DOMŽALE, 26. NOVEMBRA 1 993 • ŠT. 11, LETNIK 31 Tribuna o državni upravi Poslanci dihate sami zase, brez ljudi, ki so vas izvolili in lokalni samoupravi V ponedeljek, 15. novembra, zvečer je bila v Kulturnem domu v Mengšu javna tribuna o organiziranosti državne uprave in lokalne samouprave. Od povabljenih ministrov se je pogovora udeležil samo minister za notranje zadeve Ivo Bizjak. Ministra za obrambo Janeza Janšo, ki je imel prav tedaj pogovor na TV Slovenija, je nadomeščal predsednik občine Jesenice, ki je hkrati tudi podpredsednik socialdemokratske stranke. Minister za pravosodje Miha Kozinc in Tone Jerovšek od Ustavnega sodišča se tribune nista udeležila. O dose-danjh pripravah za reorganizacijo državne uprave in lokalne samouprave sta govorila gospoda Stane Vlaj z Ministrstva za pravosodje in Jože Olup z Ministrstva za notranje zadeve. Profesor Rainer Paesler z Univerze v Miinchnu je v razpravi sodeloval s praktičnimi primeri, govoril je o organiziranosti v Nemčiji. Po uvodnih besedah gostov se je prvi oglasil podpredsednik Občine Domžale Jure Berlot z vprašanjem, koliko bo bodoča državna in krajevna uprava veljala, ter dodal, da se boji, da bo dražja, kot je sedanja. V razpravi so se zvrstili številni udeleženci v dvorani. Vprašanja so si bila precej po- dobna: koliko bo nova ureditev veljala mlado slovensko državo, kje in kako bodo državljani Slovenije svoje zadeve lahko opravili, kaj je z državno centralizacijo oblasti, o kateri (nadaljevanje na tretji strani) Državni poslanec Tone Peršak v razpravi o državni upravi in lokalni samoupravi V SLAMNIKU PREBERITE Izredna seja o lokaciji ceste Oh, ta vročina PRESERJE Mi vse delamo skupaj ŠPORT Najuspešnejša sezona doslej RAZISKAVA Kdo so to invalidi? LIKOVNO RAZSTAVIŠČE DOMŽALE Barvne jedkanice Marjana Vojske Za slikarja in grafika Marjana Vojsko je likovni kritik Jože Hudeček zapisal, da je Slovenec in svetovljan obenem, Domžalčanom pa je lahko v ponos, da je tudi naš rojak. Želja, da se njegovo delo, ki v zadnjih tridesetih letih nastaja na tujem, večinoma v Nemčiji, kjer živi in poučuje, uveljavi doma, je bila med domžalskimi likovnimi zanesenjaki že dolga. In z velikim veseljem smo zadnji dan meseca oktobra v Likovnem razstavišču pripravili prisrčno otvoritev, ki je bila obenem tudi poklon in izraz spoštovanja do njegovih uspehov. KAJ Z LASTNINSKIM CERTIFIKATOM? Po pošti ste prejeli lastninski certifikat, zdaj pa ne veste, kam bi ga vložili. Da bi vam olajšali vašo odločitev, prirejata Delavska univerza Domžale, d.o.o. in Izvršni svet Skupščine občine Domžale okroglo mizo »KAJ Z LASTNINSKIM CERTIFIKATOM?«, kjer boste dobili odgovore na vaša vprašanja. Program okrogle mize: 1. Kaj je lastninski certifikat 2. Postopki lastninjenja in vloga lastninskih certifikatov 3. Vrste lastninskih certifikatov 4. Možnosti uporabe certifikatov in naložbeno tveganje 5. Odgovori na vaša vprašanja. Okrogla miza bo 1. 12. ob 17.30 na OSNOVNI ŠOLI VENCLJA PERKA V DOMŽALAH. Vstop prost! Vljudno vabljeni! Slikar Marjan Vojska Marjan Vojska se je rodil leta 1934 v Domžalah, v družini, ki je bila po njegovem mnenju v močnem stiku z umetnostjo, zlasti z glasbo, arhitekturo in slikarstvom. Pod vtisom domžalskega arhitekta g. Karlovška se je sprva odločil študirati na ljubljanski šoli za umetno obrt. Toda vse bol ga je privlačilo slikarstvo in zato je v letih 1955 do 1959 nadaljeval študij na Akademiji upodabljajočih umetnosti, kasnejši ALU. V študentskih letih je sodeloval zlasti s krogom uveljavljenih umetnikov: s Petrom Božičem, Danetom Zajcem, Gregorjem Strnišo. Prejel je tudi Prešernovo nagrado ljubljanske ALU, in kot je rekel kritik Hudeček - vse poti so mu bile odprte in kariera nekako začrtana. Toda gnalo ga je na tuje, najprej v Anglijo, kasneje pa bolj po naključju kot trdni odločitvi v Nemčijo. Tamv je odkril, da je njegovo delo cenjeno in z značilno trmo in vztrajnostjo se je prebijal in postajal eden najpomembnejših nemških in svetovnih grafikov. Sprva je živel v Hagnu, kasneje pa v Munstru, kjer je na Visoki šoli za oblikovanje postal leta 1973 tudi profesor. (nadaljevanje na enajsti strani) KOLIKO, KAKO, KAM, ZAKAJ? Skoraj vse o naših smeteh Najbrž še niste vedeli, da dnevno na sanitarno deponijo v Dobu Komunalno stanovanjsko podjetje Domžale pripelje 250 m3 vsakovrstnih odpadkov, da je v redno odvažanje smeti vključenih več kot 80 % naših občanov, da je deponija v Dobu ena izmed (naj) bolj urejenih v naši državi in ne nazadnje, da se poizkusno tudi v naši občini že izvaja selektivno zbiranje odpadkov. To in še marsikaj zanimivega mi je povedal ing. gr. Janez Repnik, tehnični vodja Komunalno stanovanjskega podjetja Domžale; v pogovoru me je opozoril na vrsto zadev, ki so zanesljivo zanimive za širši krog bralcev SLAMNIKA. Za odvoz smeti je zadolžena enota Javna higiena. Koliko delavcev pravzaprav pokriva to po- SERVIS DEBEVC MENGEŠ Tel./faks: (061) 739-723 SERVIS MENGEŠ tf7Z 84 09 dročje, kakšna je mehanizacija? Dvajset delavcev ob pomoči treh vozil, ki odvažajo kontejnerje, in štirih specialnih vozil, ki pobirajo predvsem gospodinjske odpadke, vsakodnevno skrbi za ta del čistoče naše občine. Za obračun smetarine še vedno predstavlja osnovo razpoložljiva stanovanjska povr- šina, v skladu s sprejetim sklepom Skupščine občine Domžale pa nas čaka nov način obračuna - osnova bo število članov gospodinjstva. 4,12 SIT na m2 je veliko, ali pa tudi ne, koliko pravzaprav ostane vam? Za pokrivanje enostavne reprodukcije Komunalno stanovanjskemu podjetju ostane le 2,26SIT, kar nas med 60 izvajalci teh del po izračunih ZOP Ljubljana uvršča na 42. mesto. Drugo »pobere« občina, in sicer za: razširjeno reprodukcijo, rento KS Dob, ureditev končne dispozicije odpadkov in ekološki tolar, to pa med 60 občinami uvršča Domžale kar na 4. mesto. To pomeni, da je bistvena obremenitev višine smetarine njen del, ki ostane občini in da vsako povečanje cen, ki naše uporabnike zelo jezi, ni samo naš denar. Urejenost sanitarne deponije v Dobu je po mnenju nekaterih vzorčni model deponije za druge komunalce. Je to res? (nadaljevanje na četrti strani) TRGOVINA OKRŠLAR -USNJENI IZDELKI SPB, DOMŽALE, Ljubljanska 90 (NASPROTI KURIVA) MAJHNE SERIJE • VELIKA KVALITETA • NIZKE CENE fflPO HRANILNICA IN POSOJILNICA d.d. Ljubljanska c. 76, II. nadstropje, 61230 Domžale ▲ NAPREDEK TRGOVINA, d. d. NAPREDEK, PRESENEČA IN VABI K NAKUPU 2 /lamnik Domžale O REORGANIZACIJI DRŽAVNE UPRAVE IN LOKALNE SAMOUPRAVE Stališča predsednikov SO in IS gorenjskih občin Predsedniki Občinskih Skupščin in predsednica Izvršnih svetov Gorenjskih občin smo se dne 19. 10. 1993 sestali v Domžalah v zvezi z reorganizacijo državne uprave in lokalne samouprave. Zaradi pomena in problematike obravnavane teme smo se odločili za javen poziv Vladi, Državnemu zboru, predvsem pa strokovni in zainteresirani javnosti. Povzetek naših skupnih stališč in zahtev je naslednji: - Predlagatelj in zakonodajalec naj vsebinsko jasno opredelita osnovni namen reorganizacije, tako imenovana izhodišča (Problemi, Cilji, Kaj, Koliko, Kje, Zakaj, Kako, Komu). Izdelati se mora predhodna analiza razmejitev pristojnosti, organizacije, financiranja, kadrov in stroškov prehoda iz sedanjih v nove občine. - Menimo, da je reorganizacija uprave potrebna zaradi nastalih sprememb v naši državi in družbi, zaradi drugačnih družbenih odnosov in lastnine. Država ima lahko pod svojim okriljem vse tipične državne funkcije na lokalnem ali regijskem nivoju, ki morajo biti popolnoma enake na vsem ozemlju države ne glede na njene naravne, geografske, populacijske ali zgodovinske razlike, potem funkcije, ki so take narave, da se morajo financirati iz državnega proračuna (javni sistemi in službe, solidarnost, subvencije), funkcije, ki jih s sistemskim in tehnološkim poenotenjem lahko izboljšamo, pocenimo in izenačimo (osnovno šolstvo, obramba, notranje zadeve, inšpekcije, geodezija, del zdravstva, del varstva okolja, del urbanizma, del gospodarstva, del kmetijstva - subvencije in še kaj). - Samo prevzetim funkcijam sorazmerno lahko država vzame delež prihodkov občinam, z upoštevanjem uvajanja racionalizacije, ki je možna z vsedržavnega nivoja, - Zahtevamo možnost odločanja o lastnem razvoju in njegovem financiranju, ki ni nič drugega kot motiviranost in možnost za lastno dobro delo. Pri tem imamo v mislih tudi odločanje o višini dela davčnih bremen kot izvorni dohodek občin. - Za potrebe opravljanja dejavnosti širšega in posebnega pomena na nivoju temeljnih lokalnih skupnosti je nujno zakonsko definirati drugo stopnjo lokalne samouprave (pokrajine), ki mora predstavljati osebo javnega prava s svojimi izvirnimi in prenesenimi pristojnostmi, lastnimi finančnimi viri. Vse občine morajo biti vključene v pokrajine, kar izključuje izključno prostovoljno vključevanje. - Hočemo imeti možnost vpliva na po- litiko okraja, predvsem pa samostojne pristojnosti in vire sredstev za lasten razvoj. Najbolj pomembni lokalni segmenti so komunalno-cestno-energetski, razpolaganje s prostorom in skrb za okolje, podjetniški, družbeni (kultura, šport), pa tudi del javnega-komunalnega-okoljevarstvenega reda. - Borili se bomo za to, da bodo boljši gospodarji lahko bogatejši in tisti, ki več ustvarijo in vlagajo bolj razviti. Sistem financiranja mora biti stimulativen, da bo imela lokalna skupnost interes ustvariti čimveč lastnih sredstev in s svojim premoženjem čim bolje gospodariti. Nismo pa proti solidarnosti, ki omogoča preseči objektivno pogojene različne pogoje na podlagi javno objavljenih kriterijev. - Vse spremembe se morajo predhodno podrobno opredeliti. Uveljavitev sprememb mora biti najmanj eno leto po sprejemu. Spremembe državne uprave in lokalne samouprave morajo biti izvedene hkrati - predvsem je pomembna razdelitev pristojnosti in finančnih virov. - Zagovarjamo reorganizacijo in racionalizacijo sedanjih občin (bodočih pokrajin) v skladu s spremembami in smiselnim uvajanjem manjših občin, za naloge zadovoljevanja širših (razvojnih infrastrukturnih in sistemskih) potreb. Zavedamo se tudi pomanjkljivosti in nepravilnosti v sedanjih občinah, ki jih bomo morali odločno odpraviti. Zato potrebujemo stabilne razmere, ki bodo omogočale dolgoročno in načrtno politiko, ustrezno kvaliteto odločanja in nižje stroške poslovanja. - Država naj najprej in prvenstveno poskrbi za kvalitetno zakonodajo z vsemi normativnimi in izvedbenimi akti, ki so finančno in sistemsko usklajeni in jih je možno resnično in dosledno izvajati in sankcionirati (pobiranje davkov, finančna in upravna disciplina, tehnologija in financiranje funkcij, ki so že v pristojnosti države - sodstvo, davčna služba, šolstvo, urbanizem, varstvo okolja - posebni odpadki, demonopolizacija velikih sistemov in reorganizacija dražvnih javnih služb, itd.). - Podpiramo opredelitev pristojnosti, ki so bile podane v osnutku zakona (variantno besedilo 22. člena), zato ker jih podrobneje in jasneje navajajo, niso pa v nobenih drugih aktih opredeljene. - Pozivamo tudi druge občine Slovenije, da z aktivno akcijo, ne le institucionalno (stališča, mnenja), zaščitimo interese svojih okolij in s tem tudi države Slovenije. Predsednik SO Jesenice, Božidar BRUDAR; Predsednica IS SO Jesenice, Rina KLINAR Predsednik SO Kamnik, Maksimilijan LAVRINC; Predsednik IS SO Kamnik, Mihael NOVAK Predsednik SO Kranj, Vitomir CROS; Predsednik IS SO Kranj, Peter OREHAR Predsednik SO Radovljica, Vladimir ČERNE; Predsednik IS SO Radovljica, Jože RESMAN Predsednik SO Škofja Loka, Peter HAVVLINA; Predsednik IS SO Škofja Loka, Vincencij DEMŠAR Predsednik SO Tržič, Peter SMUK; Predsednik IS SO Tržič, Meglic FRANČIŠEK Predsednik SO Domžale, Ervin A. SCHVVARZBARTL; Predsednik IS SO Domžale, Tomaže ŠTEBE Slamko - zaščitni turistični znak občine Domžale Že nekaj časa si je Izvršni svet Skupščine občine Domžale prizadeval, da bi tudi naša občina dobila razpoznavni znak, ki bi tako domačine, še zlasti pa naše goste - turiste opozarjal, da je vse, kar je pod tem zna- kom, tako ali drugače povezano z občino Domžale. Na osnovi razpisanega natečaja je bil na izvršnem svetu kot najprimernejši izbran SLAMKO, s katerim se bomo velikokrat srečevali v povezavi s turizmom. IZVRŠNI SVET JE SPREJEL Osnutek proračuna za leto 1994 Na kratko želim nanizati nekatere najbolj bistvene aktivnosti, ki jih je v zadnjem obdobju opravil Izvršni svet SO Domžale. Izdelan in sprejet je bil osnutek proračuna za leto 1994 in posredovan Predsedstvu SO Domžale v nadaljnjo obravnavo. Uspeli smo že konec oktobra pripraviti osnutek proračuna za prihodnje leto. Proračun je za normalno delovanje občine in kakovostno porabo proračunskih sredstev najbolj pomemben element. Zato mora biti strokovno dobro pripravljen in usklajen z uporabniki, politično in pravočasno sprejet. To je še posebej pomembno v letu 1994, ko bo pred nami veliko dela zaradi organizacijskih in vsebinskih sprememb: reorganizacija državne uprave in lokalne samouprave, lastninjenje in reorganizacija javnih podjetij, zaključek denacionalizacije, izdelava nove vizije in strategije občine in novih planov zaradi nastalih sprememb, gradnje (avto)cest, koncesijske gradnje plinovodnega omrežja in koncesijsko oddajanje drugih dejavnosti in del, večjih investicijskih vzdrževanjih na vo-dooskrbi, dokončni odločitvi o novi deponiji komunalnih odpadkov, uvedba selektivnega pobiranja komunalnih odpadkov, informacijsko obvladovanje in popis lastnine občine, organiziranje sklada oz. agencije, itd. Vse te številne in po- Za podjetnike in obrtnike Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je že v začetku leta 1993 objavilo razpis za pridobivanje sredstev za razvoj malega gospodarstva. Nekaj domžalskih podjetnikov in obrtnikov je ta sredstva že pridobilo. Opozarjamo vas na ponovni razpis Ministrstva za gospodarske dejavnosti za pridobivanje sredstev za razvoj malega gospodarstva, ki je bil objavljen v Delu, 5. novembra 1993. Vlada Republike Slovenije je sprejela sklep o spremembah in dopolnitvah za dodeljevanje sredstev za pospeševanje razvoja in ustanavljanje enot malega gospodarstva, s katerim je povečala najvišje zneske za dodelitev sredstev. Razpis za pridobitev sredstev za razvoj traja do 31. 12. 1993. Kopijo razpisa lahko dobite na Sekretariatu za družbeno planiranje in razvoj občine Domžale, Ljubljanska 69, pri g. Rožancu. OBČINA DOMŽALE Sekretariat za družbeno planiranje in razvoj membne aktivnosti morajo teči ob rutinskem izvajanju samega proračuna, kot najpomembnejše aktivnosti za normalno funkcioniranje občine. Obravnavali smo pregled poslovanja, planov in kalkulacij cen Komunalno stanovanjskega podjetja Domžale. V letošnjem letu smo s pomočjo pogodbeno vezane firme pregledali poslovanje in cene KSP Domžale (Povzetek poročila je v posebnem članku). Bistveni zaključek je predvsem zelo slabo stanje infrastrukture starejšega datuma, ki jo bo potrebno temeljito obnoviti. Glavni razlog je v neustreznem vrednotenju in obračunu amortizacije ter infrastrukture (vedno se je s tem čakalo). Del sredstev bo potrebno zbrati preko višje cene storitev, ker ni možno celotna sredstva nameniti iz proračuna in na breme vseh davkoplačevalcev, tudi tistih, ki ne koristijo komunalnih uslug. Dodatni stroški, ki jih država ne priznava, potrdila pa jih je Skupščina občine, so sklad za varstvo okolja, sredstva za urejanje in plačilo rente komunalne deponije in sredstva za ureditev nove deponije komunalnih odpadkov. Prijetno je bilo sprejemanje turistično-poslovnega razpoznavnega znaka, ki naj bi vsaj na tem skoraj popolnoma komercialnem področju omogočal lažje razpoznavanje Občine Domžale in prispeval delček k njeni celostni podobi. O tem pa kdaj drugič. Predsednik Izvršnega sveta mag. Tomaž ŠTEBE, dipl. inž. Vzpostavitev baze podjetništva in obrti v občini Domžale V občini Domžale bomo ustanovili Podjetniški center, v okviru katerega bo deloval tudi informacijski sistem za podjetništvo in obrt. V Podjetniškem centru se bodo zbirale informacije o ponudbi in povpraševanju obrtnikov in podjetnikov. Za zdaj nimamo podatkov o posameznih storitvah, ki jih obrtniki in podjetniki opravljajo (velikokrat kakšna stranka sprašuje,- kje bi lahko dobila izvajalca za kakšen specialni izdelek, pa ji žal tega podatka ne moremo posredovati). Verjetno je v vašem interesu, da preko informacijske mreže ponujate svoje storitve in dobite informacije o ponudbi storitev, ki jih potrebujete. Od 1. do 31. decembra 1993 se bo pri vas oglasil naš popisovalec, ki bo z vami opravil kratek, neobvezen razgovor o vaši dejavnosti in uporabi informacijske mreže. Zato vas vljudno prosimo, če mu podatke lahko posredujete. OBČINA DOMŽALE Podjetniški center BODO V MORAVSKI DOLINI IN ČRNEM GRABNU Telefoni zvonili do konca leta 1995? V skladu s sprejetimi dogovori so se v začetku novembra 1993 sestali mag. Tomaž Štebe, predsednika Izvršnega sveta s sodelavci ter predstavniki PTT Slovenije, da bi skupaj obravnavali problematiko izgradnje telefonskega omrežja za potrebe Moravske doline in črnega grabna. Ga. Štefanija Žagmeister, direktorica sektorja za investicije, in Ne-deljko Dukič, njen namestnik, sta predstavila program nadaljnje iz- V v Zadnji rok za oddajo vlog za vračilo premoženja v naravi je 7.12.1993! Spoštovani razlaščenci, ponovno se dobimo v sredo, 1.12.1993, ob 9. uri v sejni sobi Skupščine občine Domžale Za ZRLP Domžale JURIJ BERLOT gradnje PTT omrežja v državi in posebej na območju občine Domžale, kjer je program telefonije ocenjen na milijardo tolarjev). Za realizacijo telefonskega omrežja za potrebe Moravske doline in Črnega grabna je potrebno zagotoviti: - objekt Krtina (novogradnja) - prostori, za digitalno centralo s 700 telef. številkami - objekt Blagovica (novogradnja oz. prizidek) prostori za centralo ISKRA 2000 s 480 telef. številkami - objekt Moravče (zagotovljen) - prostori za centralo ISKRA 2000 s 1200 telef. številkami - objekt Lukovica (adaptcija) - prostori za centralo ISKRA 2000 s 960 telef. številkami Projekt obsega še: - instaliranje central - montaža sistemov prenosa - položitev optičnega kabla - izgradnja lokalnega naročniškega omrežja PTT je doslej opravila naslednje aktivnosti: a) Pridobljena je projektna dokumentacija za izgradnjo vseh central, za polaganje optičnega kabla in za izgradnjo lokalnega naročniškega omrežja. b) Pogodbe o dobavi opreme za vse štiri centrale so bile podpisane 23. junija 1993, pogodbeni roki so 9. oz. 12 mesecev in so pogojeni s podpisom pogodbe in nakazilom avansa. c) Načrtuje se, da bodo centrale aktivirane do konca leta 1994, to pa je pogojeno z naslednjimi predpostavkami: - pravočasna zagotovitev prostorov v Krtini (čimprejšnja določi- tev mikrolokacije), - izgradnja večnamenskega objekta v Blagovici, kjer bi se bilo potrebno dogovoriti za investitorja, PTT bi nastopil le kot kupec prostorov, ki jih potrebuje za svoje potrebe (prostor za PTT in prostori za centralo). - pravočasna izdelava lokcijske dokumentacije in pridobitev potrebnih soglasij d) Podjetje PTT je že zaprosilo Razvojni zavod Domžale za ponudbo za izdelavo potrebne lokacijske dokumentacije. PTT pričakuje pomoč krajevnih skupnosti pri pridobivanju soglasij za odstop zemljišč, ki so potrebna za izgradnjo lokalnega naročniškega omrežja, ki naj bi se pričelo graditi v začetku leta 1995. Soglasja se bodo pričela zbirati po pridobitvi lokacijske dokumentacije. Ob tem je bilo poudarjeno, da bo v primeru izpolnjenih pogojev mogoče že konec leta 1994 priklopiti obstoječe naročnike na nove centrale in tako zagotoviti boljše povezave. Občina naj bi sodelovala in zagotovila, da se vsa potrebna dokumentacija pridobi v čimkrajšem času, prioritetno se obravnava izdelava dokumentacije za položitev optičnega kabla. Kolikor bi bili vsi pogoji in roki spoštovani, je načrtovano, da bi novi naročniki na območju Moravske doline in Črnega grabna telefone dobili do konca leta 1995. Po dogovoru bo sestanek predstavnikov krajevnih skupnosti in PTT v začetku decembra 1993. 079955 Domžale /lamnik 3 Tribuna o državni upravi in lokalni samo-# upravi (nadaljevanje s prve strani) se vse več govori, kakšne pristojnosti bodo imele nove občine, kakšne okraji in kakšne republika. Več je bilo vprašanj, bolj je bilo jasno, da je o bodoči organiziranosti še veliko nejasnosti. Predstavnik iz Šentgotarda je nakazal potrebo, naj bi se o pripadnosti občinam in okrajem odločali ljudje in ne njihovi poslanci. Dejal je, da njihovo območje ne spada k Štajerski in ne v okraj Trbovlje, saj je nastal šele po drugi svetovni vojni iz povsem političnih razlogov. Opozoril je, naj bi oblast mlade slovenske države rasla od spodaj navzgor in ne obratno. Gostje so kar nekajkrat zatrdili, da bosta nova državna uprava in lokalna samouprava, če bo že dražja od sedanje, zato bolj uspešni in bolj po-strežljivi. O tem je govoril tudi domžalski župan mag. Ervin Anton Schvvarzbartl. Med drugim je v razpravi dejal, da se mu v vseh letih županovanja ni posrečilo približati občine občanom. Profesor Paisler, ki se je kar nekajkrat oglasil, je med drugim povedal, da v Nemčiji občan dobi gradbeno dovoljenje v treh mesecih od datuma vložitve. Med udeleženci tribune v dvorani je bilo tudi več poslancev in županov okoliških občin, iz Ljubljane in celo iz Grosuplja. V razpravi je sodeloval poslanec Tone Peršak. Župan Občine Grosuplje si je prizadeval za pošteno razdelitev sedežev okrajev. Predstavnik Krajevne skupnosti Cerklje na Gorenjskem je posebej grajal poslance v državnem zboru in dejal: »Dihate sami zase brez ljudi, ki so vas izvolili. Nikjer vas ni med ljudmi, o vsem sami odločate.« Pri tem je izvzel samo poslanca Toneta Peršaka iz Trzina, ker se kar precej pojavlja med volivci. Poslanec Peršak se je gospodu Kepicu zahvalil za priznanje in priložnost izkoristil za kratko poročilo o svojem dosedanjem poslanskem delu. Gospod Franci Juhant, ki je v Občini Domžale zadolžen za razvoj krajevne samouprave, je gostom zastavil vprašanje, kje bo sedež bodočega okraja v Domžalah ali v Kamniku. Gospod Stane Vlaj je še povedal, da bo komisija za državno upravo in lokalno samoupravo utemeljeno pritožbo Občine Domžale skrbno preučila. V več kot triurni razpravi, ki jo je vodil predsednik Izvršnega sveta občine Domžale mag. Tomaž Štebe, se je zvrstilo veliko govornikov in še več vprašanj o bodoči ureditvi, saj je vse udeležence živo zanimala. Vsebolj se je izoblikovalo mnenje, da z novo ureditvijo ne kaže prehitevati. STRAŽAR Udeleženci javne tribune v Mengšu, mikrofon pa je imel Matjaž Vovk Poleg osnovne trase avtoceste so predlagane še nove smeri SKUPŠČINA OBČINE DOMŽALE gaja prostoru predvsem po naslednjih kriterijih: - Avtocesta se v optimalni meri izkoristi za prevzemanje domžalskega regionalnega prometa, zato se: - najmanj na odseku med Ljubljano, Domžalami in Blagovico do Trojan ne načrtuje cestninske postaje; - izboljša dostopnost na avtocesto z naslednjimi dodatnimi priključki: Domžale-jug, Krtina ter Lukovica po dodatni proučitvi; - za Trojane ter Ločico pri Vranskem pa se zagotovi dodatna javna obravnava. 5. Trasa avtoceste naj se prilagodi tako, da bodo: - v stiku z naselji in posameznimi objekti v največji meri ohranjeni oz. zavarovani sedanji pogoji bivanja - varovana območja in druge vrednote v prostoru ostale v največji meri nedotaknjene Izredna seja o Lokaciji avtoceste Prva izredna seja delegatov Skupščine občine Domžale je bila namenjena obravnavi koridorja avtoceste Ljubljana-Celje skozi občino Domžale. Ob delegatih se je seje udeležilo več predstavnikov Republiške uprave za ceste, Ministrstva za varstvo okolja, Društva za varstvo okolja Domžale-Kamnik ter nekaj zainteresiranih občanov. Informacija večini ni bila neznana, saj je predlagani koridor avtoceste skozi našo občino z manjšimi popravki znan že več kot desetletje. Stališča Izvršnega sveta je posredoval njegov predsednik mag. Tomaž Štebe; opozoril je tudi na rezultate dveh študij o vplivih avtoceste na okolje in prostor, ki sta bili izdelani na zahtevo Izvršnega sveta. Presoji sta upoštevali vse tri osnovne variante (ob njiju je bilo obravnavanih še enajst variant) in sta v razpravi doživeli tako potrditev kot zavračanje. Predlagatelji so vztrajali na osnovni varianti, dopuščali pa so manjše korekcije - tako na odseku avtoceste Vran-sko-Blagovica (13,5 km) kot na 21,5 km dolgi odsek med Blagovico in Šentjakobom. Predlagatelji so povedali: gradnja se bo pričela sredi leta 1995 in bo končana do konca 1997. Precejšnje pozornosti je bil deležen nastop Jožeta Nemca; ta je v imenu Društva za varstvo okolja predstavil ekološko varianto, katero je z nekaterih vidikov analiziral tudi Franc Zaje (zaščita podtalnice). V razpravi so sodelo- vali: Marko Vresk (zaščita lokalnih interesov, ustanovitev posebne komisije), Janez Cerar (premik trase avtoceste južneje od Gradišča), Jelka Habjan (vpliv avtoceste na naravo in življenje ob njej), Milan Pirman (vpliv avtoceste na lokalni promet), Stane Stražar (ekonomičnost gradnje in nadomestitev poslabšanih pogojev), Stane Oražem (odmik avtoceste od urbanih okolij), Janez Učakar (zaščita vodnih virov), Jože Raz-potnik (zaščita Moravske doline), Karel Grad (pomanjkljivost gradiva glede hidroloških podatkov), Karol Svetlin (poštena ocena posledic avtoceste), Zdravko Prašni-kar (zahteva po zaščiti kmetov, ki bodo izgubili zemljo), Luka Miv-šek (posledice avtoceste za KS Dragomelj-Pšata), Karel Strehar (možnost podnivojskih cest), Janez Škrlep (prizadevanja za vsakega prizadetega posameznika), Peter Pavli (vpliv avtoceste na lokalni promet) ter Ciril Smrkolj, ki je večkrat zahteval zaščito dela KS Trojane ob izgradnji predora. Delegati pa so bili seznanjeni tudi z zahtevo po »zaščiti« Gostišča Konšek na Trojanah. Po nekaterih zapletih so bili sprejeti naslednji sklepi: /. Skupščina občine Domžale podpira določitev za potek avtoceste na območju občine Domžale, ki naj bo ekonomična, toda razvojno in okoljevarstveno sprejemljiva za občino Domžale. 