I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...208  
JANŽEKOVIČ Izidor, mag. arh. in univ. dipl. 
zgod., SI-2250 Ptuj, Sovretova pot 54, izidor.
janzekovic@gmail.com
Mnogo hrupa za nič (prvi del): Potek in 
ozadje odkritja »staroslovanskega svetišča« 
na ptujskem gradu
Zgodovinski časopis,  Ljubljana 71/2017 (155), 
št. 1-2, str. 208–245, cit. 226 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., 
Sn., En.)
Pred okvirno 70 leti je v drugi oziroma tretji 
številki Zgodovinskega časopisa potekala vroča 
diskusija, ki še danes ni razrešena. Gre za eno 
najbolj perečih vprašanj arheologije v Slove-
niji, to je problem staroslovanskega svetišča 
na Ptuju. Avtor predstavi pester potek odkritja 
zloglasnega objekta v »podivjanih« povojnih 
letih v Jugoslaviji med velikimi arheološkimi 
izkopavanji na zahodnem platoju ptujskega 
gradu. Izkopavanja postavi v širši okvir povojne 
gradnje države in nacije (Jugoslovanov), ko 
so tudi arheologi in zgodovinarji pomagali 
postavljati novo državo na nove temelje.
Ključne besede: slovansko svetišče, srednje-
veški stolp, srednji vek, pozna antika, Slovani, 
Ptuj, Jugoslavija, povojni čas, ptujski grad, 
arheološka izkopavanja
JANŽEKOVIČ Izidor, MA in Archaeology 
and BA in History, SI-2250 Ptuj, Sovretova pot 
54, izidor.janzekovic@gmail.com
Much Ado About Nothing (Part I): the Course 
and Background of the Discovery of the 
„Slavic Sanctuary“ at Ptuj Castle.
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 71/2017 (155), No. 1-2, pp. 208–245, 
226 notes
Language (Sn. (En., Sn., En.)
A still unresolved heated discussion took place 
nearly 70 years ago in the second and third issue 
of the Historic Review. It is one of the most 
controversial archaeological issues in Slovenia, 
i.e. the problem of the so-called Slavic sanctuary 
in Ptuj. Author presents the vibrant background 
of the discovery in the post-war Yugoslavia 
during the big archaeological excavations on 
the western plateau of the Ptuj Castle. Exca-
vations are presented in a bigger context of the 
post-war (re)building of the state and nation (of 
Yugoslavs), as archaeologists and historians 
laid new foundations of new state.
Keywords: Slavic sanctuary, Medieval tower, 
Middle Ages, Late Antiquity, Slavs, Ptuj, Yu-
goslavia, post-war period, Ptuj Castle, archaeo-
logical excavations
Izidor Janžekovič
Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek 
in ozadje odkritja »staroslovanskega 
svetišča« na ptujskem gradu*
* S to tematiko sem se najprej srečal pri pisanju diplomskega dela za arheologijo, nakar 
me je profesor Peter Štih spodbudil, da bi bilo vredno temo natančneje preučiti. Tako sem si to 
temo vzel za magistrsko nalogo, ki sem jo spisal pod mentorstvem Katarine Katje Predovnik. Pri 
nalogi mi je praktično kot somentor pomagal Andrej Pleterski. Vsem trem se iskreno zahvaljujem.
Uvod
»Naj hudič vzame vse skupaj,« je Josip Korošec zapisal v terenski dnevnik 
25. junija 1947 na ptujskem gradu. Kaj je prignalo vodjo izkopavanj na zahodni 
planoti do roba, da je poslal vse k vragu? Med izkopavanjem so odkrili objekt, ki 
ga je Korošec interpretiral kot staroslovansko svetišče (odslej občasno Objekt). 
Hitro so se oglasili kritiki, ki so tej tezi nasprotovali in jo poskušali ovreč. Med 
njimi je bil najbolj glasen direktor mariborskega muzeja Franjo Baš, ki je zagovarjal 
stališče, da gre za negativ (srednjeveškega) stolpa.1 Te tabu teme se strokovnjaki 
najraje na veliko ognejo ali pa njeno spornost omenijo le v opombi.
Kaj so torej tisto usodno jesen 1946 in potem poleti 1947 sploh počeli na 
zahodnem platoju? Zahodni plato ptujskega grada obkroža obzidje, na severu ga 
omejuje ogromna žitnica, na zahodu zahodni stolp, na jugu »vrtna hišica« oziroma 
južni pravokotni stolp, na jugovzhodu južni okrogli stolp in na vzhodu pobočje 
osrednje grajske kope. Površina »turnirskega prostora«2 meri krepko prek 3.000 
m², nadmorska višina je 255 m, to je okvirno 43 m nad reko Dravo in dobrih 10 
m pod grajskim jedrom. Na severu je pobočje precej položno, na jugu in zahodu 
pa relativno strmo (sl. 1).
Slika 1: »Kraj zločina« - zahodni plato ptujskega gradu danes.3
„Crime scene“ - the western plateau of Ptuj Castle today.
1 Curk, Sto zgodb, 192-193.
2 Turnirski prostor (Turnierplatz) je neoromantična skovanka iz 19. stoletja. Viri in 
dimenzije prostora ne potrjujejo teze, da bi se tukaj odvijale kakršnekoli igre ali turnirji. Na 
načrtih iz 17. stoletja se ta prostor že imenuje kot grajski park (Schloschgarten). Za obrazložitev 
in usmeritev se zahvaljujem Tomažu Lazarju.
3 Vir: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profi le.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso (24.4.2017).
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) | 208–245 209
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...210  
Problema se lotim celostno.4 Poslužujem se metode ameriškega antropolo-
ga Cliforda Geertza. Pri gostem opisu (thick description) nas zanima najmanjša 
podrobnost in navidez nepomembna malenkost. Tako s pozornim branjem (close 
reading) pridemo karseda blizu realni sliki dogodkov in razmeram na terenu.5 V 
bistvu gre za hermenevtično oziroma ideografsko metodo vživljanja (Einfühlung), 
ki zahteva večkraten poglobljen pretres virov, saj da razumeš del, moraš razumeti 
celoto in obratno.
Pomembno je namreč razumeti kontekst povojnih izkopavanj, da bi bolje 
razumeli, zakaj je do »problema« sploh prišlo (in zakaj problem ostaja). Korošec 
in ostali so izkopavali »z misijo« v novonastali državi, ki se je borila za svoj 
»življenjski prostor« pod (svobodnim) soncem po koncu druge svetovne vojne. 
Tako orišem povojno klimo s številnimi citati in krajšimi ekskurzi, da pokažem, 
kako plodno je bilo tedanje ozračje za razne »prestižne« interpretacije, ki so dosegle 
tudi državni in mednarodni vrh.
Bistvene informacije sem zraven arhivov prejel v pogovorih z Josipom 
Korošcem in Andrejem Pleterskim. Zgoraj omenjeni Korošec je istoimenski sin 
glavnega izkopavalca in je imel v času izkopavanj pet oziroma šest let, a se določenih 
prigod živo spominja. Pleterski mi je pomagal pri izdelavi diplomskega dela, a 
sem ga še enkrat prosil, da mi razjasni nekatere nejasnosti in me do določene mere 
usmeri; tudi sam poglobljeno raziskuje ta problem. Čeprav ne delimo stališča glede 
Objekta, sta bila pripravljena pomagati, za kar se jima zahvaljujem.
Članek sicer temelji predvsem na arhivskih virih. Večina arhivirane 
dokumentacije iz izkopavanj leta 1946 je v Zgodovinskem arhivu Ptuj (ZAP; 
Zbirka Muzejskega društva 1605-1961: škatli 4 in 7), za leto 1947 na Inštitutu za 
arheologijo SAZU (IZA; Poročila in terenski dnevniki: škatla 5; mapa Slovansko 
svetišče na Ptujskem gradu). Pomembne informacije sicer relativno obrobnih 
akterjev, ki pa mečejo dolgo luč na nekatere aspekte izkopavanj, sem našel v 
Informacijsko-dokumentacijskem centru ZVKDS (INDOK; mape za leta 1946-
49, 1951, 1954-55), Arhivu Republike Slovenije (ARS; AS 231 Ministrstvo za 
prosveto: škatle 54, 60, 74, 76, 90, 92, 93, 115, 124, 152), Narodnem muzeju 
Slovenije (NMSlo; Spisi 1946-49)6 in Biblioteki SAZU.
Kljub vsem dodatnim pojasnilom in virom gre pri Objektu za eno tistih težav, 
pri kateri več bereš, manj veš oziroma so stvari manj jasne. Da ne bi izpadel preveč 
črnogled, je treba izpostaviti, da je bilo tudi veliko sodelovanja in smeha ter da 
so glede na »pionirske« povojne razmere pravzaprav izvršili relativno zavidljivo 
delo, a so rezultati v večji meri nezanesljivi. Moram pa poudariti, da me ne zanima 
osebno, ampak strokovno in javno delovanje glavnih akterjev zgodbe. Tako to ni 
4 S to temo sem se na kratko ukvarjal že v diplomskem delu: Janžekovič, Začetki 
srednjeveškega Ptuja, 25-32. V magistrskem delu sem se omejil samo na Objekt: Janžekovič, 
Staroslovansko svetišče ali srednjeveški stolp.
5 Geertz, »Z domorodskega zornega kota«.
6 Ločen del dokumentacije, predvsem fotografi je izkopavanj in stanja na terenu ter nekaj 
merilnih zapisnikov Rudolfa Berceta, hrani posebej Arheološki oddelek Narodnega muzeja 
Slovenije.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 211
napad ad personam oziroma ad hominem, ampak ad modum operandi et pensandi, 
torej takratnemu načinu dela in mišljenja.7
Izkopavanja Viktorja Skrabarja leta 1909
Na Ptuju in v neposredni okolici so s sistematičnimi arheološkimi raziskavami 
začeli konec 19. stoletja.8 Petoviono so preučevali že v letih pred ustanovitvijo 
Muzejskega društva leta 1893, najdbe pa so odnašali v takrat najbližji muzej 
Joanneum v Gradcu.9 Pravzaprav je ustanovitev muzeja posledica dejstva, da so 
ustanovitelji, člani turističnega Olepševalnega društva (Verschönerungsverein), 
želeli ohraniti arheološke artefakte »doma«.10 Na Ptuju so izkopavali arheologi 
t.i. dunajske šole, in sicer Balduin Saria, Walter Schmid11 in Mihovil Abramić.12 
Najdbe je od leta 1903 dokumentiral domačin, notar in ljubiteljski arheolog Viktor 
Skrabar (1877-1938), ki je ostal do svoje smrti spiritus agens ptujskega muzeja.13
Prav Skrabar je bil prvi (arheolog), ki je zasadil lopato na zahodni planoti. 
Graščak grof Joseph von Herberstein und Proskau je na pobudo in prošnje številnih 
arheologov pogojno privolil v izkopavanje planote, da bi odkrili tam predvideno 
rimsko trdnjavo. Tako je mesec dni, od srede oktobra do srede novembra leta 1909, 
izkopavanja vodil Skrabar. Najprej je izkopal dva jarka na severnovzhodnem pobočju 
skozi zemljen nasip, a ni dobil odgovora o nastanku te obrambne konstrukcije.14 
7 Da ne bi bežal od svoje, per defi nitionem subjektivne, pozicije: sem bolj pristaš teze, 
da gre za ostanke izkopanih temeljev stolpa. Tako bo morda bolj jasna selekcija virov in intenca 
pisanja.
8 Prva sistematična izkopavanja na Ptuju je med šolskimi počitnicami 1889 vodil graški 
gimnazijski profesor Franc Ferk (1844-1925). Jurkovič, Zapuščina Franca Ferka; Emeršič, 
Raziskovalec, zbiralec in ohranjevalec.
9 Joanneum si je pridržal pravico do »pomembnejših najdb« tudi po ustanovitvi ptujskega 
muzeja.
10 Vomer-Gojkovič, Kolar, Archaeologia Poetovionensis, 9-13; Mikl-Curk, Zgodovina 
arheološkega raziskovanja, 7-9.
11 Predvojna »kolega« Saria in Schmid, generacijo starejša od naših akterjev, nista gojila 
pretirano toplega odnosa. Tako je pisal Schmid novembra 1946 Jožetu Kastelicu kot odgovor 
njegovi kritiki članka, v katerem »greste, ne z uma svitlim mečem, kar s kolom nad mene. Ne 
morem se temu dovolj začuditi. Ali ste kot učenec Baldvina Saria podedovali njegovo sovraštvo 
do mene? Ali veste, kaj je ta človek meni storil? Denunciral me je pri tukajšnji Gestapo kot 
nemški državi nevarnega človeka, ki se v Ljubljani druži z deutschfeindliche Gesellschaft, pri 
policiji v Mariboru in Ptuju me je pa denunciral kot nemškega špiona in organizatorja pete 
kolone, istotako pri deželni vladi v Ljubljani«; NMSlo 535/46.
12 Abramić je ohranil tesne stike s Ptujčani tudi po drugi svetovni vojni, ko je prevzel 
vodstvo arheološkega muzeja v Splitu. Tako je prišel večkrat na ogled izkopavanj na gradu in 
preživel leta 1946 tam 21 dni. Še pred vojno je napisal temeljni katalog oziroma vodnik po 
ptujskih (rimskih) spomenikih; Abramić, Poetovio: Führer.
13 Lamut, Ob stoletnici, 14-15; Fran, Štirje ptujski lokalni zgodovinarji, 13-14.
14 Od 7. do 29. julija 1949 je tukaj (ponovno) izkopaval Josip Korošec (Sekcija za arheo-
logijo Zgodovinskega inštituta SAZU) s pomočjo seminarja za arheologijo Filozofske fakultete 
v Ljubljani. V teh treh tednih je čez nasip naredil dva prereza, okvirno dva metra široka in deset 
metrov dolga. Oba prereza sta zajela srednji del nasipa, kjer je bil ta najbolje ohranjen. Po Ko-
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...212  
Jarka mu je namreč zalivala voda, zato ni kopal do sterilne plasti. Odkril je nekaj 
puščičnih osti in poznorimskih novcev.15
Nato je kopal vzhodni del zahodne planote, kjer je imel graščak park z 
eksotičnimi rastlinami, zato je bil »poseg« pogojen z ohranitvijo le-teh. Zgornji sloj 
je bil do globine 75 cm v večji meri iz zemlje za izravnavo platoja s poznorimskimi 
novci, fragmenti opek in posod. Pod tem je bil sloj gline, ki je segal ponekod do 
treh metrov v globino in je bil poln ruševin zidu, tudi dveh marmornih stebrov. V 
tem sloju so odkrili 66 zgodnjesrednjeveških grobov.16 Najdbe iz grobov je pri-
merjal z grobiščem na Spodnji Hajdini, ki ga je izkopaval lekarnar F. Pollak dve 
leti poprej,17 (ponovno) objavil pa še Skrabar dve leti kasneje.18
Skrabar je naletel tudi na nekaj ostankov (rimskih) zidov, ki so bili globlji 
od grobov. Pri večini je šlo samo za posamezne večje nepovezane kamne, je pa 
naletel na globini 90 cm na večji del 80 cm širokega zidu iz lomljenca, ki je bil 
na zgornji ravni poravnan. Zid je na sredi prekinjen, kar bi lahko kazalo na vhod. 
Skrabar ni našel sledi estriha, je pa bil notranji predel na tem nivoju zapolnjen z 
močnim slojem gline. Z obzidjem in južnim stolpom bi lahko tvoril kvadrat, a bi 
za potrditev tega bila potrebna raziskava celotnega terena. Poudari še, da je ta zid 
starejši od pokopov, ker je bil grob 24 odkrit na zidu.19
Korošec je kasneje na podlagi Skrabarjevih skic in dnevnika20 ter svojih 
izkopavanj rekonstruiral njegov način dela. Skrabar je kopal v obliki mreže rovov 
v raznih smereh, v širino največ 1 m, v dolžino pa različno (označeni na njegovem 
načrtu kot podolgovati pravokotniki). Prav zaradi tega je Korošec pravilno sklepal, 
da zemljišče ni dovolj preiskano, saj Skrabar ni kopal do sterilne plasti, in da so 
tukaj ostali še »nedotaknjeni grobovi«.21 Tako je jasno, zakaj se glede na številke 
grobov med »Skrabarjevimi« skeleti pojavljajo tudi »Koroščevi« grobovi.22 Delna 
(ne)raziskanost grobišča je bila eden izmed razlogov za ponovno povojno izkopa-
vanje, a ključna motivacija je prišla z drugega naslova.
rošcu je glede na »polnilo« šlo za pozni oziroma mladi fortifi kacijski element, vsaj iz poznega 
srednjega, če ne zgodnjega novega veka. Korošec, Raziskovanje nasipov.
