Političen list za slovenski národ. Po pošti prejeman vel j (i: Za celo loto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en inesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman vcljil: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta J gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/»6. uri popoludne. Štev. 42. V Ljubljani, v soboto 21. februvarja 1885. Letnik XIII. Državni zbor. Z Dunaja, 20. februvarja. Sodišče za potrjevanje državnozborskih volitev. Ko so se pred nekimi leti v državnem zboru obravnavale volitve gorenje-avstrijanskih velikih posestnikov, slišali so se raznoteri ugovori, in se je sedanji večini državnega zbora med drugim očitalo, da ni nepristransko ravnala, ko je omenjene volitve zavrgla. Ze takrat se je po tistih razširjala misel, in mislim, tudi v zbornici sami povdarjalo, da bi bilo prav potrjevanje volitev zbornici vzeti in jo izročiti posebnemu sodišču. Grof Ooronini je ne-dolgo potem res nameraval staviti tak predlog, pa ga je zopet opustil. Nedavno pa je prišla o tej zadevi na svitlo neka brošurica profesorja Jellineka, ki v njej obžaluje, da grof Coronini ni izvršil svojega namena. To je menda grofa pripravilo, da je na koncu včerajšnje seje državnemu zboru izročil predlog, v kterem se za potrjevanje volitev v državni zbor določuje posebno sodišče. To sodišče bi se po žrebanji izbralo iz svetovalcev najvišje, potem upravne in državne sodnije, in sicer po trije iz vsakega oddelka. Volitve, zoper ktere ni nobenega ugovora, bile bi same po sebi veljavne, volitve pa, zoper ktere se je v treh dneh po shodu državnega zbora vložil od volilcev kak protest, bi se izročile omenjenemu sodišču, ktero bi imelo preiskovati, so li veljavne ali ne. Na Angleškem in Irskem, ravno tako tudi na Švedskem volitev ne potrjujejo zbornice, ampak v ta namen pooblaščene sodnije, v drugih deželah pa ravnajo tako, kakor pri nas v Avstriji, da namreč zbornice same potrjujejo ali vničujejo volitve. Ta pravica je velike vrednosti in važnega pomena, in zbornice je ne dado rade iz rok. Zato pa tudi ni dosti upanja, da bi novi predlog v našem državnem zboru obveljal. Sicer pa mislim, da še v obravnavo ne bo prišel, ker bo zbornici za to primanjkovalo potrebnega časa. Ako se to Ooroniniju in njegovim tovarišem zdi tako silno potrebno, jim skoraj ne bode ostajalo druzega, kakor da bodo v prihodnjem državnem zboru ta predlog vnovič stavili. Warnsdorfska veleizdaja pa dr. Knotz. Se ene reči moram omeniti, ki se je zgodila pred sklepom včerajšnje seje. Kmalo v začetku letošnjega zborovanja stavil je bil na novo izvoljeni nemško-česki poslanec Knotz do justičnega ministra Pražaka interpelacijo, mu je li znano, da so v Oeski Lipi jako surovo in nedostojno ravnali s tremi jetniki, ki so jih zarad nekih dogodkov v Warns-dorfu prijeli in kot veleizdajalce zaprli, potem pa na povelje cesarjevo zopet izpustili. Minister Pražak je štiri dni pozneje odgovoril, da se je z omenjenimi jetniki ravnalo kolikor mogoče lepo in prizanesljivo in da dotične pritožbe Knotzove niso resnične. Ta odgovor pa dr. Knotzu ni bil po volji, rad bi bil precej v začetku pokazal svojo poslaniško zmožnost in svoj črt do vlade, zato jo predlagal, da naj se o tem ministrovem odgovoru prične razgovor, v kterem bi bil imel priliko svetu razodeti, kar mu je težilo srce. Ali večina državnega zbora mu tega veselja ni privoščila in je tako razpravo odbila. Toda mož, kakoršen je Knotz, se ne da kar meni nič tebi nič vgnati v kozji rog. Ker mu je spodletel prvi nasvet, stavi ne dolgo potem druzega, da naj se namreč omenjeni odgovor ministrov v pretres izroči posebnemu odseku. Ta reč ima kot samostalen predlog priti v razgovor, kadar se bode g. predsedniku zdelo primerno in kadar bodo druge važnejše reči pripuščale, da pride na dnevni red. Pa za orjaškega Knotza je ni važnejše reči! Naj se odloži državni proračun; naj obrtnijska postava počaka; naj se pristojbinska pa socijalistična postava in severna železnica denejo na stran, ker vse to po misli Knotzovi ni nič v primeri z rečjo, ki je njemu pri srcu. Zato je včeraj, ko je g. predsednik napovedal dolgo vrsto reči, ktere se bodo obravnavale jutri, dr. Knotz zahteval, da naj na dnevni red postavi tudi njegov samostalni predlog. Dr. Smolka o tej reči ni hotel sam razsojevati, ampak je vprašal zbornico, kteri se pa Knotzov predlog ni zdel tako važen, kakor njemu, ter je zarad tega z večino glasov odločila, da naj Knotz še nekoliko časa potrpi, da bodo prej rešene važnejše reči. Sicer pa ravno danes listi objavljajo neki popravek okrajne sodnije v Češki Lipi, v kterem se odločno zavračajo laži, ki so se glede omenjenih jetnikov trosile po časnikih, in v kterem se med dragim naznanja, da so se jetniki izpuščeni iz zapora pri g. predsedniku omenjene sodnije osebno zahvalili za lepo in vljudno ravnanje, ki se jim je skazovalo v ječi, in da je eden izmed njih, ki je še dijak, to zahvalo g. predsedniku ponavljal tudi še pismeno ter dostavljal, da se mu zahvaljuje tudi njegova mama. Dr. Knotz se bo toraj spekel, ako njegov predlog pride v razgovor, in se morda še sam prej ne premisli. Vrsta obravnav. Budgetni odsek je pretresanje letnega računa dovršil in bode danes odobril finančno postavo in najbrže tudi poročilo glavnega poročevalca dr. Matt u š a. Badgetna obravnava v zbornici se bode pričela menda v četrtek 26. t. m. in bode trajala do srede meseca