Josip Stare: Pisma iz Zagreba. 2 i Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stare. XXVII. a tom mladom ljetu veselimo se.« — Tako se danes in ves božični čas razlega po Hrvaškem, na kmetih in po mestih, med preprostim narodom in v gospodskih krogih, v božji hiši in pod domačo streho. Te besede so refren ali pripevek jedne tistih prelepih božičnih pesmij, v katerih se je ohranil pravi narodni duh in katere prav zato bolj nego druge sezajo človeku v srce in mu bude nekovo pobožno veselost. Marsikdo, ki je bil vse leto mlačen in zanikern v službi božji, gre božične praznike v cerkev, da začuje stare preproste pesemce, ki mu povzdigujejo dušo in srce. Toda saj si božičnih praznikov brez teh pesmij niti misliti ne moremo. Zlasti omenjena novoletnica človeka tako pretrese, da ne more tiho poslušati, ampak hitro se oglasi tudi on in zapoje z drugimi: »Narodi se nam kralj nebeški od Marije, čiste djevice. Na tom mladom ljetu veselimo se, mladoga kralja mi molimo.« — Navadno pojo to pesem po dovršeni službi božji, ko duhovnika že ni več pred oltarjem; in vender se ljudje ne ganejo iz cerkve, dokler ne odpojo vseh jednajst kitic. Toda ne samo v cerkvi, ampak tudi doma nam oznanja ta pesem, da je Božič, da se veselimo rojstvu božjega Deteta ! Kadar se na sveti večer ali na »badnjak« družina zbere k božični večerji, zapojo vselej nekoliko kitic »mladega kralja«, predno sedejo za mizo; in ko jim sladka kapljica razozla jezike, da jamejo napijati in prepevati; zazveni zopet: »Na tom mladom ljetu veselimo se.« In tako se ta pesem do Svetih treh kraljev ponavlja pri vsakem prijateljskem sestanku, bodisi opoldne ali zvečer. Na kmetih, kjer se je ohranilo mnogo starodavnih šeg, ondu je to umevno; ali tudi po mestih, kjer ginejo stari narodni običaji in se namesto njih vdoma-čujejo tuje navade, ni ga božičnega veselja brez božičnih pesmij. Nežna gospodičina spremlja »mladega kralja« na klavirji; in ko mati po nemški šegi prižge svečice na bogato okrašeni smrečici in odpre vrata skrivnostno zaprte sobe, pokleknejo otroci in otročiči pred božično drevo, povzdignejo roke kakor k molitvi in zapojo: »Narodi se nam kralj nebeški . . .« Roditelji in gostje stoje zadi in se ginjeni od nedolžnega otroškega veselja pridružijo tankim glasovom ter prav iz srca zapoj<5 ž njimi: ». . . Na tom mladom ljetu veselimo se« . . . Vesele preproste besede oživlja vesel napev. 22 Josip Stark: Pisma iz Zagreba. Mogoče, da te hrvaške božičnice ne zadoščajo strogim zakonom pesniške in glasbene umetnosti, ali zato po naši sodbi prav nič ne gube velike vrednosti svoje; saj bude pobožnih čustev in poveličujejo največji praznik krščanski, in to je dovolj. Ne moremo si kaj, da ne bi iz raznih božičnih pesemc navedli nekoliko vrstic, ki nam sosebno jasno pričajo o najivno-preprosti pobožnosti hrvaškega ljudstva. Tak6 nam jedna oznanja božje rojstvo med drugim tako-le: ». . . Dieva blaga i prečista nenašavši nigdje mjesta za stan nadje štalicu, za postelju slamicu . . . U ponoči to se zgodi, kada majka svojega sina Boga nam porodi, kralja neba zmožnega . . . To djetešce božanstveno doji čista djevica, u jaslicah položeno grije neba kraljica.« Ali pa druga: »U jednoj štalici na goloj slamici rodila je majka si-neka, poleg osla, voleka . . . Nutri leži s materom premilo djetešce, povito u pelenešce, položeno u jaselce. Lica ima vesela, oči dragog kamena, usta kao ružice, rieči kao grlice . . . Na slamici zimu trpi za nas grješnike, mati njega u povojce mrzle povija.« Saj skoro ni mogoče, da bi kdo bolje povedal misli in čustva preprostega človeka, nego jih razodevajo te pesemce. Ali tudi pomen rojstva Kristusovega se lepo opisuje, kakor v le-tej pesmi: ». . . u štalici prostoj leži djetešce na slamici oštroj kao janješce. Ljubav Božja prevelika primi pravu put (polt) čovjeka, s neba sidje dole radi grješnika, rodi se u stali radi čovjeka.