15 Skrabar, Das frühmittelalterliche Gräberfeld, 1.
16 Ibid., 1-15.
17 Pollak, Prazgodovinske najdbe v ptujski okolici.
18 Skrabar, Frühmittelalterliche Gräberfunde in Unterhaidin.
19 Skrabar, Das frühmittelalterliche Gräberfeld, 15-16.
20 ZAP Viktor Skrabar, Pettau 1909: Izkopavanja – delovni dnevnik.
21 Korošec, Poročilo o izkopavanju, 6-7.
22 Korošec, Nekropola na ptujskem gradu, priloga. Tudi to delo in prilogo je treba upo-
rabljati previdno. Večkrat se opisi grobov ne skladajo s katalogom, prav tako je kakšen grob v 
tloris vrisan dvakrat (cf. grob 405). Za namig se zahvaljujem Špeli Vučak.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 213
Kontekst in priprava izkopavanj Josipa Korošca po 2. svetovni vojni
Po deževni noči se je na hladno in oblačno soboto, 26. aprila 1941, okrog 9:30 
v Mariboru za kakšno uro nenapovedano oglasil Adolf Hitler.23 To je bila velika 
»čast«, če upoštevamo, da je bilo Hitlerjevo pojavljanje v (civilni) javnosti po 
izbruhu vojne izredno redko. Maribor je spadal v njegovo novo pridobitev, Spodnjo 
Štajersko, s čimer je povezan njegov »ukaz« štajerskemu gauleiterju Sigfriedu 
Uiberreitherju: »Napravite mi to deželo spet nemško!«24 Pri tem ni šlo samo za 
prazno frazo, ampak za pravi politični program, ki je sprva vključeval množične 
deportacije slovenskih intelektualcev, kasneje pa so germanizacijo prilagodili 
oziroma jo izvajali s postopno akulturacijo in šolskim poukom.25
Ta politični program je baziral tudi na delih nemških geografov, zgodovinarjev 
in arheologov, ki so redno sledili ali celo predhajali nacistični osvajalski stroj. Izpo-
stavljam najbolj zloglasnega arheologa, ob katerega so se kasneje večkrat obregnili 
slovenski arheologi. Karl Dinklage (1907-1987) je vodil pra- in protohistorični 
del nacističnega Inštituta za koroške deželne raziskave (Institut für Kärntner 
Landesforschung) graške univerze, ki so ga ustanovili oktobra 1942 v Celovcu. 
Eksplicitna naloga inštituta je bila, da vodi in podpira nacistično ponemčevalno 
politiko oziroma da »razvije v neizpodbitni obliki ideologijo nemškega zahtevka 
po Gorenjski kot prostora prastare nemške naselitve.«26
Dinklage je na primer začel članek tako: »Skozi ponovno pridružitev Spodnje 
Štajerske in večjega dela Kranjske v rajh je prišlo zelo staro nemško kulturno in 
naselbinsko območje iz slovanske tuje oblasti domov«.27 Podobno je prej »dokazo-
val« za območje Češke oziroma Egerlanda (češ. Chebsko)28 in kasneje za celotno 
Kranjsko.29 Med drugim je leta 1943 vodil manjša arheološka izkopavanja na Bledu 
23 Ujeto na fi lm in vključeno v nemška poročila Die Deutsche Wochenschau Nr. 558 (16. 
maj 1941), ki so javno dostopna na youtubu. Mariboru in Špilju je posvečen kratek minutni 
odsek od 5:45 do 6:45. Za usmeritev se zahvaljujem Borisu Hajdinjaku.
24 »Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!« Tega sicer ni izrekel v Mariboru, kjer 
ni imel javnega govora. Sam »ukaz« je izdal ob začetku ofenzive na Jugoslavijo 6. aprila 1941, 
kar potrjuje gauleiter v govoru dva dni po Hitlerjevem obisku, ko pravi, da mu je fi rer to ukazal 
že pred tremi tedni; Marburger Zeitung, 29. april 1941, 4.
25 Hajdinjak, Hitler v Mariboru. Ferenc, Okupacijski sistemi.
26 »Das Institut wird ein wissenschaftspolitisches Instrument in der Hand der politischen 
Führung sein, durch vergleichende Forschung nach den Wurzeln und Lebensgesetzen die Ideologie 
des deutschen Anspruches auf das uralte germanische Siedlungsland Oberkrain auch sachlich 
unumstößlich zu begründen.« Tako je bilo zapisano v uradnem glasilu ob nastanku inštituta, ki 
je sicer bil slovesno odprt 10. oktobra ob obletnici koroškega plebiscita: Kärnter Zeitung, 30. 
september 1942, 4. Wedekind, The Sword of Science, 117-119; Fazioli, From First Reich to Third 
Reich; Pleterski, Dinklage, Karl. O vplivu nacionalizma na arheološke interpretacije nasploh 
glej Novaković, O nacionalizmu v arheološki teoriji in Mirnik Prezelj, Sodobna sociologija.
27 »Durch die Rückgliederung der Untersteiermark und großer Teile Krains ins Reich 
hat eine sehr alte deutsche Kultur- und Siedlungslandschaft aus slawischer Fremdherrschaft 
heimgefunden«; Dinklage, Frühdeutsche Volkskultur der Ostmark, 235.
28 Dinklage, Frühgeschichte des deutschen Südostens. Dinklage se je gibal na območju 
od Pariza do Krakova in od Berlina do Splita, baziral pa je v Münchnu.
29 Dinklage, Frühdeutsche Volkskultur in Kärnten.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...214  
in sklenil, da so »Kranjska in njene kasnejše marke že od časa preseljevanja ljudstev 
nemško poselitveno in kulturno območje.«30 Njegovih tez kasneje niso spodbijali 
samo arheologi, ampak so jih vehementno zavračali tudi v časopisju,31 kar kaže 
na daljnosežnost teh tez.
Kaj pa se je po Skrabarjevih izkopavanjih dogajalo na zahodni terasi ptujskega 
gradu? Med velikima vojnama Herbersteini niso dopustili arheoloških raziskav, 
zahodni plato pa so med drugo svetovno vojno preuredili v sadovnjak (sl. 2). Kljub 
temu so tukaj »postavali« arheologi. Balduin Saria je ob »priložnostnem izkopa-
vanju« (gelegentliche Grabung)32 odkril nekaj rimskih marmornih skulptur. Med 
drugim se je živo spominjal odkritja kalote človeške glave v naravni velikosti, ki 
se je z ostalimi kosi izgubila.33 Prav tako pa naj bi, sicer ne na zahodnem platoju, 
med urejanjem poti na južnem pobočju pod današnjim obzidjem naleteli na nekaj 
grobov.34
Slika 2: Zahodni plato z osrednjega grajskega poslopja med izkopavanji oktobra 1946.35
The western plateau from the central castle building during excavations in October 1946.
30 »Kärnten und seine späteren Marken sind schon seit der Vökerwanderungszeit germa-
nischer Siedlungs- und Kulturboden.« Ibid., 3.
31 Naprijed, Broj 40, 4.
32 Gre za jame, ki so jih kopali ob saditvi sadovnjaka marelic; Klemenc, Ptujski grad v 
kasni antiki, 7.
33 Saria, Korošec, Report.
34 Korošec, Staroslovansko grobišče na ptujskem gradu, 12.
35 Rudolf Berce, neg. št. 2441; fotodokumentacija Arheološkega oddelka NMS.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 215
Ptuj je drugo svetovno vojno preživel dokaj »neboleče«,36 še več, v Mestni Ferkov 
muzej so prišli artefakti in arhivalije iz zaplenjene državne lastnine (narodna imovina). 
Muzej je bil prenatrpan, zato je bilo »popolnoma nemogoče urediti zbirke«.37 Napisali 
so, da so zbirke »v poslednjih letih tako narasle, da je muzej prej podoben skladišču, 
kakor znanstveni ustanovi, o znanstvenem pročavanju v današnjih okoliščinah sploh 
ni mogoče več govoriti.«38 Prostorska stiska je bila resen problem še dolgo po koncu 
vojne, zato so zraven dominikanskega samostana, kjer si je muzej delil prostor s social-
nimi stanovanji, poskusili pridobiti še cel grad. Le-tega so nacionalizirali leta 1945 in 
»pregnali« prejšnje lastnike iz rodbine Herberstein. Za upravnika ptujskega muzeja je 
bil v teh turbulentnih časih nastavljen »starinoslovec« in vse prej kot nesporna fi gura 
Anton Smodič (1905-1960).
Ptujčani so se zavedali enkratnosti povojnega časa. Tako so že poleti 1945 
sklenili, da »se v prvi vrsti moramo zanimati za staroslovanske najdbe,39 kajti 
Ptuj zavzema prvo mesto v staroslovanski arheologiji Slovenije in ministrstvo 
forsira to stališče ter bo dalo izredne kredite za staroslovanska izkopavanja«.40 
Na prvi seji ptujskega muzeja »v novi svobodni Jugoslaviji« 19. oktobra 1945 
so bili prisotni »predstavniki oblasti«, ki so »pokazali razumevanje za pomen 
Ptuja,« potem ko je hotel »nacifašizem zatreti našo kulturno samobitnost in nas 
zbrisati s sveta... Dolžnost naša je, da se zanimamo za staroslovenske najdbe«.41 
Zavedali so se še geografske pozicije in igrali na karto »obmejnega mesta«, zato 
je skrb za ptujski muzej voda na mlin za »težnje, zahteve in pravice v narodno-
stnem oziru«.42
Prav tako se je za slovansko arheologijo izredno zanimala Sovjetska zveza 
oziroma Rusija, ki je bila v tem času še glavni zaveznik Jugoslavije.43 Muzej so 
želeli urediti po ruskem vzoru, da bi pokazali, »kako je povezan naš kmet s Slovani 
na severu, z Rusijo«; to se pravi, urediti etnografsko zbirko. »Prikažite v tem delu 
kmetsko delo, običaje od zibelke do groba. Prikazati moramo materijalno in duševno 
kulturo, ki jo je gojil naš kmet.«44 Ptuj je obiskal ruski učenjak C. M. Popov, profe-
sor na Vinarski fakulteti v Moskvi. Posebej se je zanimal za leta 1937 ustanovljen 
Vinarski muzej, ki je bil edini take vrste na Balkanu. Za Vinarski muzej je bil 
36 Najhuje je Ptuj (kulturno) prizadelo zavezniško bombardiranje 4. januarja 1945, ko so 
praktično do tal porušili minoritsko cerkev.
37 ZAP 003410. S podobnimi problemi se ptujski muzej in predvsem njegov arheološki 
del srečuje tudi danes.
38 ZAP 003466.
39 V virih se izmenično pojavljata izraza staroslovanski in staroslovenski brez očitne razlike 
v pomenu.
40 ZAP 003411.
41 ZAP 003420-21. Takšne so bile sicer »dolžnosti« arheologije po celotni Jugoslaviji; 
Korošec, Arheologija in nekatere njene naloge; Novaković, The „German School“, 62-65; 
Novaković, Historija arheologije.
42 ZAP 003466-67; ZAP 003458-59.
43 V Koroščevi objavi Slovansko svetišče na ptujskem gradu je zraven angleškega prevoda 
izšel tudi ruski povzetek. Knjiga je izšla pozimi ali spomladi 1948; že nekaj mesecev kasneje, 
natančneje po informbirojevskem sporu 28. junija, ruski prevod več ne bi bil »primeren«.
44 ZAP 003422.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...216  
odločilen prav Smodič, ki je poskrbel, da je oktobra 1946, ko so bila izkopavanja 
na zahodnem platoju ptujskega gradu v polnem zamahu, odprl vrata javnosti.45
Smodič se je pogajal z upravnikom mariborskega muzeja Franjem Bašem 
(1899-1967) glede »izmenjave najdb«, potem ko se je tudi Maribor trudil postaviti na 
noge in postaviti stalne zbirke. Izmenjali naj bi najdbe iz ruškega mitreja, Pobrežja 
in Poštele, hranjene na Ptuju, za halštatske in rimske najdbe z grobišča na Hajdini 
ter staroslovanski nakit s Spodnje Hajdine, hranjene v Mariboru. Na Ptuju so konec 
leta 1945 pričakovali »kustosa za lapidarij«, Josipa Korošca (1909-1966). Konec 
marca 1946 je bil po inventarizaciji zbirk na gradu prav on predlagan za cenilca 
za izmenjavo. Če ne prej, se je tukaj prvič srečal z Bašem.46
Za prvi prvi maj v novi mladi Jugoslaviji leta 1946 so pripravili posebno 
razstavo, ki so jo oglašali kot prvo staroslovansko razstavo v (severni) Sloveniji, 
po kateri je vodil novi kustos Korošec.47 Predsednik ptujskega Muzejskega društva 
Franc Stiplovšek je v uvodnem govoru izjavil: »Ker prvič praznujemo praznik 
dela v svobodi, je treba pokazati, da slovenski narod biva na tej zemlji že stoletja 
in stoletja. V svojem znoju in trudu jo je obdeloval... Le grobovi so tulili in pričali 
naše žrtve. A še te grobove so nam v polpretekli dobi osporavali... Iz davno preteklih 
dni, ko so stopili naši pradedje prvič na naša tla, pa do danes sega ena sama dolga, 
nepretrgana veriga dela...«48
Toda kljub domačemu »motivacijskemu materialu« za nova izkopavanja je 
bil ključni korak storjen v Zagrebu. Tam so spomladi 1946 na Medicinski fakulteti 
ustanovili posebni Antropološki zavod in sprejeli odločitev, da bodo raziskali eno 
staroslovansko nekropolo. Zato so predlagali ptujskemu muzeju, da spet preučijo 
nekropolo na zahodni terasi in če bi čas dopuščal, še tisto na Spodnji Hajdini.49 Po-
buda, vsaj uradna, za izkopavanje je torej junija prišla od predstojnika zagrebškega 
45 Otvoritvi v nedeljo, 20. oktobra 1946, je prisostvoval tudi Jože Kastelic, ki je bil udeležen 
v neprijetnem »incidentu«, za katerega se mu je naslednji dan opravičil sam Smodič. »Prosim 
Vas najlepše, da ne smatrate neprimernega nastopa onih dveh vsled vina preveč razpoloženih 
oseb za žalitev, ki mi je bila silno neprijetna ter nima nikakega javnega značaja, še manj pa z 
muzejem in Muzejskim društvom. Prizadeta tovariša se bosta Vam opravičila in tudi jaz prosim 
še enkrat, da jima oprostite«; NMSlo 420/46. Le-ta, »prizadeta tovariša« namreč, odvetnik in 
književnik Alojz Remec ter Zvonko Kozler, se mu opravičita na isti dan in natančneje opišeta 
prepir, ki je bil »glede izkopin na ptujskem gradu«; NMSlo 423/46. Kastelic je namreč nekaj 
dni pred tem, 16. oktobra 1946, napisal ostro kritiko izkopavanj.
46 V tem času sta sodelovala prijateljsko. Tako je Korošec prosil Baša za pomoč pri objavi 
knjige Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji, za kar se mu je Korošec zahvalil; Korošec, 
Staroslovenska grobišča, 127. Baš pa je prosil Korošca, če lahko Mariborčane, ki so načrtovali 
izlet na Ptuj, vodi skozi staroslovanski del razstave; ZAP 003512.
47 Korošec se je pred vojno udejstvoval in izobraževal v Beogradu, Vinči, Pragi in Münch-
nu, med vojno pa je deloval v Zemaljskem muzeju v Sarajevu. Decembra 1945 se je z družino 
vrnil v Slovenijo, kjer je dobil profesorsko mesto na gimnaziji v Ptuju in dodelitev kot kustos 
za Mestni Ferkov muzej.
48 ZAP 003429. Kljub tem in podobnim visokoletečim pozivom se v Jugoslaviji nikoli ni 
razvila prava marksistična perspektiva v arheologiji, ampak je prevladovala kulturno-zgodovinska 
paradigma oziroma t.i. nemška šola; Novaković, The »German School«, 62-63.
49 Ivaniček, Staroslavenska nekropola u Ptuju, 7.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 217
zavoda Franjota Ivanička.50 Slednji je tudi prvi, ki je 24. junija pisal Zavodu za 
zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti 
Slovenije (odslej Zavod)51 za dovoljenje.52
Na Vidov dan je Zavod odgovoril zagrebškemu (antropološkemu) zavodu in 
dovolil izkopavanja.53 Ker so predstavljala »izkopavanja staroslovenskih grobov 
za slovensko arheologijo nadvse važno in pomembno delo, je nujno potrebna 
navzočnost predstavnikov arheološkega oddelka Narodnega muzeja.« Prav takrat 
pa je Narodni muzej začel izkopavati prazgodovinske gomile v Stični, zato se 
izkopavanja na ptujskem gradu niso mogla začeti pred 20. julijem. Pooblastili 
so ravnatelja Narodnega muzeja Jožeta Kastelica kot referenta za arheologijo pri 
Zavodu, da je prevzel nadzor nad izkopavanji.
Ta redosled je posebej zmotil prav Kastelica, ker so se že predhodno dogovo-
rili in postavili Zavod pred fait accompli. Nasploh je videti, da je bila arheološka 
strokovna struktura še v povojih, zato je večkrat prihajalo do takšnih »komunikacijskih 
šumov«. Tako je Zavod pisal ptujskemu muzeju,54 da morajo tudi oni predložiti 
prošnjo za izdajo dovoljenja in navesti okviren program z načrtom izkopavanj. 
Še isti dan je dobil kustos Korošec od Zavoda pooblastilo za vodstvo izkopavanj 
v celoti.55 Po koncu izkopavanj so bili dolžni predložiti dnevnik izkopavanja in 
pošiljati tekoča poročila.