marca. Obrtnijski odsek bo jutri dovršil postavo o zavarovanji delavcev proti nezgodam, ktero je hotel pl. Zallinger že včeraj imeti na dnevnem redu. Ko to ni šlo, prizadeva si zdaj, da bi jo zborn ica v pretres vzela še pred državnim proračunom, ter danes v „Vaterlandu" naznanja, da bi se to, kolikor ta stvar njega zadeva, vse eno še lahko zgodilo. To je pač verjetno, da bode postava pred četrtkom natisnjena in razdeljena, vendar pa je popolnoma nemogoče jo pred budgetom vzeti v pretres, ako hoče državni zbor do konca meseca marcija dovršiti državni proračun. In dotlej mora biti dognan, sicer bi se morala zopet podaljšati postava, ki vladi dovoljuje za prvo četrletje po sedanji meri pobirati davke, in s koncem meseca marcija poteče. Nemogoče bi pa bilo državni proračun pred veliko nočjo rešiti, ako bi se pred njim pričel razgovor o zavarovalni postavi delavcev. Kakor sem že uni dan omenjal, je namreč ta postava jako obširna in bode njena obravnava gotovo najmanj kakih 10 sej potrebovala. Tudi jo morajo pred raz- LISTEK. Kaj človek skusi, ako peš na Dunaj gre. (Dalje.) Petnajsti dan. To noč nas tudi še ni „strah požrl"; dokaz temu je, da — smo domu srečno prišli in še zdaj živimo vsi trije „Dunajčanje", in tudi vsi trije še vedno „v šolo" hodimo. Tuda ne da bi kteri preč. bralec menil, da vedno „repetiramo" in toliko let le „eno klop ribamo"; o, kaj še! — Zdaj smo „za mizo"! Kmalo nas pot „postavi" v Št. Hipolit. Tukaj smo se okrepčali; ogledovali in — proti domu jo vbrali. Vreme je bilo do sedaj nam še dosti milo, le nekterikrat nas jo dež po kakem urno prišlem in zopet odišlem viharji malo porosil; danes pa je deževalo; bilo jo tudi čez in čez nebo prepreženo z oblaki. Kaj smo hoteli? — Dalje smo šli! Na tej daljni poti nas pa v deževji doide neki voznik, ki nas je prijazno povabil, ako hočemo sesti k njemu na voz, za druščino. „Zakaj ne!" — „Prosimo!" odzdravljamo možu in — urno poskačemo na voz. Kake tri ali štiri ure (sem že nekoliko pozabil) smo se peljali; na večer, ko nas je voznik že v poznem času „stresel" v dobri krčmi in pri prav prijaznih ljudeh, smo pač pritrjevali, da je dobro, ker smo se peljali, toda — na vozu pa ni bilo dobro. Mož, —• naš voznik, — je imel velik voz, in na vozu še veči pleten koš, ki je bil vrh tega od rudo umazan, ktero je mož tje v neko tovarno vozil, in zdaj se prazen vračal domii. Dež je celi čas šel, kar smo mi v tem umazanem „kurniku" bili; tu smo po različnosti zdaj stali, zdaj sedeli, tako, da nas je vse bolelo. Kadi bi bili izstopili, ali kaj smo hoteli! Noč je bila in še temna; mož nam je pravil, da tukaj ni krčme, ki bi bila nam pripravna in bi mi v nji postreženi bili. Prijazno nam potem pri-, govarja, da naj le potrpimo nekoliko, ker nas hoče on pripeljati in „stresti'' pri dobrih ljudeh. In — tako smo dalje in dalje na tem vozu „lomili" svoje kosti. Pa — za nje še veliko nismo porajtali; so bile čvrsto; le za obleko nam je bilo pri deževji v tem umazanem kurniku!.— Med potjo gledali smo, ko so ob cesti v neki tovarni izdelovali „zajčji grah": šreteljne; videli smo v nočni tmini, da tamkaj — nekaj neprenehoma pada iz visočine ko ognjene iskre. Radovedni — vprašamo po tej nam nezuani prikazni in ta nam je pojasnil, da delajo tamkaj šreteljne, ki vsi ognjeni še, padajo v globočino, v vodo, kjer se ohlade in se ne sprijemajo skupaj. Da bi bili pa mi sami šli po noči tjekaj in ogledali ono prikazen, ne vem, če .... ne bi bil jaz malo cvirnal; me je preveč vstrašil oni — mož v Laksenburgu. Kakor sem rekel, nas je ta mož že pozno v noč „stresel" iz svojega „čebelnjaka" v krčmi in sicer v „Marktl-nu". Komaj je mož vstavil svoje konjiče (oh! ko bi bil oni mož vedel, kdo se peljil! — ali! kaj bi bilo, ko bi bil on mene iz voza „posadil" — pred voz!) — že pred krčmo zakliče in — hišnemu očetu priporoči nas tri ter prosi „fflr dio Burschen" kaj dobrega. Naj še povem, da jo bila ta vožnja v črnem košu naša edina vožnja na vsem potovanj. Več ljudi je bilo še v hiši, ki so se „sušili" od zunaj in od znotraj; tem se pridružimo še mi in sedemo za mizo pri vratih. Mlada ženska nas pravo v državnem zboru pretresati še posamezni klubi, da bodo videli, ji morejo pritrditi ali ne. Zato pač ne more biti drugače, kakor da pride v zbornico še le po državnem proračunu. Misel, da bo državni zbor sklenjen že pred veliko nočjo, čedalje bolj gine. Zbornica poslancev imela bo dotlej samo s proračunom in zavarovalno postavo dovolj opraviti. Razun tega ima priti na vrsto pogodba s severno železnico, pristojbinska postava in postava zoper anarhiste. Gledč severne železnice je pododsek dovršil svoje delo, in sedaj bodo razni klubi pretresali njegove nasvete, da bodo videli, je li mogoče in prav jim pritrditi ali ne. Hohemvartov klub bode imel v ta namen v nedeljo 22. t. m. sejo, h kteri so bili telegrafično poklicani vsi poslanci, ki jih še ni na Dunaji. O pristojbin-ski postavi so tudi pisali vladni listi, da vsled Ru-fovega predloga ni še pokopana, ampak pride vendar le še letos zopet pred zbornico. Naj pri tej priliki omenjam čudne logike, ki sem jo našel v „Slov. Narodu". V članku „politična pepelnica" hudo prijema „nemške klerikalce", pri kterih se ni nahajalo toliko hvaležnosti in priznanja za desnico in vlado, da bi bili odvrnili parlamentno situvacijo, ki je sedaj na veliko veselje in reklamo našega nemštva posledica izdajskega (!) klerikalno-nemškega