kulturno - politično glasilo
s yeto\/_nih in domačih dogodkov
I Vv .
9. leto / Številka 17
V Celovcu, one 25. aprila 1s957
cena 1.50 šilinga
Kratkovidnost in nerazumevanje
Evropa je domovina številnih narodov. Tako je bilo in tako je danes. V Evropi ni skoraj niti ene države, ki bi bila narodno enotna, saj nimamo nikjer jasnih jezikovnih meja. O kulturnih mejah v Evropi pa sploh ne moremo govoriti, ker so pač različne narodne kulture oplojevale druga drugo. Kakor je nesmiselno govoriti o kakem izključno nemškem kulturnem krogu, ker so končno Nemci v veliki meri kulturno črpali iz zakladnic francoskega in rimskega in Rimljani iz grškega kulturnega sveta, tako seve ne moremo govoriti o posameznih narodnih kulturah, marveč le o evropski kulturi, katero je vsak posamezen narod doživljal in oblikoval po svoje. Brez dvoma smo Slovenci marsikateri grški ali rimski in francoski kulturni vpliv nezavestno ali zavestno prevzeli po nemškem posredovanju in smo se tako vključili v širšo evropsko kulturno skupnost. Čeprav majh-'"'i, smo vendar del Evrope in del evrop-‘ie kulturne skupnosti — in smo k tej kulturni skupnosti tudi doprinesli več kakor odgovarjajoči del.
Nemška sredina
Evropske države, ki so narodnostno in jezikovno mešane, pa imajo posebno poslanstvo. Prav gotovo bi pri pravilno pojmovani evropski misiji pripadala nemškemu narodu, ki živi v sredini Evrope, neke vrste posredovalna vloga med kulturno starejšim romanskim zapadom in kulturno mlajšim, a biološko močnejšim vzhodom. Tej posredovalni vlogi pa se je nemški narod po letu 1866 popolnoma izneveril. Bismarck in Viljem II. sta gojila izrazit nemški nacionalizem in sta videla svojo življenjsko nalogo v tem, da pod-vržeta ali romanski zapad ali pa slovanski vzhod. V tem hotenju je pričetek nemške katastrofe in poraz Francije leta ^SVO/Tl ni konec Francije, marveč začetek nemškega poloma»Na žalost se je avstrijska monarhija vključila v to politično smer. Priznavala je le Nemcem in Madžarom položaj vladajočega naroda, vsi drugi avstrijski narodi pa naj bi služili in dajali krvni dotok tema vladajočima »višjima« narodoma. Katastrofa, ki je sledila leta 1918, je bila v polni meri posledica nemškega stremljenja po nad-vladanju Evrope in preko mej Evrope. Nacionalizem
Tudi pretres, ki ga je povzročila prva svetovna vojna, nemškega nacionalizma ni streznil. Ta nacionalizem je doživel svoje stopnjevanje v „nacionalnem socializmu« in ni čudno, da je temu nacionalnemu napuhu prva podlegla prav avstrijska republika, ki je v veliki meri sama in iz sebe dajala pobudo za tako pot. Končno Hitler ni zrasel le na nemških tleh prave Nemčije, marveč tudi na nemških tleh Avstrije.
Ta politični razvoj smo na Koroškem doživljali neposredno. Naši nemški sode-želani se niso zadovoljevali s tem, da bi posredovali sebi in nam Slovencem večji kos evropske kulture in tako utrjevali evropsko zavest in evropsko skupnost, marveč so gledali in še gledajo svojo življenjsko nalogo v pospeševanju nemškega nacionalizma, ki si prizadeva, kako bi najhitreje ponemčil zadnjega Slovenca v deželi. Pri tem svojem početju pa govorijo o »naravnem procesu«, da, nekateri celo o »bogohotenem« razvoju v deželi. Ni mogoče večje hinavščine, kakor so take misli in taka zatrjevanja!
Kot sodeželani in državljani smo vsa desetletja in stoletja tako v materialnem, kot v duhovnem pogledu doprinašali svoj delež splošnemu kulturnemu napredku in dvigu civilizacijske ravni. Ta naš dopri-
nos pa je služil le temu, da se je dvigala kulturna raven nemškega sodeželana, za svoj kulturni podvig pa smo morali dodatno prispevati sami. Vse naše kulturno življenje in naša kulturna rast je črpala iz neposrednega idealizma slovenskega kmeta, delavca in izobraženca. Javni denarji nam niso bili dostopni in celo tam, kjer so z javnim denarjem gradili kulturne ustanove, začenši od šole pa do gledališča, so vse služile le razmahu nemštva.
Zgodovina govori
Vsa zgodovina koroškega deželnega zbora, vsa zgodovina drž. zbora do leta 1918 in potem je jasna priča, da deželni zbor in tudi državni zbor za potrebe Slovencev nista imela najmanjšega razumevanja, pač pa vsak čas očitke iredente in nezanesljivosti. Morda v tej zvezi ni odveč nek primer iz zgodovine Nemčije. Leta 1870 so Nemci težko porazili svoje francoske nasprotnike v bitki pri Sedanu 2. septembra. Vsako leto so se vršile proslave te velike vojaške zmage. Ob tej priliki je govoril tudi cesar Viljem II. in dejal med drugim, da je večni sovražnik (Francija) na tleh, notranjega sovražnika (socialdemokrate) pa bo še treba uničiti. Na ta govor je nemški pisatelj F. W. Forster napisal v neki nemški reviji članek, da je cesar premlad, da bi smel izgovoriti tako usodne in napačne politične misli glede Francije in da je treba dati socialdemokratom najpreje domovino doma in potem šele od njih zahtevati priznanje k tej domovini.
Forster je bil obsojen zaradi žalitve »njegovega veličanstva«. Viljemova zasnova nemške politike se je obdržala in Nemčija je medtem propadla dvakrat, ker se ni hotela zavesti svoje posredovalne vloge v Evropi.
Nemški nacionalizem je že dvakrat strmoglavil tudi Avstrijo in jo zavedel v vrtinec evropskih vojnih metežev. In danes prav ta nemški nacionalizem zopet dviga svojo glavo. Na eni strani zatrjuje, da Slovencev v deželi ni, na drugi strani mobilizira ves javni in privatni nacionalizem proti Slovencem, ki jih »sploh ni«. Vrsta organizacij se zaganja proti Slovencem. Državni aparat je menda omrtvel pred to pretečo »slovensko nevarnostjo«. Ministri se posvetujejo, razni manjšinski odbori dajejo nasvete in grozijo ter svarijo pred Slovenci.
Domovina, mili kraj
Domovina ni samo kos zasluženega kruha. Domovina je več, domovina je tudi kos zdravega sožitja, domovina je tudi polnost medsebojnega razumevanja, domovina je tudi dokaz in izraz kulturne enakopravnosti.
Tako kulturno enakopravnost nam Slovencem zagotavlja člen 7 državne pogodbe. Dve leti bosta prav kmalu potekli po podpisu te državne pogodbe. V teh dveh letih so bile popisane kope papirja, narejenega pa prav ničesar. O gimnaziji so rekli, da bo to prvi korak. Pred dvemi leti so hoteli čez noč zadevo uresničiti brez vseh priprav, da bi ljudi zbegali. Pozneje pa niso ukrenili ničesar. Stojimo torej tik pred novim šolskim letom. Spre-jemnj izpiti bi morali biti razpisani. Profesorski zbor je predlagan in tudi glede načina poučevanja so stavljeni predlogi. Konkretnih ukrepov pa ni.
Naše stališče
Za nas velja načelo, da nam ta srednja šola pripada po določbah državne pogodbe. Za nas je jasno, da ta šola ne more in
ne sme biti trdnjava proti nemški tovrstni trdnjavi. Za nas je jasno, da mora taka srednja šola vzgajati mladino, ki se bo zavedala, da smo lojalni avstrijski državljani, da smo Slovenci, da smo Evropejci; mladina, ki se bo zavedala, da usoda vseh visi na isti rešilni niti medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Enako se zavedamo, da so na izvajanju državne pogodbe zainteresirani tudi tisti, katerim daje pravice, in tudi tisti, ki so pogodbo podpisali. Prepričani smo, da se nemškim nestrpnežem ne bo trajno posrečilo preprečiti izvajanja državne pogodbe. Enako smo prepričani, da je zvezna vlada dolžna, da izvede vse obveznosti iz državne pogodbe, ki nikakor ne vsebuje le določila glede lastnih srednjih šol, ki so namenjene manjšini in pri katerih izgradnji mora biti manjšina naj-prva poklicana, da sodeluje. Člen 7 državne pogodbe ne daje novih pravic večini, marveč zagotavlja pravice manjšini, ki je bila do sedaj in je tudi še danes brez enakopravnosti. Ni enakopravnost le v tem, da dobim za isto fizično delo tudi isto plačo, enakopravnost se odraža tudi na kulturnem področju. Na tem kulturnem področju pa enakopravnosti nismo poznali. Celo sedaj po državni pogodbi tuhtajo nekateri, kako bi nas opeharili za to enakopravnost. Eni trdijo, da ni denarja, drugi trdijo, da ni prostorov, tretji zopet zatrjujejo, da bi bila v vsaki pravici, ki jo dajo Slovencem, velika nevarnost za deželo in državo.
Slovenski starši so že lani s prijavami
Ko je poljski ministrski predsednik na svojem potovanju po vzhodnih deželah minuli teden prispel v Moskvo, so mu tam pripravili zelo slovesen sprejem. Na večerji za diplomate je — kot po navadi — generalni tajnik sovjetske komunistične stranke Hruščev po nekaj požirkih krepke ..vodke” začel groziti sem in tja. Dejal je med drugim, da naj zapadhe kapitalistične države pazijo, kaj delajo. Trdil je, da je bil upor na Madžarskem ..zarota kapitalistov” in namignil, da hoče ,,/apadm kapitali/em” postaviti sovjetsko potrpljenje na preizkušnjo tudi v Vzhodni Nemčiji. Pristavil je: „Mi nismo nobeni svetniki in ako bo treba, bomo vsakomur trdo na [trste stopili!” Zelo laskave besede pa je izrekal na naslov Poljakov, ki jih je snubil kot zaljubljen ženin izvoljenko svojega srca. Na isti večerji pa je vojni minister maršal Žukov obljubil sovjetskim satelitom tudi atomsko oborožitev.
svojih otrok za dvojezično gimnazijo dokazali, da tako gimnazijo hočejo. To bodo gotovo storili tudi letos. Povsod, kjer bi mogli porabiti »voljo« staršev ali koga nahujskati proti Slovencem, smatrajo nestrpneži to voljo kot edino merodajni faktor, kjer pa je ta volja jasno izpričana v slovenskem smislu, kakor pri naših gospodinjskih in gospodarskih šolah, tam pa bi je najraje ne videli.
Vse za gimnazijo
Slovenci hočemo v jeseni 1957 v Celovcu svojo lastno srednjo šolo. V dveh letih je bilo časa za priprave več kakor dovolj. Za tako šolo so na razpolago učne moči in sicer koroški Slovenci, ki so študirali na avstrijskih univerzah in tam dosegli tudi svoje diplome. Da nam ta pravica pripada, se zavedajo celo tisti, ki bi nas najraje v žlici vode utopili. Zato pa tako hlastno iščejo vse mogoče izgovore, ki pa jim ne bodo nič pomagali. Pravica ostane pravica.
Slovenci zahtevamo konkretnih dejanj, ne samo besedi, katerim več verjeti ne moremo. Zagotovila, ki jih je dal ministrski komite 17. oktobra 1956 na Dunaju in ki jih je dal zunanji minister g. dr. Figi zastopnikom velesil, naj postanejo po dveh letih resnična dejstva.
Živimo na prepihu in vsak prehlad lahko škoduje enemu in drugemu ali pa obema, rešitev perečih vprašanj pa je brez dvoma v korist obeh, ker smo oboji državljani na več strani izpostavljene Avstrije.
V New Yorku je ameriški zunanji minister Foster Dulles na zborovanju Združenja ameriških novinarjev posebno poudaril dejstvo, da med zasužnjenimi ljudstvi v Vzhodni Evropi narašča težnja po svobodi. Izjavil je, da „dokler obstoje na svetu deljeni narodi in zasužnjena ljudstva, je mir v nevarnosti”. Izjavil pa je nadalje, da Amerika spremlja s simpatijo želje zasužnjenih narodov po svobodi in bo uporabila vsa miroljubna sredstva za podporo teh upravičenih teženj. Satelitske države danes niso več postojanke, ki povečujejo sovjetsko moč, temveč so ji v veliko breme v vojaškem in političnem pogledu. ..Komunizem se je izkazal kot tiranski, nazadnjaški in njegovi voditelji kot ljudje brez domislekov.” Komunizem je tudi dokazal, da ne zna spraviti v red in smotrno voditi gospodarstva, kajti marksistični ..gospodarski zakoni” so v praksi popolnoma odpovedali.
NA CIPER je odpotoval angleški vojni minister Duncan Sandys. Njegov obisk stav-Ijajo v zvezo z angleškim načrtom, da na tem otoku zgradijo izstrelne postojanke za atomske rakete.
Prof. Denk o vlogi državnega predsednika
V Solnogradu je prof. Denk v nekem govoru tako opredelil svoje pojmovanje nalog državnega predsednika: „Prvi mož v državi je več kot zgolj reprezentativna figura, on ni zgolj nekak državni notar, ki pač mora podpisati to, kar mu predložijo. Pravice in dolžnosti državnega predsednika so natančno določene v ustavi. Vendar je odločilnega pomena v kakšnem duhu in s kakšno zavestjo dolžnosti on izvršuje te pravice in dolžnosti. Zvezni predsednik mora biti živa vest države in kadar je treba, mora postati tudi klicar k razsodnosti.” Njegova dolžnost je tudi, da stoji nad strankami in stori vse, da ..zagotovi spoštovanje pravice in resnice.”
Grožnje na Vzhodu - klici po miru na Zapadu
Politični teden
Po svetu
Razorožitvena posvetovanja v Londonu
Posebni pododbor Združenih narodov za razorožitev se je sestal v Londonu že v začetku aprila, vendar prve seje niso prinesle omembe vrednih zaključkov, šele v sejah tik pred velikonočnimi prazniki je prišlo do zbližanja nasprotnih stališč v nekaterih točkah.
Sovjetski predlog o ustvaritvi „razorože-nega pasu v Evropi” je naletel na odobravanje Združenih držav (USA), ki so ga povezale z že lani iznešenim predlogom predsednika Eisenhowerja o zračni mednarodni kontroli. Razlika med sovjetskim in ameriškim predlogom je v glavnem ta, da bi Amerika hotela izvajanje mednarodne zračne kontrole nad vsem svetom, to je torej tudi nad ozemljem Amerike in Sovjetske zveze, dočim so Sovjeti voljni pristati samo na kontrolo nad omenjenim „razoroženim pasom v Evropi”. Spričo velikega napredka tehnike zračnega fotografiranja bi mogla taka kontrola odkriti vse naprave za atomsko oboroževanje.
Doseženo pa je bilo soglasje o zaenkratni ustavitvi nadaljnih atomskih poskusov ter o začasni ustavitvi proizvodnje atomskih orožij. Sedanjei stanje atomske oborožitve daje prednost, tako po množini kot po kakovosti, Ameriki. Slednja pa je slabša glede kopne vojske in tako je ustvarjeno negotovo ravnotežje, na katerega se opira sedaj mir na svetu.
Nadalje izgleda, da sta obe glavni sili sveta tudi pripravljeni pristati na prepoved izvoza atomskega orožja. Kljub temu, da je baš pred kratkim Amerika obljubila Veliki Britaniji (sestanek Eisenhovver-Macmillan na Bermudih) dobavo znatnejše količine raketnih orožij, bi ta določba Angležev ne zadela prehudo, kajti do sklepa pogodbe o razorožitvi (ako bo sploh sklenjena), bo še preteklo precej časa in po drugi strani Angleži že sami pridno izdelujejo atomska o-rožja in so si ustvarili precejšnjo zalogo. V kratkem bodo tudi izvedli prvi poskus z vodikovo bombo ..domačega izdelka”.
Zapadna Nemčija in atomska oborožitev
Pač pa bi ta sporazum prizadel Zapadno Nemčijo, kjer prav sedaj teče precej razburjena razprava med nemškimi atomskimi znanstveniki in vlado o tem, ali je sploh pametno, da se zapadnonemška vojska obroži s to vrsto orožja.