Korošec, Ivaniček in Smodič so se 6. julija sestali na ptujskem gradu, dorekli 
okvirni načrt in si razdelili »jurisdikcijo«. Korošec je prevzel prazgodovino in 
staroslovanske najdbe, Ivaniček antropološko gradivo, Rudolf Bratanič56 rimske 
ostanke in Smodič »eventuelne latenske najdbe«. Raziskati so nameravali predvsem 
»neraziskano in od Skrabarja površno prekopano zemljišče«.57 Isti dan so pisali 
Zavodu in orisali načrt z okvirnim tlorisom.58 Poleg deset članov zagrebške ekipe 
naj bi delalo še petnajst mladincev iz Ptuja in »čuvaj mitreja« Janez Gojkovič kot 
»preddelavec«. Iz Zagreba bi pripeljali laboratorij za antropološke raziskave.
50 Stiki so bili vzpostavljeni že prej, saj so že sredi aprila predvideli, da se bo poleti oziroma 
v počitnicah kopalo. Ivaniček je spomladi deloval kot vojaški zdravnik v Sloveniji, hkrati pa 
(topografsko) preiskoval staroslovanska grobišča na Štajerskem ter tako stopil v stik s ptujskim 
muzejem.
51 Že takrat so ocenili, da je ime predolgo, zato so ga krajšali kot Zavod ali klicali po 
starem »Spomeniški urad«.
52 INDOK 358/46.
53 INDOK 369/46.
54 INDOK 363/46.
55 INDOK 364/46.
56 Prav on je zaslužen, da ptujski muzej med vojno ni »izgubil« več predmetov, saj jih je 
leta 1944 skril v kripto dominikanskega samostana in jih rešil pred »evakuacijo« v Murau. Po 
vojni pa je inventariziral vso arheološko zbirko; Žižek, Muzejsko društvo in arheologija. Sicer 
je zaradi predvojnih in medvojnih aktivnosti do določene mere postal persona non grata za 
takratno oblast, zato je izgubil službo na gimnaziji. Za podatek se zahvaljujem Bojanu Djuriću.
57 ZAP 008054.
58 INDOK 399 in 400/46.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...218  
Zavod je 8. julija odgovoril ptujskemu muzeju in tudi njim uradno dovolil 
izkopavanja.59 V tednu pred načrtovanimi izkopavanji je Smodič pisal Gradbenemu 
odseku Mestnega odbora za orodje, in sicer za sedem krampov, petnajst lopat in 
dve samokolnici.60 Hkrati je prosil Glavni štab mladinskih brigad za »15 resnih 
mladincev« za izkopavanja na gradu – s temi udarniškimi delavci bi si bistveno 
znižali stroške. Z deli so nameravali pričeti v ponedeljek, 22. julija, ob 7h zjutraj,61 
a se je zataknilo že na začetku.
Prva kampanja v letu 1946
Dela so se začela skromno. Najprej namreč niso dobili mladincev, saj so takrat 
med drugim ptujske mladinske oziroma »Leteče« brigade delale na regulaciji rečice 
Pesnice.62 Tako so morali delovno silo najeti (sprva štiri delavce, nato vedno več), 
kar je občutno podražilo izkopavanja. Hkrati še niso prejeli obljubljene subven-
cije, ki jo je Ministrstvo za prosveto (odslej Ministrstvo) zagotovilo že 12. julija.63 
Dela so se zamaknila za dva dni in se polno pričela šele v sredo, 24. julija, ker je 
antropološka ekipa prispela z zamudo dan poprej popoldne. Smodič je prosil za 
živilske nakaznice64 za člane zagrebške ekipe, ki bi naj ostali le dober mesec dni; 
ostali so dobre štiri mesece.
Do prvega poročila Zavodu 27. julija,65 torej v treh dneh, so v južnem delu 
ob zidovju odkrili enajst skeletov s pridatki. Očitno je, da so kopali na več mestih 
hkrati.66 Dalje so našli rimske zidove, fragmente spomenikov, opeke s pečati, ke-
ramiko in novce. Slab teden dni kasneje, 2. avgusta, so odkrili že 35 skeletov, bolj 
ali manj ohranjenih (osteološki material naj bi bil zelo »nagrižen«),67 kar priča o 
veliki hitrosti del. Že takoj so začeli vabiti visoke (arheološke) goste na izkopavanja 
na Ptuj, med njimi Hrvata Viktorja Hoffi lerja in Zdenka Vinskega.
Nasploh sta Hrvaška in predvsem Zagreb pokazala izredno zanimanje za 
izkopavanja na ptujskem gradu. Ta izkopavanja naj bi služila kot odskočna deska za 
59 INDOK 405/46.
60 ZAP 008062.
61 ZAP 008060. Glede na terenski dnevnik (IZA Terenski dnevnik 1946) in obračun ur (ZAP 
003547), ki ga je vodil Korošec, je razvidno, da sta Bratanič in »preddelavec« Gojkovič bila tri 
ure na terenu že v soboto, 20. julija. Verjetno sta pripravljala in merila teren ter odstranjevala 
vegetacijo.
62 Glej časopis Vestnik: Glasilo OF za mariborsko oblast v tem času, kjer se praktično v 
vsaki številki pojavi hvalnica »brigadam, ki gradijo našo domovino«.
63 ZAP 008065.
64 Kratek ilustrativni pregled povojnega obdobja v Slovenska kronika XX. stoletja, poglavje 
Čas graditve, 92-189.
65 INDOK 474/46. Stalnica teh poročil je, da so rezultati »presegli vsa pričakovanja«, da 
so odkrili »najbogatejše najdbe doslej« in da nujno rabijo dodatna (fi nančna) sredstva. Veliko-
krat so jim bili zneski odobreni, a se je kolesje birokracije zataknilo in teh zneskov niso dobili 
nakazanih še več tednov.
66 Cf. grobove 67-78 v Korošec, Nekropola na ptujskem gradu, priloga.
67 INDOK 488/46.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 219
nadaljnje sodelovanje oziroma za »začetni štadij za nadalnja vzajemna razširjena 
raziskovanja. V bližnji bodočnosti namerava zagrebška univerza in druge znanstve-
ne ustanove, kakor muzeji in razni samostojni znanstveni zavodi organizirati širši 
znanstveni kolektiv za raziskovanje kulturne in biološke preteklosti Jugoslovanov 
in prejšnjih prebivalcev današnjih arealov naše cele domovine.«68
Smodič je 4. avgusta pisal pismo prijatelju, verjetno prvemu povojnemu 
ravnatelju Zavoda, Franu Šijancu.69 »Dragi! Da bi videl, kaj smo našli! Komaj 
sem napisal poročilo, že smo zadeli na nove najdbe. Vsega skupaj smo doslej 
izkopali 38 okostnjakov z izredno zanimivimi pridatki... Ležijo v zemlji okostnjaki, 
kakor sardine v škatlji... Biti jih mora na tem grobišču nekaj sto starih Slovencev. 
Izsledki v antropološkem delu so presenetljivi... Sedaj šele vidimo, kake blesavosti 
smo napisali pod vtisom študija nemških virov in vse naše znanje bomo morali na 
pošteno revidirati.«
Korošec je na veliki šmaren v (tretjem) poročilu ocenil, da hitrejši tek izko-
pavanj ovira težka zemlja, a da se »kljub temu izkopava z vso natančnostjo«.70 
Vsak predmet naj bi se natančno zabeležil, vsak (rimski) zid natančno izmeril in 
vnesel v plan, toda »cilji, katere zasledujemo na tem izkopavanju, so drugi, tako 
da v glavnem ne gremo za temi najdbami.« Do konca avgusta so odkrili 96 skele-
tov (skupno torej do groba 162), a jih je bilo v tem trenutku občutno manj kot na 
začetku.71 Med razlogi je dejstvo, da so takrat začeli izkopavati območje »rimske 
trdnjavice«, kjer so segali zidovi tudi tri metre v globino. Če je Skrabar leta 1909 
iskal trdnjavico in naletel na grobišče, so zdaj ob izkopavanju grobišča naleteli 
na rimsko »trdnjavico« in latensko oziroma »ilirsko« naselbino z več ognjišči.72
Bistvena ovira v prvih mesecih izkopavanj so bila fi nančna sredstva oziroma 
njihovo pomanjkanje. Tako jim je po dveh tednih zmanjkalo denarja in bi morali 
že 10. avgusta končati izkopavanja, če Ivaniček ne bi namenil del svojega kredita 
(10.000 dinarjev) v skupne namene. Korošec in Smodič sta moledovala Zavod 
ter Ministrstvo za sredstva, ker niso mogli plačevati hrane delavcem.73 Smodič je 
celo pisal Komitetu za umetnost in kulturo v Beogradu (odslej Komitet) ter opisal 
izkopavanja. Prepričani so bili, da bodo »mogli ovreči vse nemške in madžarske 
znanstvene trditve o bivanju Germanov in Obrov na teritoriju sedanje Jugoslavije«, 
a zato potrebujejo »izdatno fi nancijelno pomoč«.7475
68 ZAP 008069.
69 INDOK, ni oznake.
70 INDOK 534/46.
71 INDOK 577/46.
72 Dular, Severovzhodna Slovenija.
73 ZAP 008078-80. Šijanec je pisal 30. avgusta Rdečemu križu za 15 paketov za arheolo-
ško-antropološko ekipo na Ptuju. Rdeči križ je poslal pakete 3. septembra; INDOK 571 in 605/46. 
Rdeči križ je v bistvu delil pakete Združenih narodov (UNRRA), ki so vsebovali prepečenec, 
konzervo prešane šunke, konzervo prešane slanine, posušeno polenovko, rumen in rdečkast sir, 
zavitek prave kave, zavitek čaja, konzervirano mleko, pražene arašide, kikirikijevo maslo, mleko 
v prahu, marmelado ali džem, žvečilni gumi, zavitke čokolade ali kakava, sladkor v kockah in 
zavitkih, cigarete in ribji puding (sic!); Godina Golija, Oblikovanje sodobnega potrošnika, 99-
100; podrobneje o pomoči UNRRA Ajlec, UNRRA v Jugoslaviji in Sloveniji).
74 ZAP 008081.
75 1
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...220  
Slika 3: Pismo s podpisniki poslano Kardelju v Pariz.761
A letter with signers addressed to Kardelj in Paris.
76 ZAP 008095-96. Podpisniki so bili: Anton Smodič, Franjo Stiplovšek, Vladimir Tkalčič, 
Ljubo Karaman, Stjepan Gunjača, Franjo Ivaniček, Mihovil Abramić, Josip Korošec, Marijana 
Gušić, Anton Bauer, Zdravko Luković, Andrea Berc, Zdenko Vinski, Ksenija Vinski, Ivica 
Dogmedžić, Aleksandar Širola, Jože Kastelic, Josip Klemenc, Milko Kos.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 221
Naslednji dokument dobro ilustrira vzdušje in intenco izkopavanj. V začetku 
septembra je prišla delegacija direktorjev, kustosov in arheologov iz Hrvaške, kar je 
treba razumeti v okviru že omenjenega zanimanja Hrvatov za ta izkopavanja in vlogo 
Hrvaške med drugo svetovno vojno. Vrhunec tega obiska je bilo pismo, ki so ga poslali 
Edvardu Kardelju na pariško mirovno konferenco (sl. 3).76 Tako so dva tedna kasneje 
v zahvali za gostoljubje in sodelovanje zapisali še, da »smo imali prilike da zajednički 
izrazimo svoju jednodušnost u obranu slavenskoga karaktera naših ugroženih krajeva 
potpisivanjem rezolucije upućene Jugoslavenskoj delegaciji na Mirovnoj konferenciji, 
na ruke ministra Kardelja... Ova ekskurzija nije nam donijela samo naučnu korist, 
nego je bila i spontana manifestacija slovensko-hrvatskog bratstva.«77
Kastelic je po tem obisku ocenil, da je ptujsko staroslovansko grobišče po-
stalo »največje v Sloveniji in morda Balkanu sploh«. Njegova ocena izkopavanj 
je, presenetljivo, v primerjavi s kasnejšimi tukaj še kar pozitivna. »Izkopavanja so 
strokovno povsem na višini... Morda bi bil potreben še nekoliko izčrpnejši zapisnik 
profi lov in stratigrafi je.« Predlagal je tudi ustanovitev posebne katedre oziroma 
stolice na univerzi za »arheologijo in predzgodovino s posebnim ozirom na Balkan 
in Slovenijo«.78 Na univerzi je takrat namreč še vedno deloval le arheološki semi-
nar v okviru katedre za antično zgodovino s poudarkom na klasični arheologiji.79
Ta obisk je Ptujčanom vlil potrebne samozavesti, zato so 5. septembra80 pisali 
Josipu »Saši« Vidmarju, prvemu in edinemu predsedniku SNOS-a, za podporo s 
pojasnilom, da so »nedvomno potrdili, da (skeleti) spadajo h kulturi starih Sloven-
cev, predvsem v belobrdski in ketlaški kulturni krog, to je 10. in 11. stoletje. Torej 
so bili ti kraji takrat naseljeni s Slovenci, nikoli Germani. V znanstveni literaturi 
se je zadnje deset let uveljavljalo ravno nasprotno, ko so razni nemški arheologi, 
predvsem Dinklage, trdili nasprotno.«81 V roku dveh tednov so prejeli krvavo po-
trebna fi nančna sredstva, in sicer 150.000 dinarjev; to se pravi, najprej so prejeli 
obljubo, za samo nakazilo so pa trepetali še kak teden.82
Do 18. septembra so odkrili sto grobov, a večino v prvem mesecu izkopavanj. 
Kot rečeno, prišli so v ruševine »velikega rimskega poslopja z močnimi zidovi«.83 
Ker se je povečal obseg dela, beri začeli so izkopavati še na vzhodni polovici, so 
19. septembra delo nastopili (nemški) vojni ujetniki (20), ki jih je priskrbel Franjo 
76 ZAP 008095-96. Poletje sta namreč ozračje v državi grela pariška mirovna konferenca 
in boj za zahodno mejo ter Trst.
77 ZAP 008102.
78 NMSlo 328/46. Pri tem je dodal, da bi bilo »na novo stolico najpripravneje imenovati 
dr. Korošca, ki bi bil s tem priključen neposrednemu znanstvenemu delu. Tak arheološki seminar 
bi se lahko hitro razvil v arheološki institut, od katerega bi potem imel tudi Ptuj svoje koristi.«
79 Novaković, Oddelek za arheologijo, 49-50. Za pomoč in usmeritev se zahvaljujem 
Predragu Novakoviću.
80 Še dan poprej je v osrednjem slovenskem časopisu izšel kratek prispevek o izkopavanjih; 
Slovenski poročevalec, 4. september 1946, 2.
81 ZAP 008097-98. Dinklage se je po vojni ukvarjal predvsem s socialno in ekonomsko 
zgodovino Koroške.
82 Do avgusta je izkopavanja kril ptujski muzej oziroma Ministrstvo za prosveto LRS, 
septembra pa Zagreb.
83 INDOK 633/46.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...222  
Ivaniček.84 Smodič, Korošec in Ivaniček so 23. septembra sklenili, da se izkopavanja 
nadaljujejo, dokler vreme dopušča. Želeli so namreč leta 1946 končati izkopavanja, 
da bi čim prej objavili rezultate. Najeti so želeli še več domačih delavcev, obdržali 
pa bi tudi vojne ujetnike (sl. 4).85
Sredi septembra je torej slovenska vlada ptujskim delavcem odobrila dodatna 
sredstva, kar pa je po načelu more money, more problems pomenilo bolj podrobno 
kontrolo. Tako je Kastelic v imenu Zavoda pisal, da ker »ste prejeli večjo podporo 
od SNOSa, vas prosimo, da nam predložite program del«.86 Hkrati je na začetku 
oktobra Kastelic (preko Ministrstva) na teren poslal delavca Narodnega muzeja, 
in sicer preparatorja Rudolfa Berceta, ter kustosa prehistoričnega oddelka Borisa 
Bačiča. Podrobno bi naj pregledala izkopavanja, kar je razburilo Korošca. Rezultat 
tega obiska je poročilo, ki ga povzemam v naslednjih odstavkih.87
Delovni prostor so septembra razdelili na dva sektorja. V vzhodnem je bilo 
zaposlenih 20 ujetnikov, v zahodnem pa na petih mestih okrog 30 najetih delavcev. 
Število delavcev in ujetnikov ni bilo vsak dan enako,88 ker so mnogi odhajali zaradi 
poljskih del. Civilni delavci so delali vsak dan od pol sedmih do pol enih, torej 
šest ur, vojni ujetniki še popoldan od treh do petih, torej osem ur.89 Vselej se je 
delalo tako, da je eden kopal, za njim pa je stala skupina delavcev, ki je odkopani 
material v verigi odmetavala tri do deset metrov daleč.
Izkopi po Bercetu in Bačiču zaradi oblike niso dopuščali risanja presekov; 
le v skrajno severnem rovu zahodnega sektorja je bila oblika rova tako ravna, da 
bi bilo mogoče posneti neoporečen presek. Edine pokončne stene izkopov so bile 
pri zidovih, a vsi izkopi niso segali do sterilne plasti. Prekopan teren so z mlajšim 
materialom znova zasipavali in s tem zasipavali že izkopane dele rimskega zidovja. 