postopanja. In kaj so storili ti nemški klerikalci, da jim „Narod" očita izdajal-stvo, češ, da so vskočili iz desnice ter ji z levico in v prid levice napravili poraz? Stavili so predlog, kteremu je pritrdila tudi levica, da naj se pristojbinska postava še enkrat izroči finančnemu odseku v pretres. „Slov. Narod" je ojstro obsojeval pristojbinsko postavo in ako se prav spominjam, dr. Gregoriča, ki ga je bil dobro zavrnil gosp. Obreza v „Slovencu", nekako tolažil s tem, da je Liechten-steinov klub sklenil glasovati zoper pristojbinsko postavo. Ako je pristojbinska postava res tako huda žrtev na novcih, kakor je trdil tedaj „Narod" in zopet trdi v omenjenemu članku, ako je bilo „Slov. Narodu" všeč, ko se je Liechtensteinov klub protivil tej postavi in se je na to nasprotovanje radostno skliceval v potrjenje svojega mnenja, kako mora sedaj v tako silen greh šteti nemškim klerikalcem, da so ostali pri tedanjem svojem sklepu, ki je bil „Narodu" tolikanj po volji, in jim celo očitati izda-jalstvo? Ali bi ne bilo marveč dosledno, da bi bil „Narod" pohvalil omenjene poslance, ki so s svojo odločnostjo podrli pristojbinsko postavo, ktera se zdi njemu tolikanj škodljiva in „odiosna" ? Toda pustimo to in vrnimo se nazaj k svojemu predmetu. Rekel sem, da bo nemogoče do velike noči vse skleniti, kar se še namerava. In ko bi tudi zbornica poslancev s podvojenim trudom res vse to dognala do 26. marca, bi nikakor tega dotlej ne mogla zmagati gospodska zbornica. Ne smemo pa s pred oči spustiti, da je letošnje zasedanje zadnje, da bode z njim državni zbor sklenjen, in sicer po dosedanji navadi sklenjen slovesno od cesarja samega s prestolnim govorom. To se pa ne more zgoditi, dokler gospodska zbornica ne dovrši svojega dela, kar se bode pa moglo zgoditi še le po veliki noči. Ko bi toraj zbornica poslancev res tudi vse svoje glavne predloge rešila, se bodo morali poslanci vendar le še po veliki noči vrniti na Dunaj, ako za druzega ne, pa vsaj zato, da se vdeležijo slovesnega sklepa. Preveč praznujemo in premalo. (Dalje.) Hvalno, koristno in potrebno je človeku, da gré zdaj pa zdaj v družbo svojih prijateljev. Tamkaj si odpočije na telesu in duši, spoznâ mišljenje svojih tovarišev, se od njih navzame marsikaj dobrega in zve to in ono, česar mu je treba za življenje. Ako človek tako druščino v pravi meri porabi, vrne se domov okrepčan, bi dejal, po telesi in duši, da mu gré potem vse trikrat hitreje izpod rok. Pravijo pa modri ljudje, da tudi dobrega preveč ni dobro. In istina je to, dasi tudi gorjupa. Zahajati v druščino med prijatelje bodisi v kako zasebno hišo, bodisi v javne dvorane ali pod milo nebo, nihče ne more reči, da je kaj slabega samo ob sebi. S tako družbo družiš lahko tudi kako veselico, slavnost ali „praznik". To je še vse dobro — dokler ne potrkajo na vrata vprašanja: kako? kedaj? dokle? kolikrat? Vratarju, ki pride tem vprašanjem odperat vrata v tako družbo, nasadé ti mali nadležneži očale, ki mu pokažejo tamkaj oni strup, kterega sem ravnokar omenil. Pridšedši h kakovi takovi veselici človek v prvem hipu zakliče: ti se pa že lahko vesele, ti! Ali ko jih še gledaš, oglasi se ti nekdo in pravi: veselé se že lahko, toda — kako? Saj veselje Kristus sam priporoča ljudem in ker je On govoril vsem, tudi veselje vsem priporoča, se vé, da ne vsakega veselja. To je prav naravno. Veselje ni nič druzega kakor neki prijetni dušni vžitek zaradi kaj dobrega, bodisi, da je to sedanje, prihodnje ali tudi preteklo. Dobro je pa navadno nekaj subjektivnega, vsaj kakor se rabi ta pojem v življenji. Zato se zdi lahko kaka reč enemu dobra, drugemu pa ne. Prvi ima od nje prijeten dušni vžitek, drugi ne. Ko bi se drugi delal, da ima tak vžitek, bi moral zatajiti samega sebe, odbaciti svoj značaj, svoj lastnijo, postati sam sebi izdajica. Družbe pri veselicah in slavnostih so tudi neko tako dobro, ki ni vsakemu dobro ali vsaj ne v isti meri. Zarad tega pa tudi ne more to dobro vsem prijetnega ali vsaj enako prijetnega vžitka dajati. Z drugimi besedami: Ena in ista veselica ali tudi njena sestra slavnostnemorebitiveselica vsem različnim Ij ude m. Vrniva se zdaj s tem sklepom v kako dvorano, kjer je napovedana po časnikih in vabilih veselica. Ko bi kdo šel med to veselico po dvorani in vsa-cega gosta poprašal, kaj je, napravil bi si lahko veliko lestvico in ne da bi komu skrivil kak las, del na vsak klin enega gosta. Začel bi, recimo, s čevljarji, potem pa nadaljeval s krojači, mesarji.... tiskarji, časnikarji.... trgovci.... pri uradnikih bi se lestvica končala. Ali to ne nasprotuje prejšnjemu „sklepu"? Ne, ampak ga še krepko podpira. Pri tej veselici so res različni gostje, ali ker čutijo, da je istina, kar sem ravnokar dejal, skušajo se vesti, kakor bi vsi imeli oui „prijetni vžitek", in da bi prevarili še druge, odpravljajo vnanjo razliko — v tem, da si napravijo tako obleko, kakor jo imajo oni, za ktere je ta veselica res veselica. To pa stane novcev in pa vzame človeku pravo lastnijo, da potem ne pozni več samega sebe, ampak se stavi v spored z ljudmi, kterih s svojimi močmi ne more dohajati. Ako je dovoljena primera, zdi se mi tak človek podoben slabotnemu konju, ki bi se hotel skušati s čvrstim, čilim vrancem. Deni na oba srebrno opravo in vprezi pred kočijo. Nekaj časa bosta tekla oba, ali kmalu bo slabejši opešal in potem ga bo moral čvrstejši vleči. Ko bi pa priparil slabotnemu