2. Skupščina občine Domžale predlaga tunelski prehod skozi Trojane med D 2 in Ločico. Po podrobni proučitvi v fazi priprave lokacijske dokumentacije, se predlože variante tunelov v obravnavo in sprejem. 3. Skupščina občine Domžale predlaga premik trase E O med Šentjakobom in Blagovico bolj južno v smeri proti koridorju E 2 (bolj južno od Krumperka, bolj južno od Ihana ter bolj južno od Gradišča pri Lukovici). Takoj naj se izdela podrobna strokovna proučitev na kartah 1:5000, točno določi najprimernejši koridor in predloži Skupščini občine v obravnavo in sprejem. 4. Avtocesta se v okviru izbranega koridorja načrtuje in prila- - upoštevane obstoječe strukture in tipologija prostora - v okviru možnega za avtocesto uporabljena relativno slabša kmetijska in gozdna zemljišča. 6. Skupščina občine Domžale ustanovi začasno komisijo, ki bo spremljala izvajanje dejavnosti pri izgradnji avtoceste in koordinirala odločitve Izvršnega sveta s Skupščino. Pri tem naj izhaja iz zahtev, ki so bile naložene investitorju rekonstrukcije magistralne ceste M - 10 na odseku Črnuče-Depala vas (točke 4. a/, b/, cA. Namesto Orehkove hiše ob Ljubljanski cesti v Domžalah je na Bernikovi ulici na severni strani magistralne ceste nastala nova hiša i delavnico. RAZMIŠLJANJE Lokalni samoupravi ob rob Lokalna samouprava. Ime se že lepo sliši, kaj pa prinaša, pa je še precej nedorečeno in negotovo. Približno trideset let smo se že šli nekakšno samoupravljanje, pa se je izkazalo, da je bilo to pravzaprav upravljanje partije in lokalnih partijskih veljakov nad našim življenjem in razvojem. Pri tem bi bilo krivično, če bi trdili, da je bilo v preteklem obdobju vse zanič. Nekateri od partijskih voditeljev so včasih le znali prisluhniti zahtevam baze in da so opravičili svojo oblast in pokazali razvojno usmerjenost, so odpirali nove šole, vrtce, ceste in vodovode. Vsaj delno so se čutili odgovorne ljudem. Obstajal je nekakšen moralni dolg do ljudi. Da so onemogočali zasebno pobudo in drugače misleče, je druga zgodba, nas pa zanima, kako se bo nova samouprava razlikovala od prejšnje. Uvedli smo večstrankarski sistem in na mesta prejšnjih veljakov so večinoma stopili novi ali pa tisti, ki so še pravočasno spremenili barvo. Njihove metode dela so pogosto neverjetno podobne tistim, ki smo jih že poznali, le da nekateri skušajo ob tem na lasten račun nadomestiti tudi tisto, za kar so bili kot drugače misleči v socializmu prikrajšani. Razmer ne poznam zadosti, zato upam, da v domžalski občini le ni tako hudo, vendar pa na splošno za Slovenijo velja, da pomanjkljivost nove zakonodaje pohlepno izkoriščajo razni spretneži in brezobzirneži, ki kradejo prejšnjo »družbeno« lastnino. Ko stare norme ne veljajo več, novih pa še ni, je lov za lopove odprt. Razlike med bogatimi in revnimi se zelo hitro večajo in kapitalizem za zdaj spoznavamo v njegovi najtrši, prvinski obliki. Množice brezposelnih so vse večje. Delavci so povsem nemočni in prepuščeni volji oblastnikov. Kazen za slabo managersko delo in napačne odločitve plačajo delavci, saj jih po hitrem postopku razglasijo za tehnološki višek. Sedanji ukrepi še ne kažejo, da se bo zmanjšal tudi preštevilen in neproduktiven sloj birokratov. Državna uprava je vse večja in dražja, to pa krepko draži tudi naše delo. Bruto dohodki delavcev so relativno visoki, pri neto plačah pa je stvar drugačna. Na razvitem Zahodu, kamor bi radi prišli, so delavci precej bolj zaščiteni, kot so trenutno pri nas, poleg tega pa tamkajšnja uspešna podjetja vodi precej manjši, a učinkovitejši aparat kot v naših podjetjih. Breme birokracije iz socializma nosimo še naprej. Prav v tem pa je tudi dilema lokalne samouprave. Od vsega, kar se pripravlja na tem področju, je še najbolj gotovo, da bomo kmalu začeli pripravljati volitve. Pri tem ni posebnih problemov, saj kandidatov za dobro plačana funkcionarska mesta ne bo kar tako zmanjkalo, volilnega cirkusa smo še tudi vajeni; zaradi množice strank pa bo celo bolj živahno. Bolj je vprašljivo, kaj bodo volitve poleg zamenjave stolčkov prinesle. Zmagala bo tista stranka, ki bo volivcem ponujala več, uresničevanje volilnih obljub pa je vedno tam, o kateri se da razpravljati. V rajnki Jugoslaviji naj bi se lokalni interesi prenašali na republiško raven in tam usklajevali prek zbora občin. Stvar je bila kar dobro zamišljena, kako je delovala, pa je drugo vprašanje. Zdajšnje razmere so precej manj jasne. Sedanji sistem naj bi bil dvodomen. Očitki parlamentarcev, da vlada dostikrat dela mimo njih, so vredni razmisleka. Vendar naj bi parlament le imel sredstva za discipliniranje vlade. Kako pa je z lokalnimi interesi na republiški ravni? V državnem svetu imamo celo zastopnike lokalnih interesov. Če so strankarsko opredeljeni, niti ni toliko pomembno. Drži pa, da delovanje državnega sveta poteka bolj ali manj na akademski ravni. Vse pomisleke in odložilne vete državnih svetnikov v državnem zboru gladko preglasujejo. V državnem zboru pa je vsaj za zdaj najvažnejši dejavnik strankarska pripadnost. Poslanci dostikrat glasujejo tako in nič drugače zato, ker je to politika njihove stranke in ker njihovi nasprotniki navijajo za nasprotna stališča. Kar premalokrat zasledimo usklajevanje in tekmo za prevlado najboljše ideje med dobrimi. Vsa glasovanja imajo že svojo predzgodovino in tekmo, kdo bo koga. Ta obrazec je viden tudi v komisiji državnega zbora za lokalno samoupravo. Posamezna občina lahko v tej komisiji največ pridobi, če v komisiji sploh ima predstavnika in če je hkrati član najmočnejše stranke ali pa vsaj stranke iz vladne koalicije. Biti mora tudi zadosti spreten govorec, da zna republiško vodstvo svoje stranke prepričati, da gre pri zastopanju posameznih interesov njegove občine za dobro naložbo v volivce. Če ti pogoji niso izpolnjeni, mora pomen občinske problematike segati krepko čez občinske meje, da to vprašanje sploh pride na dnevni red državnega zbora. So sicer še druge poti za predstavitev in spodbuditev reševanja problemov občine na republiški ravni, vendar se pogosto zgodi, da se iz ljubljanske perspektive vidijo gozdovi, ne vidijo pa se drevesa v njih. V republiškem vodstvu pač gledajo na stvari splošno, globalno in se ne ukvarjajo s podrobnostmi, ki jih pa v občinah in mogoče celo v krajevnih skupnostih dobro poznajo in bi mogoče tudi spremenile potek dogodkov. Tu je sicer prostor za lokalno samoupravo, vendar pa so občine pogosto prešibke, da bi vso problematiko reševale same. Na primer: v domžalski občini imamo drugačne izkušnje in poglede na obrtništvo kot v precejšnjem delu drugih občin. Ko se problematika ureja na republiški ravni, lahko prevladajo večinska stališča tistih, ki stvari gledajo še tako, kot je za domžalske obrtnike že preteklost. Zdaj se pojavljajo predlogi za razcepitev obstoječih občin na več manjših. Za tiste dele občin, ki so gospodarsko močnejši in imajo večje možnosti samofinanciranja, so to kar mamljive ideje, vprašljive pa so za območja z manj industrije in podjetništva. Ali to ne pomeni tudi novih funkci-onarskih - birokratskih delovnih mest?!! Če pride do drobitve občin, o čemer že tečejo pogovori na republiški ravni, bodo te občine nujno šibkejše kot zdaj in vsa moč se bo še bolj skoncentrirala v Ljubljani. Kako se bodo potem posamezni interesi prenašali na državne nivoje. Spet smo pri problemu videnja gozda. Kdo bo skrbel za drevesa? Se bomo odločili za obdelovanje vsak svojega vrtička - drevesa, in pustili, da življenje teče dalje in naj tisti zgoraj delajo, kakor vedo in znajo. Se bomo že znašli in prilagodili?! Za naše območje se pojavlja ideja o oblikovanju Domžalsko-Kamniškega okraja, kar je v marsikaterem pogledu pozitivno, je pa tudi nekaj resnih pomislekov. Predvsem bi bilo treba stvari dobro opredeliti in razmisliti. Nikakor se ne smemo zaletavati in po nepotrebnem trošiti denarja, da ne bi na koncu spoznali, da ni bilo treba zidati povsem na novo in da bi lahko izbrali, kar je bilo dobrega pri že vpeljanem sistemu in bi samo popravili tisto, kar ni delovalo, ali je bilo celo škodljivo. Tudi od zgodovine se da učiti. MIRO ŠTEBE 4 /lamnik Domžale ZELENA POBUDA Zasliševanje ministra za ekologijo Sredi prejšnjega meseca se je sestala Zelena pobuda, da bi obravnavala potek avtoceste v naši občini, problematiko površinskih in talnih vod v občini ter o možnostih za ekološko fotografsko razstavo. Žal Republiška uprava za ceste ni pravočasno poslala gradiva in je sestanek bolj izzvenel kot razgovor s Stanetom Oražmom, ki je v domžalskem Izvršnem svetu zadolžen za okolje. Tako je bilo oblikovanih le nekaj načelnih vprašanj ali stališč. Zelena pobuda bo sedaj, ko je avtocesta praktično dejstvo, bolj bedela nad izvedbo in gradnjo ter se zavzemala za ekološko najmanj vprašljive rešitve. Od občinske skupščine bodo zahtevali tudi obravnavanje javnega avtobusnega in železniškega Stališča Zelene pobude do avtoceste a) Slovenija naj se odloči, kakšen tip in vrsto prometa bo gojila: I) tranzitnega, ki je predvsem v interesu tujcev; II) za svoje potrebe. Dokler ni jasna ta strategija, je nespametno načrtovati pospešeno gradnjo. Če bomo avtocesto gradili predvsem za tranzit, naj jih financira tuji kapital, temu pa je treba postaviti najstrožje ekološke kriterije. b) V Domžalah smo se preslabo pripravili, organizirali in podkovali, da bi lahko enakopravno razpravljali z Republiško upravo za ceste, ki se je pogovorov z (nepovezanimi, neusklajenimi in kadrovsko šibkimi) občinami lotila po preizkušeni metodi: z vsako posebej - in jih lomila kot člene zarjavele verige. Republiška uprava za ceste občin ob trasi ni spraševala o celotnem poteku med Celjem in Ljubljano, ampak je govorila o posameznih odsekih: v Žalcu Arja vas - Vransko, v Domžalah Vransko - Šant-jakob, v Mostah Šentjakob - Ma-lence. Zato bomo, kot kaže, morali sprejeti dolinsko varianto avtoceste skozi Črni graben. Na pogovorih in predstavitvah je videti, da so s predstavniki Republiške uprave za ceste pripravljeni zgolj na mikrolokacijske spremembe, ne pa na odločnejše premike v prid ekologiji. Če sta na relaciji Blagovica-Krtina možni le dve varianti: a) ob sedanji cesti ali b) po Moravski dolini, smo načelno proti »moravski« varianti. Če je, kot kaže, avtocesta v naši občini Kolodvorska ulica je postala ob uradnih dneh na občini in še predvsem v sredah pravi prometni zamašek. Prometni kaos ustvarjajo predvsem »nepismeni« vozniki, ki se ne spoznajo niti na oznake na vozišču, še predvsem pri izhodu na Ljubljansko cesto. Zdi se pa, da nekateri ogani pri nas še kar naprej stavkajo! S. B. že sprejeto dejstvo, bi veljalo vso energijo usmeriti v konkretno zaščito naselij, prebivalcev in prometa. V zvezi z onesnaženimi vodami so se zavzeli za boljšo zakonodajo na področju vodovarstvenih pasov. Poskusili bodo zbrati podatke o največjih onesnaževalcih voda v občini. Pogovarjali so se tudi o novi lokaciji občinske deponije komunalnih odpadkov in poskusnem ločevanju gospodinjskih odpadkov v ulici Simona Jenka. okolja, c) V medijih in politiki se ustvarja vtis, da so avtoceste ključna gospodarska infrastruktura, katere gradnja bo pomenila nov ekonomski in socialni vzpon LJUDSKA STRANKA PODRUŽNICA DOMŽALE O državni upravi in avtocesti Podružnica Slovenske ljudske stranke Domžale je pripravila okroglo mizo, namenjeno obravnavi predlaganih zakonskih rešitev na področju državne uprave in lokalne samouprave ter problematiki gradnje avtocest. Ciril Smrkolj, predsednik podružnice, je k razpravi ob vodstvih podružnic SLS povabil vse poslance Državnega zbora in svetnike Državnega sveta z območja treh občin: Kamnik, Litija in Domžale. Žal obisk iz občin Kamnik in Litija ni bil najboljši, razprava pa kljub temu pestra in koristna. Po kratkem poročilu o dejavnostih na tem področju v občini Domžale, kjer je bistvo prizadevanje za samostojni upravni okraj s sedežem v Domžalah, je poslanec SLS Janez Podobnik predstavil dosedanje delo parlamenta na tem področju. V razpravi je bila zlasti poudarjena koristnost takih sestankov, saj je to ena izmed redkih oblik, ko poslanci lahko zaznajo utrip terena, in zahteva, da se s sprejetjem zakonodaje in njenim uveljavljanjem ne hiti preveč. Prvi del je bil sklenjen z napoti-lom poslancem, naj v parlamentu naredijo vse, da bo zakonodaja s področja državne uprave in lokalne samouprave kvalitetna. Uvod v drugi del je podal poslanec Žare Pegelj, predsednik odbora za komunalno infra strukturo; v razpravi je predstavil pristope pri obravnavi načrtovanja in gradnje avtocest. V razpravi so ob predstavnikih SLS sodelovali predstavniki različnih ekoloških zvez in društev; vsi so terjali iskanje takšnih možnosti pri lokacijah avtocest, ki bodo upoštevale potrebnost ohranjanja kmetijskih površin in normalnega življenja ob avtocestah, obenem pa tudi opozarjali na slabe prometne razmere na vseh cestah. Posebej temeljit je bil Jože Nemec, predstavnik Društva za varstvo okolja Domžale--Kamnik; ta je predstavil ekološko varianto in opozoril na očitne posledice uradne variante, katere trasa je potegnjena izrazito po kmetijskih zemljiščih (80 odstotkov), ob tem pa je naštel tudi vrsto spornih vidikov. Zahteval je sodelovanje poštenih, neodvisnih strokovnjakov. Enakega mnenja je bil tudi Alojz Jagodic, ki je zahteval, da se avtocesta izogne dragocenim kmetijskim zemljiščem, kar bi dosegli z viadukti in predori. Razpravo je s pozivom, da se čimprej razrešijo problemi sedanje magistralne ceste Ljubljana-Mari-bor na območju KS v Črnem grabnu in tako zagotovi večja prometna varnost, sklenil Ciril Smrkolj, ki je obenem pozval vse prisotne poslance Državnega zbora, da dogovore okrogle mize v čimvečji meri uveljavijo v slovenskem parlamentu, v. Slovenije. Pri tem so drugačna (odklonilna) mnenja redka ali odrinjena na rob. Nekateri zagovorniki avtocestnega programa govorijo celo o New dealu (in pri tem pozabljajo, da je od takrat minilo dobrih 60 let). Sprašujemo se, zakaj (v naravnem smislu) podobni državi Švica in Avstrija omejujeta avtocestni in zlasti tranzitni promet. Nekateri bližino avtoceste predstavljajo kot nujno za gospodarski in siceršnji razvoj kraja. Pri utemeljevanju si celo pomagajo z Mengšom, ki je (zaradi slabše prometne povezanosti) »zaostal« za Domžalami. Prostorsko in pre-bivalstveno je Mengeš resda manjši, kar pa ima tudi prednosti. Častilci bližine avtocest tudi pozabljajo, da nismo več v času industrijske revolucije (ko je bil promet eden odločujočih razvojnih dejavnikov), po drugi strani pa spregledujejo, da se Postojna (ker že 20 let ima avtocesto) gospodarsko ni nič bolj razvila od Domžal ali Kamnika. č) Mediji in politiki vztrajno zamenjujejo pojme avtocesta, (mestna) obvoznica, (mestna) vpadnica. Dajejo vtis, da gre za povsem iste reči. Tudi predstavniki RUC izjavljajo, da bodo z avtocestami reševali probleme lokalnega prometa; posredno morda res, neposredno pa ne, ker so avtocestni priključki zelo redki. Da pa se kombinacija, ko na isto cesto potegneš lokalni in tranzitni promet ter obenem rešuješ še problem mestne obvoznice, ne obnese, kaže primer Maribora in njegovega mostu čez Dravo. d) V sedanjih razmerah potrebujejo Domžale štiripasovno povezavo z Ljubljano, čeprav je tudi ta sprta z logiko, naj bi ljudje uporabljali javen prevoz. Ljudje se bodo namreč zaradi sproščenega trzinskega zamaška še raje vozili v Ljubljano z avtom, zamašek se bo prenesel drugam (mogoče na Črnuče), Ljubljana pa bo še bolj zatrpana s pločevino. Vlagali bomo velika sredstva v cestno infrastrukturo in obenem podpirali železnico in avtobusne prevoznike, ker bodo vozili še bolj prazni. Igor Lipovšek j£a cisto okolje sta se z nečistočo spoprijela naši) občana mesar Miha Habjan iz Ulice talcev in Mustafa Veladžić, ki je prišel na pomoč z nasprotnega brega Mlinščice iz Slamni-karske ulice. V 80 metrih struge med zapornicami in mostom sta nabrala za dva mala kontejnerja starih gum, že-lezja, posode in druge nesnage, med katero je bilo tudi kolo. Potoček zdaj bolj tiho, a veselo žubori pa manj »diši« in še sosedje iz bloka z več zavesti do narave raje polnijo smetnjak. Omenjena prostovoljca sta že prisluhnila glasu vesti in se držala naravnega zakona, kot je v prejšnji št. Slamnika rekel naš župan g. E. A. Schvvarzbartl. Dokazala sta, da je lepo, če vsak pomete pred svojim pragom in most prijateljstva gradi na čisti reki. Besede mičejo, a zgledi vlečejo!? S. B. KOLIKO, KAKO, KAM, ZAKAJ... Skoraj vse o naših smeteh (nadaljevanje s prve strani) Vrsta posegov, ki potekajo kontinuirano in so vidni prav vsakemu obiskovalcu deponije, je prispevala k dobri urejenosti sanitarne deponije v Dobu. Sprejem in vodenje evidence vseh pripeljanih odpadkov, vsakodnevno planiranje in kompaktiranje (stiskanje) odpadkov, redno dnevno izvajanje prekrivke nad pripeljanimi odpadki, urejanje transportnih poti po deponiji, stalno izvajanje deratizacije, dezinfekcije in dezinsekcije, 24-urno dežurstvo in redno spremljanje analiz izcednih vod, ki so po kanalizaciji speljane v čistilno napravo, je prispevek k varnosti in urejenosti deponije in bližnje okolice. Bistveni varnostni pogoji so torej zagotovljeni. Pomeni, da ni potrebno, da smo zaskrbljeni? Kaj pa primerjave s tujino? Menim, da ne. Sedanja urejenost in preglednost nad odpadki, ki se odlagajo, je do neke mere zagotovljena. Res pa je, da dokler ne bo določenega mesta za odlaganje posebnih odpadkov - nevarnih odpad- kov, ki se nabirajo ne le v tovarnah, pač pa tudi v gospodinjstvih, obstaja možnost, da se ti odpadki, sicer v manjših količi-' nah »pritihotapijo« na to ločeno deponijo. Glede tujine pa: v letošnjem letu smo si ogledali odlagališče na Koroškem z namenom, da bi pravzaprav videli, kakšna je urejana deponija. Ob tej priliki se nisem sramoval naše deponije v Dobu, lahko bi rekel še kaj več. Pa vendar bi želel to oceno prepustiti predstavnikom občine in KS, ki so se ogleda udeležili. Povedati moram, da je vsaka primerjava med odlagališčema nerealna, ker ne izhajamo iz enakih osnov. Drži, da je cena za odlaganje odpadkov v tujini tako visoka in je nesmiselno s podatkom vznemirjati naše uporabnike. Pri nas odpadke lahko v jamo odložijo zastonj, seveda v količini, ki jo premore avtomobilska prikolica, in to vsak dan razen nedelj in praznikov (delavnik od 6. do 20. ure, sobota od 6. do 14. ure) odložiš zastonj, v tujini je to drago. Več kot 80 odstotkov prebivalcev je vključenih v redno pobiranje odpadkov. Se lahko vključijo tudi drugi? Edino mesto za naše, vaše, moje Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju občine Domžale v 4. členu navaja, kje se uvede redno odva-žanje komunalnih odpadkov. Na območjih, kjer še ni uvedeno odvažanje komunalnih odpadkov, pa je to glede na izvor in količino odpadkov potrebno, se redno odvažanje uvede s sklepom Izvršnega sveta Skupščine občine Domžale na podlagi zahteve pristojne KS. Res pa je, da problemi pri odvozih nastajajo v hribovitih naseljih, kjer je prevoz s komunalnimi vozili ob vremenskih neprilikah nevaren ali celo nemogoč. Če pa obstajajo resnične želje občanov po odvozu odpadkov, skupaj poiščemo ustrezno rešitev. Dvakrat letno odvažate tudi kosovne odpadke. Jih je bilo veliko? V oktobru smo jih zbrali blizu 700m3; to pomeni skoraj 100 kamionskih voženj. Ko- ,. odpadke - deponija v Dobu. sovni odvoz je namenjen predvsem odvozu gospodinjskih kosovnih odpadkov. Srečali pa smo se tudi s kupi odpadnega gradbenega materiala in odpadkov, ki so produkt obrtne dejavnosti. Naše uporabnike tudi ob tej priliki naprošamo, naj upoštevajo naše navodilo, da bo v spomladanski akciji čimmanj težav. Selektivno zbiranje odpadkov naj bi v prihodnosti prineslo manj zadreg tako pri iskanju deponij kot pri uporabi zbranih odpadkov kot surovin. Kje smo v občini? V naši občini smo se v letošnjem letu odločili, da pričnemo načrtno zbirati in gospodarno ravnati z gospodinjskimi odpadki. Tako smo uvedli na dveh lokacijah poizkusno polje, kjer spremljamo učinek te akcije. V prihodnjem letu bomo rezultate akcije zbrali, ocenili in sprejeli odločitev, kako naprej. Seveda je treba doreči, kako bo dokončno ure- jeno zbiranje odpadkov in vrnitev teh v predelavo. Sedaj se namreč dogaja, da zbranega odpadnega papirja in steklovine nihče ne mara, oziroma moramo npr. DINOSU odvoz plačati, čeprav razpolaga z zbrano surovino. Ob tem pa se postavlja vprašanje, kje je meja v smotrnosti zbiranja odpadkov, ki je do neke meje pogojena tudi s samo gospodarnostjo. Odgovor bo moral pripraviti Inštitut za ekološki inženiring Maribor, saj bo ob zaključku pilotnega poizkusa izdelal analize oz. tehnojoški elaborat. Komunalci sedaj odpadke le odvažamo in jih količinsko spremljamo. Razmišljate o reorganizaciji, nekateri celo predlagajo, da se te dejavnosti opravljajo v obliki koncesij, morda celo koncesi-onarjev iz tujine? Zbiranje, odvažanje in deponiranje odpadkov ni naloga, ki ji ne bi bili kos. Prav gotovo se je potrebno opredeliti, kakšen standard na tem področju hočemo in temu ustrezno opredeliti naloge in zakonodajo. Nikakor pa ne vidim rešitve v tujcih, ki jim je glavni namen doseči čimveč dobič-ka. Moram povedati, da ustanovitelj (občina) nadzira naše delo, spremlja cene, pregleduje poslovanje in daje soglasje k poslovanju, določa višino naših plač, potrjuje plane del in nenazadnje lahko deli tudi dobiček, če bi seveda bil ustvarjen. Najti je treba skupno rešitev, v kateri bodo upoštevali ekonomiko, ekologijo, racionalnost in dobro opravljanje dela, za katerega smo zadolženi. Ustanovitelj ima možnost - nalogo, da našo dejavnost kontinuirano spremlja, usmerja, nadzira in preverja in ima na poslovanje neposreden vpliv, ne vidim razloga za pretirano bojazen za prihodnost. Določene naloge bo potrebno še dodelati, z organiziranostjo in racionalnostjo pa potrditi, da smo konkurenčni za opravljanje »naše« dejavnosti. Menim, da ni v interesu občine, da s prihodom tujcev kar tako odpišejo komunalce. Drži, da tu ne gre le za delavce, temveč tudi vozni park, posode za smeti ali bolje tehnologijo, ki jo bo s seboj pripeljal tujec. Ža zaključek še številka za uporabnike, ki imajo predloge ali pripombe za vaše delo? Če pripombe in predlogi so, prosimo, pokličite 721-344, 712-097 g. Kamina, ki se bo pogovoril z Vami. Hvala! Domžale /lamnik 5 PREDAVANJE G. KARLA SMOLLEJA IN MAG. MARJANA PIPPA: NEODVISNO SODSTVO Koroški obisk v Dobu Pričelo se je že tretje leto predavanj v Dobu, ki potekajo redno vsak tretji petek v mesecu z različnimi temami; te so zanimive, poučne in aktualne. Predavanja organizirana KO SKD Dob in Kulturno društvo Dob. Udeležba je tradicionalno dobra še zlasti tokrat, ker je bilo to predavanje dvajseto po vrsti in je bilo jubilejno, zato so Dobljani po predavanju pripravili skromno zakusko za vse udeležence. Tokrat sta prišla kar dva gosta s Koroške iz Avstrije. Najprej se je predstavil g. Karel Smolle in povedal o svoji življenjski poti zavednega Slovenca, kako se mu je ob vseh stiskah krepila želja pomagati ljudem ob iskanju enakovrednega položaja v deželi, kjer živi. Pripovedoval je o svoji politični poti, ko je prišel po sedemdesetih letih kot koroški Slovenec ponovno v avstrijski državni zbor. Podobno je orisal svojo življenjsko pot mag. Marjan Pipp, ki je predstavnik mlajše generacije koroških politikov. Povedal je o krepitvi njegove slovenske zavesti, ker je bil kot otrok velikokrat tepen samo zato, ker se je z vrstniki pogovarjal slovensko. Po tem uvodu je g. Karel Smolle nadaljeval s predavanjem o neodvisnem sodstvu. Povedal je, da je občutek pravičnosti, pravnosti in spoštovanja napisanih in nenapisanih zakonov v nas globoko prirojen. Zato je pomembno, da družbeni red pazi, da se krivice ne dogajajo in ne postanejo del določenega sistema. Krivice, da imajo nekateri večje pravice, kot drugi, se ne da popravljati, ampak samo odpraviti. Ne moremo reči, da bomo sedaj manj krivični, ostaja samo dilema: smo krivični ali pravični? Do sedaj človeštvo še ni iznašlo nič boljšega kot demokracijo, ki dovoljuje, da različni ljudje različno mislijo, to je izhodišče, da mora družba urejevati svoje odnose tako, da imajo različna mnenja možnost oblikovati ZDRUŽENA LISTA SOCIALNIH DEMOKRATOV Priprave na letni zbor in upravno delitev države Na redni seji se je sestalo predsedstvo domžalskega območnega odbora. Največ časa so namenili delovanju poslancev v občinski skupščini, pripravam na redni letni zbor stranke in novo upravno delitev Republike Slovenije. Člani predsedstva so opozorili, da se v javnosti in med politiki pojavljajo različna tolmačenja o vlogi upravnih okrajev. Načelno je upravni okraj le izpostava najrazličnejših državnih organov, ministrstev in služb, kamor državljani hodijo v zvezi z matičnimi zadevami, dobijo osebne izkaznice; registrirajo avto, orožje, podjetje; oddajo davčno napoved in podobno. Upravni okraj ni isto kot okraj (ali pokrajina) s svojim voljenim parlamentom, ki bi bil organ lokalne oblasti in bi bil protiutež republiškemu centralizmu ter bi samostojno odločal o posameznih zadevah. Upravni okraj je le oblika organiziranosti državne