Hvalnica tihoti
Dragi,
aH ti /shko zaželim nekaj? Glej, zaželim ti veliko tihote.
Tihota je čuditi se, moliti, bojevati se. Tihota, molk ni kakšen nič. Tihota je glas, globina glasu, veter glasu. Pogovarjati se s ti-hoto. Tihota, tišina, molk govori.
Dolge tišine, široke, nedostopne duše same s seboj, z brati, z Bogom.
Veličina človeka je v njegovi sposobnosti biti v tihoti. Pri tem ne mislim samo na velike duše menihov v kontemplaciji, na sestre, na znamenja, ikone, predokus božjega kraljestva, na samostane. Mislim tudi na ljudi sredi zgodovine, dogajanja, kulture našega časa.
Mislim na velike može naše zgodovine: na Cirila in Metoda, ki sta združevala meniško mistiko z misijonskim poslanstvom, v tihoti molitve, pisanja, učenja, duhovnega osvobajanja slovanskih narodov; na njune svete učence KUmenta, Nauma, Save, Ange-larja in Gorazda, ki so ponesli v svoji duhovni tihoti Kristusovo oznanilo do skrajnih meja vzhodne Evrope. Mislim na škofa Slomška, škofa Jegliča, Rožmana, Pogačnika in Gnidovca ...
Mislim na mnoge svetniške duhovnike, ki so v tihoti združenja z Bogom krepili naše ljudstvo v viharjih zgodovine, da ni klonilo. Mislim na naše kulturne delavce, ki so v tihoti razglabljanja o usodi našega naroda s svojo umetniško ustvarjalnostjo, navdihnjeno z evangelijem, kazali pot v prihodnost.
Mislim na slovenske matere in očete, ki so v revščini dajali življenje narodu in ga vzdrževali, da ni izumrl - v molitveni tihoti, ko so molče premagovali greh in zlo in z zaupanjem gledali v sončno obzorje: v Kristusa na križu in vstalega iz groba.
Tihota, tišina, molk je življenje. Narava, drevesa, cvetje, lisje rastejo v tišini.
Mislim na tiste, ki imajo uprt pogled na zvezde, v puščavo, v neskončnost, na tiste, ki znajo odkrivati Boga v vsaki stvari, ki živijo od poezije tihote. Tihota, molk je prosojnost Boga: v njem postaja tihota živa, otipljiva, resnična. Tihota je vera. Tihota je zdravje. Tihota telesa, ki ni bolno. Tihota duha, ki prešinja telo, tihota Duha, ki daje življenje Cerkvi.
Poglobiti se v srce stvarstva, čuditi se vsemu, tudi cvetici. Vse stvarstvo se molče ustavi začudeno in občudujoče pred cvetico ob poti, ki se muči v tihoti, da bi predrla skorjo, cement in asfalt, da bi živela.
Tihota je sporočilo, oznanilo, prispodoba življenja.
Ustvariti tihoto v sebi. Živeti v globini in gostoti tihote. Postati duše globoke tišine. Kakšen izziv za življenje. Kakšen izziv smrti za življenje v tihoti!
Kakšno tveganje za življenje je uničiti v sebi tihoto. Tedaj se človek poganja za fatamorgano, za prividi, za sencami...
Duhovna tišina daje človeku mir srca in ga vodi k Bogu, odkriva v njem Ljubezen, ki se daje človeku v tihoti.
St.O.

Pogled na novo nikšičko cerkev
SALEZIJANSKI VESTNIK Glasilo za salezijansko družino. Leto 59, št. 2, 24. maj 1986 Odgovarja in ureja dr. Stanis Kahne Tisk: Učne delavnice v Ljubljani
Naslov: Salezijanski vestnik
Rakovniška 6 — p.p. 4 61108 Ljubljana
Na podlagi mnenja Republiškega komiteja za kulturo z dne 17. 2. 1986 št. 4210-76/85 j e publi kacija oproščena prometnega davka.
Kakor je hotel don Bosko, to glasilo obvešča o salezijanskem delu doma in po svetu, hkrati pa vzgaja v don Boskovem duhu. S tem spodbuja tudi duhovne poklice za apostolsko delo doma in za misijone.
Don Bosko je hotel tudi, da se to glasilo daje zastonj vsakomur, ki ga želi. Tega se držimo tudi danes. Velikodušnim prijateljem pa smo hvaležni za vsak dar, ki je namenjen za kritje stroškov tiska.
VSEBINA
Hvalnica tihoti Krščanski laik danes Šotor v Nikšiču je razpet Tabor slovenske vernosti Bodo tja našli pot? Misijon na Razboru Škofovska sinoda za tretje tisočletje
S.O.S. k Mariji Pomočnici Sv. Jožef Cottolengo Al DS ječanje našega časa Velikodušen dar življenja Sirote misijonarja Kramarja Salezijanci v svetu Mihael Brunec Ana Snoj
Družba Hčera Marije Pomočnice
2
. LETOŠNJE VEZILO
POSPEŠUJMO LAIŠKI POKLIC ZA SLUŽENJE MLADIM V DON BOSKOVEM DUHU
Krščanski laik danes
Biti krščanski laik danes je neke vrste skrivnost. Biti globinsko udeležen pri duhovniški, preroški in kraljevski Kristusovi službi, obravnavati zemeljske stvarnosti po božji zamisli, se prizadevati, da bi bilo odrešenjsko delo Cerkve v času in prostoru navzoče in dejavno - to je evangeljsko skrivnost za človeka.
Prav zato, ker je skrivnost, je vedno težka. Toda poslanstvo krščanskega laika je še toliko bolj težko, ker gre za poklic, ki je postavljen v današnji svet nasilja, nevere in revščine.
Biti krščanski laik v takem svetu, še posebno za mlade, ki so izgubili kompas, smisel življenja, ki nimajo nobene druge radovednosti več, kakor samo še za šport, disko in pop-glasbo, je še posebej težko. Tak laiški poklic v naših razmerah je še posebno utopičen, nemogoč, nepojmljiv, in vendar...
Treba je upati proti upanju, kakor don Bosko, ki se je zavzel prav za tako mladino. Toda ne sam, ker je vedel, da duhovnik ne more vsemu kaj. Iskal si je sodelavcev laikov, zavzetih kristjanov. Te je povezal v zvezo sotrudnikov, kakor jih je imenoval: za boljši krščanski svet, za bolj pravično in pošteno človeško družbo.
Zveza don Boskovih, salezijanskih sotrudnikov po tej zamisli, je danes razširjena po vsem svetu. Z vsako generacijo predajajo štafetno palico mladim prepričanim in delavnim kristjanom, ki z novimi pristopi, z mladostno ustvaijalnostjo posegajo v svet okoli sebe, da bi mu dali krščanski pečat dobrote, razumevanja, pomoči, smisla življenja. Z eno besedo: za vrednote življenja.
Danes so še posebej poklicani laiki, da ustvarijo krščansko skupnost in z njo prešinjajo civilno družbo. Poklic mladega laika
3
se prične v veroučni skupini. Tam zasliši Gospodov glas in se mu velikodušno odzove. Začuti, da ga Kristus potrebuje in ga pošilja kot svojega učenca, da oznanja evangelij v svojem okolju.
Mlad laik ve, da se mora sodobno versko izobraziti, da bo lahko sam prežet s prepričanostjo o svojem poslanstvu in bo tako tudi drugim mogel odgovarjati na njihova življenjska vprašanja. Ni pa dovolj samo vedeti, znati. Mora tudi pričevati.
Kako naj mlad laik pričuje, če nima v sebi božje, Kristusove moči? Kristus je ne odreka nikomur. Daje jo vsakemu, ki pri njem išče poguma, moči:toje vmolitvi,v evharistiji, v spovedi, v duhovnem vodstvu.
Ali ni vse to utopija? Mogoče. Toda samo za slabotneže in strahopetce ter za tiste, ki živijo krščanstvo, kije brez obzorja. Ki so sicer krščeni in so bili birmani, potem so pa zapustili ,zatohlo', dušljivo in negibno krščanstvo, ki jim ni nič pomenilo. So krivi sami? Zelo verjetno ne. To so mladi, ki jih je naredila porabniška družina, brezverska šola in neprepričljiva kateheza.
Ta mladina, ki vendarle hrani v sebi neizmerne energije, jo mora in jo hoče nekje razodevati in uveljavljati. Ali naj bo to samo šport in disko—klub? Drugje po svetu se ta energija izliva v raznih vrstah terorizma, ki ga za kulisami vodijo pod raznimi osvobodilnimi pretvezami in s .kazenskimi', prav gotovo pa maščevalnimi akcijami ,mogočniki tega sveta'. Kjer se ta energija ne more izživeti, mladi obupujejo in se zatekajo k mamilom in samomorom. Temu zapadejo ponajveč slabotni, frustrirani, plašni.
Koliko mladih moči propade na ta način v našem narodu! Za naš narod, ki je majhen, je tako izživljanje mladih poguba. Veliki narodi zmorejo prenesti vseh vrst razkrojevalnih sil, naš narod ne.
Don Bosko je dejal: „V teh nemirnih časih, ko občutimo težko pomanjkanje poklicev za cerkveni stan, ...naj se dobri katoličani povežejo za napredek vere... v skladu s stanom, ki ga živijo v svetu... Vedno je bila potrebna povezava med dobrimi... Slabotne sile postanejo močne, če so združene. Tako delajo ljudje v svetu v svojih zemeljskih zadevah... Kristjani se moramo združiti v teh težkih časih, da bi z vsemi sredstvi pospeševali duha molitve in dobrote z vsemi sredstvi, ki nam jih daje vera. Tako bomo odpravili ali vsaj oslabili tisto zlo, ki grozi moralnemu življenju mladine, od katere odvisi usoda civilne družbe."
To je don Bosko zapisal v Pravilnik salezijanskih sotrudnikov natančno 12. julija 1876. Zdi se, daje zapisano danes. Zapisano je tudi za jutri. Tudi za slovenski narod in njegovo prihodnost!
sik
V črnogorskem mestu Nik-siču je bila leta 1934 ustanovljena katoliška župnija za 6 tisoč prebivalcev. Danes jih ima mesto 60 tisoč. Po vojni je ostalo brez katoliške cerkve, ker je bila stara določena v druge namene, za odškodnino pa je župnik prejel 16 tisoč dinarjev.
Župnijo upravljajo zadnjih 20 let slovenski salezijanci. V tem času so delovali Ciril Zajec, Jože Bakan, kot kaplana
I t
m
Ivan Turk in Janez Maršič, zdaj pa spet vodi župnijo Ciril Zajec. Že od vsega začetka so se ukvarjali z mislijo na gradnjo potrebnega svetišča. Za začetek del so morali vložiti 80 tisoč dinarjev. Posodile so jih sestre frančiškanke Brezmadežne, ki so glavna opora župnijskega dela. Z ljudmi pridejo v stik v bolnišnicah, kjer smejo delati tudi v redov-niških oblekah. Očitno obleka tam ne vpliva na kvaliteto usposobljenosti...
