Dopisi. lz Celja. (Shod zaupnih mož.) Koj, ko se je izvedela naredba vlade glede slovenske celjske gimnazije, sklical se je sbod zaupnih mož spodnještajarskih v Celje na torek, dne 20. julija. Shodje bil izredno mnogobrojno obiskan. Udelešili so se istega državni poslanci, skoraj vsi deželni poslanci ter najodličnejši možje iz Gelja, Zalca, Brežic, Laškega, Konjic, Šoštanja, Slov. Bistrice, Vranskega in drugih južnoštajarskih okrajev. Shod je sprejel z burnim odobravanjem naslednjo resolucijo: »Vlada sama in državni zbor so priznali opravičenost slovenske zahteve za ustanovitev slovensko-nemške gimnazije v Celju. Odprava te gimnazije, provizorična ustanovitev v zraku visečih posameznih razredov, podrejenih še poleg tega ravnatelju gornje gimnazije celjske, notoričnemu nasprotniku slovenskega naroda in njegovih teženj, določitev, da se sme v prvi razred sprojemati k večjemu 50 dijakov. je torej čin očite krivice, storjene slovenskemu narodu ter žaljenje narodne časti. Vsi slovenski poslanci se torej po- zivljajo, da store solidarno, brez ozira na kronovino, v kateri so izvoljeni, vse korake ter porabijo vša parlamentarno mogoča sredslva, da se popravi ta slovenskemu narodu storjena krivica. — Preselitev slovenske gimnazij v kak drug spodnještajarski kraj se mora, ker gimnazija v kakem drugem kraju ne bi ustrezala vsem zahtevam in potrebam slovenskega prebivalstva v južnera delu spodnje Štajarske, enkrat za vselej odkloniti.« — Shod zaupnih mož je seslavil nadalje poseben odsek, obstoječ iz gg. dr. Josipa Serneca, dež. glav. namestnika, dr. Ivana Dečka, deželnega poslanca, dr. Josipa Vrečka, odvetnika, dr. Jura Hrašovca, odvetnika, in Lovrenca Baša, notarja, vseh v Celju, z nalogom, da store potrebne korake, da se skliče v primerno kratkem času obeni politični zbor slovenski, kateri naj vzarae v pretres sedaj nastali politični položaj, izrazi zahteve slovenskega naroda ter da navodilo slovenskim državnim poslancem glede njih daljnega postopanja. Iz Celja. (Germanski fanatizera.) Ustani, narod naš, ter se zavedaj vendar enkrat svoje moči! Ali še ne vidiš, Slovenec, da edino ti si tisti, ki v svoji brezbrižnosti rediš in vzdržuješ svoje zaklete sovražnike, kateri ti tvoje nadebudne sinove, ki jih imaš v Celju v šolah, tukaj pobijajo ob belem dnevu na ulici in sicer tako pobijajo, da raorajo ljudje ranjence z bojišča nositi. Zakaj jih druhal tako pobija? Edino le zato, ker tvoji sinovi nočejo zatajiti jezika svoje malere, torej edino le zato, ker slovenski govorijo v »nemškem« Celju! To, kar tukaj opisujem, se je zgodilo v četrtek zvečer ob pol 8. uri pred hotelom »zur Krone«. Dogodek pa je bil ta: Sprehajajočimse, slovenskim dijakom pred hotelom »zur Krone« pride nasproti neki nemčurski gimnazijalec s prav velikim črno-rudečim-žoltim trakom čez prsi. AU ker je vsem dijakom prepovedano, bodisi kakoršen koli znak narodnosti javno nositi, ga slovenski dijaki opomnijo na disciplinarni red. Med tem malim prepirom pa prihruje tolpa vedno najetih pretepačev ter zahteva v pravi germanski oliki, da morajo naši dijaki nemški govoriti. Ker pa tega niso hoteli, padli so čez nje s palicami, noži in drugimi takimi pripravami. Med temi najetirai pretepaei se je posebno odlikoval gosp. Kukovič, knjigovodja pri tvrtki Avgust Lakitseh ali po domače rečeno, štacuna »Pri solncu« na glavnem trgu poleg Faningerja. Pred vrati te štacune stoji veliki German Kukovič ter vabi v lepi slovenščini v prodajalnico vse od kraja, staro in mlado, to lahko opaziš, dragi bralec, vsako nedeljo. Slovenci, Slovenke, izogibajmo se takih Ijudij! Takim