Rescue tenure from the tyranny of the mono­graph. The ChronicleaReuiew (20. april 2001). 
VLOGA HUMANISTIKE 
MARINA LUKŠIC HACIN 
V
casu, k? 
sem razmi­šljala o temi današnje konference, sem naletela na misel, ki se mi je zdela neverjetno primerna za razmislek o vlogi humanisticnega in družboslovnega vedenja in raziskovanja. Takole gre: 
Ne jemlji znanja kot okvir, 
v katerega bodo ujete tvoje misli, 
pac pa kot plošcad, 
s katere bo poletela tvoja domišljija. 
(Mrak 1997: 23) 
Znanja in vedenje, do katerih prihajamo raziskovalci v humanisticnih in družboslovnih vedah, pa naj govorimo o novih idejah in spoznanjih ali o vprašanjih, ki so bila že neštetokrat zastavljena in razlicni konteksti nudijo nanje razlicne odgovore, ne smejo postaviti meje drznosti misli. Znanost, kot jo razumem sama, se tu pravzaprav cisto zares šele zacne. Nadgraditi spoznanje z drzno kritiko in odkrivanjem njegovih pomanjkljivosti, ki temeljita na dvomu, kot osnovnem postulatu obstoja družboslovne in humanisticne znanosti, šele zaokroži znanost v nekaj, kar se pomembno razlikuje od mišljenja, katerega temeljna vodila so popolna resnica, aksiomi in zakonitost. Dvom je tisti, ki znanost ustolici kot znanost. 1-ijegova nadgradnja je kriticna distanca do obstojecega vedenja in ravnanja. Nova spoznanja in ugotovitve niso zakonitosti, pac pa veijetnosti-vecje ali manjše in ob njih vedno obstajajo možnosti i>Jem. Te i>Jeme so potencialne nosilke novih dvomov. Rudi Rizman v svoji razpravi Znanost, iskanje resnice in demokracija pravi: »Še pred dobrimi 30 leti je vecina znanstvenikov veijela, da je njihova naloga poiskati cim vec primerov, ki naj potrdijo njihove teorije. Danes si nasprotno prizadevajo najti primere, ki se ne skladajo z njimi. Pri tem omenim Poppeijevo trditev, da nobeno število videnih belih labodov ne more dokazati teorije, da so vsi labodi beli, dovolj je že en sam crn labod, da taka teorija pade.• (Rizman 2002: 2). 
Humanisticne in družbene vede se v svojih raziskavah in anali­zah gibljejo na razlicnih ravneh abstrakcije, od katerih je odvisna tudi vsebnost njihovih rezultatov in spoznanj. Tako imajo eni (rezultati) 
bolj univerzalen znacaj, so npr. bolj mednarodno primerljivi, drugi pa so bolj partikularni in so v posameznih vidikih zamejeni, npr. naci­onalno. To zaznamuje tudi znanstvenoraziskovalno delo raziskoval­cev na ZRC SAZU, ki je velika humanisticno raziskovalna enota, zas­tavljena zelo interdisciplinarno. Z analiticnim dualnim modelom lahko prikažemo, da se pri nas odvijajo raziskovalne dejavnosti, ki jih na eni strani zamejujejo dejavnosti, ki se ukvatjajo z univerzalnejšimi pro­blemi, njihovo podrocje ni nacionalno vezano in so v veliki meri med­narodno primerljive. Na drugi strani pa izvajamo dejavnosti, ki ust­vatjajo znanstveno infrastrukturo posamicnih disciplin: ustvatjanje arhivov, podatkovnih zbirk, dokumentacije virov, topografsko in lek­sikalno delo itn. Te dejavnosti so velikokrat lokalno ali nacionalno obarvane. Navidez so sicer zelo zamejene, pa vendar je zamejena predvsem vsebina, ki jo materiali nosijo, ne pa metode zbiranja gradi­va, njegove selekcije, obdelave in sistemizacije, hrambe in interpreta­cije. Pri tem se uporablja mednarodno primerljive metode in postop­ke. Predvsem pa je zadnja faza, to je faza interpretacije, tista, ki mora tudi nacionalno gradivo predstaviti na mednarodni metodološki in problemski ravni. 
Po predmetnem podrocju, ki ga obravnavajo, so najbolj izrazito opredeljene tako imenovane »nacionalne vede«, ki so zgodovinsko, kulturno, družbeno in geografsko kontekstualno vezane. Pa vendar natancnejši vpogled v te discipline pokaže tudi njihovo dvojno nara­vo: po eni strani ne morejo zanemariti domacega okolja in jezika, njihov predmet raziskave je teritorialno in družbeno/kulturno zame­
jen, po drugi strani pa ne smejo sprejeti konceptualnih in metodolo­ških meja. 
Vse omenjene znanstvenoraziskovalne dejavnosti, univerzalnej­še ali nacionalno bolj zamejene, pa so zelo pomembne za kriticno distanco do vsakodnevne družbene/kulturne realnosti, ki jo živimo. 
•Prav humanistika in družboslmje lahko državni in naddržavni poli­tiki zarišeta tiste racionalne smotre in cilje civilizacijskega razvoja, ki odlocajo o tem, ali je svet, ki ga danes cedalje bolj oblikujejo prav znanstvena dognanja, tudi svet, ki je vreden in dostojen cloveškega življenja,• pravi Rado Riha v enem od svojih razmišljanj in nadaljuje, da se bodo •humanisticne vede torej zares uveljavile kot slovenske, kot dejavnik razvoja in afirmacije slovenske države šele s tem, da si bodo znale izboriti svoje mesto na mednarodnem znanstvenem prizo­rišcu• (Riha 2002: 2). 
Slednje se izrazito izpostavlja npr. ob procesih vkljucevanja slo­venske države v Evropsko unijo. Ob njih se moramo vprašati, kaj je pomembno za prihodnost ZRC SAZU, za prihodnost humanisticne in družboslovne znanstvenoraziskovalne dejavnosti, njunega vedenja in misli, ki jima morata biti dopušcena dvom, kot osnovna premisa 
delovanja, in iz njega izpeljana kriticna distanca do znanja, vedenja­cetudi pravkar »na novo osvojenega«. 
Ralf Dahrendorf v svojem delu Universities after communism raz­mišlja o prihodnosti univerzitetne dejavnosti, o univerzi za 21. stole­lje. Njegova razmišljanja lahko apliciramo tudi na vprašanje o pri­hodnosti raziskovalne sfere in znanosti kot celote. Avtor izpostavlja razlicne nujnosti, med katerimi bi izpostavila predvsem dve (Dabren­dorf2000: 2): 
l. Nujnost inovativnosti v pristopih izobraževanja in raziskovanja, iskanja novih podrocji vedenja, novih metod ucenja in raziskovanja, novih teorij in novih aplikacij. Poskušamo, išcemo in delamo napake, spet poskušamo-in najslabše, kar se lahko zgodi, ni, da delamo napake, ampak da nehamo poskušati, pravi avtor. 
2. Ustrezni pogoji dela, kijih avtor povezuje predvsem z nujnosljo akademske svobode. Oboje je povezano z nacinom financiranja znanstvenih institucij. Bolj je znanost odvisna od enega vira financiranja, vecja je veijetnost, da se bo njena avtonomija ožila in krhala oziroma bila zgolj navidezna. Le tak nacin financiranja, ki predvideva vec stalnih virov, lahko nevtralizira vpliv posameznega vira in zagotovi »stabilnejše avtonomijo«. 
Ce slednje apliciramo na slovenske razmere, vidimo, da imamo predvsem en vir financiranja humanistike, pa še ta nezanesljiv. Raz­mere kažejo, da obstojeci nacin financiranja potiska humanistike v vse vecjo sistemsko odvisnost, natancneje, v financno odvisnost od države, še bolj pa od vsakodnevne politike, kar znanosti •striže pe­ruti«, ki bi omogocile »polet domišljije« in dale zagon dvomu in kri­ticni misli-predvsem to velja za kriticno misel o tej politiki, državi in družbenem/kulturnem kontekstu, v katerem živimo. Nekatere hu­manisticne in družbene vede so tocka, ki temu kontekstu držijo ogle­dalo in vcasih zakricijo: •Sneguljcicaje lepša kot til• 
In kar se danes dogaja, je, da obstojeci sistem financiranja zna­nosti oziroma njegovi nosilci zavestno ali nezavedno zatirajo to kritic­no misel, ce zanemarimo, dajo že nekaj casa uspešno ignorirajo. Za­tirajo jo s tem, da so humanistiko v celoti potisnili v tekmovanje za proracunski denar. Namen tega je bil zagotoviti konkurencnost. Kon­kurencnost sama po sebi ni slaba in je še kako potrebna za zagotav­ljanje kvalitetnega dela, novih pogledov, dinamike, za preseganje sta­ticnosti in rigidnosti, »saj je najhujša oblika omejenosti zastarelo znan­
je• (Mrak 1997: 25). Vendar analiza razmer v humanistiki danes pokaže, da izvedba ideje o konkurencnosti ni bila najboljša in dejan­sko ni dosegla svojega cilja. Prav tako pa je prišlo do pojava •negativ­nih ucinkov•. Znanost -predvsem humanistika (oziroma neaplika­tivne vede) -je danes postavljena v položaj, ko se mora vse bolj udin­jati, ko mora biti všecna tistim, ki jo financirajo. To je žal tudi nacin, 
da ogledalo, ki kaže zrcalno sliko, vržeš ob tla, ga zdrobiš -in, da zakljucimo bolj poeticno in optimisticno-, ob tem vseeno ne smemo pozabiti, da vsak okrušek krici: •Sneguljcica je lepša kot til«. 
Literatura: 
Dahrendorf, Ralf, 2000: Universities after communism. Hamburg: KOrber 
-Stifung. Mrak, Dolfe, 1997: Življenje življenju. Kranj: Samozaložba. Riha, Rado, 2002: Znanost, dejavnik cloveka vrednega življenja. ZRC 
SAZU, Priložnostno glasilo ob 20-ktnici Znanstvenuraziskovalnega cen­tra Slovens. akademije znanosti in umetnosti. str. 2. 
Rizman, Rudi, 2002: Znanost, iskanje resnice in demokracija. Znanos. Delova priloga za poljudno predstavljanje znanstvenCH"aziskovalnih doseil<ov od vesolja do cloves"'kega teksa. (3.junij). 2. 

DISKUSIJSKA PRISPEVKA 
AVTONOMNA ZNANOST SE SAMA ZAVZEMA ZA SVOJE MESTO V DRUŽBI 
LELA B. NJATIN 
N
i se treba 
spraševa­ti, alije prav, da znanost nastopa na trgu. Prepricana sem namrec, da je znanost pomemben dejavnik tržnih razmerij, premalo pa se zavedamo posebnosti, ki jih vnaša vanje. Znanost, poseb<j humanistika, trgu prispeva vrednote in iz njih izhajajoce vrednosti. Kakor profitne dejavnosti ust:vaija.jo materialni profit, tako znanost ust:vaija duhovne presežke. Te vrednote pa delujejo tako, da na svoj nacin vsaj deloma dolocajo, kaj je to tržna vrednost. Da usmerjajo, ne pa le sledijo logiki ponudbe in povpraševanja. Elementi tržne logike niso nasprotni znanosti-znanost kljub aktualnemu odrekanju univerzalni resnici in dokoncni gotovosti ust:vaija najbolj iskano tržno blago: znanje. »Znanje je moC• je trenutno geslo najbolj priljubljenih gurujev kapitalizma. Managerji po svetu in pri nas hitijo preoblikovati svoja podjelja v uceca se podjelja. Raziskovalne ustanove so uceca se podjelja že po definiciji. Profitna podjelja danes ne potrebujejo vec znanosti za to, da bi jih oskrbovala z dokazi. Potrebujejo jo zaradi razvijanja mišljenja. 
Verjetno je težava že v tem, da kot trg prepoznavama zgolj po­trošnike materialnih dobrin na eni in tiste, ki te dobrine zagotavljajo, na drugi strani. V Sloveniji je najvecji kupec znanosti država-pogos­to se sliši, da država ne povprašuje dovolj po znanosti. Najbolj pogos­to so državni uradniki res tisti, ki znanosti napacno dolocajo vred­nost. V nekem pisnem dokumentu so razpravljali o kvaliteti umnosti (kar je bilo sinonim za znanost), ki da se jo doloca glede na vpetost v gospodarsko življenje družbe, saj je naloga države prav razvoj gospo­darskih dejavnosti. Zdi pa se nam, da bi država morala skrbeti ne le za razvoj gospodarstva, pac pa za razvoj družbe, torej tudi njenega samo­zavedanja, ki domuje v humanisticnih vedah. 
Globalno ali lokalno javni sektor, kamor vecinoma spada razisko­vanje v Sloveniji, ni vec mesto oskrbovanja (v primeru znanosti z znan­jem), pac pa ima funkcijo omogocanja (v primeru znanosti razisko­valnega dela). Ce je torej država nekdaj v javnem interesu zagotavlja­la dolocene dobrine, naj bi danes nudila družbeni prostor ust:vaijal­cem dobrin, ki so v javnem interesu. Ane tudi azil. Na primer, nesta­riko za raziskovanje v nasprolju z dinamiko za gospodarstvo. Razisk­
valno delo spet samo po sebi je razvojno. Znanost deluje razvojno za družbo in za znanost samo. Obe logiki se ne prekrivata popolnoma. Država z vzpostavljanjem javnega sektmja torej izpricuje drugacno odjemalsko potrebo do znanosti od profitnih podjetij. Avtonomije znanosti zato ne razumem kot nedotakljive s strani države ali izolira­ne od družbenih razmer (trga v njih). Avtonomijo znanosti razumem kot samostojno proaktivno zavzemanje za ustrezno mesto v družbenem dialogu (kamor spada tudi tržna menjava) in za državno pozornost. 
Eden od izrazov za takšno zavzemanje je tudi izraz promocija znanosti. Moja poanta je, da ga ne smemo razumeti preozko. V šir­šem smislu bi ga lahko opredelili kot sticišce dveh procesov, dveh logik. Prvic, kot promocija avtonomije znanosti je sestavni del avtono­mije znanosti. Je skratka sestavni del tega, da gre znanosti primarno, pred njeno koristnos-go, za znanstveno resnico. Drugic pa je promo­cija družbene razvojne naravnanosti znanosti, promocija njenih dosežkov, ki so faktor razvoja. 
Država se nekako zaveda tega širšega pomena promocije. Od vr­hunskih raziskovalcev namrec pricakuje, da bodo tudi vrhunski pro­motmji. Tako izhaja vsaj iz razpisov raziskovalnih projektov. Toda hkrati za samo promocijsko dejavnost država ne namenja nobenih posebej zanjo definiranih financnih sredstev. Kot da bi se ji promoci­
ja zdela nekakšen spontan presežni produkt raziskovalnega dela in kot da ta presežni produkt kar avtomaticno pripada državi. Skoraj bi lahko rekli, da si neplacano prisvaja presežni produkt raziskovalceve­ga dela. Dejstvo je, da so promocijske dejavnosti lahko ucinkovite in ustrezne le, ce izhajajo iz specialnih znanj, nenazadnje prav iz ustrez­nih humanisticnih in družboslovnih ved. Pricakovati, da bo vrhunski raziskovalec tudi vrhunsko specializiran za promocijo in v obojem hkrati enako intenzivno aktiven, je enostavno prevec. Sploh, ce v to nic ne vlagaš. 
Naj sklenem: promocija znanosti nima mesta v raziskovalni infra­strukturi, saj ne podpira raziskovanja, podpira dialog med raziskoval­nimi podrocji (npr. humanistiko) in drugimi podrocji v družbi. Pro­mocija znanosti je del upravljanja družbene vloge znanosti. Iz teorije odnosov z javnostmi navajam: »Odlicnost v praksi odnosov z javnost­mi je del strateškega managementa. Strateški oddelki razvijajo komu­nikacijske projekte za odnose z javnostmi, ki predstavljajo najvecjo grožnjo ali priložnost za organizacijo. Ironicno je, da prav ucinkovito komuniciranje s temi javnostmi povzroci neodvisnost organizacije.« Tudi ce ni na voljo celih oddelkov ali prav zato, velja razmisliti o stra­teški vlogi in uporabi promocije humanistike. 
ZAPRTA ZNANOST: ODGOVORNA ZNANOST ZACNE PRI SEBI 
ANDREJ PLETERSKI 
K
oje akade­
mik Tine 
Hribar na minuli konferenci Za odgovorno znanost v uvodnem 
razmišljanju poudaril, da naj bi bil pomen humanistike tudi v tem, da 
daje drugim etiko, mi ta misel kot raziskovalcu na podrocju 
humanistike seveda godi. Pa vendar se ne pocutim lagodno. Resda 
obstaja reklo -»Poslušajte nas, ne glejte nas•, toda mar ne bi bilo 
dobro pogledati, kako deluje etika znotraj humanistike, preden deli 
naokrog dobre nasvete? Preprican sem namrec, da odgovorna znanost 
zacne n'\iprej po metati pri sebi. Kakšna je naša sposobnost postavljanja 
raziskovalnih ciljev? Razlikovanja med dobrimi in slabimi? Usklajevanja 
dela? Ustvaljalne diskusije? Sprejemanja in razvijanja novih idej? 
Delujemo v okolju, Iger nam obstoj omogoca država z nekakšnim psev­
dotrgom. So res njeni uradniki tisti, ki nam spodrezujejo krila? Ra­
zumljivo je, da ima denarna vreca svoje dno, ki predstavlja mejo širit­
ve. Trg nas ne omejuje, ker ga za naše intelektualne izdelke skorajda 
ni. Prav tako ne politiki, ker smo jim prevroc kostanj. Birokrati? Tudi 
ti navsezadnje tako ali drugace prihajajo iz naših vrst in vsem »revolu­
cijam• zadnjih desetletij smo tako ali drugace, posredno ali nepos­
redno botrovali sami. Torej ponovno razlog za pogled vase. Kako naj 
neka skupnost navzven deluje enotno, odlocno, ucinkovito, ce je 
notranje razkrojena. 
Trdim, da nam v notranjih razmetjih še kako manjka etike. Na primer: vedno znova naletimo na »pozabljivosti• pri citiranju, kar ni nic drugega kot kraja intelektualne lastnine. Kultura strokovnega di­aloga je pogosto povsem na tleh in tedaj na ravni paglavskega kazanja 
jezika cez plot. Samo s škripajocimi zobmi postavljamo skupne ra­ziskovalne cilje, raje smo samo nakljucni skupek posameznikov. Mor­daje to celo dobro. Toda potem moramo to vzeti v zakup z dobrimi in slabimi platmi. Deluje sistem elit, lobijev in oblastnih posamezni­kov, ki bi to vsaj radi bili, ce se jim že ni posrecilo, tako kot bi si želeli. Tak sistem gotovo v veliki meri ustvatj'\io tisti, ki so pasivni in se ne zanimajo za nic, dokler nekdo ne stopi na njihovo kost. Socializacija znanstvenih spoznanj je nizka. Posmeh in ignoranca sta pogosta reak­cija na novosti. 
Po drugi strani z vsemi mogocimi zatikanji vendarle delujemo. Gotovo stanje do popolnosti ni uredljivo. Vendar ne bi bilo odvec povecati samocistilne in samoregulativne moci. Zakaj ne bi sprejeli kodeksa pravil dobrega ravnanja, kot npr.: ne posmehuj se tezam, ki 
jih ne razumeš, bodi vesel misli, ki so drugacne od tvojih, pomagaj drugim pri njihovih prizadevanjih ... Skratka, rabimo odprto intelek­tualno okolje, v katerem se misli opl'\iajo in razvijajo, rabimo odprto znanost. Potem bomo tudi laije dosegli skupni imenovalec naših ho­tenj, kar je predpogoj njihove uresnicitve. Dokler pa bodo deklarira­ne prireditve akademske razprave samo prostor skupinske psihotera­pije, ki je morda prav tako potrebna, ne bomo rešili svojih problemov. Se najmanj pa takrat, ko se nam zdi, da je edini problem pomanjkan­
je denatja, naši nasprotniki pa so tisti, ki nam ga odrekajo. 
Kdor se je ustrašil, da zahtevam revolucijo, je lahko povsem po­miljen. Ljudje so pripravljeni na bistvene spremembe šele, ko nim'\io vec nicesar izgubiti. In mi imamo še zelo mnogo. 

RAZPRAVA 
V razpravi, ki je sledila, so sodelovali: dr. Andrej me, akad. dr. MaJjan Kordaš, dr. Milan Orožen Adamic, dr. Oto Luthar, dr. Borut Telban, dr. Dalja Mihelic, dr. Rado Riha, akad. dr. Tine Hribar,Jacek Kozak, dr. Damjan Prelovšek, dr. Neda Pagon in akad. dr. Andrej Krajnc. 
Dr. Andrej me 
je spregovoril o delovanju tržne logike na podrocju znanosti in raziskovanja, kjer še ne deluje tržna, temvec povsem delitvena logika, ki se preoblaci v tržno. Pri delitveni logiki so namrec pomembni predvsem centri moci, institucije ali posamezniki, ki delujejo v sami znanosti, konkretno v humanistiki. Menil je, da na podrocju znanosti in tehnologije še ni prišlo do tranzicije v liberalno družbo v resnicno pozitivnem smislu. Izpostavil paje, daje pomankljivo definiranje trga, ki ni samo obmocje menjave in kopicenja dobicka, ampak je tudi obmocje kroženja dobrin. V sodobni globalizirani družbi kroži tudi znanje, ki je danes postalo kapital, ne le zato, ker prinaša financne dobicke, ampak je že samo po sebi oblika kapitala. Sodobna logika globalizacije razvija nove oblike kapitala in nove oblike trga, ki niso vec tako vezani na financni kapital. Sem sodi tudi kroženje informacij in znanja. Po mnenju dr. A. Uleta smo danes sooceni tudi s tem, da skuša financni kapital zadržati nadzor nad temi procesi. Ta prizade­vanja bi lahko oznacili z izrazom •amerikanizacija•. V tem je vsebovano eno osnovnih nasprotij sodobnega sveta. Gre za globalno naspro1je, pri nas pa je ta boj otežen še s tem, da imamo opraviti tudi z delitveno logiko in da se še ni pojavila prava menjava informacij in kroženje znanja. S tem problemom se morajo soociti tudi sami raziskovalci. 
Akad. dr. Mmjan Kordaš 
je menil, da bi bilo mogoce temeljno izhodišce za razpravo o humanistiki povzeti tudi z naslednjo izjavo: •Znanost je edini inštru­ment, ki omogoca dolgorocno nacrtovanje razvoja družbe ter ustrezne vrednosti, filozofija in humanisticne vede pa lahko v okviru tega razvoja definirajo vrednote.• 
Dr. Milan Orožen Adamic 
se je navezal na razpravo akad. dr. M. Kordaša in poudaril, da v Sloveniji v tem trenutku manjka ustvaljalna vizija prihodnosti o tem, kaj pravzaprav hocemo, kam gremo, kaj je naša osnovna usmeritev. In to 
ne le za kratkorocno, ampak tudi za dolgorocno obdobje. Tu more bistveno prispevati prav humanistika. Razlicnost pogledov in kompleksnost pristopov pa lahko pripomoreta k dolgorocnim spoznanjem, ki odpirajo pot v prihodnost in oblikujejo idejo o tem, kaj si želimo kot Slovenci. 
Dr. Oto Luthar 
je najprej poudaril, da je konferenca ZRC o humanistiki konferenca vseh tistih, ki v njej sodelujejo, pri cemer vec kot polovica referentov in razpravljavcev ne prihaja z ZRC-ja. Potem ko se je zahvalil vsem, ki so sodelovali pri pripravi konference, se je navezal na razpravo dr. A. UJeta. Strinjal se je s stališcem, da trenutno pri nas prevladuje delitvena ekonomija, vendar je poudaril, da nastaja tudi trg, ki ga je treba sooblikovati. Možnosti za to so npr. v založniški dejavnosti, prav tako pa v ekspertnem delu. Dr. Luthar se je odzval tudi na stališce dr. A. Pleterskega o notranjih omejitvah in v nasprotju s tem stališcem poudaril, da je treba zahtevati tudi od tistih, ki delujejo na najvišjih ravneh znanstvene politike, da išcejo rešitve, ki bodo presegle zgolj delitveno ekonomijo. 
Dr. Borut Telban 
je menil, da pri prevl\ianju slovenskih humanisticnih in družboslovnih študij v tuje jezike ni dovolj poskrbeti le za financiranje prevoda s strani ustreznega slovenskega ministrstva. Še najmanj je, da založba, ki naj bi rokopis izdala, tudi založi izdajo knjige. Opravicevati financiranje prevodov kot promocijo Slovenije je vec kot vprašljivo. Dr. B. Telban je postregel tudi s podatkom o nakladah in prodaji humanisticnih del pri tujih založbah, npr. Harvard University Press in pri Oxford University Press (od 275 do 900 izvodov), pri cemer npr. Harvard University Press za vsako knjigo, ki je izdana pod petsto izvodi, zgubi deset tisoc dolatjev. 
Dr. Datja Mihelic 
je v navezavi na problematiko prevodov najprej menila, daje v okviru financiranja znanstvenega tiska na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport veliko financnih sredstev namenjenih za prevajanje iz anglešcine, francošcine, nemšcine v slovenšcino. Po njenem nmenju bi moral vsak znanstvenik biti zmožen, da delo na svojem podrocju prebere v izvirniku. Namesto prevajanja iz tujega jezika v slovenšcino bo morala država del sredstev nameniti za prevode eminentnih del slovenskih avtmjev v tuj jezik. 
Dr. Rado Riba 
se je navezal na razpravo dr. A. Pleterskega in podprl misel, da je za 
vlogo, ki jo humanistika lahko igra v slovenski znanosti in družbi, potrebna tudi precejšna mera samokriticnosti. Ta samokriticnost je nujna, ce se hoce humanistika uspešno uveljaviti na dveh podrocjih. V prostoru mednarodne znanstvene diskusije, kjer je potrebna afirmativna, ne pa le obrambna drža. Drugo podrocje je kriticni spoprijem s stališci vulgamega znanstvenega objektivizma, ki so danes epistemološko že presežena, so pa še precej razšhjena med znanstve­niki v Sloveniji. 
Akad. dr. Tine lhibar 
je podprl misel dr. B. Telbana o prevajanju humanisticne literature in menil, da je prevajanje kot promocija navzven nekaj zgolj fiktivnega. Kdor je na ravni svetovne znanosti, bo svoje besedilo napisal tudi v tujem jeziku in ga bo v tujini tudi objavil. Navedel je primer Slavoja Žižka, ki ga množicno prevajajo, iz anglešcine v nemšcino,japonšcino itn., ker pac •nekaj pomeni«. Izpostavil je pomembnost prevodov tuje filozofske in znanstvene literature v slovenšcino -ne zaradi samih filozofov ali znanstvenikov, saj je to zanje samo dodatno delo, pac pa zaradi slovenskega izr.a, ki pri tem nastaja in ki sooblikuje tudi slovensko znanost. Skratka, zaradi slovenske znanosti, zlasti humani­stike, slovenstva in slovenskega naroda. Politika Ministrstva za šolstvo, znanost in šport je tu popolnoma zgrešena. Akad. dr. T. Hribar je spregovoril tudi o razmerah konkurencnosti na podrocju znanosti, ki je popolnoma umetna. Gre za procese, ki zahtevajo veliko energije in casa, so pa v bistvu brez rezultatov. Opowril je tudi na naglo narašcanje števila uradnikov in sredstev zanje na resornem ministrstvu: bolj smiselna bi bila poraba teh sredstev za mlade doktorande, seveda ob upoštevanju ostrih kriterijev pri doseganju doktorata in pri napredo­vanju. 
Dr. Marina Lukšic Hacin 
je podprla stališce o nujnosti prevajanja iz tujega jezika v slovenšcino, hkrati pa je opozorila, da sistem ocenjevanja znanstvene produkcije sili raziskovalke in raziskovalce v tujejezicne objave, saj objava v tujem jeziku enostavno vec šteje. Ob tem ostajajo v ozadju domace revije, ker nhnajo dovolj kakovostnih objav. 
Dr. Aleš Gacnik 
iz Znanstvenoraziskovalnega središca Bistra, Ptuj, je med nalogami humanistike na zacetku 21. stoletja poudaril tudi, naj bi se ta ukv.njala ne le s preucevanjem preteklosti in z analizo sedanjosti, ampak tudi z nacrtovanjem razvoja. Pojem razvoja mora po Gacnikovem mnenju tudi v humanistiki postati ena od temeljnih in kljucnih kategorij. Dve glavni gibali razvoja sta namrec ugotavljanje smisla razvoja in kakovost življenja. 
Dr. Marina Lukšic Hacin 
je menila, da moramo biti v humanistiki pri uporabi pojma razvoj previdni. To previdnost je navezala na evropocentricnost pojma razvoj in na nujnost neevropocentricne obravnave sveta, ki ne bi vsebovala hierarhicnega koncepta kultur. Strinjala se je, da danes nimamo dolgorocne vizije v humanistiki, in sicer predvsem zato ne, ker od raziskovalcev ni vec ne pricakovana ne zahtevana, prav tako pa tudi financirana ni. Dolgorocna vizija in dolgorocne raziskovalne usmeritve so razdrobljeni na CRPje in na kratkorocne aplikativne projekte. Ogromno casa zahteva ukvarjanje z administrativnimi opravili, povezanimi z raziskovalnim delom. Dr. M. Lukšic Hacin je še enkrat spregovorila o rabi slovenšcine v raziskovalnem delu in opozorila na potrebo po oblikovanju in uporabi slovenskega znanstvenega iz.a. 
Dr. Petra Svoljšak je v svoji razpravi poudarila nujnost dolgorocnega in stalnega financiranja, od katerega je v veliki meri odvisna tudi kvaliteta raziskovalnega dela. 
Dr. Rado Riha 
se je na razpravo navezal s pripombo, da še vedno nimamo ustreznega sistema organiziranja in financiranja sistema raziskovalne dejavnosti, ceprav je bilo na tem podrocju veliko •eksperimentiranja•, ki je bilo povecini delo znanstvenih lobijev, ki so delovali na ravni izvršne oblasti, ne pa državne birokracije. Zato se ne smemo prehitro zadovoljiti s kritiko birokracije. Vecji problem je v tem, da razdelava sistema organiziranja in financiranja raziskovalne dejavnosti v Sloveniji vecinoma zrcali zgolj parcialne interese znanstvenih lobijev. Dostikrat znanstvenikom, ki deluj<jo na ravni nacrtovanja znanstvene politike, manjka tista politicna kultura, ki je potrebna za pripravo znanstvene politike, koristne za razvoj vse države, ne pa le posameznih segmentov znanosti v njej. 
JacekKozak je opozoril na razkorak med zavestjo slovenskega znanstvenika, še posebej humanista, da deluje kot pripadnik slovenskega naroda, in med realnimi možnostmi, ki mu jih nudi za to financiranje razisko­valnega dela v Sloveniji. Slovenski znanstvenoraziskovalni prostor se še ni spopadel z donatorstvom, kar je v tujini nekaj obicajnega. 
Tudi Dr. Oto Luthar je spregovoril o problemu mladih strokovnjakov, ki so se izobraževali v tujini, torej nimajo svoje »maticne« ustanove v Sloveniji, sedanji institucionalni sistem pa je pogosto prevec okoren in njihovega pridobljenega znanja ne zna vkljuciti v svoje delovanje. 
Na to problematiko se je navezal tudi akad. dr. Maljan Kordaš, ki je menil, da v Sloveniji pogosto zaradi popolnoma iracionalnih razlogov ni ustva.Ijena in izkorišcena ustrezna intelektualna kriticna masa. 
Dr. Damjan Prelovšek 
je opozoril na to, da kot koordinator za podrocje umetnostne zgodovine nima nobene možnosti za realno in odgovorno odlocanje 
o financiranju raziskovalnih projektov. Financiranje temeljnih projektov zastaja, financirajo pa se CRP;ji. 
Dr. Neda Pagon 
je glede razprave o prevodni literaturi najprej z veseljem ugotovila, da se je veliko razpravljalcev sklicevalo na knjige, ki so bile prevedene ali pri založbi Studia Humanitatis ali pri drugih majhnih oziroma »obrobnih• založbah. Menila je, da veliki narodi zelo hitro prevajajo znanstveno literaturo v svoje jezike in išcejo nove strokovne izraze ter tako nadgrajujejo kvaliteto svoje znanosti. Ena od poti v Evropo je tudi pot še vecjega in še boljšega prevajanja humanisticne literature v slovenšcino. 
Dr. Oto Luthar 
je povabil vse sodelujoce na predstavitev slovenskega prevoda knjige Allegro, ma non tropo italijanskega zgodovinruja Carla Cipolle. Knjižica obravnava sedem nacel cloveške neumnosti in ni receno, da se nekatera teh nacel ne skladajo s tem, kar je kritizirala tudi pricujoca konferenca. 
Akad. dr. Andrej Kranjc je udeležence konference obvestil, da je bila oktobra 2002 na Danskem ustanovljena European netwlffk of research council for the humanities, se pravi Evropska mreža raziskovalnih svetov za humanistiko. V mreži so ob ustanovitvi sodelovali predstavniki svetov za humanistiko iz štirinajstih držav EU ter iz držav kandidatk, med njimi tudi Slovenije. Cilj mreže je krepitev položaja humanistike v Evropi na politicnem in organizacijskem nivoju, opredelitev sredstev za realizacijo tega cilja, izmenjava informacij o delovnih uspehih, virih in kontroli kvalitete, vpliv na financiranje raziskav na evropski ravni, sodelovanje pri skupnih temah, upoštevajoc seveda nacionalne programe, in nazadnje, sodelovanje pri mednarodnem vrednotenju raziskovalnih projektov. Ob ustanovitvi mreže je bila sprejeta deklaracija, ki vsebuje naslednja štiri priporocila: prvic, spodbujati in usmeijati temeljne raziskave v humanistiki, npr. primeijalne raziskave; drugic, ustanoviti evropsko raziskovalno infrastrukturo za humanistiko, npr. evropski indeks citiranja v humanistiki, projekt Uber, ki zelo dobro tece,je povezan s 
knjižnicami, arhivi, muzeji, bazami podatkov itd.; tretjic, vzpodbuditi vlogo humanistike v prihodnjih integriranih projektih evropskega okvirnega programa; cetrtic, opredeliti vlogo humanistike v okviru skupnega evropskega raziskovalnega prostora, najti in zgraditi strukture, ki naj to omogo4jo. Ce pa bo prišlo do ustanovitve evropske­ga raziskovalnega sveta, morajo biti v ta svet vkljuceni tudi predstavniki humanistike. Akad. dr. A Kranjc je opozoril, da se pripravlja tudi evropski indeks citiranja v humanistiki, delo na tem poteka v Stalnem odboru za humanistiko pri evropski znanstveni fundaciji. Ta je med drugim tudi ugotovil, da ameriški Arts and Humanitks Citation Index ne ustreza evropskim razmeram. Upošteva namrec skoraj izkljucno objave v anglešcini, ima neprimeren oziroma nestrokoven izvor evropske periodike, prav tako ne upošteva monograf"Jj itn. Na pripravljalnem seminaiju junija 2001 je bilo tudi priporoceno, naj v Evropi ne uporabljamo ameriškega indeksa, predvsem ne pri vrednotenju, povezanem s financiranjem. Stalni odbor je tudi pozval posamezne države oz. clane odbora, naj sestavijo sezname pomembne znanstvene periodike in monograf"Jj s podrocja humanistike. Vsa znanstvena literatura bi bila razdeljena v štiri kategorije, vsaka država pa naj bi predlagala, kako klasificirati to literaturo. Poudaijeno je bilo, daje tudi periodika, ki izhaja v jeziku majhnega naroda, lahko v prvi kategoriji. Akad. dr. A Krajnc je med drugim omenil, da državno financiranje raziskovalne dejavnosti v Evropi poteka v glavnem prek znanstvenih fundacij. Opozoril je tudi na dejstvo, da je v okviru Ministrstva za šolstvo, znanost in šport humanistika glede financiran osti na tretjem mestu. 

MEDNARODNO SODELOVANJE V HUMANISTIKI 
MODERATOR Slavko Ciglenecki 
PRISPEVKI Rudi Rizman, Zoran Stancic, Biba Teržan in Stanko Kokole. 
DISKUSIJSKI PRISPEVEK Jurij Fikfak 
RAZPRAVA 

PRISPEVKI 
ZA ODGOVORNO ZNANOST-ARHEOLOGIJA 
BIBA TERŽAN 
G 
Jede na 
smernice za razpravo, ki ste nam jih posredovali z vabilom na konferenco, bi se rada v svojem prispevku o arheologiji skozi prizma casa dotaknila naslednjih tock: 
l. organiziranost stroke (muzeji, spomeniško varstvo, inštitut, univerza); 
2. 
mednarodni ugled; 

3. 
jezik. 


l. 
Arheologi ja kot humanisticna veda tako imenovanega nacional­nega pomena je igrala pomembno vlogo že v obdobju narodnostne­ga prebujanja v drugi polovici 19. stolelja in zdi se, da je obdržala to vlogo vse do danes. 
Takrat je bila ustanovljena vrsta muzejev-na Ptuju, v Mariboru, Celju in Ljubljani, v zbirkah katerih so imele arheološke najdbe po­membno mesto. Vendar ne smemo pozabiti, daje bila takrat Sloveni­ja del avstro-ogrske monarhije in da so najdbe s slovenskih arheološ­kih najdišc shranjene tudi v muzejih na Dunaju, v Gradcu, Trstu in Gorici, raztresene pa so bile oz. so tudi po razlicnih drugih svetovnih muzejih od Pariza, prek Oxforda in Kiibenhavna do Berlina in ne nazadnje do Cambridgea v Združenih državah Amerike. Skratka -arheološke najdbe s slovenskega ozemlja so bile in so eminentni del evropske kulturne dedišcine. 
V 19. stolelju in vse do srede 20. stolelja so bili muzeji glavni nosil­ci znanstvenoraziskovalnih dejavnosti na podrogu arheologije, pa ce­prav kustosi v teh muz<jih razen redkih i.gem niso bili profesionalni arheologi, temvec strokovnjaki širšega spektra. Vendar pa arheologija kot stroka v Sloveniji ni nikoli-niti do danes-dosegla takšnega kultur­nega pomena kot v •deželah klasicne antike•, kamor sodi tudi Hrvaš­ka, kjer ima skoraj vsako vecje mesto tudi poseben arheološki muzej: letos praznuje svojo stoletnico puljski Arheološki muz<j Istre, še starejši je splitski arheološki muz<j, prav tako tudi Arheološki muz<j v Zagrebu. 
V Sloveniji ima arheologija svoje mesto v kompleksnih muzejih, navezuje se torej na srednjeevropsko tradicijo oz. tradicijo kulturne politike v avstro-ogrski monarhiji. 
Po Il. svetovni vojni se je polož'\i bistveno spremenil, saj je z iz­gradnjo nove socialisticne dežele prišlo do nove organiziranosti mu­zejstva, pa tudi arheološke stroke v celoti, kar je dalo arheologiji kot vedi in stroki neznanski polet. Na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­bljani je bil ustanovljen arheološki oddelek, pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti Sekcija za arheologijo, v pokrajinskih muzejih, predvsem pa v Narodnem muzeju, kije ohranil in celo okrepil svojo osrednjo vlogo, so se odprla delovna mesta za poklicne arheologe. Ustanovljen je bil tudi Zavod za spomeniško varstvo, scasoma pa kar cela vrsta zavodov, v katerih so se odpirala praviloma tudi mesta za enega ali celo vec arheologov. Takšna institucionalna razvejanost in tudi specaliziranost v stroki sami je zahtevala, da je prišlo do jasnejše razmejitve pristojnosti v okviru arheoloških d<javnosti. 
Muzeji so izgubili svoj primat na znanstvenoraziskovalnem, na izkopavalnem in tudi spomeniškovarstvenem podrocju. Jlljihova pri­marna d<javnostje zožena na varovanje premicne arheološke dedišci­ne in na popularizacijo vede skozi strokovne razstave. Slaba stran tega razvoja je, da je muzejem tako rekoc odvzeta možnost znanstvenora­ziskovalnega delovanja. Brez raziskovalnega dela pa tudi varovanje, objava ali razstava ostajajo na neustrezni ravni. Nujno je vmiti status znanstvene ustanove vsaj Narodnemu muzeju Slovenije in mu tako omogociti, da lahko enakopravno sodeluje na razpisih Ministrstva za šolstvo, znanost in šport.1 Hkrati so mu tako rekoc onemogocene sa­mostojne arheološke raziskave oz. izkopavanja, s cimer je potisnjen v primeljavi s pokrajinskimi muzeji v marginalni položaj. Z ukinitvijo nekaterih dejvnosti Narodnega muzeja Slovenije,je bilo ukinjeno tudi letno financiranje osrednje slovenske arheološke monografske serije Katalogi in monografije in stoljena nedopustna škoda. Zahteva po »re­habilitaciji« Narodnega muzeja Slovenije kot znanstvene ustanove se­veda ne pomeni, da njegova primarna usmeritev ni in ne bo muzeal­ska dejavnost. 
V zadnjih desetlegih stopajo v ospredje Zavodi za spomeniško varstvo oz. danes centralisticno preoblikovana Uprava Republike Slo­venije za kulturno dedišcino, z razlicnimi, neposredno podrejenimi službami, med katere sodi tudi Zavod za varstvo kulturne dedišcine in njegove ekspoziture-»obmocne enote• (nekdanji zavodi) -v ne­katerih vecjih slovenskih mestih. S stališca arheološke stroke je sla­bost tako reorganizirane spomeniškovarstvene službe v dejstvu, da v 
1 V pripravi je nov zakon o raziskovalni dejavnosti, ki bo dopolnjen tudi s pravilniki. Zato lahko upamo, da se bo stanje popravilo. 
vodstvenih strukturah tako Uprave kot Zavoda arheologija ni kompe­tentnega strokovnjaka. Delo teh služb, še zlasti arheologov v •obmoc­nih enotah« je osredotoceno na varovanje nepremicnih arheoloških spomenikov, kar posledicno pomeni predvsem na izkopavanja ogroženih arheoloških najdišc. Takšna so npr. arheološka izkopavan­ja na slovenskem avtocestnem križu, katerih rezultati so vec kot prese­netljivi, za kar zasluži vse priznanje SAASda-Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije, predvsem pa njen vodja prof dr. Bojan Djuric.' 
Šibka tocka tega razvoja pa so objave: revija Varstvo spommikov je skoraj povsem •zatajila«, že vec let napovedana serija celostnih objav izkopanega gradiva s posameznih najdišc avtocestnega križa pa še ni ugledala belega dne. Upajmo, da bodo tudi te zacetne težave kmalu premagane in da se bo slovenska arheologija izkazala z novo, kvalitet­no vrsto strokovnih publikacij. 
Znanstvenoraziskovalno delo v o. em smislu je osredotoceno v dveh ustanovah -na ljubljanski univerzi in na ZRC SAZU. Iz Sekcije za arheologijo SAZU je zrasel Inštitut za arheologijo ZRC SAZU,' ki ima vlogo osrednje, izkljucno raziskovalne ustanove; ta mora oprav­ljati v okviru slovenske arheološke stroke bazicne raziskave ter delo­vati povezovalno in krovno. S svojimi projekti v preteklosti kot so bila Arhoološka najdišca Slovenije, Arheolos"ka topografija, pa tudi Zakladi tisoc­letij je to svojo nalogo inštitut tudi odlicno izvajal. Tekoci in novi pro­jekti inštituta, zlasti tisti, ki so usmeijeni v terenske arheološke ra­ziskave, pa kažejo kvalitetni razmah raziskav. Omenila bi le paleolitske raziskave dr. Ivana Turka in problematiko znamenite mousterienske pišcali, raziskave prazgodovinske poselitve na Dolenjskem dr. Janeza Dulatja in najnovejše raziskave na Ljubljanskem batju dr. Antona Velušcka. 
Seveda ne smemo pozabiti na osrednje glasilo slovenske arheo­loške stroke Arhoolos"'ki vestnik, ki ga inštitut izdaja že vec kot pol stole­lja in tudi na ta nacin izpolnjuje svoje osrednje poslanstvo. Arhoološki vestnik, naša »osebna izkaznica«, kotira namrec na mednarodni sceni precej visoko. 
Tudi arheološki oddelek na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je od svojega nastanka do danes razširil tako kadrovsko kot prostorsko.' Zlasti ureditev stavbe na Zavetiški 5, ki je razrešila kronicno prostor­sko stisko, za kar ima posebne zasluge tedanii predstojnik prof. dr. Miga Guštin, je omogocila nesluten razmah. Studijski proces in tudi 
2 B. Djuric, Zemlja pod vašimi nogami, v: Znanost. Štirinajstdnevna znanstvena 
priloga casnika Delo, 7. aprila 2003, str. 14-15. s S. Gabrovec, 50 let Inštituta za arheologije ZRC SAZU. Arheološki vestnik 49, 1998, str. 9--16.A. Pleterski, Inštitotza arheologijo polstoletnik, Ljubljana 1997. 4 J. Kastelic, B. Slapšak, Oddelek za arheologije. Zbornik Filozofske fakultete v 
Ljubljani 1919--1999, str. 14!>-150. 
znanstvenoraziskovalno delo na oddelku se nadgrajujeta z novimi me­todološkimi pristopi in predmeti (kot npr. racunalništvo, geofizikal­na prospekcija -dr. Brane Mušic) in z vkljucitvijo nekaterih naravo­slovnih znanj. V študijskem procesu sodelujejo tudi strokovnjaki iz drugih ustanov, npr. iz Narodnega muzeja Slovenije, Inštituta za ar­heologijo ZRC SAZU, iz tujine, npr. iz Hrvaške, Avstrije idr. 
2. 
Mednarodni ugled. Arheološka najdišca na Slovenskem so bila v 
19. in zgodnjem 20. stolegu neke vrste eldorado za številne izkopaval­ce oz. muzeje. Najdišca in najdbe s slovenskega prostora so imele tak­rat nesporno eminentno mesto v okviru evropske prazgodovinske ar­heologije. Z uglednim mednarodnim položajem slovenske arheolo­gije, ki si ga je kot stroka pridobila predvsem po II. svetovni vojni, pa 
je povezanih nekaj znanih imen: 
Na prvem mestu prof. dr. Jože Kastelic,' nekdanji ravnatelj Na­rodnega muzeja je spodbudil vrsto pomembnih izkopavanj, med ka­terimi gotovo izstopata Bled in Sticna. Prav tako pomemben pa se zdi danes njegov daljnovidni koncept nove serije temeljnih dvojezicnih znanstvenokriticnih objav arheoloških virov -ArhefJloških katalogov Sl()­venije, ki jih je nato njegov naslednik dr. Peter Petru preimenoval v Kataloge in monografije. Kastelic ima zasluge tudi za veliko mednarod­no razstavo o situlski umetnost (Umetnost alpskih llirov in Venetov)a, ki je bila leta 1962 prikazana v Padovi, na Dunaju in Ljubljani. S to razsta­vo se je zacel tudi vzpon takrat mladega Staneta Gabrovca, 6 ki je da­nes nesporna avtoriteta evropskega pomena. Hkrati je takrat zacenjal svojo znanstveno kariero žal že preminuli akademik dr. Jaroslav Šašel,' ki se je proslavil na podrocju anticne zgodovine in arheologije. To tradicijo nadaljujejo in vcasih tudi presegajo nove generacije. Ome­nim naj le dr. Mihaela Budjo, kije na osnovi meddržavnega bilateral­nega sodelovanja redni gost Univerze v Pekingu, in dr. Ivana Šprajca, ki se je uveljavil kot strokovnjak za stare kulture srednje in južne Amerike. 
Vendar pa ta slika seveda ni tako idealna, kot se morda zdi na 
5 Glej S. Gabrovec, Ob šestdesetletnicijožeta Kastelica. Opuscula Iosepho Kastelic 
sexagenario dicata. Situla 14-15, Ljubljana 1974, str. 5-12. Iosephi Kastelic 
opera selecta (Ljubljana 1988). 6 Glej]. Kastelic, Ob šestdesetletnici. Zbornik posvecen Stanetu Gabrovcu ob 
šestdesetletnici. Situla 20-21, lJubljana 1980, str. 5-8. Znanstveno srecanje ob 
osemdesetletnici akad. prof. dr. Staneta Gabrovca (Ljubljana, Velika dvorana 
SAZU, 13. aprila 2000), v: Arheološki vestnik 52, 2001, str. 81 sl.s. 7 Glej S. Gabrovec, Jaro šašel (1924--1988). šašlov zbornik. Arheološki vestnik 41, 1990, str. 17-24. Jaroslav šašel-Opera selecta. Situla 30, Ljubljana 1992. 
prvi pogled: perec je problem znanstvenoraziskovalnib projektov, ki vkljucujejo tudi sistematicna izkopavanja arheoloških najdišc. Za te že vec kot desede1je ni na razpolago zadostnih financnih sredstev; sistematicna izkopavanja izven spomeniškovarstvenih posegov so v Sloveniji prava redkost. Izhod iz te slepe ulice vodi v mednarodno povezovanje. Prve korake v tej smeri je naredil akad. prof. dr. Stane Gabrovec v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih letih, ko je vodil velika izkopavanja prazgodovinske naselbine na Viru pri Sticni, in sicer v sodelovanju s Smithsonian Institution iz Washingtona in Semimujem za prazgodovinsko arheologijo Univerze iz Marburga na Lahni.8 Temu zgledu je sledil dr. Peter Petru pri izkopavanjih poznoanticnih posto­
jank na Vranju pri Sevnici in Hrušici, ki so potekala v sodelovanju z Univerzo iz Miinchna.9 Kot mi je znano, obstl\ia trenutno slovensko­angleški raziskovalni projekt pod vodstvom dr. Mihaela Budje, ki vkljucuje tudi arheološka izkopavanja jamskih najdišc na Krasu. 
Tovrstno povezovanje je pomembno za renome slovenske arhe­ologije kot stroke, saj pospešuje vkljucevanje naših strokovnjakov v mednarodne projekte, katerih raziskave se odvij'!io izven Slovenije. Tu bi omenila predvsem prof. dr. Božidatja Slapšaka, ki trenutno so­deluje s svojimi sodelavci pri raziskavah anticnega mesta Tanagra v grški Beociji.10 
Slovenija kot samostojna država vstopa v Evropsko skupnost, v precej nebulozno gospodarsko in politicno tvorbo, in mora za vstop izpolniti vrsto tako imenovanih vstopnih pogojev. Slovenska arheolo­gi ja kot posebna znanstvena panoga pa že ima svoje mesto v evropski arheologiji, je njen integralni del, je znana in cenjena, zato se ji ni treba na novo profilirati, le nadaljevati mora z delom na vseh podroc­jih svojega delovanja -v muzealstvu, spomeniškem varstvu in v znanst­venoraziskovalni sferi, a vendar mora skrbeti, da bo s kvaliteto dose­gala oz. presegala dosedanji nivo, tako da bo lahko še naprej soustvar­
jala arheološko in zgodovinsko podobo Evrope in sveta. 
3. 
Jezik. V svetu pa tudi v Evropski skupnosti obstaja poseben jezi­
8 S. Gabrovec, Sticna l. Naselbinska izkopavanja. Katalogi in monografije 28, 
Ljubljana 1994. 9 P. Petru/ Th. Ulbert, Vranje pri Sevnici. Starokršcanske cerkve na .Ajdovskem gradcu. Katalogi in monografije 12, Ljubljana 1975. Th. Ulbert, Ad Pirum (Hrušica). Sp3tr0mische Passbefestigung in den ]ulischen Al pen. Der deutsche Beitrag zu den slowenisch-deutschen Grabungen 1971-1973. MUnchner Beitr.ige zurVor-und Fnihgeschichte 31, MUnchen 1981. 10 B. Slapšak, Slovenske raziskave v anticni Tanagri -Magnetometrija odkriva 
anticno mesto, v: Znanost. Delo 30. decembra 2002, str. 14-15. 
kovni paradoks. Na eni strani se Evropska skupnost proglaša za fede­racijo vecjezicnih kultur z okrog 150 jeziki (ki pa niso vsi priznani oz. knjižni), na drugi strani je uradni jezik anglešcina (kot t. i. piVi sve­tovni jezik). 
V mnogih državah Evropske skupnosti skušajo anglešcino vpelja­ti tudi na univerze, kjer naj bi bila poleg maternega jezika glavni jezik predvsem za tehnicne in naravoslovne panoge. Veljetno lahko te ten­dence razumemo kot posledico usklajevanja univerzitetnih progra­mov in hkrati kot vzpodbudo za pretok v okviru programov Evropske skupnosti, kot so Erasmus, Sokrates ipd. 
Prav zaradi takšnega prodora anglešcine se je v nekaterih deželah, zlasti v skandinavskih in baltskih, zacela razprava o uporabi jezika v humanistiki in seveda tudi v arheologiji, kjer je ta problem še posebej perec. Zato bi tu omenila razpravo v reviji Fennoscandia archaeologica (16, 2000), kjer so posamezrti avtolji, predvsem urtiverzitetni profesor­
ji, zavzeli stališce, da se ne smemo odreci lastnemu jeziku v prid tako imenovane •globalne znanosti•. V tej razpravi je kot poseben zgled za reševanje problema uporabe jezikov malih narodov navedena prav slovenska dvojezicna serija Katalogi in monografije. 
S tem sem želela opozoriti, da mora slovenšcina ostati jezik vseh temeljnih znanstvenih besedil. Zvesti moramo ostati zgledu in tradi­ciji Arheoloških katalogov Slovenije oz. Katalogov in monografij Narodnega muzeja Slovenije. Kljub visoki ceni tovrstrtih izdaj so le-te 4jemnega pomena za mednarodni ugled slovenske arheologije. 
Dovolite, da zakljucim z naslednjitrti mislimi, ki jih sicer povze­mam iz drugih znanstvenih disciplin, a vendar v prilagojeni obliki: 
l. Kako oceniti kvaliteto narodove identitete? 
• 
Po tem, kako skrbi za svoje gozdove oz. drevesa (oz. za svojo naravno in kulturno dedišcino), 