Pred dvanajstimi leti se je župnik nastanil pri sestrah, ki so dobile nekaj prostorov od bolnišnice. Danes imajo sestre nov samostan, župnik pa nov župnijski dom, ki je v sklopu novega svetišča svetih bratov
4
DOGODKI IN ODMEVI
Nova cerkev Si/. Cirila in Metoda z župnijskim domom v Nikšiču
Šotor božji v Nikšiču je razpet
Cirila in Metoda. Za mesto Nikšič je to velika kulturna in družbena pridobitev.
Načrte za cerkev in žup-nišče v obliki šotora je izdelal domači doktor arhitekture Slobodan Vukajlovič. Z barvnimi okni iz vlite kovinoplas-
tike jo je umetniško opremil drugi domačin, umetnik Vesko Perunovič.
Dveurno bogoslužje posvetitve cerkve je vodil barski nadškof in srbski primas Peter Perkolič. Bogoslužje so popestrili s svojim sodelovanjem sestre
frančiškanke Brezmadežne in slovenski salezijanski bogoslovci. Svojevrstno pričevanje sredi
kamnite Črne Gore pa je dajala navzočnost preko 200 romarjev iz Slovenije. Mnogi med njimi so tudi dobrotniki svetišča. Prvi dar je prišel iz Maribora v vrednosti 200 din.
Svetišče je zgrajeno iz darov ,ubogih vdov', je omenil v sklepu bogoslužja župnik Ciril Zajec, doma iz Velikega Gabra. Omenil je svoje zbiranje darov po Sloveniji, Belgiji in Ameriki: „Ob sobotah in nedeljah sem hodil kakor berač od klopi do klopi in pobiral dar uboge vdove. Bil sem ves rdeč od sramu!"
Barski nadškof je v svojem nagovoru poudaril vrednost doseženega: bo v veliko oporo nadaljnji gradnji žive Cerkve, ki bo morala biti še posebej apostolska in vesoljna. Pripravljenost za to je izrazila tudi navzočnost pravoslavnega duhovnika Marka, ki je posredoval čestitke vladike Danila.
„Sicer maloštevilni katoličani so dobili to moderno, umetniško stavbo, da ne bodo kakor reveži, ki nimajo ničesar, da bi bili na svojem," je nadškof Perkolič ocenil pomen svetišča za okoli 300 katoličanov v Nikšiču.
F.M.
DOGODKI IN ODMEVI
saj gre za tisočletni pomnik slovenskega naroda.
Župnik Bedenčič je ob podpori mnogih dobrih ljudi in nekaterih tržaških ustanov izpolnil prednikovo željo — obnovil je Repentabor. Tržaški skavti so požrtvovalno zbirali denarna sredstva po vsem tržaškem.
Dan blagoslovitve je bil praznik skupnega veselja. Pri kultur-
nem sporedu so sodelovali domači zborij otroški, mladinski in ženski. Škof Bellomi je bil vesel uspeha in lepega praznika. V svojem nagovoru, najprej slovensko, potem italijansko, je domačine spodbujal:
„Živite v moči svoje vere, svetih izročil in krščanske kulture, ki jo na tem kraju razodevajo tudi goli zidovi ... Dan za dnem ste ponižno gradili svojo dostojanstveno zgodovino, iz roda v rod ste predajali svoje vrednote: kulturo, jezik in običaje. Danes, Bogu hvala, živite v svobodi, družbene razmere so strpne in spoštljive, blagostanja vam ne manjka ... Toda kraška hiša potrebuje še drugo hišo, ki je odprta v neskončnost, kjer lahko najdejo vsi milostno upanje in življenje ... Župnijski dom je v prvi vrsti šola evangelija ... Usmiljenje in odpuščanje sta božja slava na zemlji in edini trdni temelj za pravičnost in mir, usmiljenje vas varuje pred maščevanjem in političnimi spletkami, sovraštvo, preziranje človeka in podobne stvari ne spadajo v demokratična načela... Ta hiša naj bo hiša miru, v kateri se boste srečevali, in ta tabor naj bo vsem Repentaborcem in vsem Kraševcem kot klic bratom, ki se imajo radi ter si ponujajo roko..."
Salezijanski župnik Anton Bedenčič pozdravlja goste
Prenovljeni župnijski dom v slovenskem naselju v obmejnem tržaškem pasu je v nedeljo 9. marca popoldne slovesno blagoslovil nadpastir tržaške škofije msgr. Lorenzo Bellomi. Poleg velikega števila domačinov sta se med drugimi blagoslova udeležila tudi škofov vikar za Slovence in inšpektor slovenskih salezijan-cev Anton Košir.
Župnijski dom so poimenovali po zaslužnem duhovniku Emilu Westru, ki je tu služboval od leta 1921 do 1946. Njegov duhovni lik je navzočim predstavil sedanji župnik, salezija-nec Tone Bedenčič. Četrt stoletja je tu preživel in pretrpel Emil Wester. To je bilo najtežje obdobje polpretekle zgodovine.
Bil je častilec božje Matere. Leta 1928 so mu fašisti prepovedali poučevati verouk v šoli, zato ga je učil v cerkvi. Govoril je v materinem jeziku, da so ga učenci lahko razumeli. Že leta 1941 je Wester zapisal v župnijsko kroniko, da je nujno potrebno prenoviti ves Repentabor,
Tržaški škof Lorenzo Bel lomi blagoslavlja prenovljeni župnijski dom
Tabor
slovenske vernosti
6
IZ NAŠIH ŽUPNIJ
Bodo tja našli pot?
Apostola vere in kulture, sveta brata Ciril in Metod, reliefno upodobljena ob vhodu v novo cerkev v Radencih, prebujata vest, vabita vse k daritvi, molitvi — Nova cerkev postaja veliko znamenje ob poti.
Ali more zaživeti župnijsko občestvo, ko vsak vidi pred seboj le veliko gradnjo — dan za dnem delo, veliko izdatkov, veliko prošenj, rotenj... Dajmo, potrudimo se, sodelujmo, ne odnehajmo!
Župnik Levstek se je vrnil z daljše poti. „Zmanjkalo je vina, delavci ga potrebujejo," opraviči svojo pot. „Da bi le samo tega primanjkovalo, da bi bilo vsaj materiala in denarnih sredstev dovolj," ga podrezam. „Tudi tega kar naprej primanjkuje, toda zdi se, da Bog ne počiva, vselej odkrije nekoga, ki priskoči na pomoč vsaj s skromnim darom!" Kljub vsem težavam je graditelj Levstek optimist. „Te težave človeka še najbolj obremenjujejo, da ne more biti dovolj navzoč, ko spoveduje, ko mašuje, ko deli zakramente, ko uči verouk ali obiskuje bolnike, pri tem pa mora pozabiti na to, da se mu zdravje krha, da ga vsak čas kaj opozori."
Kdor gradi, ima vselej vsaj nekoga ob strani, ki mu je v oporo. „Brez tega ne bi šlo. Lahko si pri delu sam, nekdo mora biti, s katerim se kaj pogovoriš, posvetuješ, ki s tabo spremlja delo. Kaj bi bil župnik brez svojega župnijskega sveta in še posebej brez gradbenega v času, ko teče gradnja! To je skupnost 24 ljudi, med njimi pa so nekateri še posebej zavzeti. Kaj bi bila naša župnijska skupnost brez pevskega zbora, ki ne sodeluje le pri maši s petjem, temveč tudi sicer v dogajanju krajevne Cerkve — župnije. Tu so še drugi: kaplan, ki se bolj posveča otrokom in mladini, tu je katehistinja, ki je domačinka in pozna razmere v župniji, pozna starše otrok, ki jih poučuje v verskih resnicah."
Prvi petek je. Petnajst bolnikov je obiskal. „Obisk bolnikov še kako gradi župnijsko skupnost. So ljudje, ki svoje trpljenje darujejo za duhovno rast v župniji, za mladino, za uspešno gradnjo."
Radenci postajajo župnija, v ljudeh povsem upravičeno nastaja zavest pripadnosti domači cerkvi. Vedo, da so nekoč pripadali Kapeli, toda sedaj so svoja skupnost, ki jo bo prav kmalu — ko bo cerkev zgrajena — še bolj strnilo novo svetišče. Pet naselij spada k radenski župniji: Radenci, Boračeva, Šratovci, Turjanci
7
IZ NAŠIH ŽUPNIJ,
in Rihtarovci. Na tem področju živi okrog tri tisoč ljudi, krščenih je manj, ob nedeljah pa se udeleži božje službe okrog 500 vernikov. K verouku prihaja 300 otrok, od katerih pa le polovica hodi k nedeljski maši. Težko je bilo osnovati novo duhovno središče. Ni bilo veroučnih prostorov, v novem župnijskem domu so naposled naredili dve učilnici: iz garaže in drvarnice. Tesno je včasih, ko denimo veroučna skupina šteje do 30 otrok.
Kako to — verouk da, maša ne? „To je tisto, kar je za dušnega pastirja problem številka ena. Kako dopovedati staršem, daje potrebno oboje? Saj govorimo, poudarjamo to, toda zdi se, da vse zaman. Rečem: Ta dan pa ne bomo imeli verouka, namesto njega pridite k maši! Pride le peščica. Podoba je, da starši pričakujejo, da bomo njihovim otrokom pri verouku vzgojili občutek moralnosti, da jim bomo dali zavest odgovornosti, poštenosti,
resnicoljubnosti — zavest prave mere za vse stvari. Pri tem pa odpišejo mašo in zakramente. Le kako morejo tako zgrešeno misliti!"
Da je le prizadevanje, da so le žrtve in molitev! ,,Pa je toliko lepega, kar človek doživi na župniji, kljub mnogim težavam..." Župnik Levstek je pripovedoval ...O inženirju arhitektu, ki dva polna dneva v mesecu od jutra do večera nadzoruje gradnjo, kaj postori, prime za to in ono delo ne da bi zahteval posebno nagrado ali povrnjene stroške za dolgo vožnjo. O vaščanu, ki je kopal vodovodni jarek ves božji dan, ne da bi zahteval nagrado za to. Utemeljil je to svoje dejanje, češ da še ni ni ničesar prispeval za novi objekt. O ženici, ki leži na bolniški postelji, pa si dopisuje z znankami v tujini, ki zbirajo denarna sredstva za gradnjo nove cerkve. O mnogih posameznikih, ki redno pošiljajo pomoč. O bolnikih, ki svoje trpljenje darujejo za to, da bi radenska skupnost čimprej imela svojo cerkev. O kolektivu, ki se je dogovarjal, da bi moral nekaj storiti za cerkveni objekt, ki se dograjuje. O dvesto pismih, ki jih je ob božiču razposlal na različne kraje sveta — darovalcem se je zahvaljeval in drugim se je priporočal. O tem ali onem župniku, ki ob pogrebih naproša svojce, naj namesto venca darujejo za gradnjo radenske cerkve. O slovenskih rojakih v ZDA, župnije Fairfield, ki so si v minulem postu pritrgovali in zbrali za Ra dence večjo vsoto denaija. O radencih otrocih, ki so se odpovedali priboljškom — bonbonom čigumijem, sladoledom — in privarčevali svoj delež za nove vero-učne prostore... Kdo bi našteval vsa doživetja, vse izkušnje, prijetne in — manj prijetne.
