Naše avstrijske razmere na znnaj in doma. Bližamo se najveselejšemu prazniku velikonočnemu. Spomin, da je Sin božji, Jezus Kristus, na svetem križi umrl in tretji den od mrtvib vstal kot premagavec greha in smrti, pretresuje vsako leto vesoljni odrešeni svet in navdaja srca njegoyib vernikov z uedopovedljivim veseljem, posebno takrat, kedar ao se sami bili lepo z Bogom spravili, vest potolažili in vsled vrednega sprejetja sv. zaktamentov deležni poatali zaslug odrešenja. Ako pa uži^a 61ovek v lastnem srci mir, potem ga tudi brez zavida želi vsakemu sozemljann, vsem narodom, vsemu svetu. Toda koliko blagih želja imajo pogosto Ijudje, ki se pa jim vendar na tem svetu ne izpolnijo, ker se zarad marsikterih uzrokov dopolniti ne dajo. Ne dvomimo, da večiua avstiijskega prebivalstva presr6no želi miru, porazumljenja, sprave s vsemi. Blage želje. Le škoda, da jim teb želja nihce do dobra ne more dopolniti. Krive so temu naše politi6ne razmere na zunaj in doma. Povsod kaže vse bolje na boj, nego na mir. Naše razmere do sosedoib držav so sicer sedaj mirne, ali le na videž. V resnici ljubimo mir le mi, vsi drugi, razven Švicarjev, so nemirni, se oiožajo na nos na vrat iu iščejo prilike, da bi se nas lotili. Očivestno je, kako evropski dižavniki po zaveznikih lovijo in skušajo drug drugega opebariti. Nihče ne zaupa drugemu, ker namesto pravi6nosti državnike vodi 6rna sebičnost, grda poblepnost in goli napub. Sred tolikib zmeanjav se torej tudi ni cuditi, ako nibče ne ve, pri čem da je, ali se bode letos še mir obranil ali bo pa prišlo do kivave vojske, iu kdo.bo v sili naa zanesljivi zaveznik ? Naše avstrijske razmere na zunaj so nejasne. Eukrat pravijo, da smo popolnem osamljeni, toda kmalu potem moramo 6uti, da nas hoče Bis- mark, Rus, Anglež itd. pod pozubo vzeti ali vsaj v slu6aji, da bo sam v sili, za zavezuika imeti. Proti Italiji so pa vkljub tolaževalnim besedam italijanskih ministrov razmere take, da se pošteno dajo rešiti le, ako laško ošabnost z mečem zavrnemo. Pri teb lazinerab je mir za letos sicer mogo6, dajmo še da je verjeten, a zagotovljen nam ni. Se menje miru bo glede na nase politične razmere doma. Tukaj si prizadevajo konservativni in narodni možje Avstriji izle6iti rane, katere jej je vsekal nesrečni nemiko-nstavaški in magjarski liberalizein. Brez neumornega dela in trdnega boja se to ne bo posre6ilo. To vidimo na dosedanjem, moramo priznati, jako marljivem delovanji lani izvoljenega državnega zbora in konservativuo-narodne ve6ine v njem. Akoprem so se jim ustavljali, jih motili in ovirali liberalni poslanci in liberalni ministri, dognali so vendar ve6 najpotrebnejšib zakonov ter skušali podreti nekatere liberalne poatave, katere so nam bile najbolj na škodo. Podaljaali so vojaško postavo, sklenili zakon o bosensko bercegovinskej upiavi, o skupnosti coluinske meje, dognali so zakon zoper unietno vino, zakon o novej uravnavi zemljišcnega davka, podrli liberalno-posilno legaliziranje, se lotile nove solske postave in svobodnega oderuštva, da polajšajo šolska bretnena in omejijo grdobuo oderuštvo, prora6un so pietresli, da bodo ž njim do rnaja gotovi in tako dali časa zborovati deželnim zborora, ki uže poldrugo leto niso bili pozvani. Vrli naši konservativni, narodni poslanci so nam Stremajerja vrgli raz ministerskega stola za bogo6astje in nauk ter ga tiš6ijo sedaj celo tavun iz ministerstva, naklouili so vlado, da slovanskim narodom, potrebam kmetskim, pravicam sv. katoliške Ceikve, ni tako protivna, kakor je bila liberalua LasserAuerspergova. Čebi na Moravskem so dobili pravicoljubnega namnstnika, a Slovenci na Kranjskem prvokrat narodnega poslanca gospoda "VVinklerja za cesaiskega deželnega namestnika. Ceski škofje in zadnji čas tudi akofje aalcburške nadškofije dobili so toliko poguma, da so se zopet zglasili zoper brezversko iolanje, in upanja imajo, da z boljšim uspehom, kakor pred 4 leti. Toda to so le prvi in pri6etni uspebi konservativno-narodnega in katoliško-cerkvenega gibanja po slednjih volitvah. Do konečne zmage je še daleč. Liberalci so se premocno utrdili, imajo v gosposkej zbornici večino, na Ogerskem pa vse pod svojim strahovanjem. Najbolj nevarno pa je to, da se ta nesramna liberalna svojat drzne Bismarka pozivljati na pomoč. Vsi dunajski liberalni in judovski listi z graško nTagespošto" vred žugajo rekoč: ,,Bismark ne bo mogel prijazen biti do Avstrije ter se bode branil zvezati se ž njo, 6e ne bode kmalu državni zbor razpuščen, grof Taaffejevo ministerstvo odpravljeno in pozvano takšno, ki bode pri novih volitvab nemškim liberalcem zopet pomagalo na konja." To je slednje pa najnevarnejše orožje liberalcev; s tem orožjem so vrgli grofa Hobenvvartha, z istim strežejo podreti Taafleja. Naše politične razmere ne kažejo torej na mir, ampak na borbo pa tudi sijajno zmago, ako vsak konservativec, vsak narodnjak stori svojo dolžnost.