• 
po tem, kako skrbi na eni strani za svoj narašcaj in na drugi za ostarele, 

• 
po tem, kakšen odnos ima do lastnega jezika. 


2. Pot v prihodnost vodi prek preteklosti. To ne velja le za vsakega posameznika, temvec za vsako družbeno skupnost, tudi za narod. 
V tem smislu je arheologija veda nacionalnega pomena, saj nedvomno raziskuje zelo velik del cloveške preteklosti in je posledic­no soodgovorna tudi za vizijo prihodnosti. 
HUMANISTIKA V SLOVEN1JI NA ZACETKU 21. STOLE'IJA 
STANKO KOKOLE 
S 
voj prispe­
vek bom sku­šal opreti le na stanje v svoji oiji stroki, kot ga vidim skozi prizmo lastne izkušnje magistrskega in doktorskega študija umetnostne zgodovine v Združenih državah Amerike in vecietnega raziskovanja na osrednjih znanstvenih ustanovah v Italiji in Nemciji. 
Mednarodno sodelovanje je za humanistiko prav tako kot za nara­voslovne vede pomemben predpogoj resnega in ustvaijalnega znanst­venega dela. To nenazadnje dovolj jasno dokazuje dejstvo, da so bili nekateri prodorni slovenski humanisticni izobraženci tudi v casih politicno dik.ti.rane izolacije suvereno vkljuceni v mednarodno izmenja­vo, ki edina omogoca objektivno vrednotenje znanstvenih dosežkov. Vendar pa ima zasluge za to v vecini primerov bolj osebna iniciativa njih samih oziroma njihovih (bodisi formalnih bodisi neformalnih) mentorjev kot pa izobraževalne in raziskovalne ustanove kot take. Vtis imam, da bi bilo danes stanje lahko bistveno boljše, ce hitrejše preo­brazbe ne bi zavirali nekateri ostanki duhovne inercije, med katerimi bi na tem mestu posebej izpostavil naslednje tri dejavnike: (1) nepri­merljivo slabšo kvaliteto univerzitetnega študija, kije še zlasti pereca na podiplomski ravni; (2) porazno pomanjkljive fonde v humanistic­nim raziskavam namenjenih knjižnicah; in (3) prepogosto še vedno ideološko pogojeno pojmovanje poslanstva humanisticnih disciplin. 
Ker upam, da bo prvemu problemu ustrezno pozornost posveti­la jutrišnja razprava v okviru tre !jega programskega sklopa, in ker stanje slovenskih knjižnic vsi prisotni predobro poznamo, da bi bilo treba o njem ponovno razglabljati, se bom osredotocil na trego tocko. 
V petnajstem zvezku Enciklopedije Slovenije lahko v ustreznem ges­lu preberemo, da •znanost ni narodnostno omejena«. V tukajšnji umetnostno-zgodovinski teoriji in praksi zato doživljam kot žgoc kon­ceptualni nesmisel locevanje predmeta raziskav na •slovensko« in 
.evropsko« umetnost oziroma na »domaco« in »Obco«, ali pa -celo še bolj izk.ljucujoce -na »našo« in »tujo« umetnost. Kljub prizadevan­ju nekaterih kolegov, da bi se stanje vsaj postopoma izboljšalo, ta raz­mejitev ponekod še vedno igra preveliko vlogo v pedagoškem proce­
su; ocitno pa se v Sloveniji apriorno razlocevanje •domacega« od •tu­jega« tu in tam uporablja celo kot izkljucevalno merilo pri ocenjevan­ju •znanstvene pomembnosti« predlaganih raziskovalnih projektov. 
Rad bi videl, da mi kdo od zagovornikov takšne odcepitve •slo­venske umetnosti« od »evropske umetnosti« argumentirano pojasni, kdaj v svoji zgodovini Slovenci nismo obenem -hoceš noceš -bili tudi Evropejci in kdaj naša kultura ni bila v celoti vpeta v zahodnoev­ropski civilizacijski krog in sistem vrednot. Konec koncev prav likov­na umetnost stare celine ni le italijanska, francoska, španska, nemška, poljska, ceška, slovaška, madžarska, avstrijska ali hrvaška, ampak je obenem tudi skupna, evropska; torej ne nazadnje v nekem smislu prav tako tudi »slovenska«. 
Preprican sem, daje zato likovno dedišcino vseh starejših obdo­bij na Slovenskem mogoce znanstvenokriticno ovrednotiti le kot in­tegralni del skupne evropske umetnostne ustvatjalnosti; šele v tem okviru se namrec lahko pokažejo tudi njene resnicne (in ne le na­mišljene) posebnosti. V znanstvenem diskurzu pac ni dovolj, da ne­kaj zgolj postuliramo, ampak moramo vsako trditev tudi dokazati. 
Pri tem bi bilo treba dosledno izhajati iz dejstva, da se likovna umetnost (podobno kot glasba) v svojem bistvu razlikuje od gradiva, ki ga preucujejo literarni zgodovinarji; ti namrec docela logicno loci­jo med slovensko književnosgo in drugimi nacionalnimi literatura­mi, saj se lahko oprejo na nesporni kriterij jezika. Izrazni jezik ar­hitekture, kiparstva in slikarstva pa je po definiciji univerzalen. Meha­nicno presajanje literarnozgodovinskega ali celo jezikoslovnoslove­nisticnega modela je torej hevristicno vec kot sporno. 
Kot morebitni razlog za teritorialno omejevanje nam torej preos­tane le še razumljiva želja, da bi posvetili ustrezno pozornost slovens­kemu umetnostnemu patrimoniju, ki je mednarodno resnicno pre­malo poznan. Toda apriorno postavljanje kakršnih koli geografskih meja -ali celo omejitev zgolj na nekatere pristope in metode -lahko kljub dobrim namenom naredi vec škode kot koristi. Hote ali nehote namrec tako sami sebi zapiramo pot do tehtnejših rezultatov in glo­bljih spoznanj, kijih praviloma prinese šele cim širše zastavljena pri­meijalna analiza. To pa nikakor ne velja le za visoko kvalitetne stvarit­ve •Mo,istra Kranjskega oltaija«, Francesca Robbe, Franca Kavcica ali bratov Suhic, ampak celo za bogati motivni repertoar •ljudske umet­nosti«. Za ponazoritev naj navedem le en konkreten primer. 
Med nespome utemeljitelje •obce« umetnostnozgodovinske vede, kijih mora seveda poznati vsak študent, sodi tudi Aby Warburg, s cigar imenom je nelocljivo povezana-na filološki akribiji temeljeca -ikonografska oziroma ikonološka metoda. Toda prav zaradi locnice med »domaco« in »obco« umetnostjo marsikdo ob branju njegovih zbranih spisov morda sploh ne bi pomislil na, recimo, slikane panjske 
koncnice. In vendar, prav v Warburgovi znameniti študiji Austausch kiinstlerischer Kultur zwischen Norden und Siiden im 15. Jahrhundert bi naletel na pomemben indic za razumevanje na panjskih koncnicah pogosto upodabljanega prizora, v katerem se vec žensk ognjevito pre­pira za par moških hlac. Kot je v metodološko zglednem clanku že leta 1960 zapisal Boris Orel, bi bili »V veliki zmoti ... , ce bi imeli motiv boja za hlace zgolj za našo posebnost v ljudski umetnosti in celo kot snov, ki je samostojno nastala na našem ozemlju. Boj za hlace je v Evropi precej star motiv, saj ga že vec stoletij poznajo v številnih upo­dobitvah številni narodi.• 
Izhajajoc iz znacilnega primera na barocni rocni skrinjici, ki jo je kupil v trgovini z igracami nekje na Norveškem, je Warburg (ki ga Orel izdatno citira) med prvimi poudaril, da so ta priljubljeni ikono­grafski motiv že od petnajstega stolega dalje po vsej Evropi raznesli poljudni graficni listi. Prav v napisu na norveški škatlici pa se skriva tudi eden od kljucev do vsebinske poante prizora na slovenski panjski koncnici; besedilo se namrec nanaša na znano mesto v knjigi preroka Izaije, ki graja žensko prevzetnost (Iz 3,16-4,1). 
Ta drobni primer naj danes zadostuje kot dokaz, da še zdalec ni vseeno, ali se slovenskemu raziskovalcu omogoci zgolj to, da gradivo, s katerim se ukvarja, deskriptivno objavi, ali pa se zagotovi, da med študijem dobi ustrezno znanje (kasneje pa tehnicno in financno pod­poro), da to isto gradivo poglobljeno znanstveno ovrednoti in tako prispeva preverljiva nova spoznanja tudi na interpretativni ravni. V prvem primeru utegne biti-prav v okviru mednarodnega sodelovan­
ja-odrinjen v podrejeni položaj nekakšnega »dobavitelja surovin•, saj le v drugem primeru lahko sodeluje s kolegi drugod po svetu kot povsem enakopraven partner. Ker menim, daje tovrstna enakoprav­nost za slovensko humanistiko bistvenega pomena (dolgorocno gre pravzaprav za njeno preživege) zagov.ujam tezo, da se-vs'!i pri tistih vedah, ki se ukv.ujajo z likovnim gradivom -dokoncno in enkrat za vselej odpravi namišljena meja med »nami« in »Evropo«. 
PET TEZ O MEDNARODNIH VIDIKIH ODGOVORNE ZNANOSTI V CASU GLOBAUZACijE 
RUDI RIZMAN 
1 nstituciona­lizacij a po­
rajaj oce se globalne politike in globalne regulacije se ne omejuje samo na internacionalizacijo dejavnosti vlad in držav, temvec smo prica poleg transnacionalizacije ekonomije tudi enakim procesom na podrocju civilnih družb in nacionalnih (etnicnih, kulturnih itd.) skupnosti. Ceprav se vsaka znanost sklicuje na nekakšne .univer­zalisticne« temelje in aspiracije, to še ne pomeni, da so znanstveniki glede na tako opredeljeno naravo svojega dela tudi apriorno mednarodno usmeijeni in da sta njihovo selekcioniranje podrocij raziskovanja in uporabljeni vrednostni sistemi paradigme »transna­cionalni•, se pravi zunaj vrednostnih parametrov nacionalnih okolij, iz katerih znanstveniki izhajajo. Seveda se to kaže razlicno v •trdih« in »mehkih« znanostih, pri cemer ni taka asimetrija nekaj nenarav­nega, temvec prej nekaj samoumevnega. V casu, ko v bolj ali manj vseh znanostih oziroma disciplinah prevladujeta radikalni dvom in v bistvu permanentna refleksivna drža, je bila dokoncno naceta dolgo casa veljavna dogma o univerzalisticni objektivnosti in vrednostni nepristranosti ne le vsake znanosti, temvec tudi sploh vsakega siste­maticnega pristopa k vednosti. Ceprav zagovarjamo stališce, da obstaj'\io dobri razlogi za to, da še vedno razlikujemo med •nacionalni­mi« in »internacionalnimi« vidiki tako pri »trdih« kot »mehkih« zna­nostih, pa je ocitno, da tega razlikovanja ni dobro vedno vsiljevati ali z njim pretiravati prek tiste meje, kijo obicajno zahteva webeljanski idealno-tipski pristop. 
V humanisticnih in družbenih vedah bo šele potrebno poiskati in odkriti, kako in s kakšno hitrosljo oziroma intenziteto mednarod­ne strukture znanja formirajo konkretno (nacionalno doloceno) družbeno življenje. Izbiramo lahko med We brom in Foucaultom, pri cemer je prvi razumel modernost v okvirih racionalisticnega mišljen­ja, medtem ko je drugi razlikoval med raznimi sociološkimi in histo­ricnimi konteksti, ki jih obvladujejo razlicne episteme. Na ta nacin ljudje 
vzpostavijo doloceno razwnevanje mednarodnih okolišcin, v katerih živijo, in to posledicno determinira tudi njihova ravnanja v konkret­nem svetu. Nove mednarodne okolišcine v tem smislu detenninirajo predvsem takšne materialne sile, kot so kapitalizem, tehnologija in glohalizem. Na zadnjega in sploh globalno mišljenje je odlocilno vpli­val racionalizem s svojo razpršena konfiguracijo znanja. Glavna obeleija racionalizma, ki se je tako odlocilno zasidral v globalnem svetu, so predvsem naslednja: 
( a) sekularizem, ki definira realno izkljucno skozi prizmo fizicnega sveta (ignoriranje transcendentalnih razsežnosti), 
(b) 
antropocentricnost, ki pomeni, da razume realnost kot mnoštvo interesov in dejavnosti ljudi (ne pa kot kakšno ekološko integrirano celoto), 

(c) 
znanstvenost, kjer je mogoce vse pojave v svetu z rigoroznim apliciranjem objektivnih raziskovalnih metod pripeljati do bolj ali manj nesporne »resnice.c, 

(d) 
instrumentalnost, kar pomeni, da je raziskovalna pozornost prioritetno usmeljena v reševanje perecih problemov, s katerimi se soocajo ljudje oz. družba. 


Vsa omenjena obeleija racionalnosti je mogoce strniti v trditev, da je racionalizem nekakšna razlicica (sekularne) vere in kot tak zgo­dovinski pojav, kije prispeval k vzponu suprateritorialnosti: s ponuje­no strukturo znanja je, ce že ne sprožil, pa vsaj spodbudil procese globalizacije ali, drugace povedano, rast globalne imaginacije. Znanst­veno pogojeno znanje je namrec neteritorialno in celo transteritori­alno, ker so resnice, do katerih se je mogoce dokopati z »objektivni­mi• metodami, veljavne za vsakogar J9er koli in kadar koli. 
3. 
Vse, kar smo doslej zapisali, ne daje nobene osnove izrecenim napovedim, da oznanja globalizacija smrt modernemu pojmovanju racionalnosti -enako neutemeljeno je govoljenje, da globalizacija ukinja kapital, države in narode. Seveda odpira globalizacija prostor tudi neracionalisticnemu znanju, na primer religioznemu fundamen­talizmu, ekocentrizmu in razlicnim postmodemisticnim pogledom, ki pa bistveno ne ogrožajo novovzpostavljene geografye družbenih odnosov, ki jo je zarisala globalizacija. Internacionalizacija hwnanis­ticnih in družhoslovnih ved predstavlja dvojno priložnost in izziv: epistemološko in ontološko. Pri epistemološki gre za to, da so global­ni problemi (ekološka degradacija, nove vojne, terorizem, apokalip­ticni fundamentalizmi in financne krize) opozorili na meje in poten­cialne nevarnosti racionalizma. Alternativni epistemološki pogledi se celo postavljajo na radikalno stališce, ceš da je vse znanje priklenjeno 
na cas in prostor in da kot tako ne more transcendirati osebnega, kulturnega ali historicnega konteksta. Sem bi kazalo nenazadnje uvr­stiti tudi refleksivni racionalizem, ki je dosledno zavezan imperativ­om samozavestnosti, samorazwnevanju in samokriticnosti. Refleksi­vni racionalizem ostaja navkljub nekaterim izrecenim dvomom znotraj racionalisticnega okvira, kar pomeni, da ni opustil omenjenih štirih kljucnih obeležij racionalizma, kot so sekularizem, antropocentrizem, scientizem in instrumentalizem. 
Vseeno je treba dodati, da se je marsikje nacelni skepticizem, ki je imanenten znanosti, obrnil proti njej sami. Pri tem ima dolocene zasluge tudi racunalniška tehnologija kot eden od kljucnih motmjev sodobne globalizacije, ki ji je uspelo moment negotovosti ( uncertain­
ty) vgraditi v racionalisticne projekte, in dejstvo, da racunalniki proiz­vedejo vec podatkovnega gradiva, kot ga lahko cloveška misel ucinko­vito obvladuje. Refleksivne racionaliste bomo sicer našli v razlicnih preoblekah: npr. v preobleki •refleksivnih modernistov•, •racionali­zatoijev racionalnosti« ali zagovornikov »nove modernosti«. V vseh teh primerih gre pravzaprav za prizadevanja za regeneracijo raciona­lizma, kar pomeni, da ta izstopa iz procesov, v katerih bi lahko poma­gal krepiti centralizirano in arogantno družbeno moc ali celo sodelo­val pri zatiranju kulturnega, etnicnega ali kakega drugega relevant­nega pluralizma. Pri novih ontološk.ih izzivih pa gre po drugi strani za radikalno nova razumevanja sveta, v katerem živimo in s katerim se racionalno soocamo, pri cemer igra najvecjo vlogo radikalna kom­presija casa in prostora v pogojih pospešene globalizacije. V metodo­loškem pogledu je zato posebej relevanten proces suprateritorialnos­ti, ki prinaša na eni strani na površje nova podrocja proucevanja, nove pristope in postopke znanstvenega dokazovanja, na drugi strani pa ni mogoce prezreti, da je globalizacija z intenziviran jem refleksivnosti mocno ogrozila dosedanji ugled in status, ki ga je imelo znanje med racionalisti. Kompleksnost in tudi protislovnost procesov globalizaci­je se še poveca, ce pogledamo na podrocje estetike, Iger hitro opazi­mo, da je npr. globalizacija vidno prispevala k vzniku novih oblik in 
nacinov razumevanja lepega. 
4. 
Kljub nemalokrat zapeljivim intelektualnim sirenam, ki se skli­cujejo na domnevno neovrgljive »zakone• globalizacije, da se mofl!io znanosti na našem podrogu postopoma posloviti od nacionalne države kot zgodovinsko presežene enote makrosociološke analize, je dejan­sko stanje bistveno drugacno. Tako v aktualnih socioloških in eko­nomskih diskurzih kot tudi v sami politicni teoriji zavzemajo proble­mi organiziranja države, nacionalni interesi, nacionalna kultura in 
identiteta ne samo relevantno, temvec tudi središcna vlogo. Medna­rodna izpostavljenost družboslovnih in humanisticnih znanosti zah­teva, da teh »trdih« dejstev ne prezremo. Ce hi pri tem vseeno vztraja­li, bi se morali nedvomno bolj ali manj dokoncno posloviti od kom­pleksne epistemološke dedišcine, na kateri temeljijo naši diskurzi -konstitucija identitete moderne države je bila in še vedno suce okoli takšnih ali drugacnih prizadevanj, da se ohrani distinktivnost oz. sa­mostojnost politicne oblasti, civilne družbe, ekonomije in kulture. Ceprav nacionalna država v pogojih progresivne internacionalizacije (globalizacije) redefinira svoje dosedanje klasicne atribute in pristoj­nosti, pa so organizacija demokraticnih procesov, izvajanje avtoritete nad državljani in veljavna predstava o teritorialnih mejah še vedno predvsem v domeni konkretne nacionalne države. 
V tem pogledu številni analitiki na tem podrocju prepricljivo dokazujejo, da vidno narašca vpliv sodobne države, in sicer tako v pomenu institucije kot tudi družbenega aktelja. To dejstvo ni v nas­pragu s tistimi sodobnimi procesi, ki zahtevajo od vsake posamezne nacionalne države, da •internacionalizira• svoje številne notranje funk­cije, pri cemer mislimo predvsem na naslednje: na radikalno krcenje prostora in casa na podrocju pretoka ekonomskih in komunikacij­skih procesov, na dogajanja v zvezi s problemi okolja, ki prakticno ne poznajo ali priznavajo nacionalnih (državnih) mej, na globalno po­vezanost elektronskih medijev, na narašcajoco internacionalizacijo znanstvenih skupnosti in sploh transnacionalizacijo kulturne sfere, skratka procesov, ki se jim ne morejo izogniti niti n,Ybolj izpostavlje­ne politicne institucije. Pri vsem tem ne mislimo, da gre za popolno­ma spremenjene zgodovinske okolišcine in da je treba enostavno ne­kriticno sprejeti takšne nove pojmovne oz. sociološke konstrukte, kot so »decentriranje (nacionalne) države•, •globalna družba•, •global­na ekonomska in kulturna enotnost« ali celo »uniformnost clovešt­va«. Predvsem gre za to, da teh novih in epohalnih izzivov ne podce­nimo ali zamižimo pred njimi, temvec da si prizadevamo izmeriti, kako se na njih odziV'\io družbene in kulturne kategorije, ki niso od danes in ki tudi niso prvic v zgodovini pred takšnimi izzivi. Gre torej za to, da se današnji družboslovni in humanisticni diskurzi soocijo z novo resnicnosgo, ki po eni strani dekonstruira, po drugi pa konstruira nastajajoca družbena in vrednostna razmeija. Analiticna inventura teh vprašanj -pri cemer je treba vkljuciti tako lokalno kot tudi regio­nalno in nacionalno raven-bi bila dosti prekratka, ce bi se omejila le na •nacionalni okvir« in bi •mednarodno dimenzijo in kontekst« teh vprašanj potisnila na obrobje ali jo obravnavala le kot zunanjo, ven­dar v nobenem primeru kot relevantno determinanto. 
5. 
Ceprav se sliši paradoksalno, bi moralo biti sistematicno ukvar­janje z nacionalno identiteto eden od kljucnih raziskovalnih ciljev slovenskega družboslmja in humanistike, ce se hoceta v tej zvezi od­govorno in verodostojno vkljuciti v mednarodno znanstveno okolje. V zadnjem casu je mogoce prav iz tega okolja zaznati sporocila in pricakovanja, da moramo biti v tem pogledu bolj agresivni -seveda se zastavlja vprašanje, ce je pri nas v resnici družbeni interes za kaj takega in ce naša znanstvena organiziranost in nenazadnje material­na osnova to sploh omogocata. V številnih evropskih državah -pri tem se lahko zgleduj emo predvsem po skandinavskih-smo prica tako imenovani »politiki identitete«, ki ni v prvi vrsti nekakšna defenzivna politika, se pravi omejena na zahtevo po bodisi (za)varovanju nacio­nalne identitete bodisi po njenem ustva.Ijanju, temvec gre za prizade­vanje, da se tako politicno kot tudi znanstveno osmisli nacionalno identiteto kot domeno strateškega interesa. Pri nas se sicer pogosto govori o nacionalni identiteti, vendar se jo le redkokdaj -in še tedaj raje neopaženo v širši javnosti -obravnava ali postavlja na omenjeno strateško raven. Moc inercije prepricanja, da se za nacionalno identi­teto zdaj, ko imamo svojo državo in govorimo svoj jezik, ni treba bati, je lahko usodna. V zgodovini in tudi danes ne manjka narodov, ki so se znašli v situaciji, da jih je takšna brezbrižnost pripeljala do stanja, ko so se morali zaceti spraševati, ali sploh imajo tisto, cemur bi bilo mogoce brez slehernega dvoma reci nacionalna identiteta ali pa so se morali enostavno lotiti njene reanimacije. 
Kako lahko neka (nacionalna) družba sploh vstopa v mednarod­ne povezave, ce se niti sama ne razpozna kot taka? Vsakdo, ki se je seznanil z elementarnimi znanji sociologije, ve, da predstavljata po­leg ekonomije in politike kultura in identiteta kljucno in nujno vezi­vo vsake družbe. Ta sociološka resnica velja toliko bolj v postindustrij­skih družbah, kjer so sredstva komuniciranja, informacij in produkci­ja znanja bolj pomembni od proizvodnje blaga za trg. Nacionalno identiteto more(a)mo potemtakem razumeti kot •mehko« (soft) in fluktuirajoco sredstvo širše družbene pripadnosti, ki je kot taka pred­postavka vsake mednarodne prepoznavnosti in vkljucevanja v medna­rodni prostor. Seveda se samo po sebi razume, da pod nacionalno identiteto ne mislimo na tak družbeni pojav, ki ne bi poznal protislo­vij ali ne bi bil sam predmet nenehnih pogajanj med interesno razlic­nimi družbenimi skupinami. To dejstvo in predvsem spoznanje, da so narodi bolj resnicni in substancialni kot npr. nadnacionalna Evro­pa, govori v prid temu, da je treba nacionalno kulturo jemati resno in da ni nobeno razumevanje »mednarodnosti« oz. intemacionalizma dovolj prepricljivo, ce se upira temu spoznanju. 
SLOVENSKA ZNANOST 
V MEDNARODNIH PRIMERJAVAH 
Dobri, slabi ali nelge vmes 
ZORAN STANCIC 
N 
acionalne 
znanosti ni. Vsaka znanost bi morala biti integrirana v mednarodno znanost, kar pa ne pomeni, da na podrocju znanosti ni politike. V mednarodno sodelovanje se lahko vkljuci tista znanost, kije mednarodno uspešna ter ima primerljive mednarodne rezultate. Mesto slovenske znanosti v mednarodni znanstveni sferi najbolje prikažejo nekateri kazalci in nacini mednarodnega sodelovanja, še posebej tisti, ki se navezujejo na evropske okvirne programe. 
l. 
Po podatkih Inštituta informacijskih znanosti iz Philadelphije za leto 1999 je imela Slovenija 516 mednarodnih publiluu:ij na milijon. bivakev. Ta številka sama po sebi ne pomeni veliko, dokler je ne pri­meijamo z rezultati v drugih evropskih državah in državah OECD:Ja. Pri teh številkah lahko vidimo, da presegamo tako rezultate Španije, Italije, Grcije, Portugalske kot tudi Luksemburga. Na te rezultate smo lahko ponosni zlasti ob ugotovitvi, da Ceške, Poljske, Slovaške, Madžarske in drugih držav kandidatk na tem diagramu inštituta za informacijske znanosti ni. Ti rezultati so posledica stabilnega financi­ranja man osti v preteklosti, kar je predvsem v casu tranzicije preprecilo 
•pobeg možganov• in zagotovilo precej ugodne pogoje za raziskoval­no delo. 
2. 
Nadaljnje primeijave kaž<jo na izredno rastšteviliJ:aumstvenih oi?jav v zadnjih štirih, petih letih. To je nedvomno tudi rezultat pritiska države pri prehodu na programsko financiranje in vedno vecjega poudaijanja znanstvene odlicnosti. Ceprav smo s tema dvema pokazateljema lahko zadovoljni, je treba predstaviti tudi drugo plat zgodbe. 
3. 
Trelji kazalec, ki je po mednarodnih merilih zelo pomemben, je luualec mednarodne citiraoosti. Po metodologiji inštituta informacijskih 
znanosti je Slovenija na tem podrocju zastopana precej slabo. Ta ka­zalec je za razliko od prejšnjega namenjen predvsem primeijavam stanja znanosti na podrocju najbolj odmevnih objav v najboljših revi­jah, to je tistih objav, ki dejansko postavljajo nove trende v znanosti. Razlog za zaostanek na tem podrocju je veijetno ta, da je sistem vred­notenja slovenske znanosti raziskovalce silil predvsem v vse številnej­še objave v tujih znanstvenih revijah, pri cemer se je veijetno zanema­rila kakovost teh objav. Pri tem je pomembna ugotovitev, da je sloven­ska znanost razdrobljena in zato ne more sodelovati pri postavljanju novih trendov in doseganju najodmevnejših odkritij. 
Ne morem se strinjati s trditvijo, da humanistika temelji predvsem na individualnem delu. Slovenska znanost je organizirana tako, da znanstvenoraziskovalno delo poteka v vec kot tristo raziskovalnih pro­gramih in skoraj trikrat toliko projektih. Ceprav število programov in projektov niti ni tako problematicno, pa je zaskrbljujoce predvsem dejstvo, da so raziskovalne skupine zelo majhne. Še huje paje, da so med sabo slabo povezane. Medinstitucionalnega sodelovanja skoraj­da ni. Sistem organiziranja in financiranja je raziskovalne skupine spodbujal k zapiranju v ozke institucionalne okvite, pretok razisko­valcev med fakultetami in inštituti je bil zelo omejen ali pa marsikdaj celo nemogoc. 
4. 
Naslednji kazalec na prvi pogled za humanistiko niti ni tako za­nimiv. Kljub vsemu pa kaže na vlogo slovenske znanosti v družbi. Ta kazalec prikazuje uspeš7wst prerwsa %11al!ia iz tem-ije v prakso in je poka­zatelj števila patentov v Evropski uniji, lahko pa bi ga primeijali tudi s številom patentov v ZDA na milijon prebivalcev. Slovenija je v tem primeru nekje na koncu: v letu 1999 smo imeli skupaj le okoli dvajset patentov. Gre za pokazatelja uspešnosti družbe pri prenosu znanja v gospodarstvo in uspešnosti proizvajanja izdelkov z višjo dodano vred­nos go. Le družba, ki je v tem kazalcu uspešna, lahko zagotavlja dovolj denaija tudi za tiste znanosti, ki neposredno ne sodelujtjo pri vecji uspešnosti gospodarstva, ampak zagotavljajo vecjo družbeno in oseb­no kakovost življenja in globalno prepoznavnost, kar pa naj bi bile kljucne prednosti humanistike. 
5. Sodelovanje sloveoske znanosti v okvirnih programih Evropske unije 
Politika zadnjih desetih let na podrocju mednarodnega sodelo­vanja je vzpodbujala dvostransko sodelovanje. Uspešnost tega kaže okoli šesto podpisanih dvostranskih projektov. Na tej ravni je medna­rodno sodelovanje zelo uspešno. Ob tem se je pojavila možnost, da slovenski znanstveniki zgradijo omrefje, ki bi pripeljalo do multilate­
raJnega sodelovanja v okvirnih programih Evropske unije. Trenutno slovenski raziskovalci sodelujejo v približno dvestopetdesetih projek­tih Evropske unije. To je sicer relativno uspešen rezultat, problem pa se pojavi, ko ugotovimo, daje število slovenskih nosilcev pri teh pro­
jektih zanemarljivo majhno. Glavnih po godbenikov slovenskih razisko­valcev v petem okvirnem programu je manj kot deset. Zakaj? Razloge je mogoce iskati predvsem v razdrobljenosti slovenske znanosti in pre­majhni administrativni podpori za sodelovanje pri velikih projektih petega okvirnega programa. V humanistiki in družboslmju poteka trenutno petnajst mednarodnih projektov v okviru petega okvirnega programa. V humanistiki na žalost samo trije. Razlog za to veijetno ni v ugodnem financiranju na nacionalni ravni, temvec žal v zaprtosti humanistike navzven. Peti okvirni program spodbuja predvsem apli­kativno znanost, ki naj bi pripomogla k izboljšanju tistih podrocij, ki so relevantna za razvoj skupne Evrope. Šesti okvirni program, ki se je formalno zacel s konferenco v casu od 11. do 13. novembra 2002,je tudi na pobudo Slovenije podprl novo, sedmo prioritetno podroge, ki se imenuje Citizens and govemments inia knowledge based society in ki je namenjeno predvsem humanistiki in družboslmju. Na razpis za vseh sedem tematskih prioritet je prišlo okoli trinajst tisoc prijav. Deset odstotkov teh prijav je za sedmo prioritetoo podrocje, za humanisti­ko in družboslmje. To je dobra stran te zgodbe, slaba stran paje, da je kljub tako velikem interesu in možnostim sodelovanja za raziskave na tem podrocju namenjeno samo dva odstotka denaija v okviru šeste­ga okvirnega programa. Kljub temu pa je to podrocje zanimivo za slovenske humaniste in družboslovce. Odpira namrec nove zanimive instrumente, kot so veliki integrirani projekti, omrefja odlicnosti in tudi instrumente, kot so specificni ciljni raziskovalni projekti, katerih bo nekje med devet in dvajset na leto. Prvi razpisi za ta podrocja naj bi potekali od konca decembra 2002 do sredine marca 2003. 
S primernimi inštrumenti tudi na nacionalnem nivoju bi veijet­no uspeli vzpodbuditi k sodelovanju tudi slovenske raziskovalce. Šesti okvirni program, tako kot do sedaj peti, ni namenjen financiranju temeljnih znanosti, pac pa predvsem tistim raziskavam, ki so usmeije­ne v spodbujanje konkurencnosti nove evropske družbe in boljšo ka­kovost življenja. Slovenska humanistika in družboslmje morata v teh izzivih poiskati svojo novo vlogo. 