Vse meritve so se izvajale precej približno, zlasti merjenje višine.90 Fotografi rali 
niso, prav tako nista opazila, da bi na terenu risali. Kopali so od vzhoda proti zahodu, 
84 Ivaniček naj bi imel zagotovilo, da ujetnikov ni potrebno plačevati. Točno tri tedne kas-
neje, ko so že začeli razmišljati o koncu izkopavanj v tej sezoni, je zaprosil (in dobil) še dvajset 
do trideset ujetnikov. V primeru, da bi jih bilo treba plačati oziroma če bi prišlo do spremembe 
politike, bi jih kril iz svojega žepa; ZAP 008129-30.
85 Komandant mariborskega 301. taborišča vojnih ujetnikov Anđelo Šverko je pisal 23. 
septembra, naj vsaj pet dni prej sporočijo, če bodo vrnili ujetnike, ker ne bo več prenašal, da jih 
kar pošljejo nazaj brez obvestila, in jih bo vračal nazaj na teren; ZAP 008116.
86 ZAP 008117.
87 NMSlo 379/46.
88 Od 3-4 na začetku do 36 delavcev in od 20 do 47 ujetnikov na vrhuncu del oktobra.
89 Civilni delavci so imeli mezdo 10, Bratanič in Gojkovič 12, Paola Korošec pa 15 dinarjev 
na uro. Tekom izkopavanj se je mezda za civilne delavce celo malo povečala, vojni ujetniki pa so 
bili sprejeti »pod predpisanimi pogoji«, to se pravi, da so delali za hrano in vodo. V obračunu ur 
bi naj bil sicer poseben seznam za vojne ujetnike (»eventuelna dnina«), a verjetno tega ujetniki 
sami niso nikoli prejeli. Ivaniček 10. oktobra 1946 na seji »pojasni, da vojne ujetnike ne bomo 
plačali, kolikor ima on zagotovilo. Prosi, če bi smel vzeti še 20-30 ujetnikov in če nima muzej 
toliko denarja, je pripravljen, da jih on plača. Vzame se v znanje, vendar je treba poprej za nje 
preskrbeti stanovanje, posode za kuhinjo itd;« ZAP 008129.
90 Dnevnik (IZA Terenski dnevnik 1946) pokaže, da je res šlo predvsem za artefaktno 
usmerjena izkopavanja.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 223
ker so glave skeletov ležale na zahodu in jih niso želeli poškodovati.91
Najdbe ob skeletih bi se naj pobirale, še preden je bil izkopan celoten grob. 
Nabirali naj bi jih na kupu, tako da so se mešale; z enega kupa so jih spravljali 
v papirnate vrečice, ki so jih opremili z oznako izkopa in z datumom. Najdbam 
slovanskega značaja so namenjali največ pozornosti, kar ni presenetljivo glede na 
intenco izkopavanj. Oznake prostorov so označevale precej obsežen prostor, npr. 
pol hiše.92 Našla sta precej »zavrženega materiala«, tako črepinj kakor kosti, kar 
je sicer bila praksa v slovenski arheologiji še dolgo po teh izkopavanjih, predvsem 
za manj vredne »mlajše« artefakte.
Dotok »antropološkega materiala« je začel usihati proti koncu avgusta po 
začetku del na območju »rimske trdnjavice«, zato so sredi septembra začeli delo na 
vzhodnem sektorju. Da je Korošec načel novo partijo terena zaradi zahtev oziroma 
potreb antropološke ekipe,93 se je zdelo Bercetu in Bačiču zelo sporno, še posebej 
zaradi poznega datuma in pičlih materialnih sredstev Krajevnega ljudskega odbora.94 
Po njunem bi bilo preudarneje, da bi se dela omejila na zahodni sektor, vzhodni del pa 
bi načeli šele prihodnje leto oziroma takrat, ko bi bil ves zahodni del terena prekopan.
Slika 4: Nemški vojni ujetniki med delom in njihovi stražarji vojaki.95
German prisoners of war at work guarded by soldiers.
91 Na teh lobanjah, izkopanih v letih 1946-47, se učimo tudi študentje arheologije pri 
predmetu Osteologija na Biotehniški fakulteti.
92 Tukaj kritizirata analizo prazgodovinskih plasti (Korošec, Predzgodovinska naselbina), 
s čimer se strinja tudi Janez Dular, Severovzhodna Slovenija, ki pravi, da pri opisanih skupkih 
najdb ne more iti za zaključene celote.
93 Ivaniček temu kasneje oporeka in pravi, da je prav zaradi antropoloških raziskav bila 
potrebna izredna pazljivost in počasnost pri delu, da ne bi poškodovali skeletov.
94 Prav oni so namreč na vzhodni polovici zahodne terase želeli postaviti letno gledališče, 
kar se kasneje zaradi arheoloških izkopavanj ni zgodilo. Smo pa imeli učenci OŠ Olge Meglič 
nekaj let na turnirskem prostoru zaključne prireditve ob koncu šole, tako da je tradicija »turnir-
skega prostora« vendarle živela naprej.
95 Rudolf Berce, neg. št. 2456; fotodokumentacija Arheološkega oddelka NMS.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...224  
Zaradi te kritike si je Kastelic skupaj z ministrom za prosveto Ferdom Koza-
kom ogledal izkopavanja 13. in 14. oktobra ter napisal krajšo, a še ostrejšo kritiko. 
Po njegovem se »premalo pazi na profi le, zelo malo riše in meri, fotografi ranje se 
izvrši le izjemoma, vodja izkopavanja podaja izgovore, da ni na razpolago fi lmskega 
materiala. Kar se tiče merjenja in risanja profi lov, izjavlja vodja izkopavanja, da 
je storil vse, kar je mogoče, da pa so profi li nejasni zaradi raznih period gradnje 
v rimski dobi... Toda treba bi bilo prav zaradi tega napraviti soliden kontrolni 
jarek, ki bi pokazal situacijo nepomešanih plasti... Na rimske zidove se ne polaga 
nobena pozornost in se prehitro zasipajo. Izkopavanja se vrši na dveh krajih na 
ljubo antropološkemu materialu«.96
Korošec si je vsaj delno vzel to kritiko k srcu. Čeprav tega v sočasnih zapisnikih 
ni priznal oziroma zapisal, je verjetno prav takrat začel delati kontrolni oziroma 
poskusni jarek čez celotno najdišče, okvirno 31 m dolg in 1 m širok, na katerega 
je navezal drugega, ki je na severni strani planote vodil od vzhoda do zahoda.97 Ta 
jarka se omenjata samo v njegovi zadnji objavi, povezani s ptujskimi izkopavanji; 
v sprotnih poročilih ali zapisnikih sej leta 1946 in 1947 se ne omenja. Pri tem jarku 
je zadel na prve ostanke Objekta. Iz skice Berceta in Bačiča je sicer razvidno, da 
bi lahko že prej naletel na »vzhodni« ali »južni hodnik«, a se mu je šele kasneje 
utrnilo, da gre za strukturo, ki je vkopana v »trdnjavico«.
Sredi oktobra je Brataniča, ki je dobil delo v Brežicah, v ekipi zamenjal profesor 
Josip Klemenc. Slednji je prevzel delo »sporazumno z ljubljansko univerzo, ki je 
na teren poslala dijake [študente] arheologe, da si tam svoje znanje izpopolnijo«; 
trije študenti so delo sicer nastopili šele novembra.98 Je pa nastop Klemenca bistven 
za interpretacijo rimskih ostalin, kar pojasnim v poglavju o kritiki izkopavanj. 
Korošec pravi, da se težko dela zaradi mraza, pri čemer bi morali biti »prsti mehki 
in ne trdi od mraza, ker drugače ne čuti raznega majhnega nakita«.99 Takrat so 
odločili, da se s prvim snegom izkopavanja končajo.
Konec oktobra je Ivaniček prejel odločbo Ministrstva, da morajo dela zaključiti 
do 1. novembra, kar je bila posledica kritik.100 Dekan Medicinske fakultete v Zagrebu, 
Branimir Gušić, je 30. oktobra pisal Zavodu, da bi rad vedel razlog za prekinitev. 
96 INDOK 730/46. Ta kritika je završala med Ptujčani, o čemer priča zgoraj omenjeni 
incident ob otvoritvi Vinarskega muzeja (cf. op. 45).
97 Ta drugi jarek je vodil »naprej med obzidjem poantične trdnjavice in nekim drugim 
antičnim zidom, ki teče od vzhoda proti zahodu skoraj vzporedno z obzidjem trdnjavice. Rov se 
je končal pri slovanskem svetišču. Prvotno širino enega metra smo pozneje med zidovi toliko 
razširili, da smo tam preiskali celotni prostor. Poskusna rova sta pokazala, da se glavni del ilirske 
naselbine razprostira nemara na severnem delu grajske planote, dočim je bil južni del samo 
mestom naseljen; to domnevo so potrdila poznejša sistematična raziskovanja, ki so dokazala, da 
so ostali na južnem delu ohranjeni samo sporadično posamezni deli ilirske naselbine«; Korošec, 
Predzgodovinska naselbina, 5-6.
98 INDOK 813/46.
99 ZAP 008131.
100 Minister za prosveto Ferdo Kozak se je osebno oglasil oktobra in si ogledal ptujska 
izkopavanja. Takrat naj bi (po mnenju ptujske ekipe) rekel, da »bi bilo dobro, da se dela z oziroma 
na slabo vreme po 1. novembru za letos prekinijo«; INDOK Zapisnik 18. novembra. Ptujska 
ekipa je to očitno interpretirala le kot predlog.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 225
Njemu je pisal Ivaniček in bi se izkopavanja lahko nadaljevala še novembra.101 
Izkopavanja se z dnevom vseh svetih niso končala, ker Smodič 3. novembra v 
rednem mesečnem poročilu Ministrstvu suvereno piše o poteku izkopavanj.102 Ni 
jasno, ali so ptujski arheologi odločbo Ministrstva namerno spregledali ali so jo 
spregledali po nesreči ali je sploh niso prejeli.103
Sicer je to poročilo pomembno zato, ker se prvič eksplicitno omenja Objekt 
v sicer drugačni funkciji oziroma interpretaciji. Tako je Smodič dodal, da »kar 
je najzanimivejše, je staroslovenska hiša v ruševinah rimske zgradbe«.104 Gre za 
prvo omembo Objekta sploh.105 Tukaj so izkopali dovolj, da so lahko ocenili, da 
gre za strukturo, ki je vkopana v »poznorimsko trdnjavico«. Logični zaključek je 
bil, da gre za slovansko strukturo. Ni pa še Korošec prišel do sklepa, da gre za 
staroslovansko svetišče.
Ker so šele kasneje ugotovili, da so med kopanjem tega poskusnega jarka 
naleteli na »svetišče« oziroma njegove »hodnike«, so »popolnoma uničili seve-
rovzhodni del stene v širini 2,5 m«. Tedaj so naleteli na temeljne severovzhodne 
vogalne kamne v profi lu. Nato so prekinili delo na tem delu in začeli izkopavati 
južno od tega predela. Tukaj je na zahodni strani tik ob robu jarka Korošec odkril 
nove »indice«, zato je spet prekinil dela in prešel na odkrivanje znotraj svetišča, 
to je vzhodnega hodnika. Stena je bila tedaj ohranjena samo še do 1,25 m v višino 
od površine tlaka, ki je bil v tem delu »iztrgan«.106
Ministrstvo je torej 8. novembra pojasnilo Zavodu in Zagrebu, da je razlog 
za prekinitev izkopavanj s 1. novembrom »izključno tehnično arheološke strani«. 
Menili so namreč, da se v poznem letnem času ne more izkopavati »brez kvare za 
pravilno in točno arheološko obdelavo zemljišča... Ministrstvo za prosveto je po 
svojih strokovnjakih ugotovilo, da se pri izkopavanjih zlasti zadnje čase ne gleda 
dovolj na to, da bi se razkopani teren vsestransko arheološko proučil, temveč da 
je vse delo usmerjeno preveč v iskanje izključno antropološkega gradiva« (sl. 5).107 
Tako so, da bi se izognili »nevarnosti naglice in površnosti pri izkopavanju, to za 
letos v zgoraj navedenem roku prekinilo«.108
Nekdo je javil Ministrstvu, da se dela na Ptuju nadaljujejo, zato so 9. novembra 
poslali telegram upravniku Mestnega Ferkovega muzeja Smodiču, če so končali izko-
101 INDOK 783/46.
102 INDOK 813/46.
103 Zelo verjetno je, da Ivaniček odločbe ni posredoval arheologom. On je namreč 24. ok-
tobra na skupni seji zatrdil, da se je Kozak oglasil v Zagrebu in zagotovil, da naj se »izkopavanja 
nadaljujejo do kraja«, čeprav je dekan Gušić nekaj dni kasneje spraševal Zavod glede razlogov 
za prekinitev izkopavanja; ZAP 008137-38.
104 INDOK 813/46.
105 Terenski dnevnik, pisan s svinčnikom v precej težko berljivem Koroščevem rokopisu, 
je prav tukaj praktično neberljiv; IZA Terenski dnevnik 1946.
106 Korošec, Slovansko svetišče, 16.
107 ARS 14916/3. Pleterski navaja kot vzrok za prekinitev izkopavanj še očitek Korošcu, 
da kot prazgodovinar ne more izkopavati starih Slovanov, ampak samo prazgodovinske plasti; 
Pleterski, Inštitut za arheologijo, 10.
108 INDOK 825/46.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...226  
pavanja do 1. novembra, kakor je Ministrstvo naročilo.109 Smodič je odgovoril čez 
tri dni, da so nehali kopati takoj, ko so 9. novembra (sic!) dobili obvestilo.110 Napol 
odkrite grobove je bilo treba do konca izkopati, ker ne bi preživeli zime. Smodič piše 
naslednji dan še enkrat, da so »vsa arheološka dela zaključena in delavci odpuščeni... 
Vojni ujetniki tov. dr. Ivanička čistijo le še prihode k stanovanjskim hišam«.111
Če je Franjo Ivaniček centralna fi gura za začetek izkopavanj in nadaljevanje 
izkopavanj kljub uradni prekinitvi, je prav tako zaslužen za ponovno uradno 
dovoljenje za »zaključek izkopavanj«. Arheologi so se bolj kot ne sprijaznili s 
prekinitvijo, Ivaniček pa je preko ptujskega muzeja prosil Ministrstvo, hkrati je 
poslal pritožbo preko Medicinske fakultete in hrvaške vlade na zvezno vlado v 
Beograd.112 Po njegovem je nujno treba nadaljevati dela, ker se je Zagreb zavezal s 
stroški selitve laboratorija. Naslednje leto namreč namreč ne bodo mogli sodelovati, 
ker bodo raziskovali v Makedoniji. Ta pritisk se je obrestoval, saj je »prvoborka« 
Vida Tomšič, predsednica Kontrolne Komisije LRS, pisala Ivaničku, da je odlok 
Ministrstva sicer utemeljen, a da naj se oglasi v Ljubljani.113
Morda je tukaj primeren prostor, da pojasnim morebitno motivacijo za njegovo 
delovanje. Da bi bolje razumeli motivacijo Ivanička, je namreč treba poznati nje-
govo medvojno delo in njegove »okostnjake v omari« (sl. 5). Leta 1942 je namreč 
gostoval na Inštitutu za antropologijo cesarja Viljema114 v Berlinu, kjer je študiral 
kot doktorski študent pri Eugenu Fischerju. Dve leti kasneje je objavil članek,115 
v katerem je opisal rezultate antropometrične raziskave 248 učencev iz Mostarja 
v Bosni in Hercegovini (takrat del NDH). Ivaniček je sklenil, da so muslimanski 
in katoliški Hrvati v BiH predstavniki dela »najčistejšega etničnega in rasnega 
elementa hrvaškega naroda«.116 Vsekakor v močnem nasprotju s tistim, kar je pisalo 
v pismu, ki so ga poslali Edvardu Kardelju v Pariz (sl. 3).
Tako je predvsem po zaslugi divjega lobiranja Ivanička in po uspešnem 
razgovoru z Vido Tomšič Ministrstvo 20. novembra dovolilo nadaljevanje izkopa-
vanj po načrtih pod vodstvom obeh ekip »do rednega zaključka dela v letošnjem 
letu«.117 Prekinitev je trajala le dober teden dni. Če bi tukaj izkopavanja obstala, 
109 INDOK prepis.
110 ARS 14916/7. Če se ni namerno delal neumnega, jih je torej obvestilo o končanju iz-
kopavanj 1. novembra zgrešilo. V arhivih te »izvirne prepovedi« nisem zasledil, verjetno je res 
šlo za ustno prepoved.
111 ARS 14916/6.
112 INDOK 839/46.
113 Za nadaljevanje del se je, po Ivaničkovi zaslugi, zavzel tudi njen hrvaški kolega, Pavle 
Gregorić, predsednik Kontrolne Komisije NRH (Narodna Republika Hrvatska) in prav tako 
»prvoborec«. V Ljubljani se je oglasil še predsednik MLO Ptuj Drago Hasl, da bi prepričal 
Ministrstvo v dvig prepovedi; ZAP 008150.
114 Deloval znotraj Družbe cesarja Viljema, ki je združeval več inštitutov. Po vojni se je 
Družba leta 1946 preimenovala v Družbo Maxa Plancka (Max-Planck-Gesellschaft) in pod tem 
imenom deluje še danes.