« Prav nežno se opisuje materina skrb Device Marije, prav tako, kakor si jo more misliti preprost kmet v svoji domišljiji: ». . . pored njega stoji majka, dieva Marija, ter vseg svieta spasitelja liepo povija; njega poji i goji, uspavkuje i njeguje; spavkaj, spavkaj, popjevuje, u koljevčici i na slamici.« — V vseh teh pesemcah, zlasti v njih napevih, izraža se tisto splošno veselje, ki ga božični čas vidimo povsod, v cerkvi in na domu. Božične praznike ne sme biti žalosti, in če na Sveti dan srečaš znanca, ne pozdravi te kakor sicer, ampak veselo ti vzklikne: »Kristus se je porodil!« Vse leto se ljudje ne goste tako kakor o Božiči, in zlasti na kmetih imajo gospodarji in gospodinje pred prazniki čez glavo dela. Ne daleč od Zagreba je star učitelj vse to domače pripravljanje zložil v veselo, toda nedolžno pesem in jo je sleharno leto po dovršeni polnočnici v cerkvi pel, spremljuje jo z orgijami. Ljudem je kar srce igralo od veselja, in do kraja so mirno in spodobno poslušali pesem, ne da bi se pohujševali ali smijali. Minilo je nekoliko let; stari župnik je umrl, in prišel je nov. Bilje zopet Božič, in učitelj je zopet zapel staro svojo domačinko. Župnik je kar besnel od svete jeze, ko je v božjem hramu zaslišal tako posvetne besede, in pri tej Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 23 priči je moral učitelj umolkniti. Toda sedaj so se kmetje vzdignili in se kar najodločneje potegnili za učitelja in njega pesem, kakor za ka-kovo starodavno pravico, brez katere si niso mogli misliti prave, vesele polnočnice. Seveda, obveljalo jim ni; bilo je še mnogo prepira, ali v cerkvi učitelj ni več prepeval, kako je »Miško z muštači lagve (sode) nabijal, vino pretakal, kobase nadeval . . .« Utegnil bi kdo reči, da to nič kaj ne priča o krščanski pobož-nosti hrvaškega naroda. Ali krivo bi sodil, kdor bi tako sodil. Hrvat je blagega, mehkega srca kakor pristni Slovan, pa je tudi dober kristjan; toda versko njegovo prepričanje ni plod umnega razsojanja, ampak pobožno čustvo je, globoko kakor narodno zasajeno v njega srci, iz katerega mu ga ne izruje nobena sila človeška. In tudi ko bi se našel mlačen duhovnik, nevreden imenitnega svojega poziva, hrvaškega kmeta bi niti ne pohujšal niti mu omajal vere njegove. Vera in narodnost sta zrasli pri hrvaškem ijudstvu tako tesno, da ji ne moreš ločiti, in ko bi mu vzel jedno, vzel bi mu tudi drugo. Odtuji ga narodnosti njegovi, in odtujiš ga veri! Pri Hrvatu večkrat ne veš, kaj so narodni, kaj verski običaji; visoko spoštuje praznike, katerih v koledarji niti ne najdeš. Takšen praznik mu je »mlada nedelja«, to je prva nedelja po mlaji vsakega meseca. To nedeljo Hrvat gotovo ne zamudi službe božje, ki se opravlja slovesneje nego navadno nedeljo. Prav tako ima Hrvat tudi tako rekoč svoje narodne svetnike, ki jih čisla bolj nego druge. Naj navedemo samo »Jurijev dan«, ko kmet zajedno s svetim Jurijem praznuje vzbujeno pomlad. »To je paganstvo! To je pagansko obožavanje prirode!« čujemo ugovor nepotrpežljivega čitatelja. Ne tajimo, da se je v narodnih običajih marsikaj ohranilo še iz paganskih časov, saj je to sploh znana resnica; ali prav tako je tudi res, da je krščanstvo te običaje oplemenitilo in jim dalo drug, vzvišen pomen. Prvi krščanski blagovestniki so bili modri možje, pa so dobro vedeli ceniti narodnost in narodne šege, katerih niso izkoreninili, ampak prav nanje so vcepili novo vero, da se je tem bolj prijela in razvijala tem lepše. Kako umno so znali paganske praznike zameniti s krščanskimi ter z izpremembami letnih dob strinjati razne dobe življenja našega Vzveličarja! Saj sama beseda »Božič« ne pomeni drugega nego malega Boga ali božje Dete, čegar rojstvo slavimo o Božiči, ob najkrajših dnevih. Nič hudega ni torej, če sta pri hrvaškem ljudstvu vera in narodnost zvezani tako tesno; celo prav dobro je, zakaj vzajemno se branita in čuvata. Mogoče, da je Hrvat nekoliko lahkoživ, in kakor si za vsakdanje življenje ne dela nepotrebnih skrbij, tako niti v verskih stvareh nima pretanke vesti. 