Kot smo že v prejšnji številki poročali, so se nemški znanstveniki prvotno na sestanku v Gottingenu odločili za sklep, da se naj Nemčija odpove atomski oborožitvi. Na sestanku med kanclerjem Adenauerjem in 8 vodilnimi učenjaki pa je bil dosežen sporazum med politiki in znanstveniki. Oba najvišja nemška generala Heusinger in Speidel sta jim namreč razložila, da z ozirom na dejstvo, da so vse glavne velesile (USA, Sovj. Zveza in Vel. Britanija) že oborožene z a-tomskimi bojnimi sredstvi, mora le-te imeti tudi nemška vojska, ako hoče kaj veljati. Sicer pa je kancler Adenauer izjavil, da bo vprašanje atomske oborožitve postalo pereče šele čez dve leti, ko bo nova nemška vojska v resnici že obstajala.
Med tem pa utegne biti že sklenjen sporazum o atomski razorožitvi (če bo med vodilnimi državniki sveta prevladala pamet nad strastjo) in bo s tem vprašanje za Zapadno Nemčijo postalo brezpredmetno. V tem primeru bi na svetu le tri velesile razpolagale z atomskim orožjem: Združene države, Sovjetska zveza in Velika Britanija. Kljub nasprotstvu med Vzhodom in Zapadem pa izgleda, da ne eni in ne drugi niso navdušeni za oborožitev Nemcev z atomskimi bojnimi sredstvi.
Nemir v Jordaniji
Mladi kralj Husein v Jordaniji je prejšnji teden izvedel državni udar in odstavil Sovjetom in Egiptu prijazno vlado Sulejmana Nabulsija, katerega je nasledil kot ministrski predsednik kralju zvesti Fakhri Khalidi. V novi vladi je Nabulsi obdržal mesto zunanjega ministra, kar kaže, da je kralj moral upoštevati politične sile, ki Nabulsija podpirajo. So to predvsem prebivalci tistih predelov bivše Palestine, ki so bili po letu 1947 (ustanovitev izraelske države) priključeni Jordaniji.
Takoj po sestavitvi nove vlade je moral kralj Hussein (ki ima komaj 21 let) prebro-
diti težko krizo v vojski, ki jo vodijo nacio-nalno-radikalni usmerjeni arabski častniki. Čeprav so se pa povečini šolali v angleških vojaških akademijah, zelo sovražijo Angleže. Najprej je poskušal tedanji vrhovni poveljnik general Nuwar izvesti vojaški proti-udar, ki pa se je izjalovil. Vojaki znamenite ..Arabske legije”, ki jo je organiziral in izvežbal angleški general Glubb, so ostali zvesti kralju.
Ta je Nuwarja odstavil in ga poslal v Kairo za vojaškega atašeja pri ondotnem jordanskem poslaništvu. V resnici pa je bilo to politično pregnanstvo, kajti kot ataše bi bil zgolj uradnik brez političnega vpliva. Ironija usode je v tem, da je pred nekaj meseci bil vprav takratni polkovnik Nuwar tisti, ki je kralju pomagal, da je pregnal angleškega generala Glubba. Vobče je imel kralj velike težave s častniki Arabske legije, kajti tudi gen. Hajari, ki ga je kralj Hussein po odstavitvi Nuwarja imenoval za vrhov, poveljnika vojske, je čez nekaj dni pobegnil v sovražno Sirijo. Trenutno je v teku velika čistilna akcija med častniki Arabske legije. Kralj je pa tudi v trenutnih denarnih težavah, kajti do pred kratkim je Arabsko legijo s častniki vred plačevala angleška vlada. Po izgonu generala Glubba je bila kmalu potem odpovedana tudi pogodba o gospodarski pomoči med Veliko Britanijo in Jordanijo. Čeprav so se Sirija, Egipt in Saudijska Arabija obvezale, da bodo one plačevale ..Arabsko legijo”, doslej še jordanska vlada ni videla niti enega beliča. Pač pa čakajo Amerikan-ci z dolarji na ugodno priložnost. Tako se utegne zgoditi, da v primeru, ako kralju Husseinu uspe obdržati prestol in ohraniti državo (ki bi si jo sosedni arabski „bratje” radi med seboj razdelili), angleške funte nadomestijo ameriški dolarji. Tako se tudi na vročem Srednjem vzhodu znova potrjuje resničnost pregovora: Denar sveta vladar.
... in pri nas v Avstriji
Za Veliko noč je politika mirovala
in tudi volilna borba za državnega predsednika se je tako unesla, da so celo časopisi obeh nasprotnih strank pisali o »velikonočnem premirju”.
Kljub temu pa je vse javno življenje več ali manj pod vtisom volilne borbe. Na drugem mestu prinašamo izvleček iz nedavno izšlega poročila osrednjega statističnega zavoda na Dunaju, ki slika že samo po sebi
ugodno gospodarsko stanje v še nekoliko poudarjenih rožnatih barvah. Številke se dajo voljno premikati in primerjati in tako jih je ob gotovi spretnosti moč prikazati gotovo dejansko stanje v ugodnejši luči, kot je v resnici. V resnici s prihajajočo pomladjo zaposlenost zopet raste in letošnji konec zime je bil milejši kot lanski, ko je vprav v februarju pritisnil hud mraz. Tudi ta je šel v račun volilnim strategom in so tako prišli do res ugodnih primerjav. Vendar poročilo trdi, da so se celo cene življenjskih potrebščin znižale, kar pa povprečni potrošnik prav nikjer ne more občutiti in prej ali slej se bo izkazalo, da je resničnost močnejša od statističnih strategov-
Uredba o dohodninskem davku
Izšla je nova uredba o plačevanju dohodninskega davka, ki predvideva davčne olajšave za uslužbence, ki si nabavijo motorna vozila za vožnje iz urada (ali tovarne) domov, kadar stanujejo izven kraja svojega delavnega mesta. Dovoljuje odpis določene pavšalne vsote za te nabave. Pri uslužbencih z nižjimi plačami se bo ta ugodnost le malo poznala, kajti dosegla bo mesečno okrog 80 do 100 šil., to je skupno okrog 1000 šilingov na leto. Pri tistih, ki več zaslužijo, se bo pa olajšava bolj poznala. Je pač vedno tako, da tisti, ki več ima ali več zasluži, bdlje vozi — tudi pod koalicijsko vlado.
Dr, Hurdes v Ameriko
Predsednik državnega zbora dr. Feliks Hurdes se je podal na daljši obisk v Združene države Severne Amerike. Prepotoval je obširno državo na oni strani »velike luže”, da se spozna z ondotnimi razmerami ter obišče tam živeče avstrijske rojake. Med drugim je v mestu St. Louis obiskal bivšega kanclerja dr. Schuschnigga, ki tam živi kot univerzitetni profesor. Pred kratkim je dr. Schuschnigg pridobil ameriško državljanstvo. Zgleda, da se v Ameriki še kar dobro počuti.
Mikojan na Dunaju
Te dni je prispel na Dunaj podpredsednik sovjetske vlade Anastas Mikojan. Njegov obisk je bil že dalj časa napovedan. Čeprav o dnevnem redu njegovih razgovorov z našo zvezno vlado ni bilo ničesar podrobnega objavljenega, menijo v dunajskih političnih krogih, da bo predmet razgovorov predvsem izboljšanje odnošajev med obema državama, ki so bili precej obremenjeni zaradi dogodkov na Madžarskem, nadalje pa tudi nekatere omilitve pri izvrševanju obveznosti, ki jih nalaga državna pogodba Avstriji v prid Sovjetski zvezi.
Konjuktura še traja
Po podatkih, ki jih je pred nekaj dnevi objavil osrednji statistični urad na Dunaju, je splošno ugodno gospodarsko stanje prevladovalo pri nas v Avstriji tudi v mesecu marcu in aprilu. Tudi raven cen se ni znatno zvišala v primeri z februarjem lanskega leta. Splošni indeks cen na debelo se je povečal le za 00,2 odst.
Povečal pa se je v marcu denarni obtok za 130 milijonov in dosegel okrog 16.25 milijard šil. Je tako za 2 milijardi večji kot v istem mesecu lanskega leta. Zmanjšalo se je tudi dobroimetje Avstrijske narodne banke v tujih valutah za 80 milijonov šil. v mesecu marcu. Vendar so ta dobroimetja za 1.2 milijardi višja kot v marcu lanskega leta. Skupna vrednost teh dobroimetij je ob koncu marca 1957 znašala 8,47 milijard.
Še vedno pa rastejo hranilne vloge po denarnih zavodih, kar kaže nagnjenost avstrijskega prebivalstva k štednji ter zaupanje v denarne zavode (banke, posojilnice in hranilnice). V februarju so hranilne vloge v Avstriji narasle za 240 milijonov šil. in dosegle skupno vsoto 13.5 milijard šil. Pred dobrim letom niso hranilne vloge znašale niti 11 milijard.
Število zaposlenih se je v februarju zvišalo za 5000 oseb, dočim je v istem mesecu lanskega leta padlo za celih 24.000 oseb zaradi takrat nastopivšega hudega mraza. Konec februar. 1957 je bilo — skupno z deloma zavarovanimi osebami po predpisih splošnega zavarovalnega zakona — v Avstriji socialno zavarovanih skupno 2,065.000 uslužbencev (nameščencev in delavcev). Kako zelo je narasla zaposlena delovna sila v Avstriji, izhaja iz dejstva, da je bilo v istem mesecu lanskega leta zavarovanih 68.000 oseb manj kot letos.
Tudi statistika tujskega prometa v letošnjem februarju je znatno ugodnejša od lanskega leta. Skupno je bilo v letošnjem februarju obiskalo avstrijske tujskoprometne kraje 270.000 gostov (februarja lani 244 tisoč). Med temi je bilo 119.000 (lani 108 tisoč) inozemcev. Skupno je bilo zabeleženih
1.318.000	prenočnin, od tega jih odpade
971.000	na inozemce.
Avstrijska narodna banka je zabeležila pridobitev tujih valut iz tujskega prometa v znesku 201 milijonov šil. (proti samo 130 milijonov v istem mesecu lanskega leta).
Deželni glavar Wedenig na bolniškem dopustu
Dne 25. aprila je obhajal deželni glavar g. Ferdinand Wedenig desetletnico, odkar je prevzel mesto deželnega glavarja. V težkih in razburkanih časih je vodil koroško deželo in pod njegovim vodstvom je bilo v deželi zgrajenih vrsta šol in drugih stavb v mestih in na deželi. Napor vsega dela pa je zrahljal njegovo zdravje in ravno za 10-letnico so mu odpovedale moči in je moral v bolnico. Upamo in želimo, da se g. deželnemu glavarju zdravje v polni meri zopet povrne, da bo mogel kot predstavnik Koroške svoje delo nadaljevati.
Za časa bolezni, ki bo predvidoma trajala dva meseca in potem še daljšo dobo okrevanja ga bo V uradnih poslih nadome-stoval sedanji prvi namestnik dež. glavarja g. Matthias Krassnig za zadeve posredne zvezne uprave, in deželnozborski poslanec g. Ebner za zadeve deželne uprave (občine, šola in kultura).
SLOVENCI
dama La fia laeta
Prof. Rajko Nahtigal — 80-letnik
Minuli teden je v Ljubljani praznoval 80-letnico rojstva najuglednejši slovenski slavist in jezikoslovec svetovnega slovesa. Svojo slavistično izobrazbo je prejel v šoli slovitega dunajskega profesorja Hrvata Va-troslava Jagiča. Kmalu se je Nahtigal uveljavil med znanstveniki, ki so se pečali s posebnostmi slovanskih jezikov. Postal je predvsem filolog ali jezikoslovec in po dveletnem študijskem potovanju po Rusiji, kjer je še poglobil svoje znanje, je leta 1913 bil izvoljen za rednega profesorja za slavistiko v Gradcu, da nasledi tedaj umrlega prof. Karla Štreklja, velikega zbiralca slovenskih narodnih pesmi. Ob prevratu leta 1918 je Nahtigal sledil klicu svoje ožje domovine in prevzel profesorsko mesto na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Poleg vzgajanja mladine je nadaljeval svoje znanstveno delo in njegova knjiga o slovanskih jezikih je danes temeljno delo slovanskega jezikoslovja sploh in jo upoštevajo pri pouku na univerzah v Evropi in Ameriki.
Slovenski kulturni klub v Trstu
združuje pod svojim okriljem mlade slovenske izobražence, ki so povečini že rasli v slovenskih šolah po letu 1945 na Tržaškem in izpovedujejo krščanski svetovni nazor. V lanskem poletju so naredili načrt za tekoče poslovno leto in so doslej že imeli deset zanimivih predavanj, pet literarno-glasbenih večerov, a sobotni sestanki vsak teden so pa postali že kar ukoreninjena ustanova. Tako je bilo od jeseni naprej že skupno 25 sestankov. Seznam predavatelji j in tudi njihov poklic, kajti obravnavali sJ' povečini snov svoje stroke, pa kaže Široke razglede tega društva: zdravnik dr. Starc, pesnik Rafko Vodeb, teolog dr. Krajnik, časnikar dr. Poštovan, prof. Pavletič, pisatelj Janez Prepeluh, literarni kritik prof. Peterlin, zgodovinar dr. Šah, Dušan Jakomin in drugi. Posebno razboriti so bili debatni večeri društva.
švicarski tasopis o slovenskih umetniških galerijah
V angleščini pisani mesečnik za umetnostna vprašanja »European Art this Month” posveča v svoji 3. številki zelo laskav članek Moderni in Narodni galeriji v Ljubljani. Navaja najpomembnejše razstave, ki sta jih obe glavni slovenski umetniški ustanovi priredili v minulem letu in zelo pohvali skrbno pripravljene kataloge, ki so spremljali vsako razstavo. Posebej se usta: j Ija člankar ob razstavi del Maksima Ga^ sparija ob njegovi 75-letnici rojstva. Ugotavlja, da ta gotovo najpriljubljenejši slikar slovenskih ljudskih motivov, najraje slika prizore iz stare slovenske narodne tradicije, ki že danes izginja pod neizprosnim valjarjem modernega življenja. Med razstavami Moderne galerije pa se podrobneje ustavlja ob retrospektivni razstavi Franceta Kralja in kolektivni razstavi koroških slikarjev, ki je bila v Ljubljani prirejena v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo.
Novomašnik na Nizozemskem
Minuli mesec je bil posvečen za duhovnika č. g. Milan Papež, slovenski rojak. Z njim je bilo posvečenih še njegovih 13 redovnih sobratov iz reda sv. Grigona Mont-fortskega. Novomašnik je po novi maši, ki je bila na velikonočni ponedeljek v Heer- ! lemi, imel še eno sv. mašo posebej za Slovence. Čeprav je skoraj vse življenje preživel v tujini, se čuti Slovenca. Sam pripoveduje naslednje o svoji mladosti:
»Rojen sem bil v Suhi Krajini. Ko sem bil le 10 mesecev star, me je mati v naročju odnesla v tujino za očetom, kajti oče je že 8 mesecev delal na Nizozemskem. — Čez dobri dve leti je mati odšla na obisk v domovino. Vzela me je s seboj. V domači vasi pri stari materi se mi je razvezal jezik in začel sem govoriti slovensko. Moja mati se je temu zelo čudila, ker nisem do takrat še sploh nič govoril. Ob vrnitvi v novo domovino (Nizozemsko), smo doma vedno govorili slovensko, s sosedi, ki so bili Nemci, j po nemško in v šoli nizozemsko. Prav prid- j no in rad sem obiskoval tudi slovensko šolo, ; v kateri nas je učila gospodična Ažmanova, izseljenska učiteljica.”
faffačf mvmm tekma m sveta
Na nedavnem srečanju angleških in ameriških državnikov na Bermudih sta se ameriški državni predsednik Eisenhower in angleški ministrski predsednik Macmillan dogovorila, da bodo Združene države dobavile Veliki Britaniji gotovo količino radijsko uravnanih raket, ki lahko prenašajo atomske bombe v daljavo do 2.400 km. Srednji in zapadni Evropi bodo nudile neke vrste atomski ..obrambni dežnik” pred sovjetskim prodiranjem iz Poljske, Vzhodne Nemčije in Madžarske proti zapadu. Ne bi pa mogle doseči središč sovjetske vojne industrije, ki danes ležijo povečini onstran Urala, v Aziji. Obenem pa je bilo dogovorjeno, da bodo Združ. države pomagale Veliki Britaniji pri gradnji raket z še daljšim akcijskim radijem. To so takozvane medcelinske ali interkontinentalne rakete. Amerika in Sovjetska zveza se nahajata v razburljivi in krčeviti tekmi, kdo bo prvi uspel zgraditi to novo, najstrašnejše orožje, ki si ga je izmislil človek.