konju, slabotnega, čvrstemu pa čvrstega: bi oba para lahko sebi in svojim močem primerno opravljala službo. Ako to obrneš na one različne goste, vidiš, da „slabotni" po veselicah res potrebuje podpore „čvrstejših". Ako bi pa slabotni, t. j. nižej na klinih one lestve stoječi sami za-se napravili primerno veselico, bi od nje lahko imeli prijeten vžitek in bi jim ne bilo treba potem iskati pomoči. Ni tedaj prav, da se ljudje ravnajo po veselicah, ampak veselice se morajo po ljudeh — ljudje, ki hočejo imeti veselico, umeriti jih morajo po sebi. Le tako imajo od njih pravi vžitek ob veselici in se jih z veseljem spominjajo po veselici ter ni treba z žalostnim srcem gledati v prazno shrambico, ki je namenjena papirju ali srebu s cesarsko podobo .... Sicer pa mu ogrene vsaj za nekaj časa življenje, ali so — mu strup .... (Dalje prih.) Politični pregled. V Ljubljani, 21. februvarja. Notranje dežele. C. kr. deleg. okrajna sodnija Neubau na Dunaji je tožbo Dunajskega mesta proti tramvaju zarad zgradbe novih prog zavrnila z opazko, da okrajna sodnija ni pooblastenft za razsodbo takih zadev. Tii imate toraj tri nazore. Najvišji sodni dvor je priznal tramvaju pravico in je Dunajsko občino obsodil; okrajna sodnija v Leopoldstadtu pravi, da ima zopet Dunajska občina prav in da je krivica na tramvajevi strani, in sedaj pa še tretja, okrajna sodnija Neubau, ki pravi da to ne spada v njeno področje. Ali to ne kaže, da naši postavni paragrafi niso, kakor bi morali biti! Po naših nemerodajnih mislih morala bi se vsaka postava tako glasiti, da bi ne bilo treba doktorata za to, da bi jo človek prav razumil, temveč da bi tudi priprost človek pre-bravši jo lahko rekel, tako-le je in pa nič drugače, postava tako veleva. A postave so večinoma od doktorjev skovane, tako narejene, da se marsikteri skoraj vsaki, da dvojen pomen podtikati. In od tod tožbe brez konca in kraja, stroški in revščina. Postava bodi jasna in določna, potem bi imel vsak zaupanje do nje in vedel se bode tudi škode varovati. Dunajskem učiteljem se je že primerilo, da jih je sodnija obsodila zarad tega, ker so posebno neubogljive in spridene otroke, pri kterih že dobra beseda ni nič več izdala, pokorili s šibo. Ker pa tako postopanje od strani sodnije šolsko disciplino nezmerno krha, vložili bodo Dunajski učitelji prošnjo, da naj se iz šolske postave odpravi § 24., ki prepoveduje v šoli šibo. — Svet je okrogel, vse to je že tii bilo; vse pa, kar jo nekdaj bilo, tudi ni bilo slabo. Izjemni stan za južno Dalmacijo v Ko-torski boki podaljšal se bo še za eno leto, t. j., do Kresa leta 1886. Vzrok temu podaljšanju je, da 132 hudodelcev, večinoma roparjev in morilcev, ki so ogovori, in izprašuje o tem in onem; mi pa njo vprašujemo, če nam bode zamogla postreči z malo večerjo, naj si že bode kakoršnakoli. Dobro se spominjam, da nam je bila naštela dokaj jedi; večinoma so nam bile znane; ena pa je imela nenavadno ime, kterega si v prvem trenutku še zapomnili nismo. Slednjič pravim: „Ne zamerite! Prosim, prinesite nam tiste jedi, ktero ste v prvo imenovali!" — In zdaj se nam ona prijazno nasmeja, češ: „Vi morate pa od daleč biti, ker ne poznate te jedi, ona se imenuje po našem „saure pajžerl" in je pri nas jako ljubljena jed!" Deklica smukne skozi vrata v kuhinjo. Kmalo se vrne in prinese ter pred nas postavi „saure pajžerl". Začudeni in oveseljeni ogledamo pred seboj „čedno" merico te jedi. Ta jed je bila v resnici dobra; nam lačnim, se ve, — prav dobra; bila je namreč drobno izrezana telečja drobovina in okisana. Se sedaj-le bi jo jedel! Saj sem jo pa tudi že večkrat pozneje! Tem dobrim „pajžerli" smo pa potem tudi mi postregli; malo „zalili" smo jih; zoper navado smo ga ta večer dve merici, to je: en bokal, pospravili; češ: „bodemo pa jutri vode malo več!" — in dolgo smo se razgovarjali z onimi domačimi, ko so še hišna mati potem sedli k nam za mizo. Po večerji gremo spat. Po prostorni veži nas peljajo na dvorišče; tukaj je stala neka druga hiša; v to hišo nas peljajo v prvo nadstropje, in tukaj v sobo. „Oho!" zakličemo, — „v šoli! kaj bodemo v šoli spali?" Bilo je namreč v tej sobi razun postelj več stolov in tak „kateder", kakoršnega smo imeli v naši šoli. Ko smo malo plašljivo si vso ogledali, smo se vlegli k mirnemu in potrebnemu počitku. (Dalje prih.) Pisma iz tujine. i. (Konec.) V Nemcih je malo skupnega življenja, vsak je samo sam za-se ter so ne briga niti za najbližnjega soseda. Vsled tega je med njimi tudi prav malo „narodnega blaga". Tudi gostoljubnosti ni, kajti gostoljubnost se neguje samo v zajemnem življenji, zato je ona pri Slovanih doma. Kakor razvidite, (da tudi o sebi kaj povem), bivam na tujem, med Nemci, in sicer med trdimi Nemci. Pišem vam to pismo, gosp. vrednik, in ako Bog da, popišem jih še več, da vam izrazim svoje misli ter izrečem tu in tam kakšen sovet, in sicer o naših domačih razmerah, ktere tudi na tuji zemlji zvesto spremljam, tako, da morem misliti, da živim še vedno enako dobro z vami. Ne mislite pa, da hočem biti neskromen, ter se postaviti od vsega začetka na kakšno tako stališče, raz kterega so dajejo mnogozavestno dobri in ceni soveti. Ne tako, ne. Vse drugače mislim Vam pisati svoja pisma s tujega. K „Slovencu" hočem namreč hoditi „v vas", vsaj prostore imate lepe in posebno tii pod črto se mi kaj dobro dopado. Vpijanljivih pijač v svojih prostorih ne točite, vsaj sem že tolikrat čital v vašem vojskovanji