vinarja ne! Iz Loke pri Zidanem mostu. (Naša resnicoljubnost in nov evangelij.) Na Alojzijevo nedeljo smo imeli tukaj slovesno prvo sv. obhajilo, kakor si slovesnejšega ne moremo raisliti. Mi bi tega ne omenjali, ker tisti, ki so priredili to slovesnost, v svoji skromnosti ne iščejo človeške hvale. Ali ker je neki naš dopisnik v »Domovini« o tem tako strankarsko poročal, ne moremo molčati resnici na ljubo. Res bilo je nad 70 otrok pri prvem sv. obhajilu inTnnogi so prišli po 3 ure daleč s hribov. Kdo bi se ne usmilil teh malih nedolžnih otrok? Naš dopisnik poroča: »naš grajščak vitez Sommer in njegova blaga gospa sta preskrbela vsem topli zajutrek«. Ali ni se jih usmilil naš dopisnik in tudi ne naš gosp. grajščak vitez pl. Soramer, temuč usmilila se jih je naša preblaga učiteljica gospa M. Iglarjeva, ki se je že ob mnogih prilikah pokazala kot posebna prijateljica šolske mladine. Blaga gospa učiteljica jim je v prostorni šolski sobi pripravila ne le topel, ampak tako bogat zajutrek, da smo se kar čudili. V imenu otrok jej tukaj izrekamo prvo najsrčnejšo zahvalo, dasiravno naš dopisnik za njo ni imel besedice. Na drugem mestu se pa' zahvaljujemo g. grajščaku v. pl. Sommer-ju, ki je gmotno največ prispel k tej slavnosti; prišel je gospod celo sam pogledat k otrokorn in imel ž njimi veliko veselje ter tako pokazal, da je res prijatelj šolske mladine. Nikari naj torej ne misli g. vitez, da je naš dopis naperjen proti njemu, temuč hoče le popraviti poročilo našega hudomušnega dopisnika, ki je imel s svojim poročilom posebne nakane. — Kako hudomušen je naš dopisnik, smo razvideli tudi iz sledečega. Ker ni mogel sam skovati dopisa, ga je prosto prestavil po »Tagespošti«. Tu je bil omenjen tudi naš g. kaplan; a naš dopisnik je to izpustil. Zakaj? Zato ker »farjev ne nucamo«. G. urednik, vi Se ne veste, daimamo tukaj ljudi, ki bode svet prevstvarili. »Od sedaj bo vse drugače, iarji ne bodo več po svoji volji računali«, je klical ob volitvi neki tukajšni posestnik, o katerem smo menili, da mora vendar pameten biti, ker jih ima že precej na hrbtu, ki je bil tudi volilni mož socijal - demokratične stranke, ki je pa s svojimi sodrugi vred častno pogorel. Sramotno je bilo gledati, kako so skoraj vsi pristni vaščanje volili s socijaldemokrati, ali se pa zdržali volitve. Ali to je vse že prestaro, le kaj novega. Delili bomo tudi premoženje. Gegavo? »Usmiljenih sester!« Le pamet, Ijudje, pamet, pa ne posluSajte vsacega norca, ki vam kaj kvasi, tudi »Delavca« ne! Iz Kozjega. (Odlikovanje.) Nepopisna radost je zavladala te dni po naši župniji in po vsej kozjanski dekaniji, ko se je razširila vesela vest, da je presvetli cesar odlikoval naSega preč. g. kanonika Janeza Ev. Bosina z zlatim križcem za zasluge s krono. Srce nam utriplje veselja in pero nam zastaja, poročajoč preradostno novico. Marsikatera solza srčnega veselja se je utrnila iz očes hvaležnih faranov, ko so zvedeli, da je sam presvetli cesar spoznal velike zasluge g. kanonika ter jih tako izvanredno odlikoval. 0, te solze udanih faranov! Odsev so otroško udanih, hvaležnih src! Nehote silijo mi v spomin besede pesnikove: ,,0j ti dišeča rožica, Cvetoča v rajskem logi, Hvaležnost tebi je irae, Poznajo dobri te ljudje, A nikdar ne trinogi!" To odlikovanje je pa tudi častno za vso župnijo in dekanijo, je častno za našo lavantinsko škofijo in za ves duhovniški stan. Mi pa srčno udani kličemo gosp. kanoniku: Dal Vam ljubi Bog, da bi nosili zasluženi zlati križec s krono še mnogaja leta, enkrat pa naj Vas Križani sam, katerega križ pomeni, krona z zlato krono nebeško!