DISKUSIJSKI PRISPEVEK 
POGOJI ZA MEDNARODNO SODELOVANJE 
JURij FIKFAK 
L 
evokvirih 
stalnega vzpostavljanja in nenehnega premisleka lastne lokalne, regionalne in nacionalne identitete in obvladovanja raziskovalnega znanstvenega diskurza je mogoce enakovredno stopati v mednarodne povezave.1 
Razprava dr. Zorana Stancica, državnega sekretaija na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, odpira poglede na našo znanost v medna­rodnem okviru in govori o strategiji prodiranja v evropski in svetovni prostor. Stancic ugotavlja, da je slovenska znanost po objavah v med­narodnih glasilih v primetjavi z državami Evropske unije, ZDA in Ja­ponske razmeroma uspešna (516 objav na milijon prebivalcev), da pa je po številu visoko citiranih clankov na predzadnjem mestu. Tako številno mednarodno objavljanje in tako nizko odmevnost clankov pripiše med drugim tudi slovenskemu sistemu vrednotenja znanstve­nih objav in številnosti raziskovalnih programov. Preprican je, da slo­venska znanost zaradi razdrobljenosti ne more sodelovati pri postav­ljanju novih trendov in doseganju najodmevnejših odkritij. 
Razlogi za tako stanje pa so razlicni. Podatki na Inštitut za sloven­sko narodopisje ZRC SAZU povedo, da je pred letom 1999, tj. pred programskim financiranjem, sedem ljudi delalo na kar desetih pro­jektih, financiranih v višini od 400 do 5000 ur. Sama tehnologija pri­dobivanja sredstev in sistem financiranja sta zdrobižila raziskovalna prizadevanja in usmerila pozornost raziskovalcev na iskanje financer­jev, ki bi prinesli dodatne urice. Drobiženje je povzrocilo netranspa­rentnost, ki je povzrocala bistveno nelagodje, namrec razliko med osnovnimi cilji temeljnega znanstvenega raziskovanja, za katere so znanstveni sveti in znanstveniki vedeli, da morajo biti uresniceni, in številnimi aplikativnimi projekti, ki so ta prizadevanja drobižili. Aven­dar so bila mnogotera temeljna dela ne glede na marsikdaj prenizko financno podporo narejena. Projektno financiranje projektov je spod­budilo veliko število prijav in projektov, porocil, mednarodnih objav, a ni pripomoglo h kakovosti, ki jo pogreša dr. Z. Stancic v svojem 
1 V razpravi se opiram na prispevke dr. Zorana Stancica, dr. Stanka Kokoleta, akad. dr. Bibe Teržanove in dr. Rudija Rizmana. 
prispevku. Tudi iz teh razlogov je razumljivo, daje zanimanja za med­narodne projekte malo, saj so pri teh ocenjevalci rigoroznejši-uspe le majhno število projektov-in do narejenega tudi kriticnejši. 
Opisano stanje se je do neke mere spremenilo šele z uvedbo pro­gramskega financiranja, ki naceloma omogoca preglednejše in bolj dolgorocno nacrtovanje projektnega dela in mednarodnega sodelo­vanja. Stabilno petletno financiranje dovoljuje temeljitejšo pripravo prijav za mednarodne projekte, prav tako omogoca, da katera od njih tudi spodleti, in daje prostor tudi za pripravo novih programov, med­narodnih srecanj ... Ena od slabosti programskega financiranja paje, da favorizira predvsem tiste skupine, ki imajo veliko sistemiziranih mest in zelo malo dodatnega osebja, brez katerega pa bi na marsika­terem inštitutu znanstveno delo preprosto zastalo. Kljub temu je gle­de na dosedanje izkušnje programsko financiranje gotovo ustrezna pot, ki bo skupaj s hkratnim spodbujanjem prijav in realizacij medna­rodnih projektov spodbudila tudi mednarodno primerljivo znanstve­no produkcijo. 
Stancic govori tudi o zaprtosti raziskovalnih skupin v ozke insti­tucionalne okvire. Med številnimi razlogi za tako stanje je treba pre­misliti o tem, ali morda sistemsko financiranje raziskovalne dejavnos­ti samo ne spodbuja k takemu zapiranju in pasivnosti; ali ne gre za utecene formalizirane okvire; premisliti o tem, zakaj ne moreš biti nosilec projekta zunaj ustanove, v kateri delaš, ali npr. v univerzitet­nih okvirih, kjer ne moreš biti glavni mentor magistrandu ali dokto­randu, ce ne delaš na fakulteti ... V tem smislu bi bilo treba sistematic­no odpirati ustanove drugim, tudi tujim raziskovalcem. 
Ena od pomembnih možnosti odpiranja za mednarodne sodelo­vanje so gotovo znanstveni in raziskovalni programi Evropske unije. Vendar je treba ob njih, posebej ob osrednjem, g. 6. okvirnem pro­gramu, ki je v veliki meri naravnan le aplikativno, vec denarja zagoto­viti ali preusmeriti za meddržavne-narodne dvo-ali vecstranske pro­jekte, oziroma spodbujati tiste programe, ki v svojem nacrtu temelj­nih raziskav taka sodelovanja opredeljujejo kot enega od osrednjih elementov; spodbuditi velja tiste akcije, na katerih bodo sodelovali domaci in tuji raziskovalci, visokošolski ucitelji in študentje. 
Ob tem seje glede na to, daje v Sloveniji že zaradi števila prebi­valcev omejeno število resursov, treba odlociti za prioritete in izbrati nekaj najbolj pomembnih in mednarodno primerljivih znanstvenih ciljev. 
V marsicem polemicna besedilo dr. Stanka Kokoleta nacenja zelo pomembno vprašanje: Kakšna je ali naj bo vloga slovenskega razisko­valca v mednarodnem povezovanju? Alije zgolj »dobavitelj surovin• ali je tudi interpret? Po mojem mnenju to vprašanje ne velja le za likovno raven (kjer razumevanje ni vezano na jezikovne okvire), mar­
vec velja prav tako za podrocja, ki so v marsicem specificna le zato, ker je raziskovalno podrocje zapisano v specificnem jeziku. Po mo­jem gre pravzaprav za podvprašanje nekega drugega vprašanja, nam­rec tistega o znanstvenem diskurzu. 
Samo po sebi je raziskovanje razlicnih jezikovnih univerzumov omejeno le z znanjem dolocenega jezika, ki pa ne zadeva znanstvene­ga diskurza samega. Tega mora znanstvenik interpret obvladati na tisti ravni, ki je mednarodno primerljiva. Zato da bi ta diskurz obvla­dal, to najbolje ve sam referent dr. Kokole, pa ne zadošca obisk po­sameznih konferenc ali kratkih seminatjev v tujini. Zato mora minis­trstvo omogociti ali celo zahtevati sistematicno možnost študija v tuji­ni ali mentorstvo oziroma somentorstvo dobrega tujega ucitelja, po­sebej na tistih podrocjih, kjer je na Slovenskem zelo malo ustreznih strokovnjakov. Zagotovo tistemu, ki ustrezno obvlada znanstveni dis­kurz v kompetitivnem svetu znanosti, ne bo treba biti le »dobavitelj surovin«. 
Najmanj pa so potrebne, dovolite mi malo ironije, nostrifikacije, ki z žigom ljubljanske univerze na doktorski listini kakšne pomem!r ne univerze v tujini, npr. Johns Hopkins v Baltimoru ali Harvarda v Cambridgeu, dovoljujejo nosilcu uporabljati doktorski naslov tudi v Sloveniji. S tem dokazujejo monopolni položaj slovenskega izobraževalnega trga in tistih, ki v Sloveniji dolocajo, kaj je znanost. Tudi v tem pogledu bo vstop v Evropsko unijo naše znanstvene biro­krate razbremenil dela, raziskovalcem pa omogocil lafje komunikaci­jo, bolj dostopen študij in pestrejšo izmenjavo. Ostaline nekdanjih zakonov (današnji zakon o nostrifikaciji ima osnovo v letu 1972), ka­terih namen je bil vetjetno šcititi znanstveni socializem pred škodlji­vimi zahodninti vplivi, in vztrajanje pri njih v resnici reproducir,yo strah pred tujim, ki je delotvoren tudi zato, ker omogoca nevprašljivo samovasezagledanost, samozaverovanost. Od tu pa seveda ni dalec do avtoreferencialne mreže številnih slovenskih znanstvenikov. Skratka, da bi se lahko pogledali, moramo najprej izstopiti iz ogledala, iz po­vršja, iz konformnosti, v marsicem podprte s samim sistemom financi­ranja znanosti, a tudi z našim vztrajanjem v birokratsko utecenih tirih znanstvene hierarhije in »ugotavljanja« znanstvene uspešnosti; da bi lahko o tem spregovorili in bili mednarodno uspešni in odmevni, moramo izstopiti iz posebne, g. »slovenske« znanosti. Tudi zato so potrebna mednarodna uredništva in mednarodno indeksiranje na­ših revij, organizacija mednarodnih konferenc in seminrujev, medna­rodnih podiplomskih šol, spodbujanja študija v tujini ... 
Tu moram omeniti tisti del besedila dr. Bibe Teržan, ki govori o jeziku, posebej o slovenskem. Ob vseh debatah ob mednarodnem sodelovanju se kot osrednje vprašanje zastavlja raba slovenskega jezi­ka, posebej vprašanje prevajanja na mednarodnih znanstvenih srecan­
jih, jezika znanstvenih objav ... Glede na številne tuje, predvsem skan­dinavske zglede menim, da naše (slovenske) samozavesti ne bomo krepili s tem, da tujcu pokažemo, da znamo slovensko, g. da rabimo slovenski jezik v znanstvenem diskurzu, temvec da tem bolje obvla­damo znanstveni diskurz v jeziku, v katerem se sporazumevamo s tuj­cem. 
Ob tem paje seveda prav tako pomembno, da znotraj slovenske­ga prostora artikuliramo vse znanstvene kategorije v slovenskem jezi­ku, da tudi znotraj tega, •narojenega• jezika artikuliramo in reflekti­ramo posebno podobo sveta, v marsicem drugacno od tistih v drugih jezikih. 
Na mednarodnem znanstvenem srecanju je predstavnica minis­trstva za znanost v uvodnem nagovoru poudarila na Slovenskem po­pularno, v marsicem samo-omejujoco in samoopravicevalsko (»kali­merovsko•) floskulo, s katero se navadno predstavljamo tujcem: Slo­venija je majhna; majhna a lepa. Predvsem je majhno strukturirano drugace in mora zato iskati druge vire in možnosti preživega kot veli­ko (prim. Johler 2001). Seveda pa svoje samozavesti ne more crpati v majhnosti, marvec v drugacnosti, v svoji enkratnosti, predvsem v tem, da išce in nahaja tisto, cesar ne vidijo, ne obcutijo »veliki«. 
Tudi te teme nacenja prispevek dr. Rudija Rizmana, ki sicer govori 
o nekaterih vidikih odgovorne znanosti v casu globalizacije. 
Mislim, da je njegov glavni prispevek v tem, da je doslej skoraj vedno problematizirano polje nacionalnega, ki ga pri nas nekateri pisci posebej pri raziskovalcih zamejstva •razkrivajo• kot kdo-ve-kakšno agenturo »nacional(istic)nega«, dobilo ustrezno opredelitev. 
Nacionalno je kot polje polno protislovij in se zato daje na voljo. V razmetju do mednarodnega, meddržavnega pa je to narodno-zdaj državno, ki nas dela za nacijo-postalo konstitutivna razlika. Rizman dokazuje, da so v skandinavskih državah nacionalno identiteto poli­ticno in znanstveno osmislili kot domena strateškega interesa. Seve­da lahko v okviru takih izhodišc ob samodefiniranju in reflektiranju lastne identitete crpajo tudi samozavest. 
Ate, nacionalne identitete ni brez drugih, brez regionalne, brez lokalne. Nacionalno državno obstaja in funkcionira nasproti medna­rodnemu tako kakor regionalno nasproti državnemu ali lokalno nas­proti regionalnemu. V teh okvirih je nacionalno državno marsikdaj v problematicnem razmeiju do regionalnega, lokalnega, posamicne­ga. Dovolj je pomisliti na ocitke o centralizaciji funkcij ali zaprtosti in bohoten ju birokratskih struktur v Ljubljani nasproti slovenskim po­krajinam ali v Bruslju nasproti posameznim državam. Že Bourdieuje­ve razprave o simbolicni moci jezika (Bourdieu 1994) so pokazale, kako si le doloceni segmenti prebivalstva z rabo in uveljavitvijo do­locenega jezika zagotovijo vladajoci diskurz. To zame kot raziskoval­
ca posredovanja, prisvajanja in prakticiranja kulture pomeni, da se na obeh nivojih torej v razmeiju med nacijo in mednarodnim prosto­rom in v razmetju med regionalnim lokalnim in nacionalnim dogaja neke vrste globalizacija-poenotenje diskurza (prim. Appadurai 1997). Raziskovalec ima nalogo te vladajoce diskurze reflektirati in proble­matizirati. 
Na osnovi raziskovanja nekaterih ritualnih praks lahko ugoto­vim, da gre v resnici za nasprotne si procese, na eni strani globalizacij­ske, pri katerih se dolocene kulturne prakse poenostavljajo: tako gre za veliko število jezikov in kulturnih praks, ki so zaradi kapitalske ne­moci ali premajhnega števila pripadnikov obsojene na izginoge, na drugi pa gre za diverzifikacijo znotraj obstojecih, mocnih kulturnih praks. In tu je za raziskovalca lokalnih, nacionalnih in globalnih kul­turnih praks zahtevna naloga. V enem svojih zadnjih inten.:jujev je Jurij Lotman Igotju Škamperletu povedal, da kulture ne postaj,Yo enotne, temvec se cedalje bolj diverzificirajo. Glede na svoje razisko­valne izkušnje lahko recem, da funkcionirajo na cedalje vec ravneh, da postajajo cedalje bolj sofisticirane, profesionalizirane. Lokalne prakse postajajo s tem, da privzemajo dolocene ravni sredstev globali­zacije (televizije, radia, casopisov, interneta), del splošne, nacionalne identitete, nekateri, npr. kurenti, tudi del mednarodne. 
Naloga odgovorne znanosti je, da razkriva neštete lokalne prak­se in da omogoci artikulacijo razlicnih glasov; gotovo je naloga •maj­hnih• narodov in •m,Yhnih• ved, kot je etnologija (prim.Johler 2001), da omogoci glas predvsem deprivilegiranim, razlicnim manjšinam (prim. Fikfak 2000), g. da znotraj v marsicem drugacne percepcije podobe sveta, obcutljive za drugacne nianse, razkrije številne nove identitete, da omogoci heteroglosijo, ce uporabim izraz Mihaila Bah­tina. Ta pravica do glasu je vezana, omejena na vprašanje, ki ga ob etnološkem ali kulturno-antropološkem raziskovanju zastavlja Marc Auge (1994: 19), ko pravi, da moramo v resnici vedeti, kaj nam ti, s katerimi govorimo in jih vidimo, porocajo o tistih, s katerimi ne govo­rimo in jih ne vidimo. 
Vprašanje o mednarodnem sodelovanju ni vprašanje o drugih, tj. o tem, kako nas drugi gledajo in razumejo, marvec o nas samih, o tem, kako vidimo in razumemo sami sebe in o tem, kako sami sebe predstavljamo navzven; je vprašanje o naših izborih, strategijah, znanst­veni politiki, o v veliki meri avtoreferencialno in endogamno struktu­riranem kulturnem in znanstvenem kapitalu, v marsicem utemelje­nem na nereflektirani polpretekli zgodovini naše znanosti; predvsem pa gre za vprašanje o obvladovanju in prodornosti našega znanstve­nega diskurza. Ne glede na to, ali se strinjamo z delom in usmeritvijo lacanovske šole na Slovenskem, pa moramo ugotoviti, da gre tudi za vprašanje naše nesamozavesti. Ce se japonski raziskovalec uci sl­
venskega jezika, da bi v izvirniku bral dela Sla voja Žižka, se ni bati niti ogroženosti jezika niti marsikdaj kolonialnega razumevanja, ki ga pre­nekateri zahodni znanstvenik goji do »vzhodnjakov• (prim. Fikfak 
2001). 
V luci tega je zato treba ustvariti okolje odprtega, svobodnega duha, ki bo ljudem, ki so doštudirali v tujini, prijazno in jim bo siste­maticno omogocalo vkljucevanje v znanstveno produkcijo in jih spod­bujalo k vracanju; odpreti prostor, ki bo omogocil cetrto univerzo iz ljudi, ki predavajo na tujem, omogociti vzd.e, ki bo raziskovalce na Slovenskem odprlo in spodbujalo k študiju v tujini in zavezovalo k mednarodno primerljivi znanstveni produkciji. 
Vec bo treba investirati v znanost, šolstvo in kulturo -seveda pa na bolj kompetitivni zasnovi s težnjo presegati institucionalne okvire, v programe in projekte sistematicno vkljucevati mednarodno povezo­vanje in povezovati najboljše raziskovalce razlicnih slovenskih in tujih ustanov. 
V okvirih razvijanja nacionalne identitete kot strateškega intere­sa sta vsaj dve pomembni podrocji, eno je artikulacija znanstvenih podob sveta v slovenskem jeziku in razvijanje vseh funkcionalnih zvr­sti, drugo je posredovanje te posebne podobe neslovenskemu sogovor­niku. A za razvijanje obojega si je treba namesto kratkorocnih ciljev in projektov, znacilnih za slovenski politicni in javni diskurz, zastaviti dolgorocne v okviru tistih izbranih prioritet, ki bodo uresnicitev teh strateških interesov tudi omogocale. 
Pri tem se velja zavedati dejstva, da so lokalno, regionalno ali nacionalno pomembni viri, iz katerih je mogoce crpati moci (prim. Rizman ali Hedetoft 1999). 
Literatura: 
Appadurai, A., 1997: Modemity at largei-Cultural dimensions of globali­z.ation. Minneapolis -London. Auge, M., 1994: Orte und Nicht-Orte. Vll'riiberlegungm zu eineT Ethnologie 
der Einsamkeit Frankfurt am Main. Bourdieu, P., 1994: Language and Symbolic Puwer. Cambridge. MA. Fikfak,]., 2001: Cas Drugega, cas sebe in cas pripovedi. V: Z. Šmitek, 
Z. in B. Brumen (ur.). Zemljevidi casa: z.bumik ob 60-letnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Ljubljana. 105-125. 
Hedetoft, U., 1999: The Nation.,.tate meets the world. National iden­tities in the con text oftransnationality and cultural globalization. 
V: European journal of social theury 2/ l. 71-94. 
Johler, R. 2001: The place of •Small ethnologies« in the concept of the new Europe. SIEF Conference. Budimpešta. Rokopis. 

RAZPRAVA 
V razpravi, kije sledila, so sodelovali: dr. Slavko Ciglenecki, dr. Janez Dular, dr. Janez Hoffier, dr. Metoda Ko kole, dr. Stanko Kokole, dr. Andrej Kranjc, dr. Naško Križnar, dr. Oto Luthar, dr. Datja Mihelic, dr. Barbara Murovec, dr. Damjan Prelovšek, dr. Zoran Stancic, dr. Matjeta Šašel Kos, dr. Borut Telban, dr. Biba Teržan in dr. Andrej Ule. 
Dr. Janez Hoffler 
se je kot prvi razpravljavec navezal na dr. Z. Stancica in poudaril, da slika, ki smo jo dobili v njegovem prispevku, ne more odražati situacije v humanistiki. Poudaril je, da obstaja razlika tudi med humanistiko in družboslo.em in da je humanistika v veliko bolj nehvaležnem položaju. Kot primer je omenil indeks citiranosti AHCI in dodal, da si je veliko kolegov, zlasti s Fakultete za družbene vede, pridobilo tocke z razlagami našega socialisticnega samoupravljanja, osamosvajanja itn., g. z razlagami tistega, kar je bilo zanimivo za tujo znanstveno strokovno javnost, kar je bilo v tistem casu tržno blago. Dodal je, da so bile te objave predvsem v revijah, ki nimajo strogih ustaljenih kriterijev, pac pa so predvsem politicno ali ideološko motivirane. Na podrocju umetnostne zgodovine se favorizira anglo-ameriški svet, ceprav so pomembne in najboljše razprave neredko objavljene tam, kjer je gradivo: recimo v Italiji, v Nemciji, na Dunaju. V Avstriji ni s podrocja umetnostne zgodovine niti ene revije v tem izboru, ceprav je na primer Wzener Jahrbuche Kunstgeschichte zelo stara in ugledna in še sedaj zelo cenjena revija, ki izhaja deloma tudi v anglešcini. Veliko problemov nastane tudi zaradi samega predmeta preucevanja. Dr.]. Hoffler je menil, da se je premalo govorilo o predmetu preucevanja. Umetoostna zgodovina, ki se ukvatja s slovensko umetnosgo, zaradi kvalitete same umetnosti in metodoloških vprašanj, ki si jih zastavlja, ni tako zanimiva, da bi lahko iz tega gradiva napisal kvaliteten clanek in ga objavil v priznani reviji. Dr. J. Hoffler je dejal, da morajo umetnostni zgodovina.Iji v Sloveniji, ce si hocejo ustvariti položaj v mednarodni strokovni javnosti, opravljati dvojno nalogo. Ena je nacionalna naloga raziskovanja nacionalnega blaga, npr. srednjeveških fresk v Sloveniji, za katere pa dr. Hoffier meni, da ne omogocajo priprave kvalitetnega Banka za npr. Burlington magazinev Londonu. Zato morajo umetnostni zgodovinatji vzporedno raziskovati še tuje gradivo, kar pripelje do vpogleda v zahtevnejše metodološke probleme in omogoci kvalitetno 
strokovno delo. Dr. J. Hoffler se je nato navezal na besede dr. M. Šašel Kos in dejal, da bi moral vsak slovenski znanstvenik obvladati poleg slovenšcine tudi en mednarodni jezik. Poudaril je pomen na­live spealunja pri prevodih, ceš da so slovenski prevodi v tuje jezike 
.nemogoci«. Sam je znanje nemšcine in pisanje v nemšcini izkoristil tudi za izboljšanje pisanja in izražanja v slovenšcini. Poudaril je pomen razvoja strokovnega izrazja v slovenšcini in dodal, da je nujno uporabljati tuj jezik, ce hocemo biti del mednarodnega strokovnega znanstvenega prostora. Kot primer je navedel Švedsko s podobno starosljo umetnostne zgodovine kot v Sloveniji, kjer pa znanstveniki s tega podrocja že od dvajsetih let naprej veliko objavljajo v anglešcini. Podobno velja za Nizozemsko, J9er publikacije v anglešcini dosežejo širši krog bralcev. Dodal je še, da zaradi tega nista ogroženi niti švedšcina niti nizozemšcina, niti ni ogrožen njihov strokovni jezik. 
Dr. Barbara Murovec 
seje navezala predavanje dr. Z. Stancica in komentar dr.J. Hoffleija ter poudarila razliko med humanistiko in naravoslO\jem ter potrebo po razlicnem ocenjevanju obeh podrocij. To je po njenem mnenju razvidno tudi iz deleža sredstev, ki so v šestem evropskem programu namenjena humanistiki. Strinjala se je z dr. J. Fikfakom, da je programsko financiranje boljše in dodala, da hkrati ustvaija veliko bolj zaprt sistem. Za tiste, ki jim je uspelo priti v programe sicer deluje, za ostale pa ne. Postavila je vprašanje akad. dr. A. Kranj cu, k'!i pomeni podatek, da je humanistika na treljem mestu v okviru financiranja slovenske znanosti, ob tem, da je vsem dvanajstim podrocjem humanistike namenjenih le dvajset tisoc ur. Tudi dejstvo, da gre prioriteta podoktorskim kandidatom je dvorezno, saj to pomeni, da se po poteku treh let, še posebej ce nisi najboljši, možnosti za fmanciranje zmanjš'\io. Na koncu je še opozorila, da indeks citiranosti vkljucuje tako kritike kot potrditve znanstvenih dognanj. 
Akad. dr. Andrej Kranjc 
je ponovil, daje humanistika na treljem mestu od skupaj šestih skupin ved. Za primer je povedal, da ima biotehnika, ki se npr. ukvaija z genetskimi spremembami v celicah, osem tisoc ur, humanistika pa dv'\iset tisoc. Glede citiranja pa je akad. dr. A. Kranjc še enkrat poudaril mednarodno odmevnost: šteje se odmevnost tako v slabem kot v dobrem. 
Dr. Zoran Stancic 
se je osredotocil predvsem na indekse citiranosti, ki izhajajo iz treh baz: SCI, SSCI in AH CI. Primeijave med posameznimi podatki, kijih ponujajo te baze, so nemogoce. Ne moremo ugotavljati, ali je 
znanstveno raziskovanje na podrocju fizike, kjer je nekdo citiran tri tisockrat, enako kot odlicnost nekoga na podrocju filozofJje, ki je tri tisockrat kritiziran. Tega ni mogoce ocenjevati. Drugega nacina za ugotavljanje mednarodne uspešnosti ni. Menil je, daje pri dolocanju uspešnosti posameznikov treba izhajati iz posamezne discipline, kjer se upošteva tudi ta indeks. Ne kot edino merilo, ampak kot eden od pokazateljev, ki se je izkazal kot uspešen. Njegova osnovna misel je bila, da bodo na mednarodnem nivoju uspešni samo tisti, ki so najboljši po vseh kazalcih, ki jih imamo na razpolago. S povprecnos1jo seveda ne bomo dosegali mednarodnih rezultatov. 
Dr. Barbara Murovec 
je pripomnila, da se ne strinja s trditvijo, da pogosta citiranost kaže na odmevnost, ker je to pogosto odraz korektnosti do avtmja, ki je na podobno temo nekaj objavil. Dodala je še, da v tujini ne sprašujejo po citiranosti, pac pa po biografiji, bibliografiji in kopijah clankov, ki bi 
jih želeli videti. Nasprotovala je trditvi dr. Z. Stancica o najboljših med najboljšimi, saj so to športna merila, ki lahko velj'!io za naravoslmje, ne pa za humanistiko, kjer se npr. ukvatjamo z raziskovanjem slovenske preteklosti in vkljucevanjem v Evropo. 
Dr. Stanko Kokole 
je povedal, da je v zadnjih desetih letih prijavil pet projektov v ZDA in enega v Nemciji. Dva od teh sta bila interdisciplinarna in ne samo umetnostnozgodovinska. Vsi projekti so bili odobreni dobil odobrene. Niti enkrat ga niso vprašali po indeksu, pac pa pogosto zahtevajo od kandidata, ki mora seveda pristaviti podroben ekspoze svoje raziskave, da se sam odloci in izbere enega od svojih clankov, ki ga smatra za najboljšega. Gradivo potem razpošlj<jo po svetu trem ali petim razlicnim recenzentom, ki so v svetovnem merilu specialisti za konkretno podroge in na podlagi tega se odloci o prijavi. Dr. S. Kokole je ponovil misel dr. 
B. Murovec, da ima citiranost svojo vrednost šele takrat, ko vidimo, ali je nekdo pozitivno ali negativno citiran. Izkušnja iz Slovenije se mu je zdela smiselna, ko so mu rekli, da poleg indeksa citiranosti, to je treh citatov v AHCI, sam izbere fotokopije clankov, Iger ga citirajo, in jih priloži prošnji. Dr. S. Kokole je nadaljeval, da je bil veckrat v dilemi, kateri jezik uporabljati v mednarodnem diskurzu. Anglešcina je na nek nacin nevtralni jezik, kadar smo v situaciji, da imamo pred seboj nemškega ali italijanskega kolega. Po drugi strani paje ravno v Nemciji in Italiji prednost, ce znamo še na primer nemško in italijansko. Strinjal se je z dr. B. Teržan, da je treba ohraniti pomembne publikacije Narodnega muzeja, in predlagal, da bi bilo morda smiselno izdajati knjižice v dveh zvezkih: v slovenšcini in tistem tujem jeziku, ki bi najbolj odgovatjal ciljni publiki. 
Dr. Janez Dular 
je bil preprican, da v diagramih, ki jih je predstavil dr. Z. Stancic na podlagi analiz iz Philadelphije, ni zastopana slovenska humanistika. Sam je pogledal, v katerih indeksih se pojavljajo strokovne revije iz Nemcije, Francije, Italije, Ceške in Avstrije, in ugotovil, da niso uvršcene v tovrstne indekse citi.ranosti. Zato je menil, da tovrstni sistem dejansko ni veljaven. Vsak znanstvenik bi moral predložiti štiri lll\iboljša dela, ki bi jih za pridobitev projekta ocenili ustrezni strokovnjaki. Dodal je, da so programi res omogocili doloceno stabilnost, vendar ne vsem. Posebno težko je mladim, ki so še izven programov in ne morejo priti do sredstev. Pri ocenjevanju in spremljanju programov se je pokazalo, da približno dvajset procentov raziskovalcev ne dosega osnovnih kriterijev, ko na primer ne objavijo niti enega clanka na leto. Vendar pa v Sloveniji ni bilo nikogar, ki bi tem dvajsetim odstotkom ljudi rekel, naj zapustijo znanost. Tako bi lahko dali denar tistim, ki so kvalitetni, pa denatja ne morejo dobiti. Dr. J. Dular je izrazil prese­necenje nad tem, da je humanistika glede na sredstva, ki jih ima na voljo, na tretjem mestu, in dodal, da je preprican, da ne gre za ab­solutni znesek. 
Dr. Biba Teržan 
je najprej omenila, daje bistvena predvsem vsebina objavljenega clanka in ne število objav. Poudarila je pomen prevajanja katalogov in monografij, ki izidejo v slovenšcini, za kar bi morala biti zagotovljena sredstva. Nikakor pa se ji ne zdi ustrezno, da bi objavljali samo v tujih jezikih. 
Dr. Mmjeta Šašel Kos 
je pojasnila, da ni govorila o revijah, pac pa o monografijah. Rekla je, da se ne strinja z ocenjevanjem, ko je knjiga, ki je bila objavljena v tujem jeziku v tujini, ocenjena z dvojnim številom tock v primeljavi s knjigo, ki je bila napisana v tujem jeziku in objavljena doma. V tem vidi paradoks. Nobenemu Fincu namrec ni treba iti k Nemcu in ga prositi, ce lahko objavi knjigo npr. pri Steiner Verlag, da bo potem dvojno ocenjena v domaci deželi. 
Dr. Borut Telban 
je razmišljal, da se mednarodno sodelovanje ne odraža le prek mednarodnih projektov, temvec tudi v drugih oblikah mednarodnega sodelovanja. Mednarodna razpoznavnost se ne pojavi cez noc, npr. zato ker nekdo objavi eno ali dve knjigi v tujini, ampak se pocasi plete kot mreža. Te druge oblike vkljucujejo na primer vabila k sodelovanju kot gostujoci profesor ali gostujoci raziskovalec na tujih univerzah, organizacijo mednarodnih konferenc doma in v tujini ali pa tako 
imenovane staff seminars, ij. vabljena predavanja profesorjem in podiplomskim študentom. Za razpoznavnost in priznanje dela posameznega raziskovalca je namrec vabljena predavanje npr. na Cambridgeu izredno pomembno, saj se beseda o uspešnem predava­nju, idejah in argumentih potem razširi, tako da clovek pogosto dobi še druga povabila. Zato se dr. B. Telbanu ne zdi najbolj primerno dajati v isti koš tiste raziskovalce, pri katerih še ni poteklo niti pet let po doktoratu, in tiste, ki so že trideset let na akademski sceni. Mednarodno sodelovanje nadalje pomeni tudi to, da je nekdo povabljen v mednarodno uredništvo neke tuje revije kot recenzent še neobjavljenih clankov ali knjig. Dr. B. Telban je menil, da v Sloveniji prevec ljudi piše po narocilih za razlicne zbornike, manj pa jih napiše clanek, ki bi ga poslali na ugledno revijo, kjer bi šel skozi rigorozni anonimni recenzentski postopek. Prav tako je bil mnenja, da je premalo razvita navada medsebojnega branja besedil, še preden so leta objavljena. Na koncu je omenil še potrebo po vecji samokriticnosti in kriticno ovrednotil nacine pisanja v srednji in vzhodni Evropi, ko pogosto niso omenjeni viri, ceprav avtor povzema oziroma skoraj prepiše misli in argumente drugih. To na Zahodu imenujejo plagiat. 
Dr. Stanko Kokole 
je dodal, da v anglosaškem svetu starejši raziskovalci ne konkurir'\io na iste razpise kot mlajši. Pomemben je tip razpisa, obstajati morajo kategorije razpisov. Dodal je še, da je pogosto mednarodno sodelo­vanje mogoce zaceti z enim dobrim clankom v ustrezni reviji. Zanimiva tema, ki bo dobro napisana, bo tudi prodorna. 
Dr. Janez Hoffler 
je dejal, da je hotel pred dvema letoma pogledati, kakšna bi bila možnost za oblikovanje multilateralnega raziskovalnega projekta ob vprašanju recepcije zgodnje grafike v umetnosti 15. stoleija, to je za temo, o kateri bi lahko rekli, da smo v Sloveniji najboljši. Navezal je stik s kolegom na Humboldtovi univerzi v Berlinu, s katerim sta izbrala sodelavce iz nekaterih vzhodnoevropskih držav, npr. iz Poljske in Ceške. Dobili bi še partneija iz ZDA, npr. iz univerze Yale, pri nas pa bi potekalo vodenje projekta in baza zbiranja podatkov. Ko pa se je zacel zanimati glede možnosti izvedbe tovrstnega projekta pri ministrstvu, se je izkazalo, da to ni izvedljivo. V Sloveniji so mogoci le dvostranski projekti, kjer pa so financirane samo vožnje in dnevnice. Edini odgovor ministrstva je bil, da si naj pogledajo evropske okvirne projekte, kamor pa njihova tematika ne sodi. 
Dr. Oto Luthar 
se je navezal na kazalce, ki jih je omenjal dr. Z. Stancic in ki so po 
njegovem kazalci kvantitete. Zanimivo pa bi bilo vedeti tudi, koliko nadstandardnih strokovnjakov imamo na milijon prebivalcev, koliko predavateljev redno ali obcasno predava na uveljavljenih univerzah in inštitutih, koliko rednih in castnih doktoratov so dosegli na tovrstnih institucijah in v koliko uveljavljenih osrednjih revijah nastopajo slovenski znanstveniki. Na ta nacin bi vetjetno dobili nekoliko drugacne rezultate, ki bi jih lahko poimenovali kvalitativni pokazatelji znanstvene uspešnosti. 
Dr. Dlllja Mihelic 
je imela najprej pripombo na vecjo vrednost knjige, ki v prevodu izide v tujini. Bila je na konferenci COBISS..a v Mariboru, kjer so glede vrednotenja knjig povedali, da vse knjige, ki bodo izšle v tujini, ne bodo kar avtomaticno ocenjene višje. To bo veljalo le za tiste, ki bodo izšle pri priznanih založbah. Želela je opozoriti, da so na srecanju govorili tudi o slovenskih založbah. Receno je bilo, da sta v Sloveniji le dve neodvisni založbi, ki tiskata znanstvene knjige: Slovenska matica in Nova revija. Vse druge so prikljucene inštitutom, tudi Založba ZRC. Te bodo veljale za »tnanjvredne• založbe. Nadalje se je navezala na besede dr. B. Telbana in na mednarodno opaznost ter poudarila, da je povabilo za recenzenta v ugledni reviji izrednega pomena kot tudi vabilo ocene tujega projekta. Vendar pa so tovrstne aktivnosti precej neopazne. Opazno ni niti, ko je nekdo povabljen, da sodeluje na srecanju dvanajstih najbolj pomembnih ljudi z dolocenega podrocja znanosti. Na koncu se je navezala še na uvodni govor akad. dr. B. Žekša in na to, kako so se bili znanstveniki prisiljeni prilagoditi pogojem ministrstva, kar je povzrocilo preobilico povprecnih in manj kvalitetnih clankov. 
Dr. Metoda Kokole 
je povedala, da jo moti, ker na majhnih podrocjih, kot je na primer muzikologija, poteka ocenjevanje »V domaci kuhinji« in zato ne more biti objektivno. Rešitev vidi v prevajanju projektov v tuje jezike in sodelovanju tujih recenzentov. Ocenjevanje je oteženo tudi zato, ker mnogokrat odlocujoci posamezniki zastopajo razlicna strokovna stališca in so med seboj sprti. 
Akad. dr. An. Kranjc 
je pojasnil, da mnogi ne poznajo sistema ocenjevanja ali pa sploh ne vedo, kdo je koordinator za posamezno vedo. Dodal je, da ministrstvo pošilja temeljne projekte ocenjevatv tujino, da je v angleških prevodih treba navesti imeni dveh potencialnih recenzentov, da pa pogosto zaradi kratkega roka mnogo recenzij ne dobijo. Seveda potem ni pravicno, ce nekdo ima oceno iz tujine, drugi pa ne. V takem primeru 
nacionalni koordinator naredi vrstni red projektov. Akad. dr. Kranjc je še povedal, da bo v kratkem potekel mandat kopici koordinatmjev, zato bi morali vodje projektov razmisliti, koga bodo imenovali, s'!i je od nacionalnega koordinatmja odvisna tudi resnost pri ocenjevanju in razvršcanju na prioritetno lestvico. 
Dr. Slavko Ciglenecki je o problematiki recenzentov povedal, da vsi navajajo tiste recenzente, 
za katere vedo, da imajo pozitivno mnenje o njihovem delu. Tudi tu 
se sucemo v ozkih krogih. 
Dr. Janez Hoffler 
je povedal, da je imel kot recenzent za avstrijsko raziskovalno skupnost na razpolago dovolj casa. Postopek poteka na sledec nacin: najprej ga vprašajo, ce je pripravljen prevzeti projekt v recenzijo, ko pa pristane, ga vprašajo, v kolikem casu bi to lahko opravil. Potem dobi pogodbo in celotno gradivo. Dr.J. Hoftler je še dodal, da ta prva stopnja ocitno pri nas manjka. Za korektno izvedbo celotne procedure je namrec treba kar nekaj casa. 
Dr. Andrej IDe 
je predlagal ministrstvu, da bi poiskalo pomoc pri mednarodnih fundacijah, ki se ukvaijajo s tovrstnim ocenjevanjem in ki imajo na tem podrocju bogate izkušnje. Dodal je, da imajo npr. Humboldtova fundacija in nekatere ameriške fundacije, s katerimi je imel izkušnje, izdelane sezname ekspertov. Morda bi se dalo tudi na tej ravni kaj narediti, tako da bi bile recenzije res anonimne. Menil je, da bi bilo treba motivirati avtmje, ki pišejo v tujem jeziku, da hkrati poskrbijo za prevod v slovenšcino. Delo, ki izide pri tuji založbi, bi moralo socasno iziti tudi v slovenšcini. Te stroške pa bi moralo kriti ministrstvo. 
Dr. Našim Križnar 
je poudaril, da obstojeci nacini ocenjevanja znanstvenoraziskovalnega dela izkazujejo željo po absolutnem in primerljivem vrednotenju ka­kovosti s pomocjo kolicinskih podatkov. Zanemaijajo pa dejstvo, da znanstvenoraziskovalno delo slovenskih humanisticnih raziskovalcev poteka pretežno v okolju nacionalnega prostora. Celo v primeru, da posamezne metodologije, projekti ali pa raziskave ta prostor presega­jo, nagovaijajo predvsem domace okolje. Ta objava je pomembna za prostor, kjer je bila narejena, ker bo tukaj tudi najbolj koristila. Dr. 
N. Križnar zato predlaga, da bi moralo ocenjevanje znanstvenorazis­kovalnega dela subtilno kombinirati relativna in absolutna merila, ob­jektivne in subjektivne pokazatelje. Dr. N. Križnar se je navezal na akad. dr. A. Kranj ca, ki je dan prej omenil, da so na sestanku pred­
stavnikov evropskih raziskovalnih svetov za humanistiko že govorili o tem, da so Science citation indeksi neprimerno orodje za ocenjevanje humanistike v Evropi. Zato so tudi sklenili, da bi postavili svojo bazo za humanistiko, kjer bi bile upoštevane tudi objave v jezikih manjših narodov. 
Dr. Damjan Prelovšek 
je dejal, da kot nacionalni koordinator za podrocje umetnostne zgodovine ne more dati prednosti niti tistim nalogam, ki so za Slovenijo temeljnega pomena. Tako kot so slovarji pomembni za slovenski jezik, tako bi bilo za umetnostno zgodovino pomembno opraviti popis vsega, kar pri nas obstaja. Žal pa se raziskovalci zavedajo, da bi taka naloga ne bila pozitivno ovrednotena oz. ocenjena. Ce je v ozkem okviru stroke delo še razmeroma cenjeno, pa v kolesju ocenjevanja objektivnost izgine in podoba se zamegli. Nekatera podrocja znotraj humanistike, npr. umetnostna zgodovina, delno tudi zgodovina, se ukvarjajo predvsem z domacim gradivom in jih zato pravzaprav ne moremo primerjati s tistimi podrocji humanistike, ki so bolj univerzalna, npr. s filozofijo, Iger lahko zunanji recenzenti svojo oceno podajo bolj objektivno. Pogosto se s tujimi recenzijami bolj zadosti formalnosti, kot pa da bi te ocene potem tudi res upoštevali. 
Dr. Stanko Kokole 
je zatrdil, da je v ameriškem okolju glede objave popolnoma ne­pomembno, iz katerega podrocja je študija. Na primeru podiplomske seminarske naloge, ki je obravnavala slavni rokopis iz leta 141 O iz škofij­skega arhiva v Kranju, je pokazal, da je domaca tema lahko zanimiva in sprejemljiva tudi za objavo v tujini. Seveda pa ni dovolj zgolj infor­mativna predstavitev, pac pa je treba uporabiti ustrezen analiticni pri­stop, ki se zahteva za dela tako imenovane visoke umetnosti. 
v 

MED IZOBRAZEV.M IN RAZISKOVANJEM 
MODERATOR Mojca Ravnik 
PRISPEVKI Neva Šlibar, Vera Smole in Marija Stanonik 
DISKUSIJSKI PRISPEVEK Maijetka Golež Kaucic 
RAZPRAVA 