uprave, da bi dosegli neki kompromis: za državo bi bilo najceneje, če bi imela vse službe edino in samo v Ljubljani, za državljane pa najbolje, če bi lahko dobil npr. gradbeno in druga (»državna«) dovoljenja kar v svoji vasi. Ta prosta. Dovolj bi bilo pogledati prometne povezave, prebivalce pa imamo po naseljih že preštete. Vse drugo je stvar izračuna, ker naj bi bil upravni okraj čimbolj prometno dostopen za čimveč ljudi. Vendar: sedež upravnega okraja bo določil parlament in bodo, glede na razvnete medobčinske spore, odločitve sprejete politično (z lobiranji poslancev in strank, pritiski, javnimi shodi, osebnimi prijateljstvi,...) in ne strokovno. Zavedati se namreč moramo, da sedež upravnega okraja vendarle pomeni nekaj novih delovnih mest, posredno pa tudi dobiček trgovcev, oštir-jev, obrtnikov; možno je, da se bo na upravno okrajno razdelitev naslonila tudi kasnejša politična lokalno-pokrajinska razdelitev. Kljub vsemu se predsedstvo domžalske ZLSD zavzema za strokovno in ne politično določitev sedežev okrajev. Predsedstvo ZLSD bo poskusilo v Domžale pripeljati kulturnega ministra Peljhana, da bi se v javni razpravi z njim pogovorili o policentričnem kulturnem razvoju Slovenije in konkretnih domžalskih problemih (glasbena šola, kulturni dom, Ijubi- kompromis so verjetno izbira 22 (ali manj) mest v Sloveniji, ki bodo postala sedeži upravnega okraja. Če bi izhajali iz temeljne postavke: PRIBLIŽATI ČIM CENEJE DRŽAVNE SLUŽBE DRŽAVLJANOM, bi bila odločitev o tem, kje bo sedež upravnega okraja, pre- teljska kultura...). Odločili so se, da bo letni zbor članov stranke v začetku decembra, v občinski komisiji so predlagali Dušana Grošlja in Staneta Oražma ter podprli izdajo 4. številke Levega čara. Tekst in foto; IGOR LIPOVŠEK družbo. Vsak poskus umetno izrivati določeno skupino zaradi drugačnega mnenja na rob, škoduje medsebojnim človeškim odnosom. Če se torej ljudje dogovorimo za kakšen sistem pravil teh odnosov, ki ga tudi prelijemo v pismeno obliko v zakon, potem je osnova tega, da ta zakon ne privi-ligira nikogar, ampak so pred zakonom vsi enaki, vsak ima enako možnost. Nujno se je potrebno dogovoriti, kdo bo nadziral neodvisno izvajanje zakonov in izvajanje tega nadzora. Neodvisno sodstvo je eden osnovnih temeljev pravne države. Najvažnejši zakon je tisti, ki opredeljuje sodstvo, da je čim bolj oddaljeno od vseh drugih oblasti v kakšni državi, da lahko to sodstvo pri svojem delu čim bolj nemoteno dela. Če sodstvo ne dela dobro, potem ni pravne varnosti. Pravna varnost se seveda prične pri jasnih zakonih. Nekdo pa mora biti, ki skrbi in preverja, kakšen je zakon in kako se uporablja. Pod sistemom realnega socializma oz. komunizma smo doživljali vse prej kot pravno varnost, zato ker je bilo definirano, kot socialistično pravo, ki se mora kot tako še enkrat podrediti kakšnemu vrednostnemu sisemu. V Sloveniji niso izvajali zakonskih določil. To kažejo afere, kot npr. Elan, Hit, mariborsko orožje in še druge, pri katerih je šlo v glavnem za zavlačevanje. To je znak, da to sodstvo ni bilo neodvisno, ampak da sodniki niso upoštevali zakonov, ki so že prej obstajali. V totalitarnih sistemih ni bil zakon centralna zadeva, ampak je bilo glavno, da so ljudje bili siti. Poleg tega so bili vsi zakoni v totalitarnih sistemih nepregledno dolgi. Sodnik je neodvisen v svojih odločbah, v svojih preverjanjih dokazov, v svojem sprejemanju ali odklanjanju dokazov in v svoji odločitvi. Prvi osnovni pogoj neodvisnosti so dobri zakoni, ki so čitljivi, razumljivi in s tem tudi prepričljivi, in tisti, ki preverja zakon in uporabnika zakona, ne sme biti podložen nobenemu drugemu razen zakonu samemu. G. Karel Smolle je povedal tudi odmeve na naše afere v Avstriji. Te afere zelo pozorno spremlja avstrijska javnost, ki se čudi ravnanju našega sodstva, da pušča na svobodi ljudi, ki so osumljeni takega zlodejanja, kot npr. orožje, ki je tako dolgo ležalo v Mariboru kot humanitarna pomoč. Prav osupljivo se jim zdi, da so bili ti ljudje po tako kratkem času puščeni na svobodo, ko še nič ni bilo razčiščeno. Take drže naših sodnikov mečejo slabo luč na naše sodstvo in na državo. Tudi sodniki so podvrženi kritiki. Če sodnik po svoje odloči, potem mora tudi za svojo odločitvijo stati in biti pripravljen sprejeti kritike. Zato je tudi javnost prisiljena, primorana in upravičena, da svojo kritiko izreče tudi nad neodvisnim sodstvom. V drugem delu je mag. Marjan Pipp povedal, da je bistvo neodvisnega sodstva v tem, da je strogo ločeno od zakonodajne in tudi od eksekutivne oblasti. Ta neodvisnost sodstva mora biti in-stitucialno zajamčena. Ker so tudi sodniki samo ljudje, podvrženi raznim vplivom okolice, se morajo taki direktni vplivi na te ljudi zmanjšati na najmajšo možno mero. Bistvo vsake pravne države je preglednost pravnega sistema. Samo malo se spomnimo nazaj, kako nenormalno dolge in nepregledne zakone smo imeli. Po obeh izvajanjih predavateljev se je razvil zanimiv pogovor med poslušalci ia predavateljema, kar postaja že ustaljena navada po predavanjih. PEREGRIN STECNAR Po sklepu uredniškega odbora v glasilu Slamnik ne bomo objavljali nepodpisanih in s pomanjkljivimi naslovi opremljenih prispevkov. Udeleženci so prisluhnili analizi in rezultatom počitniškega terapevtskega programa OKROGLA MIZA: Položaj mladih v občini in težave, s katerimi se srečujemo Center za socialno delo Domžale je v torek, 26. oktobra, organiziral okroglo mizo o položaju mladih v naši občini. Izhodišče za pogovor je bila predstavitev počitniškega terapevtskega programa, ki ga je s skupino mladostnikov od 14. do 18. leta izvedel center v mesecu juliju in avgustu. Nosilke akcije in projekta so bile socialne delavke Alenka Savnik, Maksimi-Ijana Mali, Anka Zdovc in Marija Vrhovnik, temeljil pa je na aktivnem preživljanju počitniških vikendov. Okrogle mize so se udeležili šolski svetovalci, ravnatelji osnovnih šol, predstavniki Zdravstvenega doma in Knjižnice, predstavniki društev in klubov, ki združujejo mlade, predstavniki Policijske postaje in Oddelka za mladinski kriminal, pa tudi predsednik Izvršnega sveta g. Tomaž Štebe in predstavnici Sekretariata za družbene dejavnosti. Vsi po vrsti so pohvalili akcijo centra in predvsem hrabrost in pogum delavk, ki so neposredno pomagale mladim pri organiziranem preživljanju prostega časa. Seveda je iluzorno pričakovati takojšen učinek in spremembe, saj je psihodinamično delo dolgotrajen proces. Prav na osnovi izkušenj tega projekta pa je potrebno načrtovati tudi delo v prihodnja. Na okrogli mizi so prisotni ugotovili, da je problem preživljanja prostega časa v občini velik, saj je zanj malo možnosti, obenem pa je tudi bivalni prostor močno deformiran - ni pravega prostora in možnosti zanj, premalo je igrišč, parkov, odprtih telovadnic, pa tudi celotna arhitektura našega mesta je izrazito razosebljena in razčlovečena (SPB npr.). Zato si je tudi Izvršni svet zastavil nalogo, da poskuša spremeniti stanje in najti tudi finančna sredstva za to. V pripravi je odprtje prostorov za Mladinski klub, v proračunu pa namenjena sredstva za delo z mladimi. Seveda pa se je kot bistveno pri tem pokazalo, kako pripraviti program delovanja takšnega kluba, mentorstvo in vodenje dejavnosti, da ne bi bili kasneje prehitro razočarani. Veliko kritičnih besed je bilo namenjenih tudi zaprtosti društev s področja športa in kulture, saj se premočno usmerjajo v tekmovalnost in zaslužkarstvo. Seveda pa je krivda za to predvsem v premajhnih sredstvih za njihovo delovanje v širšem pomenu. Razprave na okrogli mizi so pokazale, da ne bi smelo vse ostati le pri ugotavljanju stanja, izrazila pa se je tudi raznolikost pogledov na razreševanje. Upamo, da je bil to le uvod v razreševanje stanja, ki je iz dneva v dan bolj problematično. Besedilo in foto: CVETA Z. ORAŽEM JOŽEF PAJNIČ Poštenost in doslednost veljata Jožef Pajnič je prijeten sogovornik; z njim najprej prehodiva njegovo življen-sko pot. Rojen je 1945. leta in je kot elektrotehnik zaposlen na Fakulteti za strojništvo. Je oče dveh sinov, eden je kuhar, drugi pridno študira na Fakulteti za šport. Z ženo sta že 1974. leta v Mengšu kupila parcelo in se 1981 preselila tja. V Mengšu je sedaj predsednik Krajevnega odbora SKD, pa tudi podpredsednik občinskega odbora SKD. Tako pravzaprav ni rojen Mengšan, sem je prišel iz Ljubljane, še prej pa pošteno prekrižaril Slovenijo podolgem in počez. Mengšani so ga sprejeli medse. »Najbrž tudi zaradi pripravljenosti, da z ljudmi sodelujem,« je prepričan. V KS Mengeš se dobro počuti, najbolj pa ga navdušuje, da vsaka dobra ideja najde plodna tla, da Mengšani vedno znajo in hočejo stopiti skupaj, ko je treba. Od dejavnosti pridnih članov Krajevnega odbora SKD Mengeš, ki je bil ustanovljen 31. 5. 1991, kot zadnja organizacija v bivši Jugoslaviji, se pošali, se najraje spominja, kako so s cerkvenih zidov »spravili« miklavževanje v kulturni dom, kamor po njegovem mnenju edino spada, in prav nestrpno že pričakuje, kako bodo v letu 1994 že tretjič pripravili slovesnost ob materinskem dnevu. Tako je s konkretnimi dejanji stopil v »politiko«, kjer se včasih ni mogel uveljaviti, ker so prevladovali čisto določeni vzorci. Zanj je politika predvsem druženje, sodelovanje, tudi možnost za izkazovanje posameznikovega talenta. Zanj delo v SKD predstavlja predvsem možnost uveljavitve z lastnim delom, možnost vplivanja na mnenje in možnost sodelovanja v različnih akcijah, ki jih niti v SKD niti v KS ni malo. SKD pa se uspešno vključuje tudi v delo in življenje občine Domžale. Njihova pot je do danes uspešna, predvsem pa je to pot do človeka in zanj. Take so tudi njihove ideje, od katerih je bilo že kar pre- cej realiziranih. Tako je bilo ustanovljeno Kulturno društvo Franc Jelovšek, ki se je že večkrat uspešno predstavilo, ob mi-klavževanju in materinskemu dnevu. Posebej pa je ponosen na zelo odmevno akcijo KAPELA NA KREDARICI, v kateri je sodelovalo 260 nastopajočih. Tedaj so Mengšani opravili resnično veliko delo, ki je že rodilo sadove. Dobro delo odmeva tudi na zunaj, saj se kar precej njihovih članov uspešno vključuje v delo skupščine ter KS. Od sogovornikov, tudi političnih nasprotnikov, pričakuje korektnost pri dogovarjanju. Vsakomur so pripravljeni prisluhniti, vendar enako pričakujejo tudi od drugih. Predlagana krajevna samouprava gre po njegovem prehitro, preveč evforično. Mengeš ima vse pogoje za samostojno občino, ob tem pa se boji, da to ne velja za vse predlagane majhne občine zlasti na manj razvitih območjih. Občine ne smejo biti premajhne, ne sme jih biti preveč, saj se še predobro spominja posledice ustanovitev vrste majhnih in veli- kih SISOV, ki so bili zaradi svoje množičnosti in razdrobljenosti neučinkoviti, podobno je bilo tudi ob ustanavljanju okrajev. Moti ga, ker ni znana podrobnejša organiziranost, cene, potrebnih kadrov in še česa. Hitra osamosvojitev, v kateri smo stopili je po njegovem prinesla enkratno priložnost, da ostanemo skupaj, ne pa da z razhajanji in razprtijami, o katerih govori v svojih delih tudi g. Trstenjak, drobimo moči. Tudi na področju integracije tujcev bomo morali najti pravo pot sožitja. Je proti sovražnosti med ljudmi. Vsak mora najti svoje mesto med ljudmi, pri tem pa ne pozabiti, da toliko, kot daš, veljaš in da moraš znati ceniti tisto, kar daš in kar vzameš. Najbolj pogreša spremembe v šolskih sistemih, kjer ga najbolj moti pomanjkanje spoštovanja. Ob tem mimogrede opozori še na pomanjkanje praktičnih znanj v strokovnih šolah in prostovoljnega dela, ki človeka vzgaja in mu občutek zanj ostane tudi, ko doraste. Pričakuje tudi več spoštovanja in doslednosti pri najbolj preprostih prepovedih, kot je: ne hodi po travi, kar bi nas še bolj približalo tujini. G. Jožef Pajnič je optimist, saj v svoje poglede na življenje in razmišljanje vpleta tudi misli g. Trstenjaka. Narod se ni pokvaril čez noč, zato vse, kar doživljamo sedaj, ni kratkotrajni proces, temveč zahteva daljše obdobje, v katerem bomo dobili tudi »nove« starše s pravimi vrednotami, nove vrtce in šole, za enega izmed njih t.j. vrtec KARITAS si je prizadeval tudi g. Pajnič. Pričakuje tudi več poštenosti in individualne odgovornosti, saj je kolektivna odgovornost ljudi pokvarila. Ob koncu izrazi prepričanje, da bodo sedanje razprtije in nesporazumi slej kot prej postali del nove zgodovine, ljudem pa bo ostal nov zagon, s katerim bodo trdneje stopali na poti življenja. V. 6 /lamnik Domžale Novo vodstvo v podjetju Obrtnik Mengeš Po petih mesecih je v Obrtniku Mengeš delo zopet normalno steklo. Delavci OBRTNIKA so konec oktobra letos sprejeli ponudbo uspešnega obrtnika Sko-čaja iz Vira pri Domžalah, da podjetju zagotovi iz lastnih sredstev posojilo za ponoven zagon delovnega procesa in za pokritje oktobrskih plač. Vodenje podjetja pa prevzame Matjaž Sko-čaj. Na osnovi dogovora med vodstvom podjetja in Skočajem bodo vsi delavci obdržali zaposlitev. V Obrtniku upajo, da bo posojilo in vodenje podjetja z novimi močmi omogočilo ohranitev dosedanjih delovnih mest in pridobivanje novih poslov ter strank, ki so jih že imeli. V Heliosu že opravili volitve v svete delavcev Prvi v občini Domžale in med prvimi v republiki Sloveniji so se v Heliosu organizirali po Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Zadnji delovni dan v mesecu novembru so imeli volitve v svete delavcev. Tako so v skladu z zakonom izvolili v Štirih podjetjih Heliosa člane za svete delavcev, v sestavljenem podjetju za kapitalske naložbe in razvoj pa delavskega zaupnika. To dejanje lahko označimo kot spoznanje, da se v Heliosu zave- dajo, da je vpliv delavcev na upravljanje upravičen, potreben in koristen. V prvi vrsti za delavce, toda hkrati tudi za vodstvo podjetja, kot delodajalca in demokratično podobo Heliosa. Induplati - uresničitev vizije razvoja podjetja bo brez poplaćanih terjatev do Iraka težka V Induplatih Jarše intenzivno poteka uresničevanje ukrepov za izboljšanje poslovanja. Opravljena je bila finančna konsolidacija, kadrovska reorganizacija, tečejo priprave na lastninsko preoblikovanje, pridobili so precej novih poslov. Vodstvu Indupla-tija nudi svetovalno pomoč tudi svetovno znana organizacija T.A.M., ki deluje v okviru programa OZN, plačuje pa jo Evropska banka. Prizadevanja vodstva za uspelo izboljšanje poslovanja so velika. Žal pa včasih ne dajo rezultatov, ki ga pričakujejo. Eno takih prizadevanj je tudi poplačilo terjatev do Iraka. Induplati ima do Iraka približno 1,5 mio dolarjev. Zakon je Induplatiju in drugim podjetjem, ki imajo terjatve do Iraka, obljubil 70-odstotno pokritje terjatev v obliki obveznic. Sklicanih je bilo že veliko sestankov, napisanih veliko pisem pristojnim ministrstvom in vladi. Tudi sindikat podjetja in vodstvo ROS sta se vključila v ta prizadevanja. Ministru Gaspariju je bila posredovana zahteva, naj pojasni vzroke in razloge zavlačevanja tega problema. V imenu RS naj sklene pogodbe o odkupu terjatev minister za finance. Ta naj tudi izda podrobnejši predpis o načinu obračunavanja terjatev, izdaji in vročanju obveznic. Čas teče in kdor hitro da, dvakrat da, še posebej, če hoče pomagati. Kako pa lahko razumemo ravnanje naše vlade? JUSTI ARNUŠ V steklarstvu Volčini - VITRAM na Viru so v petek, 12. novembra, predstavili najbolj sodoben steklarski stroj - steklarsko linijo za izdelovanje termopan stekla. Napravo so uvozili iz Italije U h, ta vročina Povišana telesna temperatura je eden od bolezenskih znakov, ki bolnika, predvsem otroka, najhitreje pripelje k zdravniku. Zdravila za zniževanje povišane telesne temperature so najpogosteje predpisovana in kupovana zdravila v otroškem obdobju, zato sem se odločil, da ta bolezenski znak v našem časniku podrobneje predstavim, posebej še zato, ker prihaja obdobje prehladnih obolenj in gripe in ker tako široka uporaba teh zdravil ni brez nevarnosti. Povišana telesna temperatura je eden od bolezenskih znakov, ki po svoji naravi spada med obrambne reakcije organizma in kot tak organizmu med boleznijo celo koristi. Vsako toplokrvno bitje najbolje deluje v svojem ozko določenem temperaturnem območju. Za človeka je to območje pri temperaturi 37 °C, za ptiče, nekatere glodalce npr. že okrog 40 °C. Da to najprimernejše temp. območje preveč ne niha, ima vsako toplokrvno bitje v možganih nekakšen termostat, ki uravnava telesno temperaturo podobno kot uravnavajo temperaturo termostati v bojlerjih, pečicah, likalnikih, hladilnih napravah in podobno. Ta tako imenovani termo regulacijski center uravnava telesno temperaturo na ravno pravo območje, odvečno toploto, ki jo telo proizvaja med svojo dejavnostjo, pa pretežno preko kože in dihal odvajamo v okolico. Če pa pride do motenj v delovanju tega centra, se proizvodnja toplote v telesu poveča. Motnje v delovanju centra povzročijo predvsem bolezenske klice bakterije in virusi, njihovi presnovki in tudi nekatera zdravila. V takih primerih bolnika lahko mrazi, se slabo počuti, boli ga glava, je utrujen, lahko je tudi razdražljiv, zmeden ali celo odsoten. V takih primerih nas prevzamejo najmanj nelagodje, strah ali celo panika in že drvimo k zdravniku, otroci pa ponavadi celo zelo povišano telesno temperaturo presenetljivo dobro prenašajo, veliko bolje kot odrasli. V otroškem obdobju je uravnavanje telesne temperature še nestabilno. Čim mlajši je otrok, tem bolj neznačilen znak je temperatura. Novorojenček ali dojenček do 6. meseca je lahko resno bolan ob normalni tel. temperaturi, otrok do 5. ali 6. leta pa lahko ob najmanjšem prehladnem obolenju »zakuha« čez 40 °C, šele po 8. letu začnemo opažati podoben temperaturni odgovor kot pri odraslih. Vročina sama po sebi ni nevarna Večina strokovnjakov, ki se poglobljeno ukvarjajo s problemom vročine pri otroku, je mnenja, da sicer zdravi otroci brez škode prenesejo tudi zelo visoko vročino 40° do 41 °C. Vročina naj v nas ne zbudi preplaha. Vročina je le eden od bolezenskih znakov, veliko pomembneje je, da je hkrati važna obrambna reakcija organizma, ki zavre razmnoževanje, zmanjša njihovo strupenost in poveča učinkovitost zdravil predvsem antibiotikov, ki jih predpisujemo pri nekaterih boleznih. Iz te zelo poenostavljene razlage lahko razberete, da je vročina prej koristna kot škodljiva. Seveda ni pravila brez izjeme; to še posebej velja v medicini. Vročina je lahko nevarna srčnim bolnikom, bolnikom v dihalni stiski, komplikacija, s katero pa se najpogosteje srečujemo, so tudi nemedicinskim ljudem znani vročinski krči. Statistike kažejo, da je v obdobju 6. meseca 5. leta 5% otrok podvrženih vročinskim krčem. Hvala Bogu je večina teh krčev kratkotrajnih in otroka ne ogrožajo. Ponavadi pride do napada krčev takrat, ko vročina narašča. Če se krči razvijejo, ko je vročina že visoka in že nekaj časa traja, pomeni to, da je vročina le spro-žilec. Otrok, ki so podvrženi vroč. krčem, ne smete puščati samih, kadar imajo vročino, tudi neogroženi imajo ob vročini radi mamico v bližini. Pri otroku z vročino opazujte njegovo obnašanje, prizadetost, med spanjem, ali bruha, kašlja. Opazujte odvajanje blata in vode, kožo, njeno vlažnost, luš-čenje kože in morebiten izpuš- čaj. Če bruha ali ima drisko ali oboje, opazujte predvsem napetost kože, predvsem na trebuhu. Ponuditi mu je treba dovolj tekočine, tudi zato, ker otrok z vročino običajno nima teka. Prijali mu bodo čaji, kompoti ali pa čisto navadna pitna voda. V strokovni literaturi sem celo zasledil, da otrokom, ki so vročični in imajo drisko, ponudijo koka kolo, s tem, da predhodno izločijo mehurčke ogljikovega dvo-kisa. Tudi sam sem nasvet že večkrat posredoval in uporabil pri svojih pacientih. Prijajo bolj hladni kot topli napitki, odklanjal bo ponavadi gosto ali preveč osladkano hrano. Otrok naj bo le lahko oblečen v perilo iz naravnih materialov, ker le ti bolje vpijajo pot. Ne pretiravajmo z odevanjem in kurjenjem. V prostoru z bivalno temperaturo 20 do 22 stopinj bo dovolj le rjuha ali tanka odeja. Zdaj pa k ohlajanju oz. po domače k zbijanju vročine. Najmanj škodljivo in zelo učinkovito je hlajenje z vodno kopeljo ali z ob-kladki. Malčka z vročino posadimo v mlačno kopel 36 do 37 stopinj, postopoma prilivamo hladno vodo. V približno 20 minutah bo temperatura padla na znosen nivo za malega bolnika in za njegove starše. Kopeli ali ovitke lahko po potrebi ponavljamo. Zelo so v rabi, lahko bi govoril celo o zlorabi, različna zdravila za zniževanje povišane telesne temperature. Pred nekaj leti je bil najpogosteje v rabi aminopirin, ki smo ga zaradi škodljivih stranskih učinkov opustili. Tudi pri aspirinu smo postali previdnejši posebno pri noricah, po domače vodenih kozah, ga ne dajajmo. Aspirin je kljub temu še vedno nepogrešljiv pri celi vrsti bolezni. Sedaj uporabljamo zdravilo para-cetamol, pri nas je najbolj znan s tovarniškim imenom Panadon. Tudi tu velja previdnost in nikakor ne smemo prekoračevati predpisane doze. V zadnjem času za zniževanje pov. tel. temperature precej uporabljamo zdravilo Naprosyn, ki je sicer zdravilo proti revmatičnim obolenjem, se je pa s svojim pro-tivnetnim in protibolečinskim učinkom uveljavil tudi v otroškem zdravstvu. Vročina, ki jo ne spremljajo dodatni vznemirjujoči bolezenski znaki, lahko traja 3 do 5 dni. V tem času namreč minejo prehladna obolenja, viroze, in če pridete k zdravniku že nekaj ur po nastanku vročine, boste pogosto slišali, da gre pri otroku za vročinsko stanje ali bolj učeno status febrilis, kar pomeni, da nisem odkril vzroka vročine, da kljub pregledu nisem opazil nič značilnega za kakšno bolezen. Če pa se pojavijo dodatni bolezenski znaki, npr. mrzlica, močan glavobol, očitne spremembe barve seča, motnje v izločanju in podobno, je včasih poleg pregleda treba opraviti šc laboratorijske preiskave in če nimate babice, bo treba vzeti bolniški stalež za nego bolnega otroka. Ko kot zdravnik začnem obravnavati vročičnega bolnika, je za moj diagnostični in zdravilski postopek odločilno vprašanje, ali bolezen traja kratek čas ali že dalj časa. Infektologi, specialisti, ki se z vročino in njenimi vzroki poglobljeno ukvarjajo, razlikujejo in obravnavajo posebej vročine, ki trajajo do 14 dni in vročino nad 14 dni in ugotavljajo, ali je bolnikovo stanje tako, da zahteva takojšnje ukrepanje. Če določeno bolnikovo stanje ne zahteva drugače, zavzamem pri zdravljenju zadržano stališče, saj bo zdravljenje tembolj uspešno, čimbolj bomo spoznali vzrok. Nekritično in prenagljeno dajanje antibiotikov, posebno brez zdravnikovega navodila, se rado maščuje. Zdravnik ob pregledu upošteva tudi gibanje nalezljivih bolezni na njegovem področju. Ta podatek mnogokrat navaja na pravilno diagnozo, še preden bolnika vidiš, lahko pa te tudi zavede, zato ga je treba vselej vestno pregledati in obravnavati. Da pa bi to lahko dosegli, je potrebno prebivalstvo izobraževati in vzgajati, da bodo znali približno oceniti položaj. Vsi ti ukrepi niso potrebni, če se otrok normalno obnaša, čeprav ima 39 ali več stopinj vročine in to stanje ne traja dlje kot tri do pet dni. Dr. JANEZ VASLE Telefon: 727-818 Sporočilo Slovenske nacionalne stranke - območni odbor Domžale Predsedstvo OO SNS Domžale se je sestalo na svoji redni seji 8. novembra t.l. Obravnavali smo tekočo problematiko. katera je vedno bolj vprašljiva glede politike naše stranke. Zaradi dilem o delovanju in pripadnosti stranke v slovenski 199_ PRISTOPNA IZJAVA V SNS Podpisani_ program in statut SNS in pristopam v SNS. V_dne___ Podpis: osebni podatki: ime in priimek _ rojstni datum _ stalno prebivališče _ kraj s poštno številko _ ulica _i_,_,_i_ občina in krajevna skupnost _ telefon _ zaposlitev: _ ustanova ali podjetje _ naslov _ funkcija _ telefon _ sprejemam državi, ki jih razpihujejo in pišejo različni mediji in strankarski nasprotniki, sporočamo: Slovenska nacionalna stranka še vedno temelji na statutarnih osnovah izpred parlamentarnih volitev. Kljub nekaterim odstopom, izgubam političnih poslancev z SNS v parlamentu, svoje delo oslabljeni nadaljujemo, čeprav odločujoče v državnem zboru manj uspešno. Vse Slovenke in Slovence, ki se počutijo zavedne in so enako misleči našim načelom, vabimo, da se nam pridružijo. V številčno večji množici bomo aktivno laže uresničevali svoj slovenski nacionalni program. Spodbujamo vse zainteresirane kandidate, da izpolnijo pristopno izjavo in jo pošljejo na poštni predal 142 v Domžalah. Obveščamo tudi, da je SNS izdala neodvisno slovensko revijo Prijatelj, katero lahko kupite v kioskih ali pa naročite na naslov: Revija Prijatelj, Topniška 62, 61000 Ljubljana. Vse Slovenke in Slovence, ki so nam nacionalno naklonjeni, lepo pozdravljamo. Slovenska nacionalna stranka, območni odbor Domžale LASTNINJENJE Čemu je namenjen in kam vložiti lastniški certifikat? Pa smo jih le dočakali! Lastniške certifikate, namreč! Zdaj, ko jih imamo, se postavlja pred nas vprašanje, kam z njimi. Uporaba lastniškega certifikata je vezana na programe lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato jih je mogoče uporabiti le v postopku pri izvedbi preoblikovanja podjetij v skladu z odobrenim programom. V naši občini nobeno podjetje še ni dobilo odobritev programa od Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo. Tečejo pa v večini podjetij potrebne aktivnosti za pripravo programa lastninskega preoblikovanja. Med drugim so bile skoraj v večini podjetij izvedene ankete med delavci o njihovem mnenju in načrtih, kam s certifikati. Te ankete kažejo, da je zaupanje v lastno podjetje veliko. Vsekakor je za podjetje dobro in spodbudno, če vanj vložijo svoje certifikate njihovi delavci, ki si to želijo. Žal pa prihaja predvsem zaradi nevednosti tudi do različnih zlorab in celo prisile od vodstev na delavce, naj certifikate vložijo v svoje podjetje, ker bodo sicer izgubili delo. Zato ne preseneča, da je največji razlog, zakaj bodo delavci vložili v podjetje, kjer so zaposleni, prav ohranitev delovnega mesta. Že sedaj pa vas moramo opozoriti, da je to pričakovanje nerealno in lažno. V nobenem zakonu namreč ne piše, da ima lastnik podjetja prednost pri ohranitvi ali pridobi- tvi delovnega mesta. Če delavec ima ali pa nima delnice podjetja, v katerem je zaposlen, je po zakonu enakovreden vsem drugim zaposlenim. Po drugi strani pa prav tako ni nobene zakonske obveze, da bi moral delavec certifikat obvezno vložiti v podjetje, v katerem je zaposlen. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij izrecno pravi, da je odločitev državljana o naložbi svojega certifikata popolnoma svobodna, seveda v okviru možnosti, ki jih ponuja zakon. In kaj storiti, če vas vodstvo sili v naložbo certifikata v lastno podjetje? V takih primerih naj delavci poiščejo zaščito pri sindikatu. JUSTI ARNUŠ DRUŠTVO NEKADILCEV DOMŽALE Nove akcije Društvo nekadilcev Domžale v svojem programu načrtuje različne dejavnosti, s katerimi bi preventivno delovalo na področju, ki ga pokriva. Temu je bil namenjen tudi razgovor Antona Dolenca, predsednika društva, z dr. Voljčem, ministrom za zdravstvo. Temu je sledil tudi razgovor z mag. Ervinom Antonom Schvvarzbartlom, predsednikom Skupščine občine Domžale. Na osnovi njunega soglasja naj bi Društvo nekadilcev Domžale v bližnji prihodnosti izvedlo večjo anketo med prebivalci naše občine, ki bo pokazala, kakšno je naše znanje o nevarnostih kajenja in nenazadnje tudi pripravljenost kadilcev, da se pod strokovnim vodstvom odvadijo te zasvojenosti. Ob tej akciji pa si Društvo tudi prizadeva, da bi v sodelovanju z gostinci iz naše občine zagotovili v njihovih lokalih prostore, ki bi bili namenjeni te nekadilcem in jih zato tudi primerno stimulirali. V decembru pa bo naše društvo gostitelj sestanka Zveze društev nekadilcev iz cele Slovenije. Dobrodošli! Domžale /lamnik 7 Sv. Peter na Pšati 1393 - Šentjakob, avgusta 1993 Osmega avgusta je cerkev na Pšati praznovala šeststoletnico. V spomin na to slovesnost je župni urad v Šentjakobu (župnik Lojze Gajšek) izdal brošuro. V njej pripoveduje, da je že 1393. leta na mestu sedanje cerkve stala kapela sv. Petra in do 1787 spadala v mengeško pražupnijo. Leta 1398 je dal Viljem Avstrijski dovoljenje za gradnjo cerkve. Valvasor jo omenja kot osmo podružnico mengeške tare. Pozneje so gotsko cerkev prezidali v baročno. Okrog nje je pokopališče. V pročelju na zahodu stojita Na začetku letošnjega poletja je v okviru zbirke Geogra-fica Slovenica kot njen 25. zve: zek izšlo diplomsko delo dr. Stanka Peka Občina Domžale - primer spreminjanja obmestne pokrajine v okolici Ljubljane. Knjiga je bila 10. novembra v Knjižnici Domžale predstavljena tudi Domžalča- /lamnik ravnokar drži vašo reklamo 32.000 ROK telefon: 721-320 26 m visok zvonik in lopa z vhodom. Ladja je pravokotna. Leseni poslikani strop pod korom podpirata dva lesena stebra. Ladja pa ima pilastrne stebre. V kupoli in presbiteriju je 1930. naslikal domačin F. Mr-čun sedečega Kristusa s križem in Boga Očeta na oblakih. Glavni oltar je posvečen sv. Petru. Najbolj znamenit je stranski levi oltar zaradi Jelovškove slike Brezmadežne. V desnem stranskem oltarju vidimo Jobov relief. Pšačani so se dolgo, temeljito in z velikimi žrtvami pri- nom, še posebej zato, ker znanstveno obravnava temo razvoja naše občine. Dr. Stanko Pele živi v naši občini na Prevojah. Študiral je na ljubljanski univerzi geografijo, magistriral pa s področja urbanističnega planiranja. Delal je na Geografskem inštitutu v Ljubljani, trenutno pa ima status samostojnega raziskovalca. Posebna pozornost njegovih raziskav je dana območju, kjer so spremembe največje - ob-mestju, pri čemer je naša občina zelo tipičen primer. Ugotovitve takšnih raziskav zelo koristno uporabimo lahko za predvidevanje prihodnjega razvoja in ob tem za vplivanje in spreminjanje procesov, ki jih lahko obračamo sebi in razvoju v prid. Na predstavitvi smo lahko izvedeli tudi nekatere koristne napotke, ki zadevajo našo prihodnost in možnosti razvoja. Trenutek je zaradi številnih sprememb v organizaciji delovanja države in lokalne samou- pravljali na praznovanje šest-stoletnice 8. avgusta. Ta dan je bil res praznik, da kaj takega ne pomnijo niti najstarejši. Prišlo je veliko ljudi od vseh strani, narodne noše, govori, maša pod milim nebom, vreme naklonjeno. Na koncu so vse navzoče pogostili. Maševal je beograjski nadškof dr. France Perko, z njim je somaševalo še sedem duhovnikov. O vsem tem je v Slamniku že poročal urednik. Brošura prinaša nadškofov govor v celoti. Za opisom slav-nosti sledi poglavje Življenje i iii iiiiii a iiii iiiiiiiMii ttMJMKISir^" MU i5i: iS ■ t Pogovor z dr. Stankom Pelcem o Lipovšek prave lahko zelo pomemben. Ker si želimo imeti svoj okraj in v njem čimbolj pomembno vlogo, moramo znati predstaviti naše prednosti, ki so zlasti v ugodni prometni legi, saj smo na pomembnem križišču, bližina središča države ter prednosti, ki smo jih v preteklosti dosegli pri razvoju obrti in podjetništva. Seveda pa prav na zadnje občine ne bodo imele več možnosti vplivanja, zato je potrebno odkriti nove prednostne naloge, ki lahko vplivajo na razvoj. Vse dosežene prednosti se lahko zelo hitro izničijo. Dr. Stanko Pele je menil, da moramo pozornost namenjati razvoju infrastrukture (PTT, ceste, informacijske povezave) in tako pritegniti vlagatelje. Med razvojno zanimi- Pšačanov nekoč in danes. V njem zvemo o raznih dejavnostih: o delu, obrti, rokodelstvu, kulturnem delovanju. Poglavje je napisala Alenka Gr-čar. Nato sledi Pšata v luči imen in številk; marsikaj zvemo o rasti in upadu prebivalstva. Rodovnik prinaša podatke za vse vaščane. Brošuro poživljajo številne slike. Nekaj jih je v barvah: naslovna stran (cerkev) in v besedilu notranjost cerkve, slika pod korom, soma-ševanje, prinašanje darov, verniki v Mrčunovem sadovnjaku, narodne noše na slovesnosti. Fotografije so delo Ivana Marin-ška, ena Petra Kovača (panorama Pšate), druga Zvoneta Bolta (blagoslov freske sv. Florjana na domu gasilcev). Knjižica ima toliko bogastva, da bodo po njej radi segali tudi prebivalci sosednjih vasi. A. P. njegovi knjigi je vodil prof. Igor vejše sektorje je uvrstil gostilni-štvo v povezavi s turističnim razvojem, pa tudi kulturo in znanost, kajti industrija v post-moderni družbi ni več nosilka razvoja. Vprašanja, ki smo mu jih postavljali poslušalci, so se dotikala tudi trase nove ceste. Pri tem je njegovo mnenje, da moramo doseči: če že cesta tukaj je in bo, potem naj v čim večji meri služi prebivalstvu, ki živi ob njej. Treba je poskrbeti za čim več priključkov (v korist dnevnim migracijam), uveljaviti na trasi brezcestninski sistem ter seveda dosledno zahtevati upoštevanje ekoloških standardov (hrup, videz, čim-manj ustavljanja...). BESEDILO IN FOTO: Cveta Z. Oražem Nove knjige katehet- skega centra Pri založbi Katehetski center - Knjižice Ljubljana je izšlo v zadnjem času nekaj zanimivih knjižic. V kratkem bi prikazali tri novosti. Prvo je napisal Imre Jerebic, nosi pa naslov Karitas - luč sočloveku. Pisec opravlja posle tajnika slovenske Karitas v Ljubljani. Avtor pravi, da je s knjižico Karitas - luč sočloveku hotel prikazati ljudem, kaj v tej dobrodelni organizaciji delajo. Takole je nadaljeval: »Da sem začel pisati knjigo o Karitas, gre zahvala salezijancem, zlasti g. Francetu dr. Škrablu. Nekaj mesecev je trajalo, da sem zbral potrebno gradivo, čeprav sem imel že precej materiala pripravljenega. Knjižico sem pisal dobra dva meseca. Precej časa sem razmišljal, kako bi poimenoval svoje delo. Posvetoval sem se s sodelavci in skupaj smo našli ustrezen naslov, ki prav lepo ponazarja naše delo.« V knjižici je zlasti poudarjeno, da Karitas izpolnjuje eno izmed treh dimenzij krščanskega življenja, to je služenje. Če bi se Karitas ne bogatila z božjo besedo oziroma z zakramentalnim življenjem, bi prej ali slej postala navadna socialna ustanova. Tudi drugi dve razsežnosti - oznanjevanje in bogoslužje - se morata izkazati v služenju. Drugo knjižico je napisal Tone Ciglar, nosi pa naslov Dr. Janez Janež - utrinek božje dobrote. Knjiga govori o življenjski poti slovenskega laiškega misijonarja dr. Janeza Janeža, ki je deloval kot kirurg na Kitajskem in na Tajvanu skoraj 30 let. Maja 1945, ko je bil zaposlen kot kirurg v ljubljanski bolnišnici, je po zaupnih kanalih zvedel, da je zapisan pri komunistih na seznamu za likvidacijo. Odšel je čez Karavanke. Prišel je v Vetrinj pri Celovcu. Tam je bil določen med prvimi za transport, ki je vozil v mučeni-ško smrt. Ušel je. Z lazaristom Janezom Kopačem, ki ga je po naključju srečal na Koroškem, sta odšla preko gora v Rim. Odtod je po raznih zapletljajih odpotoval v Buenos Aires, kjer je delal kot zdravnik v ambulanti ministrstva javnih del. Spoznali so, da je odličen zdravnik. Maja 1948 je odšel na pot, vendar ne kot begunec, temveč kot poslani, ne v smrt, ampak reševat. Z misijonskim križem je odšel na Kitajsko v mesto Čoatung. Zbral je okoli sebe zdravniško in pomožno osebje. Uspehi so se kmalu pokazali. O njem so govorili, da je čudežni zdravnik. Decembra 1949 so zasedli Čoatung komunisti. Januarja 1950 je bil od tod izgnan. S skupino svojih ljudi se je napotil na Tajvan v mesto Lo-atung. Tu je ustanovil majhno zasebno bolnišpico z dvanajstimi posteljami. Do leta 1990 je zrastla ta bolnišnica po njegovi zaslugi in zaslugi tamkajšnjih kamilcev v enajst nadstropno dobrodelno ustanovo. Med ljudstvom je dr. Janež postal legenda. V svojem življenju je opravil okoli 70.000 kirurških posegov (večjih ali srednjih, manjših ne štejemo). Umrl je 11. oktobra 1990 v Loatungu na Tajvanu, kjer je tudi pokopan. Tretjo knjižico, Družina vzgaja za vrednote, je napisala Angelca Žirovnik, profesorica defektologije. Zaposlena je na Pedagoškem inštitutu pri Univerzi v Ljubljani. Naj navedemo nekaj misli iz te knjižice: »Da bi vzgajali za vrednote, je potreben ustrezen posrednik. Prvi in prvenstveni posredniki vrednot so starši, za njimi širša družinska skupnost, seveda pa tudi soseska in župnijska skupnost. Vse vrednote, za katere se človek zavzema, se udejanijo le tedaj, kadar spremenijo človekovo duševnost, njegove ideale ter vzore.« Avtorica v uvodni besedi knjige pravi: »Pravega nadomestila za družino ni, zato bi družina morala biti posredovalka in varuhinja temeljnih vrednot in nositeljica božje ljubezni.« MILOŠ LIKAR DR. STANKO PELC: Predstavitev raziskave o občini Domžale RAFOLČAN JOŽE IGLIC JE NAPISAL KNJIGO KRONIKA RAFOLČ Ni treba biti velik, da imaš vaško kroniko V SLAMNIKU je bilo predstavljenih že nekaj kronik iz naše občine, Jožetu Igliču pa se moramo zahvaliti, da je »prišla na svitlo« še ena z dokaj majhnega in ne dosti poznanega območja domžalske občine. Naš sovaščan, sedaj živeč v Ljubljani, je v samozaložbi izdal 184 strani debelo knjigo z naslovom KRONIKA RAFOLČ; opremljeno s 65 slikami. Med njimi sta dve stari nad 100 let, in sicer skupinska slika s pisateljem Jankom Kersnikom v družbi ljubljanskih rodoljubov na čelu z Josipom Jurčičem, na drugi pa je pisatelj Jernej Andrejka iz Dolenj. Avtor je z veliko volje in potrpežljivosti nabiral podatke v Škofijskem arhivu v Ljubljani, v Arhivu Slovenije, v Župnijskem uradu na Brdu, v Narodni univerzitetni knjižnici in drugod, kakor tudi z obiski pri vaš-čanih in njihovih sorodnikih ter znancih. V knjigi izvemo, da so Ra-folče prvič pisno omenjene že leta 1332. Počasi so se širile, bolj intenzivno pa po drugi svetovni vojni, ko je naraslo število novozgrajenih hiš od 30 do 50. Napeljan je bil novi vodovod, cesta asfaltirana, dobili so nekaj telefonskih priključkov in drugo. Gostilno in trgovino pri Martinčku so imeli že pred prvo svetovno vojno, bife in novo trgovino pa so dobili po drugi. Izvemo o najstarejših priimkih v Rafolčah, delno tudi v sosednjih vaseh kakor tudi o domačih hišnih imenih, gospodarjih in zemljiških posestih. Zanimivo je branje o kmetih, polk-metih in kočarjih in o življenjskih razmerah v preteklosti. Posebno je zanimiva pustna slika vaškega godca Anžicevega Jaka. V Rafolčah je bilo med obema vojnama mnogo zidarjev in jih je tudi sedaj še nekaj. Struktura poklicev se je po drugi vojni precej spremenila, tako da imamo vaščane s poklicnimi, srednjimi, višjimi vse do visokih šol. Lepo je opisana podružnična baročna cerkev sv. Katarine. V zvoniku je mali zvon z letnico 1861 (baje je starejši), ki naj bi ga menda podarila celjska grofica. V knjigi so tudi fotografije z vaškimi igralci, ki so nastopali v nekdanjem Društvenem domu na Brdu, kakor tudi slika domačih gasilcev. Najbolj zaslužen Rafolčan je pedagog in mladinski pisatelj Andrej Rape, ki se je rodil v številni družini. Žal še ni našel mesta v šolskih učbenikih, če- Jože Iglic prav je napisal mladinski povesti UKANA MATJAŽEVEGA GROGE in DANE, ki sta prevedeni v češčino. Za mladino je priredil pravljico TISOČ IN ENA NOČ, pisal pa je tudi šolske knjige in strokovne ter leposlovne spise. Sedaj se s kulturo ukvarja urednica revije MASKE Rafolčanka Maja Breznik, ome- njena v knjigi pa je tudi ravnateljica brdske osnovne šole Stana Stopar. Zaslužni mož med našimi rojaki je Janez Petek, župnik v Argentini. Iz Ra-folč izhajajo predniki jezikoslovca prof. dr. Antona Breznika, gledališkega igralca Janeza Albrehta in operne pevke Jelke Iglič-Cimerman. Tako so vaščani Rafolč lahko ponosni z bolj ali manj znanimi imeni. Knjiga je po uvodnih poglavjih razdeljena po priimkih in hišnih imenih ter po hišnih številkah s podrobnim opisom rodov od 1606. leta do današnjih dni. Knjigi sta priložena zanimiva katastrska načrta Rafolč iz leta 1826 in 1880 z oznakami hiš, gospodarskih poslopij in zemljiških parcel. Na koncu je še nekaj fotografij starinskih zapisov, med katerimi je zlasti zanimivo notarsko pismo, ki ga je sestavil Janko Kersnik Rafolčanu Lovrencu Igliču. Mnenje o književnem delu je napisal prof. Jože Šifrer. V knjigi je tudi nekaj besed o avtorju Jožetu Igliču (Bičevje 1, Ljubljana, tel. 061 266-408), ki povedo, da se je rodil leta 1921 v Rafolčah pri Boštjanu. Od petega do osemnajstega leta je živel na očetovem domu pri Alešu v Rafolčah. Leta 1939 se je zaposlil v Št. Vidu nad Ljubljano. Služboval je še v Kranju, Celovcu, Salzburgu, Mariboru, Celju in nato 23 let v Ljubljanski banki v Ljubljani. Novo knjigo bodo radi prebirali prebivalci Rafolč in bližnje okolice, kakor tudi sorodniki in znanci v oddaljenih krajih ali v tujini. Napisana je dovolj strokovno, da bo prišla prav tudi zgodovinarjem, sociologom in kulturnikom. Avtorju želimo še veliko zdravja, da bi mogoče napisal še kaj več o krajevni skupnosti Rafolče. VIKTOR JEMEC ZLATKA LEVSTEK Solza Solza, drobna slana kapljica se je, naveličana tesnega in dolgočasnega očesnega okolja, odpravila po licu. Polzela je po mehkem jarku ob navihanem nosku in pristala ob robu svežih ustnic, v pričakovanju nečesa velikega.. Zagotovo pa ni pričakovala, da se bo, kot harpuna sprožil do nje hrapav jeziček, in jo preprosto polizal... Smehljaj Skodrani oblaki veselja skačejo na glavo v hčerinih svetlih očeh, ko me zagleda na vratih vrtca. Neustavljiv hudournik besed mi pri drv i do srca, kjer blagohotno požene smehljaj. 8 /lamnik Domžale Obiskovalci so si lahko ogledali tudi razstavo vseh doslej napisanih knjig Staneta Stražarja. Pogovor je vodila gospa Ema Novak foto. Cveta z 0ražem POGOVOR S STANETOM STRAŽARJEM V DOMŽALSKI KNJIŽNICI Domžale včeraj in danes ter vizija za jutri Domžalski klub Govornik je v sredo, 3. novembra, ob 19h, v prostorih Knjižnice pripravil srečanje s Stanetom Stražarjem. Našega gosta poznajo vsi občani in verjetno ni zaselka v vsej občini, kamor ne bi prišel, kakor skoraj ne bo dogodka, ki ga ne bi bil opisal. Doslej je Stane Stražar napisal deset knjig, trenutno pa piše knjigo o preteklosti Domžal. je tudi urednik časopisa Slamnik, ki pod njegovim ured-nikovanjem postaja od številke do številke boljši, zanimivejši in bolj naš - domžalski. Ukvarja se še s celo vrsto dejavnosti od gasilstva, jamarstva, režije in še in še. Njegova zbira-teljska žilica, vsa prežeta z zgodovinskimi dejstvi, je prisotna na vsakem koraku, pri vsakem delu. Vsakoletne gledališke uprizoritve Adama Ravbarja bi brez Stražarja ne bile realizirane, saj je zanje napisal že blizu 30 scenarijev. Naš gost je torej naš občan, sosed, znanec s ceste, zanimiv sogovornik, mož, ki zbira in zapisuje dogodke iz preteklosti, da se bodo bodoči rodovi imeli na kaj opreti. Upali smo, da bo obisk številnejši. Prisotni so brez dvoma doživeli lep večer, odsotni pa so zanimivo srečanje zamudili. Gosta smo pozdravili z branjem odlomka iz njegove knjige, učenka Katarina je zaigrala na flavto, razstavljena pa so bila tudi avtorjeva dela. Potem so sledila vprašanja in od- govori, skratka, izčrpen razgovor o avtorjevem raznolikem delu (o zbiranju podatkov, slikovnem materialu, sodelovanju z najrazličnejšimi strokovnjaki, o pisanju in o nastajajoči knjigi o Domžalah). Poslušalci so živahno sodelovali, prizadeto dopolnjevali, opozarjali na probleme, ki tarejo mesto Domžale. Z avtorjevim mnenjem, da Domžale imajo svojo zgodovino, »nimajo pa duše«, smo se vsi strinjali. Dejstvo smo sprejeli z grenkobo in trdno odločenostjo, da je treba narediti vse, da se mestu vdihne duša, da zaživi polno, kulturno in gospodarsko samostojno. Govorili smo o potrebi po ustreznem kulturnem domu, o prostorih za arhiv, o razširitvi knjižničnih prostorov, kjer bi bile stalne razstave, last mesta Domžale, o zajezitvi nepremišljenih gradenj, o odgovornosti za estetsko ureditev mesta. Prisotni, sodelujejo v občinskih organih, smo zadolžili, da te probleme in zahteve obrazložijo na ustreznih mestih. To je vizija Domžal za jutrišnji dan, ki nas ne sme in ne more puščati neprizadete. Ob sklenitvi pogovora smo gosta povprašali še o čisto osebnem odnosu do lastnega dela, o radostih in stiskah, ki ga spremljajo, o osebni disciplini, ki je med drugim potrebna, da lahko toliko dela. Spoštovali pa smo pravilo, da o nastajajočem delu ne smemo preveč spraševati, kajti delo nam bo kmalu samo spregovorilo. Z dobrimi željami za uspešno delo in že- ljo, da bi se spet srečali ob promociji knjige o Domžalah, smo se gostu Stanetu Stražarju zahvalili za razgovor. Predsednik kluba Dare Flis je pri sponzorjih dobil sadje, sokove in kekse ter nas ob zaključku pogostil. V sproščenem pogovoru so prisotni želeli še več takšnih srečanj, kjer bi se pogovarjali o problematiki in viziji Domžal, da bi čez določen čas mirno rekli, da naše mesto ima dušo. EMA NOVAK Ivan Loboda Domžalčani in tudi številni bralci Slamnika vas posebej poznamo kot dolgoletnega godbenika ter zborovskega pevca in solista, malo pa vemo o vašem poklicnem delu in mladeniških letih. Prosim, povejte najprej nekaj o tem. Kdaj ste bili rojeni in kje? Rodil sem se 8. februarja 1905 pri Trobentarju v Studi. Za kakšen poklic ste se odločili? Po nekaj začasnih zaposlitvah sem se med leti 1920 in 1923 v podjetju Bistra, kovinski in lesni industriji v Domžalah, izučil za strojnega ključavničarja. Potem sem dve leti in pol delal v strojno-gradbeni delavnici pri inž. Rudolfu VVilmanu, nato pa od avgusta 1925 do odhoda k vojakom v marcu 1926 kot strojnik in vzdrževalec v tovarni slamnikov Peter Ladstatter in sinovi v Domžalah, kjer je bilo pozneje podjetje Alko, sedaj pa je parkirišče. Upokojili ste se kot električar in ne kot strojni ključavničar, kako pa je s tem? Po vrnitvi od vojakov me je Stanko Skok, ki je pred tem do-študiral za inženirja strojništva v Zagrebu, povabil, naj bi se kot strojnik pri lokomobili zaposlil v elektrarni njegovega očeta Antona Skoka v Domžalah. Ker tedaj elektrikarjev ni bilo, saj so morali starši preveč plačevati mojstrom za učenje, sem skupaj z mojstrom Lovrencem Majni-kom opravljal razna monterska dela od napeljave istosmernega omrežja do hišnih priključkov. Zaradi nevarnega in odgovornega dela sem po dogovoru z lastnikom elektrarne Skokom obiskoval elektrotehniški tečaj na Srednji tehnični šoli v Ljubljani in v septembru 1931 opravil izpit. To.je bil menda prvi tak tečaj za elektrikarje po prvi svetovni vojni. Kolikšno zmogljivost je imela Skokova elektrarna in kako je obratovala? Prvotno je imela vgrajeni dve dinami za istosmerni tok 15 in 5kW. Spominjam se, da je nekega svetega večera, ker je bil strojnik »pod paro« naprave preveč obremenil in je 15kW dinama pregorela. Domžale so bile potem več noči v temi. Pozneje je Skok pri Obervval-derju kupil dve dinami po 22 kVV in ju vgradil v svojo elektrarno. Odplačal pa ju je z dobavo električne energije za tovarno. Skok je v strugo Mlinščice vgradil Fran-cisovo turbino in postavil loko-mobilo. Ker ni nihče usklajeval porabe električne energije z zmogljivostjo elektrarne, so se razmere hitro slabšale. Podnevi je bilo elektrike dovolj, zvečer, ko se je poraba povečala, pa so žarnice včasih komaj brlele. In kdaj ste se zaposlili pri Kranjskih deželnih elektrarnah? Zaradi vse slabših elektroenergetskih razmer so po dogovoru z občino Domžale in lastnikom elektrarne Antonom Skokom v začetku leta 1932 oskrbo Domžal z elektriko prevzele Kranjske deželne elektrarne. Skok ie elektrarno opustil, jaz pa sem se 9. januarja 1932 zaposlil pri KDE in delal v domžalskem rajonu, ki ga je vodil glavni monter Franc Zni-dar. Leta 1934 sem nastopil službo strojnika, sedaj pravimo stikalničarja, v 60/20kV razdelilni transtormatorski postaji na Črnučah. To dokaj nevarno delo sem opravljal 12 let, to je do marca 1946, ko sem prevzel službo rajonskega monterja v Domžalah. Prometni znak pred Občino sicer prepoveduje parkiranje. Ali za pločnik prepoved ne velja? Foto: Igor Lipovšek Ivan Loboda Kakšne so bile tedaj energetske razmere na domžalskem območju? Na tem območju je bilo 17 transformatorskih postaj s skupno zmogljivostjo 2800 kVA; to je gotovo nekaj desetkrat manj kot so sedanje potrebe. Vodil sem vzdrževanje in gradnje novih elektroenergetskih 20 kV naprav in na nizkonapetostnem omrežju. Kolikor vem, ste v pokoj odšli iz RTP Črnuče. Zakaj ste iz Domžal spet odšli v službo na Črnuče? Pravzaprav nisem šel prostovoljno. Tedanji domžalski politiki so se me na vsak način hoteli znebiti in so me povsem onemogočali. O imenih ne bom rekel nobene. Ali je res, da je nekdo med kinopredstavo odklopil elektriko zato, da so vas ožigosali kot nasprotnika tedanje ureditve? Če je bilo to res, se ne spominjam. Dobro pa se spominjam dogodka, ko so se ob nekem prazniku med hudo nevihto med kinopredstavo na Kulturnem domu zastave zapletle med žice in je nastal kratek stik. Filma je bilo za tisti večer konec. »Glavni krivec« pa sem bil seveda jaz, posebej zato, ker sem rekel, zakaj obešajo zastave med žice. Povedal bi lahko še nekaj neprijetnih pripetij, pa jih ne bom. Ko se mi je ponudila priložnost, sem se zlahka odločil spet za službo stikalničarja v RTP Črnuče, kjer sem v miru dočakal upokojitev. Poznamo vas tudi kot dolgoletnega godbenika in pevca pri moškem zboru Janez Cerar Domžale. Kdaj ste začeli igrati in peti? Z dvajsetimi leti sem začel peti pri tedanjem Pevskem društvu Domžale, pred tem sem občasno pel tudi s pevci Pridavke ali Ža-barji, kot smo jim tedaj rekli. Veliko smo včasih peli na vasi. Ko sem bil še fant, smo šli študlanski fantje na Ihan okoli v Domžale in nazaj v Študo. Vso pot smo peli. Nekako v tem času sem začel tudi igrati pri godbi. Tedaj je bil kapelnik Vinko Riedl. Ko je bil nekaj časa v Ameriki, ga je nadomeščal Miha Svetlin-Dimčev z Vira, ki se je preselil v Domžale. Tedaj smo skoraj vsako nedeljo igrali na veselicah. Ljubljanske godbe so bile precej dražje od naše. Igrali smo seveda tudi na raznih slovesnostih, manj na pogrebih, več pa je bilo podo-knic ob godovih in drugih priložnostih. Pogovarjal se je STRAŽAR Naj pesem združuje Mešani pevski zbor Svobode Mengeš, ki je bil gostitelj tržaških pevcev je nastopil v prvem delu koncerta Mešani pevski zbor Svoboda iz Mengša, ki je pred tem že bil v go-steh pri Moškem pevskem zboru Vasilij Mirk Prosek - Kontovel pri Trstu, je zbor povabil v Mengeš. Tako smo bili v soboto, 6. novembra, v dvorani Kulturnega doma v Mengšu priče prijetnega in doživetega petja. Mengeški pevski zbor je v prvem delu koncerta zapel osem večinoma primorskih pesmi. Gostje so svoj program začeli s skladbo Antona Brucknerja Ave Maria, nadaljevali pa z deli Zorka Prelovca Bela breza, Pavla Šivica Ana pesemca s paše, Hrabroslava Volariča Zvečer, Franceta Marolta Barčica, Bepija de Marzija Signore delle cime, Rada Si-monittija Ljubavne pesmi iz Rezije, Volaričevo Izgubljeni cvet, Alojza Srebotnjaka Bori in Benjamina Ipavca Domovini. Navdušenje nad kakovostno zapeto slovensko pesmijo tržaških Slovencev se je stopnjevalo vse do zadnje Domovini. Domačini so nato goste obdarili s spominskimi darilci, Slavko Pišek pa jim je v imenu Zveze kulturnih organizacij Domžale podaril za spomin umetniško sliko. Za dodatek je Moški pevski zbor Vasilij Mirk Prosek - Kontovel, ki je leta 1987 praznoval že stoletnico ustanovitve; vodi ga Miran Žitko, zapel En starček je živel in Zdravico. Tako gostitelji kot gostje so si ob slovesu zaželeli, da bi se večkrat srečavali ob lepi slovenski pesmi. Kar nekajkrat so govorniki dejali: »Če nas je meja ločila, naj nas pesem združi.