„Najmanj prijetno pa je tisto, ko ob mnogih skrbeh, potih, delih, ne moreš dovolj moči posvetiti katehezi, pastorali mladih družin, mladini, otrokom,
Kaplan Lojze Zupan
Član ŽPS Viktor Zmazek
nedeljskim govorom, osebnim razmišljanjem... To pa je še kako potrebno za župnijo, ki je komaj kakšno desetletje ustanovljena. Zdaj, ko so dela speljana, in se oziram nazaj, ostaja v meni neprijeten občutek: Le čemu je bilo treba izgubljati toliko energij ob pripravah, toliko potov, da smo dobili gradbeno dovoljenje, zemljo... Klanjati se na vse strani, kar naprej spraševati, se poniževati, hoditi od urada do urada... Vendar za nič mi ni žal. Ko bo župnija imela svoj ustrezen bogoslužni prostor, potem bo
toliko bolj lahko zaživela. Cerkev bo postala središče verskega življenja. Ko sem začel s tem delom, sem bil veliko večji optimist, še zdaleč si nisem predstavljal, da bo toliko težav. Ko bi na začetku imel uvid, kaj vse me čaka — težko bi se odločil za ta podvig. Danes sem pa vendarle osebno srečen, da bodo Radenci dobili svojo cerkev. Duhovniki se pač menjamo, cerkev bo tu ostala — za tukajšnje vernike in njihove otroke."
Kako se vse to dogajanje razodeva domačinu Viktorju
..Dolgoletna želja radenskih župljanov se je začelo uresničevati: ob župnijskem domu na začetku Kapelske ceste se je odprlo gradbišče, na katerem so zabrneli stroji. Gradbinci postavljajo globoke temelje za novo cerkev, ki bo posvečena slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu. Načrt za cerkev je izdelal diplomirani arh. inženir Blaž Slapšak iz Ljubljane družno s projektivnim birojem TAMAR. Načrtovana cerkvena zgradba se bo skladno vključevala v arhitektoniko modernih zdraviliških zgradb." Tako je zapisano v novomašni številki Družine, 24. junija, leta 1984. Že v naslednji številki istega verskega tednika pa je daljši zapis o blagoslovitvi temeljnega kamna za novo cerkev sv. bratov Cirila in Metoda:
„V nedeljo, 1. julija, popoldan ob 4. uri, je gradbišče obdalo blizu 1500 ljudi. Nad prostorom, kjer je mariborski škof dr. Franc Kramberger opravil družno s trideset somaševalci mašno daritev, je bil velik napis: Kristus, vogelni kamen. Gradbišče je pričalo, da so se upi radenskih župljanov vendarle začeli uresničevati, napis pa je njihovo misel samo dopolnjeval. Visoko nad zbrano množico so plapolale zastave, slovensko sta obdajali papeževi - v znamenje duhovnega središča vesoljne Cerkve. V temeljni kamen, ki ga je škof blagoslovil, je poleg listine vzidan tudi kamen z groba sv. Cirila v Rimu. ,Naj bo ta simbolično znamenje,' je zbranim dejal župnik Franc Levstek, duhovnik salezijanske družbe, ,da se bomo trdno držali dediščine sv. Cirila in Metoda, v znamenje trdne povezanosti s svetim Očetom, Petrovim naslednikom, na katerem je Kristus zgradil svojo Cerkev'..."
Anica Kristan
Zmazku, nekdanjemu direktorju v Marlesu. Četudi se čuti domačina, je vendarle eden izmed mnogih, ki so se v ta kraj priselili. Njemu se je nasmehnila življenjska sreča, ko mu je birmski boter zapustil svojo hišo, da se je lahko preselil iz križevske župnije. Veliko je priseljencev — iz Prekmurja, okolice Maribora, iz Zagorja in iz južnih republik.
„Sodeč po raznih sestankih," meni Viktor, „se vsi med seboj dokaj dobro razumemo. Sodeč pot tem, kako si tudi sicer ljudje med seboj pomagajo, je naša občina dokaj enotna in solidarnostna. Tod je tudi veliko mladih družin, kar je posledica ugodne kreditne politike, ki jo vodi radensko zdravilišče. Tudi gradnja cerkve je med našimi ljudmi dobro sprejeta. Ne rečem, no, saj so bile hude težave ob pripravah, sedaj pa se tega objekta kar vsak veseli. Kar je možno, postorimo župljani sami, toda podjetje, ki gradi, ima pač svoje varnostne predpise, ki k delom ne dopuščajo laične moči. Ta podvig je gotovo razgibal naše ljudi. Ce se kdaj sliši kak glas, češ kaj pa je tega treba, to nima nobenega odmeva. Vedno bolj se ljudje veselijo, ko vidijo, kako lepo cerkev bomo imeli v Radencih. Ljudje so sedaj navdušeni, tega se veselijo tudi tistih iz sosednjih župnij. Sedaj bomo šele videli, kako
9
IZ NAŠIH ŽUPNIJ.
prav je bilo tudi za sam kraj, da se je ta cerkev pozidala. Gosti iz zdravilišča se prav tako zelo zanimajo za to novo gradnjo..."
Ali bodo v novo svetišče našli pot tudi tisti, ki se jim doslej kapela ob zdravilišču zdela nezanimiva in pretesna — v tem je vprašanje.
„Tod je, kot sem že rekel, veliko mladih družin, ki imajo svoje domačije bodisi v Prekmurju na Goričkem ali v Zagorju. Ko je konec delovnega tedna, pohitijo te družine domov. Tam morajo pomagati na zemlji. Teh morda tudi pozneje ne bo ob nedeljah k maši, bodo pa šli v cerkev v kraju svojih starih staršev. Marsikomu pa je stara kapela pretesna, pa je opustil nedeljsko
božjo službo, češ, saj je tam samo dren — čeprav so štiri maše ob nedeljah. Prenekaterega bo nova cerkev ponovno pritegnila. Najbolj pereče vprašanje pa je naša mladina. Samo kakšni klubi jim gredo po glavi, kjer se vrste nekontrolirane igre. To je tudi razumljivo: to je turistični kraj, tu so priseljenci, ni prave skupnosti, ni strnjenih prijateljskih krogov. Vsi so nekako novi, prijateljske povezave se šele porajajo. Cerkev nas vsaj kristjane med seboj strni, pomaga nam, da se poraja trdno občestvo..."
Ali bodo tja — v novo svetišče — resnično našli pot vsaj vsi tisti, ki so bili krščeni? To je prav gotovo bistveno vprašanje.
jz
Misijon na Razborju
V času od 15. do 23. marca smo imeli na Razborju misijon. Vodila sta ga salezijanca Štefan Zorko in Ivan Turk. Kljub nepovoljnim vremenskim razmeram in snežnim zaprekam je lepo uspel. Vsem starim in onemoglim so omogočili, da so se na svojih domovih srečali z Gospodom. Govori za vse, zlasti pa stanovski govori so bili izredni in pri sleherniku nad vse lepo sprejeti.
Član farnega občestva se je v nedeljo, dne 23. marca poslovil od misijonarjev z naslednjim govorom:
Ki si ga Devica v obiskovanju tete Elizabete nosila! Zdi se mi, da je ta pozdrav prav primeren za vaju. Kakor je Marija prinesla v Elizabetino družino Gospoda, tako sta vi-
dva v naša srca prinašala Boga. In ko je Gospod v svojem triletnem delovanju hodil po svoji ožji in širši domovini, povsod ozdravljal bolnike, delil dobrote in obujal mrtve, tako sta tudi vidva, tu v cerkvi in po domeh v našem župnijskem občestvu nosila Gospodove darove in posredovala Njegove milosti.
Verjetno bo nam vsem najbolj ostal v spominu primer iz splošnega govora, ki pripoveduje o slikarju, ki je vso noč slikal, da bi dobil denar za svojo lačno družino. Zjutraj je sliko prodal in za njo dobil deset frankov. Ko se je vračal domov, je hotel spotoma kupiti kruh za svoje lačne otroke. Prišel je mimo trga, kjer je bilo polno ljudi. Dražba je bila in prodajali so razne stare
predmete. Ravno takrat so sklicevali ceno za zaprašeno in umazano razpelo. Ljudje so se norčevali: kdo bo pač tako nespameten, da bo za to staro šaro dal celo deset frankov. Posmeh je bilo slišati in ko se je slikar oglasil, da bo on kupil razpelo, so se vsi iz njega norčevali. Slikar ni rabil razpela, kupil ga je, da ne bi bilo še nadalje onečaščeno! Nesel je križ domov. Ni prinesel lačnim otrokom kruha, a ker so bili vsi otroci tako zaverovani v to, kar je oče prinesel, so pozabili na lakoto. Začeli so razpelo čistiti in so spoznali, da je iz čistega zlata, vredno 300.000 frankov!
Draga gospoda misijonarja, zakaj sem omenil ta primer? Zato, ker sta vidva v enotedenskem bivanju med nami odkrila še veliko večjo vrednost, ko jo je imelo zlato, iz katerega je bil narejen križ. En teden sta se trudila in nam pomagala odkriti in očistiti v naših srcih znamenje vere. Uspela sta! Bogu hvala! Danes gori v naših srcih svetal plamen Gospodove ljubezni.
Naj se poslovim od vaju s tretjo skrivnostjo veselega dela rožnega venca: ki si ga Devica rodila!
Da se je Gospod zopet rodil v naših srcih! Speče in dremajoče sta obujala, mrtvim na duši sta prinesla novo življenje! Vajino delo je to. V imenu vseh, ki smo v času misijona poslušali vaša vabila, naj odpremo Gospodu vrata naših src, se iskreno zahvaljujem. Ko bosta odšla od nas in mogoče tu in tam podoživlja-la bivanje med nami, vaju lepo prosim, vklepajta med svoje molitve našo farno skupnost, da nam bodo ostali sadovi sv. misijona trajni in da bomo vse dni življenja vredni Gospodovega vstajenjskega pozdrava: MIR VAM BODI!