PRISPEVKI 
SODELOVANJE MED IZOBRAŽEVALNIMI USTANOVAMI TER IZOBRAŽEVALNIMI IN RAZISKOVALNIMI USTANOVAMI 
(Lastne izkušnje) 
VERA SMOLE 
1 Sodelova­
njemedizo­braževalnimi ustanovami oz. s tistimi njihovimi segmenti, ki se ukvatjajo z zgodovino jezika in dialektologijo, zlasti s slednjo, sicer obstaja, prav gotovo pa bi bila lahko tako obseg kot vsebina mnogo širša. Omejuje se na tiste najnujnejše potrebe, kot so mentorstvo in/ ali somentorstvo na podiplomskem študiju, claostvo v komisijah za oceno in zagovor podiplomskih del, clanstvo v komisijah za napredo­vaoja ipd., medtem ko je izmenjava predavateljskega kadra že redkejša, oz. najveckrat odvisna od zasebnega prijateljstva ali vsaj poznanstva med posameznimi delavci obeh ustanov. Tako sem npr. sama pre­davala v Celovcu, Moskvi in na Dunaju, povabila pa kolege z Dunaja, Gradca in Celovca. Vzrokov za relativno nizko stopnjo sodelovaojaje vec, pri tem pa gre bolj za orgaoizacijske probleme kot za nepriprav­ljenost s straoi predavateljev. 
1.1 Zdi se, da v zadnjem casu mocno narašca sodelovanje med izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami, pri cemer pa žal ne gre toliko za spreminjaoje odnosa do raziskovalcev s straoi univerzi­tetnih uciteljev, ampak so razlogi bolj prakticni. Vsaj za slovenistiko je znaoo, daje v preteklih desetih letih nastal velik primaojkljaj visoko­šolskega kadra, saj si profesmji do lastne upokojitve niso zagotovili pravocasno in dovolj naslednikov, z nastankom oz. šiijenjem mari­borske univerze ter s širjenjem programov ljubljaoske pa so se odpi­rala še nova delovna mesta. Vsaj pogodbeno ali honorarno, ce že ne s polno zaposlitvijo, so morali v dodiplomski izobraževalni proces vskoci­ti raziskovalci, ki so izpolnjevali pogoje za pridobitev docenture. Tako se je (zlasti pogodbeno in honorarno) zaposlila tudi veliko razisko­valcev z ZRC SAZU, tudi vecina doktorjev z našega inštituta. 
U! Nedvomno se moramo vprašati, ali taka dvojna zaposlitev pri­
naša prednosti oz. slabosti enemu ali drugemu poklicu ali obema. Ce izhajamo s stališca, da raziskovalnega dela ni brez predhodnega in stalnega izobraževanja in da enako tudi izobraževanja in uspešnega poucevanja ne more biti brez poznavanja rezultatov starejših in te­kocih raziskav, se dejavnosti idealno prekrivata in dopolnjujeta. Toda: obe vrsti udejstvovanja, oz. vsa tri -izobraževanje, raziskovanje in poucevanje, so se do nedavnega zahtevala oz. omogocala samo uni­verzitetnim uciteljem, raziskovalci pa so bili poucevanja oprošceni oz. po obcutku nekaterih zanj prikrajšani. Od tod morda nekakšna vzvi­šenost profesmjev do »Cistih• raziskovalcev in obcutek manjvrednosti le-teh, saj so imeli prvi možnost rezultate svojih raziskav in ideje ne­posredno uveljavljati, celo zahtevati njihovo poznavanje, rezultati dru­gih pa so bili prepušceni na milost in nemilost prvim in precej redkej­šim temeljitej šim študentom, ki so jih poiskali brez priporocila svojih uciteljev. Ucitelji pa so raziskovalcem »zavidali• razpoložljivi cas za raziskave, saj jim tega ob resnem pedagoškem delu s tako številnimi študenti, kot so na slovenistiki, in spremnih dejavnostih prav gotovo primanjkuje. 
1.3 S pospešenim zaposlovanjem raziskovalcev tudi kot posredo­valcev znanja se (lahko) širi tako razlicnost pogledov in metod na obravnavane vsebine kot sama vsebina. In kar je še pomembneje, ra­ziskovalci lahko študente in prihodnje kolege neposredno seznanja­jo z rezultati in potrebami raziskovalne sfere, še vec, lahko jih usmer­jajo v trenutno potek'\ioce raziskave v raziskovalni(h) organizaciji(ah), kar bi pomenilo neke vrste povezavo teorije s prakso, v jeziku tehni­kov pa sodelovanje izobraževalnih ustanov z industrijo oz. njenim raz­vojnim segmentom. Ker pa sta obe dejavnosti izredno zahtevni, je pomembno, da je med njima vzpostavljeno pravo razmeije: preveliko število pedagoških ur ob osnovni raziskovalni dejavnosti lahko razisko­valca odtegne primarni nalogi ter ga miselno, casovno, fizicno ... iz­crpava, posledice pa so znane. Prav tako lahko preveliko raziskovalno udejstvovanje vpliva na kvaliteto pedagoškega dela. Zanemaijanje 
(hoteno ali ne) osnovne dejavnosti prav gotovo ni namen sodelovan­ja med izobraževalnimi in raziskovalnimi organizacijami, saj je treba imeti za njegov cilj obojestransko korist, g. izboljšanje kvalitete pri obeh dejavnostih. 
2 Konkretni primer sodelovanja med izobraževalno in razisko­valno organizacijo lahko predstavim iz lastnih izkušenj, in sicer je to sodelovanje med-do nedavnega-Oddelkom za slovanske jezike in književnosti, od l. oktobra t. l. dalje pa med Oddelkom za slovenisti­ko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, in Inštitutom za sloven­
ski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, predvsem z njegovo DialektoloO­ko sekcijo. V slednji sem se kot mlada raziskovalka zaposlila leta 1985, kjer sem se v casu podiplomskega študija izobrazila kot dialektologi­nja, z neposredno vkljucitvijo k delu za Sluuanski linguisticni atlas (OLA) še posebej specializirana za delo pri lingvisticnih atlasih. V Ljubljani je po upokojitvi dolgoletnega profesmja in mojega mentolja, dr. Ti­neta Logalja, dialektologijo in del zgodovinske slovnice predavala profesorica z mariborske Pedagoške fakultete (takrat še akademije), dr. Zinka Zorko, vec nakljucnih dogodkov pa me je tako rekoc prisili­lo, da sem jeseni leta 1996 to mesto sprejela sama. Svoji prvi •firmi• pa sem po dogovoru morala služiti -in to še pocnem -kot vodja Dialektološke sekcije, kasneje tudi programske skupine, in kot sode­lavka pri Sluuanskem linguisticmm atlasu, kar je pomenilo treginsko (od 
l. l. 2003 pa 20-odstotno) zaposlitev oz. dopolnilno delovno razmer­je. Po zacetnem strogo locenem delu za eno in za drugo delovno mesto sem zacela razmišljati, kako stvari povezati in jih usmeriti v oboje­stransko korist. V študentih, zlasti tistih, ki so obiskovali moj izbirni diplomski seminar iz dialektologije in lingvisticne geografije-pri njem sem specialno pridobljeno •inštitutsko• znanje lahko neposredno izra­bila -, sem zaslutila ogromen potencial, koristen na prvih stopnjah raziskav: pri pridobivanju narecnega gradiva na terenu, pri njegovem transkribiranju (seveda z mojo pomocjo in preveljanjem na podlagi posnetkov) in deloma tudi analiziranju; zlasti so se, kot govorci ali vsaj dobri poznavalci svojih narecnih govorov, izkazali pri zbiranju in slovarskem obdelovanju leksike posameznih tematskih sklopov. Tu sem kot svetovalce lahko neposredno vkljucila tudi tiste sodelavce z inštituta, ki se z narecno leksikografijo intenzivneje ukvaljajo. Na ta nacin študenge kvalitetneje izdelujejo svoja diplomska dela, stroki pa se nabira gradivo za morebitne monografske obdelave. Da bi ga za­dovoljivo lahko obdelala sama ali s pomocjo študentov, je nemogoce, saj ga je kolicinsko veliko, sama prevec casa porabim za mentorsko delo (zlasti za preveljanje zapisa in opredeljevanja pomenov), štu­denge pa so za take obdelave še premalo usposobljeni. Tako smo si npr. za nekajletni projekt študenge in sodelavci z inštituta zadali na­logo popisa vinogradniškega izrazja na vinorodnem podrocju Slove­nije; dokoncana so že tri diplomska dela, štiri so v delu, nekaj štu­dentov bom za to še pridobila, v diplomska dela nezajeta podrocja pa bomo raziskali sami in upamo, da tudi v sodelovanju s kolegi dialek­tologi iz Maribora in Trsta. 
Drug primer takega sodelovanja je delo za Slovenski linguisticni atlas (SLA), kjer ima povezovanje študentov in inštituta že dolgoletno tradicijo po zaslugi akad. prof. dr. Tineta Logalja, ki je bil sprva tudi sam sodelavec tega inštituta. Pod njegovim mentorstvom so vprašalni­co za SLA študenge zapisali v vec kot dvesto krajih. Sedaj zapisuj emo 
predvsem tiste tocke iz mreže krajev za SLA, ki še rtiso zapisane ali pa imajo na kakršen koli nacin zapis pomanjkljiv. Študente iz dobro za­pisanih tock za SLA usmerjam v raziskavo oblikoslovne, besedne ali besedilne jezikovne ravnine; sodelavci z inštituta pa vcasih sodelujejo kot somentorji. Boljše študente v okviru diplomskih del pridobivamo tudi za bolj zahtevno kartografiranje že obstojecega gradiva, s cimer si bomo vsaj deloma skrajšali fazo poskusnega kartografiranja pri sami izdelavi atlasa. 
Naj za konec omenim še en nacin sodelovanja: ne samo tujce in profesorje, pac pa tudi raziskovalce z inštituta povabim, da študentom spre!tovorijo o tisti temi v okviru naših vsebin, ki jim je najbolj blizu. 
Ce se moram pri dodiplomskem študiju zaradi ofjih vsebin ome­jevati predvsem na sodelavce Dialektološke sekcije, pa se pri po­diplomskem izobraževanju ta krog razširi tudi na sodelavce drugih sekcij Inštituta za slovenski jezik in celo na druge inštitute, saj ima dialektologija veliko sticnih tock z etnologijo, geografijo in še katero od strok. 
3 Sama vidim v pravi meri sodelovanja med izobraževalnimi usta­novami ter med njimi in raziskovalnimi ustanovami samo koristi. Do­pušcam možnost, daje na zacetku za eno ali drugo stran tako sodelo­vanje lahko tudi zelo naporno. Scasoma pa se stvari utecejo in pozitiv­ni rezultati skoraj gotovo ne izostanejo. 
VIZIJA HUMANISTIKE 
NA PRIMERU SLOVENSKE SLOVS1VENE FOLKLORISTIKE 
MARIJA STANONIK 
l. Uvod 
S 
lovenci se 
dandanes soocamo z globalizacijo na dveh ravneh: na ravni komunikacij in na ravni nove upravne ureditve evropske celine. Za preživetje slovenskega naroda kot samostojnega subjekta je življenjsko pomembno, kaj bodo prihodnje generacije slovenskih študentov in intelektualcev v spremen­jenih razmerah Evropske unije pripravljene storiti za njegovo prepo­znavnost Jl{jenih razsežnosti, ki nas locijo od drugih, ni mogoce prepu­stiti nakljucju in spontanosti, še manj brezbrižnosti in malomarnosti. Odgovorno, zrelo, samozavestno in pogumno je treba s primernimi sredstvi javnega delovanja zagotoviti rast slovenskega naroda in obstoj države. Slovenska humanistika ima tu najodlocilnejšo vlogo. 
V postindustrijski, informacijski ali postmoderni družbi je poseb­nosti posameznikov in raznovrstnih skupin zmeraj manj mogoce op­redeljevati zgolj na podlagi njihove prostorske pripadnosti. Le-ta posta­ja ob vedno vecji prostorski gibljivosti tudi sama vedno težje doloclji­va. Kaj je domace in kaj tuje, kdo je domacin in kdo tujec? Teritorial­ne meje postajajo vedno bolj prepustne in jih je vedno tefje obvladati -kot da nastaja nekakšen •brezkrajevni svet•. Nova tehnologija pro­meta in komunikacij v svetovnem merilu omogoca •vse bolj nepos­redno povezovanje•, vedno vecjo dostopnost do informacij in odprav­lja prostor kot oviro, hkrati tudi zapravlja njegovo zašcitno vlogo, da postajamo •vse bolj izpostavljeni (želenim in neželenim) globalnim vplivom in globalnim vdorom •. Kako sploh razlocevati med individu­alnim, lokalnim, nacionalnim in globalnim? Kot se onesnaženi zrac­ni tokovi premikajo prek celin ne glede na meje, tudi satelitske ko­munikacije ne gledajo na nacionalno neodvisnost in se ne ustavljajo na nacionalnih mejah. 
Ali ob pripravi na vstop v Evropsko unijo in splošno globalizacij­ske procese ne pozabljamo na notranjo •globalizacijo• v okviru slo­venskega naroda samega, na njegovo notranjo trdnost in cvrstost, ali po Mlinrujevo: na individuacijo? Kakor so nekdaj visoko povzdigovali razum nasproti drugim razsežnostim clovekove psihe, danes pa o­
staja že cela vrsta prirocnikov o custveni inteligenci, se bo po strez­njenju o enostranskosti globalizacijskih teženj okrepilo spoznanje o vrednosti samo nam lastnega. Zdrav, tudi slovenski, clovek stoji na dveh nogah. V tukajšnjem kontekstu to pomeni, da zavestno goji pri­merno ravnovesje med domacim in tujim, svetovljanstvom in do­macijstvom. Vedno mal}i možnosti je za spontanost, zato se je tudi domoljubja treba uciti. Ce se Slovenci želimo in hocemo obdržati kot narod, je nujno pri razpravi o izobraževanju v Sloveniji zavestno vkljuci­ti v njegov razvoj tudi slovensko narodno identiteto. V slovenski splošnoizobraževalni proces bi morala biti vkljucena implicitno, v vi­sokem šolstvu pa tudi eksplicitno, da bi pripravljala ustrezen profil za pouk v osnovnih in srednjih šolah. Prva stopnja bi omogocala predvsem seznanjanje s krajevnimi in pokrajinskimi dejstvi. Na prvi stopnji bi bilo treba poglobiti in razširiti že obstojece domoznanstvo na etnološki podlagi in mu-brez predsodkov! -dodati nekaj ur raz­licnih panog folkloristike. V srednjih šolah bi se dijaki že lahko sez­nanjali s splošnimi kriteriji narodne identitete. Univerzitetni študij bi gojil kriticno, a pozitivno refleksijo o njej.1 
2. Identiteta humanistike 
Znanost sama na sebi je brezosebna, brezcutna, anacionalna in s tega vidika se pogosto sprašujem, ali je humanistiko sploh mogoce šteti za znanost, saj v primetjavi z naravoslo.em, tehniko in ekonomi­jo kvantitativne metode raziskovanja pri njej pogosto odpovedo in praviloma vsebuje nekaj vec -tisto, cesar ni mogoce zajeti v otipljiv rezultat, ker je njena identiteta drugacna od drugih vrst znanosti, ce­prav je res, da je strukturalisticna metoda imela za svoj cilj popolno poznanstvenje vsaj nekaterih humanisticnih ved. 
Zato se marsikdaj sprašujem, ali ne bi bilo treba podrocja huma­nistike organizacijsko in proracunsko osamosvojiti od drugih vrst zna­nosti. Vprašljivost identitete humanistike kot znanosti se najbolj ocit­no pojavlja v praksi že nekaj desetletij pri sestavljanju proracunov zanjo in kriterijih, ki so praviloma sestavljeni na podlagi naravoslovnih zna­nosti. Humanistikaje pri tem položena na Prokrustovo posteljo, vca­sih tudi z že grotesknimi posledicami, ko mora slovenist pottjevati svoje poslanstvo z objavami na tujem v tujem jeziku. Ali se ne dela krivica avtmjem humanisticnih strok, da se tudi od njih zahteva kot kriterij za napredovanje ipd. citiranost v mednarodnih bazah podat­
1 Prim. Marija Stanonik, Visokošolski muzej in vprašanje slovenske narodne identitete, v: Razvoj visokega šolstva v Sloveniji (ur. Branko Stanovnik, Ljubo Golic, Alojz Kralj), Ljubljana 2001, 76. 
kov, ko pa je težišce njihovega poslanstva ravno na domacih tleh? Tudi odzivnost na slovenskih tleh, kot kriterij, je lahko varljiva, to marsi­kruy vodi prej v populizem kot v zahtevno, v globino usmeijeno znanst­veno delo, odmaknjena vsakdanjemu hrupu slave in trgovine. 
Glede na tukajšnja temo je življenjskega pomena, da prav vsaka, ampak res prav vsaka stroka goji lastno ustrezno slovensko terminolo­gijo in tekoce jezikovno izražanje.' Cim bi se katera od njih polenila in podlegla udobju tujega izražanja, bi v tisti disciplini slovenšcina zacela zaostajati in propadati, in to lahko potegne za seboj unicujoc proces zamiranja slovenskega knjižnega-standardnega jezika. Nalo­ga humanisticnih ved je, da bi bilo jezikovno okolje njihovega inte­lektualnega delovanja cim bolj urejeno in duhovno krepko. Z objava­mi v tujem jeziku (praviloma anglešcini) na domacih tleh postajamo kolonija v lastni državi. 
Prepricana sem, da ni tolikšnega dobicka od objave v anglešcini v domaci reviji, kolikršna je škoda. S tem se slabi odgovornost za raz­vijanje domacega strokovnega izr.a in izražanja, berejo jih pa tako spet le domaci strokovnjaki. Ceprav se tukajšnje razmišljanje nanaša na humanisticne stroke, je za druge prav tako pomembno, da gojijo jezikovno samostojnost, saj jih samo ta in ne tudi sam predmet obrav­nave umešca v slovensko duhovno kulturo v širokem pomenu bese­de. 
Jezik je najocitnejše znamenje identitete dolocene skupnosti. V tukajšnjem kontekstu gre najprej za znanost v Sloveniji sploh, za cla­ne posameznih humanisticnih strok pa še posebej. Njihovo edino sredstvo, s katerim operirajo, je jezik, ustrezna terminologija. Le-ta jim pomeni, kar pomeni kmetu njegovo orodje, vojaku orofje, zdrav­niku ustrezni instrumenti. Identiteta humanistike v Sloveniji je v nje­nem jeziku! 
Humanistika kot krovni pojem za vse znanstvene panoge, ki svo­jemu predmetu ustrezno, z lastno metodologijo in terminologijo go­jijo, krepijo in poglablj'!io zavest o slovenski trdnosti in enotnosti (ko­
herentnosti) navznoter in razlicnosti (diferenciaciji) navzven, ima tu najodlocilnejšo vlogo. Skrajni cas je že, da bi bile vanjo enakopravno sprejete tudi vse folkloristicne panoge. 
3. Vprašanje slovstvene folkloristike 
Slovenski humanistiki bi manjkalo nekaj bistvenega, ce bi ostala zgolj pri disciplinah, ki jih je mogoce poucevati in raziskovati kjer koli na svetu, cetudi ji je to lahko-pragmaticno gledano! -kratkoroc­
2 Vendar ne v smislu dolžnosti, ampak pravice in veselja, da nam je to dano. 
no celo v korist. Poleg tega si zasluži tudi kaj takega, kar ji bo dajalo pecat posebnosti, .emnosti, unikatnosti. Med take discipline vseka­kor sodijo t. i. nacionalne humanisticne vede, med katere je treba všteti tudi slovstveno folkloristiko -kot avtonomno na križišcu filolo­ških in družbenih ved. 
V slovstveni folklori, kot preostanku mitologije, se prepoznavajo globinske strukture-arhetipi clovekovega dojemanja življenja in sve­ta in zacetki njegovega besednega oblikovanja. Zato se predsodek, da 
je nasproti znanosti in umetnosti nekaj preživelega, izkaže za krivicen, saj je izvir obojega. Po svoji naravi je slovstvena folklora najb.a sim­bolu, še vec: je simbol. Kot umetnost govm:jenega jezika, predvsem narecij,je neizcrpen rezervoar literaturi in s tega vidika nezamenljiva znamenje narodne identitete. 
Preteklo pomanjkanje sistematicne refleksije o njej je krivo, da jo še danes spremlja ocitek zastarelosti, neaktualnosti, toda skrbnejše poglabljanje vanjo razkrije njeno vecplastnost, ki ima vsakemu casu povedati kaj novega. Njena snov je že zdavnaj presegala državne meje in se selila celo s celine na celino, tako da ima tudi današnjemu glo­baliziranemu svetu kaj povedati. 
NEVA ŠLIBAR 
>>KAR SE BI ]UTRI LAHKO ZGODILO, PO ZASLUGI HUMANISTIKE<< 
NEVA ŠLIBAR 
D 
erridajev 
podnaslov govora, ki ga je imel leta 1998 na univerzi v Stanfordu, kasneje pa na povabilo Jiirgena Habermasa na Frankfurtski univerzi in ki nam ga je akad. dr. Tine Hribar vceraj posredoval v koncizno strnjeni obliki glavnih tez,l uporabljam kot naslov razmišljanj, osredinjenih na možnosti in realnosti -v Musilovem smislu razlikovanja in povezovanja pojmov Moglichkeitsmensch in Wirldichkeitsmensch sodelovanja med 
-
izobraževalnimi in raziskovalnimi sferami na podrocju humanistike. 
Izhajam iz nekaj predpostavk: 
l. V zadnjih letih so v razmahu razmišljanja o humanistiki, njeni vlogi v sodobni družbi in o možnih strukturah, ki bi zagotavljale tako obstoj njenih ved kot tudi njihovo civilizacijsko, kulturno, strokovno, znanstveno in izobraževalno poslanstvo, se odzivale na potrebe, zah­teve casa in spreminjajoce se življenjske pogoje. Nanašanje na same­ga sebe, samoreferencnost, ki je pecat post-ali že postpostmodeme dobe,je Z<\ielo tudi visokošolsko sfero-izobraževalno in raziskovalno -in nakazuje njeno krizo. Kriza je sicer tako rekoc bit znanstvenora­ziskovalnega delovanja, saj je dvom sestavni del »kriticne« misli, ki bi jo morale gojiti univerze in inštituti -vsekakor pa humanisticni, toda kriza, ki jo imam v mislih, zaznamuje zavest o postopni obrobnosti, izrinjenosti, usihanju pomena in ugleda ustanov po celi Evropi v zad­njem desetletju. Zavest o krizi, o »odlocilnem preobratu«,(tako grško besedo razlaga etimološki slovar), ko je moc doseci spremembe v dru­go, pozitivno smer, je zajela celo neakademske kroge in širšo politi­ko. Od polovice do konca devetdesetih let je sledilo obdobje uradnih deklaracij (Sorbona, lizbona, Bologna, Salamanca, Praga), seveda tudi sklop skupnih ukrepov in dejavnosti, katerim se je pridružila Sloveni­ja, ki se pa izražajo v vecji meri na podrocju izobraževalne funkcije univerz kot na znanstvenoraziskovalnem podrocju. Analitiki in sveto­valne agencije soglašajo, da je treba v prvi vrsti ustvariti »odzivne« 
1 Jacques Denida, Die unbedingte Universitat, Frankfurt/Main: Subrkamp, 2001. 
univerze, tj. ustanove, ki bodo znale ugotoviti trenutne družbene in gospodarske potrebe ter bodo nanje ustrezno reagirale. 
2. V nasprotju z nezadovoljivim trenutnim stanjem v humanisti­ki in negativnimi napovedmi se sodobna družba vedno bolj zaveda sprememb v zaposlovalnih strukturah in neveijetne dinamike šiijen­ja znanja, ki pogojuje potrebo po nenehnem, tako rekoc življenjskem izobraževanju. Vseživljenjsko ucenje, stalno strokovno izpopolnjevanje, ucenje na daljavo in ucenje v drugacnih ucnih okoljih, podrocni štu­diji idr. se na takem ozadju spreminjajo v bistvene sestavne dele viso­košolskega sistema, saj zagotavljajo izobraževanju trajno nalogo in s tem delo številnim diplomantom in -ce bomo znali to izkoristiti -pridobivanje novih moci, tako v pedagoškem kot v raziskovalnem pro­cesu, novih sredstev za šiljenje disciplin in kot zadnjo posledico ust­valjanje ter zagotavljanje ugleda naših strok. 
•Izobraževanje, izobraževanje, izobraževanje«-po besedah ang­leškega premiera Blaira -postaja in bo postalo gonilna sila, bistven gospodarski dejavnik ucece se globalne družbe. Izobraževanje se bo, tako napovedujejo in to nacrtujejo v Evropski uniji, iz prvenstveno vertikalno piramidalno koncipiranega razpršilo in prevrnilo v vodorav­no mrežasto razšiijeno, ki bo torej vseživljenjsko. Izobraževalna indu­strija bo morala zagotoviti ne le ustrezne oblike posredovanja znanja in vešcin, ki se bodo dinamicno prilagajale novim družbenim potre­bam in poklicnim profilom, temvec tudi izdelati validacijske postop­ke, ki bodo v praksi pridobljeno znanje prenesli v institucionalizirane oblike ter pri tem zagotavljali in podpirali kvaliteto izobraževanja. 
3. Že sedaj, v prihodnje pa še v vecji meri, bomo razvijali potrebe po najrazlicnejših raziskavah, tako temeljnih kot aplikativnih. V pri­meijavi z velikim številom podrocij, kjer bi bilo raziskovanje nujno, imamo le omejen obseg cloveških virov. Zato se zdi vsakršno vrtickarst­vo, ljubosumno varovanje svojega teritorija in izkljucevanje drugih, ki je pri nas iz razlicnih razlogov v navadi, nerazumljivo in nesprejemlji­vo. Polj znanstvenega udejstvovanja je nešteto-izgubljanje energije za medsebojne spore je povsem odvec. Pri usklajenem sodelovanju nas seveda ovira tudi medsebojna neinformiranost, predvsem pa po­manjkanje vzpostavitve strateških potreb in ciljev. 
Intenzivnejše sodelovanje z drugimi univerzitetnimi, raziskoval­nimi in izobraževalnimi ustanovami doma in v tujini bi s širjenjem podrocij delovanja, ustvaijanjem znanstvenega in strokovnega zaled­ja, uveljavljanjem humanisticnih strok in raziskovalnih dosežkov omo­gocilo še razbremenitev nekaterih nalog, ki presegajo zmogljivosti casa in energije, s katerimi razpolagamo. Moja izkušnja kot izkušnja neko­ga, ki je dolgo živel v tujini in obcasno opazuje dogajanje v akadem­
skih krogih iz oddaljenosti opazovalke, polljuje, da bi bilo pogosto energijo, kijo trošimo za ohranjevanje in zašcito svojega »teritorija«, bolj smotrno usmeriti v šiljenje podrocij delovanja in ust.vaijanje ustrez­nih strokovnjakinj in strokovnjakov. Številne naloge, kijih sedaj oprav­ljamo v razlicnih okoljih in na razlicnih ravneh, bi bilo smiselno pre­nesti na mlajše kadre in se s tem razbremeniti. 
4. 
Povezovanje izobraževalne in raziskovalne sfere, kjer še nista integrirani, je neobhodna nujnost za oba podrocji -prepricana sem, da o tem soglašamo vsi, kljub že naravnim, Thomas Bernhard bi rekel naturgemii}J, težnjam humanistov k razlicnim mnenjem, k individu­alizmu. 

5. 
Raznolikost v obstoju in odnosih med posameznimi humanis­ticnimi vedami, kot jih gojijo na (ponavadi univerzitetnih) ustano­vah, ki povezujejo izobraževanje in raziskovanje oz. znanstveno delo, in ustreznimi primarno znanstvenoraziskovalnimi ustanovami v Slo­veniji (in tujini) je zelo velika; kljub temu menim, da bi jih lahko strnili v tri tipe: 


• 
So stroke, ki iz zgodovinskih in razvojnih razlogov nimajo poseb­nih, iz izobraževalno-raziskovalne ustanove izlocenih znanstveno­raziskovalnih enot. Tu se izpostavljajo zlasti tujejezicne stroke, ki ugotavljajo, kako potrebno bi bilo kadrovsko in materialno šiljen­je znanstvenoraziskovalnega prostora. Zaznali so potrebo po us­klajevanju in povezovanju ter ust.vaijanju dodatnih raziskovalnih polj. 

• 
So discipline, ki se lahko pohvalijo z uravnovešenim, dobrim sodelovanjem med izobraževalno-raziskovalnimi in pretežno znanstvenoraziskovalnimi ustanovami, kjer poteka dvosmerni, simetricni pretok ljudi in znanja, saj funkcionalna diferenciacija oz. razlicna utež ne ovira skupnega dela. Pravijo mi, da so take povezave bolj i:gema kot pravilo. Tudi v takih primerih se lahko pojavijo težave, predvsem ko se je treba odlociti za pripadnost eni ali drugi ustanovi, najveckrat prav pri delitvi sredstev. 

• 
So podrocja, J9er obstaja že pogosto zgodovinsko pogojen in vcasih tradicionalno odklonilni odnos med obema vrstama ustanov. Težave v medsebojnih stikih, destruktivna tekmovalnost, izkljucevanje drug drugega, borba za vpliv in moc na istih podrocjih ustvarjajo napete odnose, podpihujejo emocionalna ravnanje namesto racionalnega in stvarnega. Delujejo skratka negativno borbeno, saj se ljudje pogosto povezuje po manj strokovnih nacelih. 


Ne glede na zgoraj navedeni tip pa so težave, s katerimi se srecujemo, primerljive: 
• 
nastaja problem pomanjkljive družbene relevantnosti, kije seveda poleg številnih drugih dejavnikov in razlogov povezan s tako koristno polemicna izpostavljeno potrebo po (samo)promociji, 

• 
ugotavljamo pomanjkanje koordinacije v strokah in med njimi, na nacionalni ravni, 

• 
ugotavljamo pomanjkanje komunikacije na institucionalnem, nacionalnem in nadnacionalnem nivoju, 

• 
nastaja pomanjkanje ustreznih »kadrov•-tako cloveških virov kot sredstev za njihovo financiranje in 

• 
ugotavljamo asimetricna bremenitev po eni strani uciteljev, ki seveda morajo in želijo delovati tudi znanstvenoraziskovalno, po drugi strani raziskovalcev, ki želijo delovati izobraževalno, ter koncno 

• 
se otepamo s pomanjkanjem prostorov in raziskovalne opreme. Pa še marsikaj bi lahko naš tela. 


Iz povedanega lahko izlušcimo nekaj jasnih potreb in vrzeli: 
l. PIVa in najpomembnejša je že izpostavljena potreba po viziji, torej po obrotju, proti kateremu se želimo pomikati. Taki viziji skupnega delovanja in nastopanja, predvsem pa šitjenja (zavestno ne upo­rabljam izraza » razvoj•) humanistike bi morali slediti strateški nacrti na strokovni in nacionalni ravni, predvsem pa tudi promocijski. Prednosti vizije in nacrtnega delovanja so jasne, izpostaviti pa je treba, da bi morale vizije nakazati tudi tisto nezajeto obrobje, ki omogoca nastanek nenacrtovanega prek izkljucenega in iz katerega pogosto crpamo inovativne naboje. 
2. 
Strateški nacrti uresnicevanja vizije, za katero bi vsekakor morali doseci družbeni in strokovni konsenz, bi moral temeljiti ne na dodelitvi dolocenih nalog in funkcij posameznim ustanovam, temvec na komplementarno in koordinirano osnovani skrbi za doloceno znanstveno in izobraževalno podrocje. S tem bi posame­zne ustanove pridobile vidnost in razpoznavnost, kar bi okrepilo njihov ugled tako doma kot v tujini. 

3. 
Vsebinskim strateškim ciljem je treba prilagoditi zakonodajo. Smešno je, da moramo izobraževalno-raziskovalne in primarno znanstvenoraziskovalne ustanove pogosto trošiti velik del ustvatjal­ne domišljije za prilag,yanje nerealnim, nefleksibilnim zakonskim podlagam, ki ne sledijo spremembam, in se moramo pri izvajanju družbeno zastavljenih nalog vcasih znajti prav na meji zakonitosti. Treba je ustvariti zakonske okvire, ki omogocajo vecje sistemske možnosti prehajanja iz ene sfere v drugo in povezovanja obeh. Težave nastajajo tu praviloma v podrobnostih logistike in izvedbe takih nacrtov. 

4. 
Povezovanje, skupni nastopi tako v javnosti, nasproti uporabnikom, 


predvsem pa nasproti državni administraciji, od katere je treba zahtevati rešitve, ne pa le izvajati njihove zahteve, se mora odraziti tudi v ustvaijanju skupne infrastrukture za informiranje in pri­
javljanje na vedno bolj zahtevne razpise projektov. S prenašanjem izkušenj, boljšim medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem pri skupnih interesih, s prenosom in izmenjavo znanja in izkušenj, tako strokovnih kot organizacijskih, lahko delujemo bolj ucinkovito in usklajeno. 
5. V javnosti vlada splošno prepricanje o neizenaceni delovni obremenitvi med delavci v izobraževalno-raziskovalnih ustanovah in primarno znanstveno-raziskovalnih institucijah; tudi število publikacij in bibliografskih enot na posameznika izkazuje nesorazmernost med visoko produkcijo na fakultetah v primeljavi z inštituti, pri tem so pa kriteriji precej izenaceni. 
Nanizati želim nekaj možnih pobud in rešitev: 
l. Nemudoma priceti z javno razpravo po strokah o posameznih vizijah in strateških nacrtih. Tu se je kot najbolj ucinkovita izkazala oblika delavnice in vodenih razprav. Treba sije postaviti casovni okvir, zagotoviti demokraticnost prek velike udeležbe in vkljuciti uporabnike tako raziskav kot znanja. 
2. 
Za zagotovitev prenosa informacij, znanja in novih metodologij iz ene discipline v drugo bi morali ustanoviti ustrezne svete. 

3. 
V cilju optimalnega izkorišcenja že razpoložljivega evidentirati, kje obstajajo morebitni neizkorišceni potenciali. Gotovo je mogoce bolje in bolj usmeljeno vkljucevati v raziskovalne in izobraževalne namene podiplomce, mlade raziskovalce, celo t. i. nepedagoške kadre. 

4. 
Ugotoviti, ali obstajajo primeri dobre prakse sodelovanja med 

fakultetami in raziskovalnimi ustanovami izven že ustaljenih oblik (na dodiplomskem in podiplomskem nivoju) in jih posredovati zainteresiranim. 

5. 
Razvijati nove oblike izmenicnega vkljucevanja v profitna izo­braževalna podrocja, kjer so zakonodajni okviri ohlapnejši. Ta po­drocja so predvsem: stalno strokovno izpopolnjevanje (vseživljenj­sko permanentno izobraževanje) za nepedagoške stroke, dopol­nilno izobraževanje, ponudba modularnih sklopov drugim clani­cam, univerzam in visokim šolam, specializacije (ki se bodo veijetno z magisteriji vred prav kmalu spremenile v t i. masters-programe), svetovalne dejavnosti, aplikativne raziskave itd. 

6. 
Uskladiti strokovno, financno in regionalno podrofje na nacional­nem nivoju strok. 

7. 
Izvesti anketo o željah in potrebah tako znanstvenoraziskovalno delujocih uciteljev kot raziskovalcev o ustvaljanju sistemskih 


možnosti za dvosmerna prehajanja. Menim, da je tu nujna hitro izvedena primeijalna raziskava, ki bi poleg posvetovalnih delavnic ponudila konkretne rešitve za ugotovljene dileme. 
Dovolite mi skleniti z avtm:jem, s katerim sem zacela. Derrida zakljucuje svoj esej ali govor (sam se sprašuje, kakšne vrste je njegov diskurz) s pozivom svojim poslušalcem in kasneje bralcem. Prepušca jim razmišljanja in predstavljanje »tega nemogocega«, brezpogojne univerze, kot jo je razvil v svojih tezah in jim pravi: 
»Pustite si cas, toda storite to hitro, ker ne veste, kaj vas caka. «2 
' N. d., str. 78. 

DISKUSIJSKI PRISPEVEK 
RAZISKOVANJE IN IZOBRAŽEVANJE =»FIZIKA IN METAFIZIKA<< 
MARJETKA GOLEŽ KAUCIC 
H
umanisti­
cne vede sodijo v tisti okvir znanosti, ki se n,Ybolj temeljno dotika vseh duhovnih in intelektualnih razsežnosti clovekovega mišljenja in ustvaljanja, zato morajo prevzeti breme tako znanstvene kot tudi eticne odgovornosti. Na eni strani je humanistika pripeta na mocno tradicijo, hkrati pa se mora prilagajati spremembam v duhovni in družbeni strukturi sodobnega cloveka. Poiskati nacine in odgovoriti na vprašanje, kako spajati spoznanja preteklosti s hitrimi spremembami v sodobnosti, je najbrž nova naloga humanistike. Odpreti se za nova spoznanja, hkrati pa utrditi v zavesti cloveka tiste strukture znanstvenega mišljenja, ki predstavlj,Yo temelje za gradnjo novoveškega cloveka znanosti, cloveka narave in cloveka duha. Raziskave morajo pronicati v nove globine, iz globin jih mora znanstvenik potegniti in jih osvetliti za vse tiste, kijih nova znanja zanimajo, jih predstaviti v obliki raziskav in skozi izobraževalrti proces. Najrazlicnejši koncepti združevanja ali razh,Yanja znanosti in izobraževanja skozi preteklost (npr. Humboldtov koncept, ki je združeval tako raziskovanje kot poucevanje in po katerem je bila urejena univerza v 19. in 20. stolegu)1 naj bi prav skozi transparentnost humanisticnih spoznanj morali danes doseci, da bi se ustvarilo medsebojno prežemanje cistih raziskav s prenosom njihovih rezultatov mladim generacijam. Te se, kot kažejo statisticne raziskave, vedno bolj odlocajo prav za študij humanistike in družboslmja, manj pa za naravoslo\je in tehniko. Morda pa je danes cas za združevanje »fizike in metafizike«, za povezovanje izobraževanja in raziskovanja na novih temeljih z vecjo mobilnos1jo med raziskovalnimi zavodi in univerzo, za preseganje parcialnosti in locenosti ter za povezovanje razlicnosti v nove celote. Kakšni pa naj bi bili ti temelji? 
V središcu humanisticnega raziskovanja in izobraževanja morajo biti tradicija, etika in identiteta. Na prej navedene vrednote naj se kot pušcica usmelja kritika ali, kot bi lahko dejali: preobraziti te vrednote za današnji cas. Po mnenju akad. dr. Tineta Hribalja, ki se je navezal na Derridaja, humanistiko cakajo nove naloge. Derrida jih navede 
1 France Vreg, Znanost in preobrazba univerze, Vestnik XIV /1-2, 1984/85, 11. 
kar sedem, toda najpomembnejša se zdi prva, in sicer, da je treba napisati novo zgodovino cloveštva z vzpostavitvijo novih razmerij med clovekom in drugimi živimi bi1ji.' Veljetno gre za koncept neantro­pocentricnega gledanja na svet, kjer so vsa živa bilja izenacena med seboj. Ta vidik bi moral biti temeljno izhodišce eticno usmeljenega humanisticnega raziskovanja in izobraževanja. Iz prej navedenega izha­ja odgovornost do posameznih strok, ki bi jo morala humanistika postaviti v center svojega samozavedanja. Znotraj odgovornosti do posameznih strok in humanistike v celoti naj bi bila tudi zdrava kon­kurenca, a tudi povezovanje. Poleg tega pa si mora humanistika znotraj slovenske družbe s kvaliteto raziskav in dobrim izobraževalnim proce­som izboriti dober, ce ne odlicen status v slovenski družbi. Ta status naj bi bil nato povezan z ustreznim vrednotenjem. 
Izobraževanje se poleg dobrega znanstvenega raziskovanja zdi eden od temeljev za vzpostavitev prihodnje mreže humanisticnih ved in njihove pomembne vloge v slovenski znanosti in družbi. To je gle­danje s stališca t. i. prezrtih ved, kamor sodi npr. tudi folkloristika. 
Prav gotovo je ena izmed temeljnih nalog države spodbujanje oblikovanja novih študijskih programov in ustanavljanja novih viso­košolskih zavodov ter možnost multiplikacije visokošolskih središc v prihodnosti. Prav na primeru folkloristike kot samostojne vede s 7­letno institucionalno tradicijo ugotavljamo, da naj bi v novem zako­nu o visokem šolstvu lahko zajeli tudi nekaj prezrtih ved in uvedli nove študijske smeri. Uvajanje novih študijskih smeri s trdno znanst­veno in strokovno utemeljitvijo bi kvecjemu obogatilo pedagoški pro­ces. Ena izmed takih prezrtih študijskih smeri je folkloristika, ki nas­topa znotraj etnologije kot njeno podpodroge, v resnici pa je starejša od nje in ima svojo teorijo in metodologijo, vendar v okviru univerze še vedno nima svojega oddelka. Zato npr. etnomuzikolog, etnokore­olog in tekstolog ter drugi, ki raziskujejo folkloro, doživljajo težave že pri temeljnem dodiplomskem študiju. Raziskovalec je ob pridobivan­
ju znanja razpet vsaj med tri oddelke: med oddelkom za muzikologi­jo, slovenistiko in etnologijo. Zaradi iskanja »znanstvenega• in tudi pedagoškega domovanja imajo študenti nemalo težav tudi ob po­diplomskem študiju, ko se morajo prijavljati na razlicne oddelke; vsi ti oddelki jih obravnavajo kot tujke ali pa želijo, da se popolnoma podredijo eni vedi in zanemarijo druge. Interdisciplinarni pogled v stroko jim omogocata predvsem Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Folkloristikaje nacionalna veda, saj je njen predmet v srži slovenske identitete, njen empiricni del lahko raziskujemo le znotraj jezika, naroda. Vendar se ne zapira v nacionalno, temvec ponuja tujim raziskovalcem metod­
2 Jaques Derrida, L'Universite sans condition, Paris: Galilee 2001,68. 
loško in komparativno razsežnost svoje stroke. Npr. folkloristika lah­ko zaradi raziskovanja nacionalnih in obenem univerzalnih piVin fol­klore, znacilnih za ljudska izrocila sveta, ponudi veliko tudi razisko­valcem Evrope: pri nas spoznavajo metodologijo in teorijo folklore in ju primerjajo s svojima, hkrati pa ob pomoci slovenskih strokovnja­kov delajo primerjalne raziskave gradiva. Toda, ali ni velik problem prenosa znanja mladim generacijam prav onemogocanje raziskoval­cev iz znanstvene sfere, da bi sodelovali v izobraževalnem procesu? To se kaže v dveh smereh, predstavljenih v nadaljevanju. 
l. 
Znanstveni delavci v znanstvenih ustanovah imajo samo znanst­veni naziv, ce žele pridobiti pedagoškega, morajo v postopku rangi­ranja zaceti na prvi stopnji, pa ceprav so že dosegli naziv znanstveni svetnik. Zato je temeljni pogoj dobrega sodelovanja med univerzitet­nim in znanstvenim kadrom prav izenacevanje nazivov, saj sedaj nazi­vi na znanstvenih ustanovah niso izenaceni z nazivi na visokošolskih ustanovah -višji znanstveni sodelavec, ki naj bi bil na stopnji izredne­ga profesorja, lahko kandidira le za docenta, pa še to le takrat, kadar ga predlaga oddelek znotraj fakultete, ki izrazi željo po njegovi za­poslitvi. Ce ga, v želji po posredovanju svojega znanja študentom, pri­dobi sam, še ni nobenega zagotovila, da bo znanje res lahko prenesel na naslednje generacije. Veliko se jih prav zaradi tega ne odloci za pedagoški proces, še vec pa jih preprosto ugotovi, da njihove znanst­vene kapacitete fakultete preprosto ne zanimajo. 
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v pogla\ju Poglavitne rešitve v zakonu o visokem šolstvu!' lahko beremo, da so visokošolski znanstveni delavci lahko znanstveni sodelavci, višji znanstveni sodelavci in znanst­veni svetniki kot na znanstvenih ustanovah, hkrati pa so še pedagoški delavci ali visokošolski ucitelji. Zdi se, da bi lahko zadevo samo obrni­li in bi na znanstvenih ustanovah veljalo enako. Vsak uveljavljeni ra­ziskovalec namrec v svojem raziskovalnem obdobju vzgaja še mlade raziskovalce in jih tako tudi izobražuje. To izobraževanje pa ni splošno priznano in institucionalizirano. 
Zaprtost in neprehodnost med pedagoškimi in nepedagoškimi ustanovami pa bi se morda dalo preseci tudi na naslednje nacine: 
Plodno sodelovanje med inštituti in univerzami bi lahko bilo tako, da bi imeli študenti dostop do raziskovalne opreme, raziskovalci pa bi prevzemali nekaj pedagoških obveznosti na univerzi, ali pa bi tudi znotraj raziskovalne ustanove potekala predavanja za mlade razisko-
s Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju. 1995. (m.Janez Krek). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Prim. še Bela knjiga -Visoko šolstvo, <http:infosol.mss. edus.si/Bela_knjiga/belakn7.htm>, Poglavitne rešitve v zakonu o visokem šolstvu, str. 7, 2/10/2001. 
valce, ki so na usposabljanju v tej ustanovi, pa tudi za študente oddel­kov fakultet, ki bi si želeli pridobiti specificno ali interdisciplinamo znanje (npr. viri, gradivo in ustrezna oprema za reproduciranje tega gradiva, ki je dostopna samo na raziskovalni ustanovi), ki jim ga fakul­teta ne omogoca. Seveda naj bi bilo to pridobivanje znanja izenaceno s tistim na univerzi. 
Ena od možnih poti k pridobivanju znanja o dolocenem pred­metu je, da bi znotraj znanstvenih ustanov omogocili študij posamez­nega podrocja, ki bi ga lahko suvereno vodili raziskovalci, sposobni pedagoškega posredovanja znanja. Morda bi znotraj posameznih znanstvenih zavodov lahko ustanovili manjše izobraževalne centre vsaj magistrskega ali doktorskega študija (npr. po vzoru Danske, Finske, Švice, Madžarske), v katerih bi lahko usposabljali specializirane stro­kovnjake z interdisciplinamim obzmjem. Nazivi, ki bi jih pridobili ob dokoncanju študija, bi bili izenaceni s tistimi na univerzi. Raziskoval­ni programi, ki bi tako nastali, bi lahko pokrivali tista podrocja, ki so deficitarna na univerzi, hkrati pa bi bila .emno potrebna za razvoj neke stroke. Vsi novi modeli programov bi morali biti interdiscipli­narni in odprti za vse mogoce povezave znotraj raziskovalne in izobraževalne sfere, omogocali pa bi tudi primeijalni študij v razlic­nih smereh in povezavah. 
2. 
Drugo je vprašanje sodelovanja uveljavljenih raziskovalcev iz znanstvene ustanove v podiplomskem študiju. 
Stanje danes je naslednje: mentor iz raziskovalne organizacije, ki prijavi mladega raziskovalca na MŠZŠ,je mentor samo znotraj razisko­valne ustanove, medtem ko mora raziskovalec poiskati še mentorja na oddelku fakultete, kamor se je vpisal. Mentor iz raziskovalne sfere pa nato ne sodeluje z mentotjem znotraj univerze, ker ga univerza zaradi tega, ker nima pedagoškega naziva, ne priznava za sodelujoce­ga mentoija in ga oddelek ne vkljuci v študijski program. Seveda gre za dolocene oddelke znotraj posameznih fakultet, ki iz pragmaticnih in ne pravnoformalnih razlogov ne vkljucujejo raziskovalcev izven oddelkov, pa ceprav bi bilo to za posamezne stroke najbolje. Znanst­vena ustanova, ki mladega raziskovalca pridobi in ga seveda želi vzgo­jiti za lasten raziskovalni proces, prek mentoija na študijski program nima nikakršnega vpliva, še vec, oddelek, kamor se kandidat vpiše, kandidatu diktira program in se ne konzultira z mentoijem iz znanst­vene ustanove. Tako potem dobimo npr. magistra ali magistro muzi­kologi je, magistra etnologije idr., kije moral v študijskem programu študirati podrocja, ki z raziskavami, ki naj bi jih opravljal v znanstve­nem inštitutu, nimajo nobene povezave. Prav zato se zdi, da bi morali omogociti, da višji znanstveni sodelavec ali svetnik lahko enakovred­
no sodelujeta v podiplomskem izpopolnjevanju, pa ceprav nimata pedagoškega naziva, vsaj kot somentoija, ali pa naj univerza omogoci habilitacijo teh raziskovalcev, ki vzgajajo mladi kader, ne samo za na­mene posameznega inštituta, temvec predvsem zaradi razvoja stroke. Ceprav vemo, da je v praksi zadeva bolj zapletena. 
Raziskovanje in izobraževanje, obe veji, na kateri so pripete po­samezne humanisticne vede, je treba preplesti in omogociti mobil­nost v vseh smereh. Ker so nekatere vede svoj znanstveni potencial razvile zgolj znotraj znanstvenih zavodov, bi zato ti svoje znanje lahko posredovali tudi v pedagoško sfero, tako da bi dobili popolne stro­kovnjake, ki bi, takoj ko zapustijo visokošolski študij, zaceli z delom na posameznih institucijah brez vecletnega uvajanja v delo, kot se dogaja danes. Morda bi prav na primeru folkloristike, kije tradicio­nalna veda, hkrati pa spremlja preobrazbo starega v novo, poskusili nov koncept združevanja razlicnosti, z novimi nacini povezovanja usta­nov na podlagi ene vsebine raziskave. Na tak nacin bi morda ugotovi­li, da je za stroko najpomembnejše sodelovanje in preseganje kon­ceptualnih in institucionalnih usmeritev. 
Razlicnih poti do znanja ne smemo zapirati, nasprotno, poskrbe­ti moramo, da bodo bolj razvejane in bodo omogocale predvsem mla­dim generacijam, da jim bo znanje posredovano na raznovrstne naci­ne, v okviru starih in novih šol, v znanstvenili zavodih, v tujini in doma, predvsem pa s primeijalnimi postopki, ki bi jim omogocili celosten razgled po posameznih vedah in še cez. 

