156
Kamjenjec in Hotin.
Potopisna črtica. — Spisal L. Len ar d.
(Konec.)
opot so me v Kamjenjcu najbolj zanimale cerkve, ker so bili ravno ruski in tudi katoliški velikonočni prazniki. Tu praznujejo katoličani Velikonoč skupno s pravoslavnimi. Šel sem v prvo, veliko rusko cerkev, ki sem jo zagledal in iz katere je odmevalo glasno petje. Cerkev je bila polna ljudstva, ki je lepo pelo ; skoro vsi so držali sveče v rokah in se večkrat pri-
Takoj sva bila prijatelja. Šla sva k nekemu ruskemu uradniku, prijatelju gospoda Rakovskega in si nato šla z njim ogledat mesto.
Začeli smo pri starem gradu, ki je zdaj ječa za zločince. Tukaj zanimive, zgodovinske spomenike popolnoma zanemarjajo, zato je tudi velik del kam-jenješkega gradu docela podrt. Poljaki svojih spomenikov ne morejo ohranjevati, ker vlada ne dovoli,

CERKEV   SV. TROJICE   V   KAMJENJCU
FOT. L. LENARD
klanjali do tal. Potem sem obiskal in si površno ogledal še katoliško katedralno cerkev. Nato sem odšel na dom ter šel počivat.
Ko sem vstal — bilo je že pozno — sem se odpravil proti cerkvi. V zakristiji sem se seznanil z župnikom, katerega sem vprašal, kje biva gospod Rakovski, odličen Poljak iz Kamjenjca, kateremu so me priporočili. Župnik mi je odgovoril, da je ravnokar šel iz zakristije na ulico, ter mi ga pokaže še na cesti. Ne bodi nemaren, skočim za njim in ga dohitim. Predstavim se mu in povem, kako in odkod.
ruska vlada sama pa tudi ničesar ne stori zanje. Meni tujcu se je hudo storilo, ko sem videl, kako propadajo stare dragocenosti. Sicer je v Kamjenjcu ruski muzej, predsednik pa je pravoslavni pop, o katerem mi je moj ruski tovariš dejal, da je manj neumen od drugih, vendar pa ničesar ne stori, ker nima ne ljudi, ne denarja na razpolago. Fotografovali smo razvaline in ostanke gradu od raznih strani, ostanke stolpov in vrat. Potem sem pa šel v hotel kosit, Toda tukaj se mi je zgodilo nekaj čisto nepričakovanega; povejo mi namreč čisto suhoparno, da se