Začela se je tekma z nekaj komadi napol pripravljenih V-2, ki so jih zmagovite zavezniške vojske zaplenile na tleh poražene Hitlerjeve Nemčije. Nekaj so jih dobili Amerikanci, nekaj Rusi.
Nemške izkušnje in nemška spoznanja je potem vsaka izmed teh držav primerjala z rezultati, ki so jih na tem področju dosegli njeni učenjaki in tehniki. Med V-2 in današnjimi raketami „za srednje proge” leži vrsta razvojnih stopenj, med katerimi pomenijo nekdanja nemška ..čudežna orožja”, ki bi naj v zadnjem trenutku rešila podirajoči se „rajh”, le prvo stopnico.
Uničenje sveta
. . . samo še vprašanje prevoza
Dandanes razpolagata oba nasprotnika z uničevalnimi sredstvi, s katerimi lahko uničita eden drugega ali pa tudi ves svet. Atomske in vodikove bombe igraje to opravijo. Treba jih je samo postaviti ali prenesti na prave kraje: nad prestolnice, industrijska središča, prometna križišča, velemesta, pristanišča. Torej v bistu vprašanje transporta ali prevoza. To se pravi: Letala, ki so za sedaj glavni nosilci atomskih bomb, so prepočasna, čeprav je gotovo, da še tako popolna radarska mreža, vedno pripravljena protiletalska artilerija ter naj-"titrejša lovska letala ne bi mogla preprečiti vdora vsaj nekaj sovražnih letal s strašnimi bombami v deželo. Toda pravo rešitev tega vprašanja predstavlja raketa, ki bo tako hitra, da je ne bo mogel nihče pravočasno opaziti in zato tudi ne sklatiti na tla.
V Ameriki so že precej napredovali s temi poskusi in izdelali vrsto ..vmesnih” raket. Vsaka ima svoje ime in posebnosti. „Regulus” in ..Matador” sta pravzaprav dve majhni letali brez pilotov, ki premerita razdaljo do 800 kilometrov, kamor koli ju pač naravna mož, ki sedi na tleh v posebni radijski postaji in pritiska na gumbe in vzvode. Letalo je namreč vddeno s pomočjo radia.
Še dalje pa poleti „Snark”, ki ga ženejo posebni turbinski motorji do 8.000 km. „Navajo”, ki je dobila svoje ime po nekdanjem krvoločnem indijanskem plemenu .(poznamo ga iz romanov Karla Mava) pa doseže še večje daljave. Toda podatke o tem ameriško vojno ministrstvo skrbno drži zase. Vse to so pravzaprav leteče bombe, ki jih uravnavajo s pomočjo radia. Spočetka je bila točnost zadetka na cilju zelo negotova, toda z uporabo modernih elektronskih aparatov so dosegli presenetljive uspehe. Kljub temu ima vse to orožje eno napako: njihova hitrost je omejena in za pogon svojih motorjev morajo črpati kisik iz zraka. Morajo se torej gibati samo v zemelj-
ski atmosferi, to je v zračni plasti, ki obdaja našo zemljo. In kar je najvažnejše: še hitrejša letala ali rakete jih lahko sestrelijo.
Interkontinentalna raketa bo pa neranljiva. Pot njega poleta bo šla izven zemeljskega ozračja. Ne bo mogoče zadeti s kako drugo raketo, podobno kot ni mogoče ene topovske krogle zadeti s kroglo iz drugega topa. Radarska mreža in druge obveščevalne naprave bi bile v primeru napada z in-terkontinentalnimi granatami brez učinka, kajti ne bi mogle poleta te rakete pravi čas zaznati in jih sestreliti. Njena hitrost bi bila namreč na višku 25-krat večja kot brzi-na zvoka, nad 20.000 km.
Toda konstrukcijo tega resnično „čudež-nega orožja” (v strašnem pomenu te besede) pa ovirajo še nekateri zelo težki tehnični problemi. Predvsem morajo najti odgovor na tri glavna vprašanja: vprašanje oporišč za izstrel, problem vročine ter uravnavanja teh raketnih izstrelkov proti cilju.
Izstrelne baze za te rakete morajo biti takšne, da ne bodo izpostavljene napadom sovražnika, ki poseduje enaka uničevalna sredstva. Potrebne bodo zato res velikanske naprave deloma pod zemljo.
Drugo vprašanje se pojavi zaradi strahovite brzine rakete. To brzino ji bo dajal poseben sistem pomožnih raket, ki bodo — pritrjene na glavno — eksplodirale ena za drugo. Na ta način bodo glavni raketi dajale vedno večjo hitrost ali pospešek. Prednost eksplozijskega raketnega pogona pred motornim ali turbinskim je v tem, da ne potrebuje kisika za izvršitev svojega dela.
600 km dolga „topovska cev"
Že takoj po izstrelu, še v zemeljski atmosferi, bo dosegla raketa 6-kratno brzino zvoka. Ko bo pa pustila za seboj zračno atmosfero, kjer jo pri poletu najbolj ovira zračni upor, bo pa z nadaljnimi eksplozijami dosegla postopoma 25-kratno hitrost zvoka. Njena smer bo samo v prvi fazi, to je na začetni progi do 600 km, uravnana s pomočjo radia, pozneje bo pa prepuščena sama sebi, nekako podobno kot krogla, ki jo izstrelimo iz puške ali iz topa. Raketa bo napravila velikansko krivuljo, in potem po že znanih fizičnih in matematičnih zakonih padla na neko točko na sovražnikovem ozemlju, kar se da izračunati. Čeprav je pot rakete v prvih 600-tih kilometrih, ko jo bo uravnaval radio, nekako podobna poti krogle v puškini cevi, je vendar treba upoštevati, da je razdalja od izstrelne točke pa do cilja vsaj od 6000 do 10.000 km. In pri tem tudi ta „cev”, ki meri 600
km, ni kaj prida dolga in zato bo točnost zadetka bolj približna. Pa preveč natančna ni treba biti, kajti izstrelek — to je vodikova bomba — ima učinek na veliko širjavo.
Vendar je treba upoštevati še nekaj. Ako hočeš strelno orožje pravilno nameriti na cilj, moraš vedeti, kje se ta točno nahaja. Še v zadnji vojni so pa zemljepisci ameriške mornarice ugotovili nekatere znatne netočnosti na občeveljavnih zemljepisnih kartah. Tako so odkrili, da leži otok Guvana 60 kilometrov vstran od mesta, kjer je narisan na zemljevidih. In glede Sovjetske zveze se dandanes pravzaprav ve samo točno za lego Moskve, kajti pred časom je ta-mošnji zvezdoslovni institut objavil neke podatke svojih merjenj, iz katerih so potem mogli na Zapadu ugotoviti točno zemljepisno lego sovjetske prestolnice. Zemljepisne karte, ki so v običajni prodaji, so pa za vojaške namene preveč netočne in zategadelj neuporabne. Kake podatke so pa do-
„Bistro” je francosko ime za javen lokal, ki bi mu po domače rekli gostilnica ali pa po novodobno „Espresso - Grili”, ki se sedaj pojavljajo pri nas. Svojčas so v teh gostilnah ponavadi točili vino in žganje, lahko si pa dobil suhe klobasice, narezek ali kako toplo jed.
Ameriški novinar Art Buchwald, ki živi stalno v Parizu in ga je očividno vzljubil, posveča v dnevniku „New York Herald Tribune” poseben članek tem „bistr6jem”.
„Po mojem mnenju je Pariz najlepše mesto na svetu zaradi ene same stvari: to je zaradi francoskega „bistro-ja”, kjer v prijaznem okolju človek lahko obeduje kot kralj. Ne poznam na svetu restavracije, ki bi človekova pričakovanja bolj utešila. kot jih kak prvovrsten francoski „bistr6”. In v Parizu jih je največ (okrog 5.000).”
Pristen „bistro” je ponavadi majhna dvoranica, kjer je ob vhodu pult s cinkasto oblogo. Pri njem stojijo gostje, ki hočejo kaj malega v naglici popiti ali pojesti.
V lokalu samem pa so še razvrščene majhne mizice z marmornato ploščo, ki jo navadno prekrijejo s papirnatim ali platnenim namiznim prtom. Po tleh je nasuta drobna plast žaganja in na zidovih so pritrjene medeninaste kljuke za klobuke in plašče.
Najboljši bistroji so družinska podjetja. Tam mož ali žena kuha (Parižani so znani kot dobri kuharji), sin ali pa hčerka pa strežeta pri mizah. Večina izmed njih ima stalne goste, ponavadi trgovce ali trgovske potnike in podobno iz soseščine. Zato se bolj malo brigajo za reklamo in za tujce. Je to solidni del Francije, ki ponavadi ostane prikrit tujcu. Tega pa zato temeljito oskubijo v velikih modnih restavracijah kot „Chez Maxim” (spomnimo se samo na Lebarjevo opereto „Vesela vdova”).
Parižani ljubosumno čuvajo svoje bistroje. Ako Parižan zamenja s teboj naslov bistroja, je znamenje, da te smatra za prijatelja, kar je pri naravnost prislovnični la-
bili špijoni na eni in drugi strani, pa seveda javnost ne ve.
Najtežje vprašanje stavlja vročina, kateri bo izpostavljena raketa, ko se bo proti koncu svoje poti zopet povrnila v zemeljsko atmosfero ali ozračje. Kot znano, večkrat delci kakih drugih nebesnih teles zaidejo v zemeljsko atmosfero. Toda zaradi zraka, ki se jim upira na njihovi silno brzi poti, se tako razgrejejo, da zgorijo v zraku in le redko kakšen delec doseže tla. V jasnih zvezdnatih nočeh jih vidimo kot utrinke na nebu. Enaki vročini bo izpostavljena tudi interkontinentalna raketa in znanstveniki iščejo snovi, ki bodo tudi take temparature vzdržale.
Glavno vlogo pri razvoju interplanetar-nih raket ima ameriška tovarna letal „Con-vair”. Ona je temu podvigu dala ime .Atlas”, to je zemeljska obla. Ime popolnoma odgovarja, kajti tisti, ki mu bo prvemu uspelo zgraditi učinkovito raketo „Atlas”, bo s tem res postal gospodar sveta.
tinski nezaupljivosti tega romanskega ljudstva zelo težko doseči.
Ko poslušaš njegovo pogrkujočo izgovorjavo, „bistrrr6”, si prepričan, da je to gotovo pristna starodavna francoska beseda, kljub temu, da ti čudno domače zveni. Toda zgodovina pravi drugače.
Bili so v resnici ruski vojaki, ki so besedo „bistro” prinesli v Pariz. Ko so po Napoleonovem porazu ruske čete leta 1815 zasedle Pariz, so vojaki brezdelno pohajali po mestu. Brezdelje pa rodi veliko lakoto in še večjo žejo. Čim so se pojavili v kaki gostilni so — kot pripadniki vsemogočne zasedbene vojske — zavpili „bistro, bistro”, kar pomeni po rusko „hitro, hitro”. In kar je imel gostilničar dobrega v shrambi, je moralo na mizo.
Ta ruska beseda je pognala korenine. Naziv „bistro” se je udomačil za majhne gostilnice v stranskih ulicah, kamor so zahajali navadni vojaki in se do mile volje zabavali, kajti njihovi častniki (tedaj povečini aristokrati) so si izbrali sebi primerno družbo po glavnih ulicah, kjer so stale razkošne palače plemstva in meščanskih bogatašev.
V zadnjih letih pa se je ime še bolj posplošilo in ako ti Parižan reče: „To je pa dober bistrd,” je toliko, kot da bi ti rekel, da se v tej gostilni dobro je.
l<zc&de*i o&islt pd {uipežu-
Sv. oče je nekaj dni pred Veliko nočjo sprejel bolgarsko deklico Varbinko Dimitrov. Podarila je ob tej priliki preprogo, ki jo je sama spletla... čeprav nima prstov na rokah in nogah. Z veliko vztrajnostjo se je deklica, ki je katoliške vere, naučila brati in pisati, pa tudi risati in šivati. Sedaj potuje po raznih evropskih državah, da ljudem dokaže, kaj se da doseči s trdno voljo in vztrajnostjo ter potrpljenjem.
in. nijegfroa zgo (imuna
_______________________SPOMINI NA RUSKE VOJAKE V PARIZU
FRAN ERJAVEC, Pariz:	136
koroški Slovenci
II. DEL
V R a d i š a h sicer ni mnogo otrok, toda župnik je ves vnet za pouk. Pred nekaj leti je že sam naučil nekega L. Kaiserja pisati. To je bil vrl mladenič, ki je potem poučeval tudi več otrok v župnišču in bi se rad izvežbal še v novi metodi, a župnik je voljan na lastne stroške pripraviti učilnico, „a edino, kar teži tega poštenjaka, je to, da bi ne mogel pridobiti staršev, da bi res tudi pošiljali otroke v šolo”. Kaiserja bi bilo treba poslati v učiteljski tečaj, ker zna tudi oba jezika, a če bi kot cerkovnik potreboval potem pomočnika, naj bi se tudi namestilo takega, ki bi znal brati in pisati ter bi bil zmožen obeh jezikov. Sola bi bila potrebna tudi pri radiški podružnici Golšovo, a ker bo najbrž ločeno od sedanje matične župnije, naj bi se tu s šolo počakalo do prihoda novega župnika, ker za sedaj itak zanjo tudi ni ne učitelja, ne kateheta in ne fonda.
V	Zagorju ni župnije, temveč le beneficiat in domovi so raztreseni. Beneficiat poučuje otroke ob nedeljah v veronauku, cerkovnik, ki dobiva po 3 gld plače letno, pa ne zna brati, zato tu šola še tudi ni mogoča. Šolska komisija je bila potem mnenja, da bi se moral prihodnji beneficiat obvezati, da bo vodil tudi šolo.
V	M o h 1 i č a h sta vedno po dva duhovnika, za šolo godnih otrok v okolišu pol ure pa 40, zato bi bilo
tu prikladno za šolo, toda ni nikogar, ki bi znal pisati in brati, in nobenega fonda. Preskrbeti bi moral čim največ patron, za šolo bi se pa dalo prirediti neko prazno nekdanjo pivnico, a šentpavelski opat naj bi za prihodnjega cerkovnika namestil mladeniča, ki bi dovršil učiteljski tečaj in je zmožen obeh jezikov. Ker bo pa dotlej trpelo še nekaj let, naj bi za sedaj poučeval eden izmed obeh duhovnikov vsaj po tri ure dnevno. Šolska komisija je izdala potem samostanu nalog, da poskrbi tu za ustanovitev šole (Mohliče so bile namreč tedaj šentpavelska fara), toda ta ukaza ni izvršil, kajti do ustanovitve šole je prišlo tu šele skoro pol stoletja pozneje.
Za ženeški okoliš je bilo že poprej naročeno Rosenbergovemu nadoskrbniku, naj predloži seznam vseh krajev, ki so spadali pod tamošnje sodniške okoliše, s predlogi, kje naj se ustanove šole, nakar bi jih šolska komisija določila. V Grabštanju se je zdela Mossmannu šola potrebna in šolska komisija je tudi določila, naj se ustanovi. — Gosposvetski sodni okoliš je imel šele eno šolo. Mossmannu se je zdela potrebna samo še v P o k r č a h ali v L i č j i vesi, a drugi otroci bi se mogli všolati v sosednje kraje ali pa hoditi v Celovec. Učitelj bi moral znati oba jezika. Šolska komisija je določila, da morata gosposvetski oskrbnik in tinjski prošt poskrbeti za ustanovitev šole. Gosposvetski učitelj je oženjen in že poučuje „v neki pol okrogli šoli” po 30 otrok. Drugega primernega prostora za učilnico za sedaj ni, a po dekanovi smrti naj bi se ukazalo zgraditi novo šolo. Kaplan je jako zavzet za šolo in bi ga bilo treba izvež-bati, da bi potem on izučil še učitelja. Tam obstoji neka
ustanova za brezplačni pouk otrok ustanoviteljevega sorodstva, ki daje po 18 gld letnih obresti. Komisija je določila, naj se dotedanja gosposvetska šola preuredi po novem načinu, a nova šola naj se osnuje še v Pokrčah.