Rudi Alif
10
Vrhovni predstojnik salezijanske družbe Egidij Vigano in vrhovna predstojnica Hčera Marije Pomočnice pripovedujeta svoje vtise in vsebino izkušnje, ki sta jo dobila na škofovski sinodi v Rimu.
Sinoda se je pričela 24. novembra, končala pa 8. decembra 1985. Hotel jo je Janez Pavel II. ob 20-letnici 2. vatikanskega cerkvenega zbora za poglobitev in uresničitev sklepov tega zbora. Sklepi sinode so objavljeni v Poslanici sinodalnih očetov krščanskemu ljudstvu in v Sklepnem poročilu o Cerkvi v božji besedi, ki obhaja Kristusove skrivnosti za odrešenje sveta. Sinoda je obravnavala med drugim štiri temeljne dokumente zadnjega koncila: o Cerkvi, o Božjem razodetju, o Cerkvi v sedanjem svetu in o Svetem bogoslužju.
Škofovska sinoda za tretje tisočletje
EGIDIJ VIGANO
„Kdor se je udeležil koncila (kakor se gaje Vigano), bo pritrdil, da je bila sinoda močna in globoka ponovitev preroške vrednosti 2. vatikanskega zbora v sedanjem času velikanskih preo-
bratov, ki jih doživljamo. Doživljali smo njegovoživljenjskomoč, stopamo na novo pot evangeliza-cije človeštva."
Drugi vatikanski koncil torej ni omejen na svojih pet let trajanja in ga svetovna in cerkvena dogajanja niso potisnila v ozadje
delo prodora Svetega Duha ob koncu dvajsetega stoletja. Imeli smo enak občutek, da gre za veliko upanja v prihodnost in da ali celo v pozabo, kljub raznim zavoram, ki so ga nastavljali človeške omejenosti tako z desne kakor z leve strani.
„Sinodalni očetje so soglašali o dveh temeljnih zadevah: najprej o tem, da težki problemi, ki jih je doživljala Cerkev po koncilu ne izhajajo iz njega, temveč samo potrjujejo, da je bil ta pravočasen in neogiben; potem o tem, da kriza v Cerkvi ni znamenje njenega zatona, četudi bi medtem zatonila zahodna civili-
Vrhovnipredstojniki na škofovski sinodi: jezuitski, saiezijanski in benediktinski
11
zacija. Nasprotno, koncil je zarja prenovljenega začetka zgodovine."
Predstojnik potem našteva glavne težave, s katerimi se je Cerkev spopadala v tem dvajset-letju. Vzrok vsemu temu je bilo površno branje koncilskih dokumentov, zgolj časnikarska predstavitev njegovih sklepov in okrnjena uporaba koncilskih spoznanj.
Največjo nemoč je izkušala Cerkev v tem obdobju zaradi čuta manjvrednosti spričo procesa sekularizacije, ki se je sprevrgla v sekularizem, v praktično ateistični humanizem, ki je potisnil Cerkev in njeno poslanstvo na rob dogajanja.
„Vrednote(l) sekularizacije so bile pojmovane in presojane z vidika ,modnosti' — vse, kar je novo, je dobro. Iz iskanja vedno novega je zaglušela nujnost po duhovni poglobitvi, iz tega pa strahoten padec krščanske morale, zlasti glede spolne etike, s tem pa tudi izguba istosti duhovnih poklicev in njihove vloge v Cerkvi in svetu."
Na sinodi so bili pogledi na krizni položaj Cerkve kaj različni. „Že po nekaj dneh so se pokazale bistvene razlike v pogledih. Evropski in severnoameriški škofje so bili zaskrbljeni predvsem o doktrinalnih problemih in zaradi sekularizma. Latinsko-ameriški škofje pa so videli predvsem nujnost za zavzetost za človeka, zlasti za revnega in zatiranega. Afriški in azijski so poudarjali neogjbnost ,inkulturacije\ to je globinskega včlenjenja v domačo kulturo. Škofje iz narodov, kjer je Cerkev zatirana, so opozarjali, da rešitev prihaja iz Kristusovega križa in da je odre-šenjsko poslanstvo neločljivo povezano s preganjanjem in trpljenjem."
Sinoda je zastavila nove cilje za boljše in večje uresničenje
koncila. Najprej je treba izprašiti koncilske dokumente in jih dojemati v njihovi medsebojni povezavi. V ta namen je bil predlog, da se sestavi neke vrste ,splošni katekizem za vso Cerkev'. Ta katekizem naj bi bil „zbirka kratkih obrazcev katoliškega nauka o veri in morali' kot osnova za vse druge katekizme za vernike.
Se posebej je bil poudarjen pastoralni značaj vatikanskega koncila. Gre za posredovanje verskega in moralnega nauka ljudem današnjega časa. „To ima za nas salezijance," pravi Vigano, „nemajhne nasledke. Naš poklic je ves prežet s pastoralno ljubeznijo, po kateri smo evangelizatorji mladine na vzgojnem področju. Vzgoja mora biti prenovljena z upoštevanjem z ene strani trdnosti vere in morale, z druge strani pa s posodabljanjem sredstev za njuno posredovanje."
Veliko drugega je še bilo povedanega na sinodi. Tako na primer vloga redovnikov v sedanji Cerkvi in svetu. Živeti morajo po evangeljskih blagrih, da bo upravičen njihov obstoj in pomen.
Vrhovni predstojnik je v svojem pismu salezijanski družini poudaril, da je 2. vatikanski zbor tudi „dar za mladino". Ta je bila prisotna na sinodi v živem razpravljanju. Vse bi strnili v vprašanje: kako evangelizirati mlade današnjega časa. Neogibno sredstvo so mladinska krščanska gibanja, v katerih se mladi počutijo doma, čutijo svojo moč in pogum nastopa za boljši in bolj krščanski svet. Sinoda je v sklepnem dokumentu jasno izjavila: „Koncil ima mlade za upanje Cerkve. Nanje se obrača z ljubeznijo in velikim zaupanjem. Veliko pričakuje od njihove velikodušne predanosti. Vzpodbuja jih naj se dejavno udeležijo poslanstva Cerkve tako, da prevzamejo in uveljavijo koncilsko dediščino."
Vrhovni predstojnik je zaključil svojo pripoved:
„Ob zori nove zgodovinske dobe je koncil veliko preroštvo Cerkve za novo evangelizacijo človeštva. Če bi bil med nami don Bosko, bi se tega neizmerno veselil in bi strnil vso svojo pastoralno ljubezen, svojo pedagoško genialnost in svoj neutrudni duh za pobude v to velikansko cerkveno podjetje med mladino. Mi smo dediči njegovega poslanstva. Vložimo vso dobro voljo, da ga uresničimo."
M.MARINELLA
CASTAGNO
Vrhovna predstojnica salezi-janskih sester je odgovorila na tri vprašanja:
Kako ste doživljali sinodalno izkušnjo?
Začutila sem Cerkev kot veliko božjo družino. Cerkev, kije odprta onstran meja vseh narodov. Cerkev, ki je enotna, kljub različnosti kultur. Začutila sem Cerkev, ki je zmožna dialogizira-ti z vsemi, zmožna poslušanja in sprejemanja.
Sveti oče je bil navzoč na sinodi po domače prisrčno.
Ali so na sinodi razpravljali o ženski v sedanjem svetu in v Cerkvi?
Sinoda ni razpravljala o posebnih problemih. Pri poglabljanju skrivnosti Cerkve, je prišel na dan tudi problem redovniškega življenja kot znamenje in preroštvo za svet. To zadeva tudi redovnice.
Odkrivanje skrivnosti Device in Matere Marije nam daje možnost soočenja s to ženo in materjo vemih, ki ima tudi danes nalogo roditi otroke Cerkvi.
Kaj sporočate svojim hčeram?
Naša družba je raztresena po vsem svetu. Zato moramo hoditi skupaj s škofi, da bi bile vedno bolj Cerkev, kjer živimo... Naša naloga je, da dajemo Cerkvi našo karizmo prednostne ljubezni za mladino, zlasti revne.
Po BS 1986/2—stk
12
CESCENJE MARIJE POMOCNICE
Ko je Jezus govoril o molitvi, je naročal, da ,je treba vedno moliti in se ne naveličati"(Lk 18,1).
Ali je mogoče tako moliti? Niti menihi v zaprtih samostanih ne molijo štiri in dvajset ur na dan. Zahteva potem Jezus nemogoče stvari? To pomeni, da moramo živeti v vzdušju molitve in združenja z Bogom. Drugi vatikanski koncil razlaga Jezusovo misel s tole trditvijo: „Eden najvišjih razlogov za človekovo dostojanstvo obstoji v njegovi poklicanosti k združenju z Bogom." Da bi ohranili to združenje z Bogom,
se poslužujemo dejanj ljubezni, ki jih imenujemo „zdihljaji" ali „pobožni vzkliki".
S. o. s.
k Mariji Pomočnici
25. januarja 1974 je papež Pavel VI. dejal pri splošni avdien-ci: „Naj mi bo dovoljeno omeniti najkrajši in najpreprostejši izraz pogovora duše z Bogom — molitev kot iskro, kot vzklik, ki kot eksplozija poleti iz duše: zdihljaj, vzklik, krik. Taka vrsta molitve ima zelo zanimivo zgodovino v kronikah božjega kraljestva: porodila se je iz molitve desnega razbojnika, ki je z enim samim vzklikom od Kristusa takorekoč iztrgal svoje rešenje: „Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!"
Ustanovitelj kratkih zdihlja-jev je torej spokorjeni desni razbojnik. Torej smo v dobri družbi, da je sveti Dizma edini svetnik, ki ga je Jezus proglasil za svetega, ko mu je dejal: „Še danes boš z menoj v raju!"
Don Bosko je priporočal zdihljaje za zmago nad skušnjavami. Posebno je priporočal vzklik: „Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas!" V beležkah za duhovne vaje piše: „Zdihljaji na kratko zberejo ustno in miselno molitev... To so goreče puščice, ki pošiljajo Bogu srčna čustva in ranijo dušne sovražnike..."(MB 9,977).
V večernem govoru 20. maja 1877 je govoril fantom, da je Marija nadvse mogočna in že samo ob vzklikanju njenega imena zbežijo hudobni duhovi. Obljubljal jim je, da bodo z vzklikom „Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas" dobili kakršnokoli duhovno milost kot npr. zmago v skušnjavah, zmago nad strastmi ali si pridobili kakšno krepost. „Če kdo ne bo uslišan, naj kar pride k meni in bom napisal pismo sv. Bernardu, ki je dejal: Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je tebe prosil za pomoč.' Toda bodite prepričani, da mi ne bo treba pisati. Če bi pa že moral, bo pa sveti učitelj hitro našel napako z vaše strani, da niste pravilno prosili" (MB 13,409-411).