« STRAŽAR Moški pevski zbor Vasilij Mirk Prosek - Kontovel pri Trstu med nastopom v mengeškem kulturnem domu Domžale /lamnik 9 h naših krajevnih skupnosti KRAJEVNA SKUPNOST DOB Lepši, novi del Doba V programu Krajevne skupnosti Dob je tudi modernizacija cest in ulic v novem delu Doba, ki se je v zadnjih letih zelo razširil. Podobno kot za vse druge dele te KS, je tudi za ta del Doba vodstvo KS pri vključevanju v program upoštevalo pripravljenost krajanov, da s svojimi prispevki sodelujejo pri razvoju krajevne skupnosti. Pri tem je največ naredil gradbeni odbor za modernizacijo cest v novem naselju; ta je pod vodstvom ga. Neve Janežič v septembru tudi sklical delni zbor krajanov tega dela Doba z namenom, da sprejme odločitev o razpisu referenduma za samoprispevek, ki bo bistveno pospešil modernizacijo cest. Krajani so se soglasno odločili za razpis referenduma. V nedeljo, 10. oktobra 1993, je bilo v novem delu Doba glasovanje o uvedbi samoprispevka v višini nekaj več kot 1800 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki ga bo potrebno plačati na gospodinjstvo v naslednjem letu in pol. Od skupaj 195 vpisanih po volilnem imeniku (vsi polnoletni krajani vpisani v volilnem imeniku ter lastniki parcel na tem območju) se je glasovanja udeležilo 156 krajanov, od tega pa jih je ZA uvedbo samoprispevka glasovalo 119, kar pomeni skoraj 63%. V skladu s sklepom o uvedbi samoprispevka bodo do 30. maja 1995 dokončno urejene in asfaltirane Župančičeva, Kersnikova, Linhartova, Finž-garjeva, Vodnikova in Kaju-hova ulica, tako da bo prijetno naselje še lepše. V. Kmetija Borisa Urbanija - Logaja iz Sp. Tustanja se že več kot 20 let ukvarja s konjerejo. Sedaj redi tri plemenske kobile in žrebico. Kobile uporablja tudi za delo na kmetiji in za jahanje. Gospodar Urbanija pravi, da se konjereja vse manj splača. Na sliki sta gospodar Boris Urbanija in sin Darko. Besedilo in slika: JOŽE NOVAK ČEŠENIK IN TURNŠE Pri nas je prijetno Čas, v katerem živimo, je predvsem čas nenehnega hitenja, dela in skrbi za jutri, v katerem le malokrat ostane kaj časa za pomenek s sosedom, za dogovor o tem, kako bi bila vas še lepša, prijetnejša. V Češeniku in Turnšah ni tako. Že pred leti so zagnani posamezniki začeli z vaškim piknikom, ki se ga je »obvezno« moral udeležiti vsaj eden od hiše in s seboj prinesti kar najbolj domiselni dobitek. Najbolj »na udaru« pa so bile pridne gospodinje, te so tekmovale v izdelavi najlepšega in najokusnejšega peciva. Prijetnim piknikom, kjer ni manjkalo različnih družabnih iger, so sledili izleti. V avtobusu si našel vse: od najstarejšega krajana oz. krajanke do dojenčkov. Ponekod kar verjeti niso mogli, da se lahko tako prijetno živi v dveh vaseh, kjer povrhu vsega nikoli ne pozabijo, da je potrebno sosedu, prijatelju ali znancu iz njihovih vasi tudi ob zadnjem slovesu izreči nekaj poslovilnih besed. Letos ni bilo nič drugače. Le še bolj prijetno, so lahko ugotovili vsi udeleženci, saj so se na prizorišče lahko pripeljali po asfaltni cesti do srede Hribarjevega hriba, ki je bila lansko leto »vzrok« za družabno srečanje. Letos bi to lahko bil že lani izglasovani samoprispevek za kanalizacijo. Krajani upajo, da bosta svoj del priložili še občina in KS! Po vzroku prijetnega srečanja ni nihče spraševal. Pozno sobotno popoldne je privabilo na prireditveni prostor veliko krajanov, skoraj ni bilo hiše, iz katere ne bi prišel vsaj kdo. Najboljše pecivo je letos pripravila mlada gospodinja Branka, njeni jurčki niso bili le lepi, temveč tudi okusni; od družabnih iger omenimo le tradicionalno vlečenje vrvi, to so najbolje potegnili Češen-čani in za to dobili lepe majice, da bodo njih in vse organizatorje še dolgo spominjale na prijetno srečanje. Vsega je bilo dovolj: pijače in jedače, prijetne muzike in parov, ki niso omagali do zgodnjega jutra. Brez pokroviteljev ni šlo, hvala vsem, posebno pa PIVOVARNI UNION, in nasvidenje na izletu! V Dobu se modernizira še ena od ulic - tokrat je to Tavčarjeva. Stanko Birk je blizu domače hiše v Krašcah našel tele velike kukmake. Največji - z obsegom 1,1501-je tehtal 1,3 kg, vsi skupaj pa 2,5 kg. Na sliki z bogato gobovo letino v Krašcah sta Silvo Ribič in Jože Bergant mlajši. DOBER DAN, PRESERJE PRI LUKOVICI Mi vse delamo skupaj Magistralna, pa tudi lokalna cesta, po kateri sva se mimo Lukovice in Gradišča, pripeljala do začetka vasi Preserje pri Lukovici (vas se prvič omenja že 1933. leta, izvor imena pa žal ni pojasnjen), sta bili že skoraj kopni, medtem ko so bile poti proti posameznim domačijam v Preserjah še zasnežene. Sneg je še rahlo pršil, ko sva zavila na dvorišče lepo urejene domačije Antona Cerarja. Kot zanimivost naj zapišem, da tudi na št. 1, 1 a in 1 b živijo Cerarjevi štirje bratje ob vhodu v Preserje. Preserje pri Lukovici so ene izmed treh Preserij v naši občini. Prijetno urejena vasica, kjer ob starih kmečkih hišah rastejo novi domovi, v njih pa veliko mladeži, saj skoraj ni hiše, kjer ne bi imeli treh otrok. Preserje so vsak dan večje in lepše, se smejimo, ko seštevamo otroke in se nam pridruži Franc Zore, predsednik Sveta KS Lukovica; ta najde za Pre-serjane veliko pohvalnih besed. Elektriko imajo že od pred vojne, v letih 1987, 1988 so jo »spravili« v zemljo, od tedaj je tudi javna razsvetljava; njene svetilke so razvrščene od Gradišča do konca Preserij. Vodovodno omrežje je potegnjeno iz zajetja v Žirovšah oz. Gradišču in bo zahtevalo razširitev, saj zaradi premajhne cevi in velikega števila odjemnikov (Preserje se je v zadnjih letih skoraj podvojilo) vode včasih zmanjka. O boljši povezavi so razmišljali že v letu 1984, ko je celotna Krajevna skupnost Lukovica izglasovala krajevni samoprispevek, iz katerega so Preserjani v letu 1989 dobili prvi kilometer asfalta. Vse drugo so postorili sami. Dogovorili so se, pri tem sploh ni nikoli težav, zatrjuje Anton Cerar, predsednik gradbenega odbora, da sami opravijo potrebna zemeljska dela. Za cesto so namenili tudi denar od prireditev, po katerih so znani po vsej Sloveniji in zlasti za KMEČKO OLIMPIADO si želijo, da bi postala mednarodna. Občina je dala za asfalt in nekaj več kot kilometer štiri meterske ceste do križišča na Bobovniku je asfaltirane. Pot v bližnjo Lukovico, zlasti pa v Domžale bo odslej lažja, morda tudi za šolski kombi, saj si želijo, da bi kljub le 3km oddajenosti od Brda vozil otroke iz Preserij v šolo. V zvezi z asfaltom pa le še ena želja: boljše vzdrževanje muld in nabrežin vsaj dvakrat v letu. Največ krajanov hodi v službo v Mojco Lukovica, predvsem dekleta in žene, pa na Farmo Ihan in v LIP Radomlje, približno dve tretjini jih ob službi dela na kmetijah. Tako ohranjajo stare kmečke domove, pa tudi preživetje je lažje. Ljudje so prijazni, med seboj se razumejo in skupaj delajo, zato ni bojazni, da ne bi v prihodnje razširili javno razsvetljavo, izboljšali vodovod in ob njem uredili hidrante, razmišljajo o usposobitvi nekaterih opuščenih vodnjakov, manjše poti bi radi uredili, prireditveni prostor naj bi postal še prijetnejši, v načrtih pa je tudi ureditev bližnjih studencev, ki jih na tem koncu sploh ne manjka. Kdor Preserjane pozna, ve, da bodo vse to in še več tudi naredili. Anton Cerar - vse akcije začenjamo tako, da se zberemo in dogovorimo, kako bomo. Tega se potem tudi vsi držimo, zato nismo nikoli v skrbeh, da ne bi uspeli. Krajani držimo skupaj, vemo, da samo to prinaša boljše življenje v naš konec. Krajevna skupnost nam pomaga, kolikor more. Ob tej priliki bi se zahvalil nekdanji predsednici Sveta KS g. Marini Urbanijevi, pa g. Jožetu Duhovniku, Komunalno stanovanjsko podjetje Domžale in sedanjemu predsedniku g. Francu Zoretu. Z njihovo pomočjo je bilo lažje. Janez Nakrst - naša vas se v zadnjih letih zelo spreminja - na bolje. Delamo skupaj in urejamo vse tisto, kar je treba, tudi asfaltirano cesto, ki je bila dokončana v novembru. Na domačiji delamo predvsem zato, da jo obdržimo, da ostane. Dela je precej, zaslužka pa le toliko, da bi z delom na manjši kmetiji, kot je naša, skoraj ne mogli preživeti. Stane Cerar - v Preserjah se imamo doslej »še kar«. Cesto smo si »naredili«, sedaj bi radi še telefon, saj v naši vasi nimamo niti enega telefonskega priključka. Obremenitve za posamezno domačijo niti niso bile prevelike, da jih ne bi mogli plačati, saj ljudje radi dajo, če vedo, da bo imela vsa vas od tega koristi. Stane Cerar, ml. - prostega časa skoraj ni, saj ob zaposlitvi v podjetju pomagam doma na kmetiji, kjer je vedno dovolj dela. Mladi si pripravimo vaške piknike, se zapeljemo do Lukovice, pa tudi bližnjih krajev, saj, če imaš avto, ni težko. Počitnic pa tudi skoraj ni. Če je kaj več časa, pa grem v hribe. Peter Hajdinjak - z novo zgrajeno hišo, ki še ni dokončana, se vračam v Preserje, kjer mi je všeč. Krajani so me lepo sprejeli medse, grem tudi na njihove sestanke, kjer se dogovorimo, kako bomo izpeljali posamezne akcije. Najtežje čakam na telefon, razmišljati pa bi morali tudi o šolskem kombiju, saj je iz Preserij do Brda tri kilometre. Vid Peterka - naša domačija je malce iz vasi, povezana s 200 metrov dolgo cesto, ki jo urejamo sami, pozimi tudi splužimo, če še ni nikogar, saj je treba v dolino, kamor tudi sicer hodimo po vse stvari, vsak dan v službo. Samo s kmetijo ne bi šlo. Zato bi nam še kako prav prišel telefon, pa malce boljša cesta, ki pelje tudi do rezervoarja. Franc Zore - Krajevna skupnost Lukovica s svojimi desetimi vasmi in kraji predstavlja veliko različnih potreb in interesov, ki jih uspešno uresničujemo prav zaradi samoiniciative posameznih vasi in pripravljenosti krajanov, da s svojimi močmi komunalno, pa tudi drugače, urejajo svoje vasi in kraje. KS jim skuša pomagati, del sredstev prispeva tudi občina in zato nam ni vseeno, kako bodo v prihodnje videti nove občine. Vse prelahko se zgodi, da se bodo centri in bogatejši deli občin skušali revnejših in manj razvitih »znebiti«, potem pa se znajdi, kakor se moreš. Upam, da bomo o tem pred sprejemom odločitev dobro premislili. V. V. Franc Zore Vid Peterka Anton Cerar Janez Nakrst Stane Cerar Stane Cerar (ml.) Peter Hajdinjak 10 /lamnik Domžale Marjan Ručigaj; predsednik sveta KS Jarše-Rodica pozdravlja prisotne ob odprtju Jelovškove. G. Štefan Oražem: Želimo, da je grobeljska cerkev z okolico prijetno urejena in zaključena zgodovinsko kulturna celota - v ponos domačinom in občini. PRAZNIK KRAJEVNE SKUPNOSTI JARŠE RODICA Jelovškova asfaltirana Jesensko petkovo popoldne je zmotil pisk sirene in prav kmalu po njenem oglašanju so na parkirni prostor ob trgovini VISTRI pripeljala vozila gasilskih društev Jarše-Rodica, LEK in INDUPLATI ter izvedla gasilsko vajo na veliki trgovini. Po vaji so odprli modernizirano Jelovškovo cesto. Vaja je bila namenjena obeležitvi oktobra - meseca varstva pred požari, pa tudi krajevnemu prazniku KS Jarše-Rodica. Slovesnost je pričel Marjan Ručigaj, predsednik Sveta KS Jarše-Rodica, ki je na kratko spregovoril o razvoju KS ter pri tem zlasti poudaril pomen sodelovanja in razumevanja vseh krajanov, saj le tako lahko tudi v prihodnje uresničujejo program krajevnega samoprispevka. Po uvodnem pozdravu je v imenu iniciativnega odbora spregovoril Štefan Oražem; ta se je najprej ustavil ob spominu na tri domačine, ki so padli na Golčaju; tem so se poklonili že prejšnji dan s položitvijo venca na grobišču na Golčaju. »Tudi iz tega dogodka je potrebno črpati moč za čas, v katerem živimo,« je poudaril in se je vrnil v leto 1988, ko je bil oblikovan iniciativni odbor za ureditev okolice grobeljske cerkve; ta je z nekaj težavami v letošnjem letu uspešno uresničil del načrta. Izrazil je upanje, da se bodo akcije nadaljevale in bo grobeljska cerkev skupaj z okolico že kmalu predstavljala prijetno urejeno in zaključeno zgodovinsko kulturno celoto, ki bo ponos domačinom in občini. PLES, PLES, ŽIVA GLASBA 4 x TEDENSKO VABIMO VAS, CENJENI GOSTJE, DA OBIŠČETE PRENOVLJENI DEL NAŠE RESTAVRACIJE, KJER VAM NUDIMO: * HITRA KOSILA Z VELIKO IZBIRO SOLAT IZ SOLATNEGA BIFEJA * A LA CART VEČERJE * ZABAVO OB ŽIVI GLASBI OB SREDAH, ČETRTKIH, PETKIH IN SOBOTAH OD 20. URE DAUE ODPRTO IMAMO VSAK DAN, RAZEN NEDELJE, OD 12. URE DAUE. REZERVACIJE NA TEL. ŠT. 721-279 in 714-184 VABLJENI! Pri odprtju ceste, ki jo je blagoslovil domači g. župnik in zaželel, da bi se po njej vsi vozili varno in srečno, so v kulturnem programu sodelovali pevci Osnovne šole Rodica in pevci Kulturnega društva Groblje, za katere je bil to prvi javni nastop. Slovesnost je bila sklenjena s prijetnim družabnim srečanjem. Po gasilski vaji v mesecu požarne pripravili prijetno slovesnost in varnosti so pri cerkvi v G robijah odprli asfaltirano cesto. /Q ljubljanska banka Ljubljanska banka Banka Domžale d.d. Domžale NOVO ZA MENGŠANE IN OKOLIČANE - 24 UR NA DAN! OD PETKA, 19. NOVEMBRA 1993 DALJE JE OB BANKI V MENGŠU LB BANKA DOMŽALE, D. D. ODPRLA BANKOMAT - SAMOPOSTREŽNO POSLOVANJE ZA IMETNIKE KARTIC. DOBRODOŠLI! VABILO Debatni klub GOVORNIK Domžale prireja v petek, 10. decembra 1993, ob 19. uri v prostorih Knjižnice Domžale večer na temo KAKŠNE DOMŽALE SI ŽELIMO JUTRI. Gosta večera bosta: g. mag. Tomaž Štebe, predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Domžale in g. mag. Peter Pengal, pomočnik sekretarja Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Skupščine občine Domžale. Vljudno vabljeni vsi, ki vam ni vseeno, kakšno je vaše mesto! Velika Planina - jutri Izvršni svet občine Kamnik je na svoji 41. seji, na osnovi naraščajoče izgube ter nespoštovanja majskih, junijskih in avgustovskih sklepov in priporočil o poslovanju podjetja Zaklad narave d.o.o., katerega je več kot 90-odstotni lastnik, sprejel nekatere ukrepe z namenom, da bi zmanjšali izgubo in zboljšali poslovanje podjetja. Izvršni svet je do začetka septembra pokril izgubo podjetja iz leta 1992 in stroške tekočega vzdrževanja v znesku 3.600.000,00 SIT, odplačal kredite v znesku 12.521.779,00 SIT in odpisal stroške najemnine poslovnih prostorov za leto 1992 v znesku 329.000,00 SIT. V začetku novembra pa bo moral Izvršni svet zagotoviti še dodatnih 5.000.000,00 SIT za odplačilo kredita. Po sklepu Izvršnega sveta občine Kamnik bo Služba družbenega knjigovodstva Republike Slovenije opravila kontrolo po- Krajevna skupnost Dob Bolj varno skozi Dob Prav v teh dneh potekajo zadnji dogovori z lastniki zemljišč ob magistralni cesti Ljubljana-Maribor skozi Dob, kjer naj bi končno pričeli z deli pri razširitvi ceste. Vodstvo krajevne skupnosti upa, da bodo soglasja z lastniki čimpreje urejena, saj bo le tako mogoče z deli pričeti konec letošnjega oz. v začetku prihodnjega leta. V ko- likor pa dogovorov o odškodnini za zemljišča ne bo mogoče skleniti v kratkem, se namreč lahko zgodi, da se bo rekonstrukcija ceste M-10 skozi Dob odložila in bo naj-preje urejeno križišče Želod-nik. Glede na prometno nevarnost magistralke skozi Dob in na vsakodnevno povečanje prometa, upamo, da bo dogovor z lastniki čimpreje dosežen in tako omogočen priče-tek del še v letu 1993. V. Bo magistralka varnejša slovanja podjetja Velika planina - Zaklad narave d.o.o. in o rezultatih pregleda obvestila Izvršni svet. Izvršni svet občine Kamnik bo do skupščine podjetja pripravil predlog celovitih ukrepov o poslovanju Velike planine - Zaklad narave d.o.o. in vrnitve premoženja Hotela Šimnovec in Gostišča Želeni rob s podjetja Stol-Kamnik na občino Kamnik. Izvršni svet je vodstvo podjetja zavezal k takojšnji preselitvi na Veliko planino, povečanju cen prevozov najmanj za 20 odstotkov (povišanje cen goriva in električne energije), prilagoditivi voznega reda. Hkrati je pozval vodstvo podjetja, da izrabi vse možnosti razpisov za ugodna posojila. Upravni odbor in vodstvo po- djetja pa žal večine predlogov Izvršnega sveta nista upoštevala in nista izpeljala vseh potrebnih aktivnosti za zmanjšanje izgube podjetja. Izvršni svet bo pripravil tudi poročilo za obravnavo na seji občinske skupščine, ki bo odločala o nadaljnjih usmeritvah razvoja Velike planine in o porabi proračunskih sredstev, katerih delež za Veliko planino je že v letošnjem letu velik. Izvršni svet občine Kamnik Novo šolsko leto tudi v vrtcu Naloga vrtca ni le paziti na otroke, medtem ko so starši v službi, ampak je to v največji meri vzgajanje. Zato smo si vzgojiteljice iz vrtca GOBICA v Mengšu sestavile vzgojni program za letošnje šolsko leto, katerega glavni namen je čimbolj prijetno razvijati sposobnosti otrok na vseh področjih vzgojnega delovanje (na estetskem, intelektualnem, telesnem in moralnem področju). V okviru vzgojnega delovanja na omenjenih področjih bomo letos obiskali lutkovno gledališče v Ljubljani, odšli v živalski vrt, jeseni pekli kostanj s starši, ob novem letu »prodajali« rabljene igrače, povabili starše na novoletno čajanko, obiskali prirodoslovni muzej v Ljubljani, povabili v vrtec gledališče Jurija Pen-gova, obiskali knjižnico v Mengšu,... Vsako prvo sredo v mesecu bomo izvajale pri otrocih zelo priljubljene JURCKOVE DNEVE, kjer se vedno dogaja nekaj imenitnega. Poskusile se bomo vključiti v PROJEKT PROMOCIJE ZDRAVJA V VRTCIH - ZDRAV VRTEC - V OKVIRU EVROPSKE STRATEGIJE: ZDRAVJE ZA VSE DO LETA 2000. Veliko pozornosti bomo v tem okviru posvetile skrbnejši pripravi hrane, bolj zdravemu načinu življenja otrok, zaposlenih in staršev, in bivanja v bolj zdravem okolju z merjenjem zemeljskih tokov in v zvezi s tem ustrezno ukrepale. Veliko pozornosti bomo posvetile agresiji otrok in skušale napraviti tako razpoloženje v vrtcu, kjer se otroci ne bi tepli, grobo obračunavali med seboj in govorili neprimerne besede. Prav tu prosimo tudi starše iz našega vrtca za sodelovanje, ker bomo le s skupnimi močmi uspeli. Čeprav imamo veliko otrok v skupinah, se staršem prav za vsakega posebej zahvaljujemo, da nam ga zaupate, in upamo, da bomo tudi letos s svojim delom naredile veliko dobrega za otroke. MARIJA JERINA Samovolja občana kinologa V Domžalah je od leta 1978 ustanovljeno Kinološko društvo, ki pokriva območje občine Domžale. Že 15 let društvo zelo uspešno deluje na področju šolanja psov športne in posebne namene, kot je šolanje psov reševalcev za reševanje poškodovanih ljudi izpod ruševin, snežnih plazov in iskanje pogrešanih oseb. Za potrebe tovrstnega šolanja psov si je društvo pridobilo lastno zemljišče z vadbišči in vso ustrezno opremo, ki se potrebuje pri šolanju. Poleg tečajev za šolanje psov organizira društvo tudi malo šolo spomladi in jeseni namenjeno lastnikom mladih psov, da se seznanjajo s pravilno vzgojo, prehrano in preventivo svojega psa. V spomladanskem času je v društvu organizirano telesno ocenjevanje psov po programu Kinološke zveze Slovenije. V letu 1994 bomo pričeli z rekreativno dejavnostjo AGILITY, ta bo namenjena širšemu krogu občanov in mladini, ki imajo veselje in željo delati s svojimi štirinožnimi prijate-Iji. Število članov se giblje med 220-240, vendar se v zadnjem času to število povečuje, kar dokazuje, da društvo uspešno deluje in nudi članom ustrezne usluge, nekaterim več drugim manj - odvisno od njihove zainteresiranosti in aktivnosti. V občini Domžale je delovalo še eno društvo, in sicer Kinološko društvo, ki se je ukvarjalo s šolanjem reševalnih psov. Delovanje tega društva, pod vodstvom g. Bojana Bešterja je bilo neuradno, saj ni bil član Kinološke zveze Slovenije, kar je pogoj za legalno delo društva. Da je delo v društvu potekalo pomanjkljivo dokazuje prestop nekaterih članov v KD Domžale, kjer uspešno šolajo svoje pse »reševalce«. Iz neuradnih virov smo izvedeli, da se na pobudo g. Bojana Bešterja in nekaj njegovih somišljenikov ustanavlja novo kinološko društvo z imenom »ADAM RAVBAR«, ki naj bi bilo nadomestek za neuspešno kinološko reševalno društvo Domžale. Menimo, da je v občini Domžale dovolj eno aktivno društvo, ki ima svoje prostore za šolanje in ustrezne strokovne kadre. Zato pričakujemo od pristojnih organov Občine Domžale, ki so pooblaščeni za registracijo društev, da se bodo ob morebitni vlogi za registracijo kinološkega društva »ADAM RAVBAR« zamislili in preverili, kdo je pobudnik za ustanovitev tega društva in s kakšnim uspehom je delovalo Kinološko reševalno društvo Domžale, ustanovljeno pred dobrim letom. Člane KD Domžale pa opozarjamo na morebitne dopise KD ADAM RAVBAR, s katerimi bi bili mogoče napačno informirani, sicer pa o morebitnem prestopu v to društvo prepuščamo v presojo posamezniku. za KD Domžale JANEZ HRIBAR Kultura /lamnik G5B -ikovno Razstavišče L^omžale Barvne jedkanice Marjana Vojske D, (nadaljevanje s prve strani) Prejel je nekatera pomembna mednarodna priznanja, razstavljal po vsem svetu in njegova dela so našla mesto v mnogih zbirkah moderne umetnosti (npr. v New Yorku, Bochumu). Grafične mape je delal po naročilih največjih nemških podjetij in bank, portretiral je pomembne poslovneže in politike in tudi sam postal cenjena in velika osebnost, med drugim tudi dekan ene najpomembnejših nemških univerz v Munstru. Skratka, domžalski rojak, na katerega smo lahko upravičeno ponosni. Na razstavi v Likovnem razstavišču Domžale se je predstavil z barvnimi jedkanicami, ki so pomenile nekakšen prerez skozi njegovo delo. Otvoritve se je na naše veliko veselje tudi osebno udeležil in prav za to priložnost prišel za nekaj dni v domovino. In na vse, ki smo se srečevali z njim, je napravil nepozaben vtis, vse nas je očaral s svojo preprostostjo, prodornostjo misli in idej. Nevsiljivo smo prejeli od njega tudi mnoge nasvete, še posebej pa je bilo prijetno tudi njegovo srečanje s slovenskimi poslovneži na gradu Strmol, ki ga je pripravilo podjetje Gallus Carniolus. Naj končam zapis z mislimi Jožeta Hudečka, zapisanimi v katalogu, ki smo ga izdali ob otvoritvi razstave: Marjan Vojska je ostal, kar je bil, naš z dušo in svojim delom, hkrati pa postal svetovljan, kot vsi našega rodu, ki so - kot on - opravili v svetu pomembne naloge in dejanja, ki so njim in nam prinesla dobro ime. G. Marjan Vojska je ob tej priložnosti podaril tudi grafiko za zbirko domžalskim likovnim umetnikom, ki počasi nastaja pod okriljem Kmjižnice Domžale, kjer si jo lahko tudi ogledate. Razstavo so z delom in finančnimi sredstvi omogočili Izvršni svet občine Domžale, Rotarv club iz Ljubljane, podjetje Signa iz Trzina in Knjižnica Domžale. CVETA Z. ORAŽEM Ex-tempore Krašnja Jesensko sezono likovnih razstav v domžalskem likovnem salonu je 30. septembra 1993 odprlo Kulturno društvo Fran Maselj-Podlim-barski iz Krašnje s svojo pregledno razstavo, ta je plod Ex-tempora Krašnja, ki traja že pet let, in sicer med leti 1989-1993. Zamisel kulturnega društva, da bi ohranili podobo svojih vasi, polj in posameznih objektov na slikah, je izvirna, požrtvovalna, hvale ter posnemanja vredna. Organizatorji so se obrnili na Likovno društvo Petra Lobode iz Domžal s prošnjo, da njihovo zamisel realizirajo in res se je v letu 1989 začel prvi poletni Ex-tempore v Krašnji. Slikarji, organizatorji, šole in drugi domačini so se povezali, drug drugemu so postali potrebni. V šoli so se zbirale slike vasi, travnikov, gozdov, kozolcev, polj, kmetij in cerkve. Vaščani so bili navdušeni, svojo okolico so gledali in doživljali iz drugega zornega kota. Sredstva pa je prispevala tudi Zveza kulturnih organizacij. Urejena razstava se je vsako leto obogatila za nova dela. Izvirna zamisel, prijaznost krajanov in lepota pokrajine so na Ex-tempore v naslednjih letih privabila tudi slikarje iz drugih li- kovnih društev. Za plodno sodelovanje gre priznanje vsem udeležencem in krajanom. Krog ljubiteljev likovne umetnosti se je širil v kulturnem društvu v Krašnji so prišli še na eno imenitno zamisel. V svojem kulturnem društvu so želeli ustanoviti likovno šolo, ki bi pritegnila vse domače ljubitelje slik v aktivne sodelavce. Akademski slikar Danijel Fugger je prevzel strokovno skrb za likovno šolo, ki poteka že tretje leto. V petih letih so likovniki poslikali vso okolico Krašnje in nabralo se je lepo število slik. Kulturno društvo jih je želelo predstaviti širši javno- sti. Njihova razstava predstavlja Krašnjo z okolico, ujeto v barve, črte, svetlobo in sence. Predstavlja pa se tudi likovna šola, ki se sedaj izraža z risbo. Razstavljena so torej dela 12 članov likovnega društva in 9 učencev likovne šole. Krajani so pripravili bogat kulturni program, na katerem se je zbralo lepo število likovnikov in ljubiteljev slikanja. Posebej pa je treba omeniti dekoracijo salona, ki je zažarel v jesenskih barvah in pridelkih. V Krašnji bodo bodočim rodovom zapustili svojo pokrajino na slikah tudi v jesenskih barvah, zato bo naslednji Ex-tempore jeseni leta 1994. Mentor Danijel Fugger je v predstavitvenem govoru rekel, da jih kličejo jesenski oblaki, megle, vetrovi, nebo in sonce. Kulturno poslanstvo se bo nadaljevalo. EMA NOVAK Domžalski komorni zbor v Italiji V Italiji je od 1. do 3. oktobra 1993 potekal šesti pevski festival skupnosti Alpe-Adria. Kot vse doslej so se tudi tokrat srečali zbori iz Italije, Hrvaške, Madžarske, Avstrije in Slovenije, da bi kot predstavniki svojih držav pokazali kvaliteto zborovskega petja in si ob tem izmenjali pridobljene izkušnje. Slovenijo je tokrat zastopal Domžalski komorni zbor. Udeleženci tridnevnega festivala smo nastopali v številnih krajih Julijske krajine, kot so: Trst, Čedad, Pordenone, Udine... Domžalski komorni zbor je bil gost zbora Coro del Rojale iz Reana del Rojale, kraja, ki je v bližini Udin. Ob prihodu so nas sprejeli župan in drugi občinski možje tega kraja ter nam zaželeli dobrodošlico. Zvečer smo imeli prvi koncert: na njem smo italijanski publiki predstavili slovenske narodne pesmi. Prijetno razpoloženje, ki ga je bilo čutiti v dvorani, nam je povedalo, da smo publiko navdušili. Naslednji dan so nas gostitelji peljali na ogled Gemone, mesta, ki ga je v sedemdesetih letih močno prizadel potres, tako da je velik del sezidan na novo. Tudi cerkvi ni bilo prizaneseno, na kar obiskovalca opozarjajo fotografije ter še stoječi poševni stebri v notranjosti. Ti cerkvi pravzaprav dajejo poseben čar. S temeljito obnovo so temu kulturnemu spomeniku vrnili prvotno podobo, tako da je ohranil vso svojo mogočnost in dominantnost. Nenavadno doživetje pa je bilo prijateljsko srečanje in kosilo z gostitelji, kjer smo lahko obogatili Sveti Miklavž — simbol dobrote Bliža se 6. december, ko praznujemo god. Sv. Nikolaja ali po domače svetega Miklavža. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč sta bila svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi umevnega in tako pristna, da tudi danes prevzameta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Njegov oče Evremij in mati Ana že skoraj nista več upala, da bosta imela otroke, pa se jima je po več letih zakona rodil sin, ki sta ga imenovala Nikolaj, kar pomeni »Zmaga ljudstva«. Starša, ki sta bila izredno usmiljena do revežev, sta ga vzgojila v bogaboječnosti. Še zelo mlad je živel zgledno, posvetil se je spoznavanju Boga in postal duhovnik. Po svojih starših je podedoval veliko premoženje, a je vsega razdelil med reveže. Ko je postal škof, se je posebej zavedal svoje velike odgovornosti za ljudi in je navadno rekel: »Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih.« Bil je usmiljen in dobrotljiv, živel je čisto in veliko molil. To je le nekaj podatkov, ki jih najdemo v knjigi Leto svetnikov o sv. Miklavžu. O njem je napisanih in upodobljenih veliko legend, kako je pomagal ljudem v stiski. Sveti Miklavž je med najbolj priljubljenimi svetniki ne le pri nas, ampak v večini evropskih dežel in v vsej vzhodni cerkvi. V Rusiji so ga sprejeli za narodnega patrona, mnogi njihovi carji in knezi so nosili njegovo ime. Od svetega Miklavža se tudi mi lahko veliko naučimo. Naj nam bo svetal zgled, posnemajmo ga v vsakodnevnem življenju. Pojdimo po njegovi poti ljubezni in dobrote. Na večer pred njegovim godom, 5. 12. 1993, bo obiskal tudi naše mesto in v hali Komunalnega centra obdaril naše najmlajše predšolske otroke. župnijska Karitas Domžale MARIJA BIZJAK Schvvarzbartl Domžalski komorni zbor pred cerkvijo sv. Marka v Pordenoneju. znanje o kulinaričnih dobrotah italijanske kuhinje in njihovih navadah. Zvečer nas je pot vodila v Čaded: tu smo v poznih nočnih urah nastopili s pesmimi, ki so bile na tekmovalnem repertoarju slovenskega državnega tekmovanja Naša pesem 93. Tudi tukaj nas je publika navdušeno sprejela, tako da smo morali zapeti še dodatek. Naslednji dan smo odpotovali v Pordenone, kjer je bila v katedrali Sv. Marka v okviru maše zaključna slovesnost festivala, na kateri so se gostujoči zbori predstavili s sakralno glasbo. V mestni hiši so nas sprejeli in pozdravili predstavniki lokalne oblasti ter organizatorji festivala in nam podelili priznanja in medalje. Ob koncu smo se našim gostiteljem, zboru iz Reana del Rojal, zahvalili za gostoljubje in jim zaželeli nasvidenje. Veseli in zadovoljni, da smo uspešno zastopali Slovenijo in sebe, smo odhajali domov. Dnevi, ki smo jih preživeli, nam bodo ostali v spominu kot prijetno doživetje. Novi stiki, ki smo jih navezali, in nova prijateljstva pa so nam dokazali, da glasba lahko združuje in povezuje. POLONA GORŠE Kužno znamenje na Rodici obnovljeno Slovensko ljudstvo je v svoji globoki vernosti že od nekdaj postavljalo krščanska znamenja. Kot so različna naša znamenja, ki bogatijo lepo slovensko krajino, so različni tudi nagibi, zaradi katerih so bila postavljena. Vsako znamenje ima svojo zgodovino, le da so pri nekaterih pravi razlogi že pozabljeni. Znamenja nas spominjajo in opominjajo na hude nesreče posameznikov ali večji del vse domovine. Naši predniki so znamenja postavljali tudi po zaobljubah, bodisi za povrnjeno zdravje ali rešitev iz hudih stisk, ki so jih spremljale skozi vse življenje. Tako so nastajala hišna ali družinska, soseskina, občinska ali župnijska znamenja najrazličnejših oblik, od preprostih nabožnih podob na pročeljih kmečkih domov, lesenih križev, kamnitih stebrnih in slopasto zidanih znamenj z nišami do skromnih in veličastnih kapel in kapelic z bogatimi freskami, dragocenimi kiparskimi in slikarskimi izdelki domačih ljudskih, izjemoma tudi tujih umetnikov. Tedanji mengeški župnik Jurij Ve-lan je 18. julija 1600 prosil škofa, naj mu dovoli v Grobljah blagosloviti pokopališče, ker od prejšnjega leta, ko je hudo pobirala kuga, leži tu mnogo mrličev. Župnik Velan še dodaja, da je bila pot do župnijske Na slovesni blagoslovitvi kužnega znamenja ob Slomškovi cesti se je v nedeljo, 24. oktobra 1993, zbralo kar precej ljudi. cerkve v Mengšu in druge kraje zaprta. Najbrž prav na to obdobje, ko je tod kosila črna smrt, kot so tedaj imenovali kugo, spominjajo značilna slopasto zidana znamenja na Mengeškem polju. Razpostavljena so bila v nekakšnem krogu okoli Grobelj od Domžal proti Depali vasi in Mengšu do Borčevega znamenja ob Mrzli cesti. V ta venec znamenj okoli Grobelj sodi tudi to znamenje, ki tako po svoji slopasti zasnovi kot ustnem izročilu sodi v vrsto kužnih znamenj. Ker je stalo med Rodičarje-vimi in Tomaškovimi njivami, so ga imenovali Rodičarjevo ali Toma-škovo kužno znamenje. Odkar si je Lojze Kralj pred drugo svetovno vojno pri znamenju zgradil hišo, je bilo to Kraljevo kužno znamenje. Ko so poleti 1987 širili Slomškovo cesto, so to znamenje prestavili na novo lokacijo, kjer je s pogledom oprto na gorenjsko stran in idilične Kamniške planine. Na Jeretinovi zemlji, v tem trikotu med novo Slomškovo cesto in železniško progo, je dobilo odličen prostor. Povsem zapuščeno znamenje je bilo potrebno temeljite obnove. Na pobudo dveh vaščank so bila ob sodelovanju župnika Lojzeta Rajka in še nekaterih prebivalcev v Slomškovi ulici najprej opravljena zidarska dela. Domačin Franci Orehek ga je polepšal s slimi. V niši proti Slomškovi ulici je slika škofa Martina Slomška, proti severu Srce Jezusovo, proti Rodici sv. Florijana, proti Domžalam pa slika Marije. Letos je bila lepo urejena še okolica znamenja. Za čistočo pri tem dragocenem spomeniku krščanske kulture in naše vernosti pa skrbi soseda Vida. S. S. Obnova Pepenkove kapele sv. Križa na Malem Jelniku Ob poti na Malem Jelniku je stara, samo na sprednjo stran odprta kapelica s starimi slikarijami. Na zadnji strani je Marija Pomočnica kristjanov z angelom ob straneh, spodaj pa so ljudje ob nesreči. Na južni strani je slika sv. Florijana in svetnik v duhovniški obleki. Na slavoloku sta naslikana že slabo vidna dva angela ali svetnika. Poslikana je tudi notranjost kapele. Na zadnji steni je bilo leseno I K) cm visoko razpelo, ob njem pa so še vidne štiri glave. Na severni steni, ki je do avgusta letos kapelo zapirala s severne strani, je bila precej dobro ohranjena slika sv. Treh kraljev. Ko so as- faltirali cesto na Malem Jelniku, se je nepreviden strojnik z valjarjem zaletel v kapelo in jo skoraj polovico podrl. Že pred tem pa je Skupščina občine Domžale namenila potrebna denarna sredstva za obnovo fresk. Domačini so o nesreči obvestili Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju. Zastopnica zavoda Nika Leben je zidarsko obnovo kapele naročila za ta dela usposobljenemu mojstru gospodu Pelku. Mojster je dal kapelo takoj opreti, da se ne bi podrla, freske pa zavarovati pred nadaljnjim propadanjem. Dogovorjeni so bili, da bo zidarski del obnove končal v enem tednu. Direktorica gospa Zupanova je medtem zahtevala statični izračun in načrt za utrditev kapele, kot da bi mojster, ki je pred propadom rešil že nešteto bolj zahtevnih stavb, tega problema ne znal sam rešiti. Tako kapela že nekaj mesecev čaka na popravilo. Domačini, ki za zaplete ob obnovi kapele ne vedo, pa se neupravičeno jeze na gospoda Pelka. Mojster je nadaljnje delo pri kapeli najprej odklonil, po pogovoru pa pristal, da jo bo v kratkem vendarle obnovil. Za obnovo fresk pa letos gotovo ne bo primernega vremena. S. S. DOBRODELNI KONCERT V GROBELJSKI CERKVI Mladost, skupnost in svoboda V soboto, 13. novembra 1993, ob 19.30 je bil v grobeljski cerkvi prvovrsten glasbeni dogodek z naslovom MLADOST, SKUPNOST in SVOBODA, ki je razveselil predvsem ljubitelje zborovske glasbe. Namen koncerta je bil ponagati pri obnovi doma duhovnosti v Stržišču, kamor mladi v vedno večjem številu odhajajo, da najdejo prijatelje, odgovore na življenjsko pomembna vprašanja in mir v svojih srcih. Koncert je organizirala skupnost Pot v sodelovanju z župnijskim uradom Jarše ter v podpori nekaterih sponzorjev. Izvajalci koncerta so bili: vokalna skupina ANTON in JANKO RAVNIK iz BOHINJA pod vodstvom Jurija Dobravca, komorni pevski zbor DE PROFUNDIS iz KRANJA, ki ga vodi Branka Potočnik, in vokalna skupina KRILA izpod ŠMARNE GORE, ki jo vodi Mojca Oblak. Program je bil pri vseh treh skupinah skrbno izbran, iz različnih.časovnih obdobij, in dokaj zahteven. Slišali smo skladbe Gallusa, De Victorie, Schiitza, Brucknerja, skladbe nekaterih slovenskih skladateljev (Kogoja, Kimovca, Mava...), večji del programa pa je bil namenjen črnskim duhovnim pesmim. Najbolj je navdušila vokalna skupina Krila, ki je s svojim sproščenim nastopom in kakovostnim petjem našla izreden stik s poslušalci. Večer je bil vsekakor enkratno doživetje za vse poslušalce, ki so napolnili cerkev v Grobljah in želeli bi, da bi bilo še več takih prireditev. Svoj dar za obnovo doma duhovnosti v Stržišču pa še vedno lahko nakažete na ŽR št.: 51800-620-336-200-13-0000195/26 pri Krekovi banki v Ljubljani ali pa ga oddate osebno g. Vinku Kobalu v Godoviču. H. S. 12 /lamnik Domžale Študentje Biotehniške fakultete na 36. svetovnem kongresu v Braziliji IAAS je kratica za International As-sociation of Agricultural Students in v Sloveniji združuje študente kmetijstva, živilstva in ekologije. Hrbtenica naše organizacije je izmenjalni program študentskih praks, ki ga za študente Biotehniške fakultete izvajamo že vrsto let. Poleg tega organiziramo razne seminarje, delovne tabore in izmenjalne tedne. Najpomembnejše pa je letno srečanje predstavnikov držav članic na generalni skupščini. Letos je potekala v južnobrazilskem mestu Curitiba v zvezni državi Parana. Curitiba, imenovana tudi Cidade verde ali zeleno mesto, je z ekološkimi projekti ozelenitve mesta in z izobraževalnimi programi od vrtcev do gospodinjstev postalo svetovno znano. O tem smo se prepričali tudi sami, saj je mesto s svojimi 16 velikimi parki povsem drugačno od drugih brazilskih mest, predvsem bolj čisto in urejeno. Na generalni skupščini smo v delovnih skupinah in na plenarnih zasedanjih pregledali in ocenili delo minulega leta ter se dogovorili o nadaljnjih aktivnostih. Dvanajstčlanska slovenska delegacija se je dobro izkazala in še enkrat smo potrdili sloves delavnega in prizadevnega odbora. Prav zato nam je bila zaupana organizacija generalne skupščine za naslednje leto, ki bo tako prvič potekala v Sloveniji. Po končani skupščini je sledil dvotedenski seminar z naslovom Mladi, razvoj in okolje. Potekal je v treh brazilskih univerzitetnih mestih: Jabo-ticabal, Piracicaba in Vicosa. Namen seminarja je bil teoretično in praktično spoznavanje njihovega kmetijstva in težave, s katerimi se srečujejo. Čeprav je Brazilija ena od največjih pridelovalk in izvoznic hrane, pa več kot polovica Brazilcev (okrog 70 milijonov) trpi hudo lakoto in več kot 30 milijonov je podhranjenih. Ob tem se Brazilija srečuje še z velikimi ekološkimi problemi in prenaseljenostjo v velemestih. Že takoj na začetku smo se spoznali z bliščem in bedo brazilskega vsakdana. Srečali smo se s predstavniki ene od favel; to so najrevnejši predeli mest in podeželij. Fa-velo, pravzaprav barakarsko naselje, v katerem živi okrog 500 družin, pa smo si tudi ogledali. Večina teh ljudi je najprej iskala zaslužek v mestu; ker jim ni uspelo, si v faveli s primitivnim kmetovanjem in samooskrbo zagotavljajo le golo preživetje. Ob vsem tem pa živijo v strahu, kdaj bodo pregnani z državne zemlje. V okolju, v katerem živimo sami, si težko predstavljamo, v kakšni revščini ljudje še (pre)živijo. Seminar se je nadaljeval z ogledom polj sladkornega trsa v okolici Piraci-cabe. Sladkornemu trsu pred sekanjem požgejo liste in s tem je delo sekačem precej olajšano. Ob zaporedni pridelavi trsa tako polja med sezono, od marca do oktobra, gorijo noč in dan. Pri tem gre seveda za velik ekološki problem in vse glasnejše so zahteve naravovarstvenikov, da bi požiganje z zakonom prepovedali. Žal pa so ekonomski interesi pred ekološkimi, saj je sekanje požga-nega trsa bistveno hitrejše. Samo sekanje je izredno naporno, umazano Po obisku tovarne za predelavo sladkornega trsa in slabo plačano delo, a je zaradi obilice delovne sile še vedno cenejše kot strojno. Sladkorni trs gre potem v predelavo za sladkor in alkohol. Kot zanimivost naj povem, da več kot 80% avtomobilov v Braziliji za gorivo uporablja alkohol in ne bencina. Tudi pridelava in predelava citru-sov je v Braziliji pomembna kmetijska panoga. Na predavanjih so nam predstavili raziskave in možnosti razvoja. Zanimiv je bil ogled enega od nasadov pomaranč in na koncu pokušina prek 40 vrst in sort citrusov. Da pa ne bi zanemarjali živinoreje, smo v Sertazinhu obiskali govedorej-sko selekcijsko postajo, kjer največ delajo z zebu govedom in križanci. Za testiranje uporabljajo performace-test, letno pa tudi pripravijo 120.000 doz semena. Na koncu smo se še enkrat vrnili k ekološkim problemom. Ena izmed rešitev je reciklaža odpadkov in tega so se zelo uspešno lotili v Piracicabi. Na smetišču dela sto ljudi, ki si s prebiranjem in ločevanjem odpadkov na kovino, plastiko, steklo in papir služijo svoj vsakdanji kruh. Ob ogromnih količinah odpadkov je to dobra in zanimiva rešitev. Med našim popotovanjem (julij—avgust) je bila v Braziliji zima, ki pa je celo v južnem delu bolj podobna našemu poletju. Nenazadnje naj še omenim, da se Brazilija srečuje z visoko inflacijo, več kot 3500% letno, kar še dodatno otežuje razvoj te največje latinsko-ameriške države. Tako generalna skupščina kot seminar sta nam dala veliko novih spoznanj, znanja in izkušenj. Takšna srečanja pa so tudi enkratna priložnost, da spoznamo in izmenjamo mnenja s kolegi, bodočimi strokovnjaki z vsega sveta. Slovo je bilo težko, vendar nas je tolažila misel, da se drugo leto spet srečamo na 37. generalni skupščini v Sloveniji in na seminarju z naslovom Izzivi marginalnih območij, ki ga bomo pripravili skupaj s švicarskimi študenti. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo generalnemu sponzorju Krka, tovarna zdravil iz Novega mesta, Občini Domžale, Vitalu iz Mestinj in vsem drugim sponzorjem, ki so finančno ali materialno podprli udeležbo na letošnjem kongresu. GREGOR CERAR Indonezija - Comdeca '93 V prejšnji številki Slamnika sem vam na kratko predstavila program in potek srečanja skavtov in tabornikov v Indoneziji. V tem članku pa bom poskušala čimbolj približati dejavnosti in aktivnosti, ki smo se jih na tem taboru udeleževali. Vse dejavnosti so se delile na tri skupine, in sicer: fizične, nefizične in izbirbe aktivnosti. Vsaka skupina oz. vod skavtov ali tabornikov (kar tam sploh ni bilo pomembno, saj nas je družil isti namen - pomoč Indoneziji in njihovi družbi) se je morala udeležiti vsaj nekaj teh aktivnosti, ki so bile na programu. Obvezne so bile predvsem za indonezijske skavte, mi, ki smo bili tam kot gostje, pa smo katero lahko tudi izpustili. Nedaleč od tabora leži sredi gostega gozda manjša vasica, do katere se je včasih prišlo le po manjšem kolovozu. Udeleženci Comdece pa smo prebivalcem te vasi omogočili, da do njihovih domov pripelje tudi avto. Gradnja te ceste pa poteka približno takole. V taboru so nas strpali na tovornjake, s katerimi so nas prepeljali na kraj dogajanja. Približno tridesetim so razdelili nekaj lopat, motik in grabelj. Pa smo počasi začeli. Vsaj nekateri, saj za vse tako ali tako ni bilo orodja. Vse se je dogajalo močno počasi, v tempu, ki ga pri nas sploh nismo vajeni. Indonezijci so nas močno spominjali na neki drug narod, ki ga rajši ne bom imenovala. Zelo hitro postanejo utrujeni, saj še niso znašli dobrega sistema organiziranja dela. Zato se nam je zgodilo tudi to, da smo nehote zlomili kakšno lopato ali motiko. Kakorkoli že, cesta se je do zaključka tabora dogradila in vsi smo bili srečni in zadovoljni. Med fizične aktivnosti so spadale še gradnja mostu, sanitarij, ribiškega naselja in drugih nujno potrebnih objektov. Most, ki ga vidite na fotografiji, sicer ni narejen tako kot pri nas, saj tam poznajo kot gradbeni material samo bambus, ki je trpežen in veliko gaje- Na pogled je morda videti nekoliko majavo, vendar vam lahko zagotovim, da je še kako trden. Toliko o fizičnih aktivnostih. Indonezijskih skavtov je bilo na srečanju kar 1200, in sicer je vsem stroške krila država. Naj povem, da so v Indoneziji skavti močno povezani z državo, ki jih podpira in jim pomaga tako organizacijsko kot finančno. Njihovi skavti se ne ukvarjajo z več stvarmi hkrati, ampak se odločijo za eno dejavnost, pri kateri potem vztra- jajo dalj časa. Vse svoje dejavnosti so nam predstavili v posebnih paviljonih, kjer smo si lahko ogledali njihove izdelke in pripomočke, zraven pa so nam tudi marsikaj razložili in pojasnili s svojo bolj ali manj povprečno angleščino. Posebej smo bili povabljeni na predstavitev dejavnosti t.i. skavtov - marincev. V svojem paviljonu v obliki ladje so pripravili razstavo, kjer smo lahko občudovali razne fotografije, med drugimi tudi podvodne, potapljaško opremo in še mnogo drugega. Z njimi smo za dva dni odšli tudi na obalo, kjer so imeli postavljen priložnostni tabor. Spali smo v majhni vasici, kjer so njihovi prebivalci prvič videli človeka bele polti, kar je bilo za nas še posebno doživetje. Zjutraj smo odšli na plažo; tu smo si najprej ogledali demonstracijo odstranjevanja naftnih madežev z morske gladine. Nato smo se s čolni odpeljali stran od obale, kjer so se bolj pogumni med nami potopili s potapljaško opremo. Popoldne smo si privoščili igranje odbojke na enem od štirih igrišč za odbojko na mivki. Seveda pa tista dva dneva tam nismo bili sami, ampak tudi okoli 30 indonezijskih skavtov z vsem potrebnim spremstvom, kot sta policija in zdravnik s svojo ekipo. Pri vsem tem se nam je še najbolj vtisnilo v spomin to, da so nas iz tabornega prostora do obale pripeljali v posebnih kombijih, katere sta spredaj in zadaj kolone spremljala dva policijska avtomobila. Prihodnjič: druge aktivnosti in nočno življenje na taboru. Z naravo k človeku! GRETA GROŠELJ 90. praznik Frančiške Capudar Frančiška Capudar, Ale-ševa mama iz Moravč, je dopolnila že 90 let. Rodila se je 13. 10. 1903 v Lukovem mlinu v Vinjah pri Moravčah. Njeni starši so imeli majhno kmetijo, mlin in žago. V družini je bilo 11 otrok, živa je le še Frančiška. Njen oče je bil dober gospodar, nakupil je precej zemlje. Otroci so delali doma in tudi hodili pomagat sosedom, da so se preživeli. Bili so skromni in poznani daleč po Moravski dolini. Leta 1930 se je Frančiška poročila z Alešem Capudrom, Tako veselo je bilo na obisku pri gospe Frančiški organistom iz Moravč. V zakonu se jima je rodilo osem otrok, pet deklet in trije fantje, eden je umrl. Mama sedaj živi pri najmlajšemu sinu Miru, ki je mizar in vodi Mizarsko obrtno delavnico v Moravčah. Jubilantka Frančiška je bila dolga leta cerkvena pevka, še sedaj rada poje in je rada tudi vesela, med domačini je priljubljena in spoštovana. Ale-ševa mama je dolgo vdova, prejema moževo pokojnino, s katero je kar zadovoljna. Ker je članica Društva upokojencev Moravče, smo jo ob jubileju obiskali na njenem domu. Obiska je bila vesela in še dobro smo bili postrežem. Prisrčno smo se nasmejali, pa tudi Frančiška je bila dobre volje. Ima še veliko računov za vnaprej. Ob našem odhodu, ob stisku rok smo ji zaželeli na svidenje ob torti Jubilantka Frančiška Capudar z napisom: Frančiški za 100. rojstni dan. Ob njenem visokem življenjskem prazniku so se je spomnili tudi Moravski pevski zbor, Moravska pihalna godba, sosedje, prijatelji in domači. Vsi skupaj ji želimo še zdravja, sreče, da bi kljub starosti še vedno varovala dom, kadar domačih ni doma. Čestitkam se pridružujemo tudi bralci Slamnika. Besedilo in foto: JOŽE NOVAK Društvo SMO je letošnjo jesen pripravilo več odmevnih tečajev vozlanja tra-kov-zapestnic prijateljstva. Trakovi imajo svoj izvor v Južni Ameriki, postali pa so priljubljena darila, ki jih mladi poklanjajo tistim, ki jih imajo radi. Ob zaključku tečaja, ki ga je vodila ga. Lili Jazdec, so v petek, 22. oktobra, pripravili tudi razstavo izdelkov, pogovor o prijateljstvu in zani- mivo predavanje Saše Roškar o Egiptu. Vsi, ki vas zanima, kako se naredi trak prijateljstva, se oglasite na društvu SMO. Tečajev se je udeležilo že preko 40 mladih Domžalčanov različnih starosti. Prijetna so tudi družabna srečanja. Tekst in slika: CVETA Z. ORAŽEM Društvo Potohodec v Nepalu, ki ga je pred dvema letoma vodil alpinist Silvo Karo. Pot jih je vodila od mesta je pričelo svoje jesensko delovanje s predavanjem OLGE ŠRA) iz Radomelj o trekingu Namche Bazar po dolinah vse do podnožja Mt. Everesta, kjer je bil cilj znani bazni tabor za vzpon na najvišjo goro sveta. C. Šrajeva je pokazala številne diapozitive, ki so nastali na poti, in nekatere zanimive predmete iz Nepala. Društvu POTOHODEC je uspelo v letu dni pripraviti številna zanimiva predavanja, ki jih organizirajo v Knjižnici Domžale. Tudi krog obiskovalcev, ki jih zanimajo dogodivščine s poti po daljnih deželah, je precej velik, zato je predsednik društva Aleš Sazonov napovedal, da tudi v prihodnje ne bodo razočarani. tekst in slika: CVETA Z. ORAŽEM RAZSTAVA KNJIŽNIH ILUSTRACIJ Miroslav Šuput - poglobljen odnos do Literarne podlage Knjižnica Domžale je na Mladinskem oddelku v 1. nadstropju pripravila zanimivo razstavo knjižnih ilustracij akademskega slikarja Miroslava Šuputa. Miroslav Šuput je diplomiral na ljubljanski ALU leta 1972 in spada med zanimivejše slovenske knjižne ilustratorje. Sodi v krog tistih, ki želijo znotraj ilustracije ohraniti avtonomnost slikarskega izraza, njegove ilustracije pa pomenijo nov odnos do knjige in izziv bralcem, o čemer se boste lahko prepričali tudi ob ogledu razstave. Na ogled so originalne risbe nekaterih njegovih najbolj uspelih ilustracij knjižnih del: Kristina Brenkova: Kan-glica kaše Mate Dolenc: Morska dežela na železniški postaji Tagore: Lačni kamni Stevan Raičkovič: Mlin na veter Aleksander Girn: Be-gavka na valovih Michel Tornier: Sveti trije kralji Argonavti Miroslav Šuput se izraža predvsem z barvo, slikarsko in skuša literarno zgodbo čim bolj adekvatno povezati s slikarsko govorico. Njegove ilustracije so polne krhkosti, močno estetske in nekako otožne. Razstava je zanimiva tudi zaradi dejstva, da se prav med Slovenskim knjižnim sej- mom ponovno in z vso resnostjo razmišlja po položaju in mestu knjižne ilustracije. Razstava bo na ogled do 3. decembra 1993. CVETA Z. ORAŽEM Ilustracija Miroslava Šupute v Girnovi knjigi Be-gavka na valovih, Mladinska knjiga, 1989 S4VL d.o.o. Trgovina z gradbenim materialom Krakovska 4 b; 61230 Domžale tel.:(061)721-730 DELOVNI ČAS 7-19 h 7-13 h sobota Gospodinjski servis »'Dekliea za om« Nuša DOLAR Domžale, Kosovelova ul. 5 Telefon: 061/715-544 /lamnik 13 KNJIŽNICA DOMŽALE Predavanje o Franciji Letos poleti je v Franciji potekal mednarodni tečaj jEUNESSE & PATRIMOINE za mlade konzervatorje; udeležila se ga je tudi ga. HELENA STRAŽAR. Potekal je v Parizu in Saint Antoinu. Vabimo vas na predavanje o znamenitostih Francije, s poudarkom na arhitekturnih znamenitostih in poteku tečaja, ki bo v četrtek, 2. decembra 1993 ob 18.30 uri v večnamenskem prostoru Knjižnice Domžale. Zdrava šola »ZDRAVA ŠOLA« ne skrbi za zdrav telesni in psihični razvoj otroka temveč širše, oblikuje zdrav odnos do vseh vrednost, ki pomenijo kvaliteto življenja. Koliko smo pri tem uspešni, je odvisno od kvalitete medsebojnih odnosov, ki morajo temeljiti na zaupanju in medsebojnem spoštovanju. Komunikolog dr. Brajša predpostavlja, da je osnova, ki omogoča tudi razvoj zdrave osebnosti s čvrsto identiteto ravno: kvalitetna ljubezen. In kaj je ljubezen? Kahlil Gibran v knjigi Prerok opisuje: »... Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest. Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni...« Že stari misleci so spoznali, da se ljubezen daje, ne da bi razmišljali o vračanju vloženega in poklonjenega. Z ljubeznijo lahko drugega osrečimo ali onesrečimo. Z ljubeznijo lahko drugemu naredimo dobro in zlo, drugemu pomagamo, da pride do svoje sreče, lahko pa je zaradi nje nesrečen. Ljubezen sama po sebi ni niti dobra niti zla. Kar postane je odvisno od tega, kako ljubimo. Kvalitetno ljubiti pomeni, da nismo egoistični, ne postavljamo pogojev, ljubljeno osebo imamo radi takšno kot je in takšno kot postane. Radi jo imamo zaradi nje same. Svoje sreče, zadovoljstva, osebnega miru... ne uresničujemo preko ljubljene osebe. Tako tudi ne ohranjamo zakona preko svojih otrok. Res pa je, da je kvaliteta starševske ljubezni v direktni zvezi s kvaliteto ljubezni med partnerjema. Bolj ko se krha vez med partnerjema, bolj se le ti vežejo na otroke. S tem otežujejo otrokovo odraščanje in osamosvajanje. Vsi starši pa si želimo, da otroci postanejo samostojni, odločni in srečni ljudje, da bi se tudi, ko odrastejo, vračali nazaj k družini. Vračali se bodo, če jim bomo stali ob strani, kadar bo to potrebno, ako jim bomo dovolili, da odrastejo in se jim tudi znali umakniti in dati prostor, da se razvijejo. Vsi starši bi morali poznati Gibranove besede o otrocih: Vaši otroci niso naši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati. Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj. Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lo-kostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje. Tudi v teh mislih lahko uzremo kvalitetno ljubezen. V vsakdanji situaciji pa to pomeni: 1. Otroka moramo tudi poslušati in mu ne samo govoriti! 2. Dobro je razmišljati o tem, kar otrok pripoveduje! 3. Otroku moramo povedati kaj razmišljamo med njegovim pripovedovanjem! 4. Sprejmimo, kar nam otrok pove in temu dodajmo svoje mnenje! 5. Spoštujmo edinstveno in originalno osebnost svojega otroka! 6. Pri otroku poskušamo iskati tudi pozitivno, ne samo negativno! 7. Ne igrajmo se vsevednega diagnostika! 8. Svoje predpostavke in mnenja o otroku preverjamo v skupnem razgovoru z njim! 9. Pogovarjajmo se z otrokom tudi o sebi, ne samo o njem! 10. Vprašajmo otroka, ali je zadovoljen z našim načinom pogovarjanja z njim! 11. Kadar otrok govori, ga ne prekinjajm»! 12. Prenehajmo z žaljvimi, obtožujočimi in zaslišujočimi ti - sporočili! 13. Pogovarjajmo se z otrokom, vendar ne ravno o njem ali namesto njega! 14. Z otrokom se pogovarjajmo pošteno in iskreno! (DR. BRAIŠA) Tako se pogovarjamo ne le z otrokom, tudi s prijateljem, z zakoncem... O starševski in zakonski ljubezni, uspešni komunikaciji ter vlogi učitelja se seznanjamo na intenzivnih mesečnih srečanjih z dr. Brajšo. Znotraj tega je zaživela »šola za starše«, kjer starši trenutno spoznavajo osnovne elemente komunikacije. Že ta mesec bomo naša sre- čanja razširili in v pogovoru soočili učitelje in starše. Kasneje se nam bodo pridružili še otroci. V ta projekt so vključeni učitelji in učenci naše šole ter njihovi starši generacije petih razredov, ki so se prostovoljno odločili dati svoj prispevek našim prizadevanjem. JULIJA PELC, dipl. psih. OŠ Janko Kersnik Brdo KARITAS - LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA Razmišljanje ob tednu Karitas V dneh od 22.11 .-27. 11. 1993 bo TEDEN KARITAS, ko se bo naša javnost nekoliko bolje seznanila z delom Karitas v Sloveniji. Naravne katastrofe, nezaposlenost, osamljenosti, težke socialne razmere, vojna v sosednih državah in s tem povezani številni begunci so nudile priložnost, da je Karitas na Slovenskem tako hitro zaživela. Zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega je osnovni temelj Karitas. Bližnjega ljubim v Bogu in Boga ljubim v bližnjem, tako sta obe ljubezni v tesni medsebojni povezavi. Iz ljubezni do Boga, zmoremo tudi ljubezen do bližnjega. Sveti Pavel piše Korinčanom ____« Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese,« ... Tako velikodušno božja ljubezen naj bi vodila tudi sodelavce Karitas pri njihovem delu. Bolj ko se tej ljubezni približamo, srečnejši smo. Delo z ljudmi, posebno z ljudmi v stiski, nam je pomoč, da lahko ljubezen do bližnjega uresničimo. Kakor telo potrebuje za normalno delovanje mnogo udov, tako tudi ljudje potrebujemo drug drugega. V vsakem trenutku svojega življenja smo povezani z vsem človeštvom in od njega tudi odvisni. Naj bodo naše vezi predvsem ljubezni. Ljubezen pa ne misli samo nase ampak predvsem na drugega. Več ko je v našem srcu ljubezni, več mislimo na druge. Skrbijo nas njihovi problemi, težave in ko jim skušamo pomagati, reševati, se velikokrat naši problemi, ki smo jih čutili kot hudo breme, razblinijo v nič. Če bi bilo med nami več ljubezni, bi bilo veliko manj problemov, izginili pa bi vsaj tisti mali, ki jih sami napravimo velike in dovolimo, da nas včasih celo popolnoma okupirajo ter nam onemogočijo, da bi lahko pomagali drugim. Tako nastane začaran krog, iz katerega se zelo težko rešimo in zato postajamo vedno bolj egoistični in zaverovani sami vase. »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč«, pravi Pavel v svoji knjigi Moč pozitivnega mišljenja. Tudi mi imamo ta neizčrpen vir božje ljubezni, iz katere lahko črpamo ljubezen, ki nikoli ne mine. Vsi imamo torej možnost, da lahko v polnosti delujemo karitativno, vsi smo po- klicani, da drug drugemu pomagamo, vsi imamo možnost, da se obračamo na Njega, ki nas nikoli ne zapusti. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva. Koliko te ljubezni je v našem srcu? Ali smo dovolj potrpežljivi z ljudmi, s katerimi delamo, ali smo dovolj potrpežljivi in dobrotljivi v svoji lastni družini? Ljubezen ni nevoščljiva. Bodimo srečni in zadovoljni, da se sosedje lepo razumejo, da si med seboj pomagajo, da imajo lepo vzgojene otroke, da so veseli, ko se srečujejo, da so med njimi resnične prijateljske vezi, da so njihove družine urejene. Veselimo se tega in trudimo se, da bo tudi pri nas tako, da bo med nami pristen prijateljski odnos, da si bomo lahko zaupali in da naše zaupanje ne bo zlorabljeno. Prijateljsko se med seboj opozarjamo, bodimo pogumni, ko se je potrebno postaviti na stran resnice. Naše življenje naj bo naravnano tako, da bomo napravili čim več dobrega in čim manj hudega. Tukaj in v tem trenutku se moramo za to truditi in Bog nam bo pomagal. ŽUPNIJSKA KARITAS DOMŽALE MARIJA BIZJAK-SCHVVARZBARTAL NOVA BOŽIČNO-NOVOLETNA KASETA TANJE ZAJC ZUPAN Ko pride polnoč V eni izmed prejšnjih številk Slamnika smo zapisali: »Ker ima Tanja citre rada in ve, da jih imajo radi drugi, že pripravlja nov projekt, ki pa naj za zdaj ostane še skrivnost, da bo potem večje in prijetnejše presenečenje.« Presenečenje je pred nami, prijetno je in marsikdo se ga bo razveselil. Tanja Zaje Zupan se je po uspešni prodaji prve kasete SANJARJENJE odločila za novo božično-novoletno kaseto, katere nežne in romantične pesmi bodo polepšale praznične dneve pred koncem letošnjega leta. Čas praznikov, obdarovanj, pa tudi večerov tihe družinske sreče je pred nami. Dolgi zimski večeri bodo ob zvokih kasete KO PRIDE POLNOČ prijetnejši in krajši. Vaši najdražji in znanci bodo veseli kasete z božično-novolet-nimi pesmimi, ki jih je prav za VAS v teh dneh na novi kaseti pripravila citrarka TANJA ZAJC-ZUPAN (Nožice, Gosti-čeva 48a, 61235 Radomlje). Zvoki pesmi Sveta noč, Silver bells, Blue Christmas, Tiho, tiho sneži, Glej zvezdice božje, Silvestrskl poljub, Ave Marija, Rajske strune zadonite in še kakšne bodo v vašem domu zazveneli izpod prstov Tanje Zaje Zupan, ki je kaseto posnela v Studio NAPOLEON v Kamniku, založila jo je ARIA Rekorde, kupite pa jo lahko v vseh bolje založenih trgovinah. Naročila zbira tudi založnik MAK TRADE d.o., Ljubljana Vošnjakova 5, kot sponzorji pa so sodelovali trgovina KU-KU, neskončni tisk Herle in Kal-cer Mengeš. »Citre so glasbeni instrument, blizu slovenskemu človeku, so instrument, ki boža slovensko dušo, naredi pesem še lepšo, še prijetnejšo,« je prepričana Tanja, ki vsem skupaj želi, da bi vam tudi njena kaseta KO PRIDE POLNOČ polepšala božično-novoletne praznične dni in se vam uresničilo njeno voščilo, ki ga najdete na ovitku kasete: Naj Vam zadnji decembrski večer odnese vse, kar bi želeli pozabiti, in naj Vam prvo januarsko jutro prinese le dve besedi: Bodite srečni! V. Tatjana Zajc-Zupan Mladinski klub Domžale vabi študente k sodelovanju Širom po Sloveniji najdemo mnogo mladinskih in študentskih organizacij, ki delujejo oz. želijo delovati v imenu mladih. Tudi v Domžalah že nekaj časa obstaja Mladinski klub, ki se zavzema za interese dijakov in študentov. Delujemo že dalj časa, vendar opažamo, da mnogi našega imena še niste zasledili, kljub temu da se je v Slamniku že večkrat pojavilo. Prvič smo se v letošnjem letu predstavili na prireditvi, ki smo jo v dvorani na Viru izpeljali skupaj s plesno šolo Mic-key Mouse. Zelo uspešni smo bili tudi na področju ekologije, saj je za nami uspešno izveden in dobro ocenjen med- Ml ADINSKI KLUB DOMŽALE BO V MESECU DECEMBRU V KNJIŽNICI DOMŽALE ORGANIZIRAL NASLEDNJA POTOPISNA PREDAVANJA Z DIAPOZITIVI: PONEDELJEK 6.12. ob 18.00 Uri JUŽNA AMERIKA (Janin Klemenčič) PONEDELJEK 13.12. ob 18.00 uri AFRIKA (Janin Klemenčlč) PONEDELJEK 20. 12. ob 18.00 uri INDIJA (Albin Reven) Vstop prost, vkijudno vabljeni! narodni ekološki raziskovalni tabor. O tem našem projektu, katerega se je udeležilo poleg sedmih mentorjev tudi 13 mladih prostovoljcev, od tega 6 iz Slovenije in 7 iz tujine, si lahko več preberete v biltenu z naslovom Bistrica 93, ki je izšel prav v ta namen. Dobite ga lahko brezplačno na Mladinskem servisu ali knjižnici v Domžalah. Poleg tega skušamo tudi spodbujati športne in kulturne aktivnosti mladih. V mesecu decembru se bodo v prostorih domžalske knjižnice začela potopisna predavanja, ki ne bodo samo izredno zanimiva, ampak tudi poučna. Čakajo nas diapozitivi in filmi o vseh celinah sveta. Prvo takšno predavanje bo v ponedeljek 6. 12. 1993 ob 18. uri. O Južni Ameriki nam bo predaval prof. filozofije in svetovni popotnik', čigar predavanja so zelo obiskana tudi v Cankarjevem domu, Janin Klemenčič. Vstopnine ne bo. Sodelovati pa poskušamo tudi z drugimi podobnimi organizacijami, turističnimi agencijami, plesno šolo in s Študentsko Organizacijo Univerze v Ljubljani ter z Service Civil International Ljubljana. Če ste pripravljeni sodelovati v okviru našega Mladinskega kluba, se nam s svojimi vprašanji, predlogi in mnenji oglasite na naslov Mladinski klub Domžale, p. p. 16, 61230 Domžale. MLADINSKI KLUB DOMŽALE KORENA NAD KRAŠNJO 85 let in 37 vnukov Plahutnikove mame Na drugo oktobrsko soboto je bila pri Plahutnikovih na Korenu nad Krašnjo prisrčna slovesnost. Svojo staro mamo Justino STREHAR je obiskalo 33 od 37 vnukov in ji z nageljčkom ali vrtnico toplo čestitalo k visokem življenjskemu jubileju 85-letnici. Čeprav Plahutnikovi mami življenje na skromni kmetiji ni prizanašalo, saj jo je nemški okupator julija 1942 z družino s šestimi majhnimi otroci odgnal v Nemčijo, domačijo pa požgal, je vendar v tej družini privekalo na svet 12 otrok. Tradiciji številne družine se niso izneverili tudi njeni otroci, o čemer priča tudi naša slika. Tipa so ji svojo zahvalo in čestitke izrekli na rojstni dan v nedeljo 10. oktobra. F. S. Gospa Justina Strehar, Plahutnikova mama, ob visokem življenjskem jubileju (slika desno) Sedemintrideset vnukov nadaljuje izročilo Streharjeve družine Plahutnikova mama v krogu svojih osmih hčera in štirih sinov 14 /lamnik Domžale Spoštovani, v mesecu juniju smo v Domžalah odprli POSLANSKO. PISARNO DRŽAVNEGA ZBORA. Ker sem kot kandidat na volitvah obljubit, da l svojega časa posvetil tudi lokalnim probtemon obljubo tudi uresničiti. Vse, ki bi se želeli z menoj pogovoriti o pn. vam jih lahko pomagam reševati, se oglasite t trni. Zelo bom vesel tudi vsakih sugestij in prip, boste imeli v zvezi / delom v Državnem zboru. Uradne ure bom Imel vsak ČFTRTFK med 15. i razen i primeru zasedanja Državnega zbora, pis.n in hranilnici Hypo. Če je mogoče, prosim svoj < hodno najavite po telefonu: 714786 (med 8.3 uro). Lahko mi tudi pišete na naslov; DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENI Poslanska pisama Domžale, Ljubljanska NIČ ■ •trn veliko želim to ilemih, in poslanski nb, ki jih r 17. uro, Poslanska n zavodu lisk predio 12.30 76 p.p. 21 Društvo izgnancev Domžale NAMIZNI TENIS Uspešno za zelenimi mizami Najbrž ste že opazili, da se na kratko oglašamo kar v vsaki številki SLAMNIKA. Tako vas želimo sproti obveščati o naših dejavnostih. V novembru se je sestalo vodstvo Društva izgnancev Domžale in sklenilo, da sestanka pred novim letom najbrž ne bo, ker od Društva izgnancev Slovenije ni- smo prejeli bistvenih novosti, pač pa zagotovilo, da se trudijo, da bi postopki čim hitreje stekli. Lahko pa vsi člani našega društva pred iztekom leta pričakujete pismo vodstva, društva, v katerem vas bomo seznanili z načrtovanimi akcijami v letu 1994. Do tedaj pa: lepo se imejte! V. Študentje občine Domžale Namenili smo se spodbuditi študente iz občine Domžale, da se organizirajo in pojavijo v javnosti. Skoraj tisoč študentov iz občine Domžale na obeh slovenskih univerzah je zelo pomemben umski kapital. Želimo, da se čim bolje vključijo v delo v naši občini in prispevajo svoje sposobnosti in znanje k dvigu tehnološkega in profesionalnega nivoja - kakovosti naših izdelkov in storitev. Samo kakovost, inovativnost in podjetnost nam lahko zagotovijo uspešno prodajo in dobiček, ki VABIMO VAS NA BRUCOVANJE ŠTUDENTOV OBČINE DOMŽALE V HALI KOMUNALNEGA CENTRA V ČETRTEK, 2. DECEMBRA 1993, OB 20. URI. S ŠTUDENTSKIM-BRUCOVSKIM PROGRAMOM BRUCOVANJA VABLJENI NEKDANJI, NOVI (OBVEZNO), SEDANJI, BODOČI ŠTUDENTJE IN VSI, KI SI ŽELITE PRIJETNE IN KULTURNE ZABAVE. omogoča nadaljnji razvoj in kvaliteto življenja. Občina Domžale bo vključila študente v priložnostna in strokovna dela zaradi obojestranske koristi. Za začetek delovanja smo se odločili za skupno organizacijo brucovanja v Hali komunalnega centra v Domžalah. Z izvedbo brucovanja si bodo študentje sami zagotovili začetna sredstva za organiziranje in delovanje. Za pokritje dela stroškov reklamiranja, izvedbe programa, glasbene skupine na brucovanju in za bodoče delovanje prosimo za prispevek podpore, ki ga lahko vplačate na žiro račun št. 50120-678-55125 - Hala komunalnega centra Domžale, Mestni trg 1, 61230 Domžale. Namen plačila: Brucovanje/delovanje študentov Občine Domžale. Predsednik Izvršnega sveta mag. Tomaž Štebe, dipl. ing. Prijetno jesensko vreme je na športne terene v Slovenski Bistrici privabilo več kot tisoč mladih, ki so se pomerili za pokale DELA. Različno dolge proge, najkrajša je merila kilometer, najdaljša pa pet, so bile speljane ob V soboto, 30. oktobra, je namiz-noteniška sekcija Edigs Mengeš izvedla 1. pregledni turnir v namiznem tenisu za učence in učenke od 1. do 6. razreda. Na tekmovanju je nastopilo 173 tekmovaclev iz 12. klubov ljubljanske regije: NTK Rakek, Logatec Trbovlje, Kočevje, Ilirija, Kajuh-Slo-van, Olimpija, Vesna - vsi iz Ljubljane, ŠD Krašnja, ŽNTK Ljubljana, NTK Preserje in NTS Edigs iz Mengša. Tekmovanje je potekalo na 9. mizah, vodila pa sta ga Tone Go-stiša in Jože Mlakar, sodili so igralci namiznoteniške sekcije EDIGS Mengeš, pri pripravi dvorane in organizaciji bifeja pa so sodelovali starši mladih mengeških igralcev. robu nogometnega stadiona in po mnenju vseh udeležencev zelo lepo pripravljene. Atletski klub Domžale je v sodelovanju s Športno zvezo Domžale v Slovensko Bistrico odpeljal kompletno ekipo tekačev, ki so bili najboljši na občinskem prvenstvu v Domžalah. Najbolj so se izkazala dekleta, ki trenirajo v Atletskem .klubu Domžale, saj sta BOJANA VOJSKA (srebrna medalja) ter JASNA PALADIN (bronasta medalja) ob kolajnah osvojili tudi pokal za najbolje uvrščeno ekipo med dekleti letnik 1979. Odlikovali sta se tudi METKA POUNGERČAR, ki je osvojila bronasto medaljo, enako pa so podelili tudi DARJI KO-KALJ. Vsi drugi so se trudili po svojih močeh in vsi skupaj prispevali, da atleti iz naše občine spadajo med najboljše tekaške kolektive v državi. V. Tekmovanje je vsestransko uspelo tako po organizacijski kot po tekmovalni plati in ob izdatni denarni pomoči sponzorjev, ki so navedeni v ličnem biltenu tekmovanja. Vsem se iskreno zahvaljujemo. Tekmovalci so bili razvrščeni v tri starostne skupine. Rezultati: učenke 1.-2. razred: 1. Špela Burgar - Edigs Mengeš, 2. Anja Srebačič - Edigs Mengeš, 3.-4. Mateja Repar - Preserje, Taja Oblak - Logatec. Učenci 1.-2. razred: 1. Tilen Seliškar - Edigs Mengeš, 2. Peter Cesar - Olimpija, 3.-4.: Tilen Repar - Preserje, Janez Tomše - Vesna. Učenke 3.-4. razred: 1. Strohsak, 2. Farkaš, obe Rakek, 3.-4 Palčič, Rakek, Verstovšek Olimpija. Učenci 3.-4. razred: 1. Malic - Logatec, 2. Hartman - ŽNTK, 3.-4. Kumalič - Olimpija, Erjavec - Trbovlje. Učenke 5.-6. razred: 1. Pavlic - Rakek, 2. Švigelj - Rakek, 3.-4. Pečkaj - Logatec, Kunčič - Olimpija. Učenci 5.-6. razred: I, Pervinšek Olimpija, 2. Golobic Ilirija, 3.-4. Pantar ŽNTK, Žitnik Olimpija. MLA| ULIČNI TEK V BREŽICAH Bojana in Darja prvi Atletski klub Brežice je ob zaključku letošnje atletske sezone pripravil ulični tek, ki je štel tudi za slovensko prvenstvo v uličnem teku. Člani Atletskega kluba DOni-žale tudi tokrat niso ostali praznih rok, saj sta Bojana Vojska in Darja Kokalj, vsaka med svojimi vrstnicami, osvojili prvi mesti in s tem velika pokala, skupni uspeh pa je s tretjim mestom dopolnila Jasna Paladin. Tudi ta uspeh mladih atletinj iz naše občine je pokazal, da je med tekačicami na srednje proge obetavna mlada generacija, od katere lahko še veliko pričakujemo. V. Ste že bili kdaj na Miklavževem ples? Vem, da ne! Zato ste 4. decembra ti. nanj prav lepo lite! razpravi smo so za to dejanje odločili in lovom. Izžrebali bomo tudi nekaj lepih na vabimo vse družabnosti in zabave ■ željne, da pridejo 4. decembra 1993 ob 20. tiri v domžalsko halo. grad, zato vstopnice, ki ji! V |iredprtnl,iji kupili v Velo, d' Pripravljamo vam še kakšno Zato vsega tudi ne bom naštev ne I skega in kraje' čanskih demol takega družat JEZ VASLE JESENSKI KROS ZA POKALE DELA Štiri medalje PRIZNANJE ZA USPEŠEN NASTOP Izjemna pripravljenost in uspešnost gasilske zveze, je podelil priznanja dr. Janezu Vasletu, Marjanu Trobcu, Francu Blejcu, Janezu Breceljniku, Milanu Tomšetu, Florjanu Zabretu, Florjanu Rihtarju ter Marjanu Slatnarju. Srečanje, ki so ga vzorno in prijetno pripravili domačini, za kar so jim vsi prisotni izrekli prisrčno zahvalo, je izvenelo v prepričanju, da na področju gasilstva v občini Domžale tudi v prihodnje ne bo nič drugače: ŠE NAPREJ BODO DELALI VESTNO, ZAVZETO IN ODGOVORNO. V. Iskrenim čestitkam za uspešne nastope našim gasilcem na olimpiadi v Berlinu se je pridružil tudi mag. Ervin Anton Schvvarzbartl, dipl. inž., predsednik Skupščine občine Domžale, ki je za člane vseh ekip, vodstvo Občinske gasilske zveze Domžale ter sponzorje v novem domu v Žejah pripravil sprejem. Vse olimpijce je najprej podzravil Marijan Slatnar in na kratko povzel njihove uspehe. Izmed 200 gasilskih enot se je iz naše republike na olimpiado uvrstilo 14 ekip, med njimi kar 5 iz občine Domžale in vse so v Berlinu tudi uspešno nastopile in se vrnile z medaljami. Poudaril je, da so doseženi uspehi le člen v dolgi verigi prizadevnega dela gasilcev, v katerem je veliko tekmovalnega duha, želje po strokovni usposobljenosti, ki zagotavlja, da so kos še tako zahtevnim nalogam ter pripravljenosti pomagati, kjer je to potrebno. Obenem je čestital vsem mladim gasilcem, zlasti pa ekipi iz OŠ Ihan, ki so uspešno sodelovali na tekmovanju Mladi gasilec. Pred podelitvijo priznanj je vsem prisotnim spregovoril tudi župan. Poudaril je, da je gasilstvo združevanje somišljenikov, resno in odgovorno ponujanje pomoči in dokazovanje, da so za pozitivne vrednote ljudje pripravljeni tudi marsikaj žrtvovati. Pohvalil je humanega tekmovalnega duha, izjemno pripravljenost in nadpovprečno uspešnost, katerih rezultat niso le tekmovalni uspehi, temveč rešena življenja in premoženja. Aleksandru Rihtarju, Marijanu Slatnarju in Janezu Breceljniku je za njihov prispevek podelil posebna priznanja. Predstavnica GD Loka pri Mengšu se je zahvalila za vso moralno in materialno pomoč, vodstvo OGZ, ki je upravičeno ponosno na desetine iz Delovno predsedstvo na slovesnosti ob županovem sprejemu vseh olimpij-cev. Doba, Domžal, Loke pri Mengšu, Topol in Papirnice Količevo, pa je vsem podelilo gasilska priznanja. Priznanja so prejeli tudi predstavniki sponzorjev, posebej pa so se zahvalili tudi Aleksandru Rihtarju, častnemu predsedniku OGZ Domžale. Pozabili niso. niti na dr. Antona Berganta z Vira, saj so mu iskreno čestitali ob doseženem doktoratu, občinsko gasilsko odlikovanje pa je prejel tudi Milan Hribar iz Doba. G. Anton Klarič, predstavnik republiške Častni predsednik Občinske gasilske zveze Aleksander Rihtar je ob spominskem darilu prejel tudi iskrene čestitke sedanjega predsednika OGZ in častno diplomo. (Slika levo). Spominsko darilo je prejel tudi Marijan Slatnar, predsednik OGZ. (Slika desno) Janez Breceljnik s spominskim darilom, ki ga je prejel iz rok domžalskega župana. Akademija ob mesecu požarne varnosti v Ihanu Ob zaključku meseca požarne varnosti v oktobru so ihanski gasilci letos v Kulturnem domu organizirali že 5. svečano akademijo. Sodelovali so ansambel bratov Poljan škov, skupina treh domačih harmonikarjev s frajtonaricami, skupina pionirjev, ki so se posebej odrezali na tekmovanju v Kranjski gori, bili so prvi. Nastopil je domači humorist Andrej Zaje, ki je sodeloval že na vseh petih akademijah v Ihanu. Povedal je nekaj duhovitih domislic na ihansko temo. Program je prijetno povezoval in vodil Boris Kopitar. Akademijo so začeli in zaključili domžalski rogisti, ki so navdušili številne poslušalce. Ihanski gasilci so se ob tej priložnosti spomnili življenjskega jubileja direktorja ihanske farme bekonov gospoda Krivca. Za izdatno pomoč farme Gasilskemu društvu Ihan mu je predsednik gospod Starin izročil priznanje. Boris Kopitar pa je z gospodom Krivcem na odru še malo poklepetal. Iz slavnostnega govora predsednika občinske gasilske zveze Domžale Marjana Slatnarja pa smo zvedeli nekaj novih in zanimivih podatkov. Na občinskem gasilskem Ihanski pionirji med nastopom na domačem odru tekmovanju v Ihanu in v Mengšu se je zvrstilo 129 desetin, skupaj okoli 1400 gasilcev od pionirjev do starejših članov društev. Novost v domžalski občinski gasilski zvezi je bila letos gasilska vaja v Žabjem pri Ihanu; na njej je sodelovalo 59 slušateljev iz dveh tečajev za nižje gasilske častnike. Tako so mladi nižji gasilski častniki svoje znanje, ki so si ga pridobili na tečajih, tudi praktično preizkusili. Pokazalo se je, da je tako usposabljanje mladih gasilskih kadrov uspešno. Prijetno je bilo seveda tudi srečanje gasilcev in nastopajočih po svečani akademiji v prostorih Krajevne skupnosti Ihan; to so prav tako pripravili ihanski gasilci in njihove prizadevne žene. S. S. /lamnik 15 KOTALKARSKI KLUB PIRUETA Prva Maruša in Matjaž Državno prvenstvo v kotalkanju, ki je bilo na igrišču SVOBODE v Ljubljani, je bilo tudi za mlade kotalkarje KK PIRUETA iz Domžal lepa priložnost, da pokažejo, kaj vse so se naučili. Matjaž ivančič, Maruša Ravnikar, Špela Tavčar, Alenka Ivančič, Aleksandra Mohar, Andreja Ručman (v prejšnji številki smo pozabili napisati, da je bila na PIRUETI 93 sedma) ter Nina Grilj so s svojimi dobrimi nastopi osvojili 9 medalj in v skupnem seštevku pristali na drugem mestu - takoj za DKK Olimpija. Še zlasti odlično sta nastopala MARUŠA RAVNIKAR, ki je prejela zlato medaljo za nastop med cicibankami, ter MAT)AŽ IVANČIČ, ta je za najboljša nastopa prejel zlato medaljo med cicibani. Iskrene čestitke obema! Medtem pa se je s priprav v tujini že vrnila tudi NINA CRIL|, ki je že pred pripravami PIRUETI priborila še eno lepo uvrstitev: v VVupertalu v Nemčiji je na EVROPSKEM PRVENSTVU med 20 tekmovalci, potem ko je bila v obveznih likih enajsta in v prostem programu osma, v skupni uvrstitvi osvojila deveto mesto. Člani KK Pirueta Domžale, ki so na Pirueti v Sloveniji, zasedli odlično 2. mesto. 