V okolišu sodišča Trna ves ni župnije in so domovi jako raztreseni, zato ni pripravnega kraja za šolo, a otroci tudi do Celovca ali do Gospe Svete nimajo daleč. H Gospe Sveti morejo hoditi v šolo tudi otroci s samega Krnskega gradu, toda zaradi drugih oddaljenih otrok bi bilo tu vendarle tudi treba ustanoviti šolo, čemer je pritrdila potem tudi šolska komisija. — V okolišu Vol ovce (W61fnitz) živi puščavnik br. Benedikt, ki je že dotlej poučeval nekaj otrok v branju, pisanju in veronauku. Pravijo, da je jako spreten za ta posel, zato bi ga bilo za plačilo mogoče porabiti za šolo, ki naj bi se sporazumno z grofom Windischgrat-z e m namestila v gradu v Zalem. Temu je potem pritrdila tudi šolska komisija. — V Blatogradu imajo „prav pametnega” cerkovnika, ki tudi poučuje. — šola bi bila dalje potrebna za okoliš otoške podružnice P o -reče, ki bi se nastanila v tamošnjem gradu; srenja bi dajala kurjavo, a poučeval naj bi tamošnji misijonar. — Za vetrinjski okoliš bi bil v Za kamnu pripraven sedež za šolo, a ker je ni bilo tu še nikoli, bi bili potrebni veliki stroški za učilnico in za učitelja, zato naj bi dal opat na razpolago prostor v samostanu in semkaj bi potem lahko hodili tudi otroci iz Zakamna in iz Hodiš. Prior bi se rad izvežbal za kateheta, a opat naj bi predložil učitelja. Komisija je določila, naj se osnuje v Vetnnju ali v Zakamnu šola na opatove stroške.
Novice iz Velikovca
čestitamo!
Konec meseca marca je bil imenovan mestni župnik in dekan Rihard Kanduth v Velikovcu od prevzv. škofa dr. Kostner-ja za škofijskega duhovnega svetnika.
Pred kratkim pa je izročil mestni župnik in dekan Kanduth župniku predmestne župnije Št. Rupert dekret škofa, da je preč. g. župnik dr. Zeichen imenovan za duhovnega svetnika. Dr. Zeichen deluje že 44 let v dušnopastirstvu in je za ves svoj trud — kajti zastavil je vedno vse svoje moči v blagor dušnopastirstva — prejel priznanje za svoje delo od najvišje cerkvene oblasti v deželi. Čestitkam se pridruži tudi uredništvo „Našega tednika”.
NOVA GLAVNA ŠOLA
Dela na novi glavni šoli v Velikovcu napredujejo. Kakor je sklepati iz gradbenega razvoja, bo to poslopje zelo moderno o-premljeno in za Velikovec nedvomno nekaj posebnega. Pravijo celo, da je najmodernejši šolski gradbeni objekt na Koroškem, katerega obiskujejo zadnje čase razne ekskurzijske skupine. V šolo se bodo naselili provizorično že jeseni. Dosedanji stroški znašajo 8 milijonov šilingov. Občina ima tudi v načrtu, da bi popravila staro poslopje glavne šole in naselila v te prostore ljudsko šolo. Baje pa primanjkuje še finančnih sredstev za moderno preureditev tega poslopja. Ljudska šola na spodnjem delu Glavnega trga pa je predvidena za ve-likovški finančni urad.
TELEFONSKA NAPRAVA IN CINE-MASCOPE
Pred kratkim je dobil Velikovec tudi za-željeno javno telefonsko napravo, o kateri se je že dalj časa govorilo. Tudi na kino-področju se je v Velikovcu marsikaj spremenilo. Ena glavnih sprememb je, da smo dobili CinemaScope.
OKRAJNI URAD ZBORNICE za obrtno gospodarstvo obratuje ne kot do sedaj v 10. Oktober Strasse 126, temveč v Celovškem predmestju štev. 14 (nasproti okrajnemu glavarstvu).
DRAVSKI MOST
Nekaj tednov že vlada na mostu čez Dravo pri Velikovcu živahno delovanje. Tehniki in delavci so na tem, da zgradijo še ob straneh varovalne naprave. Če bodo dela tako hitro napredovala, računajo da bo most poleti že gotov.
ŽALOSTNA NOVICA
Sredi meseca marca je umrla Robinikova mati na Humu pri Velikovcu. Delo za dom in svojce ji je bila vsebina vseh dni življenja. Naj počiva v miru!
n nas mi nomkem
PLIBERK
Pred nekaj tedni je umrl Janez Krof, pd. Klemenov oče, v Senčnem kraju pri Pliberku. Vse življenje do svojih 83 let je pridno delal na svoji mali kmetiji.
Rajni je bil dober značaj, toda vedno skromen v svojem življenju ter je prav rad prebiral slovenske časopise in knjige.
SELE
Dodatno k poročilu o grajenju novega mostu pri Hajnžičevi žagi sporočamo, da se promet s poštnim avtobusom vrši nemoteno kakor doslej od Borovelj do Trkla. Edino čez zasilni most je treba potnikom iti peš. Do srede manjnika bo pa novi most že gotov.
BAJTIŠE
Preden je na Veliki četrtek naš zvonček v stolpu umolknil, je še naznanil smrt in pel ob pogrebu gostilničarke Uršule Ogris. Bolezen na jetrih in žolču je 73-letno ženo prisilila, da je po daljšem bolehanju sledila v grob svojemu lani umrlemu možu Matevžu. Bila je dobra in verna žena in vedno naklonjena duhovnikom, ki so oskrbovali Baj-tiše.
Gostilna „Pri lipi” leži ob cesti, ki veže Sele z Borovljami. V prejšnjih časih, ko se je vršil ves promet z vozovi, je bila ta gostilna postaja za počitek voznikom in vprežnim živalim; tudi pešci so vsled utrudljive hoje radi zavili v to gostilno se okrepčat. Tako je bila postrežljiva gostilničarka znana daleč naokrog in jo je zato veliko znancev spremilo iz njenega doma le nekaj korakov daleč na bližnje pokopališče ob cerkvi.
Blag ji spomin!
TANZENBERG
Dne 23. marca sta se poročila Karel Ribi-sel in Alojzija Pogatschnig. Gospod Ribi-sel je kot zavarovalni inšpektor prišel precej po naši deželi naokoli in tudi veliko pomagali beguncem, ki so mu za to zelo hvaležni. Živi že 12 let na Tanzenbergu in je v tem času pripomogel našemu listu do marsikaterega novega naročnika.
Bilo srečno!
ŽIHPOLJE
Pozabili smo poročati, da je pred nedavnim umrla v Celovcu pri Elizabetinkah po dolgi bolezni Bogomila Čebul v starosti 56 let. Pokopali smo jo ob lepi udeležbi pogrebcev na Žihpoljah. Rajna je imela raka na pljučih in ji ni bilo več mogoče ohraniti življenja.
Poroko smo imeli v letošnjem pustu samo eno, čeravno je bil tako dolg.
Rož
a n
hadafyei/atoie> z^o-dovuie camacsfa.U cetUi/a
XVI.
Utihnilo je velikonočno petje zvonov, vstajenje v cerkvi in praznovanje doma. — Vigred zahteva sedaj prav resno delo na polju, ki ne pozna osemurnega delovnega časa, temveč ima svojo posebno delovno razdelitev! Tudi stavbeni in drugi delavci so zopet dobili razne prilike za pridno delo in sonce se vendar enkrat spet bolj prijazno smehlja! — Nikdar pa ne smemo pozabiti, da je sedaj bolje, kakor je bilo enkrat, ko je bil kmet še podložnik, odvisen ne samo od ošabnih vitezov in plemičev, ampak tudi od njihovih pomočnikov valptov in biričev, ki tudi moški mladini niso prizanašali in jih lovili kakor zajce, če so mogočni gospodarji čutili potrebo, da napadejo ali se branijo! — Mnogo mnogo naše zdrave krvi se je tako pogubilo po tujini/že od prvih časov našega podložništva!
Zato pa je ostalo v spominu našega naroda vendarle vsaj nekaj svetlih zvezd, glede katerih je ostal do današnjega dne glas, da so bili boljši kakor vsi njihovi sovrstniki, vsaj bolj človeški in darežljivi. V tem oziru smo že nekaj brali o darežljivosti sv. Hildegarde!
Blažena Hema je bila bogata grofica, ki je imela obsežna posestva na štajerskem, Kranjskem in celo v dolini Aniže ter je — kakor pripoveduje ljudsko poročilo — večkrat potovala po takratnih gorskih potih
tudi čez Karavanke na Kranjsko! Ker pa se slovenski narod — vsaj na Koroškem — nanjo tako živo spominja, to gotovo ni samo radi tega, ker je ona povzročiteljica krške škofije, ampak bolj radi tega, ker je bila napram ljudstvu dobra in je to v spominu ljudstva še stoletja ostalo!
Pravijo, da je bila po svojem pradedu Svetopolku slovenskega pokolenja, ki mu je cesar Arnulf I. podelil celo okrožje Breže (Friesach) in krško grofijo z gradom Seliče (Zeltschach) blizu Brež. Iz grofovske rodbine je že zgodaj prišla na dvor cesarja Henrika II. in je s tem postala dvorna služabnica pobožne cesarice Kunigunde, ki jo katoliška Cerkev časti kot svetnico! — Od tam jo je zasnubil mejni grof v Savinjski dolini in obmejnem okrožju, — Viljem, ki je bil baje vnuk Valjhuna plemiča, lastnika Djekš, Trušenjske doline in na štajerskem tudi okolice v Rajhenburgu in Krškega, tako da je grofica Hema tudi še mnogo podedovala. Če omenim slovensko pokolenje, moram pač pripomniti, da se tega takratno plemstvo pač ni zavedalo! Plemstvo, to je bil po takratnih pojmih posebno vzvišen stan nad navadnim podložnim ljudstvom, vseeno od koderkoli je prišel! Med plemiči pa je bila še velika razlika, toda glede grofice Heme se lahko reče, da je bila precej visoko na plemiški lestvi! Bolj važno je ljudsko izročilo, ki pravi, da je dala svojim otrokom — imela je dva sina —
Na srečo so se vrata odprla
Na cvetno nedeljo zvečer je doletela znanega polirja Kristla Lužnik, pd. Vrtniko-vega na čepičah pri Štebnu v Podjuni huda prometna nesreča. Med Kokjem in Be-lovčami — v bližini gostilne Šajternig — mu privozi nasproti nek avto, ki baje ni zasenčil luči na avtomobilu. Kristl se ga je izognil malo preveč, pri tem pa je treščil s svojim „Volkswagnom” v telefonski drog.
Pri tej nesreči se je avtomobil prevrnil in pričel goreti, kmalu ga je ogenj popolnoma uničil. Pri zaletu pa so se k sreči odprla vrata in g. Lužnika je vrglo na prosto. Kljub temu pa se je precej poškodoval na obrazu in utrpel škodo na rebrih.
Želimo mu, da bi kmalu ozdravel in spet mogel izvrševati poklicno delo!
NEMŠKI DRŽAVLJANI, POZOR!
Zveza nemških državljanov — Verband deutscher Staatsbiirger s sedežem na Dunaju, Wien VII, Mariahilferstrasse 98/2, poziva nemške državljane, ki živijo na Koroškem, da se z dopisnico prijavijo na naslov: Karl Ribisel, Versicherungsinspektor i. R., Tanzenberg-Gersdorf 2, Post Maria-Saal.
MLINCE
Pred nedavnim je ogenj uničil pri Pru-glu v Mlinčah gospodarsko poslopje in hišo. Gasilsko delo je bilo težavno zaradi tega, ker je požar izbruhnil ponoči in pa predvsem zaradi pomanjkanja vode v tem kraju. Na pomoč so prihitele požarne hrambe iz Rikarje vesi in Žitare vesi, toda niso mogle vsled pomanjkanja vode dosti opraviti. Tako je požar uničil oboje poslopij do tal. Žrtev požara so bili tudi vsi gospodarski stroji in vozovi. Škodo cenijo na 180 tisoč šilingov. Vzrok o nastanku požara je še neznan.
Kupuj v trgovinah, ki oglašujejo v našem listu
Starši in birmanski botri imajo v tein času mnogo skrbi in izdatkov, kajti bliža sc čas birme in bo treba marsikaj kupiti in napraviti otrokom veselje. Nam in tudi vam ne more biti vseeno, kje boste kupili n. pr. ure, nakit in podobno. Tvrdke, ki žrtvujejo denar za oglase v našem listu, ki je pravzaprav vaš list, pričakujejo po pravici, da boste kupovali pri njih. „Roka roko umije, obe roki obraz” pravi ljudski pregovor in ta prav v našem primeru najbolj velja. Opozoriti vas želimo na nekaj tvrdk, ki so in ki še bodo pokazale razumevanje za vas in vaš list. Kakor smo že zgoraj omenili, sc bliža čas birm. Svetovali bi vam, da nakupite vse potrebščine na urah, nakitu, okraskih in vse, kar potrebujete, pri urarskem mojstru GOTTFRIED ANRATHER V CELOVCU, PAULITSCHGASSE ŠTEV. 9. Tam boste dobili dobro blago in tudi vse potrebne strokovne nasvete.
Posebno novost ima urar Gottfried Anratber za dekleta, in sicer najmodernejše ure, ki se same navijajo. Ure te vrste so znamke „Etema-Matic” in je švicarski patent. Oglejte si jih in navdušeni boste v kvaliteti in lepi, okusni obliki.
Pohištveni salon HILDE KREUZER JE V CELOVCU, KARDINALPLATZ 1. Tvrdka Hilde Kreuzcr je našim čitatcljem dobro poznana že po oglasih v našem listu, vsej javnosti pa po svojem kvalitetnem pohištvu in ljudskih cenah. Tam lahko dobite pohištvo vsake vrste tudi oblazinjeno, mo-drocc in vse Joka-izdelke. Nadalje dobite pri Hildi Kreuzer tudi klavirje in harmonije — nove in rabljene, na posodo in v kup. Poleg tega pa boste imeli še razne ugodnosti.
O veliki izbiri tvrdke Kreuzer priča tudi dejstvo, da ima stalno na razpolago več pohištvenih garnitur. Za tiste, ki ne zmorejo večjega denarja, ima tvrdka veliko razumevanje, ker jim da zaželjeno pohištvo tudi na obroke. Dostava pohištva ne stane
najboljšo vzgojo. To pa ne samo, kar se tiče pobožnosti, ampak tudi z vsestranskimi dobrimi deli.
Toda njen zakon ni bil srečen. Svojega moža je zgubila vsled težke bolezni, ko se je ravno vračal iz Rima, kamor je bil romal, da vidi in počasti cerkev sv. Petra in papeža. V neki vasi v lavantinski dolini je podlegel in umrl. Tudi svoja dva sinova je po nesreči zgubila! Prej nisem omenil, da je bila grofica Hema tudi lastnica raznih rudokopov tudi na Koroškem blizu Selič. Če je res, da so bili rudarji takrat dobro plačani, je tudi mogoče, da so postali objestni in da se od obeh sinov niso dali krotiti in se tudi niso ustrašili, ko sta sinova, radi neke grde pregrehe, pustila baje enega rudarja kar obesiti!
To je rudarje razdražilo, uprli so se in v bitki proti grofovim ubili oba sina, kakor to kaže tudi neka podoba. Drugi pa trdijo, da se je ta nesreča zgodila takrat, ko so bile na Koroškem težke borbe med privrženci nemškega cesarja Konrada II. in med koroškim vojvodom Adalbera iz rodbine Epenštanjskih grofov, ki je hotel Koroško odcepiti od nemške države; gotovo so se tudi sinovi blažene Heme udeležili teh borb na strani cesarja, rudarji pa na strani upornikov in so cesarjevi ta upor komaj zadušili. — Za Koroško so se torej že v začetku 11. stoletja tepli! Vse to kot uvod, da zvemo razloge za nastanek krasne cerkve in velikega samostana v Krškem.
(Dalje prihodnjič)
nič. Našim čitatcljem priporočamo to domačo tvrdko, ki ima predvsem za manj premožne mnogo razumevanja.
TENTILHOF NA STAREM TRGU V CELOVCU je trgovina tekstilij, ki je za naše ljudi, ki imajo opravka na trgu in v bližini, najbolj praktična. Večkrat čitatc v našem listu oglase, ki vas gotovo zanimajo. Tisti številni, ki kupujejo v tej trgovini, vam potrde, kako zadovoljni so bili z blagom in raznimi oblačilnimi predmeti, katere so si tam nabavili. še bolj zadovoljni pa so bili z res nizkimi cf nami.	K J
V lepem, okusnem in praktično — moderno urejenem trgovskem prostoru so vestno sortirane velike zaloge vseh vrst oblačil za moške, ženske in otroke. Kakor je vam že prav gotovo znano, gre v trgovini TEKTILHOF vse na vago. Zato se boste čudili, če dobite vse po popularno nizkih cenah. Lastnik trgovine je pravilnega mnenja: raje ceneje in več kupcev kot pa obratno. In posledica tega zdravega trgovskega načela je širši krog kupcev in več zadovoljnih ljudi.