Don Bosko je priporočal vzklik „Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas" tudi pri našem osebnem delu. Leta 1871 je don Bosko v zavodu v Lanzu dal nekemu gospodu, svojemu prijatelju, na lepo prepisati rokopis, ki gaje nameraval dati v tisk. Ker je bil rokopis na več mestih popravljen, je moral prepisovalec
večkrat iti k don Bosku spraševat, kaj je napisano. Moral ga je zmotiti kar v spovednici. Don Bosko pa mu je dejal: „Poglej, koliko časa izgubiš ti in tudi jaz, ko tekaš sem ter tja. Zato od zdaj naprej ob kakšni nečitljivi besedi izreči samo: ,Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas!' in boš videl." Nasvet je bil nadvse učinkovit. Prepisovalcu ni bilo treba niti enkrat več iti k don Bosku (MB 10,177).
Don Bosko je bil prepričan o uspešnosti tega vzklika, ker je bil popolnoma prežet z mislijo na Marijo, na njeno ljubezen do ljudi v stiski in na njeno mogočno priprošnjo. Mati Marjeta mu je ob duhovniškem posvečenju priporočila: „Odslej bodi ves njen!" In don Bosko je v svojem življenju izvršil tisto, kar si je sedanji papež Janez Pavel II. pri-vzel kot svoje geslo: „Totus tuus — ves tvoj!" Le tako srce lahko postane popolnoma prežeto z mislijo na Boga in na Marijo tudi sredi dela, sredi veselih in žalostnih trenutkov.
Z Marijo moramo biti vedno v sinovskem odnosu in ji klicati kakor otrok svoji mami: „Mama, pomagaj!"
St.O.
13
Pred dvesto leti, 5. maja 1786, se je rodil sv. Jožef Benedikt Cottolengo. Neizbrisno sled je zapustil v zgodovini Cerkve, velik vpliv pa je imel tudi na sv. Janeza Boska in mlado salezijansko družbo.
Sv. Jožef Cottolengo
Gospod je nameraval don Bo-sku odkriti še drugo sliko človeške revščine. Prve dni bivanja v Turinu, po prihodu v Cerkveni konvikt, se je srečal s sv. Jožefom Cottolengom, ki ga je bistro pogledal v obraz, vprašal, kdo je in kaj dela, ter dejal: „Vaš obraz kaže, da ste pošteni. Pridite v Malo hišo božje previdnosti; dela vam ne bo zmanjkalo." Don Bosko mu je poljubil roko in obljubil, da pride.
Po nekaj dneh se je skupaj z drugimi duhovniki, ki so študirali v konviktu, odpravil v Valdoko. Cottolengovo delo je bilo že zelo veliko. Začelo se je leta 1827, brez stalnih dohodkov, samo s tem, kar mu je po dobrih ljudeh poslala božja previdnost. Že takrat je bilo v domu okoli 1800 oseb, zapuščenih, invalidov, pohabljenih, paralitičnih, božjastnih, neozdravljivo bolnih, ki so jih druge bolnišnice zavrnile, ker jim jih njihova pravila niso dovoljevala sprejeti.
V Mali hiši so jim preskrbeli vse potrebno. Z neizmerno ljubeznijo so delali zanje. Znani zdravniki so zastonj skrbeli zanje. Različne redovne družine so skrbele za njihove duhovne in telesne potrebe. Mnogi duhovniki iz mesta so prihajali za spovedo-vanje. Vse to se nadaljuje še danes, le v štirikratni meri. Tu so prava nebeška vrata, ker bi sicer mnogi bolniki umrli brez poslednjih zakramentov. Enako skrbijo tako za katoličane kot za pripadnike drugih verskih skupnosti ali neverne.
Ko je don Bosko vstopal v to
hišo ljubezni in božje previdnosti, je nad vhodom prebral besede: Charitas Christi urget nos. Ko je vstopil v vežo, je pokleknil pred podobo Device Marije in bil prevzet od besed, ki jih je prebral na svodu: Infirmus eram et visitastis me. Potem je prosil, da bi govoril z ustanoviteljem. Kanonik Cottolengo gaje ljubeznivo sprejel in mu razkazal obširna poslopja. V vsakem kotu se je čutila ljubezen in gorečnost. Kljub temu je bil don Bosko žalosten, ko je videl mlade fante, ki jih je grešna navada prezgodaj prignala na bolniško posteljo. Spregovoril jim je nekaj besed tolažbe. Poslušali so jih z vdano-
stjo v božjo voljo. „Kako mladi potrebujejo, da bi jih kdo svaril in reševal," je razmišljal don Bosko.
Po obisku je Cottolengo prijel mladega duhovnika za rokav, poskusil med prsti blago in dejal: „Vaša obleka je iz pretankega in prelahkega blaga. Priskrbite si močnejšo in trpežnejšo, da se bodo fantje lahko brez skrbi nanjo obešali... Pride čas, ko se jih bo mnogo veklo za vaše oblačilo!"
To nam pripoveduje kanonik Domenico Bosso, eden Cottolen-govih naslednikov. Kot otrok je bil priča tega dogodka in ga ni pozabil. Cottolengove besede so se kmalu začele uresničevati. Množice mladih so se okrog don Boska zbirale v neposredni bližini Male hiše božje previdnosti (prim. MB 2,65-67).
Menjava straže
Turin je obdala velika žalost. Kanonik Cottolengo, božji mož, ki ga je Bog poklical, da bi pomagal bolezni in človeški revščini, je umrl v Chieriju 30. aprila 1842.
Nekaj let pred tem, ko je bil še pri moči, se je pogovarjal s kraljem Karlom Albertom v kraljevi palači. Kralj je izražal bojazen glede bodočnosti Male hiše. Ste že mislili na naslednika? Kaj bo z vašo ustanovo, je zanimalo kralja. — Veličanstvo, mu je odvrnil Cottolengo, dvomite v božjo previdnost? Vidite menjavo straže pri vhodu v vaš dvorec? Vojak zašepeta drugemu besedo
14
na uho, zamenjata se. Nihče nič ne opazi. Straža se nadaljuje in odlično opravlja svojo nalogo. Tako bo z Malo hišo. Jaz nisem nič. Ko bo božja previdnost hotela, bo rekla besedo nekomu drugemu, ki bo prevzel moje mesto in nadaljeval stražo. Dan, o katerem je velikokrat govoril, je prišel. V vodstvu Male hiše mu je sledil kanonik Anglesio. Njen obseg je še razširil (prim. MB 2, 119-119).
Izmenjava poklicev
Mala hiša božje previdnosti je v soseščini valdoškega oratorija. Sosedi sta živeli vedno v prijateljskih odnosih. Obe je v življenje poklical Gospod, da bi blažili človeško revščino in pomagali pri razvoju Cerkve in civilne družbe. Don Bosko je večkrat spodbujal kanonika Anglesia, vodjo Male Hiše, da bi povečal število članov moške družbe, ki jo je ustanovil Cottolengo, za pospeševanje duhovnih poklicev. Bilo jih je samo deset. Neki duhovnik iz mesta jih je poučeval. Potrebovali so jih veliko več. Potrebno bi bilo ustanoviti zavod za njihovo vzgojo in dobiti duhovnika, ki bi bil za stalno zaposlen v Mali hiši. Ko je kanonik videl, da bi načrt pomagal pri razširjanju božje slave, je posnemal don Boskov nasvet in zgled.
Zato je voditelj valdoškega oratorija še z večjo vnemo obiskoval kraje po turinski nadško-fiji, kot je to delal že veliko let, obiskoval župnike, jih povpraševal po fantih, ki bi bili dobri kristjani, krepostni in pripravljeni na študij, kasneje pa se posvetiti službi Cerkvi. Prihajali so k njemu, se pogovorili, dobili sogasje staršev in nato odšli na študij k don Bosku. Po prihodu v Turin so se ponovno pogovorili, izvedel je za njihove želje, nato jih je poslal nekaj v Malo hišo božje previdnosti druge pa v valdoški ora-torij (prim. MB 5, 393-394).
B.K.
AIDS
ječanje našega časa
AIDS ali SIDA je najstrašnejša bolezen našega časa. Vendar, čemu govoriti o njej v Salezijanskem vestniku? Ob poplavi vseh mogočih informacij, sprenevedanj, prikrivanj in blažilnih obližev, je potrebna jasna krščanska beseda. To je v don Boskovem duhu: vsem resničnostim tega sveta, lepim in grdim, dobrim in zlim, je treba pogumno pogledati v oči, presoditi in kaj storiti za ljudi, zlasti še za mlade.
Beseda o AIDSu ali SIDA ne namerava dodajati alarm alarmu, strahu strah. Smrti bi radi dali vstajenje.
AIDS, ječanje našega časa, strah pred epidemijo, ki mori, izničuje vsako obrambno sredstvo organizma in dela smrtno vsako drugo bolezen. To je priložnost za premišljanje o življenju, za spreobrnitev k najglobljemu smislu življenja.
Res je, v našem času je bil storjen nepredstavljiv napredek na vseh področjih človeškega življenja, človek je z znanostjo prodrl v nekoč neslutene globine narave. Vseeno stojimo pred zidom joka in obupa, bivanjsko in družbeno.
Italijanski pesnik nobelovec Montale je zapisal: „Na vso moč smo se potrudili, da bi poslabšali svet." Zdajšnja novost je, da prihajajo znaki zaskrbljenosti iz same prevladujoče kulture, doslej v vsem nesumljiva, ki pa izkuša propad svojih evangelijev o samoodrešenju in o svobodi brez vsakršne obveznosti.
Brezmejna in sprevržena uporaba spolnosti, oblasti in bogastva, ki jim niso postavljene nobene meje, nas je ukle-nila v najtesnejše meje. Obsedenost od imeti vedno več, od panseksualizma, ki so ga poveličevali neprevidno kot največji dosežek sodobne civilizacije, nas je privedla k samomoru in blaznosti.
Vsa zgodovina, ki jo doživljamo, in temelji na zahtevi po absolutni pravici do sreče, dokazuje o nezmožnosti tega sveta, da bi si zagotovil prihodnost, srečno razmerje z življenjem, brez Boga, proti Bogu.
Predolgo ga je moderna civilizacija in kultura zavračala, smešila. Zdaj pričenja biti resnica za vse: evangelij ima prav. Zdaj vpijejo k alarmu: proti porabništvu, proti ekološkemu uničevanju, proti moralni sprijenosti, proti bibličnemu ugrizu vseh sprevrženosti, vseh nasilij, vseh strahov.
