List za šolo in dom. ----- Izhaja 1. in 15. dne vsakega meseca, in velji za celo leto S gold. SO kr. za pol leta JI gold. SO kr. Tečaj X. V- Ljubljani 15. oktobra 1870. List 20. Šolsko in ljudsko izobraženje. Kjer dan danes dva človeka skupaj stojita, se gotovo od šol pogovarjata. Ni ga časopisa, dasiravno se ne peča s šolstvom, da bi ne prinašal siin in tje svoje opazke in svoja načela o šolstvu. Po deržavnih in deželnih zborih je šolsko vprašanje na dnevnem redu. Imamo učiteljska društva, učiteljske shode i. dr. Kdo bi poslednjič vse knjige in knjižice o šolstvu prebral? Človek bi tedaj mislil, da o šolstvu govoriti se pravi: vodo v Savo nositi. Vendar temu ni tako. Večina njih, ki govore ali pišejo še pravega pojma nimajo o ljudski šoli in njeni nalogi, ali pa so stranjščaki, ki vse po svojem kopitu hočejo vravnati; njim je ljudska šola sredstvo, jim je le pot, po kteri hočejo priti do svojega namena. Ker je pa toliko enostranosti pa malokje pravo spoznanje, tedaj šolstvo noče napredovati. Šolsko vprašanje tedaj ni rešeno, ker ni ga pravega spoznanja in razuma o namenu v sredstvih in potih, kteri vodijo na pot zboljšanja. Vsak šušmar ve tukaj kaj govoriti in svetovati, vendar pa se mora to vprašanje vsestransko prevdariti in premisliti , preden se more rešiti. Predno se spuščam v daljno razpravo o tej reči, stavim si naj prej vprašanje, ali je šolsko vprašanje opravičeno, to je, ali nam je treba govoriti od zboljševanja šol in sploh od tega, kako se narod ali ljudstvo izobražuje in mika. Ne boj se, dragi čitatelj, da bom tukaj na drobno razkazoval potrebo narodnih šol, da bom tukaj govoril od učnega jezika po šolah ali o drugih narodnih rečeh; menim, da je to vpra- šanje že davno rešeno, in da ni treba dokazovati, da vsakemu ljudstvu koristijo le narodne ljudske šole; oziral se bom tukaj bolj na splošno ljudsko izobraženje, za ktero se mora trudili ljudska šola, ker njeni namen ostane zuiirom le ta: človeka iz-rejati za ta svet in za večnost. Šolsko vprašanje je opravičeno, ker je v organični zvezi z zgodovino omike ljudstev; nobena sila ga ne odpravi; rešeno mora biti. Da ne bomo dalje iskali idealov ali vzorov, podajmo se v praktično življenje, in poglejmo tam začetek šolskega pitanja. Podajmo se naj poprej med ljudstvo in sicer na deželo med kmete, pojmo na njive in travnike, na polje in v gozd, potem pa v vas, domii v hišo, hlev in skedenj! Kaj smo tu najdeli? Ljudje se terdovratno derže svojih navad, svojega starega kopita. Tako so moj oče, moj ded delali, in tako bom tudi jaz delal. Poslušajmo pa njih tožbe: Čedalje sla-beje, čedalje huje je na svetu, letine so slabe, davki čedalje večji, posli in najemniki čedalje dražji, prihodki manjši. Da bi pa mož kaj zboljšal, postavim, pri svojem gnojišču , da bi se bolj poprijel živinoreje ali pridelovanja klaje ali kakošnega drugega žitnega plemena, ako navadno malo obrodi, da bi se poprijel sadjereje, to inožu ne gre v glavo! Da so davki, ki si jih sam naklada, veliko večji od teh, ki se od njega tirjajo, to možu ne gre v glavo. Kako tukaj pomagati? Kmetijske družbe že precej store; kteri bi bil pa poduka naj bolj potreben, tistega doleti naj manj. Zelo žalostno je, ako pogledamo, kako malo skerbe ljudje po kmetih za svoje zdravje, kako večkrat bolj strežejo bolnemu živinčetu, kakor bolnemu človeku. Ko bi dobrotljiva narava bolj ne skerbela za nje, kakor sami, bi skoraj rekel, da bi odmerli. v Se bolj žalostno pa je, ako pogledamo staro, srednje in mlado ljudstvo po kmetih. Koliko je mladi rod za starim, tudi kar zadene telesno zdravje, da drugo izpustim. Tukaj mora šola pomagati, ali bolj prav in resnično rečeno: boljša ljudska odgoja (kako razumem besedo, razložim pozneje). Pojmo eno stopnjo dalje ! Kaj pomaga temu ali unemu, da je bil leta in leta na kmetijski šoli in je tam dobro napredoval? Njegova lahkomi- selnost, njegov napuh, s kterim vse navadno zaničuje, njegove napačne misli o svobodi, pokorščini, njegova razkošenost in baharija je otamnila zadnjo pičieo njegove vednosti; kmetije nevednih pa pridnih in delavnih kmetov veliko bolj napredujejo, kakor njegove. Vidimo tudi po kmetih, da si ljudje v župane odbirajo može, ki brati in pisati ne znajo. Kmetom tedaj šole nič ne koristijo, šolani ljudje so naj slabeji kmetovalci in njih gospodarstvo gre rakovo pot. Toda počakite le malo, kje tukaj manjka, ali v sercu , ali v glavi. Naš omikani svet je odgojo preveč v kot potisnil; ljudstvo mu je izobraženo in omikano, ako le veliko vé, šolo je razglasil za edino učilnico, in izobraženost ljudstva le šteje po tem, koliko jih znâ brati in pisati ; podučevanju v vednostih je določil toliko važnosti in imenitnosti, kakoršne nikdar ne more imeti. (Dalje prih.) Stari in mladi Slovenec. Je. Jedva.