Tudi vaše zdravje je dostikrat v nevarnosti. Dobro se boste počutili, če se boste varovali alkoholnih pijač in pili samo brezalkoholne pijače. Na tem področju pa se je obnesla pijača „PAGO” še najbolje ter zadostila željam razvajenih pivcev.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 29. 4.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. Pisan spored. 18.45 Za našo vas: Blaž Singer: Paša, ali poteno krmljenje. — TOR E pl j 30. 4.: 14.00 Poročila, objave. Zdravniški vedež. N c' kaj o vitaminih. — SREDA, 1. 5.: 7.25 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — ČETRTEK, 14.00 Poročila, objave. Travnički so že zeleni. — PETEK,
3. 5.: 14.00 Poročila, objave. Akustični mladinski list (9) 18.45 Večerni ave. — SOBOTA, 4. 5.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA,
5. 5.: 7.20 Duhovni nagovori 7.30 S pesmijo pozdravljamo in -voščimo.
Verzi
SLOVENSKA ZEMLJA,
ZEMLJA KRASNA, KRISTAL IZ BOŽJE ROKE VZET!
^ SlUŽbO dobiti ali nuditi
^ Stanovanje najeti ali dati v najem
^ hlŠO kupiti ali prodati ^ aVtO kupiti ali prodati
^ motorno kolo kupiti ali prodati
► zakonskega druga poiskati
ali če želite nekaj, česar ne morete dobiti v krogu Vaših znancev dajte oglas t
Naš tednik-Kronika
To je NAJCENE1ŠA in NAJUSPEŠNEJŠA POT do izpolnitve VaSIH Zelja
Predor pod Rokavskim prelivom
Okrog 21 milj (pribl. 32 km) širok pas morske vode loči britansko otočje od evropske celine. Rokavski preliv je bil skozi stoletja najboljša obramba Angležev pred napadi kontinentalnih vojsk. Le nekajkrat je napadalcem uspelo, da so prišli na otok, toda večim evropskim vojskovodjem se je napad na britanske otoke ponesrečil. In to ne vedno po zaslugi angleške hrabrosti. Napoleon je pa tako dolgo okleval z napadom na britansko otočje, dokler ni bilo prepozno, zato ga je pozneje odločilno premagal vprav angleški vojskovodja Wellington. V minuli vojni si tudi Hitler ni upal napasti angleškega otočja.
Že v začetku tega stoletja se je osnovala v Londonu družba z namenom, da zgradi pod Rokavskim prelivom tunel, ki bi naj Anglijo povezal z evropsko celino. Bilo je to v času velikega gospodarskega blagostanja v začetku tega stoletja. S tehnične plati gradnja tunela že takrat ni predstavljala nerešljivih problemov. Tudi finansiranje, to je zagotovitev potrebnih denarnih sredstev, ne bi bilo težko, ker se je ameriški kapital zelo zanimal za to podjetje, ki je obetalo velike dobičke. Toda po tem ko so na francoski in angleški strani že zvrtali nekaj kilometrov rovov, je naenkrat vsa zadeva padla v vodo, ker je angleška vlada sprejela sklep, da gradnje podvodnega tunela ne bo podprla. Takrat je v angleški zunanji politiki proti Evropi še veljalo načelo „splendid isolation”, to je: bleščeče osamljenosti. Angleži so le v toliko posegali v evropsko politiko, da so vzdrževali ravnotežje sil, ki so se po eni strani zbirale okrog Nemčije, po drugi strani pa okrog Francije. Spričo te prepirajoče se Evrope so Angleži potem imeli lep mir in so se mogli posvečati svoji donosni trgovini s kolonijami in prekomorskimi državami. Takrat je Velika Britanija imela največjo vojno in trgovinsko mornarico na svetu.
Do letos je načrt o zgraditvi predora pod Rokavskim zalivom počival. Toda pred nekaj tedni je stari načrt znova prišel na dan in izgleda, da je sedaj angleška vlada najbolj naklonjena tej zamisli.
Je to nedvomno posledica ustanovitve »skupnega evropskega tržišča”, o katerem smo že pred časom poročali. Velika Britanija zaenkrat sicer k tej gospodarski skupnosti še ni pristopila, vendar vsi znaki kažejo, da se bo prej ali slej tudi ona vanjo vključila. Čas »splendid isolation” je mimo in prav tako tudi čas največjega razcveta angleškega kolonialnega imperija. Vedno bolj spoznavajo Angleži, da je njihova rešitev in tudi rešitev Evrope v združitvi vseh sil.
V zvezi z gradnjo tunela pa je treba še
Motorna kolesa znamke »Reform”, Austro - Rapid. Kosilne stroje „Ho-fer - Schranz”. Mladine stroje (s posebno ponudbo) dvakratno čistilno napravo
JOHANN LOMŠEK
ŠT. LIPŠ, Tihoja 2, p. Dobrla ves
Odplačilo je mogoče na obroke. Cenik dobite po želji brezplačno.
rešiti vprašanje denarja, kajti gradbeni stroški bi znesli približno okrog 7 milijard šil. Kot pred 50 leti, ta vsota za Amerikance tudi sedaj ne pomeni posebne težave in neka pred kratkim v New Yorku ustanovljena družba se je že ponudila, da ona oskrbi potrebni denar. Vendar Angleži in Francozi še oklevajo, kajti oni hočejo ohraniti večino delnic nove tunelske družbe zase. Le za ostanek bi bili pripravljeni sprejeti ameriško soudeležbo. Angleži in Francozi pa prav sedaj nimajo odvišnega denarja. Toda sčasoma bo tudi ta zadeva urejena, kajti ob pravilni upravi utegne ta predor biti zelo dobičkanosno podjetje. Promet med Veliko Britanijo in Evropo raste iz leta v leto, kljub zamudnemu prekrcava-nju na brodove, ki sedaj vozijo vlake preko preliva.
Zato so tudi zasebni angleški gospodarski krogi zelo zainteresirani na gradnji preko-
pa, ki bi bil dolg 32 km. Sestojal bi se iz dveh rovov, od katerih bi vsak imel premer 5 metrov. Tako bi bil za vsako smer pravzaprav poseben tunel. V vsakem rovu bi bila železniška proga, ki bi bila v celoti elektrificirana. Pri uporabi lokomotiv na parni pogon bi se namreč pojavilo vprašanje zračenje, ki bi bilo v tem predoru skozi skale pod vodo praktično nerešljivo. Zato so strokovnjaki tudi odsvetovali gradnjo ceste za avtomobile skozi predor.
Kot običajno, se pa vedno najde kdo, ki je proti vsaki dobri stvari. Tako je združenje angleških hotelirjev proti gradnji predora. Menijo namreč, da bodo izgubili mnogo angleških gostov, ki so se doslej zaradi sitnosti pri prevozu preko Rokavske-ga preliva (morska bolezen, čakanje itd.) odpovedali počitnicam v Evropi in so raje preživeli svoj dopust v kakem angleškem letovišču. Ti oprezni hotelirji pa pozabljajo, da se je doslej vprav zaradi istih sitnosti marsikateri Evropejec odpovedal vožnji na Angleško.
ZDRAVNIK SVETUJE
Zaščitno cepljenje
Iz spoznanja, da zapušča prebolenje marsikatere kužne bolezni dolgo, včasih vse življenje trajajočo imunost, so se razvila zaščitna cepljenja proti nekaterim teh kužnih bolezni. Imunost pomeni, da je postalo telo odporno in neobčutljivo za bolezenske bakterije ali viruse ali za njihove strupenine. Kdor je na primer prebolel črne koze, pe-gavico ali ošpice, je za vse življenje zavarovan pred ponovnim obolenjem za eno teh kužnih bolezni. Imunizacija obstoja v tem, da prične telo proizvajati snovi proti bolezenskim povzročiteljem, ki so vdrli v telo. Te protisnovi napravijo bakterije neškodljive in sicer s tem, da le-te skepijo ali pa jih razkrajajo. Organizem pa lahko prav-tako tvori strupe proti strupom bakterij, ki so se vtihotapile v telo. Tako imunost, to je odpornost proti škodljivcem, doseže telo samo, če se z bolezenskimi povzročitelji seznani, da lahko tvori nato protistrupe. Telo mora simo tvoriti protistrupe in ne more tega proizvajanja prepustiti drugemu organizmu, kakor je to slučaj pri zdravilnem serumu. Če zdravimo na primer z zdravilnim serumom difterijo, tedaj prenašamo na bolne osebe protistrupe, ki jih je proizvajal konj, katerega smo namenoma okužili z bacili difterije. Ti protistrupi zdravilnega cepiva, ki izvirajo od konja, za kratko dobo izvrstno učinkujejo proti bacilom difterije oziroma proti njihovim strupeninam, ki so napadle bolno osebo; vendar pa postanejo v človeškem organizmu ti protistrupi že v razmeroma kratkem času neučinkoviti, če naj bo telo zavarovano proti zopetni okužbi z difterijo, tedaj mora telo samo tvoriti protistrupe, ki ostanejo potem učinkoviti v telesu več let. Tako zavarovanje pa dosežemo z zaščitnim cepljenjem, s katerim vnesemo v telo zdravega človeka bolezenske bakterije. To pa ni kar tako lahko, saj bi človek pri takem postopanju lahko zbolel prav za kužno boleznijo, pred katero ga hočemo vendar zaščititi! Zaradi tega je treba zaščitno cepljenje tako uravnati, da sta število in strupenost bakterij sicer zadostna, da vzpodbujata telo k proizvajanju dovo-Ijne količine protistrupov, da pa vendar cepljenec pri tem ne utrpi kake škode.
Uradni konjiček „galopira“ po zmrznjenem mesu
Pred nekaj meseci je skupina švedskih importnih firm po naročilu vlade sklenila z Novo Zelandijo kupčijo za 500 ton zmrznjenega telečjega mesa. Na Švedskem se je namreč pojavilo občutno pomanjkanje teletine in gospodinje so morale že stati v vrstah pred mesnicami, da dobijo košček teletine.
Novozelandski govedorejci in mesarji so zahtevano blago točno dobavili, toda ko so tovorne ladje s telečjim mesom prespele na Švedsko, so ondotne zdravstvene oblasti po preiskavi mesa ugotovile, da so nekateri kosi okuženi z bacili tifusa. Zato je bila celotna pošiljka postavljena pod zaporo in vskladiščena v orjaških hladilnicah v Stockholmu. čez nekaj časa so celotno pošiljko razdelili na manjše partije in jih razposlali v hladilnice po večjih švedskih mestih. Podrobne zdravstvene preiskave so bile dolgotrajne, dokler niso končno ugotovili, da je meso vendarle užitno, ter so dovolili prodajo. Sedaj so pa prizadete trgovske firme rekle, da zmrznjene teletine ne morejo več prodati, kajti zaradi dolgotrajnega vskladi-ščenja v hladilnicah so skladiščne pristojbi-
ne tako narasle, da je zmrznjena novozelandska teletina postala dražja kot domača sveža. Najlepše pri vsem je pa to, da je bila prvotno ta teletina kupljena zato, da zniža cene na domačem trgu.
Sedaj je zmrznjeno meso iz Nove Zelandije še vedno v skladiščih in ne vedo kaj početi z njim. Trgovci svetujejo, da ga predelajo v klobase. Toda na švedskem nimajo primernih tovarn za predelavo tako velike količine mesa v klobase. Zato bi ga bilo treba izvoziti v kako drugo državo, ki poseduje potrebne industrijske naprave, seveda pod ceno, to je v izgubo.
Državna oblast, ki je meso naročila, pa se za sedaj omejuje na to, da od firm, ki so po njenem naročilu meso uvozile, zahteva tedenska poročila o stanju mesa v hladilnicah. Izgleda, da pomladansko sonce ne more razsvetliti glav birokratov, podobno kot ne more prodreti skozi debele zidove hladilnikov, v katerih je vskladiščeno novozelandsko meso — na državne stroške, to je na račun vseh davkoplačevalcev, ki morajo istočasno kupovati drago domačo teletino.
To pa lahko izvajamo na dvojni način, in sicer: 1) človeku vcepimo oslabljene ali zamorjene povzročitelje kužnih bolezni, ali pa 2) da mu vcepimo bakterije ustrezajočih živalskih kužnih bolezni. Dognali so, da so le-te za človeka manj nevarne, vendar pa tvorijo pri cepljenju protistrupe, ki uničijo potem tudi povzročitelje ustrezajoče kužne bolezni pri človeku. Zgled za pravkar navedeni postopek je zaščitno cepljenje proti črnim kozam, ki je skoraj v vseh civiliziranih državah obvezno. Cepivo proti kozam dobivamo od telet, ki so ji na umeten način okužili z bakterijami kravjih koz. Odtod tudi označba »vakcina”, to je cepivo od krave; latinski izraz za kravo je: vacca. Pri zaščitnem cepljenju proti črnim kozam uporabljamo torej za človeka povzročitelje kravjih koz, ki za človeka niso nevarni in zapuščajo na kraju cepljenja samo neznatne kožne brazgotine. Na podlagi zaščitnega cepljenja s kravjimi kozami oziroma na podlagi lahkega obolenja za kravjimi kozami tvori organizem protisnovi, ki so učinkovite tudi proti povzročiteljem »pravih črnih koz”. V telesu človeka ostanejo potem skozi desetletja. Zaščitno cepljenje proti črnim kozam je v naših krajih popolnoma iztrebilo nevarno kugo »črnih koz”, katerim je podleglo v prejšnjih stoletjih na milijone ljudi.
Zelo pogosti so bili tudi slučaji pasje stekline. Danes imamo tudi zoper njo primerno cepivo, ki obvaruje cepljenca pred steklino. Zdravniki cepijo z njim vsako osebo, ki jo je ugriznil pes, ki bi bil morebiti stekel. Vcepijo povzročitelje stekline, ki so jih s posebnimi prenosi vzredili v domačih zajcih in so jih potem zamorili. Bolnik dobiva 14 do 20 dni dnevno po eno injekcijo tega cepiva.
Pri zaščitnem cepljenju proti davici, t. j. difteriji, ne dobiva bolnik oslabljenih povzročiteljev davice, ampak samo spremenjene strupe, ki so jih izločili bacili difterije. Cepljenec razvija nato v svojem organizmu snovi, ki učinkujejo proti strupeninam difterije; na ta način je zavarovan pred učinki strupov davice, če bi se lepega dne naselili bacili difterije na nebnih mandeljnih.
Zaščitno cepljenje proti davici, to je difteriji, ne zaščiti otroka zanesljivo pred obolenjem za difterijo, pač pa povzroči, da poteka pozneje morebitna okužba mileje in brez smrtne nevarnosti.
V zadnjem času priporočajo kombinirano cepljenje proti difteriji in Škrlatici, torej cepljenje, ki naj zaščiti otroka pred okužbo z difterijo in Škrlatico s pomočjo primerno mešanega cepiva.
Nadalje imamo danes tudi zaščitna cepljenja proti trebušnemu tifusu in parati-fusu, katerih vpliv pa ne traja tako dolgo kot pri drugih zaščitnih cepljenjih. Zato morajo zdravniki to zaščitno cepljenje ponoviti iz previdnosti pri osebah, ki lahko pridejo v okoliščine, v katerih se zopet lahko okužijo s tifusom ali paratifusom.
Na razpolago nam je tudi zaščitno cepivo proti koleri in proti pegavici (F)eck-typhus). Pri pegavici, ki jo prenašajo bolhe in uši in ki je silno razsajala za časa prve svetovne vojne na Balkanu, je zaščitno cepljenje učinkovito samo leto dni. Dandanes lahko zaščitno cepimo tudi proti tetanusu, proti rumeni mrzlici (Gelbfieber) in tuberkulozi. Zaščitno cepljenje proti rumeni mrzlici zahtevajo mednarodne izseljeniške pisarne pri osebah, ki se izselijo v primor-
Slikar Fran Tratnik umrl
V začetku aprila je umrl v Ljubljani akademski slikar Fran Tratnik, ena izmed najbolj izvirnih slikarskih osebnosti na Slovenskem v prvi polovici tega stoletja. Rodil se je leta 1881 v Potoku v Zgornji Savinjski dolini in kot deček stopil v uk pri slikarskemu mojstru Gosarju v Celju. Toda videč, da je njegov »mojster” bolj trgovec kot umetnik, ga je zapustil in po dovršeni gimnaziji odšel na umetniško akademijo v Pragi. Bil je nemirna narava in tako je odšel na Dunaj, kjer se je spoznal s prvakoma »Moderne” v slovenski književnosti, Cankarjem in Župančičem.