RAZPRAVA 
V razpravi, kije sledila, so sodelovali: dr. Jože Piijevec, dr. Damjan Prelovšek, dr. Darko Dolinar, dr. Neva Šlibar, dr. Oto Luthar, dr. Druja Mihelic, dr. Barbara Murovec, dr. Borut Telban, dr. Vera Smole, akad. dr. Mrujan Kordaš, dr. Marina Lukšic Hacin in dr. Stanko Kokole. 
Dr. Joi!e Pitjevec, 
predavatelj zgodovine na Fakulteti za humanisticne študije v Kopru, je opozoril na eni strani na globoke posledice zanemaijanja huma­nistike v slovenskem izobraževanju po letu 1945 in na drugi strani na vedno vegi pomen humanisticne izobrazbe v obdobju globalizacije. Predstavil se je kot clovek, ki je bil tako v šoli kot izven šole deležen verske vzgoje, verouka, ki se je ucil vec kot deset let latinšcino in naj­manj štiri, pet let gršcine, absolviral klasicno gimnazijo, nato filozof­sko fakulteto in nadaljeval svoje študije na drugih humanisticnih uni­verzah. Kot begunski otrok je živel v Trstu v drugacnih razmerah, kakršne so bile v osrednji Sloveniji od leta 1945 dalje. Med »rezultati• svoje humanisticne vzgoje je izpostavil predvsem to, da ob obiskovan­
ju evropskih muzejev in cerkva razume pomen podob na umetninah, medtem ko povprecnemu slovenskemu intelektualen to ni omogo­ceno; kar je interpretiral kot prepad, ki se je oblikoval v zadnjih pet­inštiridesetih letih med zahodnoevropskim in slovenskim intelektu­alcem. Predstavil je rezultate diplomske naloge s tržaške univerze, v kateri je bilo primeljano poucevanje zgodovine v slovenskih šolah na Tržaškem in v Sloveniji po letu 1945 in v kateri se je potrdilo, da so bile v starem režimu humanisticne vede zožene in izrinjene iz srednje šole. Prizadevali so si uniciti licej, posebej klasicni licej -ta proces je tekel desetletja z raznimi preveijanji in popravki in reformami, ki so se koncale s t. i. usmeljenim izobraževanjem. To je bil zadnji udarec splošni evropski, zlasti kršcanski, kulturi, ki bij o moral imeti intelektu­alec. V navezavi na misel Benedetta Croceja, znanega italijanskega filozofa idealista, ki je nekoc rekel, da ne moremo ne biti ali ne trditi, da nismo kristjani, je postavil tezo, da bomo Slovenci Evropejci šele, ko bomo ponovno postali kristjani, in to ne v konfesionalnem smislu, ki je izbira posameznika, temvec v smislu širšega kulturnega razumevanja evropske stvarnosti. Kot predavatelj na Fakulteti za humanisticne študije v Kopru je 
opozoril na problem jezikovnega neznanja pri svojih študentih: vecina ni bila sposobna sestaviti vsebinsko zaokroženega spisa brez hudih slovnicnih napak. Poudaril je, da je nedopustno, da se mlad clovek pri osemnajstih, devetnajstih letih, po tolikih letih šolanja, ne zna pisno izražati, saj je to tudi temelj za poglobljeno humanisticna vzgojo, ki je bistveni pogoj za intelektualni razvoj vsakega cloveka. Kdor zavraca to vzgojo in seveda tudi humanisticna raziskavo, kakor se pogosto dogaja, se odpoveduje refleksiji prav tiste stvarnosti, ki je žarišce vsakega intelektualnega dela in napredka -po Grkih, ki so pravili gnothi se auton •poznaj samega sebe•, kar naj bi bilo poglavitni zakon 
vsakega razmišljujocega cloveka. V tem kontekstu se je navezal na tezo dr. M. Stanonik o razvoju zavesti o svojem slovenstvu in svoji identiteti. Kl!jti-poznavati samega sebe pomeni tudi poudariti svojo pripadnost dolocenemu jeziku in kulturi, posebno v casu globalizacije, ko nam grozi, da oboje izgubimo. V Evropo moramo vstopiti s svojo izkušnjo in s svojo zgodovino. Po mnenju dr. J. Pitjevca imamo Slovenci do lastne preteklosti zelo shizofren odnos, ki je še vedno pretežno ideološko pogojen, na eni in na drugi strani. Na zgodovino gledamo kot na izraz svojega politicnega prepricanja in svojih politicnih koristi, ne pa kot humanisti, ki bi morali razumeti, da je treba interpretirati cloveka in njegovo dogajanje v casu v vsej kompleksnosti in si ne dovoliti apriorno odklonilnega odnosa do tega, kar se je zgodilo. Kot del evropske kulture moramo sodelovati pri njenem oblikovanju. 
Vendar pa je ta kultura pod hudim udarom: smo price unilateralizma, predvsem ameriškega unitarizma, ne samo na politicnem, temvec tudi na kulturnem polju. V svoji najnovejši študiji o jugoslovanskih vojnah med leti 1991 in 2001 je obdelal ogromno predvsem anglosas"ke litera­ture in opazil, da so avtotji, ki .o iz tega kulturnega kroga, povsem samozadostni, da govorijo o jugoslovanskih vojnah, aniti srbohrvašcine ne zn'\io, k'\i šele, da bi znali slovenšcino. Ne upoštevajo naših casopisov, knjig in študij, pa ne samo naših, tudi nemških, francoskih, ruskih ne. Citirajo preprosto le sami sebe. Izrazil je prepricanje, da smo Slovenci vajeni izzivov, ki jih ponujajo ta dejatva, ker smo se morali vedno boriti proti vegim kulturam, ki so nas hotele globalizirati, proti nemški, proti srbohrvaški in tako dalje. Ce hocemo v Evropi nekaj veljati, moramo nastopiti s takim programom, da bomo sodelovali pri oblikovanju avtonomne in žive evropske kulture. Zakljucil je s Terencijevim verzom, ki se mu zdi, da je osnova vsakega humanizma: Nihil humani mihi alienum 
putoi-•Nic cloveškega se mi ne zdi tuje•. 
Vec razpravljalcev je spregovorilo o formalnih okvirih in preprekah za prenos znanja med raziskovanjem in izobraževanjem, pa tudi o možnostih, da se te ovire premostijo. 
Dr. Mojca Ravnik 
je izrazila upanje, da se bo stanje izboljšalo, saj ocitno razmišljajo podobno tudi na Filorofski fakulteti in si želijo vec sodelovanja. Menila je, da je marsikdaj za pomanjkanje sodelovanja krivo to, da razlicne ustanove razvijajo razlicne usmeritve in razlicno gledajo tudi na prioritete v stroki. Motili bi se, ce bi mislili, da raziskovalci želijo sodelovati samo zato, ker bi vsi radi predavali na univerzi. Gre bolj za razne druge neizkorišcene možnosti pretoka znanja v obeh smereh. Pozdravila je predlog dr. N. Šlibar in dr. M. Golež Kaucic, da bi te probleme obravnavali na posebnih podrocnih razpravah. 
Dr. Damjan Prelovšek 
se je navezal na izvajanje dr. M. Golež Kaucic in menil, da v celoti velja tudi za odnos med univerzo in znanstvenoraziskovalnim centrom, dr. J. Pitjevec pa je po njegovem mnenju zadel najbolj bistveni prob­lem naše identitete. Nato je opozoril, da se je treba zavedati, da slovenska nacionalna identiteta ni samo jezik, ampak so to tudi spo­meniki, za katere pa slabo skrbimo: nimamo zakonov, nimamo ljudi in znanja, ne volje, da bi kar koli spremenili in da tudi v prihodnje tega ne bomo popravljali. Poudaril je, da si našo identiteto v samostojni Sloveniji šele gradimo, zato je bistvenega pomena ohranjanje etnološke ali umetnostne dedišcine. Skrbeti moramo za prihodnje generacije, dogaja pa se, da pred našimi ocmi vse zelo hitro izginja. Mlajša generacija, zlasti mestna, ki se s tem ukvaJja, nima vec odnosa do umetnosti, kije pretežno cerkvena, ki ima tradicionalno ikonogra­fij o itn. Odvraca se od vsega, kar je slovensko. Znova se kopira, prinaša iz tujine vse, kot da bi se s tem želeli otresti zamudništva. S tradicijo pa je povezano tudi vprašanje jezika, ki je vcasih kamen za vratom, ker nas zapira v ozke okvire, tako da ne vidimo evropske perspektive. Poleg tega je naša cela kultura pravzaprav vezana na jezik, literati so tisti, ki vodijo tudi dosti politicnih akcij pri nas itn. in literati vecinoma nimajo razumevanja za likovno dedišcino, ki je drugacna kot literarna. 
Na prva referata in dosedanjo razpravo o sodelovanju med ZRC SAZU in univerzami ter visokimi šolami, predvsem ljubljansko Filozofsko fakulteto, se je navezal tudi dr. Darko Dolioar. Opozoril je, da je od dvesto raziskovalcev na ZRC SAZU habilitiranih približno ena cetrtina in vec kot ena tre9ina jih na tak ali drugacen nacin sodeluje v visokošolskem pedagoškem procesu. Stiki se vzpostavljajo vecinoma na individualni ravni, tako da bodisi fakultete in visoke šole vabijo k sodelovanju posameznike iz tega velikega kadrovskega rezervoatja bodisi da se raziskovalci z ZRC SAZU, ki se želijo preizkusiti tudi na univerzi, sami potrudijo, da dobijo takšno vabilo. Po mnenju dr. D. Dolina.Ija takšen najemniški odnos med univerzitetno institucijo in 
raziskovalci ni trajno zadovoljiv. Vsak inštitut je namrec vec kot vsota 
posameznikov in ZRC SAZU je vec kot samo vsota inštitutov, torej bi 
lahko poskusili urediti naše sodelovanje z visokošolskimi institucijami 
na ravni partnerskega razmeija. Dosedanji poskusi pogovora o tem 
med Filozofsko fakulteto in ZRC SAZU so nekajkrat obticali v slepi 
ulici. V tem smislu je posebej pozdravil referat gospe dekanje, ki 
dokazuje, daje sodelovanje v obojestranskem interesu. Naslednji korak 
je torej v tem, da obe strani skušata premagati ovire s pogovori med 
vodstvoma obeh hiš, med posameznimi inštituti in oddelki in tudi na cisto individualnem nivoju; ko pa bo doseženo vsaj osnovno soglasje, bi si morali prizadevati za širše sistemske rešitve. Izpostavil je dve podrocji, pri katerih se je zatikala doslej-pri denaiju ali natancneje pri delitvi namenskih financnih virov za raziskovanje in pri neusklajenosti in neenakopravnosti nazivov -in podrobneje predstavil problematiko: Kdor hoce delati na univerzi, se mora seveda kvalificirati po univerzitet­nih pravilih, to je, doseci ustrezen pedagoško-znanstveni naziv. Vendar že sama merila za habilitacijo in še bolj njihovo prakticno izvajanje kažejo, da ljudje, ki niso redno zaposleni na univerzi, zadenejo na 
vecje težave kot tisti, ki so na univerzi doma. Spomnil je na znacilne primere iz zadnjih let. Clovek, ki je zacel zelo uspešno kariero na Filorofski fakulteti, se izkazal s številnimi kvalitetnimi in odmevnimi objavami ter celo nagradami, je prišel na ZRC SAZU in pri tem kot docent ohranil dodatno treljinsko delovno razmeije na Filozofski fakulteti; ko pa se je tam prijavil za izvolitev v izrednega profesoija,je bil zavrnjen, ker mu je zmanjkalo pol t. i. •pedagoške tocke«. Te tocke si je mogoce pridobiti recimo s pisanjem ucbenikov ali z mentorstvom pri diplomah, magisterijib, doktoratih, ne pa z normalnimi predavanji in izpiti. Kdor je torej na univerzi zaposlen samo delno in ima vrh tega morda še to smolo, da dela v stroki z malo študenti, le s težavo doseže zahtevane pedagoške tocke; kaj šele honorarni sodelavec, ki sploh ne more postati mentor pri diplomah, cetudi je habilitiran. Za napredovanje pa morajo takšni sodelavci izpolniti enake zahteve kot polno zaposleni visokošolski ucitelji, ceprav na fakulteti ne morejo opravljati takšnega dela, ki bi jim to sploh omogocilo. Kot drugo ilustrativno znacilnost je navedel: pri volitvah v univerzitetne nazive je zapovedano napredovanje po stopnjah, preskociti jih je mogoce samo .emo ma-po posebnem postopku. Ce nekdo, ki je v raziskovalni sferi že dosegel višji naziv, želi delati tudi na univerzi ali je celo ga povabljen, bo praviloma izvoljen za docenta. Tak primer imamo cisto blizu: znanstveni svetnik z uglednimi mednarodnimi objavami in drugimi referencami, tudi že izredni clan SAZU, je bil na univerzi izvoljen najprej za docenta. (V podobnih primerih kolegi morda dobronamerno priporocijo kandidatu, naj se vendar sprijazni s tem, 
saj ga bodo že cez pol leta lahko izvolili za izrednega profesmja, še en semester pozneje pa za rednega; in to se je tudi res dog>!jalo.) Takšno ravnanje s prišleki iz •Cistih• raziskovalnih organizacij se upravicuje s tem, ker pac nimajo nobene pedagoške izkušnje in morajo zato skozi normalni reelekcij ski postopek tako kot vsak zacetnik. Toda kot je dobro znano, je pretok v nasprotno smer urejen cisto drugace: kadar se habilitirani visokošolski ucitelj zaposli v raziskovalni organizaciji, se mu avtomaticno prizna ustrezen raziskovalni naziv. O tej ureditvi je mogoce reci vsaj to, da je zelo asimetricna, sploh pa ne enakopravna. Dr. D. Dolinar je izpostavil, daje to eden tistih kamnov, ob katerih se zaželeno sodelovanje med raziskovalno in visokošolsko sfero lahko grdo spotakne. Razumljivo je, da je status fakultet in visokih šol drugacen od statusa raziskovalnih zavodov in da za ene veljajo drugacna organizacijska pravila kakor za druge. Veijetno pa bi lahko z obojestranskim prizadevanjem omehcali vsaj togo administrativno prakso in razširili manevrski prostor pri uporabi teh pravil. Formiranim in uveljavljenim raziskovalcem na univerzi bi morda priznali že preveijeno znanstveno usposobljenost in zahtevali od njih samo pedagoško habilitacij o, in sicer na tak nacin, da bi jim bila realno dosegljiva; pri delno zaposlenih ali honorarnih sodelavcih naj bi bili zahtevani dosežki usklajeni z dopušcenim obsegom in vrsto njihovega pedagoškega dela. Poudaril je, da se pri tem ne zavzema za nikakršno popušcanje ali neupraviceno prednost, temvec samo za smiselno enakopravno obravnavo-po analogiji s priznavanjem univerzitetnih nazivov v raziskovalni sferi. Doslej je bilo ponavadi slišati izgovor, da to ni mogoce, ker sodimo v razlicne upravne resorje, ki se pac ne morejo sporazumeti. Glede na to, da podrocje ureja isto ministrstvo, ki ima sicer silno razvejen in zapleten ustroj in zaradi tega najbrž tudi precejšnje težave samo s sabo, je po Dolinarjevem mnenju rešitev v dogovoru na delovni ravni, iz katerega bo razvidno, da sta obe strani zainteresirani za kar se da gibke in prožne oblike medsebojnega sodelovanja. V luci tega je mogoce zahtevati, naj naposled tudi ministrstvo ukrepa bolj ucinkovito in odstrani administrativne ovire. 
Dr. Neva Šlibar 
je najprej predstavila stanje na Filozofski fakulteti, kamor prihajajo pritožbe o habilitacijah in nazivih. Težka naloga dekana oz. dekan je je, da zagovarja vse možnosti, kljub temu, da nekatera podrocja že vec let nimajo organiziranega podiplomskega študija, ker za dolocene smeri pac ni bilo dovolj interesa med študenti. Glede vprašanja etnologije in folkloristike je menila, da bi se o problemih morali posvetovati kolegi in kolegice s tega podrocja, in nadaljevala, da mora imeti kot dekanja ves cas v mislih tudi zaposlitev diplomantov, ob cemer se sprašuje, kakšne so pravzaprav potrebe naše družbe. Ker 
družbo soustvaljamo, soustvaljamo tudi potrebe, torej istocasno ustvaljamo delovna mesta. Navezala se je tudi na dr. J. Piljevca in navedla svoje izkušnje, saj je tudi sama Tržacanka in je dolgo živela v tujini. Slovenstvo je doživela pravzaprav vedno kot nekaj zelo pozitivnega. Prednosti, ki nam jih prinaša slovenstvo, ne znamo dovolj dobro izkoristiti. Sama je vedno naletela na izredno veliko zanimanje in veliko prijaznost in navdušenje tujcev ter na interese, da bi spoznali slovensko problematiko -v Ameriki, v Avstriji, v Nemciji so jo pogosto prosili, da bi pisala o slovenski problematiki, ceprav je germanistka in ji npr. podrocje slovenske literature ni tako blizu. V zvezi z etnomuzikologijo na Filozofski fakulteti pa je dejala, da gre le za eno od vprašanj novih transverzalnih ved, ob katerih se pojavlja problem njihove maticnosti. Ob t. i. medkulturnosti se zastavljajo vprašanja: Kam spada medkulturnost? Na kateri oddelek? Na kateri oddelek spadajo feministicne študije? Takih vprašanj bo vse vec; stroke se bodo namrec vedno bolj povezovale. 
Dr. Oto Luthar 
je spregovoril o konkretnih možnostih sodelovanja in pozdravil zamisel o organiziranju srecanj v okviru samo ene vede, saj bi tako ljudje ob konkretnih primerih našli ustrezne rešitve. Pozdravil je razpravo dr. 
D. Dolinalja o tem, da bi bilo treba skleniti ustrezni sporazum med ustanovami iz dveh razlogov; prvic zato, ker bi tako spodbudili vse ravni (od dekanata do vodstev oddelkov) in pokazali, da obstaja in­teres za sodelovanje, in drugic, ker se preko formaliziranega dogovo­ra lahko stvari hitreje rešuje. Ce bi nam uspelo skleniti tak dogovor, potem je ureditev tega položaja na ministrstvu še najmanjši problem. Ministrstvo se namrec ne more odlocati namesto nas, bo pa prisluh­nila našim argumentom in seveda dejstvu, da smo se uspeli dogovori­ti. 
Dr. Dalja Mihelic 
se je v svoji razpravi vrnila na izvajanja dr. M. Stanonik in dr.J. Piljevca. Spoznanje, da dijaki, ki pridejo na fakulteto, ne znajo niti jezika, da nimajo niti osnovnega znanja o etnologiji, je zanjo zelo zaskrbljujoce. Ce bi se stroke med seboj dogovorile o najniijem možnem znanju, ki naj bi ga dijak prinesel iz srednje šole, bi veljetno uspele spremeniti ucni nacrt. Strinjala seje tudi z dr. D. Prelovškom, da se humanistike in identitete ne more enaciti samo z jezikom, ampak je treba upoštevati etnologijo, zgodovino v najširšem smislu, umetnostno zgodovino in vse njene razsežnosti, ker vse to je v bistvu del narodove identitete. Glede števila objav Filorofske fakultete v zadnjem letu, ki jih je omenila dr. N. Šlibar, pa je pripomnila, da znanstveno-raziskovalno delo ni samo objava. Nacin dela na inštitutih je nekoliko drugacen -gre v 
bistvu za leksikološka dela, kijih je omenila dr. V. Smole, za slovarska dela itn.; to so temeljne raziskave za narod, ki jih na fakulteti nekdo, ki je polno pedagoško zaposlen, ne more izvajati. Obe raziskavi, fakultetna, ki nekako bolj stremi za sintezami, kot inštitutska, sta kompatibilni. Tu ne gre za razhajanje. Delo fakultetnega profesmja je neposredno povezano s študentom in je zato bolj ucinkovito kot delo nekoga na raziskovalnem inštitutu, ki takega stika z mladimi, 
perspektivnimi in dela voljnimi kadri nima. Nato se je obrnila še na dr. N. Šlibar glede vprašanja, ali nima tudi 
univerza nazivov višji znanstveni sodelavec, znanstveni svetnik itn. in 
kako je s prevedbami teh, ce si zaželijo delati pedagoško. Ali tudi 
zacnejo s statusom docenta ali gredo morda više? Raziskovalci z 
inštitutov imajo mnogo težav, da bi postali mentmji doktorandom 
nenazadnje tudi zato, ker tisti, ki še niso redni profesmji na fakultetah, 
tudi zbirajo svoje tocke, ker so tudi oni v stalni stiski za pridobivanje 
pedagoških tock. Izpostavila je perecnost problema pedagoških tock 
tako za zunanje kot tudi za notranje sodelavce v razlicnih strokah: 
npr. klasicni filolog ali zgodovinar delujeta na smereh, za katere so 
odloca zelo malo študentov, kar pomeni, da bodo imeli tudi vrhunski 
profesmji veliko problemov, da bi dobili prek pedagoškega dela 
zadostno število tock. 
Dr. Neva Šlibar se je navezala na razpravo o slabi izobrazbi dijakov in študentov in menila, da imajo današnji študenlje predvsem druga znanja. Kot predavateljica v prvem letniku skuša z vprašanji ugotoviti, kaj se dogaja v glavah teh študentov. Spremembe v zaznavanju sveta, razpršenost misli ... in podobno se pojavlja v nacinu razmišljanja, govmjenja in pisanja. Po njenih izkušnjah njihov problem ni izražanje v slovenšcini, temvec problem drugacne logike, povezovanja, koherentnosti. Mladi so danes socializirani na drugacen nacin, dolžnost pedagoškega delavca pa je, da vzpostavi povezave, da jim skuša pokazati, da je tudi danes tako, kot je bilo v zgodovini: da se funkcije ne spreminjajo, spreminjajo se oblike. Po njenem mnenju nimajo premalo faktograf­skega znanja, ampak znanja, ki ga imajo, ne znajo povezovati, kar je verjetno najhujši problem te izobrazbe: niti, kot je navedel dr. ]. Pi:rjevec, ne poznajo mitologemov in anticnih junakov. Vendar paje poudarila, da se bo treba prilagoditi temu drugacnemu nacinu mišljenja, saj je potencial mladih zelo dober, da so zelo zainteresirani, motivirani in da so to •dobre generacije•. 
Dr. Barbara Murovec 
je nastopila s konkretnim predlogom ministrstvu. Menila je, da se sme izobraževanje omejevati le na osnovno in srednjo šolo, na univerzi 
pa bi moralo biti -in zagotovo je v zakonu tako definirana -razisko­vanje osnovni pogoj za izobraževanje. Dejstvo pa je, da Filozofski fakulteti pac ni treba sodelovati z inštituti. Predlagala je, da bi se za univerze ukinilo programsko financiranje iz Urada za znanost in se spremenilo zgolj v projektno financiranje. Univerzitetni delavci namrec že v okviru svoje osnovne dejavnosti delujejo raziskovalno, na projekte pa se lahko potem prijavljajo skupaj z drugimi in dobivajo tisto cetrto tregino. Ko se prijavljajo projekti na raziskovalni ustanovi, se s tem pokrivajo osnovne place. 
Dr. Borut Telban je v razpravo vnesel vtise z razgovorov v Evropski uniji, z bruseljskega 
srecanja z naslovom EnlargedEurope for Resetcrehers. Na njem je Romano Prodi poudaril, da iz Slovenije prihajajo izvrstni matematiki, ki naj bi bili na splošno mnogo boljši kot tisti z zahoda, humanistike seveda ni mogel pohvaliti, ker ni v takem obsegu prisotna na tuji sceni. V Bruslju so opozorili, da bi se moralo v znanosti vzpodbujati predvsem reševanje problemov namesto recikliranja in akumulacije podatkov. Moralo bi se stimulirati radovednost, kreativnost, imaginacijo. Ce se iste stvari predstavi na drugacen, predvsem aktualen nacin, postanejo le-te zanimive za študente. Izpostavil je, da se pogosto govori o ogroženosti slovenstva. Uporablja se kot esencializacija in objektivizacijaslovenstva, medtem ko se v svetu, kjer potekajo mnogotere in stalne migracije, identitete nic vec ne esencializinyo in objektivizirajo. Stanje v Sloveniji ga veckrat spomni na Novo Gvinejo, kjer je njihova mitologija hkrati tudi njihova bit, ki se živi in je po njihovem mnenju že kar utelešena. Ta pogled je izredno težko razumljiv za sodobni zahodni pogled na cloveka, Sl\i na primer fundamentalizem tudi esencializira npr. religijo v cloveku, to pa povzroca posledice še posebej na družbeno-politicnem nivoju. Poudaril je, da ima osebno raje fluidno slovenstvo, kar pomeni, da bi se morali navaditi na stalne spremembe, stalno vkljucevanje novih navad, slovenšcina pa bi morala sprejemati tudi tuje izraze v slovenski jezik, saj bo preživela le na ta nacin. V nasprotnem primeru bo, podobno kot latinšcina, izumrla. Anglešcina, na primer, je sprejela sedemdeset odstotkov tujih izrazov in tudi to dejstvo jo je uveljavilo kot svetovni jezik, da ne recemo svetovni pidžin z veliko lokalnimi oblikami. Poudaril je, da bo v prihodnosti vedno bolj pomembna vecja mobilnost tako študentov kot univerzitetnih uciteljev in raziskovalcev in postavil vprašanje, kako bomo v ta prostor dobili tuje profesmje in tuje študente, ce se na dodiplomskem študiju ne sme predavati v tujem jeziku? Izbirne predmete v tujem jeziku imajo namrec le na Ekonomski fakulteti in Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Uvedel se bo kreditni sistem, delovna mesta se bodo sprostila tam, iger profesmji podvajajo svoja predavanja, hkrati pa se bo pojavila možnost za daljše 
obiske gostujocih profesmjev tako iz tujine kot iz domacih razisko­valnih institucij. Predstavil je primer, da nekdo, ki mu je v tujini omogoceno, da predava kot gostujoci profesor, v Sloveniji -ce ni habilitiran -sploh ne more predavati svojega predmeta, tudi kot gostujoci profesor ne. Tudi odnos do tistih, ki so študirali ali pa še študirajo v tujini, se bo moral spremeniti. Spomnil je na svoj primer, ko je potekala nostrifikacija doktorata kar dve leti, potem pa še nekaj dlje sama habilitacija -vse skupaj vec kot štiri leta, kar je zagotovo dolga doba. Izpostavil je tudi problem predavateljev, ki opravljajo ministrsko službo ali pa so zaposleni v vladnih ustanovah: na Hrvaš"kem in v Makedoniji se je namrec pokazalo, da ministri izredno slabo predavajo, da so veliko zadržani, da niso na tekocem z novimi spoznanji v stroki in tako naprej. Ustavil se je tudi ob prijavah na razpise, zlasti tiste, ki jih sploh ni. Ce bi na primer hotel postati predstojrtik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, tam ni razpisa za to mesto, na katerega bi se lahko prijavili tudi zunanji kandidati. Ne glede na to, da bi lahko nek sposoben vodja oddelka vpeljal »svežo kri« v oddelek, se raje neutrudna reciklirajo kar znotraj samega oddelka. Marsikje v svetu si z razpisom želijo, da bi dobili predstojnika, ki bi bil mednarodno uveljavljen strokovnjak in dober organizator, ki bi imel ideje in bi doprinesel k vegi ucinkovitosti, boljši strokovnosti in širši prepoznavnosti oddelka. Menil je, da bi morale biti tako naloge kot odgovornosti predstojnikov vecje in drugacne, zato bi kandidat poleg drugih kvalitet moral izpolnjevati tudi vse pogoje za rednega profesmja. Ta naziv pa bi ob prevzemu predstoj­ništva tudi dobil. 
Dr. Vera Smole 
je najprej pojasnila, da ni res, da raziskovalec z ZRC SAZU ne more biti vkljucen v podiplomski program. .ena praksa potrjuje nasprotno, je pa res, da ce mentor na fakulteti nima enakopravnega odnosa do svojih kolegov z inštitutov, potem jih ne vkljucuje. Možnost obstaja, ustavi se pri posameznikih. In še en pogoj je: da so raziskovalci lahko nosilci predmeta, si morajo pridobiti pedagoške nazive. Nadaljevala je o tem, da univerzitetni ucitelji hitreje sledijo razvoju stroke, hitro reagirajo, ustvrujajo vec krajših del, na inštitutih pa se ponavadi izvaja dolgorocne projekte, pri katerih je treba vcasih desetlelja ali še vec upoštevati isto zacetno metodologijo. Navedla je primer Slovarja slovenslrega knjižnega jezika, ki ga je bilo treba izdelati od zacetka do konca po bolj ali manj enaki metodologiji. Ne glede na to, da so kolegi spremljali razvoj leksikografije, na metodologijo bistveno niso mogli vplivati. Novejše znanje, pa tudi izkušnje, bodo lahko izkazali šele pri 
nadaljnjih podobnih delih. 
Zavrnila je ocitek, da profesmjem pišejo clanke in zbirajo gradivo 
študenge: vse je odvisno od posameznika. Svoje študente, ki naredijo npr. dobro diplomsko delo, skuša usmeriti v to, da pripravijo clanek za objavo, se pravi, da dobijo tocke, ki jih bodo nekoc potrebovali tu­di pri svojem napredovanju. V tako delo pa sama pogosto vloži vecji casovni delež, kot bi ga, ce bi raziskavo opravila sama. Kar zadeva locevanje izobraževalnih in raziskovalnih organizac.,je že tako, da so organizacije imenovane po svoji osnovni dejavnosti. Ceprav ne bi nikjer pisalo, da se od univerzitetnih uciteljev zahteva, naj se ukvaijajo tudi z raziskovalno dejavnosgo, se to pokaže kot nuja pri habilitacijah oziroma pri napredovanjih. Menila je tudi, da med mladimi obstaja interes za nacionalne vede, problem je le v tem, kako so jim te vede predstavljene in osmišljene. Do pred nekaj leti je veljalo na slavisticnem oddelku prepricanje, da dialektologija, zgodovina jezika ipd. ne zanimajo nikogar, danes pa se je izkazalo, da ti seminatji postajajo vedno bolj obiskani. 
Dr. Matjan Kordaš 
je pripomnil, da bi bilo strateško najbolj potrebno posvetiti razpravo temu, o cemer je govoril dr.]. Pitjevec, nato je nadaljeval, daje odnos med Filozofsko fakulteto in ZRC SAZU tak kot odnos med Inštitutom 
Jožefa Stefana ter Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo; med Medicinsko fakulteto ter ucno bazo v Mariboru; odnos pri habilitacijah na Fakulteti za matematiko in fiziko za tiste, ki ucijo matematiko in fiziko na tej fakulteti ali na drugih fakultetah. Z Inštituta jožefa Stefana se nihce ni mogel habilitirati v uciteljski naziv na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Kar zadeva prevedbo znanstvenega naziva v pedagoški naziv, l'a ni bilo težav, ce je bila kandidatu dana mo.nost, da je zacel uciti. Ce pa te možnosti ni bilo, so nastale težave. •Ce ni­maš uciteljskega naziva, ne moreš predavati,« mu je bilo receno in ta­kih in podobnih absurdnih situacij na razlicnih fakultetah ni malo. Najvec je torej odvisno od posameznikov, ki so v nacelu ali podpirali ali zavirali habilitacijo strokovnjakov zunaj univerze. Tako je bilo do leta 1969, ko je delal v Habilitacijski komisiji Univerze v Ljubljani. 
Dr. Marina Lukšic Hacin 
je opozorila najprej na problem mentorstva -ta je vezan na uni­verzitetne kriterije in na to, kako jih posamezne fakultete izvajajo v praksi. Sama že vec kot deset let sodeluje s Pedagoško fakulteto in Fakulteto za družbene vede,je habilitirana in je samostojna mentorica, kar pomeni, da univerzitetni pogoji in statuti to dovoljujejo. Podprla je mnenje dr. B. Telbana glede predavanj ministrov: v casu ministro­vanja bi morali vsaj tisti ministri, ki predavajo predmete na fakultetah, ki temeljijo na kriticni distanci do obstojece stvarnosti, predvsem pa politike (seveda v prvi vrsti na FDV), zamrzniti aktivno delo na fakulteti 
in se potem vrniti v znanstvene kroge. Navedla je primer s Pedagoške fakultete pri sociologiji vzgoje, kjer so se pogovaijali o Althusseijevih ideoloških aparatih. Nosilec predmeta je bil minister in je dopovedoval slušateljem, daA!thusser zdaj, odkar je on minister, ni vec v veljavi, da je moderna, postmoderna prinesla nekaj drugega. Poudarila je tudi, da se v Sloveniji in na univerzi ne zavedamo dovolj mobilnosti, ki jo prinaša Evropska unija in pomeni veliko potencialno možnost bega možganov, to kažejo vse sodobne študije, ki jih opravljajo na Ekonomski fakulteti. Raziskovalci na ZRC SAZU so iz vrst najboljših študentov in so se morda nekateri kljub povabilom univerze odlocili oditi na ZRC zaradi avtonomije, dokaz za to je, da se posamezniki s Pedagoške fakultete in Fakultete za družbene vede zanimajo, ali obstajajo možnosti zaposlitve na ZRC SAZU ravno zato, ker vedo, da se v tej tocki ZRC pomembno razlikuje od ljubljanske in mariborske univerze. 
Dr. Stanko Kokole 
se je navezal na predavanje dr.J. Piijevca in na njegovo opozorilo, da je podlaga humanisticnim vedam vendarle tista veda, ki se ukvaija z obema klasicnima jezikoma in ki doprinese tudi k temu, da lastni jezik govorimo morda bolje, bolj artikulirano in se znamo v njem precizneje izražati. Pohvalil je Filozofsko fakulteto, da se je na njej vseskozi ohranil oddelek za klasicno filologij o, od katerega niso dobili svojega znanja samo klasicni filologi, ampak tudi mnogi zgodovinaiji, arheologi, umetnosti zgodovinaiji in teologi. Humanisticna tradicija je v nekem, ceprav majhnem merilu na ljubljanski Filozofski fakulteti preživela na tem zglednem oddelku, na katerem nikoli ni bilo nega­tivne selekcije, ker so bili v vseh generacijah rezultati pozitivni. Dr. S. Kokole se je iz lastne izkušnje vecletnega študija na tem oddelku za­hvalil vsem takratnim profesoijem in obžaloval, da na posvetovanju ni bil prisoten noben njihov predstavnik. 

VREDNOTENJE REZULTATOV 
v 

HUMANISTICNIH VED 
MODERATOR Datja Mihelic 
PRISPEVKI Datja Mihelic, Majda Merše, Drago Perko in Naško Križnar 
DISKUSIJSKI PRISPEVKI Janez Kranjc, Darko Dolinar in Damjan Prelovšek 
RAZPRAVA 

PRISPEVKI 
MENE, MENE, TEKEL, UPARSIN (Daniel 5, 24-28) 
DARJA MIHEliC 
R
eklo, • ka­
. . 
tenmJena­
slavljen prispevek, je svetopisemsko. Na steno gaje napisala skrivnostna roka. Modri prerok Daniel je babilonskemu vladarju, Nabuhodono­zmjevemu sinu Baltazarju (6. stol. pr. n. št.), pisanje pojasnil takole: 
»Preštel je Bog tvqje kraljestvo in mu odredil konec; stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; tvoje kraljestvo bo razdejano in izroceno Medijcem in Perzijcem.« Prerokba se je uresnicila. 
Danielovo tolmacenje napisa vzbuja boleco prispodobno primerjavo z ocenjevanjem »sadov« raziskovalcevega dela in posledicno s placevanjem raziskav, ki ju je v samostojni državi Sloveniji leta 1998 ob jesenskem razpisu sredstev za raziskovalne projekte vpeljala (tedaj še) Ministrstvo za znanost in tehnologijo, z manjšimi lepotnimi popravki pa ga uveljavlja tudi njegov naslednik, Ministrstvo za šolstvo znanost in šport. Pri odlocanju ministrstva o (ne)dodelitvi sredstev za izvajanje raziskovalnih projektov je kot odlocilno merilo postavljena najnižja »znanstvena teŽa« prijaviteljev raziskovalnih projektov, ki izhaja iz vrednotenja (tockovanja) prijaviteljevih znanstvenih objav in izkazil.1 Kdor doseže mejno »znanstveno težo«, pridobi pravico, da se poteguje za pridobitev državnih sredstev za znanstveno-raziskovalno delo. 
Miselna zveza, na katero napeljuje raziskovalca Danielovo pojasnilo napisa na steni, je: 
»Raziskovalec! Preštel je uradnik ministTstva tvqje objave; tockoval jih je in ugotovi. da nimajo zadostne teže; denar, ki ti ga je ministTstvo doslej namenja/o za raziskovalno delo, bo dodeljen drugim ..• 
. 
1 Pri .teži« raziskovalceve znanstvene objave nima odlocilnega pomena njena vsebina, ampak ugled publikacije, ki je prispevek priobcila ali se nanj sklicevala. Odgovorni nosilec temeljnega raziskovalnega projekta in ena tregina aktivnih raziskovalcev v projektni skupini mora imeti: . en znanstveni clanek kot edini avtor objavljen v (podrobneje opredeljeni) mednarodno ugledni znanstveni reviji v zadnjih treh letih ali ustrezno število clankov v soavtorstvu, vseH en citat v zadnjih petih letih in izkazano sodelovanje v mednarodnem znanstvenem projektu v zadnjih treh letih. 
Želje po vrednotenju (merjenju) in primerjanju raziskovalnega dela (t. i. •scientiometrija•) niso nove, prizadevni (in dragi) poskusi njihovega uresnicevanja pa vsaj za nekatere stroke ne nudijo zadovolji­vib rezultatov. V Sloveniji se pri vrednotenju raziskovalcevega dela upoštevajo predvsem raziskovalceve (znanstvene) objave. Raziskovalec mora poskrbeti, da za to usposobljen bibliograf vnese podatke o njegovih objavah v knjižnicni racunalniški sistem COBISS. Ta se pri dolocanju tipov objav opira na UNIMARC, ki za tipologijo predpisuje mednarodno uveljavljene kode. Slovensko ministrstvo je pritegnila COBISS kot orodje za kolicinsko racunalniško vrednotenje pomemJ>. nosti znanstvenih objav in njihovih avtoijev. Program ministrstva objave po razlicnih merilih (tip objave, kraj objave: tuja -domaca založba, mesto objave: ugledna mednarodna-domaca revija) •obteži• oz. ovrednoti z dolocenim številom tock. Seštevek tock iz znanstvenih objav naj bi samodejno pokazal znanstveno vrednost posameznika. 
Števni, kvantitativni pristop, ki se uporablja pri opisanem vrednotenju, je morda primeren za tehniške, naravoslovne ipd. vede, za humanisticne (in deloma družboslovne) pa manj -ce sploh. Pa tudi znotraj tehniških in naravoslovnih strok je sistem do nekaterih usmeritev hudo krivicen. 2 
Vsekakor je pri humanistiki (in družboslmju) vsebina pomemJ>. nejša od forme (tipa in mesta) objave, ki bi jo morda mogli kolicinsko izmeriti. PUblikacije, ki so si po formalnih merilih enake, so pri huma­nistiki po kakovosti vsebine lahko zelo razlicne. Posamezno vsebinsko kakovostno delo more odtehtati vec drugih povprecnih, ki so mu sicer po formalnih kriterijih enaka ali pa ga (po le-teh) celo presegajo. -Ponazorimo to s primerom s podrocja umetnosti: France Prešeren je Slovencem zapustil eno samo drobno knjižico Poezije, s katero slovi kot najvecji slovenski pesnik. Spomnimo se njegove pikre oznake pri­jatelja Matija Copa: • V' Ljubljani je dihur, ki nozh in dan shre knige, od sebe pa ne da nar manjshi fige. •' Tudi razgledani razumnik in pesnikov prijatelj Matija Cop je zapustil le malo objav, kljub temu pa je v marsi­katerem pogledu odlocilno pozitivno vplival na slovensko kulturo. 
In zdaj k osnovnim vprašanjem, ki jih želimo osvetliti. Ali je raziskovalno delo v humanisticnih strokah sploh pomembno in vredno? Ocenjevanje (objavljenega) raziskovalnega dela v humanistiki a) glede na tip objave, 

b) primerjava strok med seboj, 
2 O scientiometriji med drugim: Mali, jug, 1995.Javne kritike sistema so npr. 
S0rrncnik, 1999;.elic, 1997;.elic, 1999. 3 Prešeren, 1847; Prešeren, 1832. 
c) 
po vsebini (splošne, aktualne, komercialne vsebine na eni in garaške bazicne podrobne študije na drugi strani), 

d) 
po mestu objave. 


Ce bi prvo vprašanje o pomenu humanisticnih raziskav zastavili nakljucnim sogovornikom, bi veijetno vecina vprašanih odgovorila, da raziskovalno delo v humanistiki morebiti ni povsem brez vrednosti, da pa posebne koristi od njega ne vidi. Razlog za tak odgovor je iskati v sodobnem liberalisticnem nacinu življenja, ki materialno in ko­mercialno postavlja pred intelektualno in duhovno. Dandanes v raz­vitem svetu prevladuje življenje v m'\ihnih, med seboj odtujenih dru­žinskih skupnostih, Iger vsakdo gleda predvsem na lastni gmotni do­brobit (dobra služba, stanovanje, avto ipd.). Vecina ljudi v takem okolju vrednoti delo (tudi raziskovalno) po financnem dobicku, ki ga prinaša, po neposrednih takojšnjih koristih za družbo in gospodarstvo, po konkretni uporabnosti, kijo v stroki vidi za lastno osebo (cenjeni so npr. poklic zdravnika, veterinatja, ekonomista, gradbenika, arhitekta ipd.). Dobrine raziskovalnega dela, ki niso materialno in uporabno merljive -taka pa je vecina raziskav na podrocju humanistike -na vrednostni lestvici strok v sodobni družbi kotirajo precej nizko, njihovi nosilci pa tudi ne dosegajo posebnega družbenega ugleda. 
In vendar imajo humanisticne raziskave svojo vrednost za cloveka: širijo njegovo obzmje duha, osvešcajo ga o svetu in njem samem, služijo nacionalnemu interesu, krepijo narodno samobitnost, samozavest in razpoznavnost narodnostne skupnosti navzven ter omogocajo njeno soocenje z drugimi tovrstnimi skupnostmi. Odlocilno prispevajo k doseganju kulturne in intelektualne širine in omike. Pri navedenem gre za dragocene, a materialno nemerljive ucinke, ki pa jih celo vsi izobraženci ne cenijo. 
Zaradi opisanega znacaja humanisticnih strok teija ocenjevanje (izraz se mi zdi primernejši kot vrednotenje) dela v humanistiki predvsem poglobljen vsebinski pretres in vsestransko širino, ceprav je tudi v humanistiki oblika objave razlicno cenjena. Razvrstitev razlicnih vrst (tipov) znanstvenih objav na vrednostnih lestvicah tehniških in naravoslovnih ved na eni ter humanisticnih in družboslovnih na drugi strani se zelo razlikuje. Razlika izvira iz znacaja in izkušenj vsake posamezne stroke: slednja daje razvrstitvi verodostojnost, zato jo je treba -tako pri humanistiki in družboslo.u kot pri naravoslo.u in tehniki-upoštevati kot merodajna, ne glede na želje po poenotenju meril za vse stroke. 
• Na podrocju humanisticnih ved praviloma veljajo za najbolj elitne sinteticne znanstvene monografije ali njihovi deli s celovitim ab ovo prikazom dolocene širše problematike, za katerimi se skrivajo leta in leta raziskovalnega dela in spremljanja pomembne litera­ture in izsledkov o obravnavani temi. 
• 
Nekoliko n.e kotirajo znanstvenokriticne temeljne objave izvir­nega gradiva, komentiranih korespondenc, del velikih mislecev, ki so opremljene s tehtnimi spremnimi študijami. Dragocenost teh objav je v razkrivanju povsem novih podatkov in dejstev, ki v stroki edini prinašajo možnosti novih spoznanj. Ta dela omogocajo razi­skovalno nadgradnjo in revizijo dosedanjega strokovnega vedenja. Zanematjanje tovrstrtih objav ima za posledico stagnacijo stroke na stopnji bolj ali manj privlacnega »recikliran ja• starih in že znanih spoznanj. 

• 
Na trelje mesto se uvršcajo humanisticne razprave v periodicnih publikacijah (revijah) in tematskih zbornikih, ki tudi na mono­grafski in sinteticni nacin obravnavajo doloceno problematiko. 

• 
V humanistiki so maloštevilni izvirni clanki z »udarnimi4<, kratkimi spoznanji in sporocili, kakršne srecujemo na podrofjih naravoslo\ja in tehnike, kjer so prav taki prispevki izjemno visoko vrednoteni; pac pa poznamo na humanisticnem podrocju gobelinske mikroštudije, ki so lahko podlaga velikih sintez: vendar pa taki clanki na vrednostni lestvici znotraj humanistike ostajajo bolj pri dnu, ceprav so neredko zelo dragoceni. 