93, največjem mednarodnem tekmovanju Obvezni Prosti Skupaj Štev. Kategorija Tekmovalec liki progr. mesto udelež. cicibani 85 Matjaž Ivančič 1 1 1 3 cicibanke 85 Maruša Ravnikar 1 1 1 11 Špela Tavčar 5 7 7 11 pionirke Alenka Ivančič 1 5 3 12 1982/83 Aleksandra Mohar 3 3 2 12 Andreja Ručman 6 11 10 12 kadetinje Nina Grilj 3 2 3 6 1979/80 PRESERJE PRI LUKOVICI IL kmečka olimpiada Turistično društvo Gradišče pri Lukovici že vrsto let preseneča s svojimi izvirnimi domislicami, ki pomembno prispevajo k pestremu življenju tako območja Črnega grabna kot občine Domžale v celoti. Z organizacijo različnih prireditev ohranjajo ljudska izročila, kmečke običaje in bogatijo turistično ponudbo tega konca. V njegovem okviru je vaški odbor vasi Preserje pri Lukovici pod pokroviteljstvom KMEČKEGA GLASA pripravil II. KMEČKO OLIMPIADO, na kateri se je pomerilo dvanajst ekip od blizu in daleč. Te so zbranim obiskovalcem predstavile že pozabljena kmečka dela in jim skupaj z organizatorji pripravile prijetno nedeljo. Tričlanske ekipe so se pomerile v skladanju plohov, kjer so jih morali zložiti v skladovnico tako, da so trikrat latani (špehglani), komisija pa je ocenila čas skladanja in videz skladovnice. Zanimivo je bilo žaganje tra-mička, kjer so meter dolg tramiček razžagali na tri enake dele brez uporabe metrskih pripomočkov. Stroga komisija je pod vodstvom Staneta Jemca ocenjevala čas žaganja in natančnost med razžaganimi deli. Posebno zanimivo je bilo sestavljanje in razstavljanje kmečkega voza, kjer so več točk dobile ekipe, ki so delo opravile natančneje in hitreje. Po zložitvi kubičnega metra drv v križ, pri katerem so ocenjevali čas in videz skla- Orientacijski tek Člani ŠRD Konfin s Sv. Trojice so se v soboto, 18. septembra 1993, udeležili državnega prvenstva štafet v orientacijskem teku, ki ga je na območju Koseškega boršta v Ljubljani organizirala Orientacijska zveza Slovenije. Tekmovanja so se udeležili vsi, ki v tej športni panogi kaj pomenijo. Tako so bili v vseh kategorijah favorizirani domačini, člani OK Tivoli ter člani OK Azimut iz Cerknega pri Idriji, kjer z mladimi delajo najkvalitet-neje. Dobre rezultate so dosegli še člani OK Brežice ter Korošci iz Slovenj Gradca. Sedem članov ŠRD Konfon je tekmovalo v štirih kategorijah. Največji uspeh so dosegli v kategorijo OPEN B, kjer je Mitja Hančič osvojil zlato medaljo, takoj za njim pa je bila Petja Orehek s srebrno medaljo. V kategorijo OPEN A pa je na Sv. Trojico odšla še ena srebrna medalja, ki jo je v absolutni konkurenci pritekel Franci Ravnikar. V članski štafeti M 19 sta Klemen Ravnikar in Radivoj Uroševič tekla ob odlično pripravljenih tekmovalcih OK Tivoli, Azimut Cerkno, ki se bodo kot predstavniki naše države udeležili Svetovnega prvenstva v orientacijskem teku oktobra letos v New Yorku. Kljub slabši telesni pripravljenosti in tako rekoč brez drage opreme (posebni kompasi) sta uspela častno zastopati ekipo iz naše občine in sta končala tekmo po vseh najdenih 36 kontrolnih točkah na 1 I. mestu. V soboto, 2. oktobra 1993, pa se je na območju Golovca pri Ljubljani odvijal Milovanovičev memorial '93, katerega se je udeležilo 5 članov ŠRD Konfon. Največ uspeha so imeli spet v kategoriji OPEN, kjer je Klemen Pompe zasedel 5. mesto, Franci Ravnikar pa 3. mesto in s tem bronasto medaljo. V svoji kategoriji M 16 se je odrezal tudi Rok Ravnikar in dosegel 7. mesto. V letošnjem letu se nameravajo udeležiti še tekme za pokal Slovenj Gradca ter zaključka slovenske lige v orientacijskem teku, ki se bo odvijal 6. novembra 1993, v Cerknem. K. R. dovnice, so se ekipe ob koncu pomerile še v spravljanju sena v kopice: razstlano seno je bilo treba spraviti v dve enaki kopici in pograbiti ter razstlati na označen prostor. Organizatorji so poskrbeli za vse potrebne pripomočke, ob pomoči sponzorjev pa tudi privlačne nagrade. Za lačne in žejne je bilo poskrbljeno, enako tudi za tiste, ki se radi zavrtijo, saj so domačini povabili medse ansambel Borisa Razpotnika. Domače vino, domače kmečke jedi: pečenice, kmečki kruh, orehova potica, drobno pecivo in še marsikaj so pripravili prijazni domačini. Zmagali so veterani iz Spodnjih Kosez: FRANC VESEL, MARJAN VIDER-GAR in CIRIL CAPUDER, ki jih leta ne motijo, takoj za njimi pa je bila ekipa iz Spodnje Javorščice, kateri sta sledili kar dve ekipi Turistično rekreativnega društva Konfin Sveta Trojica. Ti so imeli najboljštevilno spremljevalno ekipo. Peta je bila ekipa iz Gradišča, šesti pa Trebušakovi, ki so edini v ekipi imeli predstavnico ženskega spola. Trudili so se tudi bratje z Dvorja, mladi iz Imenij, največ aplavza so dobili bratje Nakrst, od najdlje pa je prišla ekipa iz Čemše-nika. »Zadovoljen sem z organizacijo prireditve, na kateri smo pokazali nekatera kmečka opravila, ki že tonejo v pozabo,« je ob koncu dejal predsednik organizacijskega odbora An- ton Cerar; ni pa pozabil povedati, da bodo takoj začeli s pripravami na III. olimpiado, na kateri pričakujejo več ekip in še več lepih nagrad. Če vas mika, časa za prijavo je še dovolj, treninga pa vedno premalo, zato je prav zdaj pravi čas za zlaganje drv, kakšno seno boste še tudi pograbili, kmečki voz pa lahko sestavljate tudi pozimi. Zato veselo na delo in nasvi-denje na III. KMEČKI OLIMPIADI V PRESERJAH PRI LUKOVICI 1994. VERA VOJSKA Roman Jelen, državni prvak v motokrosu Roman Jelen je novi zvezdnik slovenskega motokrosa. V letošnjem državnem prvenstvu je osvojil kar dva naslova in tako prispeval k že tako sijajni bilanci motokrosistov, vzgojenih v vrstah AMD Lukovica. Za Marjanom Avbljem, Bernardom Urbanijo, Janezom Juhantom in Romanom Cerarjem je simpatični 14-letni mladenič že peti, ki se je okičal z zvenečim naslovom državnega prvaka. Nihče v letošnji sezoni ni mogel ustaviti njegovega zmagovitega pohoda na vrh v članski kategoriji v razredu do 80ccm, kjer je prepričljivo postal dvojni prvak. Po osmih dirkah v klasičnem motokrosu je zbral 311 točk od 320 možnih, drugo uvrščeni pa je za njim zaostal kar za 104 točke. V superkrosu je naslov osvojil brez poraza. V naslednji sezoni bo prestopil v razred do 125ccm, tam pa bo, kot sam pravi, dosti težje. V razredu do 125 ccm sta brata Roman in Boris Cerar v enakovrednem medsebojnem dvoboju skozi celo sezono do- kazala, da sta zanesljivo številki 2 in 3 v našem prvenstvu. Novi vice prvak je Roman, Boris pa je zaradi poškodbe na zadnji dirki zdrsnil na četrto mesto z zaostankom le štirih točk. V superkrosu dve tretji mesti: Roman je to uvrstitev dosegel v razredu do 125ccm, Boris pa v super razredu (125 + 250ccm). Vsekakor vrhunske uvrstitve glede na to, da besede trening skoraj ne |x>znata. V razredu do 250ccm bi tudi Marjan Avbelj zagotovo bil v igri za naslov državnega prvaka, a kaj, ko nesreča nikoli ne počiva. Na enem izmed treningov v mesecu aprilu je pri skoku padel čez motor in si zlomil obe roki. Pol sezone je bilo izgubljene, v nadaljevanju, koje še čutil bolečine, pa se je uvrščal na druga mesta, na predzadnji dirki v Šentvidu pri Stični je s samo njemu značilno borbenostjo celo zmagal. Janez Juhant pa je v razredu do 250ccm uspešno nastopal na dirkah nemškega državnega prvenstva, ki je Roman lelen eno najmočnejših nacionalnih prvenstev na svetu, na mednarodnih dirkah pa tudi z nemško FIM licenco, v moštvu Husq-varna Deutschland, ki je pod okriljem firme Zupin, vodi pa jo naš nekdanji uspešni motokrosist Jože Zupin, je dobil dobre pogoje, v konkurenci odličnih dirkačev, nekaj tudi takih s točkami na svetovnem prvenstvu, pa se je izkazal s posameznimi uvrstitvami med deseterico, najbolje na sedmo mesto. MIRAN KOKALJ Turnir mladih v odbojki Zmagovalna ekipa domžalskih gasilcev Mladi forum SDP Domžale je 16. oktobra v telovadnici OŠ Venclja Perka pripravil odbojkarski turnir mladinskih organizacij. Nastopile so ekipe društev, ki združujejo mlade, in podmladki političnih strank. Tekme so bile zanimive, izkazalo pa se je, da so telesno najbolje pripravljeni mladi gasilci. Rezultati na takšnih tekmovanjih niso pomembni, kljub temu pa navajamo vrstni red: Gasilci 1, Gasilci 2, Mladi Liberalni demokrati, Mladi forum SDP, Potohodec. Sodelujoči so izrazili željo, da bi do podobnih srečanj med mladimi Še prihajalo. Naslednji teden so se v isti telovadnici pomerili še Mladi forumi (to so podmladki Združene liste socialnih demokratov) iz vse Slovenije. Vrstni red: 1. Ljubljana, 2. Trbovlje, 3. Kranj, 4. Domžale (ki so edine premagale ljubljančane), itd. IGOR LIPOVŠEK Pet dni v severni steni Huascarana Huascaran Sur ali po naše južni Huascaran je s 6768 metri najvišji vrh Peruja in obenem četrti najvišji vrh obeh Amerik. V osrednjem delu severne stene sta bili do letošnjega leta preplezani dve smeri, ki potekata v glavnem po snežiščih in strmih lediščih. Izrazit steber v levem delu stene je predstavljal velik izziv. S člani odprave AO Matica sem 24. junija odpotoval v Peru. V Hu-arazu, ki je izhodišče za vzpone v gorah Cordilliere Blance, se je Boštjanu in meni pridružil še Tomaž in tako je bila naša naveza kompletna. Po opravljenih aklima-tizacijskih vzponih na Pisco Oeste (5752 m) in Artesonrahu (6025 m), smo se 16. julija z avtobusom od- peljali v dolino Llanganuco, ki je izhodišče za vzpone v severni steni Huascarana. Ko nas je voznik avtobusa odložil ob robu ceste, smo bili za naslednjih sedem dni prepuščeni sami sebi. Do začetka ledenika smo potrebovali dobre tri ure in nato na njegovem robu postavili šotor. Po večerji smo opravili še zadnji izbor opreme in hrane. V steno smo vzeli res le najnujnejše: sedem klinov, tri »friende«, pet lednih klinov, štiri zatiče, dve vrvi, spalne vreče, ar-maflekse, vsak svoj par derez in dve ledni orodji ter nekaj hrane. Odločili smo se, da pod steno pustimo vso konzervirano hrano, rezervno obleko, plezalnike, precejšen del Mladinski planinski tabor Leto je bilo naokoli in mladinski odsek Planinskega društva Domžale je ponovno pripravil mladinski planinski tabor. Tokrat smo taborili v Logarski dolini. Vseh deset dni, tabor je namreč trajal od 12. do 22. avgusta, je imelo vseh 51 udeležencev tabora sončno in toplo vreme. Prav to nam je omogočilo, da smo izvedli kar štiri planinske ture; začeli smo z izletom na Zabrložnico in Okrešelj, že naslednji dan pa na Krofičko oz. Klemenčevo jamo. S tem smo se prepričali o sposobnostih otrok, ki smo jih že čez tri dni peljali v Robanov kot in naprej do Korošice ter naslednji dan na Ojstrico. Zadnji izlet do izvira Kisle vode je bil bolj turistične narave. Prostega časa skoraj ni bilo. Ves čas so potekali krožki, tabor smo popestrili še s kolesarskim izletom, igrami brez meja, večernimi pravljicami in knjižnico, v kateri so si otroci sposodili knjige za ure počitka. Reševali smo tudi knjižni kviz KNJIGE GRADE MOSTOVE. Enega izmed večerov nam je obogatil tudi Robanov France s svojimi citrami, ki so v njegovih rokah nekaterim privabile tudi solze v oči. Vrhunec samega dne je bil taborni ogenj. Še posebno zadnji večer, ko je bila opravljena svečana po- Krst na vrhu Ojstrice roka, krst novopečenih udeležencev ter nato bedenje ob ognju do jutra. Tabor je uspel in želel bi se zahvaliti vsem, ki so kakorkoli pomagali pri njegovi pripravi in izvedbi. Planinstvo in planinarjenje ima v Domžalah lepo tradicijo. Tudi sedanja mladina vedno raje zahaja v svet lepote in tišine iskat miru in prijateljstva. ALEKSANDER BERGANT, vodja tabora Alpinistične novice Tabor MO PD J. Trdina Mengeš Kot že vrsto let je tudi letos mladinski odsek organiziral planinski tabor. Tokrat so ga organizirali ob Planšarskem jezeru na Jezerskem, ki je trajal od 31. 7. do 8. 8. Vodja tabora je bil Miran Martinjak, tehnični pa Ana 8enda. Organizirali so štiri planinske ture, plezalci pa so opravili kar nekaj lepih vzponov: Prvi vzpon sta opravila v Dolgem hrbtu Miran Martinjak in Rok Benda po smeri Saše Kamenjeve. V isti steni je bila preplezana smer Šimenc--Škarja (VI, A,), plezala sta Martinjak in Ana Benda. Poleg teh dveh vzponov so preplezali še nekaj lažjih smeri. Marjan Kovač uspešen v Andih Marjan Kovač se je v začetku avgusta vrnil z uspešne odprave, v kateri je z dvema soplezalcema iz Ljubljane preplezal izredno težavno smer. V severni steni Huascarana Sur (6768m) so v petih dneh na alpski način preplezali prvenstveno smer: Pot v pekel z oceno (ED, VI + , A,,90) Vzpon Kovača je do sedaj najtežji vzpon mengeških alpinistov. Finančno so ga podprli alpinistični odsek, PD Janez Trdina in Maximarket. Zadnji plezalni vzponi V juliju so bili opravljeni štirje pomembnejši vzponi. Janez Kešner je prosto preplezal smer Krokodilčki v očeh (VIII-). M. Kovač v Andih novo Pekel v očeh. V Planjavi: Smer zadnjega srečanja sta plezala Kešner in Tone Rakar, Desno smer v Ojstrici pa Kešner in A. Benda. V avgustu je bilo preplezanih več kvalitetnih vzponov. Kešner je preplezal Tri srca (VIII + ), in Super sir (VIII). Varianto Aschen-brenerja v Travniku sta plezala M. Martinjak in Ivan Arnšek. Meč (VI+) v Mangartu sta plezala Kešner in Dušan Cerar (AO Domžale). Kešner in A. Benda sta preplezala tudi Severni raz v Mali Mojstrovki in Trmasti kamin Nad Šitam Glave. V Vršičih sta D. Božič in T. Rakar preplezala Kamniško smer. Prosto plezanje v previsni steni Foto: S. Božič DARE BOŽIČ Huascaran Sur (6768 m), severna stena. Naša smer Cesta v pekel je označena s polno črto tehnične opreme in šotor. Naslednji dan smo ob 10. uri na nadmorski višini 4900 pričeli plezati v severni steni Huascarana. Zahteven je bil že vstopni raztezaj, saj je nad vstopnim previsom led dosegel naklonilo 90 stopinj. Sledilo je nekoliko lažje plezanje na snežnem pobočju, ki smo ga vglav-nem zmogli nenavezani. Prva večja skalna pregrada je zopet ponudila zahtevno kombinirano plezanje. Popoldne smo končno dosegli skalno pregrado, ki se je že iz vznožja stene zdela težko preplez-Ijiva. Sistem poči, ki je potekal preko gladkih plošč, sem dokaj hitro preplezal kar v supergah, saj smo plezalnike pustili pod steno. To je bil edini raztezaj v steni, ki ga je prvi v navezi plezal brez derez in tudi edini raztezaj, ki sta ga druga dva v navezi preplezala s pomočjo žimarjev. Do večera sta sledila še dva zahtevna raztežaja. Prvi bivak sta Tomaž in Boštjan prečepela na ozki polički, jaz pa sem zašilo povsem skrčeno ležal na drobni polički. 18. julija smo počasi nadaljevali s plezanjem. Tomaž je že takoj po zajtrku preplezal najtežji raztezaj drugega dne. To je bila gladka plošča s tanko počjo, nad njo je bil krušljiv previs, raztezaj pa se je končal s tankim, mestoma navpičnim ledenim slapom. Nad tem je bilo nepregledno strmo snežišče, polno žlebov s prhkim snegom, na-klonine od 60 do 85 stopinj. Plezanje prek tega snežišča nas je zelo zamudilo, zato smo imeli drugi bivak že na višini 5950 metrov, kar je bilo precej nižje, kot smo predvidevali. Drugi bivak je bil od vseh najbolj neudoben, saj smo celo noč prečepeli na ozkih poličkah, izkopanih v strmo ledeno pobočje. 19. julija smo navsezgodaj zjutraj preplezali izredno zahteven raztezaj v mestoma navpičnem sipkem snegu, ki nam je prejšnji večer preprečilprehod v vrhnje snežišče. Po tem ledišču smo plezali dalje mimo seraka in našo novo smer, ki se imenuje Cesta v pekel, ob 14 uri priključili na greben na višini 6200 metrov. Za greben še vedno nimamo točnih podatkov, domnevamo pa, da so ga preplezali katalonski alpinisti. Samo plezanje po grebenu je bilo izredno zahtevno. Večinoma smo gazili pršič in sipek sneg z naklonom od 60 do 90 stopinj in večkrat tvegano prečili preko velikih ter mestoma skrajno nevarnih opasti, ali pod njimi. Ves čas plezanja na grebenu je bila potrebna popolna koncentracija, saj bi že minimalna napaka enega od članov naveze pomenila katastrofo za celotno navezo. Varovanje na grebenu je bilo minimalno, na vrv smo bili navezani zgolj zaradi boljšega občutka. 21. julija ob 12. uri 25 minut sva se s Tomažem, po štiri in pol dnevih plezanja, končno objela na vrhu 6768 metrov visokega severnega Huascarana. Boštjan je na vrh prišel tričetrt ure za nama. Z vrha smo sestopali preko južnih pobočij na sedlo Gargantha med južnim in severnim vrhom Huascarana. Na sedlu so nas prijazno sprejeli člani mednarodne raziskovalne odprave. Po petih dneh smo zopet pili vroč čaj. Noč smo prespali v njihovem kuhinjskem šotoru., naslednje jutro pa smo nadaljevali s sestopom v dolino. To je bil že naš šesti dan na hribu. Boštjan je vedno bolj počasi sestopal, zato sem popoldne nosil še njegov nahrbtnik, saj je postal zanj pretežak. Ob devetih zvečer smo končno prišli do vasice Musho, kjer smo po dobri večerji in nekaj steklenicah Fante prespali noč na podstrešju trgovine prijaznega domačina. Zadnji, sedmi dan naše odisejade smo se z avtobusom odpeljali v Huaraz, kjer so nas že nestrpno pričakovali zaskrbljeni prijatelji, katerih nismo videli že teden dni. Zahvaljujem se članom PD Janez Trdina in AO Mengeš ter sponzorju Emona-Maximarket za finančno pomoč. Prvenstvena smer v Huascaranu, prvenstvena smer v vzhodni steni Chacraraha (6112 m), ki sta jo med 17. in 18. julijem preplezala Pavle Kozjek in Grega Kresal (oba AO Matica), sta letošnja doslej daleč najodmevnejša vzpona v Cordilleri Blanci in brez dvoma sodita med najresnejše vzpone zadnjih let v Andih. Omenjena vzpona in še vrsta manj pomembnih vzponov uvrščata slovenski alpinizem v perujskih Andih na prvo mesto v tej sezoni. MARJAN KOVAČ 16 /lamnik ravi, medtem ko pravih atletskih tekem zaradi nemogočih razmer ne more pripraviti. Skupaj z Nogometnim klubom, občino, pa tudi ob pomoči podjetij naj bi čimprej pričeli z obnovo stadiona in morda ob 20-letnici kluba v Domžalah že pripravili večjo atletsko prireditev. Naj-atleti Veliko število prisotnih na slovesnosti ob 15-letnici kluba je tudi potrdilo uspešnega dela. SLOVESNO OB PETNAJSTLETNICI AK DOMŽALE Najuspešnejša sezona doslej Petnajst let je preteklo, odkar so se ljubitelji atletike v naši občini ponovno organizirali in stopili na naporno organizacijsko in tekmovalno stezo, ki je našo občino v atletiki z obrobja pripeljala med najboljše atletske klube v državi. Če je klub v letu 1989 osvojil na pomembnejših tekmovanjih osem medalj, je v letošnji, najuspešnejši tekmovalni sezoni to število naraslo na devetnajst. Vse to in še marsikaj je iz zgodovine kluba povedal Marjan Gorza, dosedanji in prihodnji predsednik Atletskega kluba Domžale, ta je številnim obiskovalcem in gostom predstavil tudi dolgoročne cilje kluba. Ob predstavljanju tekmovalnih rezultatov je posebno pozornost namenil vsem državnim prvakom, ki so izšli iz kluba. To so: JANEZ BLAŽIČ, DAMJAN BARIČ VESNA MALOVRH, JOŽE PIR-NAT in BOŠTJAN BERNOT, ki je klubu prav v letošnjem letu prinesel najlepše darilo: državni rekord na 2000 m med mlajšimi mladinci. Jože Potrbin je orisal strokovno delo kluba, ki je osnova za vse boljše rezultate, Ljiljana Horvat pa delo sodnikov, ki so sodelovali na 48 tekmovanji, uspešno pa so sodili tudi na balkanskem prvenstvu. Atletski stadion - do leta 2000? Razprava je bila bogata in pestra. V njej smo slišali vrsto gostov, ki so vsi po vrsti poudarjali pomen popularizacije športa, kjer brez prostovoljnega dela ne gre, in iskreno čestitali klubu za uspešno petnajstletno delo. Posebne pozornosti so bili deležni vsi sponzorji, brez katerih tudi ne bi šlo, posebno priznanje kluba pa je prejela tudi URŠKA LAVRAC. Ob vseh teh uspehih pa je bila kar grenka ugotovitev, da v naši občini ne premoremo primernega atletskega objekta, kjer bi mladi trenirali in tekmovali. Zato si bo klub v prihodnjih letih prizadeval za izgradnjo atletske steze, ki bo omogočila tudi organiziranje večjih atletskih tekmovanj. AK Domžale je namreč v državi že znan kot dober organizator različnih krosov in drugih tekov v na- Med atleti, ki jih prizadevno trenirata Damjan Berdnik in Tone Založnik, jih je kar sedem, ki spadajo v slovenski vrh. Razveseljivo pa je tudi to, da so posamezni atletski krožki na osnovnih šolah, prav tu pa je po mnenju vodstva kluba še veliko več možnosti za sodelovanje. Ob slovesnosti so razglasili tudi najboljše atlete kluba v posameznih kategorijah. V letošnji sezoni so bili tako najuspešnejši: JOŽE PIRNAT med člani, DAMJAN BARIČ in DARJA KOKALJ med mladinci ter BOŠTJAN BRNOT in BOJANA VOJSKA med pionirji. Čestitamo! Kdor ne poizkuša doseči nemogočega, ne bo uspel je bila ena izmed misli, izrečenih ob petnajstletnici Atletskega kluba Domžale. Atletom, trenerjem, vodstvu kluba in vsem, ki imamo v občini Domžale atletiko radi, bo tudi v prihodnjih letih to moto, ki nas vodi ob vstopu v šestnajsto leto Atletskega kluba Domžale. VERA VOJSKA Predsednik Atletskega kluba Domžale MARJAN GORZA izroča priznanje predstavniku podjetja TOL KAMNIK Petem Jermanu. ZDRUŽENJE SLOVENSKIH SKAVTOV IN SKAVTI N J Se poznamo? Se vam je že kdaj zgodilo, da se vam je za trenutek pogled ustavil na skupini nasmejanih, sproščenih mladih fantov in deklet, odkritih in sijočih obrazov? Ste morda tisti hip sami pri sebi pomislili, kako je vendar lepo in poživljajoče takole bežno srečanje in kako nehote napolni človekovo praznino z novim upanjem: še so nekje mladi, ki se znajo veseliti resničnega življenja in ne iščejo utehe v lažni sreči, ki jo ponuja današnja civilizacija in se ne predajajo brezizhodnemu životar-jenju. Kajne, premnogokrat doživljamo na svoji poti skozi mestni labirint naših Domžal mračne, prazne, pogosto celo brezizrazne poglede mladih, ki svoj dragoceni čas izgubljajo v barih, bistrojih in kavarnah sedeč ob polnem kozarcu žgane pijače in s cigareto med po-rumenelimi prsti. Kako tu in tam najdejo vaši malčki v peskovniku, na igrišču ali v parku že uporabljeno in okrvavljeno injekcijsko iglo?!? Kaj ni to živo nasprotje žaru, ki ste ga videli sijati v očeh in neminljivemu ognju, ki razvnema srca zdravo mislečih in duhovno bogatih mladostnikov? Marsikdo ima doma enega, dva ali celo več doraščajočih otrok, ki počasi a vztrajno zapuščajo bolj ali manj varno okrilje doma in se spuščajo v nori cirkus naše današnje civilizacije. Eni ostanejo zvesti svojim načelom, drugi pa... Koliko strahov vidimo v tem težavnem obdobju starši! Kako nas lahko pomirja dejstvo, da so se ravno naši otroci Jure Biatlonca Velepca v Domžalah Biatlonca Jure in Uroč Velepec sta v športnem svetu dobro znana in dolga predstavitev ni potrebna. Da pa bi ju bolje poznali tudi bralci Slamnika, smo se z njima pogovorili in vam ju predstavljamo. Oba sta bila rojena v Domžalah, Jure leta 1965 in Uroš leta 1967. Že od otroških let živita v Beričevem, kjer sta si starša zgradila hišo. Oče Tone Velepec, prav tako znan športnik - smučarski tekač in atlet, je doma v Beričevem, mama Helena pa je Stegnarjeva iz Domžal in je bila tudi športnica. Fanta sta se že v otroških letih zapisala športu in se posebej uveljavila v biatlonu. Jure ja nastopal že na treh olimpiadah: leta 1984 v Sarajevu, leta 1988 v Calgerv v Kanadi in lansko leto v Albertvilu v Franciji, kjer je tekmoval tudi brat Uroš. Na svetovnem prvenstvu v Bistrici v Avstriji se je Jure uvrstil na 20. mesto. Uroš pa je bil na svetovnem prvenstvu februarja letos v Borovcu v Bolgariji sedmi, kar je naj- boljši uspeh v slovenskem biatlonu. Na vseh šestih tekmovanjih za svetovni pokal v biatlonu sta si pridobila točke in si tako omogočila nastop med tridesetimi najboljšimi. Oba sta kandidata za nastop na olimpijskih igrah, ki bodo februarja 1994 v Lillehmmerju na Norveškem. Ljubitelje biatlona vabita na tekmovanje za svetovni pokal; ta bo od 16. do 19. decembra 1993 na Pokljuki. Da sta predana športnika, pove tudi to, da sta oba obiskovala Fakulteto za šport. Jure je že pred dvema letoma diplomiral, Uroš pa bo v kratkem zagovarjal diplomo, upajmo, da uspešno. Oba sta zaposlena pri Ministrstvu za obrambo kot inštruktorja biatlona. Oba sta bila člana Športnega društva JUB Dol. Ker od društva za nadaljnje uspešno tekmovanje nista dobila potrebne pomoči, sta skupaj z drugimi privrženci tega športa lani ustanovila Športno društvo Sokol v Domžalah. Upata, da bosta v Domžalah za svoj šport našla več razumevanja tako pri Športni zvezi Domžale kot pri sponzorjih, saj se bodo imena njihovih firm pojavljala na olimpiadah in svetovnih tekmovanjih. Velepčevi so znana športna družina. Športnik je tudi najmlajši Rok, rojen je bil leta 1976, a je dal zimskemu športu slovo in se je kot av-tomehanik posvetil avtomobilskemu športu. Pripravlja se na izpit za pilota utralahkega letala. Vsem želimo še veliko športnih usPehov- STRAŽAR Taborniške akcije v oktobru Tako kot učenci in dijaki z mesecem septembrom stopijo v novo šolsko leto, tudi taborniki oktobra pričnemo novo taborniško sezono. Letošnjo smo pričeli konec septembra, ko smo se vodniki in člani rodove uprave zbrali na tridnevnem posvetu na Gorah. Skupaj smo se pogovorili okoli letnega taborjenja in uspešnosti rodovih akcij v lanski sezoni. Zadali smo si nove cilje za novo sezono in izdelali podrobnejši program za delo z MČ IN GG. Največ besed je teklo v glavnem okoli letnega taborjenja, ki je bil letos nekoliko drugačen, saj smo se na njem spomnili 40 letnice RST-ja z akcijo 400 tabornikov za 40 let. Kot pri vsaki stvari, ki jo organiziraš brez izkušenj, smo tudi mi imeli nekoliko težav, vendar nič takega, kar v prihodnje ne bi moglo biti bolje. 'Vsaka izkušnja, tudi če je slaba, je dobra šola za vbodoče. 16. oktobra smo se v Ljubljani pri rodu Dobre volje udeležili Ivkovega memori-ala. To je predvsem šaljivo tekmovanje, ki vsebuje osnove taborništva. Udeležba je bila zelo velika, saj smo se tja pripeljali kar z dvema avtobusoma, kar nam je kar takoj zagotovilo skupno 1. mesto. Vendar tudi ekipe niso dosegle ravno slabih rezultatov. Kot vsako leto tudi letos taborniki or- ganiziramo za svoje člane vrsto izletov enkrat mesečno. Prejšnji mesec smo si šli ogledat Štajersko prestolnico in njen terarij in akvarij. Na Ptuju so nam prijazni vodiči razkazali grad in povedali marsikaj zanimivega o nastanku tega mesta. Na poti domov smo se ustavili tudi v Celju in si privoščili čaj, vročo čokolado, nekateri pa tudi kaj drugega. Za konec naj povem tudi to, da smo za letošnje izlete vsi dobili tudi posebne brošure, ki nam služijo kot knjižica, kamor si bomo beležili vtise z izleta in si jo na planinskih postojankah požigosali. Vsi tisti, ki se bodo udeležili določeno število izletov, bodo konec sezone nagrajeni z ustrezno oznako taborniškega znanja. Mislim, da si posebno pohvalo zaslužita Tomzi in )aro, saj sta se z Izletniki močno potrudila. Z naravo k človeku! Hoja po žerjavici Že nekaj dni prej sem slišal praviti, da bodo v soboto, 16. oktobra zvečer v Studi hodili po žerjavici. Nato me je poklical Še nežen glas po telefonu, menda je bila gospa Lojzka Erjavec, naj si ogledam hojo po žerjavici, najbrž zato, da bi napisal tole poročHce. Ker pa je že dva dni namesto poleti šele sedaj pošteno deževalo, sem menil, da iz tega ne bo nič. Toda pripravljale! se deževju niso dati motiti. Vse je potekalo, kot bi Šlo za stavo. Na Cofkovem travniku blizu Centralne čistilne naprave v studi so po oceni v kup zložili kakšen kubičen meter bukovih drv - klaftr. Priznam, da sem začetek, ko so prižigali ogenj, malo zamudil. Ko pa sem se ognju približal, je potekalo vse kot po nekakšnem obredu. Vsi udeleženci hoie no žeriaviri so bili »Tako, žerjavica je pripravljena, sedaj se sezujemo in se postavimo v vrsto za hojo po žerjavici.« Potem se je začelo, najprej je šla sama, nato prijetno dekle, ki je imelo največ opraviti ob njej in se je na vse tudi dobro razumela. Potem so po žerjavici hodili vsi, ki so bili zato že določeni. Prav nobenega dezerterja nismo opazili. Zanimivo je tudi to, da sta vsa- Studhan kmalu o nabralo goreval nutek hc Ko se čel podi kogar, ki je prišel, po žerjavici, stra ner