Na Dunaju je sodeloval pri znanem šaljivem listu »Der liebe Augustin”, ki se ga slovenski izobraženci, ki so v tisti dobi študirali na dunajski univerzi, še gotovo spo-minjajo. Z Dunaja ga je zanesla želja po spoznavanju še naprej v Monakovo. Vedno bolj se je začel posvečevati risbi in tako je postal sodelavec znamenitega humorističnega lista »Simplicissimus” v času, ko je le-ta stal na višku svojega razcvita. Med drugim je takrat kot črtičar sodeloval pri njem sam Thomas Mann. Iz Monakovega se je vrnil nazaj v Prago, kjer je sodeloval kot karikaturist pri čeških humorističnih (šaljivih) listih.
Kot priznan umetnik se je vrnil v Ljubljano. Tratnik slovi predvsem po svojih slikah z globoko socialno vsebino kot »Slepci”, »Begunci”, »Cigani”, »Izgubljeni sin”, »Glad”, ki spadajo med njegove najboljše ustvaritve. Zadnja leta je bil restavrator Slovenskega narodnega muzeja v Ljubljani. Rešil je s syojo fino in spretno roko marsikatero starodavno umetnino pred propadom.
4. štev. „VERE in DOMA“
Za Veliko noč je prišla na slovenske domove 4. številka »Vere in doma”, naše družinske revije. Uvodna črtica nam prikaže naše Gurc, ki se dvigajo proti nebu med Vrbskim jezerom in Dravo. Prikaže nam krepke in zavedne Gorjance, ki se kljub modernistični navlaki še krepko držijo starih domačih slovenskih običajev in izročil. Pot od Kotmare vasi do Št. Uja je v pomladanski prelesti, ko narava vstaja k novemu življenju, resničen užitek, pri katerem se nam odkrije eden izmed najbolj zanimivih kotičkov koroške zemlje.
Dr. Val. Inzko je prispeval »Srečanje z Andrejem Einspielerjem”, očetom koroških Slovencev, ki je pred 100 leti globoko zaoral v to zemljo in vsejal seme krščanskega življenja ter slovenske zavesti, ki še danes, kljub tolikim viharjem in slanam, rodi žlahtne sadove. Nadaljuje se Polanškova povest »Obirjan”, ki nam slika planinsko življenje pod mogočnim Obirjem v davnih časih.
Prikupna je Srienčeva črtica »Takrat na krstnico”, ki nas povede v velikonočne čase v dobi, ko je po naši deželi odmevalo grmenje topov in »je brat zasovražil brata”. Črtico odlikuje sočno prikazovanje pokrajine in neprisiljena povezava z velikonočno liturgijo.
ščepec velikonočne šegavosti pa je prispevala Milka Hartmanova s posrečenim prizorčkom »Velikonočni žegni”. Prizor je neposredno zajet iz življenja našega ljudstva.
Tudi marljivi urednik Pavle Zablatnik obravnava velikonočne običaje, vendar v bolj strnjeni in znanstveni obliki. Med prozo so posejane pesmi Milke Hartmanove, Maksa Sorga in C. V. škoda le, da so slike že povečini znane, ker so že bile v eni ali drugi publikaciji objavljene v zadnjih letih.
Pestro »pisano polje” prinaša zanimiva poročila, med katerimi velja posebej omeniti topel članek, ki je posvečen znanemu graškemu slavistu univ. prof. dr. Matlu ter sestavek o slovenskih oddajah na celovškem radiu. Zanimivo številko dopolnjujejo vzgojna rubrika, nadalje kotiček za gospodinje ter druge zanimivosti.
ske kraje Srednje in Južne Amerike ter zapadite Afrike.
Zoper tuberkulozo vcepijo zdravniki človeku med kožne plasti žive bacile posebne, za človeka neškodljive vrste bacilov tuberkuloze. To posebno vrsto bacilov tuberkuloze imenujejo po dveh francoskih odkriteljih »Bacille Calmette — Guerin”. To cepivo je zadobilo potem tudi skrajšano ime BCG (Be-Se-Že)—vakcina, to je po začetnih črkah »Bacille Calmette - Gučrin”. Calmette, francoski zdravnik, in njegov sodelavec Guerin sta s presajanjem bacile tuberkuloze tako oslabila, da so postali neškodljivi. Vakcino rabijo za zaščitno cepljenje malih otrok, ki so potem odpornejši proti okuženju z jetiko. To zaščitno cepljenje proti tuberkulozi je brez vsake nevarnosti, tako kakor tudi cepljenje proti kozam.	Dr. G.
Največje zemeljsko bogastvo
Siromašen mladenič sreča svojega nekdanjega učitelja, katerega lepo pozdravi in ga vpraša, kako se mu kaj godi. Tudi učitelj ga nagovori ter vpraša: „Kako je kaj, moj Janez?” ,JSlabo”, mu odgovori nekdanji učenec: Siromašen sem, nikjer nimam nič svojega.” „Kako to?”, pravi nato učitelj, „pa vendar vidim, da si zdrav kot kremen, nara-stel kot zelena smreka, a obraz ti je rdeč kot lepa rdeča rola”. „To je le res”, odvrne mladenič, „ampak sem siromašen, nimam nobenega posestva”.
Učitelj ga prime za desnico ter mu reče: „Glej svojo desnico, ki je sposobna za vsako delo. Ali bi jo pustil odsekati za tisoč šilingov?” „Verujte, ne bi je dal odstraniti.”
Glej v glavi dvoje zdravih oči, s katerima gledaš po svetu čudeie v bolji naravi — na nebu in na zemlji. Za koliko bi bil dal vid svojih oči?”
,JZa nobeno bogastvo na tem svetu”, reče mladenič.
Učitelj pa nadaljuje: „Imaš ušesa s katerimi slišiš, kako potok Šumija, vetrič pihlja, ptičice pojo. Slišiš glas staršev in prijateljev. Za koliko bi bil dal sluh?”
,JZa nobene denarje,” odgovori mladenič. Učitelj pa zaključi takole: „Tedaj, dragi moj, si bogat, prebogat. Pridno delaj, moli ■in bodi varčen, pa se boš pošteno hranil s svojim kruhom. Poleg tega pa si zapomni dobro, da je največje zemeljsko imetje in bogastvo zdravje in veselo, zadovoljno srce.”
(Nadaljevanje)
V zadnji Številki smo sliSali marsikaj koristnega, danes pa hočemo o Šolskih vpraSanjih še nadaljevati. Ob tej priliki povemo še to, da pazimo tudi na zunanjost knjig prav tako, kot na zunanjost lica in obleke ter obutve. Nič ni lepo, če so knjige počečkane in razcefrane, če niso zavite itd. Mastnih madežev se sploh boj. Zato ne jej, ko pišeš naloge — in ne jej predvsem ničesar mastnega, tudi pri čtivu drugih knjig ne.
Ko spišeš — lepo počasi in mirno — naloge za prihodnji dan, se začni učiti ustno. Najprej za prihodnji dan, vse lepo po vrsti, mirno, počasi, predmet za predmetom, kakor je pač na urniku. Pri učenju nikdar ne bodi površen, češ, saj že znam. Morda res že znaš iz šole, a bolje je — „drži ga, kot lovi ga.” Bolje, da znaš temeljito kot le na pol; bolje da znaš več, kot pa premalo. Saj pride tudi še prostost, saj bo še dovolj časa za igranje. Saj pridejo prosti dnevi, saj so prazniki, počitnice. In takrat se odpočiješ, naigraš, naveseliš za vse čase nazaj, ko si se moral učiti. Kdor je pa učenec posebno pridne vrste, torej nekakšne odlične vrste, se bo pa vsak dan učil vse predmete.
Poznam učenko, ki je vsak dan zložila vse knjige po vrsti predse. In je jemala knjigo za knjigo in se iz vsake učila, ne glede na to, ali je bilo za drugi dan ali ne. Pomislite, kako je bilo tej učenki v šoli vse lahko.
Pa poreče kdo: „Moram doma pomagati delati — ne utegnem sc učiti, za več dni naprej pa sploh ne.” Takile izgovori ne držijo nič. Zakaj resnica je, da samo — ali vsaj po večini — le tisti ljudje tako govorijo, ki prav nič ali le malo delajo. Taki zmeraj pravijo: „Joj, nimam časa, ne utegnem!” V resnici pa ne delajo nič. Razumljivo je to. Ti ljudje vedo namreč, koliko bi morali napraviti. V teh mislih živijo — ne storijo pa nič. In tako frfrajo sem in tja, v glavi jim gori od misli na delo, v resnici pa ne napravijo ne tega in ne onega. Kdor ima čas pravilno razdeljen, bo vse o pravem času naredil. Le hiteti ne sme neumno — to se pravi, ne hiteti ta-
Naš jezik v
Jezik, ki ga govorimo mi, se imenuje slovenski. V drugi polovici 10. stoletja se je slovenščina prvič pisala.
V	majhnem mestecu Freisingu na Bavarskem so v nekem samostanu pastirjevali brižinski škofje. Med njimi je bil v letih 979 do 994 škof po imenu Abraham, ki si je sestavil nekako ročno knjigo. Razen latinskih zapiskov obsega knjiga (hrani se še dandanes v Monakovem) tudi tri slovenske zapiske, in sicer očitno izpoved in v dveh obrazcih pridigo o pokori in grehu. To so „brižinski spomeniki”.
V	kakšni zvezi so s škofom Abrahamom in kako so prišli slovenski obrazci v rokopisno knjigo brižinskega škofa?
Malo vemo o življenju tega moža, ki jih je napisal ali narekoval. Kar pa vemo, nam utegne odgovoriti na to vprašanje.
Škofa Abrahama so nagovarjali „Karan-tanca” — Korošca. Kakor drugi škofje, je tudi Abraham imel veliko posestev, nekaj
davnih časih
teh je pa zamenjal in sicer tako, da je za posestva na nemškem ozemlju dobil druge v slovenskem delu tedanje Koroške, ki je bila takrat veliko večja, kot pa je danes. Jezik, v katerem so pisani ti spomeniki, nam kaže vse znake naših koroških narečij.
Raba živega, lepega, narodnega jezika v cerkvi je bila nujno potrebna za misijonarje, kajti od tega je bil odvisen uspeh. Če je namreč duhovnik molil in govoril v slovenskem jeziku, ga je ljudstvo razumelo. V tujem nemškem jeziku ni mogel misijonar delati za naraščaj Cerkve in ni mogel poglobiti verskega čustvovanja.
V tej nujni potrebi so nastali brižinski spomeniki, ki so res najstarejša priča in zrcalo slovenskega jezika. Lahko smo ponosni na pismeno pričo, kajti noben drug danes govorjeni slovanski jezik nima tako starega spomenika.
Tudi iz poznejših stoletij so se nam ohranili razni rokopisi, kot n. pr. ..celovški rokopis”, ki obsega več molitvic in drugega.
^^Naše prireditve _
VABILO
na igro „Kalvarija in vstajenje duhovniške matere”, ki se vrši v nedeljo, dne 28. aprila ob pol 3. uri popoldne in ob pol 8. uri zvečer pri Škorjancu v Boji vesi.
Vse od blizu in daleč prisrčno vabi Št. Lipška farna mladina.
STRAH PO KONCERTU
Neki svetovnoznani violinist, ki je skrajno nervozen, je enkrat na nekem koncertu v Buenos Airesu izvajal zelo težak program. Pri klavirju ga je spremljal zelo mlad pianist, ki ga je umetnik prvič vzel seboj na turnejo. Koncert je sijajno uspel in slavljeni virtuoz je imel občutek, da še nikoli ni bil tako dobro spremljan. Po koncertu je stopil k svojemu pianistu, da bi ga objel. Pri tem je njegov pogled obvisel na notah, ki so ležale na klavirju. Ni verjel svojim očem — bile so le Czernyjeve prstne vaje! Mladi pianist je prebledel ob pogledu virtuoza in nato priznal resnico; note za koncert so v kovčku, ki še ni prispel, če bi resnico povedal prej, bi bil koncert odpovedan, ker so se izvajale skladbe, za katere v tej deželi ni bilo mogoče dobiti not.
Ni pa si upal mojstru predlagati, da bi igral na pamet, ker je pač dobro poznal njegove živce. In Itako je medtem, ko je igral, položil na stojalo Czernyjeve etude in tudi ni pozabil od časa do časa obrniti list.
Violinist je bil nekaj časa brez besed in se skušal ..spomniti” vsaj ene napake svojega pianista...
UGANKA
Ta uganka je pa taka;
Ptič prav takšen je ko sraka saj na njem sploh ni razlike, ker enak ji je do pike.
(opus po zo jy)
z zgarano roko skozi štrene sivih las. Grma-ču je z vsakim hipom bolj težko. S tesar-jenjem dobro zasluži, dela ne manjka. Z leti si postavi hišico v dolini. Na takole bajto Neža ne bo šla.
Vprašal je pa še nikoli ni. To je tudi res. Grmač kar ne more naprej. Kakor bi rad razpredel misli sebi v korist, koj se mu zavozijo nit. Še zdaj se pozna pušpanu, kje je bila odtrgana vejica za žegnano vodo ob materini krsti. Na, sin pa že sili od doma.
Danes se mora odločiti. Jutri pride Ceglar po zadnjo besedo.
Grmač se spet vrne na klop. Tukaj so vsak večer sedeli mati in molili rožni venec. Drugega niso več mogli. Po večerji je sedel tudi France. Dolina je ležala pod njim v rahli soparici, njive so se vrstile od Ožbovčevih do Ceglarjevih bukev. Potlej je prišel počasi mrak in luči v vasi. Čez čas zvezde in krhelj meseca, ki je žel zadnje oblakce, ki so zatirali zvezde.
Pozno v noč so se oglasili fantje na vasi. Grmača kar grabi v dušo.
„Ceglar bi gotovo ne pustil te klopi z mirom. Tudi bi vse prenovil. Nič bi ne ostalo starega. Zdaj še diši po materi, potlej bi vse postalo tuje.”
Grmač se z obema rokama tesno oklepa klopi.
Ne bo lahko oditi.
Na večer gre France v hišo. Strop nizek, razkošatena zelena peč za vrati, pod oknom porisana materina skrinja.
France jo odpre. Na vrhu njen molitvenik s koščenimi platnicami, ki so porumenele. Dvoje pisem in nekaj starih Večernic.
Grmačevi prsti drsijo po spominkih
Počasi zapre skrinjo in sede nanjo. Pod noč pride Ceglar.
Grmač ga čaka na vratih.
„No, France, se bova zmenila?”
„Tako povem, Ceglar. Na Bregu ostanem. Nič ne prodam, še kamenčka ne s poti, ne naročja melise, še jagode ne z gozda. Poglej fuksijo. Do ovinka bi gledala za menoj. Ti bi je ne zalil in zvenela bi. Ne morem. Do nocoj se nisem poznal. Mrtvi so v tej bajti živi.”
„Tako, tako,” je Ceglar presenečen.
„Ne morem drugače. Bregov je dosti, a samo eden moj. Razumel boš Ceglar.”
Za čas sta še posedela, potlej se je Ceglar vrnil v dolino. Grmač je sedel do mesečine na klopi. Ko je bil Breg ves zlat, je France na široko odprl vrata. Mesečina je bruhnila v zakajeno kuhinjo.
Potlej je Grmač z veselim korakom stopil čez grag, še prej pa je z roko pogladil fuksijo, ki je čakala ng roso.
Vrat pa ni zaprl.	Iztok
ZAKLJUČEK GOSPODINJSKIH SOL
Št. Jakob v Rožu
Pridite na BELO NEDELJO v Št. Rupert
Pripravile bomo razstavo in prireditev v telovadnici Narodne šole šolskih sester v Št. Rupertu. — Izkažite nam priznanje za naš trud in pridite!
Razstava ročnih del bo odprta ves dan, kuharski oddelek pa le do 4. popoldne; nato bodo izdelki naprodaj. — Prireditev bo isti dan ob pol 2. popoldne in zaradi pomanjkanja prostora tudi še ob 4. popoldne.
SPORED POPOLDANSKE PRIREDITVE
1. Iskren pozdrav gostom (dekle) — 2. Govor — 3. Gojenke pojo sedem pesmi — 4. Prisegam (igra v treh dejanjih) — 5. Rol — Podjuna — Zilja (v pesmi in simboliki).
Na BELO NEDELJO vam bomo, gojenke kmetijsko-gospodinjske šole v ŠT. JAKOBU V ROŽU, pokazale svoj letni uspeh s posebno prireditvijo.
Do štirih popoldne si boste mogli ogledati razstavo ročnih del in kuhinjskih izdelkov.