115 Ivaniček, Beiträge zur Anthropologie.
116 Bartulin, The Racial Idea, 179-181; Weindling, Racial Expertise, 53.
117 ARS 14916/5. Ivaniček je o tem razgovoru poročal tudi ptujskemu muzeju. Med drugim 
je moral razjasniti ozadje prekinitve izkopavanj in nespoštovanje le-te; ZAP 008197-98.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 227
»problema« Objekta oziroma svetišča ne bi bilo. Kastelic je takrat v spravnem 
tonu pisal Smodiču, a ga tudi pograjal, češ da se je včasih z izkopavanji hitelo na 
račun antropologije, tehnična priprava arheološkega sektorja je bila šibka, niso 
upoštevali odločbe ministra.118
Slika 5: Okostnjaki v omarah oziroma antropološki laboratorij na ptujskem gradu.119
Skeletons in the cupboard or the anthropological laboratory at Ptuj Castle.
Na seji 27. novembra so na gradu med Smodičem, Korošcem, Klemencem in 
Ivaničkom sklenili, da se izkopavanja končajo 1. decembra. Antropološki material 
so predali zagrebški ekipi, ki bi ga naj v nekaj mesecih raziskala in obdelala v 
zagrebškem laboratoriju, nato pa napisala poročilo. Antropološka ekipa je še zapro-
118 NMSlo 480/46. Jože Kastelic vendarle ni bil čisto objektiven opazovalec. V tem pismu 
se namreč opravičuje, češ da Narodni muzej želi te najdbe skoncentrirati v Ljubljani kot »last 
vsega naroda«, a da mu je to samo v premislek, ne pa kot ukaz. Prav tako se je skliceval na izjavo 
takratnega predsednika vlade Borisa Kidriča, ki bi naj 27. aprila 1946 v ljubljanskem muzeju 
(Narodni muzej) teoretično to izjavil za vse slovanske najdbe.
119 Rudolf Berce, neg. št. 2438; fotodokumentacija Arheološkega oddelka NMS.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...228  
sila, da se ji prepusti osteološki material za proučevanje tudi prihodnje leto, kar so 
tudi storili, iz Zagreba pa so lobanje po analizah vrnili na Ptuj.120 Od 1. decembra 
so se dela nadaljevala v arheološkem laboratoriju (konserviranje, restavriranje 
itd.).121 Drug drugemu so se zahvalili, Ivaniček pa je izjavil, da bo »terensko delo 
v Ptuju ostalo vsem članom ekipe v najlepšem spominu in v bodočnosti bodo vsak 
poziv na sodelovanje toplo pozdravili.«122
Klemenc je konec novembra ocenil delo arheološkega seminarja na Ptuju. 
Spremljali so ga trije študenti: Angelos Baš in Branko Marušič (skrbela za »merjenje 
in čiščenje grobov«) in France Stare (razni načrti in slike). Ugotovil je tri gradbene 
periode v rimskem sloju, od »bazilike« preko »rimske trdnjavice« do »slovanske 
naselbine«, vkopane v rimsko trdnjavico.123 V letu 1946 so prišli do groba številka 
283, torej so v slabih petih mesecih dela odkrili 217 grobov, večinoma v prvem 
mesecu in v zadnjih dveh.
Kastelic je 30. decembra napisal kratko pregledno poročilo z glavnimi problemi 
ptujskih izkopavanj. Zavod in Narodni muzej sta dovolila izkopavanje, »da se Ptuj ne 
bi čutil zapostavljenega.« Po njegovem je potem sledila vrsta nekorektnosti s strani 
Ptuja. Pri izkopavanju se je zelo hitelo, meritve so se vršile slabo, fotografi j je bilo 
malo, na rimske ostanke niso dovolj pazili, profi le so slabo kontrolirali, v globino so 
šli premalo. Prav tako je ocenil vlogo Univerze oziroma Klemenca za negativno.124
Po njegovem je bila napaka Ljubljane, da je bila ves čas v defenzivi in da se je 
zadeva reševala na več linijah – Ministrstvo, Zavod, Narodni muzej. Narodni muzej 
(Kastelic) je imel premalo pooblastil, Zavod (Šijanec) je Ptuj ščitil, Ministrstvo 
(Stane Mikuž, Janez Logar) je bilo vezano, ker ni hotelo spora z Zagrebom in je 
želelo »afero« zaključiti. »V javnosti je nastal vtis, da se Ptuju godi krivica, ker se 
bodo vse najdbe odpeljale v Ljubljano... Slovanske najdbe je treba koncentrirati 
v Ljubljani. Treba je urediti striktno arheološko kontrolo s pooblastili nad vso 
Slovenijo, ki jo more vršiti le Narodni muzej Slovenije.«125
Izkopavanja so se torej končala na soboto, 30. novembra, oziroma tako so vsaj 
vsi mislili. Dejansko se je decembra pod okriljem mrzlih in temnih noči en izko-
pavalec sam odpravljal na ptujski grad in v lastni režiji »nadaljeval« izkopavanja. 
Po izkopavanju je namreč Korošec »pri študiju staroslovanskega objekta« dobil 
»indic«, da »ni to navaden objekt, temveč da je to svetišče«.126 Nikjer ne izpostavi, 
kaj ta indic je, a verjetno so to »vogalni kamni« in primerjava z Arkono,127 ki je 
temelj njegove teze, ni pa najbolj jasno, kdo mu je ta indic posredoval oziroma 
kako je nanj naletel.
120 Ivaniček, Staroslavenska nekropola u Ptuju, 7.
121 ZAP 008164-67.
122 Dobra dva tedna prej je sicer med prekinitvijo izkopavanj jezno izjavil, da nikoli več 
ne bo zagovarjal sodelovanja s Slovenci; ZAP 008150-51.
123 ZAP 008175-78.
124 NMSlo 27/1-47.
125 NMSlo 27/1-47.
126 IZA 258/47.
127 O »vogalnih kamnih« oziroma »kamnitih paketih« (Steinpackungen) ter nezanesljivosti 
interpretacij izkopavanj na Arkoni, na katere se je zanašal Korošec, pišem v drugem delu.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 229
Druga kampanja v letu 1947
Če sledimo Evangeliju po Luku,128 je vodja iskal in tudi našel. Korošec je 
namreč šele po tem »odkritju« pisal 8. januarja Akademiji znanosti in umetnosti 
v Ljubljani (odslej Akademija) s skritim namenom. Piše, da je doslej molčal, ker 
je »hotel znanost postaviti pred končno dejstvo«. V rimskih ruševinah je namreč 
naletel na »za vse nas najzanimivejši objekt, katerega smo sploh na našem ozemlju 
mogli pričakovati«. Tako bi naj šlo za stavbo kultnega značaja, slovansko svetišče, 
»edino te vrste v srednji in jugovzhodni Evropi«, ki ga je primerjal z Arkono. 
Lansko leto ga ni odkril do konca, zato bi to leto nadaljeval. Potrebna pa bi bila 
večja sredstva, ki jih ptujski muzej ne more zagotoviti, zato je prosil Akademijo, 
da prevzame pokroviteljstvo in vodstvo nad izkopavanji.129
Slika 6: Tloris, ki ga je Korošec vstavil v pismo predsedniku Akademije Franu Kidriču.130
Ground plan, which Korošec enclosed to the letter to Fran Kidrič, president of the Academy.
128 »Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam 
bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« 
(Lk 11,9-10).
129 IZA 258/47.
130 Priloga k pismu IZA 82/47. Tukaj je že torej predvidel objekt, ki ga je imel v mislih. 
Verjetno je iskal vogalna kamna na zahodni polovici objekta in potrdil svoj sklep (sic!); še preden 
je bil Objekt odkrit do konca, je Korošec že imel v mislih njegov izgled. Temu se strokovno 
psihološko reče »potrjevanje pristranskosti« (confi rmation bias), ko iščemo podatke oziroma 
dejstva, ki ustrezajo naši trditvi ali jih tako interpretiramo. Za tem ni trpel samo Korošec, ampak 
je splošna človeška hiba. Zato tudi na začetku izpostavljam svojo pozicijo.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...230  
Isti dan je pisal še predsedniku Akademije Franu Kidriču, ki se je oglasil na 
zahodni terasi v ponedeljek, 2. decembra 1946,131 a mu Korošec takrat še ni mogel 
povedati o tem »najzanimivejšem objektu« (sl. 6). Tako je na lastno pest »sam 
naprej raziskoval, kolikor sem mogel kopati brez vednosti kogarkoli [ponoči], ker 
dovoljenja za raziskovanje nisem imel, in tako sem prišel še do tistih par podatkov, 
ki so mi manjkali in ki bi mogli vzbuditi dvom«.132 Zato tudi piše, da bi se dela naprej 
odvijala, ker ne zaupa več Zavodu in Ministrstvu ter bi le z vodstvom Akademije 
lahko dela potekala relativno nemoteno. Medtem se je pozimi zrušil še ostanek 
»vzhodne stene«, ki je niso sami podrli ob »odkrivanju«.
Generalni sekretar Akademije, Fran Ramovš (1890-1952), po katerem se 
imenuje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, je potem prevzel pobudo (s 
strani Akademije) in pisal 22. januarja Ministrstvu glede arheologije v Sloveniji in 
še posebej izkopavanj na Ptuju. Želeli so namreč sporočiti izsledke čim prej tujini, 
zato je bilo predhodno poročilo že v pripravi s strani Korošca. Pri Akademiji so 
imeli v mislih posebno komisijo,133 v katero bi pritegnili številne strokovnjake. 
Predlagal je, da bi Komisija prevzela vodstvo pri izkopavanjih v Sloveniji. Želeli 
so hitro pripraviti načrt za izkopavanja, da bi lahko začeli na Ptuju, ko bi vremenske 
razmere dopuščale, predvidoma meseca maja.134
Nekje v tem času je pri Družbi sv. Mohorja v Celju izšel Koroščev »odgo-
vor« na nemške arheološke teorije o nemški poselitvi tega prostora v zgodnjem 
srednjem veku, to je monografi ja Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji.135 
Predvsem je nasprotoval Dinklagejevi tezi, da so ta najdišča oziroma predvsem 
grobišča pripadala nemškim kolonistom.136 Tako je napisal, da »je dosedanjo teorijo 
o velikem številu nemških doseljencev v naše pokrajine v X. in XI. stoletju zadel s 
temi odkritji nov udarec, saj prav ptujsko, za to dobo tipično grobišče najodločneje 
pobija te in take teorije«.137
131 Takrat so se na ptujskem gradu oglasili predsednik Akademije Fran Kidrič, 
rektor Univerze Anton Melik, predsednik MLO Ljubljana Fran Albreht in profesor 
zgodovine Milko Kos; ZAP 008163.
132 IZA 82/47.
133 Arheološka komisija pri Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani (odslej Komisija). 
Predhodnica kasnejše Sekcije za arheologijo in današnjega Inštituta za arheologijo pri SAZU; 
cf. Pleterski, Inštitut za arheologijo. Izkopavanja na Ptuju so bila povod za nastanek Inštituta za 
arheologijo in Oddelka za arheologijo.
134 ARS 259/47.
135 To knjigo je v večji meri napisal že pred izkopavanji leta 1946, zato novih dognanj 
glede ptujskega grobišča razen okvirnega povzetka rezultatov na dveh straneh ni; o svetišču še 
ni govora.
136 »Čeprav naj bi bile vse te razprave strogo znanstvene, se večkrat skrivajo za njimi 
povsem tendenciozni nameni. V tem pogledu prednjači z vrsto svojih člankov Dinklage«; Korošec, 
Staroslovenska grobišča, 57.
137 Korošec, Staroslovenska grobišča, 126. Korošec je datiral grobišče v drugo polovico 
10. in 11. stoletja. On je namreč ketlaško kulturo imel za bolj ali manj sočasno z belobrdsko. Ob 
to se je, dobronamerno, obregnil že njegov študent in praktikant na izkopavanju ter sin glavnega 
kritika, Angelos Baš. V kritiki te knjige se ne strinja s spodnjo mejo datiranja ketlaške kulture 
v čas okrog 950; Baš, Dr. Josip Korošec.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 231
Dva meseca kasneje, 21. marca,138 Ministrstvo odgovori z dopisom, da 
»arheološka komisija Akademije vodi arheološka izkopavanja v Sloveniji«. Muzejski 
svet (oziroma njegova arheološka sekcija),139 ki je bil doslej zadolžen za izkopa-
vanja, se je povezal s Komisijo. Akademija je prevzela vodstvo arheoloških izko-
pavanj v Sloveniji. V ta namen je Prezidij Akademije na seji 31. marca sklenil, da 
se ustanovi arheološka komisija in za člana sta bila določena redna člana Milko 
Kos kot vodja in France Stele. Kot znanstvena sodelavca sta bila »vpoklicana« 
Klemenc in Korošec, zvezo z Narodnim muzejem pa je držal Kastelic; 17. aprila 
je to izvedel še Korošec.140
Kmalu za tem je pri Akademiji izšlo tudi Koroščevo Poročilo o izkopavanju na 
ptujskem gradu leta 1946, kjer je še vedno relativno suhoparno predstavil odkritje 
oziroma bolje rečeno delno odkritje Objekta.141 Recenzenta Stele in Kos podata 
že 3. marca 1947 mnenje o Koroščevem »Začasnem poročilu o izkopavanjih na 
ptujskem gradu v letu 1946«, 31. marca pa je sprejeto na seji Prezidija Akademije. 
Pri staroslovanskem svetišču podata v oklepaju, da je »po najinem mnenju zelo 
dvomljivo«.142
Korošec je pisal 30. aprila Akademiji glede kreditov za izkopavanje. Na za-
sedanju Muzejskega sveta 27. januarja je dobil zagotovilo predstavnika arheološke 
sekcije tega sveta, ki ji je predsedoval Mikuž kot predstavnik ministrstva, za 
400.000 dinarjev, ki jih je prispeval Komitet v Beogradu; tako so leta 1947 fi nančna 
sredstva prišla iz zveznega proračuna. Na seji 5. maja je bilo pri ministru za pro-
sveto določeno, da se iz Narodnega muzeja na Ptuj pošlje kustosa Borisa Bačiča 
kot pomočnika in preparatorja Rudolfa Berceta kot tehničnega vodjo izkopavanja 
– jasno to ni bilo po godu Korošcu.143
Preddela so se začela 19. maja, izkopavanja pa predvidoma 25. maja.144 Tudi 
tokrat se je zapletlo že na začetku, saj niso končali s »preddeli tehnične narave« 
(odvoz zemlje od lanskih izkopavanj), zato so dela začeli šele na začetku junija.145 
Dnevno je delalo povprečno 50 delavcev. Če so bili v prvi kampanji leta 1946 v 
138 Univerza je dan prej, 20. marca, imenovala Korošca za »izrednega profesorja za staroslo-
vansko arheologijo v zvezi s prazgodovinsko arheologijo«. Že sredi decembra 1946 so Klemenc, 
Stele in Kos ocenjevali (strokovno delo) Korošca ter ga predlagali za izrednega profesorja. 
»Kolikega pomena so ta odkritja za staroslovensko zgodovino in za pobijanje maloovaževanja 
kulturne ostaline po starih Slovanih, bo pokazala znanstvena objava... Pred tem so se s tem 
problemom bavili le tujci...« Ciljali so na nemške arheologe »z Dinklagejem na čelu«, ki so te 
grobove razglašali za »nemške koloniste na naših tleh«; ARS ni oznake. Korošcu so ponujali 
službo na univerzah v Zagrebu, Sarajevu in Skopju. Da ne bi izgubili pomembnega strokovnjaka, 
je uprava Filozofske fakultete na pobudo Steleta ponudila delovno mesto Korošcu; Novaković, 
Oddelek za arheologijo, 49.
139 Le-ta je bila kratkoživa in je delovala le prvih nekaj mesecev leta 1947 v okviru Mu-
zejskega sveta, njen predsednik pa je bil Jože Kastelic; Pleterski, Inštitut za arheologijo, 14-16.
140 INDOK 487/47; IZA 487/47; cf. Pleterski, Inštitut za arheologijo, 12-17.
141 Korošec, Poročilo o izkopavanju, 16.
142 IZA 260/47.
143 NMSlo 96/1-47.
144 IZA 133/47.
145 IZA 116/47.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...232  
ospredju skeleti in staroslovansko grobišče, je zdaj žezlo prevzelo staroslovansko 
svetišče oziroma njegova zaščita, skeleti pa se komajda pojavijo v poročilih in 
zapisnikih sej, čeprav so jih odkrili skoraj sto, to je 94 (grobovi 284-377). Prvi 
skelet (284) se pojavi v Koroščevem terenskem dnevniku šele dober mesec dni po 
začetku izkopavanj, 2. julija.146
Na prvi seji 3. junija so si delili naloge. Vodstvo je pripadlo Korošcu, prav tako 
staroslovanska in prazgodovinska doba (v njegovi odsotnosti Paola Korošec), Rim 
je prevzel Klemenc, »ilirsko« dobo Bačič »pod nadzorstvom Korošca«, tehniško 
vodstvo je bilo poverjeno Bercetu. Slednji je ugovarjal, saj je Ministrstvo razdeli-
lo naloge drugače. Korošec ni priznaval jurisdikcije Ministrstva, saj naj bi šlo za 
izkopavanja Akademije.147 Tu je šlo očitno deloma za osebni spor deloma za spor 
glede jurisdikcije raznih inštitucij.148 V vsakem primeru je v tistih letih zahodni 
plato ptujskega gradu postal »divji zahod«.