To so bolj ali manj splošne lastnosti, ki v formalnem pogledu glede na tip objave veljajo za vso humanisticna paleto. Dodatno moremo ugotoviti, da je obseg clankov s podrocja družboslmja in humanistike praviloma vecji kot pri drugih vedah, katerih strokovnjalti, omejeni s plašnicami dojemanja lastne stroke, obcasno postrežejo s svojim osebnim in prepricanjem strokovnih kolegov, da je clanek, ki obsega prek šest strani, za katero koli stroko predolg; kdor ga objavi, je nesposoben dolgoveznež, saj je vendar mogoce na šestih straneh povedati vse ... 4 Humanisticne in družboslovne objave se od naravoslov­nih in tehniških praviloma razlikujejo tudi po tem, da je avtor objave navadno en sam, kar mu nedvomno nalaga vecjo odgovornost, kot je to pri objavah, ki so plod dela vecjega števila raziskovalcev, ki skupaj skrbijo za vsestransko kakovost prispevka. 
Med strokami, ki se stiskajo pod skupnim humanisticnim pokro­vom (a tudi med raziskovalnimi usmeritvami znotraj posamezne stro­ke!), pa moremo ugotoviti tudi precej razlik. 
Humanisticne stroke imajo po svoji naravi in vsebini razlicen domet. Nekatere so urtiverzalne (podobno kot npr. matematika, fizika, kemija, medicina, pravo, ekonomija): probleme in vprašanja teh strok socasno raziskujejo strokovnjalti povsod po svetu. Njihova ciljna bralna publika je .svetovna«, priporocljivi uporabni jezik anglešcina, soocanja 
4 To mnenje je izrazil vodilni clan Komisije za financiranje znanstvenega tiska 
in sestankov na sestanku komisije 11. maja 1999 na Ministrstvu za znanost in 
tehnologijo, Oddelek za informacijsko infrastrukturo v Mariboru. 
izsledkov pa so globalna. Humanisticne stroke, ki jim je dana tovrstna širina, so npr. filozofija, teologija, antropologija, klasicna filologija, deloma muzikologi ja.-Na drugi strani paje vrsta humanisticnih strok nacrtovano vezana na nujne in pomembne raziskave prostorsko oijega (na Slovenskem narodnostnega, srednje-in vzhodnoevropskega, evropskega) obmocja: to so slavistika, etnologija, arheologija, zgodo­vina (kolikor ne gre za zgodovino filozofije, vere ipd.), umetnostna zgodovina ipd. Tovrstne »nacionalne vede« imajo specificen pomen za državo in narod: njihovo poslanstvo je v ohranjanju narodnostne samobitnosti, razpoznavnosti navzven in osvešcenosti navznoter. Ceprav pri teh strokah niso izkljucene svetovne teme, pa npr. slovenska raziskava etnologije »Crne Mrike« ne more biti samodejno, samo zaradi svoje vsebinske svetovljanskosti pomembnejša (in v primeru enake kakovosti) vrednejša od primarne izvirne etnološke raziskave domacega slovenskega prostora ali slovenskega življa doma in na tujem. Podrobne študije na terenu, kijih je dolžan in jih zmore vsak narod za svoje obmocje raziskati sam, prispevajo novosti v svetovno zakladnico znanja, za njihovo izvajanje pa so najbolj pristojni in prvi poklicani narodovi lastni raziskovalci. Zakaj bi raziskave o nas samih 
(kot o kakšnih eksoticnih osebkih) zaupali tujcem, ce jih znamo in zmoremo opraviti sami? Podcenjevanje raziskovalnega dela, ki ga nacionalno usmetjena stroka soglasno ocenjuje za nujno in primarno, samo zaradi njegovega o.fjega, narodnostno naravnanega raziskovalne­ga obmocja, bi bilo huda napaka. Univerzalna narava stroke sama po sebi ne sme samodejno postavljati te stroke na vrednostni lestvici humanistike nad »nacionalno«. Žal pa marsikateremu izobražencu dandanes ni mar za materni jezik, nacionalno etnologijo, zgodovino, ampak prisega le na svetovno humanisticna •širino•. 
Po vsebini so humanisticne raziskave -tudi znotraj posamezne stroke-razlicne: njihova dopadljivost navzven je pogosto odvisna od populisticne iznajdljivosti raziskovalca. V širši javnosti so odmevne zlasti aktualne objave, ki sledijo politicnemu trenutku, obletnici, prazniku. Vcasih niti ne prinašajo kakih novih spoznanj, ceprav so napisane korektno. Po drugi strani ostajajo garaške poglobljene in podrobne študije številnih temeljnih strokovnih problemov humanistike zaradi poplave objav (celo znotraj posamezne stroke) skoraj neopažene. Zunaj strokovnih krogov dopadljiva in odmevna dela za stroko niso nujno dragocenejša od objav suhih, rudimentarnih novih spoznanj, ki se nestrokovnjakom zdijo dolgocasno drobnjakarska in suhoparna. 
Pri vrednotenju raziskovalnega dela deluje nasilno tudi umetno in nedosledna deljenje objav na manj vredne »strokovne« in vrednejše 
•znanstvene•. V humanistiki je ta opredelitev zelo ohlapna, ce ne neprimerna. Na podrocju naravoslo.a in tehnike se »strokovno« navadno enaci z »uporabnim«, »aplikativnim«, tudi »komercialnim«. 
Pri humanisticnih strokah bi težko govorili o uporabnosti objave (razen morda pri dvojezicnih slovaijih, ucbenikih ipd.). Oznako »strokovno« tako nadenemo objavam, ki imajo manj znanstvenega aparata, ki izidejo v glasilu, namenjenemu -ne znanstvenikom in raziskovalcem, ampak npr. šolnikom in študentom. Žalostno pa je, da celo med izobraženci neredki ne razlikujejo npr. dvojezicnega (upo­rabnega, torej •strokovnega•) slovaija od etimološkega (znanstvene­ga) ... 
Vrednost humanisticnih raziskav se skuša meriti tudi po mestu objave njihovih izsledkov. Gremo se •hlapce jerneje« -vse, kar izide zun,Y naše države (zlasti v angloameriškem okolju) naj bi bilo vredmjše od domacega. Ta pristop ni zdrav. Menim, da mora biti izsledek raziskave priobcen tam, kjer bo najbolj koristen in kjer bo našel najvec uporabnikov, ki jim je namenjen. Bralcu na drugi strani sveta, ki komaj­da ve, da je med Dunajem in Benetkami še kako mestece, moremo iz naših •nacionalnih« humanisticnih raziskav ponuditi le do skrajnosti poenostavljene, pavšalne objave. -Ce pa v (srednji) Evropi obstoji revija, ki ima ciljne bralce oz. raziskovalce, ki se ukvaijajo s podobnimi raziskavami kot mi, ce ima ustrezen recenzentski pristop,je priporoc­ljivo in pomembno navezati z njo stik in si v njej izboriti prostor za ob­
javo. Tehnicisticni tockovni formalizem s strani ministrstva upoštevanih 
•indeksov•, •impact factrnjeu« (mar ni že samo izrazje dovolj kleceplaz­no in absurdno?), ki daje prednost predvsem ameriškim objavam, za ocenjevanje »sadov« na slovenski prostor in cloveka vezanih humani­sticnih raziskav, za humanistiko pac ni sprejemljiv. Njegovo vsesplošno vsiljevanje humanisticnim strokam nima smisla; pomeni le nadležno potrato energije in živcev. 
Nesmisel se kaže še napr<j: Vrednostno razvršcanje revij po njihovi tockovni »teži« naj bi vplivalo na prizadevanje raziskovalcev, da objavljajo v tujih glasilih, ki so na seznamih citiranosti in imajo visok kolicnik vpliva. Ker pa s(m)o raziskovalci prilagodljivi, je prišlo do obrnjenega ucinka: uredništva številnih domacih revij usmeijajo velik del svoje energije v sistematicno prizadevanje za umestitev lastne revije na katerega od pomembnejših (ta hip so aktualni zlasti ameriški) seznamov revij. Mnogim to uspe, tockovna vrednost prispevkov, ki jih revija objavlja, pa se s tem samodejno poveca. -Zdaj pa razmislimo trezno: Ali so clanki v reviji, ki je danes pridobila poseben položaj na seznamu citiranosti, res vrednejši in pomembnejši od tistih, ki so v isti reviji izšli, ko tega položaja še ni imela? -Dve prizadevno napisani razpravi dobrega strokovnjaka bosta praviloma pac približno enakovredni, ne glede na vcerajšnjo ali jutrišnjo stopnicko, ki jo revija zavzema na (ameriški/!/) lestvici citiranostil -Pac paje nedvomno zaskrbljujoce, da pri nas marsikatera humanisticna revija (med njimi so tudi osrednje) ocenjevanje prispevkov »jemlje z levo roko« in nima 
ustreznega recenzentskega aparata, ki bi zagotavljal vrhunsko kakovost objav. Tak pristop ogroža verodostojnost pomena v reviji objavljenih clankov, širše gledano pa krni tudi ugled revije. 
Prav je, da raziskovalci na podrocju humanisticnih strok stremijo za objavljanjem svojih izsledkov tako v domacih kot v tujih medijih, ki z recenziranjem clankov skrbijo za kakovost svoje vsebine in ki priteguj<jo pomemben krog strokovnih bralcev uporabnikov. Ti mediji in taki bralci morejo našim raziskavam nuditi odmevnost, se z njimi oplajati in spodbujati raziskovalno delo na mednarodni ravni v skladu z našimi »nacionalnimi« željami, usmeritvami in potrebami. 
Pri ocenjevanju objav humanisticnih raziskovalcev velja ravnati cum grano salis:. z vrednotenjem vsebine in upoštevanjem celotnega opusa objavljenih clankov posameznika. Ni razloga, da humanistika za ocenjevanje svojih raziskovalnih stvaritev na silo sprejema merila, ki so (morda) ustrezna za naravoslovne in tehniške stroke, zanjo pa ne. Kot merilo opravljenega dela v humanistiki morejo služiti znanstveni prispevki v publikacijah z verodostojnim in poštenim recenzentskim sistemom, ki naj bodo med seboj -ne glede na sezname citiranosti revij -tockovno izenaceni. In ne nazadnje: cemU ne bi položaja vsiljevanja meril obrnili in bi -vsaj enkrat poskusno -tudi naravoslovne in tehniške stroke ocenili na opisani »humanisticni« nacin brez sipanja megle z raznimi seznami in kolicnik.i? 
Literatura 
F. Mali,J.Jug, 1995: Scientometrijain analiza citatov. Tearija in praksa (Ljubljana). 32. št. 9/10. 812-820. 
D. Mihelic, 1997: Križev pot (prijaviteljev) raziskovalnih projektov ali »Boj se Danajcev, tudi ce prinašajo darove!«. Raziskovalec (Ljubljana). 27. št. 3-4. 62-63. 
D. Mihelic, 1999: Oj, ta nesrecni COBISS!. Delo (Ljubljana). 2. junij (Znanost = Scientia). 41. št. 125. 14. 
F. Prešeren, 1832: Zhudni dihur. V: M. Kastelic (ur.). Krajnskazhbeliza. Trelje bukvize. Ljubljana. 25. 
F. Prešeren, 1847: Poezije. Ljubljana. 
S. Srmcnik, 1999: Sistem je dober, samo ljudje nismo dobri? O kvantitativnem ocenjevanju raziskovalnega dela. Delo (Ljubljana). 
2. junij (Znanost = Scientia). 41. št. 125. 14. 
POMEN IN VREDNOTENJE SLOV ARJEV KOT TEMELJNIH SLOVENISTICNIH DEL V SODOBNI DRUŽBI 
MAJDA MERŠE 
Z 
a uporab­
nika, ki ni ravno slovaropisec ali posebej pouceni slovenist, je slovar samo prirocnik, po katerem seže, kadar potrebuje kak podatek o besedi, najveckrat o tem, kaj pomeni, pa tudi, kako se piše ali izgovaija, kako se pregiba, v kakšnih skladenjskih vzorcih se uporablja, ali je njena raba nevtralna itd. Vecina uporabnikov se ne sprašuje o vrsti uporabljenega slovaija niti o tem, s kakšnim namenom, kako in kje je nastal, zato tudi ne razlikuje med temeljnimi slovalji, ki imajo številne poteze znanstvenih del, ter t. i. aplikativnimi slovalji, med katere se uvršca vecina dvojezicnih slovaijev. Razlike med obema osnovnima tipoma slovaljev so zelo velike. Nanje je treba opozoriti, saj je od njihove uzavešcenosti nedvomno odvisno tudi pravilno razumevanje in posledicno pravilno vrednotenje slovarskega dela.' Za to, da je bilo to doslej ocitno vrednoteno narobe, imamo vsaj dva dokaza: l. nezadostno financiranje dejavnosti, ki je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pripeljalo v zelo težek položaj, 2. neprimerno tockovno vrednotenje temeljnih slovaljev, ki se upošteva kot formalni kriterij pri ocenjevanju znanstvenoraziskovalne uspešnosti raziskovalcev. 
1 Inštitut za slovenski jezik je bil pred skoraj šestdesetimi leti (leta 1945) ustanovljen na slovenski Akademiji znanosti in umetnosti.' Kot njegova osnovna naloga je bilo navedeno zbiranje slovenskega jeziko­vnega gradiva ter priprava temeljnihjezikoslovnih del nacionalnega pomena. 3 Kasnejše natancnejše opredelitve njegovega delovnega programa so pokazale, da so bila mišljena predvsem slovarska dela: 
1 Razlog za neustrezno vrednotenje slovarskega dela v sodobni družbi je lahko 
bodisi nepomavanje in nanj vezano nerazumevanje inštitutskega slovarskega 
dela ali pa morda celo njegovo zavestno (in samozašcitno naravano) 
nepriznavanje in omalovaževanje. 2 Prim. SSKJ, 1970, IX-X; Jakopin, 1990,Jakopin, 1995; H.nšek-Holz, 1998. 3 Isti slovenisticni jezikoslovni program je bil že v dvajsetih letih sestavni del argumentov za ustanovitev Akademije Uakopin, 1995: 10). 
etimološki slovar, slovar slovenskega knjižnega jezika, pravopis, veliki terminološki slovar.' Daje inštitut, ki se od leta 1986 dalje imenuje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, v celoti upravicil svoj obstoj, dokazuje leta 1991 koncani Sluvar sluvenskega knjižnega jezika, ki je natancneje definiran kot enojezicni razlagalni slovar sodobnega knjiž­nega jezika srednjega obsega, Sluvenski pravopis, ki je izšelleta 2001 in nasledil tako po teoreticni kot po slovarski plati precej skromnejši razlicici iz let 1950 in 1962, Etimološki sluvar slovenskega jezika, ki se že približuje koncu, zbrano in urejeno gradivo za Sluvar jezika sluvenskih protestantskih piscev 16. stoletja, na katerega je oprta podrobno izobli­kovana zamisel slov.uja, ki je v obliki poskusnega snopica tudi izšla leta 2001, terminološki slov.uji, opravljeno delo pri slovenskem, slo­vanskem in evropskem lingvisticnem atlasu itd. Nove, težko pricakova­ne dosežke, kakršni so npr. enozvezkovni slovar slovenskega knjižnega 
jezika, sinonimni in frazeološki slovar, lematizacijski ter dolga vrsta terminoloških slov.ujev, obljubljajo tekoci delovni programi sekcij inštituta. Z naš tetim so bili izpostavljeni predvsem dosežki in naloge, ki so rezultat dolgotrajnih skupinskih prizadevanj, omembo pa bi zaslužili še individualni oz. pretežno individualni slov.uji, ki so nastajali in nastajajo v inštitutskem okviru, med njimi zlasti prvi (poskusni) zvezek Weissovega narecnega slov.uja govorov Zadrecke doline, slovar stare knjižne prekmuršcine Vilka Novaka, slovar jezika Janeza Sve­tokriškega, obrnjeni zgodovinski slovazji, vezljivostni slovar, ob tem pa še jezikoslovne monografije ter dolga vrsta razprav in clankov, ki so prav tako rezultat raziskovalnega dela inštitutskih delavcev. 
1.1 Sluvar sluvenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis sta kot splošna in normativna prirocnika, ki s prikazom leksikalnih enot in z normati.vnimi oznakami usmeijata jezikovno rabo, ponujata odgovore na vprašanja uporabnikov in z navajanjem številnih podatkov predstavljata temelj za nadaljnje raziskovanje jezika, takoj ob izidu postala javna dobrina, drugi temeljni slov.uji pa (kljub ofjemu krogu uporabnikov) prav zaradi zanesljivih podatkov, ki jih nudijo, to postajajo postopoma, posredno in manj opazno. 
1.2 In vendar se je inštitut prav v casu nestrpnega pricakovanja prikljucitve Slovenije Evropski skupnosti, ko bi se skrb za jezik, ki velja za osnovni mak narodne samobitnosti, morala strmo povecevati, znašel na samem robu preživetja, kjer z manj kot polovicno financno pokritostjo nalog skorajda brezperspektivno životari že nekaj let. Dolgotrajno pomanjkanje sredstev ima številne nezaželene posledice, ki otežujejo uresnicevanje raziskovalnih nalog ali jih celo postavljajo 
4 Poleg slovarskih del je bil omenjen še slovenski lingvisti cni atlas. 
pod vprašaj: upokojenih delavcev ne zamenjujejo novi, zato bo delo teklo pocasneje, za udeležbo na simpozijih v tujini in celo doma je treba iskati sredstva drugod, tehnicna oprema inštituta je vecinoma nezadostna in zastarela, inštitutska knjižnica narašca le s pomocjo zamenjav' itd. Zaradi vsega naštetega je kriticen razmislek o nacinu vrednotenja slovarskega dela v sodobni družbi in v okviru humanistike vec kot nujen. 
2 Slovarska dela, ki nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, so vsa po vrsti temeljna, znanstvena slovarska dela. Zasnovana so na osnovi obsežnega gradiva, ki ga ni mogoce na hitro zbrati in urediti, še manj na hitro vecstransko ter socasnemu jezikoslovnemu in slovaropisnemu razvoju primerno analizirati ter dosežene ugotovitve slovarsko ustrezno predstaviti. Dela so tako obsežna, da je možna le skupinska izvedba. Vecina od njih so dolgotrajne naloge, ki jih je težko cleniti na tri-ali petletne, z otipljivim raziskovalnim rezultatom zakljucene faze, kolikor navadno traja projektno financiranje. V slovaroslovni literaturi se pogosto poudatja ugotovitev, daje desetlege pri pripravi temeljnih slovatjev kratko obdobje.' Pri SSK]je bilo npr. potrebnih vec kot deset let za to, da se je izoblikovala dokoncna zamisel slovatja. 
Zahtevna dela lahko opravljajo le strokovnjaki, ki so si v preteklosti potrebna znanja pridobivali ob prakticnem delu in z vzporednim, vendar formalno nepriznanim individualnim študijem, v novejšem casu pa si jih po nekoliko lafji poti, ce se v delo vkljucujejo postopno kot mladi raziskovalci in ce je njihov študijski program smiselno prirejen prihodnjim delovnim nalogam, kasneje pa tudi ob slovaro­pisni praksi ter pri nadaljnji strokovni specializaciji, ki jo ta zahteva. 
2.1 Osnovne lastnosti temeljnih slovarjev so: l. bogata, premišljeno in namensko zasnovana ter strokovno zbrana gradivska osnova, 2. sistematicna, strokovno zahtevna obravnava gradiva, ki vkljucuje vecvrstno analizo, in izdelava slovatja ter 3. skupinska izvedba del. Zaradi njih temeljnih slovatjev nikakor ni mogoce enaciti z aplikativnimi slovarskimi deli (npr. dvojezicnimi slovatji) in leksikoni, ki jih na osnovi že obstojecih prirocnikov, morda z minimalnimi 
5 V letu 2001 je inštitutska knjižnica s premišljenim nakupom :.narasla« za tri 
nova nepogrešljiva dela, vsem drugim z dolge liste želja pa se je bilo treba 
odpovedati. To seveda ne pomeni, da se inštitutski delavci odpovedujejo 
strokovni rasti, ki jim jo zagotavlja znanstveni tisk, le pot do njega jim je o teže na. 
Neredko se odlocajo za individualne nakupe, s cimer si zavestno zmanjšujttio 
osebni standard. 6 Priin. Gjurin, 1986: 179. 
gradivskimi dopolnili, v kratkem casu lahko izdela posameznik ali manjša skupina ljudi. Marsikatero tovrstno delo je v piVi vrsti prevod tujega dela, slovensko »aktualiziran• z dodatkom domacega gradiva, ki pa ne povzema (in normativno ne hierarhizira) niti socasne, kaj šele raznocasne barvitostijezika.7 
2.1.1 Gradivo. Sluvar slovenskega knjižnega jezika je nastal na osnovi gradiva, ki šteje šest milijonov listkov. Zbrani so bili rocno, ker teh­nicnih pomagal, kakršna so na voljo danes, v casu nastajanja zbirke še ni bilo. Da bi se izognili neenotnosti gradiva, ki je pricakovana posle­dica zacetne netrdnosti koncepta, dolgotrajnosti procesa in velikega števila izpisovalcev,8 je bilo treba izoblikovati izpisovalna pravila, izo­braziti izpisovalce in vse do konca skrbno bdeti nad izpisovanjem. Tu­di zbiranje gradiva za Slovar jezika sluuenskih protestantskih piscro, kije steklo v sedemdesetih letih 20. stolega,je še potekalo klasicno, ceprav so bila uporabljena sodobnejša tehnicna sredstva, kot sta kseroks in deloma tudi že racunalnik. Prednost uporabe kseroksa je bila, da je omogocila navajanje daljših, raziskovalno vecnamenskih besedilnih odlomkov. Zaradi ohranjanja izvirne podobe besedila so bile izklju­cene napake, ki bi sicer nastale pri prepisovanju, in prihranjen cas, ki bi bil potreben za rocni prepis in za preveljanje njegove pravilnosti. Zbrana je bila trimilijonska listkovna kartoteka, ki predstavlja popolno gradivo. Ker je zbiranje gradiva za zgodovinski slovar proces s posebno problematiko, je bilo v prid enotnosti dela zanj treba izdelati dobro premišljena, natancna izpisovalna pravila, ki so predvidevala razlicne posodobitvene posege ter enotenje (zlasti pisne in glasoslovne) variantnosti. 
2.1.1.1 Pri slovaljih, ki nastajajo v sedanjem trenutku, zbiranje potrebnega gradiva olajšujejo in casovno krajšajo racunalniki ter racunalniško zbrani besedilni korpusi, kakršna je Nuua beseda, ki prav tako nastaja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Z njihovo pomocjo bo mocno olajšana tudi priprava slovalja; vecvrstna analiza gradiva in oblikovanje slovarskih definicij pa je še vedno delo, ki zahteva vse razpoložljivo jezikoslovna znanje ter veliko casa in truda slovaropisca. 
2.1.2 Za vsakega izmed temeljnih slovaljev je potreben trden vnaprejšnji koncept, ki upošteva vrsto slovalja, obravnavano besedje, zvrstne, casovno in prostorsko omejenost prikaza rabe jezika, upo­
7 Prim. Humar, 1998: 12!1--124. 
8 Slovansko slovaropisje npr. ponuja zglede za vmesno menjavo zasnove slovatjev, ki jo je narekovaJa bodisi potreba po prirejenosti vzporednemu razvoju jezikoslo.a, potreba po enotnejši zastopanosti virov, po enako gostem izpisu ali po zamenjavi nepopolnega izpisa s popolnim itd. Sprememba je lahko povzrocila celo prekinitev zbiranja gradiva po starih nacelih in pricetek zbiranja po novih, kar je mocno podaljšalo pripravo slovaJjev (Merše 1999: 2()..22). 
raboike itd. Med izbrane vire za terminološke slovruje se npr. uvršcajo šolski ucbeniki, prirocniki, periodika, strokovne razprave, monografije -vse s strokovnega podrocja, za katerega se izdeluje slovar. Njihov izbor mora biti do potankosti premišljen. Opravi ga lahko le pozna­valec.9 
2.1.3 Razumljivo je, da je v preteklosti zelo zahtevno fazo pred­stavljalo tudi urejanje obsežnega gradiva. Slednje vkljucuje abecedno razvršcanje, locevanje enakozvocnic ter odpravljanje nedoslednosti in napak. Za ustrezen slovarski prikaz besedne problematike je potrebno dobro in suvereno poznavanje le-te. Zanj je treba z razlicnih vidikov pregledati gradivo, ki je pri popolnem izpisu pogosto rabljenih besed zelo obsežno, zato analiza ne more potekati hitro. Stopenjsko poteka tudi strnjevanje in sistematiziranje ugotovitev ter njihovo pre­tvaijanje v dogovorno izoblikovani, splošno razumljivi, ekonomicni slovarski jezik. Obvestilno bogastvo tako izdelanih slovarskih sestavkov je navadno tolikšno, da se ga celo pouceni uporabniki ne zavedajo v celoti. Neredko jim npr. ostaja prikrit spekter skladenjskih vlog iztocnice oz. besede, ki uvaja slovarski sestavek, nakazan z izborom in razvrstitvijo zgledov. 
2.2 Potrebna znanja. Za kakovostno slovarsko delo je potrebno temeljito poznavanje slovnice (oz. slovnicnih kategorij), ki presega z visokošolskim študijem pridobljeno znanje. Nujno je slediti razvojnim dosežkom domacega in tujega jezikoslmja in jih po možnosti tudi sooblikovati. Za tovrstno delo so nujne tudi analiticnosinteticne sposobnosti delavca, ki morajo biti naravna danost, saj so priucljive le do dolocene stopnje. Treba je poznati slovaropi'!ie kot stroko in po možnosti prispevati tudi k njenemu teoreticnemu razvoju.10 Ker so skupine majhne,je zares ozka specializacija, ki bi omogocala opaznejše individualno raziskovalno uveljavljanje, komajda možna, saj mofl!io posamezniki pokrivati širše problemsko podrocje. Možnosti za vzporedno individualno raziskovanje, ki ima za cilj objavo rezultatov v obliki znanstvenih in strokovnih sestavkov in s tem širitev bibliografye, so pri posameznih delovnih fazah vecje kot pri drugih, vendar zaradi obsežnosti del nikoli idealne. Najmanjše so v casu 
9 Prim. Košmrlj-Levacic, 1999: 108. 
10 Tudi Slovenci imamo dolgo slovaropisno tradicijo. Vse od 16. stole1ja dalje, ko je nastal slovenski knjižni jezik, je mogoce slediti poskusom njegovega socasnega slovarskega zajeya, bodisi na ožjem, zgolj pokrajinskem, ali širšem, celo vseslovenskem jezikovnem ozemlju, sprva v okviru dvo-in vecjezicnih, v 20. stole1ju pa že v enojezicnih slovarjih. Vecinoma so nastcYali ob tujejezicnih vzorih, razpoznavnost pa jim je zagotavljalo upoštevanje domacega gradiva in okolišcin. Potreba po njih se je kazala zlasti zaradi stikov med slovensko in nemško govorecimi ter zaradi prevodne dejavnosti. 
zbiranja gradiva (in pred njegovo dokoncno ureditvijo), ki je vsaj v preteklosti zahtevalo zelo veliko mehanicnega dela. V tej fazi je navad­no raziskavi dostopno le delno gradivo, ki omogoca manj zanesljive rezultate. Vecje sov casu, ko je gradivo že zbrano in urejeno, "'!i slednje poleg tega, da omogoca raziskovanje, z odprto problematiko naravnost teija raziskovalno iskanje rešitev. 
2.2.1 Slovarski delavci si morajo pridobiti še druga specialisticna znanja, ki jih zahteva priprava posamezne vrste slovaija. 
2.2.1.1 Normativna funkcija slovaija SSK]je npr. teijala do potankosti izdelan vrednotenj ski sistem, ki so se ga morali sestavljavci z dobro razvitim posluhom za pojave (npr. za locevanje pogovornega od publicisticnega izr.a) tudi držati. 
2.2.1.2 Namen terminoloških slovaijevje popisati iz.e dolocene stroke. Zahtevajo interdisciplinarni pristop, saj kakovosten izdelek zagotavlja le tesno sodelovanje jezikoslovcev, ki so specialisti za terminološko slovaropisje, in specialistov za posamezno stroko oz. za podrocje, za katero se izdeluje slovar.11 
2.2.1.3 Posebna znanja zahteva priprava t. i. •slovaijev zgodovin­skega cikla•: etimološkega, zgodovinskih, dialektoloških. 
2.2.1.3.1 Namen zgodovinskih slovaijev je poleg pomenskega prikaza uporabljanega besedja tudi seznanjanje s sistemskimi potezami jezika v preteklih stolegih oz. v preteklih razvojnih obdobjih, ki je nujno za razumevanje današnjega stanja. Za odkrige teh potez in za pravilni pomenski prikaz besed je mora jezikoslovec obvladati zgodovinsko slovnico. Delavec pri zgodovinskem slovaiju mora znati razlocevati med potezami domacega jezikovnega sistema in tujimi elementi, prevzetimi prek prevodnih predlog. 
2.2.1.3.2 Zelo jasno teoreticno izhodišce teija zasnova narecnih slova.Ijev, saj mora dialektolog slovaropisec poznati, primerjati in razlocevati oba jezikovna sistema: narecnega in knjižnega. Osnovni namen tovrstnih slovaijev je predstaviti narecni besedni fond ter iz­trgati pozabi z njim z'!ieti spomin na izginjajoco duhovno in materialno kulturo." 
2.2.1.3.3 Osnovni namen etimološkegaslovaija paje osvetljevanje izvora besed ter odkrivanje njihovega prvotnega pomena ter miselnih vzorcev, ki so pripeljali do poimenovanja pojma ali stvari.1' 
2.3 Opazna lastnost temeljnih slovaijev je njihova skupinska iz­vedba, ki ima posebne zakonitosti. Uspešen potek del zagotavlja ustrezna organizacija ter uklenjenost v pravila, ki se jim morajo v korist 
11 
Prim. Košmrlj-Levacic, 1999; Košmrlj-Levacic, 2000. "Kemla-Jež, Weiss, 1999; Weiss, 1998: 189-190. 18 Prim. Furlan, 1993; Furlan, Snoj, 1996. 
enotnosti dela podrejati vsi sodelujoci, ceprav neredko za ceno od­stopanja od lastnih mnenj in raziskovalnih ambicij. Medsebojna prepletenost skupinskega dela neredko onemogoca natancno kvanti­tetno opredelitev individualnega dela. To skorajda ni izmerljivo-tudi zato, ker merila za vrednotenje deleža posameznika še niso izdelana -, zato bi bilo treba tako glede ocenjevanja kot tudi sicer vego vrednost priznati skupinskemu delu, da bi sodelujoci avtmji vsaj po tej poti prišli do primernejšega deleža. 
3 Najboljše zagotovilo za uspešno uresnicitev naloge, ki se konca z izidom slovatja kot casovno in kakovostno optimalnega izdelka, je nudenje ustreznih pogojev za kontinuirano delo, ki mora biti realno in strokovno nacrtovano ter brezpogojno odgovorno uresnicevano. Slovarski delavci morajo obvezno iskati racionalnejše nacine prikaza, ki pa ne smejo škodovati kakovosti in obvestilnosti slovatjev. K ustreznemu nacrtovanju spada tudi premišljena personalna sestava skupin. Pri zahtevnem slovarskem delu je ocena trajanja problemsko še ne povsem predvidljivega dela lahko le okvirna in vetjetna, težko pa dokoncno veljavna. 
4 Nadaljevanje nezadostnega financiranja slovarskega dela bi po najbolj crnem scenariju lahko pripeljalo do ukinitve nalog. Kontinui­teta dela bi bila prekinjena, skupine razpušcene, namensko vloženi denar pa dokoncno zavržen, saj bi se pricakovanih slovaijev ne mogli nadejali niti kdaj v prihodnosti. Delo bi bilo namrec treba zaceti na novo in zanj vzgojiti nove kadre. Za ucinkovit za.on bi bilo poleg denarnih sredstev znova potrebno vsaj desetlege. Ce pa bo narod, ki govori slovenski jezik, še obstajal -obstajal pa bo, ce se bo njegov materni jezik uporabljal v vseh segmentih družbe-, bo z njim živela tudi potreba po novih slovarskih predstavitvah socasne jezikovne rabe: ker je jezik živ organizem z lastnosgo spreminjanja in ker je slovar pac 
•prva knjiga vsakega naroda•.14 
5 Na neustrezno vrednotenje temeljnih slovatjev je vse do ne­davnega 15 kazala tudi primetjava njihove tockovne ovrednotenosti v 
14 To misel francoskih razsvetljencevje sprejel tudi Fran Miklošic (Vidovic Muha 
2000: 12). 15 Sprememba je bila na osnovi predlogov delavcev inštituta opravljena prav v casu poteka konference Za odgovorno znanost, Humanistika v Sloveniji na zacetku 21. stoletja (14.-15. november 2002). Izkazujetajo npr. Predlog 
sistemu COBISS s številom tock, prisojenih drugim natisnjenim delom (npr. znanstvenim in strokovnim clankom in sestavkom, objavljenim predavanjem na znanstvenih in strokovnih konferencah, krajšim sestavkom in celo samostojnim sestavkom v razlicnih prirocnikih, npr. enciklopedijah in leksikonih). Ker je tako s slovarskim delom celo v daljšem (nekajletnem) casovnem razdobju mogoce zbrati le majhno število tock, so raziskovalci, ki sestavljajo temeljne slovatje, v slabšem položaju od drugih raziskovalcev. 
5.1 Slovatji so bili v COBISS.u po veljavni tipologiji MZT enotno obravnavani in uvršceni med »monografije in druga zakljucena dela« 
( 2. 06 Prirocnilti, slova>ji, leksiltont)i. Uvrstitev predvideva ovrednotenost s šestimi tockami, ki se delijo med avtmje, bodisi matematicno (število tock se deli s številom avtmjev) ali z upoštevanjem vecjega ali manjšega deleža posameznega avtmja. Izkupicek je v vsakem primeru zelo majhen, glede na vloženi trud in cas ter na visoko strokovnost, ki je obvezna sestavina vseh slovarskih sestavkov v temeljnih slovatjih, pa še posebej neprimeren. V sodobnem svetu se slovaropisju kot 
jezikoslovni dejavnosti navadno priznava znacaj znanstvene prakse. Nediferencirana obravnava v COBISS.u pa je kazala, da slovenski vrednotenjski sistem znanstvenosti temeljnih slovatjev, ki je dokazljiva z uporabljenimi metodami (npr. pri analiziranju gradiva, locevanju enakozvocnic razlicnih besednih vrst, oblikovanju razlag, izbiri zgledov itd.), potrjuje pa jo tudi vkljucevanje raziskovalnih dosežkov slovaropisca samega in pa dejstvo, da s posredovanimi podatki služi kot izhodišce za nove raziskave, ni priznaval. Nujen popravek je torej bil, da se temeljni slovatji, ki imajo številne poteze znanstvenega dela, kategorizirajo kot znanstveno delo, konkretno kot 2.01 Znanstvena monografija, ki je ovrednotena z desetimi tockami. O tem, kateri slovatji bi si tako uvrstitev zaslužili, bi morali odlocati strokovnjaki. Pri slovatjih s podpisanimi slovarskimi sestavki pa bi bilo -po zgledu gesel v enciklopediji ali leksikonu -vsaj daljše med njimi mogoce posebej tockovati.16 Ustreznejšo -vsekakor pa trajnejšo -kategorizacija, povezano z višjim številom pripadajocih tock, bi morala znanstvenim slovaijem koncno nameniti tudi humanistik.a sama (npr. znotraj 
Bibliografskih kazalcev za ocenjevanje raziskovalne uspešnosti)i. 
Predlagana sprememba meril tockovnega vrednotenja slovatjev (oz. slovarskih sestavkov) bi bila nedvomno koristna tudi zato, ker bi 
tipologije dokumentov/ del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS z datumom 
7. Il. 2002 ter verzija z datumom 21. Il. 2002. 
16 Predlagani popravek je bil v spremenjeni verziji COBISS-a upoštevan, vendar je zaradi odlocitve, da se vnos teh kategorij v prihodnje ne opravlja vec, postal brezpredmeten. 
s stimulativnim delovanjem olajševala organizacijo dela pri slovru:jih kot dolgorocnih, skupinskih nalogah. 
5.2 Podobno usodo necenjenosti in nizke tockovne ovredno­tenosti doživljajo tudi znanstvenokriticne izdaje (zgodovinskih in drugih) virov, npr. urbrujev ali del skladateljev iz starejših obdobij, ki izhaj,Yo v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae. Tudi njihovi stro­kovno kompetentni izd'liatelji in komentatmji so obsojeni na dvotirno delovanje, saj si morajo enako kot slovarniki tockovni primanjkljaj 
•izravnavati• z bolje ovrednotenimi bibliografskimi enotami, za katere je praviloma potrebno manj casa, truda in raziskovalne potrpežljivosti, ce že o vloženem znanju ne govorimo. Komentirane izdaje del skla­dateljev iz starejših obdobij, za katere je potrebno celoletno delo, so (bile) v sistemu COBISS kategorizirane kot uredniško delo, ki ni (bilo) tockovano. Le da slovarnikom za vzporedno raziskovalno delo zaradi slovarskega dela, ki je njihova osnovna delovna obveznost, kronicno primanjkuje casa ... 
Krog je resnicno zaklet! 
Literatura: 
M. Furlan, 1993: Etimološki slovar-za koga in kako. Rjecnik i društvo. Zbornik radova sa manstvenog skupa o leksikografiji i leksikologiji održanog 11-13. X. 1989. u Zagrebu. Zagreb: Razred za filološke znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti. 71-79. 
M. Furlan, M. Snoj, 1996: Bezlajev Etimološki slovar slovenskega jezika. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture XXXII (1996). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 17-25. 
V. qjurin, 1986: Nacela sodobnega izrazijskega slovru:ja. Slovenski jezik v znanosti l. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut. 151-187. 
M. Hajnšek-Holz, 1998: Delo za Slovar slovenskega knjižnega jezika. ]ezikoslovni zapiski 4. Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ljubljana: ZRC SAZU. 9-18. 
M. Humar, 1998: Pomenski opisi v novejših slovenskih terminoloških slovru:jih. ]ezikoslovni zapiski 4. Ljubljana: ZRC SAZU. 123-137. 
F. Jakopin, 1990: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Encildopedija Slovenije 4. Hac-Kare. Ljubljana: Mladinska knjiga. 161. 
F. Jakopin, 1995: K zgodovini Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. ]ezikoslovni zapiski 2. Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ljubljana: ZRC SAZU. 9-25. 
K Kenda-Jež, P. Weiss, 1999: Posebnosti (slovenskega) narecnega slovaropisja. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture XXXV. 
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 27-46. 
M. Košmrlj -Levacic, 1999: O terminološkem slovaiju in racunalniški podpori ob izdelavi botanicnega terminološkega slovarja. ]ezikoslovni zapiski 5. Ljubljana: ZRC SAZU. 107-122. 
M. Košmrlj -Levacic, 2000: Vloga terminološkega slovaropisja pri nacrtovanju in oblikovanju jezika stroke. Kultura, identiteta in jezik v proce.sih evropske integracije. Ljubljana: Društvo za uporabno 
jezikoslO\je Slovenije. 287-298. 
M. Merše, 1999: Problematika oblikoslovnega zagla.a v Poskusnem snopicu Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stolelja. Jezikoslovni zapiski 5. Ljubljana: ZRC SAZU. 19--31. 
SSKJ, 1970: Slovar slovenskega knjižnega jezika l. A-H. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba Slovenije. 
A. Vidovic -Muha, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slova-.ja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
P. Weiss, 1998: Trije narecni slovarji. Jezikoslovni zapiski 4. Ljubljana: ZRC SAZU. 189-196. 
VREDNOTENJE ZEMLJEVIDOV 
DRAGO PERKO 
l. Uvod 
Z
emljevidi 
spremljajo cloveka že vec tisocletij. Leta 1963 je britanski arheologjames Mellaart (1925--) pri odkopavanju ostankov neolitskega naselja (:atal HiiyUk (slovenj eno Catal Hejik) v Turciji na stenah notranjosti svetišca odkril slike, ki prikazujejo nacrt naselja s tlorisi okrog osemdesetih zgradb na po bocnih terasah, iznad katerih se dviga gora z oblakom dima in pepela nad vrhom in ognjeniškimi bombami po pobocju. Gora naj bi bila 3268 m visok ognjenik Hasan DaiJj (slovenj eno Hasan Dagi), ki stoji ob vzhodnem robu pokrajine Konya Ovasy, ravnine severo­vzhodno od mesta Konya, okrog 200 krn južno od turškega glavnega mestaAnkare (Perko, 2001a). Slike, ki so po Mellaartovem prepricanju najstarejši do zdaj odkriti zemljevid, so bile po radioogljikovi metodi narisane med letoma 6300 in 6100 pr. n. št. (Smith, 1987, 73). To naj bi bila tudi prva tematska karta. Vsebina zemljevida je prikaz izbruha ognjenika in nekaterih posledic te naravne nesrece. 
Slovenska institucionalna kartograf.a je neprimerno mlajša. Uradno se je zacela 7. februruja 1952, ko je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v okviru Geografskega inštituta ustanovila Kartografski zavod, ki se zd'!i imenuje Oddelek za tematsko kartografij o Geografskega inštitutaAntonaMelikaZRC SAZU (Natek, Perko,1999). Sprva je zavod izdeloval predvsem tematske karte za akademika Antona Melika in Svetozaija Ilešica, ki sta že pred pol stolega spoznala pomen kartografskega izražanja, predvsem tematskih zemljevidov za predstavitev znanstvenih dosežkov v geografiji in sorodnih znanstvenih disciplinah, pozneje pa se je njegova dejavnost mocno razmahnila. 
Razvoj tematske kartograf.e je v Sloveniji izrazito pospešila osa­mosvojitev države leta 1991, ko so se potrebe po tematskih zemljevidih mocno povecale. V devetdesetih letih so državne in zasebne ustanove sofinancirale vec obsežnejših projektov, ki so se sklenili z izdajo mono­grafij, v katerih so bili objavljeni številni tematski zemljevidi. V vse­binskem in tehnološkem pogledu sta n,Yvecji dosežek slovenske temat­ske kartograf* Geografski atlas Slovenije s široko uporabnosgo na številnih podrocjih in Nacionalni atlas Slovenije, ki je i;9emen tudi na 
svetovni ravni in pomeni veliko promocijo Slovenije ter slovenske geografije in kartografije oziroma znanosti na splošno v tujini. Tudi slovenski geografski in drugi ucbeniki, ki so izšli na koncu 20. stole1ja, so i'!iemno bogato opremljeni z zemljevidi. 
Hiter razvoj pa ni odpravil številnih problemov slovenske karto­grafije, kot so na primer šolanje, zaposlovanje, financiranje in napredo­vanje kartografov. Med najvecjimi problemi je tudi neustrezno vred­notenje zemljevidov oziroma kartografov in njihovega dela, kar izrazito negativno vpliva na razvoj slovenske kartografije, predvsem tematske, medtem ko svetovna kartografija z digitalno tehnologijo in povezan os go z geografskimi informacijskimi sistemi doživlja velik razcvet. 
2. Kartografija in zemljevidi 
Kartograf"gaje pomožna stroka številnih znanosti. Mednarodna kartografska zveza (International Cartographic Association) jo je leta 1973 opredelila kot znanost, umetnost in tehnologijo izdelovanja zemljevidov ter preucevanja zemljevidov kot znanstvenih in umetniških del, leta 1995 pa kot disciplino, ki se ukvaija s snovanjem, izdelo­vanjem, širjenjem in preucevanjem zemljevidov. 
Njen predmet preucevanja in hkrati najpomembnejši izdelek so zemljevidi ali karte (italijansko carta 'papir, dokument' iz latinsko charta 'papir, spis' iz grško kh.artis 'papirusov list, zvitek'), to so dvorazsežnostni prikazi razlicnih pojavov na zemeljskem površju ali drugih nebesnih telesih. 
Delimo jih na splošne in posebne zemljevide. Na splošnem zemlje­vidu ali topografski karti so vse sestavine oziroma vsebine prikazane razmeroma enakovredno, na posebnem zemljevidu ali tematski (tva­tinski) karti pa so nekatere prikazane poudarjeno, druge pa sploh ne. 
Za znanstvene discipline so še pose bij pomembni tematski zemlje­vidi, saj raziskovalcem na eni strani pomagajo pri delu predvsem kot vir podatkov oziroma obstojecega znanja, na drugi strani pa omogocajo nazornejše prikazovanje rezultatov njihovih raziskav. 
Zemljevidi so lahko objavljeni kot: 
• 
samostojna publikacija, n,Yveckrat na listu vege ga formata, pogosto s spremnim besedilom, graficnimi prilogami in imenikom zemlje­pisnih imen na hrbtni strani zemljevida (najbolj znana primera sta šolska zemljevida Slovenije in sveta s predstavitvijo slovenskih pokrajin oziroma celin in oceanov na hrbtni strani) ali s priloženo razlagalno knjižico (na primer Vegetacijska karta gozdnih združb S/o. venije ali Zgošceni imenik zemljepisnih imen Slovenije), 

• 
kot zbirka (adas), najveckrat oblikovno enotnih in vsebinsko pove­zanih zemljevidov, vezanih v knjigo ali spetih (zloženih) v mapo, 


pogosto s spremnimi študijami v obliki poglavij in imenikom zem­ljepisnih imen (na primer Nacionalni atlas Slovenije ali Slovenija na voja.fkemizemljevidu 1763-1787), 
• kot sestavine drugih avtorskih del (na primer clankov, monografij, filmov, postelj ev, ucbenikov). 
3. Stopnje priprave zemljevida 
Za pravilno vrednotenje kartografskega dela je nujno poznavanje njegovega poteka ter njegove sestavljenosti in prepletenosti. Pri izdelave tematske karte, s katero se raziskovalci srecujemo najpogo­steje, lahko v grobem locimo tri sklope oziroma stopnje: znanstveno, znanstveno-umetniško in tehnološko, pri izdelavi splošne karte pa obicajno le dve: znanstveno-umetniško in tehnološko stopnjo. Koncni zemljevid, ki ima znanstveno in estetsko vrednost, je tako rezultat vec sodelavcev, zato ima pogosto vec avtoijev oziroma vec razlicnih tipov avtmjev. 
Prva, znanstvena stopnja izdelave tematska karte obsega pripravo vsebine (tematike) karte, kar je v celoti naloga raziskovalca. Koncni rezultat te stopnje je tako imenovani avtorski original karte, ki je enakovreden pripravi clanka, vcasih celo monografije, še posebej v geografiji, geodeziji in nekaterih drugih prostorskih strokah, kjer je objava nekaterih znanstvenih in strokovnih dognanj na zemljevidih pogosto celo bolj nazorna kot predstavitev v pisni obliki, pogosto pa se celo zgodi, da nekaterih znanstvenih dognanj, ki se vežejo na prostorsko opredelitev, skoraj ni mogoce ustrezno predstaviti drugace kot na zemljevidih. Na avtorskem originalu so lahko predstavljeni izsledki le enega terenskega opazovanja ali pa vecdesetletnega znanstvenega dela. Avtolja tega sklopa obicajno opredelimo kot avtolja vsebine zemljevida. Lahko bi mu rekli tudi kartograf tematik. 
Druga, znanstveno-umetniška stopnja obsega predvsem izdelavo idejnega in glavnega projekta karte, analizo in pripravo tematske vse­bine oziroma avtorskega originala, ki ga je pripravil raziskovalec na piVi stopnji za prikaz na karti, izdelavo kartografskega redakcijskega nacrta s teoreticno-matematicno osnovo, vsebinsko zasnovo, pripravo metod kartografske generalizacije, izbiro metod prikaza geografskih in tematskih elementov vsebine, zasnovo kartografskega oblikovanja kartografskih izraznih sredstev in izdelavo legende znakov z upošte­vanjem znanstvenih in estetskih meril. Avtor tega sklopa je kartograf redaktor. 
Trega, tehnološka oziroma tehnicno-izvajalska stopnja obsega predvsem kartografsko-tehnicno izdelavo karte z modeliranjem vse­bine z metodami kartografske generalizacije in oblikovanjem kart­
grafskega prikaza s posebnimi kartografskimi racunalniškimi orodji ter racunalniško pripravo za reprodukcijo karte oziroma objavo na razlicnih medijih (na primer tisk, medmrefje, zgošcenka). Avtmju tega sklopa obicajno recemo kartograf izvajalec. 
Pri delu na prvih dveh stopnjah torej prevladujejo znanstvene prvine, na treiji stopnji pa tehnološke. 
4. Predlog vrednotenja 
V trenutno veljavnem sistemu COBISS so vsa kartografska dela oziroma vse stopnje kartografskega dela opredeljene z interno kodo 180 oziroma oznako 4.17, kar vnaša veliko zmedo, saj so ponekod pod to oznako evidentirani raziskovalci, to je avtmji vsebine zemljevida, ponekod kartografi redaktotji, ponekod pa celo kartografi izvajalci. Oznake v skupini 4 pomenijo sekundarno avtorstvo. Sem so poleg kartografov uvršceni še na primer uredniki, prevajalci in prireditelji, kar kaže na precejšnje nepoznavanje kartografskega dela. Nepravilno uvršcanje kartografov je deloma povezano tudi s trojno naravo karto­grafije oziroma zemljevida, ki združuje znanost, umetnost in tehno­logijo. 
Tako razvršcanja kartografov je sporno tudi v smislu varovanja avtorskih pravic, ki so pogosto kršene, saj so pravi avtotji zemljevidov zakrili, pogosto so navedeni napacni avtotji, ali pa nekateri avtotji izpušceni. 
Zakon o avturski in s=dnih pravicah je precej natancnejši: v Il. podclenu 5. clena varuje avtorstvo •pravega• kartografa oziroma 
•kartografsko maniro•, to je kartografa redaktotja in kartografa izvajalca (iz druge in trege stopnje kartografskega dela), v nekaterih drugih podclenih 5. clena pa avtotja vsebine karte, to je raziskovalca (Trampuž, Oman, Zupancic, 1997). 
Za razrešitev tega problema smo na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU in Geodetskem inštitutu Slovenije oktobra 2002 pripravili skupen predlog vrednotenja oziroma delitve kartografskega dela, ki glede na trojno avtorstvo in zahtevnost vsebuje 9 oznak. 
Ker raziskovalec na zemljevidih lahko prikaže izvirna znanstvena dognanja, pregledne znanstvene vsebine, ali pa le strokovne in poljudnoznanstvene vsebine, je podobno kot pri clankih smiselno lociti in ustrezno vrednotiti: 
• 
izvirno znanstveno karto, 

• 
pregledno znanstveno karto, 

• 
strokovno karto in 

• 
poljudnoznanstveno karto. Ker je druga stopnja priprave zemljevida povezana z zahtevnosgo 


avtorskega originala s prve stopnje, je delo na tej stopnji smiselno razdeliti na: 
• 
redakcijski nacrt izvirne znanstvene karte, 

• 
redakcijski nacrt pregledne znanstvene karte, 

• 
redakcijski nacrt strokovne karte in 

• 
redakcijski nacrt poljudnoznanstvene karte. Za avtmje tretje stopnje, to je kartografe izvajalce, je smiselno ohraniti obstojeco kodo 180 oziroma oznako 4.17. 