Odrska prireditev bo za oddaljene goste ob pol dveh, za ostale ob štirih popoldne. Šentjakobčane pa počastimo zvečer ob sedmih v farni dvorani.
Šolska mladina naj pride že v soboto, 27. aprila, ob treh popoldne tudi v farno dvorano.
SPORED PRIREDITVE:
1. Pesmi — 2. Pozdrav (gojenka) — 3. Sreča je opoteča (igra) — 4. Govor — 5. Pesmi — 6. Rajanje — 7. Trajno ozdravljena (igra) — 8. Rajanje — 9. Pesem.
K razstavi in prireditvi vas vse vljudno vabimo!
Gojenke
Kako se odpravljaš v šolo
ko, da od nag!ice vse narobe naredi in mora zato venomer popravljati.
Velika reč je, da zna človek pravilno urediti svoj čas. To je prav tako, kakor da si znaš pravilno razdeliti svoj denar. Isto je s časom. Torej časa za učenje je zmeraj dovolj. Na jasnem si moramo biti tudi v tem, da starši nikoli ne bodo zahtevali od tebe dela, če jim poveš, da se imaš mnogo za učiti, kajti starši so vedno veseli, če sc otroci učijo. Seveda je kaj drugega tako učenje, če se prej po tri ure spreletavaš okoli in sc v zadnjem hipu spomniš, da se moraš učiti in te prav tedaj potrebujejo starši. Takrat je seveda umevno, da bodo nejevoljni, ko si že za igro potratil toliko časa. Takrat lahko, da pade beseda: „Pusti, pa mi zdaj pomagaj!”
A potem je bil v šoli napačen izgovor, češ, nimam
Jj^rmačeria kujta
Grmač ima bajto na bregu.
Kakor povezan koš. Slamnata streha, okenca, da komaj pest porineš skoz nje, zid iz tramov, ki se od starosti rjavo svetijo. Na čumnatinem okencu rdeče mežika fuksija.
Grmač sedi na klopci pred bajto. V dolini je cerkev sv. Martina, župnišče in lepo obdelani grunti: Petrov, Jaškov, Devsov, Ožbovčev, Ceglarjev.
Ceglarjevega Grmač najbolje vidi. Košata rdeča streha, velika okna, na katerih leži sonce. Na dvorišču raste divji kostanj.
„Moja bajta je hrastova šiška,” obide misel Grmača. „Strop v kuhinji je zakajen, stene se svetijo od saj. Ni življenja todle. še mačka se rada potepe v dolino.
„Prodam in amen. Ceglarju prodam, kakor sva se zmenila. Odrine mi stotake, jaz mu dam ključ in zbogom, Breg!”
Nič ni prav Grmaču. Navsezadnje ni tako lahko reči zbogom hiši, kjer si se rodil
naloge, sem moral doma pomagati. A kako je bilo prej, ko je bil še čas? Seveda, tega ne boš povedal v šoli, tako neumen in resnicoljuben je pač malokateri šolar.
Ko se vsega naučiš, pripravi za prihodnji dan vse knjige in zvezke, zloži jih lepo v torbico, poglej če imaš peresnik, pero, svinčnik, ravnilo, radirko, šestilo, pivnike in vse, kar pač rabiš. Pomisli, če je treba drugi dan prinesti kaj posebnega v šolo. Morda kako risbo ali podobnega. Ko vse pretuhtaš, zapri torbo in zapri tudi glavo za šolske zadeve — in sedaj si prost in si mirne vesti in si človek v redu. Zdaj si lahko oddahneš, zdaj pa le na vrt ali k igri ali k domačemu delu ali na sprehod ali h kaki posebno priljubljeni knjigi. Zdaj si dovršil svoj dan in si sam svoj gospodar. Dolžnosti so odpravljene, sedaj sta zabava in veselje na vrsti. (Dalje)
in rasteh
Čudno tesno postaja Grmaču. „Res nizko v bregu je tale bajta, toda iz doline je videti prijazna. Posebno, ko se sonce upre vanjo.
Grmač je pustil vse tako, kakor so uredili mati. Nič ni spreminjal. Mati so radi imeli zdravilne rože pri hiši, kadar je prišla bolezen.
Kar sam korak zanese Grmača k hlevu, ki se tišči brega. Dve kozi in nekaj zajcev.
Prekleman, tole pustiti tudi ne bo lahko.
..Nemara sem Ceglarju preveč obljubil,” grize v Grmaču. „Besedo sem mu dal.”
Kar nič pri volji ni Grmač.
„Prekvato, da sem se zarekel. Ko bi ne bila bajta nič vredna, bi se Ceglar tudi ne gnal, kakor se žene. Kaj bi mati rekli, ko bi vstali iz groba?”
,.France, tako ti povem; domek je domek, čeprav ga je le za bobek.” In bi šli
p * | * S * /\ * N * O * B*R* * INI * J * E
TOLAR.
Nekoč je živela stara žena, ki je imela veliko nogavico. V tej nogavici je tičalo mnogo svetlih tolarjev. Stara žena je imela to nogavico tako rada, da se ni nikdar hotela ločiti od nje. Zvečer jo je celo jemala s seboj v posteljo. Ako pa je kak novec kdaj zaSel v to nogavico, ni nikdar več prišel iz nje med ljudi.
Zgodilo se pa je nekoč, da je žena dobila tolar, ki je že prebrodil mnogo sveta, šel skozi mnoge roke in mnoge žepe. Bil je vendar še jako dobro ohranjen; le priznati je treba, da se že dolgo časa ni umil. „Lep tolar si,” je rekla stara žena, „seveda malo bolj bi že moral paziti na snago. Počakaj, takoj te bom pošteno osnažila in potem te denem v mojo nogavico k drugim tolarjem, od tam ne prideš nikdar več ven.” Ko je tolar to slišal, se ga je polotil hud strah; rad bi zbežal, toda ni mogel. Stara žena je imela trdo roko kot klešče in ga ni več izpustila iz svojega prijema. Vzela je staro usnjeno cunjico in stopila k oknu. Okno je bilo odprto, kajti zunaj je bil krasen poletni dan. Tedaj ga je začela stara žena drgniti in snažiti, da bi ubogi tolar zastokal, če bi mu bil dan dar govora. Tako pa je molče trpel svoje muke. Toda postal je gladek, da je bilo veselje. Ko se je starki zazdelo, da je dovolj, ga je podržala proti soncu. Svetil in bleščal se je, da je bilo čudo. V tistem • trenutku se je tolar izmuznil starkinemu "prijemu, skočil dol na cestni tlak, da je zvonko zažvenketalo. Toda ni si ničesar polomil in začel je bežati, kar se je dalo. Če bi ga videli, bi rekli, da teče hitreje kot poštna kočija.
Ko je starka opazila, da ji je tolar odskakljal, se je tako prestrašila, da bi bila skoraj padla skozi okno. Spodaj na cesti se je igrala gruča dečkov, zato jim je hitro zaklicala: „Fantiči, ujemite moj tolar! Brž, bržl Kdor mi ga prinese, dobi od mene en groš.”
Da vidite, kako so se dečki spustih v tek za tolarjem. Toda ko je ta videl, da ga hočejo ujeti, je začel teči še hitreje, trkljal se je sem in tja, da se je izogibal pogledom in rokam svojih zasledovalcev. Šlo je iz ulice v ulico, preskočil je nekega vrabca, tri svinčene vojake je v diru podrl; vedno naprej, naprej je šel divji lov skozi vse mesto, nato , pa še ven iz mesta. Tam pa je prišel nasproti nek berač.
Dečki so že bili brez sape, zato so se ustavili in zavpili beraču: „Primi tolar, primi tolar!” Berač si tega ni pustil dvakrat reči. Na široko se je razkoračil na cesti in si mislil, sedaj pa tolar ne bo mogel mimo. Toda — švrk — in tolar je šinil skozi med nogami.
Ker je prav tam začela cesta položno padati navzdol, primaruha, se je začel kotaliti naprej še z večjo naglico. Berač se je spustil v dir za njim. Toda opoldne ni bil
Ul fe packi z nz&a
ničesar jedel, zato so mu sile kmalu pošle in moral je odnehati.
„Primite tolar, ujemite tolar!” je zavpil in sopihajoč obstal.
Ta klic je zaslišala vrana, ki je sedela na plotu in videla trkljati pod seboj bleščečo stvar. In ne bodi lena, se je pognala za njim, toda ne po nogah, ampak zamahnila je s krili in poletela za bežečim tolarjem. In letanje je mnogo hitrejše kot tek. To je opazil tudi tolar in ker je od dolgega tekanja že postal truden, je hotel smukniti v mišjo luknjo, ki jo je pravkar zagledal pred seboj. Toda, o groza, mišja luknja je bila premajhna, on pa prevelik! Tako je sedaj tičal v odprtini, ni mogel ne ven in ne noter in vrana ga je imela. In kaj je storila z njim? Vzela ga je v kljun in ga odnesla v gozd. Tam je stalo visoko drevo in na drevesu je bilo gnezdo. V njem so pa bila tri vranina jajca. In k jajcem je vrana položila še tolar, se vsedla na vse skupaj in začela valiti.
Ah je vrana zvalila tolar, tako da bi ta dobil mlade? Ne, tega ne, kajti tolar ni jajce in ga ni moč zvaliti. Toda gnezdo spodaj ni bilo čisto celo. Ni bila sicer velika luknja, ampak samo majhna špranja med dve-
ma vejicama, in tu skozi se je zmuznil tolar, ne da bi bedasta vrana sploh kaj opazila. Hotel je skočiti na mehki mah, ki je pokrival tla. Toda pod drevesom, na mehkem mahu je sedela majhna ljubka deklica, ki se je je polotila utrujenost, kajti bila je nabrala polno košarico jagod, lepih, zrelih rdečih jagod. In pri svojem skoku je tolar padel v to košarico — čof — prav v sredo mehkih jagod, ki so se pod njegovo težo udale. Sedaj je tičal globoko med njimi in se ni mogel ganiti.
„0, ljubi Bog,” je vzkliknilo dekletce, „prav lepo se ti zahvalim!”
In kaj je sedaj storila? Odšla je hitro domov in izročila materi košarico z jagodami in tolarjem v sredini.
In kaj je mati naredila s tolarjem? Ah ga je morda zaprla v skrinjo ah nogavico? Ne, bila je preveč siromašna, da bi storila kaj takega. Dekličin oče je bil že zdavnaj mrtev. Zato je revna vdova odnesla tolar k trgovcu in zanj kupila kruha in masla, pa še klobaso, tak6 dolgo klobaso! Vse skupaj za tolar, ki je bil padel iz nebes! Na koncu ji je ostalo le še pet grošev; za te pa je kupila deklici drobno čečo, ki je bila tako ljubka, da se je je deklica od srca razveselila.
In tolar? Kaj pa se je zgodilo s tolarjem? On je bil sedaj Židane volje, samo da mu ni bilo treba za vekomaj ždeti v nogavici. Znova je šel v širni svet, in ako ga srečaš, trdno ga primi!	K-t.
0;
ANTON STUZKA:
ttooka fttauua m vse
Nataknjen je direktor kina ..Kristal” stopil v brivnico in zagodrnjal med zobmi:
„ ... jutro, mojster, ... briti!”
„Lepo prosim, gospod direktor, izvolite sesti prosim,” je uslužno odvrnil mojster. »Gospod direktor, že dolgo časa me niste več počastili s svojim obiskom. Gospod direktor, gotovo uporabljate novodobni električni brivski aparat?”
„Da,” je zagodrnjal direktor.
„In sedaj je bržkone v popravilu?” je z rahlim posmehom vpraševal naprej brivec.
,,Da, da, kadar stroj odpove, takrat se pač vsakdo rad povrne nazaj k rokodelskemu delu. — Sicer, ako vas smem opozoriti, gospod direktor, sedež, na katerem sedaj sedite, nam je dobavila tvrdka »Signum in sin”, ki izdeluje vse vrste pohištvo!”
Zaprepaščen je direktor pogledoval brivca, ki je po vsem videzu znorel. Toda še preden je mogel kaj reči, mu je mojster že zavezal bel prt okrog vratu in pri tem je nenehno naprej govoril. Besede so lile iz ust kot neustavljiv slap. »Čudite se, kako snežno bel je prt. Toda to skrivnost vam lahko zaupam. Jaz dajem vse moje perilo v pranje pralnemu institutu »Vedno bel”, ki ima tudi lastno odvzemalno in dostavljalno služ-
bo. Vse v ličnih omotih v 24 urah. Vsakdo je do skrajnosti zadovoljen in vam to tvrdko morem najtoplje priporočiti.”
Direktorja je od jeze čez in čez zalila rdečica. Zarohnel je: »Obrijte me in pustite me z vašim čvekanjem na miru.”
Brivčev čopič se je z igrivo lahkoto sprehajal po ustnicah direktorja kina »Kristal”. Iz direktorjeve notranjščine je prihajalo topo, zamolklo godrnjanje, ki ga pa je, kot je bilo videti, brivec popolnoma preslišal. — Kot da je v svoje misli zatopljen, je vihtel v roki odprto britev. »Vidite, gospod direktor, to je še kvaliteta, predvojna kvaliteta! Jeklo, ki ne rjavi. Z to britvijo lahko iz-podrežete debelo drevo, če treba, se razume. Je tako imenovani vserezajoči nož in vam ga morem, gospod direktor, najtopleje ...”
»Brijte, sem vam že rekel,” je zvijajoč se od besa siknil direktor skozi stisnjene ustnice, v katere mu je silila milna pena. »Jaz vam bom ...” toda preden je mogel še kaj reči, je brivec z rahlo kretnjo porinil nazaj naslanjalo za glavo in začel s svojim delom.
»Hmja, gospod direktor,” je menil priljudno, »tudi kadar je človek direktor, bi moral svoje lase, nos in ušesa primerno negovati. Predvsem se ne smejo na zunaj videti kocine, štrleče iz ušes in nosa. Za to iz-
Misli ob curkih dežja
Tako je morda bilo prvemu človeku:
Sij nade, zlate porodnice novih želji, zazrl se je v obraz mlademu veku, sivina hrepenenja je tavala sem ter tja... Tedaj je spoznal: svobodo je upn dal!
Tedaj je zagledal: v slasti je prebledal!
Tedaj se mu je zahotelo: vsega, kar stvarstvo mu je razodelo!
Peruti je razpelo
iz puhtečih kotanj obupnih potvar
dregetajoče kopmenje,
razjasnilo je biti obrise brez potvar
človeško poželenje,
trmasto se bojujoče hotenje. —
In blage poteze Njega v zapoved so se spojile ...
Vladarju nebi, vodi, gori,
vesoljnega sveta
so sc solze po licu vlile!
Medtem vrše dalje komaj vidne nitke dežja z neba,
ki poplaknejo iz duše vse tihe očitke. —
Valentin Polanšek
vrstno služi ceneni preparat za odstranjevanje kocin »Hornas”, ki ga je moč dobiti v vseh strokovnih trgovinah.” Po tej pripombi je mimo strgal dalje, ne da bi se menil za strupene direktorjeve poglede. Končno se je procedura, ki se je direktorju zdela pravo mučenje, bližala koncu. Brivec mu je odvezal prt in direktor je že mislil, da je najhujše prestal. Toda brivec je začel znova: »In po britju ne pozabite, vsako vla-kence naše kože žeja po »Barbifluidu”, zato, spoštovani gospod direktor, tudi mi ne bomo opustili...”
„ .. ne, ne, kar obdržite zase vaš »Barbi-fluid”. Zaradi mene lahko z njim zalivate vaše rože v lončkih. Imam dovolj, nočem nikdar več imeti z vami opravka. Vi pač niste popolnoma pri pravi pameti!” In direktor kina »Kristal” je planil pokonci, vrgel nekaj drobiža na marmornato mizico in se namenil proti vratom. »Kaj takega še svoj živ dan nisem doživel! Vi bi vendar morali postati trgovski potnik in ne brivec, vi reklamni burkež. Ali pa morda delate tudi v mestni norišnici?”
»Ne, velespoštovani gospod direktor, tega pa ne. Pač pa vsak drugi večer obiščem vaš kino in zato so mi vaše reklamne predigre tako prešle v meso in kri, da sem si pač mislil, da ... velja enaka pravica za vse ..."
Vrata so se zaloputnila s tako silo, da so šipe še nekaj časa zvenele.