proti žganju, da sem vam jaz in z menoj gotovo vsak za naš narod dobro misleč rodoljub iz vsega srca hvaležen. Kozarec vode toraj onemu, kdor je žejen, tako kakor je delal general Skobelev o svoji napitnici. Sedaj jo treba preskrbeti šo kakšno lahko danji politiki ostanejo, najbrž Sudana ne bodo več videli, še manj pa si ga pridobili. S trmastim človekom je pač križ, toda Mahdi jih znil zbrihtati. Kongiška konferenca podobna bo že skoraj Sisifovi skali. Bolj ko jo delegatje pospešujejo, več se jim dela kaže. Sedaj se nekaj čuje, da bi bilo že vse dokončano, toda brez vsega zadržka pa stvar še vendar ni! Vse so že dognali, še celo trmoglave Portugalce privedli so že do spoznanja, kar je nekdo sprožil še jako imenitno in pomenljivo vprašanje, kaj pa tedaj, ako bi se ob Kongu naseljene velesile med seboj sprle in ima ena ali več tistih že doma z vojno opraviti? To je vprašanje, ki nima še splošnega potrdila, če tudi je že določeno. Določeno je namreč na ta način, da, kedar bi se dve velesili ob Kongu med seboj sprli iu je ena tistih doma v vojsko zapletena, se obe tako dolgo boju odpoveste in po mirnem potu poravnate, dokler se ena ali druga država iz vojske doma ne izmota. Sploh se bo pa konferenca zaključila konec tega meseca, kajti razun nekterih formalnosti je vse v najlepšem redu rešeno, določeno in podpisano. Odkar je padel Chartum, Mahdijevcem greben čudovito raste. Tako so že preširni postali, da so govorico raznesli, da če jih Angleži ne bodo kmalo napadli, bode Mahdi sam Angleže zgrabil. Da so bili dobro tepeni pri vodnjaku Abuklea pri Metamehu in najposlednjič pri Herbekanu, pravijo, je kaj čisto navadnega; kar se je tudi Napoleonu I. prigodilo, naj bi se toraj Mahdiju ne. Zbirati so se jeli vsi rodovi in celo tisti so se jeli polagoma približevati Mahdiju, ki so bili tako dolgo Angležem prijazni, dokler je bil Chartum v angleških rokah. Da se poslednji ne družijo z Mahdijem iz sočutstva ali pravega prijateljstva je očividno, pač pak nekteri iz strahu pred njim, drugi zopet iz do-bičkarije, ker se nadjajo v angleškem in laškem taboru bogatega plena. Kdo se bo opekel, pokazala bode bodočnost, kolikor pa dosedanje skušnje kažejo, pa z gotovostjo lahko rečemo, da, če bodo Angleži po dosedanjem načinu skušali Sudana polastiti se, se ga svoj živ dan ne bodo, pač pa bodo tolikokrat tepeni, kolikorkrat so bodo ravno z Mahdijem spri-jeli. Pomisliti je treba, da je Mahdi novačenje ravno kar iz novega zaukazal, in se že s 50.000 možmi Metamehu bliža, in da so njegovi ljudje ondi po tistih krajih doma, toraj z veliko manjšo težavo vojne nadloge prenašajo, kakor pa angleški vojaki. Angleži bodo ondi le s silno veliko močjo gospodarji postati zamogli; ali tista pa mora tolikošna biti, da bodo Mahdija in Osmana Digmo kar štrli! Izvirni dopisi. Z Dunaja, 20. februvarja. (Konfcrenca škofov) pričela se je včeraj ob desetih dopoludne v dvorani nadškofijske palače Dunajske pod predsedništvom kardinala Sc h vvarzen berga. K tej konferenci so prišli skoraj vsi škofje avstrijski, kar jih pa ni moglo priti osebno, poslali so svoje namestnike. Obravnave so tajne in morajo tajne ostati, zato ne morem o njih nič poročati. Da veljajo v prvi vrsti duhovenski kongrui, ve se samo po sebi; glede drugih reči pišejo danes nekteri tukajšnji listi, da bodo pretresali tudi vstanovitev katoliškega vseučilišča. Mogoče je to, morda tudi verjetno, vendar pa nihče ne more vedeti, kaj bodo naši škofje še obravnavali. V današnjih liberalnih listih nahajamo tudi imena sim došlih škofov; toda nečem jih ponavljati, ker se mi ne zde zanesljiva. Tako n. pr. stoji za Gorico v omenjenem imeniku še zmirom dr. Golmajer. Liberalni listi so toraj pozabili, da je Golmajer že zdavnej umrl, ter so se držali prav po hlapčevsko kakega starega šematizma. Tudi to se ne ve, koliko časa bodo trajale razprave; vendar pa utegnejo škofje, ki so udje gospodske zbornice, do torka ostati na Dunaju in se omenjenega dne vdeležiti seje gospodske zbornice, pri kteri pride v prvem branji duhovenska kongrua na vrsto. Morda bodo že takrat izrazili svoja načela in povdarjali svoje stališče. Knez in škof Ljubljanski bodo pri omenjeni seji vprvič sprejeti v gospodsko zbornico ter [storili svojo obljubo. Iz Rake, 18. februvarja. Dne 20. januvarja 1.1. je bil požar vpepelil Francu Metelku v Dolenjivasi pri Raki 6 malih gospodarskih poslopij. Bila so ta poslopja zavarovana pri „Concordiji" za 300 gld. Celi znesek je 0. februvarja izplačal glavni zastopnik g. Valentinčič. To je že drugi slučaj, da se je ta zavarovalnica izkazala kot natančna povrniteljica škode, toraj zasluži toplo pohvalo in priporočbo. Vina imamo še mnogo za prodaj, a kupcev ni. Pridite toraj ponj, blago ni preslabo in cena mu je nizka, vedro se ceni 5—6 gld. Naše slovstvo. Družba sv. Mohorja. Družba sv. Mohorja nam je, kakor več let že, podala tudi za leto 1884 šestero lepih knjig. Kritiki, ki so se posamno oglasili po raznih listih so se večidel pohvalno izrekli o knjigah in radostno omenili vidnega vsestranskega napredka pri slavni naši družbi. V „Slovencu" smo zastonj pričakovali skupne ocene izdanih knjig; edino le „Slovenski Pravnik" Tavčarjev omenil je vrli M. Torkar v kratkem dopisu. Sedaj, se ve, da se je že dan nagnil — pišemo že 1. 