Ta predlog tako clankom, monografijam in pogla'1em v monogra­f!iah dodaja novo kategorijo, to je zemljevid. Inštitut za informacijske znanosti, ki skrbi za COBISS, se je strinjal, da zemljevidi oziroma avtorstvo zemljevidov v COBISS-u niso ustrezno opredeljeni, imel pa je pomisleke glede uvajanja novih kategorij, zato smo v novembru 2002 skupaj pripravili nov, preprostejši, a prav tako ucinkovit predlog, ki sledi Znlum.u o avturski in surodnih pravicah in upošteva trojno avtorstvo tematskih kart oziroma dvojno avtorstvo splošnih kart. Po tem predlogu naj bi kodi 180 dodali kodi 181 in 182. Prva bi oznacevala kartografa tematika, torej raziskovalca, druga kartografa redaktmja, torej klasicnega kartografa, tretja pa kartografa izvajalca. Prvi dve kodi bi bili uvršceni v primarno avtorstvo, tretJa pa kot že do zdaj v sekundarno, kar ustreza dejanskemu stanju. Na ta nacin poskušamo poenotiti zapisovanje avtotjev na zemljevidih, saj tudi nekateri izdelovalci zemljevidov to opravijo precej površno. Še najbolj dosledna je pri navajanju avtorstva, ne glede na to, ali gre za posameznike ali ustanove, Geodetska uprava Republike Slovenije, ki pa v glavnem skrbi le za splošne karte in manj za tematske, pri katerih je avtorstvo obicajno bolj zapleteno. Tako kot do zdaj pa bodo zemljevidi v COBISS-u še vedno lahko vpisani kot samostojne enote, pogla'1a samostojnih enot ali sestavni deli drugih enot, vendar s pravilno oznako vrste avtorstva. Tako bo npr. jasno, kdo je avtor clanka, kdo je pripravil znanstveno ali strokovno vsebino zemljevida znotraj clanka, kdo je kartograf redaktor in kdo izvajalec. Prav tako bo mogoce nedvoumno ugotoviti, kdo in kakšne vrste je avtor, npr. monografije enega zemljevida ali zbirke zemljevidov. To pomeni, da bo mogoce lociti tiste sestavine zemljevidov, ki pomenijo znanstveni prispevek avtotjev, in jih seveda ustrezno vrednotiti. 
Vsakega zemljevida ni mogoce uvrstiti v ta sistem, tako kot vsakega pisnega prispevka ni mogoce uvrstiti med clanke. V predlagani sistem se lahko uvršcajo le tisti zemljevidi, ki zadošcajo znanstvenim, estetskim in tehnicnim kriterijem kartografske stroke ter znanstvenim in stro­kovnim kriterijem tiste znanstvene stroke, ki je prispevala vsebino karte. 
Tu ne gre le za ustrezno razvršcanje, pac pa tudi za ustrezno tocko­vanje kartografskega dela pri vrednotenju znanstvenega dela (pri 
vrednotenju projektov in nosilcev projektov, pri napredovanju razisko­valcev na razlicnih stopnjah in razlicnih ustanovah). 
Prav tako je treba dati ustrezno težo tudi prispevkom, ki spremljajo samostojne izdaje zemljevidov in atlasov. Atlase npr. najpogosteje uvršcamo med strokovne monografije, ceprav jih vcasih spremljajo izrazito znanstvene študije, ki pa jih po veljavnem sistemu COBISS ni mogoce opredeliti kot znanstvena pogla.ja, ker je knjiga kot celota pac opredeljena kot strokovna monografija. Zato predlagamo, da se name-sto pogla.ja v znanstveni monografiji in pogla.ja v strokovni monograftii uvedeta oznaki znanstveno pogla.je v monografiji in strokovno pogla.je v monograf"tii. 
5. Sklep 
Kartografija in zemljevid, njen predmet preucevanja in rezultat njenega dela, združujeta znanost, umetnost in tehnologijo. Za pravilno vrednotenje kartografskega dela je treba poznati potek izdelave karte, kije v grobem sestavljen iz treh stopenj: znanstvene, pri kateri sodeluje raziskovalec oziroma avtor vsebine, znanstveno-umetniške, ki jo uresnici kartograf redaktor, in tehnološko stopnje, pri kateri sodeluje kartograf izvajalec. 
V trenutno veljavnem sistemu COBISS so vse stopnje karto­grafskega dela ne glede na razlicne avtorje in vsebino dela opredeljene z oznako za sekundarno avtorstvo, kar je neustrezno in sporno tudi v smislu varovanja avtorskih pravic. Zakon o avt(JTSki in sorodnih pravicah v 11. podclenu 5. clena varuje avtorstvo kartografa redaktorja in kartografa izvajalca, v nekaterih drugih podclenih 5. clena pa avtorja vsebine karte. 
COBISS kot sistem sicer ni neposredno povezan z vrednotenjem znanstvenega dela, dejansko paje njegov temelj, zato je pomembno, da se avtorstvo zemljevidov najprej uredi prav v COBISS.u. 
Za ustreznejše vrednotenje kartografskega dela in upoštevanje avtorskih pravice predlagamo, da se v COBISS.u sedanji kodi 180 za kartografe dodata kodi 181 in 182. Prva bi po novem oznacevala kartografa tematika in druga kartografa redaktmja, oba sta primarna avtmja, tretja pa kartografa izvajalca kot sekundarnega avtmja. 
Pravilnejšemu razvršcanju kartografskega dela mora slediti ustrezno tockovanje kartografskih enot pri vrednotenju znanstvenega dela, ce seveda želimo ohraniti slovensko kartografij o na znanstveni ravni in na ustreznem mestu v svetovni kartografij i. V Sloveniji je namrec vse vec kartografsko neizobraženih posameznikov, ki s pomocjo ustrezne racunalniške tehnologije izdelujejo poceni zemljevide na obrtniški ravni brez urejenih avtorskih pravic. 
Vni. in literatura: 
A. Cami, L. Marincek, A. Seliškar, M. Zupancic (prireditelji), 2002: 
Vegetacijska karta gozdnih združb Slovenije v merilu 1 : 400.000. 
Založba ZRC. Ljubljana. 
J. Fridl, D. Kladnik, M. Orožen Adamic, D. Perko (uredniki), 1998: Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. 
J. Fridl, D. Kladnik, M. Orožen Adamic, D. Perko, J. Zupancic (uredniki), 2001: National Atlas of Slovenia. Ljubljana. 
L. Marincek, A. Cami, 2002: Komentar k vegetacijski karti gozdnih združb Slovenije v merilu 1 : 400.i000. Ljubljana. 
M. Natek, D. Perko, 1999: 50 let Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Geografija Slovenije l. Ljubljana. 
D. Perko, 2001a: Analiza površja Slovenije s stometrskim digitalnim modelom reliefa. Geografija Slovenije 3. Ljubljana. 
D. Perko, 2001b: Concise gazetteer of Slovenia (Zgošceni imenik zemljepisnih imen Slovenije). United Nations Series of National Gazetteers: Slovenia. Ljubljana. 
V. Rajšp (ur.), 2001: Slovenija na vojasR.emazemljevidu 1763-1787. 7 del. Ljubljana. 
C. D. Sntith, 1987: Cartography in the prehisturic period oj the old world: Europe, the Middle East and North Aftica. The history of cartography 1: Cartography in prehistoric, ancient, and medieval Europe and Mediterranean. Chicago-London. 54-101. 
Šolska karta Slovenije 1 : 500.000. Geodetski zavod Slovenije, Založba Mladinska knjiga. Ljubljana, 1997. Šolska karta Sveta 1 : 70.000.000. Freytag-Berndt, Geodetski zavod Slovenije in Založba Mladinska knjiga. Ljubljana, 1999. 
M. Trampuž, B. Oman, A. Zupancic, 1997: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem. Ljubljana. 
1 i 
E; 
i 

a> .., 
.... 
OCENJEVANJE ZNANSTVENEGA DELA V HUMANISTIKI 
NAŠKO KRIŽNAR 
Ni absolutnega znanja in tisti, ki go proglašajo, bodisi znanstveniki ali dogmatiki, odpirajo mata tragediji! 
(Bronowski) 
l. 
V
luciocenje­
. 
vanJaznan­stvenega delav humanistiki je piVa prava dilema vprašanje, ali ocenje­vati znanstvenoraziskovalno delo po kakovosti (ga vrednotiti) ali po kolicini (meriti). V našem dosedanjem sistemu ocenjevanja prevladuje slednje. Morda je to posledica nadvlade miselnosti, da je v znanosti nekaj zanesljivo, ce se izkaže kolicinsko, s številkami in da je samo tako izkazovanje rezultatov strokovno in znanstveno. Zavedati bi se morali, da se za številcnimi podatki skriva kakovost, ki se ne da ujeti s številkami. Ne moremo trditi, da kolicinski podatek ni nic, ase moramo zavedati, da tudi ni vse. V humanistiki je predstavitev rezultata v veliki meri odvisna od jezikovne kulture posameznega raziskovalca, od njegove pismenosti. Govorica humanistike je bolj govorica niansira­nega jezikovnega oznacevanja kot govorica natancnih kolicinskih podatkov. Zato tudi govorimo o kvalitativnih analizah in ne o kvan­titativnih, ki so znacilne za naravoslovne ali »trde« znanosti. Temu primerne so tudi razlike v obliki nacinov objavljanja. 
Posledica je možno zapostavljanje posameznih zvrsti objav na racun drugih. Vcasih je kratek clanek lahko pomembnejši za razvoj znanstvene panoge kot knjižna objava. Kakovostni kratki clanek je lahko rezultat trenutnega navdiha, aje do njega privedla dolgotrajna akumulacija znanja, izkušenj, nakljucij in popolnoma nekonvencio­nalnih, osebnih delovnih navad. Po drugi strani paje monografija v humanistiki nujno potrebna, saj sintetizira velike kolicine podatkov in je plod dolgotrajnega raziskovalnega napora posameznika ali skupine v mnogih fazah raziskovalnega dela. 
V omenjenih rezultatih imamo opravka, pri prvem, z visoko in­tenzivno objavo posameznih izostrenih misli, pri drugem pa z nizko intenzivno in razmeroma neprivlacno zbirko velikega števila korist­
nih podatkov. V obeh primerih pa se lahko kakovost in s tem vpliv na znanstveno disciplino izkaže šele pozno po objavi. Zato aktualni siste­mi ocenjevanja znanstvenoraziskovalne uspešnosti, ki so naravnani na kolicinsko meljenje, v prvem trenutku ne morejo zajeti prave ka­kovosti znanstvenega dela. Nasprotno: s favoriziranjem kolicinskih meril spodbujajo nekvalitetne objave. 
2. 
Pri ocenjevanju premalo upoštevamo, da se v humanistiki srecu­jemo s specificnimi raziskovalnimi postopki, ki se razlikujejo od tistih v drugih znanstvenih panogah. 
Znanstven ni samo obicajen rezultat (clanek, knjižna, neknjižna objava), temvec vse faze raziskovalnega dela, ki so privedle do rezulta­ta. Zato bi lahko za rezultat znanstvenega dela šteli tudi posamezne vmesne faze, ceprav ne pride do objave v uveljavljenem smislu (cla­nek, knjižna, neknjižna objava). V mislih imam strukturirane zbirke podatkov, ki nastajajo z zbiranjem na razlicne nacine (s študijem vi­rov in literature, s terenskim delom, z uporabo sodobnih tehnologij itd.). Ce so ti rezultati dostopni strokovni ali širši javnosti, bi lahko govorili o delnih objavah, ki bi jih morali tudi šteti za rezultate znanst­vene. dela in jih kot take ocenjevati. 
Ce torej ni enoglasno potljeno, kaj lahko šteje za rezultat znanst­venega dela v humanistiki, bi ta položaj lahko prikazali z naslednjimi mogocimi merili, ki se bodo marsikomu zdela paradoksalna. Znanst­veno je vse, kar: 
a) 
dela znanstvenik, 

b) 
je narejeno po znanstvenih metodah, 

c) 
je objavljeno po znanstvenih standardih. 


V resnici aktualni sistemi ocenjevanja vsebujejo vsa tri merila, pomešana med seboj, ne da bi bilo to izrecno povedano. Merila pod 
a) in b) postavljajo posamezne znanstvene vede same in jih priznava tudi Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, ki v imenu države naroca in placuje javno znanstvenoraziskovalno delo v Sloveniji. To je v okvi­ru avtonomije znanosti normalno in nujno potrebno. Do nesporazu­mov prihaja, ko placnik želi vse znanstvene vede ocenjevati po istem kopi tu. Takrat se izkaže, da na ravni ocenjevanja ni razcišceno, katere faze, procese in vrste objav raziskovalnega dela štej<jo posamezne vede za vredne ocenjevanja oz. vrednotenja. Na tem podrocju bi kazalo delovati bolj rahlocutno. 
Morda je še najmanj vprašljiva tocka c), kijo jedrnato pojasnjuje nova Tipologija dokumentov za vodenje bibliografij (http:/ /home.izum.si/ cobiss/ obvestila_novosti/) .1 
1 Izvirni znanstveni clanek je samo prva objava originalnih raziskovalnih 
3. 
O neknjižnih objavah se govori šele zadnjih nekaj let. PIVi se je v tej zvezi pojavil prikaz znanstvenih spoznanj v filmskem ali video mediju, kije danes že uveljavljen v svetu, to je znanstveni mm. Danes se že veliko uporablja prikaz znanstvenih spoznanj na sodobnih nosilcih zvoka, na kasetah ali zgošcenkah. Prve korake v svetu znanosti je naredil vecmedijski zapis-CD-ROM ali objava na svetovnem spletu. Prednost omenjenih medijev je, da prikazuj<jo hkrati gradivo, njegovo analizo in raziskovalne sklepe, da nekateri omogocajo interaktivnost in da so blizu sodobnemu uporabniku. Prirocni so za uporabo v izobra­ževalnem procesu na vseh ravneh in za popularizacijo znanstveno­raziskovalnega dela. 
Po Bibliografskih kazalcih za ocenjtroanje razis/uroalne uspešnosti, ki jih je sprejel Svet za humanistiko pri MŠZŠ, znanstvenoraziskovalni status neknjižnih objav dolocajo: tematika, nacin obravnave, recenzijski postopek, spremna publikacija, status izdajatelja oz. založnika in javna dostopnost objave. Merila za znanstvenost objave v neknjižni obliki so torej enako stroga kot merila knjižne objave. Zato bi moral vsak sistem ocenjevanja znanstvenoraziskovalnega dal v Sloveniji upoštevati in vrednotiti tudi rezultate, ki so na ta nacin objavljeni v neknjižni obliki. 
4. 
Ni pomembno samo vprašanje, kako ocenjevati manstveno delo, temvec tudi, kdo ga ocenjuje in zakaj. Do ocenjevanja navadno pride v povezavi s financiranjem znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Financiranje znanosti ne more sloneti samo na ocenjevanju rezultatov in na selekciji na podlagi ocenjevanja, ampak moramo pri merilih za financiranje znanstvenoraziskovalnega dela upoštevati tudi kontinuiteto: 
a) 
mreže ustanov z infrastrukturo, 

b) 
mreže raziskovalnih skupin in programov, 

c) 
razvoja posameznih raziskovalcev. 


Pri ocenjevanju bi morali upoštevati celoten razpon znanstveno­raziskovalnih dejavnosti, ki dolocajo profil posameznika in razisko­valne skupine ali ustanove. Zavedati bi se morali majhnosti kroga slo­venskih raziskovalcev v humanistiki. Vsak posameznik je svet zase, v vsaki specialni usmeritvi oz. raziskovalni temi je le nekaj raziskoval­cev, veckrat samo po eden: z njim lahko odmre cel segment posamez­ne znanstvene discipline. Ocenjevanje raziskovalne uspešnosti ne bi 
rezultatov v takšni obliki, da se :raziskava lahko ponovi, ugotovitve pa preverijo. Praviloma je organiziran po shemi IMRAD (Introduction, Methods, R.esttlts And Discussion) za eksperimentalne raziskave ali na opisni nacin za opisna znanstvena podrocja. Objavljen mora biti v znanstveni reviji z recenzentskim sistemom sprejemanja clankov. Recenzentski sistem mora biti razviden iz navodil avtmjem. 
smelo biti samo pripomocek za selektivno porabo proracunskih sredstev za znanost ali celo za njihovo zmanjševanje. Nasprotno: re­zultati ocenjevanja znanstvenega dela bi morali biti tudi pokazatelj, kje bi za boljše rezultate morali vlagati vec. 
5. 
Posebno razpravo bi morali posvetiti poenotenju metodologije in meril za ocenjevanje znanstvenega dela za razlicne namene. Danes se ocenjevanje bibliografij kot eden od pokazateljev znanstvenora­ziskovalne uspešnosti izvaja v naslednje namene: • ob prijavah raziskovalnih projektov, • ob zakljucku projektov, 
• 
pri izbiri mentmjev mladih raziskovalcev, 

• 
za univerzitetne habilitacije, 

• 
za znanstvene nazive, 

• 
za vodenje bibliografij v COBISS-u. 


Merila za omenjene postopke postavljajo razlicni gremiji in usta­nove: Svet za humanistiko pri Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, Ministrstvo za kulturo, senat univerze in posamezni javni zavodi oz. njihova koordinacija. Pri morebitnem poenotenju bi morali upošte­vati naslednje: 
• 
zvrsti objav v humanistiki, ki odražajo njeno specificnost (knjižne in neknjižne objave, clanki, monografije, zborniki, zbirke, leksi­koni, slovalji, strokovni clanki), 

• 
razmelje med njimi (vsaka veda ima svoje prioritete), 

• 
primerljivost med znanstvenimi podrocji (med humanistiko, družboslmjem, tehniko in medicino), 

• 
primerljivost z mednarodnim okoljem (vkljucno s poudaljanjem specificnosti humanistike v našem prostoru), 

• 
razmerje med ocenjevanjem in placevanjem znanstvenoraziskoval­nega dela. 


6. 
Obstojeci nacini ocenjevanja znanstvenoraziskovalnega dela iz­kazujejo željo po absolutnem in primerljivem vrednotenju kakovosti s pomocjo kolicinskih podatkov. Še vedno prevec zanemaljajo dejst­vo, da znanstvenoraziskovalno delo slovenskih humanisticnih razisko­valcev poteka pretežno v okolju nacionalnega prostora. Celo v pri­meru, da posamezne metodologije ta prostor presegajo, z redkimi 4jemami nagovaljajo predvsem domace okolje. Zato bi moralo ocen­
jevanje znanstveno-raziskovalnega dela pretehtano kombinirati rela­tivna in absolutna merila, objektivne in subjektivne pokazatelje. Udeleženci sestanka predstavnikov Evropskih raziskovalnih svetov za humanistiko (Ki>benhavn, 11. marca 2002) so sprejeli med drugim 
tudi mnenje, da ser nikakor ni primerno orodje za ocenjevanje in vrednotenje humanistike v Evropi, zato bi bilo dobro, da bi Evropa dobila za humanistiko svojo bazo citiranja. 
Pri ocenjevanju znanstvenega dela v humanistiki se ni mogoce zmeraj sklicevati na Poppeijevo dolocilo o znanstvenosti: preverlji­vost in ponovljivost eksperimenta. Vcasih tudi dolocilo IMRAD (In­troduction, Metlwd.s, Results AndDiscussilm) prevec omejuje oblike objav. Temu dolocilu se nacin pisanja v humanistiki izmika in se v najboljših primerih uklanja nekaterim literarnim zvrstem, npr. eseju. 
7. 
V svojem prispevku si nisem zastavljal dileme: ocenjevati znanst­veno delo v humanistiki ali ne. Preprican sem namrec, da v vsaki. znanst­veni disciplini pa tudi v znanstvenoraziskovalni sferi kot celoti ves cas poteka proces samovrednotenja, v katerem se brez našega vmešavan­ja ustvaija naravna hierarhija znanstvenih del, osebnosti in usmeri­tev. Težava je v tem, da ta proces vcasih traja dlje. Do zadreg prihaja, ko aktualni sistemi ocenjevanja znanstvenega dela v želji po takojšn­jem ucinku prehitevajo te procese ali pa jim celo nasprotujejo in s tem preprecujejo, da bi prišla trajna kakovost do veljave. Aktualni sistemi ocenjevanja znanstvene uspešnosti odražajo nestrpnost naših financeljev, ki se kaže v zahtevah po takojšnjem ucinkovanju temelj­nih raziskav in po skrajševanju trajanja projektov in programov. To ni koristno za vecanje vloge humanistike v družbi in za rast kakovostnih raziskovalcev. 

DISKUSIJSKI PRISPEVKI 
NEKAJ MISU V ZVEZI S PROBLEMOM OCENJEVANJA KAKOVOSTI ZNANS1VENIH IN UMETNIŠKIH DEL 
JANEZ KRANJC 
I. Uvod 
Izraza 
kakovost 
oziroma kva­liteta ustrezata vprašanjema lwl<šen oziroma qualis. Ko gre za ocenjevanje znanstvenih del naj bi tak odgovor ne izražal samo subjektivnega mnenja in okusa, temvec objektivno stanje stvari. Zahteva po objektivizaciji postopka ocenjevanja je zato zahteva, katere cilj je prepreciti samovolje in zlorabo na eni ter zagotoviti preglednost in pravicnost na drugi strani. Gre za zahtevo po pravni varnosti in nepristranskosti, ki jo redno srecujemo v zvezi s sodinimi in upravnimi post."ki, v katerih se odloca o pravicah. 
Zal je ena od neizogibnih znacilnosti tovrstnih postopkov v tem, da koncna odlocitev praviloma vsaj pri eni od strank povzroci nezadovoljstvo in obcutek, da je bila izigrana, prevarana ipd. V primeru sodnega postopka je to po eni strani posledica prepricanja obeh strank v svoj prav, po drugi strani pa izhaja iz razlicnih možnosti razlage pravnih pravil. Pravo ni matematika. Vsako pravno pravilo šele z razlago približamo dejanskemu stanju. Pri tem igra pomembno vlogo vrednotenje,' ki se seveda nujno navezuje na vrednostni sistem tistega, ki odlocitev sprejema. Ta okolišcina dodatno stopnjuje vtis, da je odlocanje pristransko in subjektivno. 
Ko ocenjevanju jemo kakovost, je stvar na videz še bistveno slabša. Sodnik odloca na temelju zakona, ki bolj ali manj natancno ureja pravna vprašanja. Zato je njegov manevrski prostor relativno ozek, možnost preveljanja pravilnosti odlocitve pa velika. 
Nasprotno ocenjevalec kakovosti znanstvenega dela praviloma nima predpisa, ki bi urejal vsebino odlocitve. Le-te tudi ni mogoce preveriti s pomocjo pravnih sredstev. Morebitna pravna sredstva se nanašajo le na ocitne zlorabe v postopku ocenjevanja. Predpis, ki ureja ocenjevanje kakovosti znanstvenih ali umetniških del, lahko poleg postopka za sprejem odlocitve opredeli le izhodišca, ne more pa 
1 Vec o tem Pavcnik, 2001: 423 sl., še zlasti 427 sl. 
predvideti vsebinskih rešitev, saj so znanstvene, še bolj pa umetniške stvaritve, ki so predmet ocenjevanja, po svoji naravi enkratne, neponovljive in nove ter jih zato vsebinsko ni mogoce predvideti v obliki splošnega pravnega pravila. Edini element normativne narave, ki poleg eticnih standardov splošne in poklicne etike lahko ureja vsebinsko plat ocene kakovosti, je vpliv uveljavljenih akademskih obicajev. Prav njihova vse vecja erozija je zato eden kljucnih vzrokov za težave na tem podrofju. 
II. Vrednotenje kot bistvena prvina ocenjevanja 
Glede na to, da ocenjevanja kakovosti v vsebinskem pogledu ni mogoce normativno opredeliti., je v postopku ocenjevanja še dodatno poudatjena vloga vrednotenja. To je tudi razlog, zakaj se pogosto ni mogoce izogniti obcutku, da je ocena izraz subjektivnega odnosa ocenjevalca in ne objektivnih, g. nesporno opredeljivih objektivnih meril. Ta obcutek v precejšnji meri stopnjuje dejstvo, da ocene kako­vosti znanstvenega dela navadno ni mogoce utemeljiti s kolicinskimi in eksaktnimi argumenti, ki ne bi bili tudi sami rezultat (subjektivnega) vrednotenja. Tudi razlicna tockovanja, ki dajejo vtis eksaktnosti in objektivnosti, v resnici niso objektivna. Njihova šibka tocka je v postop­ku numericnega izražanja kakovosti, g. v procesu, ko nekaj ocenimo z dolocenim številom tock. Vendar pa ni odvec, saj lahko v veliki meri zagotavlja enakopravno obravnavanje razlicnih kandidatov in ohra­njanje istih meril. 
Seveda pa s tem, ko pravimo, da ocene kakovosti znanstvenega dela ni mogoce objektivno utemeljiti, nocemo reci, da ocene kakovosti sploh ni treba in mogoce utemeljiti. Nasprotno, prav zaradi poudaije­ne vloge (subjektivnega) vrednotenja je utemeljitev nujna, ceprav nobena utemeljitev ne more povsem izkljuciti vpliva subjektivne in s tem v doloceni meri tudi sporne presoje. Je pa utemeljevanje ocene nujno zaradi tega, ker se ocenjevalec na ta nacin ponovno sooci s svojo oceno. 
Izhodišcne ugotovitve v zvezi z ocenjevanjem kakovosti so zato naslednje: 
• 
kakovosti ni mogoce (v celoti) izraziti z objektivnimi merili, 

• ocenjevanje kakovosti je mogoce normativno urediti le glede izhodišc in postopka, ne pa tudi v vsebinskem pogledu, 

• 
v procesu ocenjevanja se ni mogoce v celoti izogniti vplivu (nujno subjektivnega) vrednotenja. 


Temeljna problema ocenjevanja kakovosti (znanstvenih del) sta zato vprašanji, kako ob nesporni navzocnosti subjektivnega elementa le-tega omejiti na nujni minimum oziroma kako kljub neizogibni 
navzocnosti subjektivne sodbe zagotoviti korektnost in nediskrimi­nacije ter s tem prepreciti oziroma izkljuciti subjektivizem. 
V zvezi s tem se zastavlja nekaj temeljnih problemov in vprašanj. Ce se omejimo na ocenjevanje kakovosti znanstvenega dela, potem se kot prejudicialna zastavljajo zlasti naslednja vprašanja: 
• kaj je dolno,' 
• 
kako se to dobro izraža, 8 

• 
ali je posamezno delo mogoce ocenjevati absolutno, g. loceno od podobnih del iste stroke, ali pa je ocena kakovosti nujno rezultat primetjave med vec istovrstnimi deli, 

• 
po kakšnih merilih je mogoce primeijati oziroma vzajemno vrednotiti dve deli, 

• 
alije lahko nel.u!j, kar je dobro za eno stroko, slabo z vidika druge in 

• 
kako utemeljiti, zakaj je nel.u!j dobro oziroma boljše. 


m. Prakticni problemi ocenjevanja kakovosti znanstvenih del 
Poleg nacelnih problemov, s katerimi se srecuje ocenjevalec, spremljajo proces ocenjevanja kakovosti znanstvenih ali umetniških del tudi številni prakticni problemi. Prvi med njimi je gotovo vpliv dejavnikov, ki nimajo zveze s s:imo kakovostjo, se pa navezujejo na njeno (formalno) oceno, od katere so odvisni. Vemo namrec, da so napredovanje, placa, financiranje posameznega projekta ipd. pogosto odvisni od ocene kakovosti konkretnega projekta, naloge, clanka ipd. Ocenjevalec zato s svojo oceno ne daje le vrednostne sodbe, temvec 
2 Gre med drugim tudi za problem razvoja znanosti. Dolocene ugotovitve, ki se zdijo v danem trenutku pravilne, se lahko scasoma izkažejo kot povsem zgrešene. Na podrocju družboslmja velja to zlasti za raziskave, ki so bodisi politicno ali ideološko angažirane, oziroma za raziskave, ki so v danem trenutku modne. V prvo skupino bi lahko uvrstili npr. raziskave o družbeni lastnini in samouprav­ljanju nasploh, v drugo pa npr. t. i. gender studies. Zaradi take ali drugacne »angažiranosti« raziskovalcev je kakovost tovrstnih raziskav navadno :niija kot pa njen trenutni družbeni pomen. S tem pa kajpak ni receno, da med njimi ni tudi kakovostnih znanstvenih del: Med neštetimi deli, ki so se ukvatjala s pro­blemom t. i. družbene lastnine, jih je bila vecina modnih. Nekatera (npr. Finžgar, 1977) pa so bila kljub politicni izpostavljenosti teme kakovostne manstvene razprave. 
. Gre za problem vsebine in oblike: ali je pri ocenjevanju kakovosti pomembnejša korektnost izpeljave in nacin predstavitve ali vsebina ugotovitev. Ce dajemo prednost prvemu, lahko kaJ hitro kot kakovostne ocenimo tudi raziskave, ki ne prinašajo nic novega, ce pa dajemo prednost drugemu, lahko (zlasti na podrocju družboslo.a, kjer je pravilnost ugotovitev veliko teže nesporno dokazati in je zato bistveni del pravilnosti ugotovitev v nacinu argumentiranja) dobi prevelik vplivocenjevalcevo strinjanje ali nestrinjanje z rezultati raziskave. 
usodno posega tudi v materialni obstoj posameznika, družine ali celotne institucije. 
Ocenjevalec kot znanstvenik in raziskovalec je pogosto tudi sam (oziroma njegovo delo) predmet ocenjevanja, zato se bo skušal izogniti morebitnemu mašcevanju v obliki negativne ocene svojega lastnega dela, zato je mogoce pricakovati, da bo delovala v njegovi podzavesti samocenzura: svojo oceno bo napisal drugace (predvsem mileje in manj jasno), kot pa bi jo sicer. 
Tretji problem je specificen za majhne skupnosti, kakršna je tudi naša. Ocenjevalec bo navadno tudi pri anonimnem ocenjevanju prepoznal ocenjevani projekt in bo svojo oceno morda nehote prilagodil odnosu prijateljstva ali znanstva ter se bo zatekel k splošnim formulacijam, ki jih bo mogoce po potrebi razlagati tako ali drugace. 
Zato bi moralo biti prvo pravilo sistema, ki naj na nacelni ravni uredi ocenjevanje znanstvenih del, pravilo, po katerem bi morali proces ocenjevanja organizirati tako, da bi iz njega izkljucili sleherno možnost vpliva naštetih dejavnikov. Predvsem bi morali prepreciti, da bi se sam proces ocenjevanja kakovosti kakor koli mešal ali povezoval z problemom financiranja raziskovalnega dela posameznika ali institucije. 
IV. Ocenjevanje kakovosti in f"manciranje 
Vprašanje financiranja je ekonomski in politicni, vprašanje kakovosti pa strokovni problem. In ceprav je lahko kakovost eden od pogojev za financiranje, le-to nikoli ni odvisno samo od kakovosti. Odlocilni dejavniki pri odlocitvi o financiranju so: 
• 
tako ali drugace ugotovljena potreba po raziskovalnem delu dolocene vrste, 

• 
razpoložljiva sredstva, 

• 
uporabnost raziskovalnih rezultatov oziroma njihova donosnost, 

ki bi morala biti vecja od vloženih sredstev,' • obstoj konkurencnih projektov, 

• 
potreba po zagotavljanju obstoja obstojecega raziskovalnega potenciala, 

• 
kakovost že izvedenih projektov in obetavnost predloženega raziskovalnega projekta. 


Odlocitev o financiranju je zato problem, ki bi ga bilo treba vedno obravnavati loceno od oblikovanja ocene kakovosti. Mnogokrat se s sklicevanjem na nezadostno kakovost, še zlasti s poskusi, da bi to izrazili 
4 To seveda velja za aplikativne raziskave na podro(]u naravoslmja. V družboslmju in humanistiki je to merilo bistveno teže doseci. 

numencno (torej kolicinsko), financer izogne navajanju resnicnih razlogov, zakaj dolocenega projekta noce ali ne more financirati. In obratno: vcasih se za opravicilom, da ni sredstev, skriva negativna sodba 
o kakovosti, ki si je nihce ne upa izreci. Seveda pa se pod vplivom drugih dejavnikov dogaja, da se projekti ne financirajo, ceprav so dobri, oziroma se financirajo, ceprav njihova kakovost ne ustreza. 
Lociti ocenjevanje kakovosti od problema financiranja je še posebej v naši državi, Iger na podrocju posamezne stroke vsakdo pozna vsakogar in tudi ve, s cim se kdo ukvaija, bi bilo najbrž nerealno: ocenjevalec najveckrat ve za identiteto subjekta ali predmeta ocene in za posledice take ali drugacne ocene. Korak naprej bi bila edino absolutna anonimnost postopka v obeh smereh razmerja med ocenjevalcem in avtmjem ocenjevanega dela. 
Ocenjevalec bi smel upoštevati financne okvire in posledice svoje ocene le v primeru, ko bi se to od njega izrecno zahtevalo. Pogosto si je namrec nemogoce predstavljati, da bi lahko ocenjevanje kakovosti povsem locili od financnih posledic. Ko se npr. uvaja nov program ali projekt ter se ocenjuje njegova ustreznost, je ocena v vecini primerov odvisna tudi od cene. Povedano drugace: ce se odlocam, ali naj nek projekt dobi financno pokrige, je pogosto odlocilno razmelje med kakovostjo in ceno. Morebitno zavrnitev financiranja narekuje previsoka cena glede na ponujeno kakovost ali pa prenizka kakovost glede na zahtevano ceno. Ocenjevalec bo moral v takem primeru oceniti smotrnost financiranja glede na kakovost in stroške projekta. V takem primeru namrec kakovosti projekta ni mogoce ocenjevati absolutno, temvec le relativno, g. glede na ceno, aktualnost, pomen ipd. 
Ob tem je treba posebej poudariti, daje »velikodušnost•, ko gre za financiranje (iz proracunskih sredstev), enako nesprejemljiva kot popušcanje pri merilih za ocenjevanje kakovosti. Pomeni namrec diskriminiranje tistih, ki pogoje kakovosti izpolnjujejo, v razmelju do tistih, ki jih ne. 
V. Problem nacela enakosti 
Druga ugotovitev, ki jo je treba sprejeti v zvezi z ocenjevanjem kakovosti, je zahteva po doslednem uveljavljanju nacela enakosti. Nacelo enakosti pomeni, da razlikovanje, ki ne bi izhajalo iz razlicne kakovosti, ni dopustno. To pa pomeni, da ocenjevalec ne bi smel upoštevati nobene okolišcine, ki ne bi bila neposredno izraz ali ne bi neposredno izhajala iz ocenjenega dela ter se odražala v njegovi kakovosti. Osebne okolišcine, kot so npr. ugled, status, spol ipd. raziskovalca, ne bi smele igrati nobene vloge pri ocenjevanju njegovega 
dela. Vpliv zunanjih okolišcin ne bi smel vplivati ne v pozitivni ne v negativni smeri. 
V zvezi s tem se odpirata vsaj dve vprašanji. Pivo je nedvomno prakticno vprašanje, kako izkljuciti pristranskost in zagotoviti nacelo enakosti. Nacelo enakosti, ki je temeljno pravno in tudi civilizacijsko nacelo, je pogoj za korektnost vsakega postopka in se nanaša tako na sam postopek ocenjevanja kot tudi na vsebinsko uporabo meril pri oblikovanju ocene. Uveljavljanje tega nacela je slej ko prej glavni in najtefje rešljivi problem celotnega procesa ocenjevanja kakovosti znanstvenih del. Eden od najbolj obicajnih nacinov za prakticno uveljavitev nacela enakega obravnavanja je že omenjena anonimnost postopka. 
Drugo vprašanje, ki se deloma navezuje na problem nacela ena­kosti, je vprašanje, v kakšni meri sme na ocenjevanje kakovosti vplivati strinjanje ali nestrinjanje ocenjevalca z rezultati ocenjevanega dela. Del vrednotenja s strani ocenjevalcaje namrec tudi prevetjanje spre­jemljivosti raziskovalnih rezultatov. Problem nastane takrat, ko je mogoce na strokovno neoporecen nacin zastopati vec razlicnih gledanj oziroma teorij, ocenjevalec in avtor ocenjevanega dela pa zastopata nasprotni stališci. V takem primeru lahko nestrinjanje z raziskovalnimi rezultati bistveno vpliva na oceno kakovosti dela, ceprav je to v tem pogledu morda povsem neoporecno.' 
VI. Kako ocenjevati kakovost manstvenega dela: 
Ce bi hoteli na splošno opredeliti, kaj oznacuje kakovostno znanstveno delo na podrocju humanistike in družboslmja, potem bi kot najpomembnejše vetjetno našteli naslednje elemente: 
• 
izvirnost in samoniklost,6 