Ta trenja na terenu so še bolj evidentna v podrobnem poročilu s strani Berceta 
in Bačiča 4. junija za Kastelica. Zdelo se jima je, da Korošcu »hodita v nos«. Berce 
je želel poleg rednih tedenskih sestankov tudi sprotno posvetovanje na terenu, kar pa 
Korošec »kratkomalo odkloni kot povsem nepotrebno«.149 »Dr. Korošec se dosledno 
izogiblje vsaki diskusiji o konkretnih tehničnih vprašanjih...« Tako sta oba ocenila, 
da sta tukaj odveč in prosita za razrešitev s funkcije ter vrnitev v Narodni muzej. 
Poudarila sta tudi »netovariško obnašanje napram njima«.150 Korošec gotovo ni 
pozabil njunega obiska v prejšnjem letu, posledičnih kritik in prekinitev izkopavanj.
Korošec je ocenil, da so izkopavanja precej napredovala in da bi lahko bilo 
svetišče do konca junija odkrito. Namesto arhitekta Marjana Mušiča, ki je bil 
zadolžen za pripravo načrta za zaščito Objekta, a je bil službeno v Tirani, je zaradi 
»zaščitne lope« nad zidovjem prišel inženir in arhitekt Ivo Spinčič, kar je posebej 
zmotilo Korošca. Potek izkopavanj je oteževalo vreme. Teren je bil vedno razmočen, 
ker je pogosto deževalo ponoči. Od 3. do 15. junija je bilo pet deževnih dni, zato 
sta se zrušili še dve steni svetišča, celotni Objekt pa je bil poglobljen za približno 
40 cm, južni hodnik pa za 1 m.151
146 IZA Terenski dnevnik 1947.
147 IZA 117/47.
148 Akademija oziroma Ramovš je dovolil, da na gradu dela tudi 17 študentov, ki so bili 
dopoldne na terenu, popoldne v risalnici. Dobivali so seminarske naloge, na terenu pa so se 
»podajale znanstvene razlage«.
149 NMSlo ni oznake.
150 Isti dan napišeta še rokopisno pismo; NMSlo ni oznake. Menita, da gre za bitko med 
Akademijo in Ministrstvom. Kot primer, kako grdo ravnajo z njima, navedeta delovno namesti-
tev. Smodič je obljubil Bercetu sobo za merjenje in risanje na gradu (risalnica). Paola Korošec 
ga potem nažene iz te sobe, češ da se bo grad preurejal in da Smodič ni upravnik, temveč je to 
Korošec ter naj počakata, da se vrne iz Ljubljane. Naslednji dan napišeta še razglednico Kaste-
licu; NMSlo 96/4-47. »Nimam besed!« Omeni pa tudi, da pričakujejo obisk iz Ljubljane, a kaj 
več ne želi izdati – šlo je za danskega arheologa in arhitekta Einarja Dyggveja, ki pride (prvič) 
naslednji dan, 6. junija. Na grad ga je peljal Koroščev 6-letni sin Josip, saj sta bila oče in mati 
odsotna; Korošec 2016, osebno pojasnilo.
151 IZA 120/47, 121/47, 125/47.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 233
Zdaj smo prišli do začetne točke oziroma uvodnega stavka, zato je kontekst 
malo bolj jasen. V tem ozračju, ko se je Objekt sesedal sam vase, je torej Korošec 
zapisal: “Naj hudič vzame vse skupaj.” Napetosti je bilo čutiti na izkopavanjih 
tako leta 1946 kot 1947. Toda kaj je bilo posebnega na sredo, 25. junija 1947, da 
se je čutil dolžnega to zapisati v terenski dnevnik? Če postavim njegove besede v 
kontekst, je morda bolj jasno, kaj je imel v mislih. »Zopet zamujajo dijaki... Komitet 
nam bo poslal 20 arheologov... Nimam stanovanja niti hrane... Ne prevzamem več 
nobene odgovornosti. Naj hudič vzame vse skupaj...«152
Še dan poprej, 24. junija, je Akademija poslala vabila strokovnjakom, da si 
osebno ogledajo izkopavanja na Ptuju. »Mednarodnim običajem sledeč Vas, spoštovani 
tovariš, vabi Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, ako si blagovolite ogledati 
izkopavanja in v strokovnem oziru z imenovanima profesorjema [Korošec in Klemenc] 
pretresti vprašanja, ki jih bodo izkopi stavili, posebno še domnevo, da gre tudi za 
ostanke enega izmed tako redkih staroslovenskih svetišč«.153 Okvirno v tem času je 
Korošec sklenil napisati tudi posebno knjigo o svetišču, da bi vsem kritikom zaprl 
usta,154 kot se njegov sin spominja, saj je slišal pogovor med staršema.155
Zaradi teh izrednih (vremenskih) razmer in ker je želel ohraniti svetišče, je šel 
Korošec sredi junija v Celje h kiparju Milošu Hohnjecu, da se pogovori o zaščiti 
svetišča. Ni imel več potrpljenja, da bi čakal na načrt in odziv arhitekta Mušiča. 
Koroščev oziroma Hohnječev načrt, ki ga je izvedel v roku nekaj mesecev, je bil 
naslednji.156 Rekonstruiral bi porušeni zemljeni steni (»prekonstruirati z butano 
zemljo«), jih utrdil in »zaščitil«. Tukaj poudarjam, da nikoli niso imeli pred sabo 
kasneje opisanega Objekta v opisani obliki, ampak gre za kombinacijo Koroščeve 
rekonstrukcije in domišljije.157
Nad luknjo oziroma »stenami« je krog in krog naredil varovalno močno 
armirano betonsko ploščo, ki je ležala deloma na stari zemljeni podlagi, deloma 
na novo butanih stenah. Popravljeni deli uničene zemlje so bili povezani in pri-
trjeni z 80 železnimi kavli, ki so ščitili ostalo steno pred razpadom. Da bi zaščitil 
vse zemljene stene in rimske zidove pred zamakanjem in podjedanjem vode, je 
vso notranjo površino 195 m² tlakoval z malimi granitnimi kockami in zafugiral 
z močnim betonom. Pod tem tlakom je napravil kanalizacijo z dvema jaškoma, 
152 IZA Terenski dnevnik 1947. Josip Korošec je pisal dnevnik s svinčnikom, zato so prve 
strani praktično neberljive, druge s težavo. Pasus za 25. junij 1947 je med lepše berljivimi, a mi 
kljub temu ni uspelo vsega razbrati.
153 MK – UZKB 831/47 (Ministarstvo kulture, Uprava za zaštitu kulturne baštine, Zagreb). 
Gre za vabilo Akademije oziroma Ramovša Ljubu Karamanu na Konzervatorski zavod v Zagreb 
iz 24. junija 1947. Za pomoč pri iskanju se zahvaljujem Draženu Klinčiću. Karaman je odgovoril 
šele 2. oktobra, ker se je na Ptuju oglasil konec septembra (IZA 104/47).
154 Ironično je prav ta knjiga verjetno sesula njegovo tezo, ker je privedla do Baševe kritike 
in posledično spodbudila »drugi« krog pretresov ideje Objekta kot svetišča.
155 Korošec 2016, osebno pojasnilo. Tukaj moram opozoriti, da se (sin) Josip Korošec 
točnega datuma ni spomnil, a se je to moralo zgoditi pomladi ali poleti 1947, ker je jeseni knjiga 
že bila napisana.
156 ZAP 003612-17.
157 Tudi to je razlog, da opišem Objekt šele v drugem delu. Treba je vedeti, da ni »objek-
tivnih« dejstev glede Objekta, na katere bi se lahko naslonili ali večinsko strinjali.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...234  
speljanima proti jugu in severu, kjer je napravil glavni odvodni kanal skozi južni 
obrambni zid v dolžini 16 m.158
Po naročilu Kastelica si je izkopavanja leta 1947 večkrat ogledal Baš; prvič 
na začetku junija ob začetku del. Nikoli ni dobil Berceta ali Bačiča, ampak samo 
»cives petovienses«. Po njegovem naj ne bila stalni del ekipe in »tvoja legata 
menda precej samevata«. Ni jasno, če je že tukaj (javno) izrekel kritiko Korošcu 
na interpretacijo Objekta. Do rezultatov (svetišče) je skeptičen zaradi tlaka in 
»vsebine«. Še bolj skeptičen je bil do konzerviranja s cementom, medtem ko bi 
zaščitna stavba pokvarila »izredno dovršeno kompozicijo gradu«.159
Konec junija se je na gradu zbrala Komisija (Akademije) in vodstvo izko-
pavanja. Poudarili so nujnost sprotne konzervacije Objekta in Mušičeve izdelave 
načrta.160 Mušič naj bi marca, pred odhodom v Albanijo, za načrt zaščitne stavbe 
zadolžil arhitekta Edvarda Ravnikarja, zato ne ve, zakaj je Zavod na Ptuj poslal 
Spinčiča. Jezen je bil, ker so vzeli Hohnjeca, ki je kipar in naj ne bi imel izkušenj s 
konzervacijo zidov. Ker pa Mušič ni želel sam nositi odgovornosti, je želel sestaviti 
(še eno) komisijo in odgovornost deliti.
Izkopavanja je leta 1947 fi nanciral Beograd, zato je Komitet v začetku julija 
poslal na Ptuj okrog 20 arheoloških tečajnikov iz raznih jugoslovanskih muzejev 
iz Skopja, Beograda, Cetinja, Splita, Novega Sada, Zagreba, Sinja, Sarajeva, Re-
ke.161 Tečajniki (arheologi) so prišli 9. julija in ostali kakšen mesec dni. Komitet 
je predvidel, da bodo imeli v Ptuju zagotovljeno stanovanje in hrano, a Korošec 
je trdil, da nimajo fi nančnih virov za kaj takega. Vsi tečajniki so delali dopodne 
na terenu, popoldne so imeli predavanja. Nasploh so bila ta izkopavanja oziroma 
Korošec v tem času zelo v čislih.162
V nekaj tednih, do 10. julija, naj bi nad svetiščem že stala Hohnječeva za-
silna provizorična streha, ki pa je prav tako hitro začela puščati.163 Še vedno pa ni 
bilo načrta za trajno rešitev, »širšo« streho, zato so poslali Klemenca v Ljubljano 
z ultimatom: »Do 15. julija moramo dobiti načrt za streho nad staroslovanskim 
svetiščem in vso specifi kacijo. V nasprotnem primeru, ako ne dobimo načrta, ne 
upoštevamo nobenega načrta in delamo popolnoma po svoji liniji naprej. Vzrok 
temu je, da kljub zasilni strehi, ne moremo ohraniti objektov, kakor je potrebno, 
poleg tega pa zasilna streha ne bo mogla vzdržati zime«.164
158 ZAP 003612-17.
159 NMSlo 96/5-47.
160 IZA 122/47.
161 Prišli so Stjepan Gunjača, Zdenko Vinski, Aleksander Pere, Duje Rendić Miočević, 
Branka Vikić, Ivo Petricioli, Dušanka Todorović Vucković, Ljubomir Babovski, Irma Čremoš-
nik, Draga Garašanin, Milutin Garašanin, Jovan Kovačević, Rastko Rasajski, Marija Slavnić. 
Istočasno se je na Ptuju v prvi polovici julija vršil tečaj zgodovinarjev (sto udeležencev), zato 
jim je bilo težko najti prenočitev.
162 Predsednik srbske Akademije znanosti in umetnosti, Aleksander Belić, je pisal Koroš-
cu, če bi se bil pripravljen decembra 1947 udeležiti Kongresa slovanske fi lologije (etnografi ja, 
zgodovina, arheologija, jezik itd.) v Moskvi kot predstavnik jugoslovanske arheologije.
163 Ni jasno, kakšne oblike je ta streha bila. Gotovo ni šlo za kakšno večjo in stabilno 
konstrukcijo.
164 IZA 123/47.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 235
Naslednji dan, 11. julija, se je na gradu oglasil arhitekt Grajn iz Celja kot 
svetovalec. Tlak bi bil po njegovem »najsimpatičnejši« iz granitnih plošč in zalit z 
betonom. »Zemljene stene se morajo rekonstruirati z butom in brezpogojno zgoraj 
zabetonirati, ker drugače niso dovolj zavarovane«.165 Napredek del je bil do seje 
18. julija po Korošcu »slab« zaradi kopanja jarkov za odtok vode in ker so delavci 
ostajali doma zaradi žetve in mlačve. Arhitekt Marjan Mušič še vedno ni prinesel 
načrta,166 zato so začeli na lastne roke z drenažo in tlakovanjem. Korošec ni želel 
prevzeti »nikake odgovornosti, ker je on arheolog in ne arhitekt«. Obregnil se je 
tudi ob meritve študentov, ki se ne skladajo z njegovimi.
V četrtek, 24. julija, pa se je na ptujskem gradu glede na zapisnik seje odvijala 
prava drama.167 Korošec je rekel, da so bili maja in junija sami in ni imel nikogar, 
ki bi mu pomagal, dež jim je kvaril vse, dve steni sta se zaradi tega zrušili. Pri Mi-
nistrstvu je prosil za pomoč, a je ni dobil. Arhitekta ni dobil, zato je najel Hohnjeca 
iz Celja. Ta je naredil betonsko ploščo oziroma »cementni oklep, ki res ni lep, a 
naj ga ohranijo, dokler ne bo strehe.« Mušič je opozoril, da armirana betonska 
plošča leži z vso svojo težo na slabem terenu, zemlja se bo prej ali slej zrušila, 
plošča pa počila. Smodič je mnenja, da naj se odstrani, na kar je Mušič opozoril, 
da je to zelo težko.168
Mušič naj bi že marca podal okvirna načela za zaščito, a jih niso upoštevali, 
čemur Korošec pritrdi, vendar da tega niso mogli zaradi vremenskih razmer. Mikuž 
je pozval arhitekta Mušiča, da predstavi svoj načrt. Po Mušiču mora biti zavaro-
vano območje čim večje zaradi vpliva vlage. Kastelic pravi, da so se odločili za 
zaščito svetišča, ne rekonstrukcijo.169 Doda, da Hohnjec že nekaj časa dela bolj 
rekonstrukcijo kot zaščito, zato bi moral Mušič čim prej podati svoje predloge. 
Korošec doda, da so to morali storiti, ker sta zadnji dve nevihti uničili dve steni. 
Stene so dodajali z glino, ki se najbolj prilega prvotnemu materialu.170
Baš je pisal 29. julija Kastelicu razglednico z nadaljnjimi dvomi. »Ptujski 
problem smatram, da izvira iz pomanjkanja medsebojnega zaupanja vodilnih oseb 
ter iz pomanjkanja čuta za odgovornost pred samim seboj in pred javnostjo... Če 
poznaš li kako južnoslovansko svetišče, bi ti bil hvaležen za navedbo literature. 
Rujana [Arkona] po mojem mnenju kot analogija za Ptuj ne pride v poštev...«.171 
Ramovš je pisal 1. avgusta Korošcu in mu po prebranih zapisnikih dal vedeti, da je 
dobil vtis, da se »vsak skuša otresti te ali one odgovornosti, ali pa da med delavci 
te in one stroke ni pravega znanstvenega zaupanja...«
165 ZAP 003591-92.
166 Mušič je šele 23. julija pripravil Razmišljanje o zaščiti staroslovanskega svetišča na 
ptujskem gradu (INDOK ni oznake), da bi bil pripravljen na sestanek naslednji dan.
167 Zbrali so se vsi najpomembnejši akterji, v glavnih vlogah pa so bili Stane Mikuž in Fran 
Žen za Ministrstvo, Korošec, Klemenc, Berce, Bačič, Smodič in Peček za vodstvo arheoloških 
izkopavanj, Stele za Akademijo, Kastelic za Narodni muzej in Zavod.
168 IZA 125/47.
169 V tem času je prav zanimivo, da sploh ni bilo resnejših dvomov oziroma jih niso izrekli 
javno. Tako se vsem zdi samoumevna zaščita Objekta. Koroščeva beseda je imela težo.
170 IZA 125/47.
171 NMSlo 27/3-47.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...236  
Korošec je 8. avgusta poslal Zavodu (predzadnje) poročilo o izkopavanju. 