1885 — ni me toraj misel ocenjevati družbenih knjig, posebno, ker sem si stavil s temi vrsticami drugo nalogo. Dvoje, troje besed o knjigah bo pa morda tudi še sedaj ob pravem času. „Življenje Marije in sv. Jožefa" nam poda družba v 3. snopiču. Tu nam razlaga pisatelj s posebnim ozirom na Marijo in sv. Jožefa lepe praznike: Novo leto, si. Imena Jezusovega, razglaščenja Gospodovega, Sveč-nico, omenja velike žalosti staršev Gospodovih ko sta bežala v Egipt in pozneje, ko sta izgubila Sina, ki jima je bil zopet najden — pokoren. V V. oddelku opisuje Marijo vdovo mater bolečin; v VI. delu preslavlja Marijo v nebo vzeto: njeno čast in slavo v nebesih, kjer nas revnih Zemljanov ne pozabi. S 3. snopičem sklene pisatelj življenjepis Marijin in Jožefov, poda na koncu razgledno kazalo in omeni tudi virov, iz kterih je zajemal za svojo snov; viri so mu bili z večine nemški; izmed slovenskih imenuje: Jeranov: Popotovanje v sv. deželo in Koci-jančičevo Kristusovo življenje. O zadnjem tem snopiču nam je opomniti, da opazke prejšnjih let o tem delu niso bile brez vspeha; obširna tvarina, v kteri se je čitatelju bati, da bi se ne izgubil, se je primerno okrajšala, kar knjigo kaže bolj pregledno ter ji je zato na veliko korist. Tudi jezik je v tem zvezku pravilen in vidi se, da se je pisatelj zato letos prizadeval toliko bolj vestno, kolikor je zaradi obile tvarine prej premalo pozornosti obrnil na to bistveno reč. — Pisatelj sklene I. del želeč, naj Marija in Jožef milostno blagoslovita njegovo delo, svoja hudodelstva doprinesli ob času poslednjega ustanka, še zdaj niso dobili. Pobegnili so bili, kamor so mogli, v črnogoro, Srbijo, Albanijo itd. Sodnija se nadja, da jih kmalo dobi, kolikor je še živih. Ko bi dotlej, da jih dobijo, izjemui stan ne bil več veljaven, prišli bi pred porotnike in bili bi že iz samega strahu oprosteni, ter bi se porotniki prav nič na to ne ozirali ali so hudodelci v resnici krivi ali ne, ker bi se bali groznega maščevanja, krvnega maščevanja, ktero se v Dalmaciji še do današnjega dno ni dalo popolno zatreti. Teh misli niso ne le vse okrajne in okrožne soduije, temveč ste se tako izrekla tudi deželna sodnija in apelacijski ali pri-zivni dvor v Zadru. Prav v enakem smislu je izjava najvišjega sodnega dvora. Na podlagi teh priporočil se bo toraj izjemi stan za one kraje še podaljšal za celo leto, kar je popolnoma v redu, kajti tisti ljudje so večinoma brezvestni strahovalci, ki hočejo z dolgocevno puško Dalmacijo vladati. Pokazati se jim mora, da so za vladanje druge glave vstvarjene. V Budapeštu so v silni zadregi, kako bi se glede preosnove zbornice velikašev v zgornjo državno zbornico zedinili, ker imajo tolikanj načrtov, kolikor je strank. Zato so se odločili za konferenco, v kteri se bode določilo postopanje v tem vprašanji, po kterem hočejo potem preosnovo izvršiti. Vnanje države. Na Srbskem pravijo, da je jel drugačen veter pihati. Na kralja je odločilna narodova politika tolikanj pritiskati jela, da je svojo avstroljubno politiko opustiti moral in se je jel zopet Rusom približevati. Vse to, pravijo, da dela strah pred Bolgari, ki so macedonske Slovane, kamor imajo vsi srbski politiki svoje oči že zdavnej vprte, za svoje brate oklicali Bolgare so pa k temu činu menda zopet Rusi našuntali. Da bi toraj srbska politika na razširjenje proti jugu ne razpadla, pritisnili so ori-dašnji Veliko-Srbi na kralja, da naj se z vso močjo zopet Rusije oklene, ako neče, da ga Bolgari spodri-nejo. Milan se nadja pri caru še vedno toliko opraviti, da bo ondi Bolgare nadkrilil in da se bo z ruskim privoljenjem brez strahu proti jugozapadu s svojim kraljestvom pomikati smel. V Berolinu še vedno niso edini, ktere proge da se bodo po morji za inostransko trgovino določile. Sedaj se čuje, da so Trst popolnoma iz računa spustili, sedaj spet završi novica, da so se odločili le za avstralske proge in za Afriko. Najnovejši telegram iz Berolina prinesel je včeraj vest, da se na Trst ni pozabilo in ga mislijo v poštev jemati pri pomorski črti Brindisi-Aleksandnja, ktera se bo toraj do konca Adrije podaljšala. V angleški zgornji zbornici je lord Granville izrekel nado, da bode egiptovskih homatij na finančnem stališči kmalo konec; politike se bo pa Angleška tudi še nadalje strogo dosedanje držala, le se bode Wolseleyu popolnoma prostost dovolila, in se mu bo vse potrdilo, kar bode vkrenil. Ob enem se mu je pa naročilo, da naj skuša na ta ali na drugi način Mahdija uničiti. Sicer so se pa angleški vojaki vmikati začeli najprvo do Gakdula in pojdejo morda še celo do Morarvi, kjer bodo vsaj zadosti vode imeli. Princ Hasan ne prevzame zapo-vedništva pri egiptovski konjiči, za kar so ga bili od začetka odločili, temveč pojde z Wolseleyem za civilnega komisarja, ki bo imel ob enem vso oblast čez mudirje po Sudanu. Smešno! Angležev tudi Chartum še ni spametoval in kakor je iz vsega razvidno, se tudi še ni nadjati, da bi jih tako kmalo pamet srečala. Ves Sudan je proti njim in za Mahdijem dere, Angleži pa že političnega komisarja s seboj jemljejo, ki naj bi ondi čez mudirje gospodaril, kjer še sami niso gospodarji. Prej morajo Sudan dobiti, potem naj mu še le gospodarja preskrbe. Ako pa, kakor Granville pravi, pri dose- delo, da si bomo čas krate vendar kaj prislužili. S časom štediti so nas Angleži priučili s svojim „čas je zlato". Kar sem na tujem, naši telefoni še ne neso glasu v daljavo s stotinami kilometrov, treba je toraj meni, da vam pišem in vam v krogu zbranim, da vam kdo čita, vsi drugi lahko samo poslušajo — in zraven kaj delajo. Recimo koj, da naj ženske nogovice, moški pa slamnike pleto. Meni pošiljajte, g. vrednik, za plačilo svojega „Slovenca", čitalec naj pa vodo pije. Glejte, tako bomo kar z lahka in mimogrede negovali domačo zabavo, domače slovstvo in domačo obrt. Ker smo že pri obrti, naj tudi opomnim, da se o tem predmetu lahko še posebej pomenimo in da mi je moč ravno vsled tega, ker bivam na tujem in primerjam obrtnost tu in obrtnost pri nas, marsikaj opaziti in morebiti tudi nasvetovati. Danes vendar nočem še uikakih posebnih svetov podajati, vsaj sem še le pri prvem svojem pismu, samo po društvu, kterega bi si rad privabil, se hočem šo malo ozreti. Kdor pisma piše tudi odgovora pričakuje. Kako dobro bi se meni zdelo, ako ne bi ostal s svojimi pismi sam, temveč bi se odzval zdaj ta, zdaj oni iz onega in tega kraja in bi skrbeli za svoje zabavne večere od vseh strani in vzajemno. Namenil sem se pisati vsak mesec po enkrat, tako da bi bilo mojih pisem za to leto za dvanajst večerov, kakor nas je doktor Junius tudi dvanajst večerov prav izvrstno s svojimi temeljitimi razpravami zabaval. Potem bi prišli odgovori in morebiti zopet nova pisma in novo gradivo tudi nova zabava. Pri tej priliki sem se še ene primere domislil. Novinarstvo v primeri k lepemu slovstvu je ravno to, kar je večerno delo pri našem vasovanji k podnevnemu delu na polji in listek ima zopet to biti, kar jo klopčič pletarici ali slama kitarju. Reč zamotana — ali raz-motana in spleta, daje nogovico — besede v listku pa, če še tako zamotane vendar ne smejo biti brez vodilnih misli, tako, da si lahko iz njih pojme iu dobre sklepe spletaš. Ce sem primerjal tvarino čas-niškega listka s slamo, nočem reči, da ima ta tva» rina tudi prazna kakor slama biti, ali zverižena v kito, naj ima svoj koristen namen, kakor ga ima slamnata kita v slamniku, ki nam senco dajo. Moja kita je za danes skoro dogotovljena. Ne vem, če jo bo za slamnik. Ali če prav jo za slamnik ni, za kaj okroglega naj jo pa le bo. Pri vsaki okrogli reči pa je treba, da se konec z začetkom strinja. Zato je meni končati z našim narodnim blagom in s spreminjajočimi se časi, potem z našim ukaželjnim ljudstvom in se ve da s svojim pismom, ktero bote čitali pri vasovanji v „Slovenčevih" prostorih, štrene razmotavajoč in slamnate kite pletoč. Da vam tudi jaz svoj klopčič razmotam, pravim: ako si naše ljudstvo tudi pisma piše, kakor sem jaz vas poprosil, da bi si jih, potem nam je, ker so se časi spremenili, tudi v teh pismih narodnega blaga iskati. Se ve da ga išči, kdor ima priliko. Meni ga je bilo nekoliko; kar sem so pri tem naučil, poda-jem vam zopet, zato končujem: Zdaj pa vam podam svojo desno roko čez hribe in doline, list svoj pa izročim drobčui tičici, da vam ga ponese čez gore in planine, leteč noč in dan in izročivši ga vam pove, da ostanem zvest sin svojega milega naroda do mrzlega groba. Da ste mi zdravi! Vaš Rožanski. N i ž e a v s t r i j s k o, meseca februvarja 1885. da bi, pisano Bogu na čast, po nju priprošnji rodilo obilo sadu v srcih vernih čitateljev slovenskih. Jaz pa završim te vrstice želeč pisatelju ljubega zdravja, da bi duševno in telesno krepak nadaljeval in končal, kar je začel z obilnim trudom; a upajmo, da s toliko večim vspehom! O „Cecilije" drugem delu se strokovnjaki strinjajo v hvali in priznanji; meni neveščaku v glasbi ni besede o knjige vrednosti. Menim pa, da ta knjiga nekako posreduje med krajevci: onim, ki nimajo dobre besede za Cecilijance, ker se boje, da bi jim ne izpodrinili domačega petja iz svetišč, knjiga kaže, da Cecilijanci niso tako strašni; ultra-Cecilijancem pa kaže, po kterem potu jim je mogoče brez vriša s tihim vztrajnim delovanjem zboljšati pokvarjeni okus ljudi in prostor prirediti pravemu cerkvenemu petju pri službi božji; „Cecilija" kaže, da je njen namen: doseči dostojno cerkveno petje, ne pa latinsko petje. To pa je mogoče le zlagoma, počasi, previdno in z združenimi močmi. Nedavno sem bral o tej zadevi nekaj, zdi se mi, prav zdravih nazorov. Muzika, pravi Weiss v knjigi: „Apologie des Christentums", je med najstarejšimi umetnostmi, posebno primerjena človekovi natori, ki razodeva svojo moč tudi pri najbolj surovih ljudeh, do kterih druge umetnosti nimajo nobenega vpliva; med vsemi umetnostmi pa je ona tudi najbolj nevarna, ker je najbolj čutna, ki posebno vpliva na niže počutne organe telesne; zato treba velike previdnosti in zatajevanja, da se ohrani v pravih mejah, da ne budi preenostranske domišljije, ki v istinitem svetu ne najde primernega prostora in zato človeka stori občutljivega, trmoglavega in nedružnega sanjača. (Dalje prih.) Domače novice. (Gg. Ljubljanski bogoslovci) so dobili od prevz. škofa J. Strossmayer-ja sledeči odgovor na njihovo častitanje o priliki sedemdesetletnice slavnega pastirja in Jugoslovana: Častna gospodo! Mladi moji prijatelji! Liepa Vam hvala na srdačuoj čestitci, koju mi prigodom moje sedamdesetgodišnjice poslati izvoljeste. Mislim, da čete mi vjerovati, kada Vam rečem, da mi je ona vele ugodna bila, jer dolazi od tako častite mladeži, koja se za rana uči uz Boga ljubiti i narod svoj. Meni su braca Slovenci vele mili, a navlastito neumorni svecenici Slovenije, koji s ponosom mogu gledati na svoj rad; jer samo njihovim trudom je slovenski puk probudjen i posvjetljen. Početek je učinjen — propasti nečemo. Da ste mi od vsega srdca pozdravljeni i Bogom