• 
prepricljivost argumentacije, 

• 
lucidnost in klenost prikaza, 

• 
korektna uporaba znanstvene metode in obseg kriticnega aparata 


li Kot primer za to bi lahko vzeli npr. raziskavo o smiselnosti in dopustnosti smrtne kazni. Ker gre ob tem za izhodišcni, rekli bi vrednostni odnos do tega problema, bi lahko ocenjevalec, ki bi bil npr. preprican nasprotnik, delo, ki bi navajala argumente za to obliko kazni (ali obratno), zaradi nestrinjanja z izhodišcem raziskave ocenil slabše, kot pa bi si samo delo zaslužilo. 
6 Ta element je že od nekdaj veljal za izraz kakovosti. Predpis o vodenju cenzure in ravnanju cenzorjev (Vorschrift, 1810) je pri ocenjevanju ucenih del npr. razlikoval med takimi, ki se odlikujejo z novimi spoznanji. lucidnim prikazovanjem in odkri!jem novih pogledov-tovrstna dela je treba presojati z vso prizanesljivos-go in jih prepovedati le iz skrajno tehtnih razlogov-ter deli, ki pusto ponavlj.o ne.GY, kar je bilo že stokat povedano -tovrstni spisi ne zaslužijo nobene prizanesljivosti. 
ter 
• neposredna in posredna (za nadaljnje raziskovanje) uporabnost ugotovitev. 
Ze na nacelni ravni pa se v zvezi s konkretoim ocenjevanjem kakovosti dolocenega znanstvenega dela pojavlja vec vprašanj. Prvo med njimi je gotovo razmelje med kakovosljo in kolicino. V današnjem casu, ki ga zaznamuje hiter tehnicni napredek, se je razmelje med kolicino in kakovosgo na žalost mocno nagnilo v korist prve. To ne pomeni, da ni vec kakovostnih del, temvec da se zlasti na podrocju družboslo'(ja in humanistike navadno dvomi o kakovosti, ki ni izražena s kolicino.7 
Medtem ko ima kolicina na podrocju naravoslo'(ja pogosto negativen ucinek, je na podrogu družboslo'(ja ravno obratno. Kljub temu lahko recemo, da današnji cas ni naklonjen kratkemu in je­drnatemu izražanju. Temu so po eni strani krive vse vecje tehnicne možnosti, po drugi strani pa odsotnost jasnih standardov kakovosti. Inflacijo besed, ki po svojem obsegu dalec presegajo vsebino, spod­bujajo že srednje šole, kjer za dobro oceno pri nekaterih predmetih neredko zadošca dovolj velika kolicina. 
Drugo prakticno vprašanje konkretnega ocenjevanja kakovosti je vprašanje vpliva avtoritete avtolja ocenjevanega dela. Ne gre za to, da bi se ocenjevalec bal delo eminentnega znanstvenika slabo oceniti, temvec za podzavesten predsodek, ki se izraža s tem, da se ocenjevalec tako ali drugace prilagaja splošni sodbi ter s tem sprejema znanstveni ugled in avtoriteto dolocenega avtolja kot danost, ki je ni treba posebej dokazovati v vsakem konkretnem delu, ampak se predpostavlja. V tem pogledu bo dobilo delo nekoga, ki je na svojem podrocju nesporna avtoriteta, boljšo oceno kot pa delo nekoga, ki je bodisi zacetnik ali pa tudi sicer ne uživa posebnega slovesa. 
Seveda pa ni nujno, da vpliva avtoljevo ime le v tej smeri. Veljetno niso redki tudi obratni primeri, ko nekdo slabo oceni tuje delo iz zavisti, iz ideoloških razlogov ali lastne nesposobnosti. 8 
Nadaljnji povsem prakticni problem je splošno ravnotefje oziroma merilo ocenjevanja, ki ne bi smelo biti ne prestrogo ne premilo. Delno ga je mogoce rešiti z uvajanjem kolicinskih meril (tockovanja, ponderiranja ipd.), delno pa seveda z usklajevanjem meril med vec 
7 Problem razmeija med kolicino in kakovosljo je prastar. Zanimivo je, da ga srecamo že v zvezi s cenzura, ki je bila prva institucionalna oblika ocenjevanja kakovosti, seveda s povsem drugacnim namenom kot pa ga ima ocenjevanje kakovosti v današnjem casu. V zvezi s tem je že omenjeni cenzumi predpis v zvezi z ocenjevanjem ucenih in literarnih del (§ 2) dolocal, da morata biti merilo pomen in narava dela, ne pa njegov obseg. 
8 »Reuiewing is frequmtly done out of petflj jealousy, ideological interest or simply incom­petenu.«-gi. Agger, 1990: 142. Navedeno po Roberts. 
ocenjevalci. Oboje, še posebej drugo ima lahko svoje negativne plati, saj je usklajevanje meril pogosto v resnici usklajevanje ocene oziroma prepricevanje ocenjevalcev o potrebnosti take ali drugacne ocene. 
Velik problem ocenjevanja je lahko taka ali drugacna oblika korupcije. Ob ocenjevanju znanstvenih del skoroy gotovo ne prihaja do podkupovanja v demuju. Gotovo pa mu ni povsem tuje racunanje s protiuslugo, cemur se je zlasti v majhni skupnosti težko izogniti. Drugi problem majhne skupnosti, v kateri se pogosto z ofjim strokovnim vprašanjem ukvatja le nekaj posameznikov, neredko pa celo en sam,je, kje najti kvalificiranega ocenjevalca. Tudi ce odmislimo možnost pristranskosti, je pogosto težko najti dovolj usposobljenih ocenjevalcev za presojanje znanstvenih dosežkov. Ob tem se je treba zavedati, da akademski naziv kot tak še ne pomeni, da je nosilec strokovnjak na vsakem podrocju.' Kratki stiki, do katerih prihaja med posameznimi znanstvenimi podrocji in so pogosto rezultat iz nerazumevanja izviroyocih pavšalnih sodb, 10 to zelo lepo dokazujejo. Nesporno koristno je, da znanstveno delo ocenjuje tudi nekdo z drugega podrocja (naravoslovec družboslO\je in obratno); kljub temu pa se bo ta ocena nanašala v glavnem na splošne znacilnosti ocenjevanega dela (presojanje korektnosti navajanja, jasnost izražanja, prepricljivost argumentacije ipd.), teže pa bo posegala v vsebinsko pravilnost ugotovitev. 
S tem smo se dotaknili nadaljnjega prakticnega problema: jezika znanstvenih del. Ceprav je nesporno, da se samostojnost stroke izraža tudi s specificnim .em, je hkrati res, daje razumljiv jezik ena od temeljnih znacilnosti kakovostnega znanstvenega dela. Ob tem se za ocenjevalca odpira temeljno vprašanje, do kod je lahko lepota jezika predmet ocene. Nobenega dvoma ni, da bo na potrebo po razumljivem jeziku poudrujal zlasti ocenjevalec z drugega podrocja, za katerega bo prevec tehnicisticno izražanje in pretirana uporaba tujk gotovo ovira pri razumevanju, vendar podobno kot pri drugih vprašanjih tudi tu ni mogoce dati vnaprejšnjega odgovora. 
VII. Normiranje postopka ocenjevanja 
Postopek ocenjavenja mora vsebovati natancna pravila glede varovanja poslovne skrivnosti, anonimnosti ocenjevanih prispevkov, rokov, oblike ipd. 
9 Tak vtis dc:9trlo vcasih sestave razlicnih komisij za ocenjevanje kakovosti. 
10 Primerov takih pavšalnih sodb bi lahko našteli veliko, pa naj gre za ocitke dolocenih naravoslovcev družbo.slovcem in humanistom, da so njihovi prispevki predolgi, s. n. bi bilo mogoce vsako ugotovitev predstaviti na nekaj straneh, pa do ocitkov družboslovcev in humanistov naravoslovcem in tehnikom, da so ozki in prepricani o tem, kako vedo tudi vse o družboslo.u in humanistiki. 
Ob tem se pogosto zastavlja vprašanje potrebe po možnosti sodnega varstva. Le to si je v primerih ocenjevanja kakovosti znan­stvenih del sicer mogoce zamisliti in delno izhaja iz veljavnega prava v primerih hujših kršitev postopka. Ne glede na to pa je treba sodno varstvo jemati kot skrajno sredstvo v primerih sporov in zlorab. Na splošno bi lahko rekli, da prizadevanja, po katerih bi tudi v raziskovalni in pedagoški sferi uveljavili neposredno uporabo Zakona o ufrraVTU!m postopku in s tem iz akademskih opravil napravili upravne akte, bolj škodujejo kot pa koristijo akademski tradiciji. 
Akademska tradicija pozna veliko bolj ucinkovit sistem nadzora nad korektnosgo ocenjevanja. Gre za možnost objave ocenjenega dela, ki postane s tem dostopno presoji vsakogar. Ta možnost je v casu medmrežja in svetovnega spleta prakticno neomejena, saj poleg brezplacne objave omogoca pridobivanje neposrednih povratnih informacij v realnem casu. 
Ena od težav pri normiranju procesa ocenjevanja je problem dokoncnosti ocene oziroma nemožnosti, da se v primeru pomislekov proti njeni korektnosti ta ponovno preveri. Gre za ugovore proti oceni, ki kaže na pristranskost ocenjevalca, na njegovo površnost, nestrokovnost ipd. 
Jasno je, da bi morala biti tovrstna ugotovitev rezultat posebnega postopka, katerega bistveni del bi bilo novo vrednotenje ne le ocenjenega strokovnega dela, temvec tudi same ocene. 
Postopek ocenjevanja navadno te možnosti ne predvideva. Akademska praksa izhaja iz dolocenih eticnih in strokovnih standar­dov, ki med drugim dolocajo, da je treba ocenjevalca skrbno izbrati, potem pa mu zaupati, saj za svojo oceno stoji s svojim strokovnim in osebnim prestižem. Konkretna ocena je rezultanta vec dejavnikov, med katerimi velja poleg strokovnosti omeniti predvsem osebno poštenost, civilni pogum in poklicno etiko. Možnost preverjanja strokovnih ocen pa se navezuje na integriteto posamezne stroke in njenih predstavnikov. Stroka sama bi morala prepreciti oblikovanje vplivnih elitnih skupin, ki imajo za cilj cim bolj uspešno prazniti proracune za raziskovalno dejavnost.U Rešitev je tudi to pot v poštenosti in korektnosti ocenjevalcev, ki znajo lociti zrno od plevela. 
11 V zvezi s tem velja omeniti vrsto prispevkov, ki so leta 1996 izšli v casopisu Die Zeit pod naslovom Der StTeit um die Soziologie; Dettling, 1996; Kasler, 1996; Dahrendo:rf, 1996; Miiller, 1996; Wagner, 1996; Schulze, 1996; tudi njegov predelani prispevek na domaci strani; Vannahme, 1996. Avtorji so razpravljali 
o sociologiji kot znanosti. Stališca so bila precej ostra in kriticna. Ena od trditev je bila med drugim tudi ta, da sociologi, ki se vz.emno navajajo in si objavlj.o svoje prispevke, ustvaljajo ztmanje znake kakovostne in uspešne raziskovalne dejavnosti, ki pa je v resnici samO privid. GI. npr. Dahrendo:rf, o. c.: »Soziologie ist das, was Leute, die sich Soziologen nennen, tun, wmn sie von sich sagrm, dajJ sie 
Vlll. Kako konkretno ocenjevati 
Ceprav ocenjevanja ni mogoce vnaprej opredeliti, saj gre za ustvatjalni proces, je mogoce opredeliti nekatera izhodišca. Predvsem bi veljalo zavrniti t. i. numericno prikazovanje kakovosti v obliki razlicnih tock, ki naj bi objektivizirale oceno. Ce že, potem naj ocenjevalec strne svojo oceno v eno od uveljavljenih numericnih ocen. Povsem zgrešeno pa je numericno utemeljevanje v stilu: clanek ima toliko in toliko opomb, navedeno je toliko in toliko bibliografskih del ... iz cesar izhaja, da imamo opraviti z znanstvenim clankom prve kategorije. Ocena mora upoštevati naravo ocenjevanega dela oziroma delitev znanstvenih del na razlicne kategorije (znanstveno, strokovno delo itd.). Ocenjevalec bi moral obravnavano delo uvrstiti v eno od kategorij, hkrati pa povedati, ali prinaša delo kakšna nova spoznanja, in ce, kakšna, ali pa zgolj ponavlja že znano. 
Pri tem bi bilo treba strogo locevati med predpostavkami, ki jih mora izpolnjevati znanstveno delo, in med elementi objave (npr. tip objave, narava študije-aplikativna ali temeljna, mesto objave) na eni ter kakovosgo same vsebine na drugi strani. Obsežen, korektno napisan clanek uglednega raziskovalca v eminentni reviji še ni nujno dober. To so lahko le indici, nikakor pa ne dokazi kakovosti. 
Ocenjevalec bi se moral ves cas zavedati, da za oceno jamci s svojo avtoriteto. Oceno sicer lahko utemeljuje kolicinsko (število clankov, obseg dela), vendar mora biti ocena njegovo jasno povedano mnenje 
o tem, ali je delo dobro, povprecno ali slabo. Ob tem bi se moral ocenjevalec zavedati, da ima vsaka ocena dolocene posledice, on sam pa je zanje podzavestno odgovoren. 
Bistveni element korektnega postopka ocenjevanja je tajnost podatkov o ocenjevalen in ocenjevanem delu: anoninmost je condicio sine qua non korektnega ocenjevalnega postopka. Ocenjevanje mora biti castno, g. neodplacno. Pravica do ocenjevanja je pomemben del akademskega in strokovnega prestiža.12 Pošteno in objektivno ocenjevanje je pomemben del splošne kulture, ki je bistvenega pomena za kakovostno znanstveno ustvaijanje. 
Taka kultura nastaja postopoma in v praksi. Ni je mogoce uzakoniti ali sprejeti z dekretom. Kodeksi poklicne etike lahko 
Soziologie betreihen. Mehr nicht. Die Suche nach 'der Soziologie. als sei sie ein Di. gar ein Ding an sich, ist reine Metaphysik, boden-und hoffnungslos zugleich.« 
u Seveda je problem lahko tudi nasproten. Gl. v zvezi s tem Readings, 1994: 9­
10: »N()'("'naUy, those who review essays for indusion in scholarly joumals know what tMy are supposed to do. Their function is to take exciting, innovative, and challenging work by youngrrr scholars and find reasons to reject it. The same goes for book manu­scripts: one receives a hundred dollars for rejecting a manuscript, but ifyou suggest that it should be published, the check never seems to arrive.« (navedeno po Roberts, o. c.). 
doprinesejo k temu, da postane nesporna poštenost pri ocenjevanju tujih znanstvenih del bistveni del znanstvenega ugleda posameznega znanstvenika. 
Tega bi se morali zavedati vsi znanstveniki in univerzitetni ucitelji, ki sodelujejo pri ocenjevanju kakovosti znanstvenih del. Vedeti bi morali, da ima vsako njihovo strokovno mnenje precedencne ucinke, zaradi cesar bi morali biti previdni zlasti pri oblikovanju splošnih pravil ocenjevanja. Ceprav so namrec pod njimi morda podpisani uradniki, nosijo vsebinski pecat in odgovornost tisti znanstveniki, ki so jih oblikovali. Ob tem bi se morali zavedati, da sta kakovost in poštenost skupaj s kontinuiteto in vamostjo glavni zaveznici znanosti. 
literatura: 
B. Agger, 1990: The Dec li ni! of Discourse: &ading, Writing and &sistance in Postmodem Capitalism. London. 
R. Dahrendorf, 1996: Die bunten Vogel wandern weiter. Der Streit um die Soziologie. Die Zeit Nr. 7/96. 
W. Dettling, 1996: Fach ohne Boden. Der Streit um die Soziologie. 
Die Zeit Nr. 2/96. A Finžgar, 1977: Družbena lastnina v jugoslovanskem pravu. Ljubljana. 
D. Kiisler, 1996: Suche nach der guten Gesellschaft. Der Streit um die Soziologie. Die Zeit Nr. 4/96. 
H.-P. Miiller, 1996: Swrenfried mit ntittlerer Reichweite. Der Streit um die Soziologie. Die Zeit Nr. 12/96. 
M. Pavcnik, 2001: Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava. 2. pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana. 
B. Readings, 1994: »Caught in the Net: Notes from the electronic underground•. Suifaces, 4, Nr. 1, 9-10. 
P. Roberts: Scholarly Publishing. Peer Review and the Interrtl!t. http:// www.firstmonday.dk/issues/issue4_ 4/ proberts/. 
G. Schulze, 1996: Der Film des Soziologen. Der Streit um die Soziologie. Die Zeit Nr. 19 /96; tudi predelani prispevek na domaci strani. 
J.-F. Vannahme, 1996: Zu allem f.ihig. Der Streit um die Soziologie. Die Zeit Nr. 26/96. Vorschrift, 1810: Vorschrift for die Leitung des Censurwesens und for das Berti!hmen der Censoren. 
P. Wagner, 1996: Der Soziologe als Ubersetzer. Der Streit um die Soziologie. Die Zeit Nr. 15/96. 
O VREDNOTENJU V HUMANISTIKI 
DARKO DOLINAR 
K
akor je 
razvidno iz uvodnih referatov in dosedanje razprave, smo bolj ali manj soglasni o tem, da je vrednotenje za naše vede kljucnega pomena. Vendar se ne kaže ustavljati samo ob njegovih konkretnih podrobnostih, temvec se 
je treba ozreti tudi na njegov širši problemski kontekst. 
l. 
Vrednotenje je nepogrešljiva, imanentna sestavina znanosti in v njej poteka na vec obmocjih. Nekateri njegovi pragmaticni vidiki se kažejo recimo v kritiki znanstvenih in strokovnih del, pri volitvah raziskovalcev v manstveno-strokovne nazive, pri opredeljevanju statusa raziskovalnih skupin ali institucij ter pri odlocanju o raziskovalnih programih in projektih. To je v skladu s kompleksnim ustroj em zna­nosti, v katerem se na razlicnih ravneh in na razlicne nacine prepletajo raziskovalna dognanja in njihove prezentacije v objavah, elementi miselno teoreticne in socialno prakticne dejavnosti, vloge individual­nih osebnosti in skupin, obmocja raziskovanja, poucevanja, organi­ziranja in publiciranja. Vrednostni vidiki so povezani s temeljno zna­cilnosgo sleherne znanosti, s težnjo po veljavnosti, kajti veljavnost njenih dognanj in postopkov se praviloma izkazuje z vrednotenjem na temelju opravljenega dela. Toda problem je v tem, na kaj se sploh lahko opre vrednostna presoja. Humanisticne in družbene vede danes obvladuje idejno-teoreticni in metodološki pluralizem, ki mu ustreza dejstvo, da tudi v širšem družbenem okolju ni obce sprejete, vladajoce teorije ali vizije družbenega oziroma zgodovinskega razvoja. Ker se potemtakem vrednotenje ne more opirati na takšno temeljno, splošno priznano instanco, je izpostavljeno nacelni vprašljivosti, kar se med drugim kaže v tem, da v praksi ves cas niha med razlicnimi usmeritvami in postopki. 
Po eni strani je precej razšhjeno prepricanje, da lahko vrednost znanstveno-raziskovalnega dela v neki stroki kompetentno presojajo le dobri poznavalci te stroke. Toda tako kot na sleherno individualno sodbo je mogoce tudi na njihove nasloviti ocitek, da so subjektivno omejene, enostranske, v skrajnem primeru morda celo pristranske. 
Takšni ocitki so marsikdaj utemeljeni, zlasti v manjših in bolj zaprtih okoljih, kjer znanstvena srenja ne dosega tako imenovane kriticne mase in je zato vrednotenje njenega dela bolj podvrženo razlicnim nezaželenim ucinkom družbenoskupinske dinamike. Zdi se, da se je tem slabostim mogoce izogniti tako, da se vrednotenje kolikor mogoce dosledno formalizira, normira, standardizira in kvantificira. To nedvomno krepi njegovo objektivnost, vendar pa obenem v veliki meri onemogoca upoštevanje vsebinskih, kvalitativnih vidikov. 
Temu temeljnemu pridržku se pridružujejo še nadaljnji. Za for­malizacija, standardizacijo in kvantifikacij o sije prizadevala predvsem metodologija eksaktnih in empiricnih ved. Kdor brez natancnejšega premisleka privzema njene postopke za glavna delovna orodja, tvega, da hkrati s tem vede ali nevede sprejema tudi monisticno obce poj­movanje znanosti, ki se je izoblikovala predvsem ob teh vedah; pri tem pa spregleda dejstvo, da obstajajo tudi drugacne epistemološko­metodološke predstave o temeljnem ustroju znanosti, ki so bliije po­sebnim znacilnostim humanisticnih in deloma družboslovnih ved. 
Drugi pomislek meri na to, kako se formalizirani in standardizi­rani postopki kvantitativnega vrednotenja uporabljajo v praksi. Res je sicer, da je kateri koli model mogoce uporabljali tako ali drugace in da morebitni spodrsljaji pri njegovi uporabi še ne bi smeli avtomatic­no diskvalificirati samega modela. Toda ce se izkaže, da neki model dopušca razmeroma vec odklonov kot kak drug, ga je vendarle treba dati pod !upo in ga temeljito preveriti. 
2. 
Zdaj veljavni, pravzaprav predpisani nacin kvantitativnega ocenjevanja razisko-valnega dela s pomocjo sistema COBISS ima prednosti in pomanjkljivosti. S tem ko dosledno upošteva formalne vidike, si prizadeva, da bi bil kar se da neoseben oziroma objektiven in bi se tako izognil znanim šibkim tockam individualnega, to je subjektivnega recenziranja. V nacelu zajema dela iz vseh strok in podrocij,jih obravnava na enak nacin in s tem omogoca primerjalne razglede po znanstveni produkciji. Najbrž se strinjamo, da je to potrebno in koristno predvsem za uravnavanje pragmaticnih plati v delovanju raziskovalne sfere in da si je s tem mogoce nekako pomagati denimo pri sprejemanju raziskovalnih programov in projektov v razlicnih strokah ter pri odmerjanju financnih sredstev zanje. Vendar sistem še zdalec ne ustreza zaželeni idealni predstavi svojih najbolj vnetib privržencev: da bi bilo treba vanj samo vstavljati bibliografske podatke, iz njega pa bi samodejno prihajale objektivno veljavne ocene o objavljenem oziroma opravljenem raziskovalnem delu. Specificne prednosti sistema v dejanski rabi marsikdaj obticijo na deklarativni ravni in jih zato povsem zasencijo pomanjkljivosti. 
Ce na kratko povzamem ugovore, ki so bili izreceni v nekaterih referatih in diskusijah na našem zborovanju ter že nekajkrat prej v javnih kritikah, med pomanjkljivostmi sistema COBISS izstopata predvsem neustrezna tipologija objav in nanjo navezano tockovno ocenjevanje. Najbolj vprašljive so dolocbe, ki zad.o tematske zbomike razprav, znanstvenokriticne izdaje tekstov, virov in drugega dokumentarnega gradiva, izdelke v nediskurzivnih ali nebesedilnih oblikah, ol!jave v drugih (netiskanih, avdiovizualnih, elektronskih) medijih, kolektivna raziskovalna dela in iz njih nastajajoce objave s kolektivnim avtorstvom, znanstveno uredništvo v skupini t. i. sekundarnega avtorstva, pa še nasploh razmc:;jitve med znanstvenim in strokovnim, med pretežno problemsko teoreticnim in pretežno gradivskim delom. 
Ob naštevanju pomanjkljivosti in slabosti se morda lahko komu zazdi, da polemicne debate na naši konferenci jurišajo skoz odprta vrata, saj so bile ravno v teh dneh (novembra 2002) sprejete nekatere spremembe in dopolnitve sistema COBISS, poleg tega se s problemati­ko vrednotenja že nekaj casa ukvaijajo tudi drugi strokovni forumi v raziskovalni sferi. Vprašanje paje, ali bodo posamezni, sicer smiselni in nujni popravki že zadostovali za to, da bo sistem ustrezneje deloval, saj težave z njim ne ticijo zgolj v prakticnih podrobnostih, marvec v veliki meri izvirajo iz nekega temeljnega nesporazuma. 
Kot je znano, je bil sistem COBISS ustvatjen za splošno biblio­grafsko popisovanje, ne le za evidentiranje znanstvenih in strokovnih objav. Po prvotnem namenu je bil vrednostno nevtralen, šele pozneje mu je bilo naloženo tudi ocenjevanje raziskovalnega dela. S tem paje poleg nevtralne klasifikacije dobil še drugacno funkcijo, namrec vrednotenje, in tako zašel v nasproge sam s sabo. 
Formalizacija, standardizacija in kvantifikacija, ki naj bi zagotovile objektivnost ocenjevanja, niso dosledno izvedljive. Vsebinsko, to je kvalitativno vrednotenje, naj bi bilo izkljuceno iz sistema, vendar se vraca vanj na nereflektiran in zato premalo kontroliran nacin. Znanstvene objave se mehanicno tockuj ejo samo glede na to, v katero rubriko predpisane tipologije so uvršcene. To v praksi pomeni, da med znanstvenim ali neznanstvenim oziroma med bolj ali manj znan­stvenim v objavljenem delu razlocujejo avtmji objav in vnašalci po­datkov, s tem ko razvršcajo bibliografske enote po tipologiji. Toda vnašalci niso seznanjeni z vsemi podrobnostmi stroke, avtmji pa so do lastnih del lahko pristranski. Tiha predpostavka kvantificirane tipologije pa je ta, da so kvalitativni izbor tekstov že pred objavo opravila uredništva publikacij sama ali s pomocjo svojih recenzentov. S tem so seveda odprta vrata za marsikatero nedoslednost in neenot­nost pri ocenjevanju, zaradi cesar je sistem v mnogih primerih kontraproduktiven. Dosti bolj smotrno je priznati, daje vrednotenje po kvalitativnih vidikih (zlasti v obliki individualnih recenzij) za 
delovanje in razvoj naših strok pac nepogrešljivo, in ga na temu primeren nacin vkljuciti v sistem ocenjevanja. 
S temi pripombami ne bi rad zbudil napacnega vtisa, da v celoti nasprotujem rabi sistema COBISS pri vrednotenju raziskovalnega dela; zavzemam se za njegove nujno potrebne popravke in dopolnitve, ki jih je treba izoblikovati in uveljaviti z vecinskim soglasjem prizadetih strok, ne zgolj z administrativnim sklepom. Tudi kvantitativnega ocenjevanja nasploh ni mogoce kar zavreci, vendar ne sme dobiti odlocilne ali celo izkljucne vloge; uporabljati ga je treba premišljeno, denimo kot orientacijsko izhodišce, ki pa ga morajo dopolniti in nadgraditi kvalitativne, vsebinske ocene. 
3. 
Med pogosto omenjenimi vrednostnimi vidiki raziskovalnega dela je znanstvena odlicnost. Njen najlaže prepoznavni formalni znak so objave v osrednjih znanstvenih revijah in pri priznanih, predvsem mednarodnih založbah, kjer vnaprejšnje recenzijsko preverjanje zagotavlja kvaliteto besedil. S takšnim prepoznavanjem odlicnosti vsaj na prvem koraku ni nic narobe, vendar gaje treba postaviti v kontekst in se vprašati, na kakšen tip raziskovalnega dela se predvsem nanaša, kakšni so cilji takšnega raziskovanja, na koga se naslavljajo oziroma komu so namenjeni njegovi rezultati. 
Med glavne cilje znanosti nedvomno sodi reševanje odprtih vsebinskih in metodoloških problemov ter ustvarjanje novega znanja. Temeljne raziskave so praviloma usmerjene v cisto teoreticno spoznavanje, z njimi se obnavlja in razvija predvsem sama znanost. Da je prav ona glavna naslovljenka takšnih raziskav, izpricuje tudi nacin formuliranja in objavljanja njihovih rezultatov. Zanj so med drugim znacilni eksaktna, ponavadi ozka zamejitev obravnavanega problema, stvaren in racionalen slog ubeseditve, raba specializirane terminologije in opremljenost s povzetki, opombami in bibliografij o, ki si prizadevajo dajati kolikor mogoce popolno dokumentarno podporo argumen­tativnemu diskurzu. Glede na vse to je znanstveni tisk v prvi vrsti namenjen posebej kvalificiranim bralcem in njegove vsebine so v celoti dostopne edino dobrim poznavalcem stroke. 
Z usmeritvijo v cisti spoznavni interes in z opisano vsebinsko in formalno ureditvijo se ponavadi povezuje oznaka •stroga znanost•, ki jo nadevamo takšnemu raziskovalnemu delovanju. Ravno tem znacilnostim najbolje ustreza ocenjevanje po kriteriju znanstvene odlicnosti. Toda ta kriterij ne Zl!iema drugih funkcij, ki se ne prekrivajo docela s spoznavno, pa so za obstoj znanosti vendarle nepogrešljive­namrec uporabnost in vrednostna oznacenost. Zato bi bilo treba pri ocenjevanju raziskovalnega dela upoštevati tudi te razsežnosti, vprašanje je le, na kak nacin in v kolikšni meri. 
Relativna vloga in pomen teh sestavin oziroma funkcij se razlikujeta po glavnih skupinah ved in raziskovalnih obmocjih. V temeljnih raziskavah nedvomno prevladuje cisto spoznavna funkcija, v aplikativnih in razvojnih je poleg nje poudarjena funkcija uporabnosti. To je najbolj razvidno na podrocju naravoslo.aa, kjer tecejo povezave od znanstvenih disciplin prek tehniških in tehnoloških strok do materialne proizvodnje in storitvenih dejavnosti oziroma do cele vrste praks, ki ji druži težnja k obvladovanju narave in materialnih pogojev življenja. Ker je na ravni prakticnega delovanja, oprtega na aplikacijo znanstvenih ugotovitev, uporabnost in koristnost znanosti razvidna in nedvomno izpricana, je povsem ustrezno, da je na ravni temeljnega raziskovanja izpostavljen predvsem njen cisto spoznavni vidik in da se znanstveno delo tukaj ocenjuje po kriteriju odlicnosti. Dejstvo, da so vsebine in rezultati temeljnih raziskav zares razumljivi le ozkemu krogu strokovnjakov, pri tem ni motece, saj so za širši krog sprejemnikov praviloma indiferentni in ga neposredno nagovatj'\io le v i.emnih primerih, kadar je docela razvidna njihova potencialna nevarnost, kot npr. pri jedrski energiji, onesnaženju okolja, klimatskih spremembah ali genski tehnologiji; pac pa so naravoslovne in tehnicne znanosti širše dojemljive na prenesen in poenostavljen nacin, prek instrumentalizacije njihovih rezultatov v prakticni rabi. 
Drugje, predvsem v humanisticnih vedah in v njim n'\ibolj sorod­nih obmocjih družbenih ved, se raziskovalno delo usmeija v družbene, psihicne in duhovne razsežnosti cloveškega bivanja v svetu, zato se tudi vprašanje o uporabnosti in koristnosti teh strok oziroma njihovih rezultatov postavlja drugace. Še najvec podobnosti z naravoslo.aem in tehniko se kaže na tistih podrocjih družboslo.aa, '9er bi lahko govo­rili o tehnologiji uravnavanja družbenih pojavov in procesov. V oJ>. mocju humanistike pa se znanstvena dognanja in deloma postopki sistematicno uporabljajo le v šolstvu in v institucionalni kulturi; na drugacen, teže razviden nacin se uveljavljajo v drugih t. i. družbenih ideoloških aparatih; na mnogih neinstitucionaliziranih obmocjih kulture, umetnosti, morale, religije, filozoflje poteka njihova recepci­ja in aplikacija bolj ali manj spontano, neregularno, individualno raz­licno. V skladu s tem so organizirane same stroke: delež aplikativnih raziskav je v primeijavi s temeljnimi opazno manjši in še zdalec ne prekriva tako širokega razpona kot v naravoslo.au in tehniki. Ali pa je sprico tega mogoce domnevati, da so humanisticne vede manj upo­rabne in koristne od naravoslovnih in tehnicnih? 
Humanisticne vede se ukva.Ijajo z razmeiji med aoveško eksis­tenco in sfero duha oziroma zavesti, z obmocjem onkraj materialne nuje in družbene funkcionalnosti. Gre jim za spoznavanje in uteme­ljevanje individualne in skupinske identitete, za mesto in vlogo clove­ka v svetu, za smisel njegove eksistence in z njim povezane vrednote. 
Osrednji predmeti njihovega raziskovanja-umetnostna dela, idejne tvorbe, vrednostni sklopi, moralne drže, psihicni procesi, religiozna doživega itd. -so (vsaj naceloma) neposredno relevantni za vsako­gar, in to drugace kot osrednji raziskovalni predmeti eksaktnih zna­nosti, naravoslo\ja in tehnike. Potemtakem spoznavni napor huma­nisticnih ved že na ravni temeljnega raziskovanja nagov.uja naslov­ljence in sprejemnike bolj zavezujoce, jim ponuja drugacne zmožnosti dojemanja in razumevanja ter se ne pusti zamejiti v cisto teoreticno spoznavno naravnanost, temvec se odpira v vrednostno razsežnost. Zaradi tega je obcinstvo temeljnih humanisticnih del lahko dosti širše od zgolj strogo specialisticnega kroga strokovnjakov; ob takšnih delih tudi laicni bralec ne more biti eksistencialno neprizadet na tak nacin, kot je lahko ob naravoslovnih, matematicnih ali tehnicnih, temvec so njihove problemske vsebine v njegovih oceh praviloma vrednostno oznacene. 
Ce je torej vidik prakticne uporabnosti in materialne koristnosti v humanisticnih vedah dosti manj razvit kot v naravoslovnih in teh­nicnih, pa je po drugi strani v njih znatno bolj poudatjena vrednost­na razsežnost. Specificni predmeti in problemi, ki jih obravnavajo humanisticne vede, imajo v svojem ustroju vrednostno komponento. Ne gre za to, da te vede na svojih predmetnih podrocjih odkrivajo vrednostne strukture in jih raziskujejo objektivno ter neprizadeto, marvec je odnos naslovljencev in sprejemnikov kot tudi odnos samih raziskovalcev do teh vrednostno strukturiranih predmetov v vecini primerov vrednostno oznacen. 
S to razsežnosgo, ki se ji je težko izogniti, tudi ce bi si tega želeli, si je mogoce razložiti pogoste kriticne ugovore, da so humanisticne vede podvržene subjektivizaciji ali ideologizaciji, kar da spodkopava njihovo objektivno veljavo in jih oddaljuje od ideala stroge znanosti. Takšni ocitki izvirajo iz obzmja scientisticnih predstav o enotni zna­nosti, ki pa predmetnemu podrocju humanistike niso n,Ybolj priklad­ne. Zato se je treba sprijazniti z dejstvom, da k bistvu humanisticnih ved že na ravni temeljnega raziskovanja sodijo razsežnosti in funkcije, ki jih ni mogoce združiti pod kategorijo cistega teoreticnega spozna­vanja. To pa bi moralo imeti posledice tudi za ocenjevanje njihovega dela in rezultatov, formuliranih v objavah. 
Kriterij znanstvene odlicnosti, ki se nanaša predvsem na pridobi­vanje novega znanja in razvoj znanosti, je nedvomno osrednjega po­mena in nepogrešljiv tudi za humanisticne vede. Vendar sam po sebi ni docela enoznacen, pa tudi ne pokriva vseh njihovih temeljnih znacil­nosti in funkcij, zlasti kadar je v dejanski rabi omejen na indiciranje pretežno formalnih znacilnosti objavljenih del. 
Ce si ogledamo kriterij znanstvene odlicnosti s stališca teorije znanstvenega razvoja, npr. tako, kot ga opisuje Thomas Knhn, lahko 
pomeni dvoje: odlicno je bodisi delo, ki uujuje in dopolnjuje vlada­joco znanstveno paradigmo, bodisi delo, ki podira vladajoco in vzpo­stavlja novo znanstveno paradigmo. Seveda vladajoca »normalna• znanost zavraca prevratna dela, ceš da niso znanstvena, in to dokazu­je s tem, ker ne upoštevajo veljavnih vsebinskih in formalnih konven­cij znanstvenosti; navzlic temu se pogosto izkaže, da so takšna dela prav sprico tega inovativno ustvaJjalna in dobivajo znanstveno legi­timnost v sklopu nastajajoce nove paradigme. To izpricuje dolga vrsta primerov. V humanisticnih vedah se je v zadnjih petdesetih ali sto letih veliko pomembnih in daljnosežnih prevratov zacelo zunaj uni­verzitetno-akademske sfere. Ce se kriterij odlicnosti v dejanski rabi omejuje na razbiranje pretežno formalnih znacilnosti objav, z nje­govo pomocjo pac ni mogoce ustrezno ovrednotiti del, ki sprožajo in nosijo takšne razvojne procese. 
Na drugo težavo zadenemo pri razmeljih med humanisticnimi vedami in njihovimi naslovljenci. Vprašanje je namrec, ali te vede res opravljajo vse svoje funkcije, dokler ostajajo njihovi rezultati vklenje­ni v ožji krog specializirane publike. Za vrednostno funkcijo del, ka­kor tudi nasploh za njihovo kvaliteto,je slej ko prej odlocilna logicna doslednost in metodološka strogost njihovih miselnih vsebin; toda tudi njihov komunikacijski doseg ni brez pomena. Zares kvalitetne objave, ki prinašajo opise, ugotovitve in pobude, relevantne za indivi­dualno eksistencialne in socialno antropološke razsežnosti aoveške­ga bivanja, postajajo toliko pomembnejše, kolikor širši krog bralcev dosežejo. To pa jim najbrž laže uspeva, kadar opušcajo nekatere zu­nanje dogovome znacilnosti specializiranega znanstvenega diskurza. 
Potemtakem je v humanisticnih vedah poleg strogo formalizi­ranega znanstvenega (ali pravzaprav scientisticnega) nacina pisanja povsem legitimen tudi drugacen, bolj komunikativen nacin -recimo mu esejisticni; seveda le v tem primeru, ce sprošcenajezikovna, stilna in oblikovno zvrstna plat tekstov ne prikrajša njihove miselne vsebine, problemske argumentacije in metodološke urejenosti. Ob tem samoumevnem pogoju, ki ne dopušca i>jeme, bi v našem sedanjem sistemu ocenjevanja znanstvenega dela in objav moral dobiti ustrezno mesto poleg clanka, razprave ali monografije vsaj še znanstveni esej. Formalne kriterije odlicnosti pa bi bilo mogoce prilagoditi temu, tudi kar zadeva mesto objave, saj zares kvalitetno delo ne izgubi nic svoje kvalitete samo zaradi tega, ker se publikacija, v kateri je objavljeno, morda ne drži cisto vseh zunanjih konvencij znanstvenega tiska. 
PROBLEM SLOVENSKE HUMANISTIKE NA PRIMERU UMETNOSTNE ZGODOVINE 
DAMJAN PRELOVŠEK 
P 
reprican 
sem, da bi lahko z bolj premišljenim in seveda izdatnejšim financiranjem, s cimer bi odpadlo nekaj problemov, ki so bili navedeni v dosedanjem programu razvoja humanisticnih ved, marsikaj izboljšali. Ker je izpostavljeno zlasti vkljucevanje slovenske humanistike v mednarodno znanstveno sfero, kar bo po vstopu Slovenije v EU postalo še toliko bolj pomembno, si kot vzorcni primer velja ogledati stanje na umet­nostnozgodovinskem podrogu. 
Osnovni pogoj za dobro delovanje stroke je osrednja speciali­zirana knjižnica. Vecina denaija, ki ga naše ministrstvo izda za razisko­valne programe in delo v tujini, je porabljenega prav zato, da sloven­ski znanstveniki obiskujejo tuje knjižnice in fotokopil<\io literaturo, ki je pri nas ni. Posebno •revne• so periodicne publikacije, ki najpo­gosteje sploh manjkajo. Gospodarneje bi bilo knjižnicam že v temelju zagotoviti vecja sredstva, kot pa jih postavljati v odvisnost od tujine. Temeljni problem infrastrukture v umetnostni zgodovini je predvsem redna nabava domace in tuje strokovne literature. 
Naslednji problem je financiranje inštitutov. Pri nas seje uvelja­vilo nacelo, da se pri projektih lahko enakovredno potegujejo za državni denar tako neodvisni posamezniki kot ustanove z ustrezno infrastrukturo. Ustanove so zato v izrazito podrejenem položaju, saj v slovenski znanosti opravljajo precej širše poslanstvo in zagotavljajo kontinuiteto raziskovalnega delovanja. Znanstveniki v raziskovalni sferi bi morali biti redno placani vsaj do 80 odstotkov iz državnih sredstev, tako kot to velja pri podobnih institucijah v tujini. To bi jim omogoci­lo, da bi se lahko v vecji meri posvecali svojemu primarnemu delu. Princip projektnega financiranja kot izkljucni vir dohodka je prine­sen iz naravoslovne sfere, podobno kot nesmiselna in hkrati zavaja­joca delitev na temeljne in aplikativne projekte, ter je za umetnostno zgodovino neustrezno, celo zelo škodljivo. Celotno delo se drobi na številne kratkorocne raziskave, za temeljne naloge pa ni ne posluha ne denatja. Slovenska umetnostna zgodovina tako ostaja brez števil­nih nujnih znanstvenih korpusov, o katerih se med seboj že desetletja neuspešno pogovaijamo in se bomo, kot vse kaže, še naprej. Za pre­
veljanje uspešnosti posameznikov obsll\iajo reelekcije in drugi meha­nizmi, ki so obicajni v razvitem svetu. 
Politika obnavljanja znanstvenih kadrov s pomocjo programa mladih raziskovalcev ima dve plati. Z njo smo vezani na zaposlovanje mladih znanstvenikov, ki jih moramo najprej vzgojiti, kar je samo po sebi pozitivno, vendar hkrati povezano z dolocenim tveganjem, saj ni mogoce predvideti, kako se bodo pozneje •obnesli•. Ob tem pa poza­bljamo na formirane strokovnjake, ki so se že izkazali s svojim delom. Teh znanstvenikov, ki hirajo na neustreznih delovnih mestih ali pa se vracajo iz tujine in v katerih usposabljanje je država vložila veliko de­na.Ija, prakticno ni mogoce zaposliti. 
Znotraj same humanistike po naravnem zakonu vztrajnosti pri­haja do cedalje vecjega razkoraka med posameznimi vedami, in sicer med tistimi, ki so si znale pravocasno zagotoviti boljši izhodišcni položaj, in drugimi, ki so obsojene na otepanje z neprestanimi financ­nimi in kadrovskimi problemi. Na Slovenskem ni institucije, ki bi jo skrbela stihija na podrocju humanistike. Ne vladne ustanove ne SAZU se ne vprašajo, kaj kot narod potrebujemo za preživetje in cesa ne. Vse premalo je jasno, daje umetnostna zgodovina izrazito zgodovin­ska veda, ki raziskuje duhovno sfero naše preteklosti in ne preucuje lepega kot samega na sebi. 
Sedanji nacin ocenjevanja s tockovanjem, ki se morda obnese v naravoslo.u, izrazito duši razvoj umetnostnozgodovinske stroke, saj se je vsa znanost spremenila v lov za kratkimi, blešcecimi rezultati in nikogar ni vec mogoce pripraviti do dolgorocnega, napornega znan­stvenega dela. Kdor bi se vec let posvecal sicer pomembni, a zamudni nalogi, ne bi prišel do vi. ega naziva in bi se kmalu izbrisal iz razisko­valnega registra. Zato nam manjkajo topografJje, kriticne izdaje te­meljnih virov, leksikoni in slovatji. 
Velik problem je tudi zaprtost oddelka za umetnostno zgodo­vino na ljubljanski Filozofski fakulteti za druge raziskovalce. Kot lah­ko zakljucim po številnih magistrskih in doktorskih delih, klasicnega mentorstva, z redkimi izjemami, ni vec. Z univerze prihaja slabo for­miran, vendar samozavesten narašcaj. Z oživitvi jo oddelka na koprski univerzi bo nujno treba prevetriti zatohlost v stroki. 
Od rezultatov umetnostnozgodovinske stroke je neposredno odvisno tudi spomeniško varstvo. Obsežna študija o stanju v slovenski kulturi, ki jo je nedavno izdelalo Ministrstvo za kulturo, na tem podrocju kaže porazen rezultat Ni ne zakonskih osnov, ne znanja, ne volje, ne pripravljenosti, da bi se kaj izboljšalo. Žalostne razmere v stroki so v veliki meri posledica neustreznosti visokošolskega študija. 
Kot sledi iz povedanega, z razvojem po svetu ni mogoce loviti koraka le s propagiran jem dolocenih modnih in meglenih interdisci­plinarnih tem, ampak bo to omogocila šele temeljita prenova celot­
nega podrocja. Stroko je spet treba postaviti na zdrave temelje, na katerih je stala v Steletovem in Cankaijevem casu, kajti samo tako bomo zanimivi za Evropo. Tuji strokovnjaki bodo z nami sodelovali, ce bodo v nas spoznali resne partneije. Tega ni mogoce doseci s forsi­ranjem mednarodnih programov, ampak predvsem s tem, da sami poskrbimo za deziderate svoje stroke, kar tudi tujina pricakuje od nas. Ker gre za izrazito nacionalno znanost, bi morale imeti prednost raziskave domacega gradiva, kajti nihce drug tega ne bo storil za nas. Država je zato dolžna vzpostaviti ustrezne kontrolne mehanizme, ki bi koncno zajezili stihijski razvoj in popravili razmeija med posamez­ninti strokanti znotraj podrocja humanistike. 

RAZPRAVA 
V razpravi, ki je sledila, so sodelovali: dr. Marina Lukšic Hacin, dr. Stanko Kokole, akad. dr. Mrujan Kordaš, dr. Dalja Mihelic, dr. Barbara Murovec, dr. France Novak, mag. Tomaž Seljak in dr. Borut Telban. 
Akad. dr. Maljan Kordaš 
je kot prvi razpravljavec opisal lastno izkušnjo nacina recenziranja clankov na podrogu medicine v zahodni Evropi. Razmeroma dolg clanek, za objavo katerega je bilo zaradi prekoracenega obsega kasneje treba doplacati, je julija 2001 posredoval ugledni angleški medicinski reviji. Uredništvo je clanek brez naslovnice posredovalo ocenjevalcem, tako da niso vedeli, kdo je avtor. Oktobra je dr. M. Kordaš prejel tri anonimne recenzije. Zlasti prva je bila ostra, a .emno konstruktivna in je zahtevala ogromno novega dela. Do koncnega sprej elja clanka julija 2002 je bilo treba opraviti tri redakcije in ustreci vsem recen­zentom, potem pa je bil clanek sprejet za objavo. Recenzentski posto­pek je bil odlicen, oster in korekten. Dr. M. Kordašje želel vedeti, ali je opisani nacin recenzije sprejemljiv za humanistike, in ce ni, z. ni. 
Dr. Borut Telban 
je pojasnil, da je tak postopek obicajen tudi v humanistiki. Pri strokovnih revijah se za recenzente odstrani prva stran. Tudi recenzent je anonimen. Za objavo je treba ustreci recenzentskim pripombam. Znacilnost ocenjevanja v tujini, posebno v Ameriki, Iger imajo problem s hiperprodukcijo knjig,je, da recenzenti neredko podpirajo tiste, ki zagovalj,Yo njihove lastne ideje, njihove lastne argumente in teorije. Urednik tako že z izbiro recenzenta vpliva na pozitivno ali negativno oceno clanka. -Možnost izboljšanja kakovost sestavkov pa ni le v recenzijah, ampak je zlasti priporocljivo branje del sodelavcev, ko so še v rokopisih. V tujini je to v humanistiki, za katero je to še posebej pomembno, mocno uveljavljeno. Dejstvo je, da se kvaliteta dela v humanistiki poveca takrat, ko še neobjavljena delo prebere še nekaj strokovnjakov, ki vsaj deloma poznajo podrocje dela, teorije in argumente, ali pa celo nekateri, ki jim sama tematika dela ni blizu. Tak neobremenjen bralec posebno v humanistiki lahko omogoci, da se kvaliteta še tako dobrega dela dvigne in postane še bolj prepricljivo argumentativna in poglobljena. Pri nas pa se žal dogaja, da ponekod že profesolji ne berejo in ne popravljajo študentskih seminarskih in diplomskih nalog. Ze na teh stopnjah torej ni pravih povratnih 
napotkov piscem. Dr. B. Telban je glede uvodnega nagovora dr. D. Mihelic izrazil mnenje, da glede vrednotenja ni uporabila strokovnega, ampak domoljubno merilo. Menil je, da je zašla v protislo'de z ugotovitvijo, da mnoge znanstvene revije pri nas ne uporabljajo recenzentskega aparata, socasno pa je poudarila kakovost v svetu neopaženih študij. Poudaril je, da ni toliko pomembno, !9e, kdaj in kaj nekdo raziskuje, kaj šele da bi to vrednotili bodisi iz domoljubne ali neke tuje, celo globalizacijske perspektive. V slovenskih revijah nedvomno manjka recenzentski fuktor. Vsi tisti, ki s(m)o v uredništvih, bi lahko vplivali na kakovost revij že s tem, ko bi recenzije zaostrili, ne v smislu, da bi vec prispevkov zavracali, ampak da bi pisci dobili povratne napotke. 
Dr. Dlllja Mihelic je v odgovoru ponovno izpostavila poudarke svojega uvodnega izvl!janja, !9erje govorila med drugim tudi o vrednotenju oblike objave, pri cemer je na prvem vrednostnem mestu navedla monografijo, na drugem znanstvenokriticno objavo in na tretjem clanek, ne glede na to, kje je ta objavljen; na drugem mestu v uvodni besedi je grajala nekatere naše revije, ki nimajo recenzentskega aparata. V zakljucku uvodnega izvajanja je poudarila, da podpira objavljanje humanisticnih raziskovalcev v vseh domacih in tujih medijih, ki z recenziranjem clankov skrbijo za kakovost, ter izrazila prepricanje, da si je treba izboriti prostor v kakovostnih revijah s kakovostnimi clanki, ki imajo recenzentski aparat. Menila je, da med temi trditvami ni protislo'da. 
Dr. Stanko Kokole je v navezavi na repliko akad. dr. M. Kordaša omenil tudi svoji izkušnji z objavami v revijah v ZDA, ki sta bili glede recenzentskega pristopa enaki. Bistvena je bila anonimnost avtorja in recenzentov. V recenzijah so bile detajlne pripombe. Dopolnitev zahtevanih mest je bila pogoj za objavo. Postopek je trajal leto in pol, cesar se je treba zavedati pri administrativni težnji po veliki pisni produkciji. Na primeru objave seminarske naloge s podiplomskega študija je dr. S. Kokole ugotovil, da je tudi •slovensko• gradivo -konkretno slavni rokopis iz Kranja iz leta 1410-povsem sprejemljiva tema za ameriške revije. Seveda gaje bilo treba primerno predstaviti -ne samo informativno, ampak na isti analiticni nacin, kot je to zahtevano za dela t. i. visoke umetnosti. -Dr. S. Kokole je nacel tudi vprašanje interdisciplinarnih projektov, ki so favorizirani le na videz, d<jansko pa so obravnavani nenaklonjena, saj se prijavljajo v okviru maticne stroke, ki pa se zaradi pomanjkanja sredstev prvenstveno bori za lastne projekte. Tudi pri nas bi morali uveljaviti ocenjevanje interdisciplinarnih projektov z vidika vec strok. V ZDA dobi interdisciplinarni projekt številne recenzente iz razlicnih 
strok, ki predlog dejansko preberejo in potem interdisciplinarno odlocajo o njegovem financiranju. 
Dr. Dlllja Mihelic 
je potrdila izkušnje, da interdisciplinami projekti na ministrstvu praviloma izpadejo iz financiranja. 
Dr. Marina Lukšic Hacin 
je k debati o interdisciplinarnih projektih dodala, da se je-kljub temu da je vecdisciplinarnost projekta med osnovnimi merili, ki naj bi projektu prinesli prednost-d<jansko izkazalo, daso bili slabost sistema. Poudarila je, da je od projektnega in programskega financiranja odvisno preživege inštitutov, univerzi pa tovrstno financiranje pomeni pridobitev cetrte tregine sredstev ob polnem pokrigu osebnega dohodka. Osnovno pomanjkljivost v obstojecem sistemu vrednotenja je zaznala v umanjkanju instance odgovornosti v recenzentskem postopku. Ocenjevalci niso ocenjevani, niso preveijani, so anonimni in marsikdaj nekompetentni. Vedo, da jim za njihovo oceno ni treba odgov.ujati. Sistem bi v primeru ocenjevanja ocenjevalcev mogoce v praksi lahko uspel. V družbi, kot je naša, ki ne dosega kriticne mase, bi bile ocene lahko javne. Kdor je pripravljen dati negativno kritiko, jo mora kot znanstvenik znati tudi javno argumentirati. Kdor ni sposoben dati negativne javne kritike, ni niti sposoben za ocenjevalca. 
Dr. France Novak 
je v razpravi menil, da moramo v znanosti razvijati svoj jezik, in sicer približno v tisto smer in na taki ravni kot drugi strokovni jeziki. Nato je spregovoril še o kolektivnih slovarskih delih. Slovarska dela so na Slovenskem v javnosti vecinoma nepravilno predstavljena. Razlog za to je v dejstvu, da o slov.ujih velikokrat govorijo ljudje, ki jih ne poznajo. Po drugi strani pa se tisti, ki se ukv.ujajo s slov.uji, premalo oglašajo. Merila vrednotenja slovarskega dela je treba modernizirati, ker je slovarska dejavnost v sedanjem položaju znanosti aktualna tudi za druge stroke, ki gradijo svoj izrazni aparat. 
Mag. Tomaž Seljak je prisotnim predstavil prizadevanja Inštituta informacijskih znanosti, 
da bi izboljšali sistem zbiranja in ur<janja ter vrednotenja bibliografSkih 
kazalcev znanstvene, strokovne in pedagoške uspešnosti raziskovalcev. 
COBISS sam se ne ukv.uja z vprašanjem vrednotenja, predstavlja pa 
orodje in informacijsko podlago tudi za vrednotenje, ki ga predpisuj <jo 
bodisi ministrstva bodisi univerze. Trenutno je v COBISS.u in njegovi 
centralni bazi podatkov 400.000 bibliografskih enot, klasificiranih po 
trenutno veljavni tipologiji. Te enote so vezane na 15.900 raziskovalcev. 
V tej številki so tudi tisti, ki morda niso vec raziskovalci. Za nekaj prek 10.000 raziskovalcev so bibliograf.e kolikor toliko popolne. Prva tipologijaje bila narejena leta 1990 na mariborski univerzi in takrat že implementirana za potrebe vodenja bibliograf.. Leta 1996 je bila pripravljena naslednja tipologija, ko je ministrstvo predpisalo enotno vodenje bibliograf. v sistemu COBISS za vse raziskovalce. Narejena je bila na osnovi dotedanjih izkušenj in znanja. Eksperti raziskovalci so pri njeni pripravi sodelovali z bibliografi. Leta 2002 so se lotili prenove in revizije tipologije, da bi uvedli vecjo sistematicnost. To je bilo nujno zato, ker je v sistemu COBISS prišlo do vrste anomalij. Nekatere definicije del v tipologiji so bile premalo natancne in se jih je dalo razlagati na vec nacinov, premalo selektiven je bil izbor nekaterih bibliografskih enot. Premalo je bilo prevetjanja bibliografskih vnosov podatkov: ne dovolj usposobljeni bibliotekatji so delali napake, ki bi jih s prevetjanjem lahko preprecili. Nekateri avtotji so precenjevali svoja dela, da bi si s tem pridobili vec tock pri kandidaturah za projekte in programe ministrstva ali pri izvolitvah v višje nazive. Na konferenci COBISS in SICRIS 13. novembra 2002 v Mariboru je mag. T. Seljak podal predlog sprememb in dopolnitev tipologije ter nekaj predlogov, kako metodološko sistematizirati vrednotenje. Matricni model je prikazal na primeru humanistike, ker je Svet za humanistiko sprejel metodološke osnove in dolocil tocke za tipe objav. Poskusil je razvrstiti objave v razrede a, b, c. Pri iskanju rešitev je treba lociti, kdaj gre za klasifikacijo bibliografskih enot po enotni tipologiji, s katero dolocimo samo tip dokumenta: ali je to izvirni znanstveni clanek, pregledni znanstveni clanek, znanstvena ali strokovna monografija ali kaj drugega. Za to klasifikacijo naj bi bil odgovoren avtor, ceprav bi bilo bolje, da bi zanjo poskrbel neodvisni strokovnjak. Pri nekaterih revijah 
je predpisano, da gre pri sprejemanju v objavo sestavek skozi recenzijo, ki doloci njegovo tipologijo. Drugo je kategorizacija posameznih tipov bibliografskih enot v skladu z izbrano metodologijo vrednotenja in tockovanja o.av. Ta kategorizacija ni predmet tipologije, ampak je stvar algoritmov na osnovi predpisane metodologije, ki jo doloci tisti, ki vrednoti bibliografske kazalce. Ministrstvo ima svojo metodologijo, univerzi vsaka svojo. Predlagani model omogoca, da se ob enotni tipologiji lahko uporabi razlicna metodologija vrednotenja skladno s politiko ministrstva in univerz. Dopušca tudi, da ima lahko posamezna veda svoj sistem vrednotenja, svoje kriterije, svoj nacin tockovanja. Mag. T. Seljak je povabil prisotne, naj mu posredujejo tudi svoje predloge. 
Dr. Barbara Murovec 
je ugotovila, daje ocenjevanje projektov, prijavljenih na razpis ministr­stva, groteskno. Ocenjevalci namrec dobro vedo, da z ocenjevanjem posredno delijo dvajset tisoc raziskovalnih ur, pri cemer bo s strani 
ministrstva dobil sredstva le prvi projekt na listi posamezne vede. Ocenjevalci se zato sploh ne ukv.ujajo vec z vrednostnimi kriteriji. 
Dr. Marina Lukšic Hacin 
je razmišljala, da bi bilo pametno programski del raziskav vezati na raziskovalna jedra. Ta so na inštitutih, nek.y pa jih je tudi na univerzah. Mogli bi jih institucionalno jasno dolociti. Kot so univerze maticne za nasilstvo dolgorocnih izobraževalnih programov, bi bila institucio­nalno podprta raziskovalna jedra nosilci dolgorocnih raziskovalnih programov. Projektno podrocje bi bilo od tega loceno. Tak predlog ne bi izkljuceval dejstva, da so profesoiji iz univerz tudi raziskovalci, vendar pa bi kljub temu upošteval, da univerza, ki deluje pedagoško, v eni (cetrti) tretjini dejavnosti ne more izvajati dolgorocnih razisko­valnih programov, pac pa predvsem kratkorocne raziskovalne projekte. Na dolgorocnem podrocju raziskav so raziskovalna jedra bolj usposo­bljena in kadrovsko bolj podprta kot univerza, enako kot je na drugi strani univerza bolj pristojna na podrocju pedagoške dejavnosti.