F. GRIVSKI:	19
^0 Ozni ki	povest
»Hitro se preobleci še ti! Tukaj imaš novo srajco. Kupila sem jo zate. Ali ti je všeč?” Obrisal si je roke in preprosto kakor otrok božal z očmi zdaj Tilko, zdaj srajco, ki mu je silno ugajala. Nobene besede ni mogel spraviti iz sebe. Tilka se je poredno zasmejala in skočila v vrt. Natrgala je svežo dišečo elvižo in rdeče nageljne ter pela pesmi, ki so se jih naučili za praz-niški dan. Pred njo je stopil Niko. Oblekel si je najlepšo obleko, kateri se je prav lepo prilegala nova srajca. V zadregi je povprašal Tilko: »Zdaj pa ti poglej, če sem ti všeč!” Obraz se ji je zasvetil. Par trenutkov je obstala, vzela glavnik in počesala Nikotu prečko v valovitih laseh.
»Tako, sedaj si fant, kakor gre!” je vzkliknila. Vzela mu je klobuk in za trak zataknila šopek.
»Tilka, tako rad te imam!” je dahnil.
»Jaz pa tebe! Glej, da se boš odrezal!” je naročila, stekla v vežo po svileno rutico in zaklicala Gregorju: »Ata, z Bogom! Zdaj gremo!”
Konja sta bila naprežena. Zavedala sta
se svečanega trenutka, hrzala sta in dvigala glave. Niko je posadil Tilko na povprečno desko od spredaj, sedel zraven nje, nategnil vajeti in pognal.
»Z Bogom, očka! Na svidenje!”
Pred hišo je stal oče Gregor. Ponosno je gledal, kako je voz oddrčal, in smeje je od-zdravljal hčerki, ki je mahala z roko, in hlapcu, ki je dvignil klobuk in zavriskal. »Hentano, kakšen par!”
Kmalu je zdrčal po klacu še drugi voz, ki ga je vodil Petrov Janez.
Dekleta so si bila izbrala za voznika Nika, moške pa naj bi peljal Janez. Pevke so pripravljale zelenje, da bi z njim opletle oba voza. V vasi so prisedli še drugi. Med veselimi vriski in vzkliki so se odpeljali po cesti. Ljudje so se umikali do grmovja, vsega oprašenega od cestnega prahu. Na prvem vozu so zapela dekleta. Niko je samozavestno držal vajeti in s klici opozarjal romarje, ki so se gnetli v gručah po cesti. Dekleta s šopki v nedrijah so pozdravljala znance in se šalila med seboj. Za prvim vozom je drdral drugi. Vsi fantje in možje so bili jasnih obrazov, dovtipni in zgovorni, samo organist se je držal slovesno in zaskrbljeno, kakor se spodobi.
V visokem stolpu, ki je štrlel med koša-
timi kostanji, je udaril veliki zvon. Podre-gal je manjše, ki so se mu pokorno pridružili. Vozniki so pognali, pešci so pospešili korak. Cela reka romarjev je valovila okrog cerkve.
Voznika sta ob potoku razpregla konje ter jih privezala v senci. Moški so se prerili v Ludvikovo kolibo in si naročili vina, da jim bodo glasovi bolj čisti. Organist je nervozno pazil, da se ne bi kdo opil. Dekleta pa so po vijugastih stopnicah odšla naravnost na kor in pomolila k Materi božji, ki je blestela v svečah na oltarju. Prostorna cerkev se je polnila z ljudmi. Šumelo je kakor v panju.
Spet se je oglasil v linah veliki zvon in naznanjal začetek pridige. Med gnečo so se drenjali pevci, ki so komaj dosegli kor. Organist je zaklenil vrata, da ne bi pritiskali med pevce drugi ljudje, ki so iskali primernega mesta v prenapolnjenem svetišču. Pridigar je v dolgem govoru veličal Mater božjo. Trije mežnarji so se prerivali med gnečo in zvonili s pušicami, da bi nabrali čim-več miloščine.
Organist je sedel za orgle. Zaskrbljen in razburjen je vlekel registre pa jih zopet porival nazaj. Pevci so si razdelili note in se
sklanjali nad ograjo ter motrili ljudstvo, ki je valovilo kakor bilke na travniku. Dolgo pridigo je zaključil težko zaželeni amen.
Pevci so se razvrstili okrog orgel. Tik omare je stal Niko in pogledoval izza not na Tilko, ki se je z ruto pihljala po žarečem obrazu. Zvonec je poklical iz zakristije duhovnike, ki so v blestečih oblačilih obdali oltar. Organist je pritisnil, se natezal, majal, sukal glavo in s prsti brzel po tipkah. Mogočni akordi *o se odbijali ob poslikanem stropu in kakor ob nalivu padali na množico, ki je’ drhtela v pričakovanju. Oglasila se je pesem. Ljudje v cerkvi so stezali vratove in srebali glasove, ki so postajali od pesmi do pesmi mogočnejši. Po darovanju je Niko zapel samospev. Odpel si je ovratnik, stopil na pručico in se od-kašljal. Glas se mu je v začetku tresel, da so pevci zaskrbljeni gledali vanj. Tilki je bilo srce in ji burno poganjalo kri. Glas se je uravnovesil, dvigal v višino in mehko nežno gostolel kakor pri slavcu. Vsi so se oddahnili in s ponosom povzeli ob koncu pesem, ki je zabučala in odjeknila v prisrčni prošnji. Glave po cerkvi so se obračale na kor in se šepetaje povpraševale: »Kdo pa poje?”
(Dalje prihodnjič)
SfiMnitei
(Nadaljevanje iz zadnje Številke)
VSI GOVORI JO O MENI
Nedolgo za tem so bile v Londonu štiri moje drame na odrih. Še nikoli se ni pripetilo kaj podobnega in po časopisih so o tem mnogo pisali. Če mi naj bo dovoljeno soditi brez prevelike skromnosti, lahko rečem, da so tedaj vsi govorili o meni. Vsekakor pa mi je uspeh prinesel bogastvo in mi preskrbel mnogo novih prijateljev.
In naj se vrnem k svoji prvi nameri, da vam kaj povem o spremembah, ki smo jim priče v zadnjih petdesetih letih. Kot modni dramaturg, ki so me imeli zelo v časti, sem bil pogosto povabljen na kosila in mnogotera teh kosil so bila naravnost veličastna. Moški povabljenci so prihajali nanje v večernih oblekah z belo kravato, gospe so nosile vse dolge lase, počesane navzgor in mnogo teh las je bilo umetnih. Ko so bili vsi gostje zbrani v salonu, je bilo vsakemu moškemu povedano, katero gospo bo moral peljati k mizi in ji ponuditi svojo roko. Hišni gospodar je bil na čelu sprevoda in ob njem dama, ki so ji tisti večer izkazovali največjo čast. Za prvim so se slovesno razvrstili drugi pari. Zadnja je šla v sprevodu hišna gospodinja, ki jo je spremljak kak vojvoda ali poslanec.
KAJ SMO TEDAJ JEDLI
Obilnost in izbranost jedi na kosilih take vrste je bila naravnost fantastična. Za začetek je prišla na mizo kaka juha ali testenine ali riž v suhem. Potem so bile ribe, nato kuhano meso in potem pečenka. Sledil je sladoled, sveže sadje, slaščice, kreme, suho sadje itd. Z juhami smo pili cherry, številne druge jedi so spremljala najrazličnejša vina, vštevši šampanjec.
Vendar so bile s tem v zvezi tudi slabe posledice. Ljudje so se strahotno hitro redili. In ob koncu sezone smo tedaj mnogo potovali v Nemčijo in obiskovali slatine, da smo spravljali v red svoja jetra in hujšali.
Potem ko si bil enkrat povabljen na kosilo, si moral, če si hotel veljati za dobro vzgojenega, v enem tednu obiskati hišno gospodinjo. Če je ni bilo doma — in včasih si goreče prosil, da bi ne bila doma — si pustil dve vizitki, eno za ženo in drugo za moža. če pa je bila doma, so te peljali v salon. Seveda si moral biti eleganten v obleki. Kakih deset minut ste se morali pogovarjati, potem pa ste smeli pobrati klobuk, ki ste ga postavili poleg sebe na tla, pozdraviti in oditi. Ko so se zaprla hišna vrata za vami, ste se močno oddahnili.
KAKO SMO V STARIH ČASIH PLESALI Vso sezono so se vrstili mnogi plesi in če si bil znan v mestu, si lahko dobil po dva ali tri vabila za isti večer. Seveda nismo tedaj plesali plesov, kakršne plešejo danes. Moški so nosili frak z repom in bel žile, visok ovratnik in bele rokavice. Dekleta so imela carnet, na katerega ste zapisali svoje ime za one plese, ki ste jih želeli plesati
Fiir Mutfts Ehrentag im Mai, flustern geheimnisvoll die drei Das groBe Konig-Buch? —Juchhe r.uff Vati: Glanzende Idee!
145 Seiten! Auskunft beim Kaufmann.
...wir bačkem mit
Htii e^en ^t^c/eft/tsize^/sH
z njo in ki jih je dekle še imelo proste.
Dekleta so na plese vedno spremljali domači, matere ali tetke, ki so sedele in klepetale do štirih ali celo petih zjutraj in seveda vedno budno čuvale nad svojimi varovankami, da bi videle, ali se morda ne vedejo preveč prosto ali ne plešejo preveč in morda prepogosto z enim samim mladeničem.
Plesov, ki jih plešejo danes, tedaj ni bilo. Mi smo plesali polko in lancere, plesali smo mirni valček po dvorani in zelo neokusno je bilo ..prevzemati” komu plesalko.
OBISKI OB KONCU TEDNA
V	onem času so bili v navadi obiski ob koncu tedna. V času, o katerem govorim, sem si kupil malo hišo v Mayfairu, ki je bila tedaj še čisto podeželsko bivališče. Imel sem kuharico, sobarico in majordoma.
V	mnogih velikih hišah so ob koncu tedna povabili po dvajset ali še več oseb. Seveda svojih služabnikov navadno niso imeli dovolj, da bi stregli tolikim ljudem, in kaka hišna gospodinja je ob povabilu zaprosila, naj bi s povabljencem prišel tudi njegov služabnik. Tako je gospode navadno spremljal sobar, gospe pa sobarica. Jaz, ki nisem imel sobarja, sem tako pripeljal s seboj majordoma.
V	onih časih so služabniki gostov sedeli pri kosilu v istem vrstnem redu kot njihovi gospodarji in gospodarice. Kot pisatelju mi niso izkazali nobene posebne prednosti in dobro se spomnim, da mi je nekega dne moj majordom po nekem takem obisku rekel: ..Oprostite, gospod, jaz sem že sit tega, da moram vedno sedeti zadnji pri mizi vsepovsod, kamor sva kdaj povabljena. Ali bi morda vi ne mogli postati poslanec ali kaj drugega?”
Za take obiske ob koncu tedna so se vsi oblačili kot za večerjo. Ko pa so se gospe umaknile, so se možje v svojih sobah preoblekli v temne jopiče, ki so bili tedaj še novost in se znova zbrali v kadilnici, kjer so klepetali, pili in predvsem kadili, kar seveda v salonih ni bilo dovoljeno.
V	onem času je bilo življenje zelo pri-
jetno, seveda ne za vse. Ubogi ljudje so živeli v umazanih bednih kočah in garali, da so se preživeli in ko so ostareli, so bili lahko srečni, če so jih sprejeli v ubožnico. Brezposelnost se je tedaj šele porajala. Kolikor se spomnim, prva svetovna vojna ni prinesla kakih večjih razlik v načinu življenja. V letih okoli 1920 bogataši niso bili več bogati, ubogi pa manj revni. Sele druga svetovna vojna je s svojimi strahotnimi davki in z draginjo prinesla spremembe, ki so nas vse zadele.	(Konec)
MALI OGLASI
VSAKA BESEDA STANE 1.10 S (IN 10% DAVKA)
Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 šil (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo „Na-šega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58).
»UNO
CELOVEC-KLAGENFURT ST ADTTHE ATER
26. do 29. 4.: barvni film: „Ver-liebt in eine Konigin”
30. 4. do 2. 5.: „Ausser Ranti und Band”, II. dpi (ni za mladino)
PRECHTL
„Kaiserjager” (podaljšan)
KAMMERLICHTSPIELE „Drei Miinzen im Brunnen”
WULFENIA
26. do 29. 4. barvni film: „Frauen sind fiir die Liebe da”. Film z lepimi ženskami in dobrimi komiki.
30. d. — 2. 5. CinemaScope barvni film posebnega formata: „Dcm Todc entronnen”. (Vstop za mladino prepovedan).
VOLKSKINO
Od 26. naprej humoristični film: „Rotcr Mohn” (za mladino do 14 leta prepovedano)
PLIBERK
27. do 28. 4.: „I)er Schmied von St. Bartholoma”. (Tudi za mladino). 30. 4. do 1. 5.: „Ltigen haben biib-sche Beine”. (Tudi za mladino).
Enoosni priklopniki, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obro če dobavlja rabljene in poceni AtJTOVERVVERTUNG FRANZ RUMVVOLF, Klagenfurt, Flatscha-cher Strasse 18, telefon 37-78.
Rdeče in belo vino
Za pomlad kupite blago in perilo dobro in po nizki ceni pri STOFF-SCHVVEMME, Klagenfurt.
SADNA DREVESCA
Najboljša sadna drevesca ima drevesnica ing.
MARKO POLZER pd. Lazar, p. St. Veit in Jauntal.
kauftscHUHE
—.	BEI
J
Črke za portal pri Jenoch, Tudi Neon-razsvetljava. Klagenfurt, Herrengasse 14
POROKA
Za vsako nevesto primerne okraske za glavo, novosti v nevestinih pajčolanih, mirte, za camarje, velika izbira v strokovni trgovini „PRIN-ZESS", Klagenfurt, Alter Platz 34.
Gumijasti in dežni plasti
plašči iz balonske svile in plašči za motoriste najceneje v strokovni trgovini
V. Tarmani)
Klagenfurt, Vdlkcrmarkter strasse 16.
FINANČNO MINISTRSTVO Zadeva motornih vozil delojemalcev za vožnje od stanovanja do delovnega mesta Tozadevni zvezni zakon BGB1. Nr. 69/1957 stopi v veljavo dne 28. aprila 1957.
Uradne tiskovine za prošnje, ki vsebujejo najvažnejše podrobnosti, se dobijo že od 18. aprila naprej pri vseh obratnih finančnih uradih.
Podrobnejši razglas finančnega ministrstva najdete v „Amtsblatt der Oesterreichischen Finanzvervval-tung” (Verlag der Staatsdruckerei), ki je izšel dne 18. aprila 1957.
družbi. Zakonski mož pa je izjavil, da ne more najti doma nobenega povoda za smeh in zato ne more pristati na ženin pogoj, in tako bo imelo zadnjo besedo sodišče.
PENZION ZA LEVE Za utrujene cirkuške leve, ki so jim naporne poletne turneje ..zrahljale živce”, je v bližini Bordeauxa neki tovarnar odprl levji penzion. Tu bodo levi proti dnevni odškodnini 2.5 švicarskih frankov deležni vse oskrbe s prehrano in ,,stanovanjem”.
NI MOGEL NAJTI POVODA ZA SMEH Neka Angležinja, ki je vložila na sodišču tožbo za razvezo zakona, jo je bila pripravljena umakniti pod pogojem, da se bo njen mož vsaj četrt ure na dan smejal v njeni
Gluckwunsche
werden zu vielen Gelegenheiten ausgespro-chen, doch seiten wird so viel bcgluckwiinscht und geschenkt wie zum Muttertag! Weisen Sle die Leser unseres Blattes rechtzeitig durch ein Inserat auf die vielen Artikel hin, die sich als Muttertagsgeschenke eignen.
Peči, štedilnike
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
HANS WERNIG
Celovec, Paulltschgasse (Prosenhof)
ČE AVTO SVOJ STARI PRODAJAŠ, AL’ MOTORJA ZNEBIL B’ SE RAD, BRZ KUPCEV TI MNOGO PRIŽENE,
NAJMANJŠI INSERAT
Centu ste v skrbeh, če boste še dobili „Naš tednik — Kroniko” v trafiki ali pa morda pri sosedul Izpolnite to naročilnico in naš list dobite na dom!
Tu odrežite iu pošljite kot tiskovino v kuverti na naš naslov (Celovec - Klagenfurt,
Viktringer Ring 26)1
Kot naročnik dobite naš list hitro in zanesljivo!
Naročilnica
S tem naročam list
„ Has tednik - Umnika "
Plačilne možnosti: mesečno 5.-— šil. za tuzemstvo.
Ime:
Naslov:
(prosimo, da točno navedete tudi poštol)
Datum:
(Podpis)
List izhaja vsak četrtek. —■ Naroča se pod naslovom: „Naš ledenik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. Odgovorni urednik: Janko Janežič, Lese pri št. Jakobu. —Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.