blagoslovljeni! Vaš prijatelj Strossmayer, biskup. U Djakovaru, dne 18. veljače 1885. (Za uboge) pustila je presvitla cesarica pri odhodu iz Miramara nekaj denarja pri c. kr. namest-ništvu v Trstu z izrečeno željo, da naj se taisti razdeli med reveže iz Grljana, P r oseka, Kon-tovelja in Barkovelj, po nasvetu ondašnjih gg. duhovnikov. Kakor ravno čujemo, se bode sedaj razdelila polovica, t. j. 100 gold. (Saje so se vnele) danes popoludne ob 1¡22, uri v Kolodvorskih ulicah št. 11. — Dimnikar in domači so pogasili ogenj prej ko so prihiteli ognje-gasci pod vodstvom g. Ahčina. (Seljanke) z Gorenjskega, kakor jih je risal Dunajski akedemični slikar Alfons, se vidijo v Bam-bergovi knjigarni v „Zvezdi". (Ubili so) pri Trzinu kmetiškega fanta Karola Gregorca, ki je z drugimi fanti vred iz Domžal pijan proti domu šel; Napadli so te fante trije Sto-benci, posestnik France Ilabjan, njegov sin Nace in pa ondašnji fant Jože Jesetnikar, nekaj druzih kme-tiških fantov jim je pa menda kar po tihem pomagalo. (Nepazljiv človek) sme se po vsi pravici imenovati železnični delavec Andrej Baraga iz Mednega, kterega je na 14. t. m. vlak državne železnice zgrabil v tistem trenutku, ko je ravno mislil železnico prestopiti in ga je s strto nogo v jarek zavalil. (Velcčast.'g. Gajšck), kn.-šk. duhovni svetovalec in župnik na Dobrni, postal je dekan. (Za obletnico izvolitve sv. Očeta) Leona XIII. Vladarjem katoliške cerkve je škofijska synoda v Ma-Izdajatelj in odgovorni vreiluiK .lozv/ ,Jurit,. riboru leta 1883 določila, da se v Lavantski škofiji ta spomin kolikor toliko slovesno obhaja v stolnici dne 20. februvarja kakor na dan izvolitve same, po ostalih cerkvah pa sledečo nedeljo; vsled „Acta et statuta synodi, c. XVI.", je naročeno po sv. maši popevati zahvalno pesem in pristaviti navadno molitev za sv. Očeta. (Imenovanja na Primorji.) Davkarski kontrolor g. Anton Trobec postal je c. kr. davkar; davkarski adjunkt g. Matija Bobelka povišan je za kontrolorja in praktikanta g. Art ura Pistotnika imenovaali so pa za davkarskega adjunkta. (Torek) bo za Pulj zopet dan veselja in dan slavnostL Pripeljala se bodeta tjekaj cesarjeviča Bu-dolf in Štefanija, od koder se mislita po sinjem adrijanskem morji dalje na grško zemljo podati. Pred odhodom vozila se bodeta še po velikanski Puljski luki, kjer si hočeta vse trdnjave, zavode in ustanove natančno ogledati. Zvečer se bo mesto slovesno razsvetlilo, v kazini se bo pa napravil slavnostni banket. (Trije novi obrtniški nadzorniki) postali so c. kr. stavbeni in mašinski inženir Anton Suda, tehnični nadzornik Alojzij Menzel in tehnični kemik Oskar Po Hey, poslednji za Primorje in Dalmacijo s sedežem v Trstu. Telegrami. Rim, 20. febr. Steklena bomba razpočila se je zvečer pred poslanskim poslopjem, pa ni nobene škode napravila. Carigrad, 21. febr. Sultan je sprejel s posebnim iradom ponudbe otomanske banke in pa eskomptnega komtoarja glede želez-ničnih priklopov. London, 21. febr. 400 sovražnih pešcev streljalo jo na 16. zvečer in 17. t. m. zjutraj na tabor Bullerja. Streljali so jako neredno, toda dobro iz velike daljave, kajti Angleži so zgubili 16 mož, med kterimi so 4 častniki. Buller je dobro utaborjen in tudi proti najsilnejemu napadu zavarovan. Streljanje iz daljave je pa jako sitno. Prej ko ne se bo Buller umaknil v Gakdul, kakor hitro mu dojdejo od ondot kamele. London, 20. febr. Hudo ranjeni general Stewart umrl je na 16. t. m. v Gakdulu. Vojake je njegova smrt silno pretresla. Tuj c i. 19. febr. Pri Maliii: Stross, trgovec, z Nemškega. — Seelcn-fried in Lamberg, trgovca, z Dunaja. — E. Strohbah, fabri-kant, iz Maribora. — Josip Teniori, agent, s soprogo, iz Maribora. — Matija Jonke, trgovec, iz Bovca. — Anton Bobek, komi, iz Ribnice. — pl. Ducas, zasebnik, iz Ljubljane. Pri Slonu: Klauš, Malusch. Herzl, trg. pot., z Dunaja. — Janez Manzoni, trgovec, iz Vidma. — Baron Lazzarini, zasebnik, iz Istre. Pri Južnem kolodvoru: Julij Levy, trg. pot., iz Kolina. — Peter Roguly, trgovee, z Dunaja. — Rozalija Sey-ffert, zasebniea, z Dunaja. — Josip Kotalili, uradnik, iz Trsta. — J. Potočnik, zasebnik, iz Jaške. Pri Avstrijskem earn: Alojzij Vehovc, trgovec, z Rake. Dunajska borza. (Telegrafično poročilo.) 21. februvarja. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) 83 g). 65 kr. kjicucilltt „ V-jO „ 1UU „ ^S J.U70 UitVttitJ O* „ \JO „ 4% avstr. zlata renta, davka prosta . . 107 „ 25 „ Papirna renta, davka prosta . . 99 „ 45 r Akcije avstr.-ogerske banke . . 866 „ — „ Kreditne akcije............305 „ — „ London .'......124 „ 26 Srebro.......— n — B Ces. cekini.......5 „ 81 „ Francoski napoleond......9 „ 80»/a „ Nemške marke......60 „ 50 „ „Matica Slovenska" v Ljubljani. Razglas. Odbor „Matice Slovenske" oddaje službo društvenega liijuika za tri leta proti pogodbi. „Matični" tajnik mora biti nje družabnik. Njegova plača znaša šest sto goldinarjev na leto, njegov redni posel pa je nadrobno določen v § 35. društvenega opravilnega reda. Prošnje za to službo z dokazili o sposobnosti je do 10. dne prihodnjega meseca marcija poslati prvosedstvu „Matice Slovenske". V Ljubljani, dne 20. svečana 1885. Veter Grasselli, „Matice Slovenske" prvosednik. Najboljša (D pdamw&m (ifefei) dobiva se po jako nizki ceni v štacuni nasproti Šenklavža v Ljubljani. ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ v l>ulah po NUR ECHT BEI APOTBEKEK TRNKOCZY laibach i STÜCK 20.