Tako je evangeljsko oznanilo, oznanilo o bitju (ki je bilo prej v evangeliju kakor pri Frommu), ekološki alarm, moralna sodba, poziv k strogosti, zahtevnosti, prenovi, zavračanju vojne in rasizma, terorizma, poziv k nenasilju, vračanju h koreninam, to kar je evangelij oznanjal, je postala pridiga kulture, družbe, ki je obsodila Boga na smrt.
Filozof Abbagnano dodaja: „Proti AIDSu se je mogoče bojevati samo s pravo ljubeznijo."
To je evangelij, od nekdaj oznanjevan, ki je postal aktualen za rešenje današnjega sveta.
B S—85/7
15
NASI MISIJONARJI
BRAZILIJA
BOLIVIJA
Kdo je bil Ladislav Milharčič
Mladi misijonar se je rodil 25. junija 1909 v kraju Hruševje, župnija Hrenovice pri Postojni, v družini s sedmimi otroki. Ko je bil star enajst let, je v nesreči izgubil očeta Antona. Skrb za družino je padla na ramena matere Antonije, pogumne in globoko verne žene. Ladislav se je še bolj navezal nanjo. Ob njej se je učil velikodušnosti, požrtvovalnosti in zaupanja v Boga. „Bil je ubogljiv, srčno dober, le malo šibak. Že v otroštvu se je ves posvetil Devici Mariji in jo vedno znova prosil milosti za sveto življenje," o njem pripoveduje njegova rodna sestra.
Prve razrede osnovne šole je dokončal v rojstni vasi. Gimnazijo je začel v Idriji in se po odločitvi, da postane učenec sv. Janeza Boska, preselil v Veržej, kjer je bilo salezijansko malo semenišče. Z vsemi sposobnostmi se je vključil v zavodsko življenje. Sodeloval je pri različnih prireditvah, ki so jih pripravljali gojenci. Izbrali so ga za voditelja misijonskega krožka. Na ta način je začel daljnoročno pripravo za uresničenje poklica, ki ga je čutil v sebi. Leta 1927 je odšel v Italijo, da bi šolanje nadaljeval v zavodih, ki so bili ustanovljeni za pripravo bodočih misijonarjev. V misijonskem zavodu Penango je dokončal višjo gimnazijo ter na-
Dolgje seznam slovenskih salezijanskih misijonarjev.
Delovali so v različnih delih sveta in opravljali vsakovrstna opravila.
Njihova skupna značilnost je velikodušnost v odločanju za druge,
v sprejemanju božjih spodbud in razvijanju dobrega
v njih samih kot tudi v ljudeh, med katere so šli.
Junaška smrt, dar življenja za bližnjega, mlademu salezijancu
Ladislavu Milharčiču daje med misijonarji posebno mesto.
24. februarja je minilo petdeset let od njegove smrti.
V spomin na njegovo življenje so zapisane naslednje vrstice.
Velikodušen dar življenja
ob 50-letnici smrti misijonarja Ladislava Milharčiča
Pomočnice mu je vrhovni predstojnik Peter Ricaldone izročil misijonski križ.
Življenjska daritev
slednje leto v Cumiani začel noviciat. 23. septembra 1929 je z zaobljubami postal salezijanec. Leto noviciata je bilo zanj čas velike gorečnosti in zavzetega študija. Ker je bil nadarjen in prizadeven študent, so mu predstojniki omogočili študij filozofije na univerzi Gregoriana v Rimu. Po treh letih je z najboljšim uspehom obranil disertacijo in postal doktor filozofije.
Še isto leto se je za vedno daroval Bogu v don Boskovi družbi. To je storil na kraju, kjer je svetnik živel. V cerkvi Marije
Cerkev v Peruju, domači in predvsem tuji duhovniki in redovniki v tej srednjeameriški deželi, so sredi tridesetih let doživljali težke preizkušnje. Sovražno razpoloženo časopisje in del javnega mnenja jim je med drugim očital, da izkoriščajo vero revnega prebivalstva in bogatijo na njihov račun. 24. februarja 1936 pa je ta gonja nenadoma utihnila. Povod za tako veliko spremembo je moral biti zares velik.
Tega dne sta mlad perujski duhovnik, novomašnik Michele A. Cordova in slovenski bogo-slovec Ladislav Milharčič opravila svojo življenjsko daritev: utonila sta pri reševanju fantov in sobratov, za katere sta bila odgovorna v času skupnih počitnic in zdravljanja na obali Tihega oceana blizu mesteca Barranca. Skupino kopalcev je zajel nenaden morski val, katerega vzrok niso mogli ugotoviti — nekateri domnevajo, da je bil vzrok pod-
16
NAŠI MISIJONARJI
Spomenik Ladislavu Milharčiču v
salezijanskem zavodu v Barranci
morski potres. Pogumna vzgojitelja sta se večkrat pognala v morje, premagovala moč valov. S pomočjo mornarjev sta rešila več žrtev, med drugim tudi drugega slovenskega bogoslovca Jakoba Eratha in poznejšega inšpektorja, pri zadnjem poskusu pa je Milharčič omagal. Trikrat je s precejšnje razdalje priplaval na obalo, četrtič mu je zmanjkalo moči. Valovi so ga ponesli s seboj. Zastonj so bili napori ribičev, ki so prihiteli na pomoč, zastonj vzkliki in prošnje gojencev, ki so z obale spremljali boj za življenje. Njegovo truplo so našli po 17 dneh iskanja.
Javno mnenje se je nenadoma spremenilo. Izginila so podtikanja. Za salezijansko delo se je zanimanje povečalo. Častno je bilo biti redovnik in duhovnik.
Dnevniki so z vsakodnevnimi poročili spremljali iskanje pogrešanih. Besede so izražale občudovanje in začudenje nad junaštvom mladih vzgojiteljev, ki sta ponudila svoje življenje, da bi rešila druge. Hvalnice so izrekali vzgojitelju sv. Janezu Bosku, „ki je znal vzgojiti taka velikana človeškega heroizma", kot je zapisal eden od časnikov. Mesto Barranca se je zavilo v črnino, veselja nad zmagoslavjem dobrega pa vendarle ni bilo mogoče prikriti.
Misijonar v Peruju
Z odhodom v Peru, konec oktobra 1932, se je začelo zadnje poglavje njegovega kratkega življenja. Postal je misijonar in zelo srečen s to svojo odločitvijo in odgovorom na božje povabilo. Ustavil se je v kraju Magdalena del Mar, kjer so bile osrednje vzgojne ustanove za domače salezijanske poklice. Praktično vzgojno pripravništvo je opravljal kot njihov vzgojitelj in profesor. Dnevi so mu potekali med šolo in mladinskim domom. Mlade salezijanske bogoslovce je poučeval filozofijo, ob nedeljah in praznikih pa se je ves posvetil oratoriju, v katerem se je zbiralo blizu tisoč otrok.
V delu je bil zgled pobožno-sti, skromnosti in dosleden re-
dovnik. Pridobil si je naklonjenost vseh obiskovalcev oratorija. Po njegovem zgledu in prizadevanju so se nekateri od njih odločili za duhovne poklice. Sami so priznali, da jih je pritegnila Milharčičeva predanost in sreča v poklicu. Duhovne misli, ki si jih je od časa do časa zapisoval, razodevajo, da si je za te uspehe moral trdo prizadevati. Le na ta način je dosegel tolikšno stopnjo poklicne zrelosti. Program njegovega življenja so bile besede: „Kolikor bolj je srce apostola združeno z Jezusom Kristusom, toliko bolj je deležno najlepših lastnosti Odrešenikovega božjega in človeškega srca, njegove dobrote, prizanesljivosti, dobrohotnosti, usmiljenja. V njem se vse pomnoži in njegovo zatajevanje bo v velikodušnosti doseglo veselo in radodarno darovanje."
Na spominski dan Marije Pomočnice je darovanje doseglo vrhunec. Cerkvi v Peruju je podaril dargocen sad mlade salezijanske družbe. Cerkev na Slovenskem pa je z njegovim darom dala nov dokaz zakoreninjenosti božjega oznanila v njenih članih.
Na prvi naslednji seji je državni parlament sklenil, da mu postavijo spomenik kot znamenje hvaležnosti za izredno junaštvo. V zavodu Barranca pa so mu postavili spominsko ploščo in doprsni kip.
B.K.
PISMO IZ BRAZILIJE
Lopa hvala za redno pošiljanje novic Ljubljanske salezijanske mšpekto-rije. Pet in petdeset let sem že v Braziliji, nikdar nisem spadal v Ljubljansko inšpektoiijo, in ne vem. kako to. da se vedno smatram za slovenskega salezijanca. Tega sta najbrž krivi vi, ki nas povezujete, salezi-jance Slovence po svetu z vašimi listi, bilteni, .snopiči' in podobnim. Po petdesetih letih šolskega poučevanja in po tridesetih letih na naši filozofski fakulteti so me predstojniki oprostili tega posla. Zdaj bolj pomagam na župniji, največ časa pa truda posvetim ustanovi za telesno prizadete otroke. Pridenem vam listič o načrtu za telesno prizadete otroke. Ce imate krajcarjev odveč, mi jih pošljite za pomoč. Lepo vas in sobrate pozdravlja
Alojz Zver A v.. Leite de Castro. 1 380 Sao Joao del Rei MG C. Postal .59 Brasii
17
NAŠI MISIJONARJI
Misijonar Jožko Kramarje pet let opravljal pionirsko delo med najbolj zapuščenimi rodovi in jih kulturno in versko dvigal. Zdaj je premeščen na novo postojanko v Vunapopeju. Od tam nam je poslal tole poročilo:
Sirote misijonarja Kramarja
Najino stanje (s sobratom duhovnikom) se je od prejšnjega pisma precej spremenilo. Prav na prvi dan don Boskove devetdnev-nice je nenadoma umrl ustanovitelj in dosedanji ravnatelj sirotišnice. Brat Martin Breninger MSC je v sirotišnici, kjer sva midva poučevala v delavnicah, zapustil 120 sirot, ki so tako postali dvakrat sirote. Don Boskovo srce jih ne bi pustilo nazaj na cesto. V njegovem imenu, zaupajoč v božjo previdnost, sva jih sprejela za svoje, čeprav sva tudi sama živela od Previdnosti. Če nama je Bog zaupal sirote, bo tudi pre-skrbel sredstva za vzdrževanje teh, ki so najbolj njegovi. In res nama do danes, po mesecu in pol še ni manjkalo potrebnega za življenje. Fantje so veseli don Boskovega vzgojnega sistema. Delo in molitev se prepletata vedno v veselem razpoloženju. Niso imeli težav odpovedati se kajenju in žvečenju oreška.