Izkopavanja so se približevala koncu. Glede konzervacije Mušič še vedno ni poslal 
konkretnih predlogov. Dalje je podal Korošec sledečo izjavo: »Dokler sem jaz 
vodja izkopavanj, se bo na terenu delalo po mojih navodilih. Razne izjave, da se 
premalo briga za halštat in da vsled tega ni potrebno delati po mojih navodilih niso 
na mestu. Čemu potemtakem imam sodelavce, ako bo vsak delal po svojem... Ni 
mi do tega ali bodo nosili odgovornost ali ne, temveč hočem rešiti staroslovansko 
svetišče.«172 Ta ost je bila uperjena na tehniško vodjo Rudolfa Berceta.173
Še isti dan, 8. avgusta, je Kastelic dobil razglednico od Baša. »Dragi, včeraj 
sem ponovno obiskal (z dr. Šijancem) Ptuj in tamkajšnje kopače zaklada ali lovce na 
skelete ter prazgodovinska ognjišča, kajti arheološka ali celo znanstveno kopanje 
tega ne bi preveč rad imenoval. Vodji izkopavanj problemi zemlje niti niso jasni, niti 
se jih ne zaveda. Na moj ugovor, npr. da je to problem, da so pri 8 mrtvecih rimski 
novci sem dobil odgovor, da kot zgodovinar tega ne razumem, na mojo izjavo, da 
je »svetišče« sestavni del problema rimskega gradbenega kompleksa, da izjavljam 
to, ker »svetišče« ne leži v Mariboru«.174
V zvezi s konzervacijo so v Ljubljano poslali zemljo v raziskave. Korošec je 
na to izjavil: »Z ozirom na vse dosedanje negativne rezultate odločam, da Hohnjec 
konservira zemljo naprej po svojih konkretnih predlogih. Nepravilnosti, ki bi se 
pojavile v tem delu, ne pridejo pod kritiko, kakor se je dosedaj dogajalo, ko je 
vsak kritiziral, bodi pozvan ali nepozvan, bodisi da ima pojem ali nima pojma, a 
poleg tega ni prinesel drugega konkretnega predloga... hočem rešiti staroslovensko 
svetišče.« Kljub opozorilu Berceta, da je formulacija »temperamentna« in naj jo 
prilagodi za poročilo, je Korošec ni prilagodil.175
Tako je proti temu Berce podal svojo izjavo.176 »Izjava dr. Korošca jasno 
očituje vso nekoncilijantnost. Mnenja ostalih članov vodstva niso prišla do izraza, 
ker posvetovanj ni bilo... Izjava dr. Klemenca o nepotrebnosti tehniškega aparata 
je izraz volje delati po morda doslej običajnih načinih ne glede na možnosti, ki so 
sicer še na razpolago, da je na tem izkopavanju dobil tov. dr. Klemenc vtis, da je 
tehniški aparat nepotreben, je to možno samo zato, ker ga arheološko vodstvo ni 
izkoristilo do tiste meje, ki jo nudi... Čas bo pokazal, ali je bilo to izkopavanje kaj 
drugega kakor znanstveni način pridobivanja dokumentov...«
Deseta in zadnja seja je potekala dne 14. avgusta na gradu. Korošec je ocenil, 
da so izkopavanja zaključena. Ostalo je še planiranje terena, konzervacija objektov 
in streha, prav tako pa bi naj postavili ograjo in zavarovali teren. Tako je predal 
nadaljnje vodstvo Bercetu, ki naj bi sedaj po svoji liniji vršil nadaljnja tehniška dela 
172 IZA 127/47.
173 Zanimivo je brati tudi Bercetov terenski dnevnik meritev, ki ne bi smel biti preveč 
zanimiv. Po kratkem uvodu Berceta, kjer je opisoval tehnike meritev in koordinatna sistema 
(sic), je Korošec dodal, kako je bilo to vse zaman in da so rezultati napačni, ker se »ni delalo po 
navodilih«; NMSlo, Arheološki oddelek, Rudolf Berce – terenski dnevnik.
174 NMSlo 27/4-47. Zanimivo bi bilo preučiti, če je kakšno vlogo igralo regionalno rivalstvo 
med Ptujem in Mariborom.
175 IZA 127/47.
176 IZA 130/47.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 237
v sporazumu s konservatorjem. Berce je sporočil, da se je Ministrstvo odločilo za 
gradnjo prezimovalne provizorične strehe nad slovanskim svetiščem. Defi nitivna 
streha bi se naj začela graditi prihodnje leto.177 Še nekaj dni po koncu izkopavanj 
so 18. avgusta odkrili zadnji grob (št. 377).
Na seji Komisije na Akademiji 16. avgusta so bila tema pravkar končana 
izkopavanja na Ptuju. Korošec je prebral zapisnik seje s 14. avgusta in Bercetovo 
izjavo s 13. avgusta o nesodelovanju. Klemenc je menil, da je bilo šest ljudi preveč 
za tehnični aparat.178 Stele je trdil, da se to vzame na znanje, osebni spori pa niso 
v pristojnosti Komisije. Debatirali so tudi splošno o vlogi vodje izkopavanja kot 
avtoritativne osebnosti, ki se mu morajo vsi, tudi tehnični sektor, podrediti. Sledila 
je daljša razprava o konserviranju, »ker je ptujski primer poseben in nima primere 
drugod«. Glede mesta hrambe najdb so določili ptujski grad,179 za prioriteto pa 
postavili izdajo knjige o svetišču.180
V teh dveh letih so prekopali večino zahodne terase. Neprekopani so ostali 
deli, kjer so rasla omenjena zaščitena drevesa in grmi: v jugozahodnem delu velika 
češnja, ob južnem robu zelenjavni vrt z vrtno uto, severni rob terase pred vkopom 
med njo in žitnico, zaraščen s smrekama in z grmovjem. Iz statičnih razlogov 
niso kopali ob stavbah in obzidju, ker so bili v zelo slabem stanju. Hkrati so bile 
te stavbe naseljene, zato so ostali neprekopani deli zemljišča okoli njih in k njim 
vodeči dostopi. Ne do konca raziskan je ostal tudi ozek prostor okrog trdnjavice 
in svetišča, da se ne bi rahljala zemlja ob konserviranih zidovih in blokih zemlje.
Zaščita in zasutje svetišča
Sklenili so torej postaviti zaščitno streho nad svetiščem, kar bi se naj izvršilo 
po ustnih navodilih in skicah tehniškega vodstva. Dela bi naj bila zaključena do 6. 
septembra, če bi bilo vreme ugodno. Streha bi pokrivala še grob in ognjišče na severni 
strani, stranske stene pa bi bile opažene z deskami. V tem času so potem dejansko 
naredili drenažo za odtok vode in začeli postavljati ogrodje za zasilno zaščitno streho.181 
Toda to je bil le začetek mučnega procesa zaščite tega konfl iktov polnega Objekta.
Problemi in spori glede zaščite so odmevali širše. Konec septembra 1947 
je bilo v Mariboru zborovanje slovenskih zgodovinarjev, ki se ga je udeležil tudi 
France Stele. Na zborovanju je zastopnik Komiteta iz Beograda Lubinković grajal 
dejstvo, da se pri vprašanjih zaščite izvajajo sklepi brez Zavoda. V mislih je imel 
Akademijo in izkopavanja na ptujskem gradu. Stele je odgovoril, da je Akademija 
letos sploh prevzela to iniciativo in »nehvaležno odgovornost« zaradi izrednih po-
177 IZA 129/47. Širša zaščitna stena, ki bi pokrila tudi zidove »trdnjavice«, ni bila nikoli 
realizirana.
178 Ptujski muzej je zamujal s plačilom tehniške ekipe, saj so se še dva tedna po koncu 
izkopavanj, 30. avgusta, pritoževali, da niso dobili nakazila za dva mesca dela.
179 Ramovš je pisal Mestnemu Ferkovemu muzeju, da so »izkopanine last Akademije, a 
imajo vsi predmeti ostat na gradu v pritličju«. Najdbe so razstavili v viteški dvorani.
180 ARS ni oznake.
181 ARS 10440/9.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...238  
gojev in izrecne prošnje vodstva izkopavanja ter grozečih nalivov, da je pomagala 
pri razčiščenju načel te zaščite.182
Do novembra so izdelali rekonstrukcijo oziroma model svetišča in ga razstavili 
na gradu (sl. 7). Akademija je pisala Ministrstvu, da spada zaščita pod Zavod in da 
ne prevzamejo odgovornosti. Letos je namreč ta zaščita le provizorična, naslednje 
leto bo treba narediti nekaj trajnega. Zavod se doslej ni brigal za zaščito teh spome-
nikov, ker bi naj po njihovem to sodilo v kompetence Ministrstva. Ramovš je pisal, 
naj Ministrstvo pove Zavodu, da je zaščita in konzervacija njihova odgovornost.183 
Korošec je že spisal Slovansko svetišče, pripravljali pa so še angleški in ruski prevod.
Slika 7: Model svetišča, ki je bil razstavljen na gradu.184
A model of the temple exhibited at the castle.
V ponedeljek, 1. decembra 1947, se je odvijala seja Komisije (Akademije), 
na katero je bil povabljen tudi direktor Zavoda, Fran Šijanec. Po mnenju Komisije 
naj bi Komisija vršila znanstvena izkopavanja in planirala arheološko delo, Zavod 
pa skrbel za konzervacijo. Predlagali so takojšnjo vključitev direktorja Zavoda v 
Komisijo. Šijanec je opozoril na problem Ptuja, potem pa na splošne probleme in 
smernice za naprej. Korošcu in Klemencu ni bila všeč dvotirnost, da bi se poročila 
pošiljalo na dva naslova.185 Šijanec je trdil, da je to nujno, da bi organizirali zaščito. 
Treba je odpraviti dvotirnost in napisati nov zakon o zaščiti, kar naj bi prevzel 
France Stele.186
182 IZA 148/47.
183 ARS 10440/11.
184 Kader iz fi lma Ptuj – zgodovinsko mesto (1949), kratki dokumentarni reportažni fi lm, 
Triglav fi lm, Ljubljana. Zanimivo sta pri tem fi lmu kot strokovna sodelavca sodelovala Baš in 
Kastelic, a so kljub temu vključili »svetišče«. Za pomoč pri iskanju in digitalizacijo fi lma se 
zahvaljujem Slovenskemu fi lmskemu arhivu.
185 To je še čas, ko ni bilo kopirnih strojev oziroma so bili le-ti v poskusni fazi v Ameriki, 
zato je bilo vsako poročilo treba (pre)pisati posebej. Tako je morda bolj jasno nasprotovanje 
Korošca in Klemenca.
186 INDOK ni oznake.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 239
Tako so z novim letom (navidezno) dali to zadevo ad acta. Toda že v prvi 
zimi, proti koncu januarja 1948, se je porušil del zunanje ilovnate stene Objekta. 
Takoj so pozvali Hohnjeca, da bi trajno zavaroval objekt. V pogodbi se je namreč 
zavezal, da bo objekt stal vsaj eno leto, zdaj pa je začel propadati po manj kot 
pol leta. Zavod je nato pozval upravnika Smodiča, da bi prevzel nadzorstvo nad 
nujnimi popravili, ki jih je pravkar začel izvajati Hohnjec. Betonske plošče, ki so 
pokrivale na vseh štirih straneh svetišče, je bilo treba v zadostni meri podpreti z 
lesenimi oporami. Da bi se preprečilo rušenje glinenih sten svetišča, bi naj bilo 
potrebno celo ostenje opažiti z lesom.187
Komisija se je ponovno sestala 3. februarja, da bi razglabljala glede zaščite 
arheoloških objektov na ptujskem gradu. Stele se je obrnil na Zavod, Šijanec pa je 
prebral (še eno) kruto Kasteličevo kritiko. Tudi arhitekt Marjan Mušič je poročal o 
nepravilnostih zaščite po obisku ptujskega gradu in ocenil, da gre za »nestrokovno 
in neestetsko« delo, čeprav se sam naj ne bi jasno opredelil oziroma predstavil 
svojih predlogov. Tukaj je očitno Korošec vzrojil, saj je »v odgovoru polemičnega 
značaja« Stele prekinil njegovo izvajanje, ker se mu ni zdelo produktivno.188
Hohnjec je odgovoril 4. februarja, da ni delal do konca, ker ni bilo materiala in 
denarja.189 Ko je on prišel junija 1947, je bil večji del sten že porušen in v vzhodnem 
hodniku je bilo več kot 60 cm vode. Prav tako naj bi dnevno na tem terenu obračali 
težke tovorne avtomobile, čeprav je to malo verjetno.190 Do 11. februarja je Hohnjec 
južno steno popravil in podprl betonirani tlak nad poškodovanim mestom. Kolavda-
cijska komisija o zaščitnih delih na svetišču se je zbrala na Ptuju 21. februarja.191 
Ogled je pokazal neprimernost zaščite, zato je predstavnik Ministrstva Vladimir 
Koch formuliral sklep, da mora Hohnjec opažiti stene po navodilih Mušiča.
V času teh napetosti pa se je ponovno pojavil problem vodnega rezervoarja. 
Korošec je tako pisal 28. februarja Zavodu,192 da je zvedel, da se bo na ptujskem 
gradu gradil vodni rezervoar, in sicer na osrednjem notranjem dvorišču gradu; 
velikost bi naj bila 40 x 40 m. To bi naj na Ptuju delali bolj na horuk, brez da 
bi obvestili Zavod ali Komisijo, zato je Korošec urgentno ukrepal. Zavod naj bi 
zahteval situacijsko sliko in gradbeni načrt. Sprva so sicer rezervoar nameravali 
postaviti na zahodnem platoju, potem na osrednji kopi, na koncu pa so ga zgradili 
na Panorami.193 Korošec je tako najbolj zaslužen, da je grad ohranil svojo podobo.
Baš je na prestopni dan leta 1948 pisal Kastelicu razglednico, da bi potarnal 
glede Koroščeve objave. Večkrat je namreč prebral Koroščevo objavo »Poročilo o 
izkopavanjih na ptujskem gradu 1946«. Zelo je bil nezadovoljen, sploh ker ni v njej 
pisalo »nič« o ilirski naselbini. »Kdo je to objavo dal plačat? ...da bi ta revščina 
ostala doma in da ne bi bila dostopna sedaj vsimu svetu!... Po mojem manjka čut 
187 INDOK 63/48.
188 INDOK 63/6-48.
189 INDOK 63/3-48.
190 V mislih je verjetno imel »parkirišče« severno od žitnice, torej izven zahodnega platoja.
191 INDOK ni oznake.
192 INDOK 63/15-48.
193 INDOK ni oznake.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...240  
odgovornosti tistemu, ki je tretjemu poglavju odprl vrata v javnost in v svet. Ali 
se sploh arheološka izkopvanja isplačajo, če ne znamo ni ne vemo o njih povedati 
več in pa drugače ko je to v Poročilu?«194
Dela na trajni zaščitni strehi se niso mogla začeti, ker so imeli težave z na-
bavo lesa. Hohnjec je poročal 10. marca, da je v Objektu vse puščalo in da nič 
ni prav.195 Sredi marca jim je uspelo končati opaž, a pri južni steni ta opaž ne bi 
preprečil nadaljnjega rušenja; problem je bil tudi sesedajoči se »tlak« na dnu jarkov. 
Začela so se dolga pogajanja o postavitvi (trajne) zaščitne strehe oziroma lope nad 
staroslovanskim svetiščem. Zavod je sklenil pogodbo z mariborskim podjetjem 
Konstruktor, MLO Ptuj je želela, da gradi okrajno podjetje Ograd, ki je naposled 
prevzelo gradnjo v sodelovanju s Konstruktorjem.
Potem ko je bil Smodič suspendiran,196 je Baš julija 1948 prevzel vodstvo 
ptujskega muzeja z nalogo, da reorganizira administracijo, inventarizira in uredi 
predmete in skrbi za nove prostore. Toda na Ptuju ni bil najbolj priljubljen.197 Tako 
je Kastelicu pisal 12. avgusta razglednico.198 »Pišem ti iz Danijelovega zverinjaka 
Ptuja... Ker sem pač jaz sedaj v Ptuju, kjer me nekateri ne pogledajo več, kjer me 
itak lahko kot pes kost na cesti obirajo po mili volji v moji odsotnosti...« Podpisal 
se je kot »kandidat za Hagenbecka«.199
Baš je prevzel delo v nezavidljivih okoliščinah, zato je želel nekaj pouda-
riti. »Ker imamo pri gmoti staroslovenskega svetišča posla s prstjo, ta gmota s 
prstjo in zaščitno stavbo ne bo zavarovana; kajti kakor nastopa izven strehe vlaga 
kot rušitelj prstene gmote, podobno bo pod streho suša nastopila kot sovražnik 
prstene stabilnosti. Zaščito prstene gmote je za to treba študirati še v naprej, da 
194 NMSlo 129/2-48.
195 INDOK 63/25-48.
196 Zakaj in točno kdaj je bil Anton Smodič suspendiran, ni jasno. 8. marca 1949 je bil 
na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na 6 let prisilnega dela z odvzemom svobode zaradi 
poneverbe in malomarnosti v službi. Baš se je tudi osebno zavzel za njegov padec. »Radi njego-
vega početja je muzej trpel veliko škodo. Forminske najdbe so popolnoma uničene.« Vsekakor 
pa je bilo to tudi v povezavi z njegovim medvojnim delovanjem, ki ga je preganjalo do konca 
življenja. To se posredno razbere iz virov, saj mora opisovati svojo medvojno delovanje. Smodič 
je bil aprila 1941 ujet in zaprt v Gänserdorfu pri Dunaju. Verjetno po zaslugi Walterja Schmida 
so ga decembra 1941 izpustili; Smodič je Schmidu potem risal predmete; Schmid, Fortschritte 
der vorgeschichtlichen Forschung. Sredi poletja 1944 je Smodič šel k partizanom v Cirkulane 
in se maja 1945 vrnil na Ptuj. Kljub temu mu to ni pomagalo, saj je nekje od leta 1948 postal 
persona non grata in marginaliziran do konca življenja; ZAP Osebna mapa Antona Smodiča. 
Za pomoč pri pregledu gradiva se zahvaljujem Janezu Janžekoviču. Toda kdo ga je obtožil »ko-
laboranstva«? Tukaj se je treba vrniti na pismo, ki ga je Walter Schmid poslal Jožetu Kastelicu 
26. novembra 1946; cf. op. 11. Tam je namreč omenil, da se je »izdal B.S. [Balduin Saria] sam, 
ker so bili v poročilu stavki doslovno, kakor jih je rabil proti Smodiču«; NMSlo 535/46.
197 Predvidoma so ga sumili, da je ovadil Smodiča. Sicer je imel tudi Baš relativno sporno 
medvojno zgodbo. Ob obisku Hitlerja v Mariboru, 26. aprila 1941, je bil zadolžen, da bi ga vodil 
po gradu, če bi fi rerja to zanimalo. Hitlerja to ni zanimalo, je pa se Baš rokoval z njim. Kmalu 
potem je bil sicer zaprt, a je bil po zaslugi Mariborčanov že 21. maja izpuščen in se je vrnil v 
muzej. Za podatek se zahvaljujem Borisu Hajdinjaku.
198 NMSlo 148/45-48.
199 Nemec Carl Hagenbeck (1844-1913) je bil znan krotilec živali in je imel vzdevek »kralj 
levov«.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 241
bo dokončno rešena.« Tukaj je očitno že imel v mislih in na papirju kritiko, saj je 
govoril o delovanju vode.
Dela naj bi se (spet) začela 30. julija, čeprav naj ne bi prejeli nobenega ma-
teriala.200 Šijanec je pisal 14. avgusta Ministrstvu, naj priskrbi Ogradu material. 
»Gradnja zaščitne lope (sl. 8) je zveznega značaja in ima prioritetni pomen.«201 
Takratni okrajni zaupnik Zavoda, Smodič,202 je poročal, da naj bi izkopali temelje 
za betoniranje stebrov, ki bi nosili streho. »Kakor je bilo že ponovno govora, bomo 
morali pri žitnici graditi zid in tako popolnoma zapreti dostop do svetišča. Kljub 
nadzorstvu in ponovnim opozorilom prihajajo ljudje, zlasti otroci k svetišču in 
poškodujejo salonitne plošče, s katerimi smo pokrili zidove. Odkrivajo tudi pokrite 
grobove tako, da imamo vsak dan nepotrebno delo. Postavitev zidu, ki zapira teren 
svetišča, je nujno potreben, kajti ograjo z bodičasto žico so kratkomalo podrli.«203
Slika 8: »Svetišče,« pokrito s streho, in nosilne stene za »širšo« zaščitno streho.204
Roofed „Temple“ and load-bearing walls for a „wider“ protective roof.
Takratni upravnik ptujskega muzeja Franjo Baš je pisal 9. septembra Zavodu. 
Krivda, da les še ni prispel, je bila pri Ogradu, saj niso poslali specifi kacije lesnim 
podjetjem. Tudi on bi se naj trudil za zaščitno lopo, a dela po navodilih drugih, 
200 INDOK 63/46-48 in 63/48-48.
201 INDOK 63/53-48.
202 Čeprav je bil suspendiran kot upravnik muzeja, je očitno še imel prijatelje na pravih 
mestih.
203 INDOK 63/57-48.
204 Rudolf Berce, neg. št. 2159; fotodokumentacija Arheološkega oddelka NMS.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...242  
tako da se »vse odgovornosti odklanja«.205 Baš je tudi prepoznal problem kanala na 
terenu, ker je voda odnašala teren. Prav tako pa ga je zmotilo zavarovanje z zaščitno 
lopo, ker bi kvarno vplivalo na spomeniški izraz ptujskega gradu kot celote.206
V tem času je Baš poslal kritiko Akademiji in Zgodovinskemu časopisu, a ni 
jasno kdaj. Korošca so o kritiki obvestili in mu jo dali v branje. Po njegovem sta bili 
zgodovinska in arheološka kritika neutemeljeni, zato je zatrdil: »Z ozirom na to kako 
je sploh prišlo do kritike, predno je prišlo do »izjave«, smatram, da sem upravičen, da 
dam tak odgovor, posebno še ker je cela ta kritika neresna.« Kljub temu je ta kritika 
očitno padla na plodna tla, saj se čuti sprememba odnosa do svetišča. Če so prej govo-
rili o »zaščiti s postavitvijo strehe«, se je zdaj začelo govoriti o »zaščiti z zasutjem«.
Zavod (ravnatelj Edo Turnher in arhitekt Marjan Mušič) in Narodni muzej 
(Kastelic in Berce) sta marca 1949 vodila diskusijo o Objektu.Mušič je trdil, da je 
prišlo do ponovne obravnave problema zaščite zaradi varčevanja in zaradi »omajanja 
znanstvenih izsledkov«. Dodal je, da »se je treba dokopati do resnice, ker nismo 
šovinisti kakor Nemci. Imamo dovolj dokazov, da smo tu že 1500 let«.207 Po Bašu 
naj bi se izkop zasul z glino in v tlorisu ohranil ter napravila maketa. Turnher je 
želel, da se najprej razčisti vprašanje, kaj sploh Objekt je. 
Kastelic je v tem času obiskal Ptuj v vlogi inšpektorja Ministrstva. »Staro-
slovansko svetišče na ptujskem gradu bo po sklepu sveta čim prej zavarovano z 
»naravnim prekritjem« (tako tudi Muzejski svet Zavodu 10. oktobra), in sicer tako 
da se zunanji zidovi zasipajo z zemljo, slopi, ki jih je lansko leto postavil Ograd 
pa se podre«.208 Korošec naj bi popolnoma odstopil od zaščite svetišča že aprila 
1949, saj Akademija po njegovem nima nič pri tem.
Ptujski grad je konec oktobra (ponovno) obiskal danski arheolog in arhitekt 
Ejnar Dyggve.209 V Ptuj so prišli ob tej priložnosti tudi Abramić, Turnher, Mušič 
in Kastelic. Diskusija se je vršila v obliki razgovora. Kastelic je zagovarjal tezo 
profesorja Korošca in podajal njegove argumente. Dyggve je problem poznal, ker 
je Akademija tudi njemu poslala oceno Baša in odgovor Korošca. V splošnem je 
Dyggve ponavljal Baševe argumente, na koncu pa povzel, da »kljub najboljši volji 
ni zadostnih arheoloških dokazov za svetišče«.
Kljub temu je obveljal status quo, zato Objekta niso zasuli. Niso bili prepričani 
o Objektu, zato so želeli pustiti zadevo »odprto« za nadaljnje raziskave. Tako je 
Berce ocenil še marca 1951, ko je bil na Ptuju.210 Sčasoma pa so pripravili načrt za 
konzervacijo z zasipom. V osmih letih so ti arhitekturni ostanki propadali, »predvsem 
notranje prstene stene«. Zavod ni več videl smisla v načrtu zavarovanja iz leta 
1947, če se je »izkazalo, da ne gre za objekt, kot so mislili pri izkopavanjih.«211
205 INDOK 63/59-48.
206 Če pustimo za trenutek ob strani vprašanje smiselnosti zaščite Objekta, se tukaj vidi 
konfl iktnost kulturne dediščine. Vedno je namreč treba pretehtati različne interese in vidike njene 
ohranitve.
207 INDOK ni oznake.
208 INDOK 39/3-49.
209 INDOK ni oznake.
210 INDOK 131/3-51.
211 INDOK 12/13-54.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 243
Tako je konec maja 1955 pisal ravnatelj Zavoda Turnher Mestnemu muzeju 
Ptuj glede zasutja,212 ki bi bila razpoznavna od samega objekta, stene bi se prepojilo 
z apnom, na dno postavilo bakrene plošče. Na teren bi se dal obris arhitekture s 
kamnitimi ploščicami: tlorisi poznoantičnega kastela, »zgodnjesrednjeveškega 
izkopa« in bazilike.213 Strokovno nadzorstvo je prevzel Kastelic, ki se je med deli 
poleti osebno oglasil, neposredno nadzorstvo pa Bernarda Perc iz ptujskega muzeja. 
Zasutje je izvedel Mestni muzej v Ptuju (Gojkovič in Lah), stroške pa kril Zavod; 
za zasipavanje naj bi uporabljali buldožer. Avgusta 1955 so dokončno pokopali 
»svetišče«.214
Kratka kritika izkopavanj, dokumentacije in objav
Na tem mestu samo na hitro ocenim izkopavanja in predvsem stanje doku-
mentacije ter objave. Pri tem se osredotočim na stvari, ki jih zgornji kritiki še niso 
izustili. Datumi začetka in konca del ne bi smeli povzročati preveč preglavic, a se 
praktično v vsaki objavi in viru pojavi drug datum. To sicer niso najbolj bistvene 
informacije,215 a dobro ilustrira neenotnost dela in objav. Tako je razvidno iz skic 
presekov, da so recimo risarji (tečajniki in študenti) morali upoštevati dve različni 
legendi za plasti, eno za Korošca, drugo za Klemenca. Potem morda sploh ne bi 
smelo preveč presenetiti, da imamo tudi različne tlorise.
Noben tloris ni popoln, zato je treba izvesti ne samo revizijo dokumentacije, 
ampak določena območja ponovno izkopati, da bi videli, kaj so odkrili. Tako se npr. 
v Koroščevem prvem objavljenem poročilu pojavi naslednji odstavek: »Središče 
grobišča je moralo ležati na južnem delu, verjetno na kraju, kjer je bilo kasneje 
v 18. ali 19. stoletju sezidano poslopje, ki je deloma še danes ohranjeno ali pa 
so se ohranili vsaj še temelji. Pri zidavi tega poslopja so bili uničeni tudi skoraj 
vsi grobovi, samo tu in tam se je pod temelji ali pa med njimi ohranil še kak kos 
okostnjaka«.216 Te stavbe oziroma teh temeljev ni na nobenem tlorisu; prav tako 
jih izkopavalci ne omenjajo v sprotnih poročilih.217
To ni edini novejši objekt, ki bi naj bil odkrit, a so jih preprosto pozabili vrisati 
v tlorise, posledično pa jih danes sploh ne upoštevamo pri interpretacijah. Tako 
Klemenc omenja, da so na severozahodni strani rimske trdnjavice odkrili ostanke 
212 Ta predlog je bil poslan tudi Sekciji za arheologijo SAZU in posledično Josipu Korošcu, 
ki se je »strinjala« z zasutjem kot načinom konservacije. Sekcija oziroma Korošec je odgovoril 
pasivno agresivno: »vaš dopis... smo smatrali kot dokončen sklep«, »za kar ni bil potreben še 
kak pristanek ali predlog sekcije. Sekcija se strinja...«; INDOK 15-39/55.
213 INDOK 88/3-55. Še danes vidno na aero- in ortofoto posnetkih zahodnega platoja.
214 INDOK 334, 339, 352, 393/55.
215 Zanimivo je tudi, da so izkopavanja leta 1945 po vseh virih končali 15. avgusta, zadnji 
skelet (377) pa našli tri dni kasneje, 18. avgusta; IZA Terenski dnevnik 1947.
216 Korošec, Poročilo o izkopavanju, 7; cf. Korošec, Staroslovansko grobišče, 11-12.
217 Predvidoma gre za oranžerijo (Orangerie) oziroma rastlinjak (Glashaus) Lesliejev, ki 
se omenja v spisu o nujno potrebnih gradbeno-vzdrževalnih delih iz leta 1817. Za pojasnitev se 
zahvaljujem Branko Vnuku.
I. JANŽEKOVIČ: Mnogo hrupa za nič (1. del): Potek in ozadje odkritja ...244  
novejše stavbe. Pri gradnji temeljev za to »moderno zgradbo« niso kopali globoko 
in niso porušili rimskih zidov. Zgradba naj bi stala severno, zahodno in južno 
okoli severozahodnega vogala rimske trdnjavice. Pri gradnji naj bi se naslanjali na 
temeljne rimske zidove in kamnite gmote ter jih vzidali v zid moderne zgradbe.218
Za odtenek manj sporen objekt je starokrščanska bazilika oziroma apsida, 
a to le zaradi dejstva, ker sploh ni jasno, ali je apsida obstajala ali ne; tako se na 
nekaterih načrtih sploh ne pojavlja. Z nastopom »pobožnega« Klemenca219 sredi 
oktobra 1946 se začne v poročilih pojavljati apsida oziroma »starokrščanska bazilika« 
(sl. 9). Le-ta naj bi stala nekako v sredini prekopanega prostora, pomaknjena proti 
južnemu robu planote, kjer so kopali že sredi avgusta 1946, a je ostali arheologi 
niso videli ozirom so resno dvomili v njen obstoj.220
Sam Klemenc priznava, da je »ohranjenih prav malo njenih sledov, pač pa 
nekaj več ostankov«, to so »jarki temeljnih zidov«, grajeni iz barbarskega peščenjaka 
(in ne oblic kot »trdnjavica«). Vmes so »večji presledki«, zato je načrtkani načrt 
dal le okvirno podobo bazilike. Klemenc je ugotovil celo dve apsidi s polkrožnima 
zaključkoma na vzhodu; kjer bi »morala« biti tretja apsida, je bilo »več četverokotnih 
prostorov«. Apsidi in zgradba na njuni južni strani bi se naj nadaljevale v treh 
ladjah, od katerih ni ničesar ohranjenega, ker bi naj baziliko porušili pri gradnji 
»trdnjavice«.221
Slika 9: Klemenčev tloris oziroma njegovo videnje zahodne planote.222
Klemenc’s ground plan or his vision of the western plateau.
218 Klemenc, Staroslovansko grobišče, 7. Verjetno gre za kak manjši baročni paviljon.
219 Vprašanje je, če je bil »dovolj pobožen« oziroma pristranski, da je videl, kar je želel. 
Če pogledamo njegovo bibliografi jo, je videti, da so bile poznoantične cerkve njegova strast in 
jih je iskal vso življenje. Tudi Udbin ovaduh na FF »Andrej« (Fran Petre) je izpostavil, da je 
zelo veren in pobožen; Movrin, Fran Bradač.
220 Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, 9.
221 Ibid.
222 Ibid., načrt 1.
Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 245
Prav tako niso našli nobenega tlaka bazilike, a so sekundarno odkrili »večje in 
manjše komade mozaika povsod med žganino in sipino« in »več kosov rdeče barvanega 
ometa«. Vse to naj bi razodevalo »zelo soliden način zidave pri zidanju zgradbe za 
cerkveno rabo« z žganim apnom. Ključni za njegovo interpretacijo teh ostankov kot 
bazilike so sicer »posredne« najdbe »cerkvenih predmetov«, posebno ostanki dveh 
oltarjev (oltarjevo podnožje in del gornje oltarne plošče oziroma menze).223
Razumljivo, da so kasnejši posegi močno preoblikovali in »zakomplicirali« 
teren za arheologe, toda v nobeni objavi ni celotnega poteka izkopavanj in odkritij. 
Vse je treba prelistati, združevati in še kaj sklepati, da prideš do ene bolj ali manj 
verjetne slike, pa še takrat imaš občutek nepopolnosti oziroma selektivnosti infor-
macij, ki so jih odkrili in zapisali. Nikoli se namreč ne bo vedelo, česa niso zapisali, 
kar pa nevarno široko odpira številna vrata prav tako številnim interpretacijam. Če 
parafraziram ameriškega skladatelja Cola Porterja (1891-1964) (almost) Anything 
Goes, ki bi lahko bila spremna glasba povojnih izkopavanj.224
Daleč od zaključka...
Po zapletih v drugi polovici štiridesetih let in zasutju Objekta sredi petdesetih 
se arheologi dolgo niso vračali na zahodni plato. Šele v sedemdesetih in osemdesetih 
so ponovno izkopavali na zahodnem platoju in odkrili skupno še 51 skeletnih grobov, 
tako da zaenkrat stoji število grobov na zahodnem platoju pri številki 428.225 Ta izko-
pavanja so potekala večinoma na obrobju in se načeloma Objekta ne bi smela dotikati. 
Zakaj načeloma? Ker je leta 1979 ena izmed teh izkopavanj vodila Paola Korošec, 
ki bi naj nedokumentirano (ponovno) izkopavala tudi območje okrog Objekta.226
Ta potek in ozadje izkopavanj je nujni temelj za raziskavo in razumevanje 
Objekta. V drugem delu se posvetim samemu Objektu in argumentom pro et contra 
interpretaciji Objekta kot svetišče. Najprej predstavim še ozadje debate same in 
anketo, ki jo je Akademija poslala arheologom po Jugoslaviji in vzhodni Evropi. 
Pokažem, da so imeli na Arkoni pravzaprav zelo podoben primer, ko je Schuchardt 
našel, kar je iskal. Potem se posvetim arheološkim argumentom. Na koncu umestim 
Objekt in zahodni plato v širši prostor in ponudim svojo interpretacijo dogajanja 
na Ptuju v tem času.
(Seznam virov in literature ter povzetek sledita v 2. delu razprave , ki bo 
objavljen v naslednji številki Zgodovinskega časopisa)
223 Ibid., 9-18.
224 Šalo na stran, držim se reka francoskega misleca Henrija Poincaréja, ki ga je leta 1901 
zapisal v knjigi Znanost in hipoteza: »O vsem dvomiti in vse verjeti sta dve enako udobni razrešitvi, 
ker prva in druga ne terjata, da človek misli.« Tako bom poskusil pretresti vsako informacijo 
posebej na primernem mestu.
225 Tomanič-Jevremov, Ptuj. Tušek, Zaščitno izkopavanje. Korošec, Sistematske raziskave. 
Ciglenečki, Ptuj. Tušek, Ptujski grad. Korošec, Nekropola na ptujskem gradu.
226 Za informacijo se zahvaljujem Mojci Vomer Gojkovič, ki je takrat sodelovala pri izko-
pavanjih kot študentka.