Vsako jutro ima polovica fantov najprej uro verouka, ki se konča z okroglo mizo, kjer navadno razpravljamo tudi o vprašanjih, ki se nanašajo na življenje v zavodu. Po tej veroučni uri gremo za tri ure v delavnico. Po kosilu pride v delavnico druga polovica, ki je imela dopoldne šolske predmete in ostane tam tri ure. Drugi dan pride na vrsto druga skupina za verouk in delavnico dopoldne. Ko fantje ob štirih odidejo iz delavnice, imam še čas, da pripravim vse za delo za prihodnji dan, ker mi v času
dela v delavnici skoraj ne dajo prostega trenutka. V tem času pa fantje obdelujejo vrtove okrog hiše, da si sami pridelajo vsakdanjo hrano. Na večer ali zgodaj zjutraj pa vržejo v morje mreže, da imajo za prikuho, nekaj rib tudi prodamo, da je skupaj z izkupičkom od prodanega pohištva iz delavnice za najnujnejše potrebe.
K sreči nas spremljajo tudi slovenski prijatelji iz zamejstva:
to nam služi za izredne stroške.
Vidite, da mi življenje sploh ni dolgočasno ali enolično. Zato se pa po deseti uri zvečer do pol pete zjutraj tudi počitek prileže.
K sreči sva dva, da v primeru bolezni drugi lahko dela za dva. Le škoda, da nisem pri dvajsetih, da bi še par desetletij užival življenje don Boskovega sobrata laika. Bodimo združeni v molitvi ob našem salezijanskem delu.
MB 1986/8
SREDNJA VERSKA ŠOLA V ŽELIMLJEM,
sprejema kandidate za duhovniško in redovniško življenje. V salczijanski družbi moreš živeti kot: duhovnik, sobrat pomočnik ali stalni diakon. Premisli, morda Bog kliče tudi tebe. Pridi in poglej.
Želimlje 46, 61 292 IG, tel. (061) 662-426
18
.SALEZIJANSKA DRUŽINA
»Salezijanci v svetu«
V neki italijanski reviji sem bral zanimiv prispevek salezijan-ca Elia Scotto kot odgovor mnogim don Boskovim prijateljem v Italiji. Sprašujejo ga namreč, kako bi postali še bolj prijatelji. Radi bi videli, kako se povezati s salezijanci pri delu za mladino. Avtor jim svetuje, naj bi postali „don Boskovi sotrudniki" (DBS), o katerih najprej pravi, da predstavljajo pravi duhovni poklic za laike. Potem pa našte-je nekaj značilnosti tega poklica.
„Mladi potrebujejo vzorov, tj. oseb, ki bi bile luč in sol s pričevanjem svojega živjenja. Jezus še vedno kliče številne krščene v to poslanstvo. Kliče predvsem mlade. To je poslanstvo laikov, ki naj bi bili povsod sredi svojega družbenega okolja, na delu, pri zabavi, v družini in v javnosti, širitelji in pobudniki vsega dobrega.
Don Bosko je ponudil svojim bivšim gojencem, predvsem najbolj zavzetim, svojim prijateljem, svojim dobrotnikom in vsem tistim, ki so se želeli uresničiti v apostolatu, svojo lastno karizmo, svojo duhovnost, svojo vzgojni slog. Tako je poleg salezijancev in salezijank (HMP) ustanovil tudi salezijanske sotrudnike (DBS). To so možje in žene, ki živijo v svojih družinah ali samostojno.
„Sotrudnik je salezijanec v svetu" je ponavljal don Bosko. To je krščanski laik ali škofijski duhovnik brez redovnih zaobljub, ki uresničuje svoj poklic k svetosti med mladimi in med ljudskimi sloji v duhu sv. Janeza Bo-ska, v službi krajevne Cerkve in v edinosti s salezijansko družbo.
Prva naloga vsakega DBS je v tem, da si v rednih srečanjih pridobi salezijanskega duha in da potem v tem duhu deluje tam, kjer živi raznih apostolskih pobudah.
Mnogi starši, učitelji, socialni delavci, športniki, katehetski pbudniki in voditelji mladinskih skupin bi lahko v poklicu DBS našli notranje spodbude za njihove napore, duhovno hrano, organizacijsko pomoč, nove ideje, literaturo, razne pripomočke, predvsem pa možnost za srečevanje z enako mislečimi.
Don Bosko je zapisal: „Dobri se morajo združiti, da si medsebojno pomagajo pri delu za dobro." V ta namen je zelo koristno, da se nekaj oseb v istem kraju poveže med seboj in tako se iz majhne skupine razvije center
DBS. To je temeljno jedro, ki potem poživlja vso apostolsko dejavnost posameznih sotrudni-kov po župnijah."
Dragi slovenski prijatelji don Boska, te izkušnje od drugod bi morda tudi vam mogle kazati pot, kako bi v vaših župnijah, zlasti, kjer so sinovi sv. Janeza Boska, ustanovili krajevno skupino DBS.
Za vsako informacijo se vam vedno na razpolago na naslovu: Rakovniška 6, Ljubljana kot inšpektorialni delegat za DBS v Sloveniji. — S prijateljskimi pozdravi!
Ivan Zupan
OBNOVA CERKVE MARIJE POMOČNICE SE NADALJUJE
Svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku je dobilo svoje mesto tudi v izredni knjigi Lepote slovenskih cerkva. Številni romarji in obiskovalci občudujejo posebnosti in lepote cerkve. Lani smo že prenovili del zunajščine. Letos moramo z deli nadaljevati na jugovzhodni strani fasade, kajti škoda je z vsakim letom večja. Vsem velikodušnim dobrotnikom in darovalcem se iskreno zahvaljujemo za vsak dar, ki ga namenite za prenovo svetišča. Posebno zahvalo smo dolžni izreči članom mašne zveze. Njim, kakor tudi drugim dobrotnikom, pa skušamo povrniti z molitvijo in mašo, ki jo vsako soboto ob 7. uri opravljamo zanje.
Naj vas vse spremlja mogočna Marijina priprošnja in obilen blagoslov.
19
NAŠI RAJNI
MIHAEL BRUNEC
V petek, 2. maja, so se na božji njivi na Kamnu v Podjuni z mašno daritvijo, žalnimi govori ter zb.orov-skimi pesmimi poslovili od salezijan-skega duhovnika Mihaelca Brunca. Mašo zadušnico je ob somaševanju petdesetih duhovnikov vodil celovški škof dr. Egon Kapellari. Nagovor med mašo je imel ravnatelj Modestovega doma v Celovcu, mag. Stanislav Hočevar, ob koncu maše je govoril dekan Leopold Kassl, zastopnik Slovencev pri krški škofiji, pogrebne obrede je vodil škofijski kancler msgr. Mihael Krištof. Ob odprtem grobu so se od pokojnega poslovili s posebnimi nagovori: v imenu Mohorjeve družbe prošt Franc Brumnik iz Dobr-le vasi, namestnik inšpektorja slovenskih salezijancev mag. Jože Pozde-rec iz Ljubljane, v imenu rojstne vasi Melinci Martin Maroša, župnik v Ver-žeju, v imenu koroške skupnosti slovenskih salezijancev ravnatelj dr. Ciril Kump, v imenu kamenskih Slovencev pa župnik Alojz Luskar. Med mašo zadušnico so zapeli moški pevski zbor iz Sel, otroški pevski zbor iz Bajdiš ter mladinski zbor iz Modestovega doma v Celovcu. Pri grobu sta pela mešani pevski zbor iz Sel ter pevski zbor salezijanskih duhovnikov iz Slovenije.
Kdo je bil ta Miško - kot smo mu navadno rekli? Pet let je manjkalo, in praznoval bi zlati jubilej duhovniške službe. Škof Kapellari je v svojem uvodnem nagovoru v mašo zadušnico poudaril, da je gospod Miško vselej govoril z jezikom srca, zato so ga vsi tako radi imeli, v svoji posebni prošnji pa je škof prosil Boga, naj bi salezijanski družbi in drugim redovnim skupnostim poslal Mišku podobne duhovne poklice. Drugi so se mu zahvaljevali: za veliko delo, ki ga je opravil med koroškimi Slovenci, za pastoralno pomoč v Bajdišah, za vzgojno delo med mladimi v dijaških domovih... O njem so zapisali: „Od Slovenije do Koroške preko Italije, Španije in Portugalske je nutrudno razlagal božjo besedo... zavzet vzgojitelj mladih in pastoralni delavec. Veliko priznanje s strani Cerkve, imenovanje v komisijo, ki je pripravljala nov prevod Svetega pisma v latinščino, ga ni odtrgalo od mladih. Njim je posvečal svoje misli, zanje prizadeto zastavljal svoje pero... Sredi nenehnega iskanja resnice je ohranjal in poživljal tenkočutno ljubezen do Marije, skrbne hraniteljice življenja. Ljubeče se je bogatil s Svetim pismom, dosledno upošteval logiko, ki mu jo je nudila izvrstna izobrazba v klasičnih jezikih, se tako vedno bolj odpiral Smislu vsega in otroško zahre-penel po večni Luči - Bogu."
Povedali so o njem: „Bog ga je obdaril z izredno inteligenco in prodornim razumom. Vse življenje in tudi med zadnjo boleznijo je ostal delaven in iskren iskalec in branitelj resnice tako na znanstvenem kakor na narodnostnem področju. Rad je imel mladino in jo je vzgajal z ljubeznijo. V mladih je vzbujal narodno zavest in jim tudi odkrival načine, kako braniti svoje prepričanje in ohraniti ponos."
Miško seje rodil 1. oktobra 1911 v Melincih, v župniji Beltinci, ki je doslej dala slovenski Cerkvi enajst duhovnikov, dva redovna brata, devet redovnih sester, trije bogoslovci pa se pripravljajo na duhovniški poklic. Martin in Terezija, njegova starša, sta bila globoko verna; v tem duhu sta vzgajala tudi svoje otroke. Gimnazijo je začel v Murski Soboti, nadaljeval pa v Italiji. Prve redovne zaobljube je naredil na Radni v letu 1930, večne pa šest let pozneje; po specializaciji v Svetem pismu na Gregoriani v Rimu je prejel mašniško posvečenje v letu 1941 v Ljubljani. Njegova želja je bila postati misijonar, toda predstojniki so ga poklicali za profesorja Svetega pisma v Italijo, pozneje pa še na Portugalsko in v Španijo, kjer je vzgajal bodoče duhovnike. Leta 1969 je šel na Koroško, kjer je bil vse do napada zahrbtne bolezni vzgojitelj mladih ter v pastoralno pomoč na nekaterih koroških župnijah. Trpljenje gaje priklenilo na bolniško posteljo. Domala do zadnjega dne je ohranil bistrost duha in z močno vero je prejemal zakramente. „Gotovost vere ga je tako prevzela," je dejal ravnatelj Hočevar, „da je bolezen in trpljenje doživljal kot svoj najlepši poklic, kot veliko srečo svoje življenjske poti. Smeh, humor, petje, skrajna potrpežljivost sredi zahrbtnega odhajanja življenja..."
Veliko število pogrebcevje govorilo o priljubljenosti dobrega duhovni-
ka. Poleg velikega števila vernikov iz vse Koroške so prišli k zadnjemu slovesu tudi rojaki iz domače vasi; prinesli so s seboj grude domače zemlje in jo vrgli na njegovo krsto.
ce
ANA SNOJ
Bila je mati našega sobrata duhovnika Alojzija Slavka Snoja.
Tiho kakor je živela, je odšla od nas na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1986.
Njeno življenje v družini z možem Jožetom, ki je umrl leta 1973, je potekalo skladno, v medsebojnem pogo-vaijanju in načrtovanju ter zvestem ujemanju v vseh potankostih, kot da bi bila pravljica.
Pa je to le ena plat življenja. Še druga je: preizkušnje, ki jim nihče ne ubeži. V hudih gospodarskih krizah med obema vojnama sta družno z možem zgradila hišo in z nakupom zemlje utrdila zgledno kmetijo. Vojno sta srečno preživela, kljub neštetim racijam in šikaniranjem tako s strani italijanskih kakor nemških okupatorjev.
Prav do konca vojne se jima je rodilo pet otrok. Kmetija in hiša je bila tu. Otroci so bili tu, toda tako zaželenega .srečnejšega' časa ni in ni hotelo biti, niti po vojni...
Prav iz tistih časov pa se ne spominjam, kako me je mati učila prvih molitev, čeprav me jih je gotovo. Spominjam se prvih obiskov v Cerkvi. In spominjam se, kako me je mati naučila pesem: Slovenec sem in pa Slovenska zemlja, zemlja krasna. Težki nape vi za majhno otroško grlo... Zaman sem čakal, da bi se v šoli učili prvo pesem in sem povedal, da jo že znam, ker me jo je naučila mati. In še dlje sem čakal, da sem drugo videl na repertoarju kakšnega pevskega zbora. Morali so priti rojaki iz Belgije, v tujini rojeni, da so nam jo zapeli leta 1986.
Odhod otrok od doma — bolečina. Spoznanje, da je premalo posluha za nadaljevanje tistega dela na domačiji, ki sta ga s trudom in upom z možem že uresničila: - bolečina... Otroci gredo pač za boljšim kosom kruha...
Po smrti svojega moža je imela pred seboj le še en cilj:_onstranstvo. Rada je ponavljala: „Človeka drži pokonci samo vera!"
Kako je cenila mašo! Njena dobrodelnost, prijaznost do sosedov, do vseh ljudi. Njena trdna povezanost s Cerkvijo: nič v Cerkvi je ni pohuj-šalo, nič vznemirilo... Njena posebna ljubezen do rakovniške Marije, do Rakovnika in do salezijancev... To so vidne poteze njene duhovnosti.
20
SALEZIJANSKA DRUŽINA
Družba Hčera Marije Pomočnice ob 50-letnici prihoda v Slovenijo
VZROK, DA SE JE DRUŽBA TAKO NAGLO RAZŠIRILA PO VSEM SVETU
Vzrok za naglo širjenje Družbe nam je prepričevalno utemeljila m. Ersilia Canta, bivša vrhovna predstojnica Družbe. Takole pravi: „Zdi se mi, da moramo iskati življenjsko moč naše Družbe v globoki vernosti ustanoviteljev, sv. Janeza Boska in sv. Marije Dominike Mazzarello. Naša Družba je božja zamisel, ki je prišla v don Boskov razum in se uresničila po velikodušnem sodelovanju sv. Marije Dominike Mazzarello in naših prvih sester iz Morneseja. To božjo idejo je Marija na čudovit način dala ra-
zumeti don Bosku, ki je rekel: Vse sem storil z Marijino pomočjo! Ko je gledal v prihodnost, je s preroškimi besedami ponazoril sestram daljnje cilje rekoč: ,Vaša Družba bo imela lepo bodočnost, če boste ostale preproste, uboge in ponižne!' Tudi v tem je naša velika skrivnost." In nadaljuje:
„Mislim, da je uspeh Družbe tudi v tem, da se je znala tako živo in dejavno prilagoditi zahtevam Cerkve in socialnih slojev v sedanjem času. Ostala je zvesta svojim pravilom in načelom, hkrati pa je znala biti pozorna na znamenje časa. To je dosegla tako, da je neprestano spodbujala, vzagajala svoje članice, da so po-
stale vedno bolj zmožne in pripravljene sprejeti vsak nov vzgojni problem, ki se je pojavil in ga je Cerkev priporočala, a vedno po načelih svojega svetega ustanovitelja."
SVETOST V NAŠI DRUŽBI
Da je naša Družba res božje delo in polna življenjskega soka, pričajo tudi številne sestre, ki so svetniško živele. Svetost se je v zgodovini naše Družbe zelo preprosto javljala. Nosi poteze veselja in velike ljubezni do mladih. Sveta Marija Dominika Mazzarello, ki je bila prišteta k svetnikom 26. junija 1951, jim je kazala pot. Sledile so ji še mnoge.
Sestre se pripravljajo na katehizacijo
21
Častitljiva s. TERESA VALSE PANTELLINI (1878-1907) se je odpovedala udobnemu življenju, da bi živela po don Boskovem geslu: Daj mi duše. Njeno ljubezen so okušala najbolj revna in zapuščena dekleta.
Služabnica božja MADDALE-NA MORANO (1847-1908) je živela z navdušenjem svoj poklic med mladimi. Svojo predstojniško služenje je izvrševala v krotkosti in ponižnosti.
S. CARMEN MORENO (18851936) in s. AMPARO CARBO-NELL (1893-1936) sta španski mučenki. Skupaj sta delali in skupaj žrvovali svoje življenje med špansko revolucijo.
Božja služabnica s. MARIJA TRONCATTI (1883-1969) je bila doma v ,.ekvatorskih pragozdovih". Zrvovala se je za najrev-
nejše, da bi jim bila znak božje dobrote.
Božja služabnica LAURA VICUNA (1891-1904) je bila gojenka Hčera Marije Pomočnice v misijonu Humin de los Andes (Argentina). Darovala je svoje življenje za spreobrnjenje matere. Njena veličina je v izredni čistosti srca.
S. ALOJZIJA DOMANJKO
(1897-1970) je bila prva predstojnica slovenskih Hčera Marije Pomočnice. V najtežjih trenutkih obstoja naše Družbe v Sloveniji je znala poživljati v dušah sester ogenj božje ljubezni, da so kljub težavam ostale zveste Bogu in svojemu poklicu.
Po poteh molka, zvestobe, veselja in ljubezni pa je hodilo še mnogo Hčera Marije Pomočnice.
s. Ivana Bizjan
s. Amparo Carbone/I
M
s. Teresa Valse Par) te!lini
s. Maddalena Morano
s. Carmen Moreno
Laura Vicuna
S. Alojzija Domanjko
22
PRIPRAVNICE ZA APOSTOLAT V DRUŽBI HČERA MARIJE POMOČNICE NA GORNJEM TRGU V LJUBLJANI
HODNIK:
Začenjamo spoznavati življenje v naši družbi. Pričakujemo prihod naše vrhovne matere. Po njej se čutimo povezane z družbo po vsem svetu. Vesele smo, smo tudi me del velike don Bo-skove družine.
UČILNICA:
Učilnica je prostor, ki je namenjen učenju, vendar pa je tu še marsikaj zanimivega: globus nas spominja na naše sestre, ki delajo v drugih deželah. V posebno simpatijo mislimo na naše misijonarke. In, najbrž marsikatera izmed nas premišljuje, kako bo nekoč posredovala veselo oznanilo zamorčkom v Afriki ali Indijančkom v Južni Ameriki. Toda prej se je treba še veliko naučiti...
RAZVEDRILO:
Razvedrilo — trenutki, ko pridemo skupaj, se poigramo, si povemo kaj zanimivega in veselega, včasih pa tudi kaj lepega naredimo. Takšnega dela nam letos, ko se pripravljamo na prihod matere in na praznovanje 50-letnice, ne zmanjka. Ob tem pa nam v srcu vstaja misel: „Kako lepo je, če sestre prebivamo skupaj!"
23
POČITNICE 86
DUHOVNE VAJE ZA FANTE V ŽELIMLJEM
Spored:
1.	skupina od 19. do 22. junija za končani osmi razred
2.	skupina od 30. junija do 3. julija za končani šesti in sedmi razred
3.	skupina od 7. do 10. julija
za končani peti, šesti in sedmi razred
4.	skupina od 14. do 17. julija
za končani četrti in peti razred
5.	skupina od 21. do 24. julija
za končani drugi, tretji in četrti razred
6.	skupina od 28. do 31. julija za srednješolce
Mladi prijatelji Če želiš nekaj dni počitnic zares lepo in koristno preživeti, pridi na duhovne vaje. Z veseljem te pričakujemo. Duhovne vaje se prično prvega dne ob 11. uri in se končujejo s kosilom zadnjega dne.
Vsak udeleženec ali skupina naj se pisno ali po telefonu prijavi na spodnji naslov, po možnosti 7 dni pred začetkom:
Ivan Turk, Želimlje 46, 61292 IG tel. (061) 662-426
ROMARSKI SHOD MARIJE POMOČNICE NA RAKOVNIKU
Letošnje praznovanje Marije Pomočnice bo v znamenju evharističnega leta. Vsa razmišljanja bodo uglašena na temo: Marija in Evharistija.
Liturgični praznik Marije Pomočnice Molitveni dan za duhovne poklice
6.00 in
7.00 maša s homilijo
9.00 molitveno srečanje za duhovne poklice 11.00 slovesna maša, obred večnih zaobljub 14.00 pete Iitanije, blagoslov 19.00 romarski shod pri lurški votlini procesija z lučkami, blagoslov 23.00 molitvena ura
bedenje v molitvi in pesmi vso noč
Romarski shod
maše ob 6.00, 7.00, 8.00, 9.15, in 1 1.00 14.30 osrednja slovesnost
vodi nadškof dr. Alojzij Šuštar poje moški pevski zbor iz Predoselj procesija s kipom Marije Pomočnice, slovesno bogoslužje pri lurški votlini, sklep pobožnosti v cerkvi
V soboto in nedeljo bo ves čas priložnost za spoved. Evharistično leto nas vabi k polni udeležbi pri Evharistiji. Naj nas Marija vodi k Jezusu! Za popoldne vabljeni tudi v narodnih nošah!
O MARIJA POMOČNICA, BILA SI IN BOŠ NAM TI!