24 Josip Stare: Pisma iz Zagreba. Ali to mu nikakor ne slabi verskega čustva. Le poglej, kako lepo se vede v cerkvi in kako goreče molijo moški in ženske; nikjer ne vidiš, da bi kdo na svetem mestu zijala prodajal, da bi se smijal ali da bi šepetal in se pogovarjal; poglej, kako versko zaupno hodi hrvaško ljudstvo na božja pota, in izvestno pritrdiš, da je to pobožen narod. Seveda, brez greha ni nobeden narod, torej niti ne hrvaški; to je pa tudi res, da nahajaš pri hrvaškem narodu v grehu mnogo menj surovosti nego pri marsikaterem narodu, ki se ceni omikanejšega od hrvaškega. Lepo je, kako Hrvatje rimsko-katoliške in grško-vzhodne ali pravoslavne cerkve žive drugi z drugimi. Sovražniki Hrvaštva so v novejšem času izkušali ta verski razloček porabiti za svoje namene in razpihati v njem narodni razpor; toda ni se jim posrečilo. Sredi vasi stojita mirno katoliška in pravoslavna cerkev ne daleč vsaksebi, in prav tako žive mirno drug poleg drugega katoličani in pravoslavni, zaveduje se, da so bratje istega naroda. Vsak hodi v svojo cerkev, a če je velik katoliški praznik, ne lotijo se niti pravoslavni težkih »hlapčevskih« del, da bi ne motili sosedov svojih v njih pobožnosti; in prav tako se godi narobe. Zlasti lepe božične praznike praznujejo tako rekoč po dvakrat: najprej je v gosteh pravoslavni pri katoličanu, dvanajst dnij pozneje pa katoličan pri pravoslavnem. Kakor posvetni ljudje, tako občujejo tudi duhovniki obeh cerkev prijateljski, in v mnogih krajih pojo pri pogrebih in drugih svečanih obhodih zvonovi obeh cerkev. Kdor vsega tega ni videl na svoje oči, rekel bi, da je to mlač-nost ali verska malomarnost; kdor pa bliže pozna to razmerje, pritrdi nam, da to ni niti novodobna tolerancija, ampak da je spoštovanje verskega čustva svojih bližnjikov. Videli smo v Slavoniji sredi širokega polja pod košatimi lipami katoliško kapelico s kamenito podobo svetega križa, pred katerim je noč in dan brlela lučica, in do poznega večera so prihajale pobožne duše le-sem iskat tolažbe težavam svojim. Časih pa, zlasti v postu je na priljubljenem svetišči kar mrgolelo vernega ljudstva, ki je v dolgih izprevodih dohajalo iz bližnjih in daljnih krajev. Med temi izprevodi jih je bilo tudi, ki so prišli z znamenji pravoslavne cerkve, in v lepi zlogi si cul sedaj katoliško, sedaj pravoslavno petje. Čudili smo se tej nam nenavadni šegi; v tem nas je stari duhovnik poučil, kako pravoslavni Hrvatje spoštujejo naše svetinje, in da zlasti preprosto ljudstvo ne loči kaj posebno jedne in druge cerkve. Pravil nam je, kako je za mladih let služil za duhovnega pomočnika v jako samotnem kraji. Biia je huda zima in že Josip Stare: Pisma iz Zagreba. 2 5 pozno zvečer, ko so prizvončkale po škripajočem snegu sani in obstale pred župnim stanom. Kmet potrka na okno in prosi, da bi šel gospod ž njim k bolniku na smrtni postelji. Duhovnik vzame svetstva in se odpelje v trdi noči skozi velik gozd, kjer ni čuti drugega nego tuleče volkove. Srečno pride še o pravem času. Starček se skesano izpove svojih grehov in se lepo pripravi, da prejme sveto obhajilo. V tem se duhovniku zazdi, da je bolnik v molitvi izgovoril besedo »Hristos«. Hitro se domisli in vpraša starčka: »Ali si morda pravoslavne vere?« — »Seveda sem,« odgovori mu umirajoči bolnik; »nikar ne zamerite; predaleč je do našega popa, pa bi me ne bil več našel živega. Poslal sem torej po vas, saj vsi verujemo v jednega in istega Boga.« — »To je res, ali svetega obhajila ti le ne smem podeliti,« opravičuje se duhovni oče. »Pa vsaj molite za dušo mojo,« prosi ga starec. Duhovnik je molil, sivček pa je v tem mirno v Gospodu zaspal. Kakor drugje po svetu, tako tudi na Hrvaškem ljudje cenijo in spoštujejo gorečega dušnega pastirja, ki jih niti zunaj cerkve ne zapušča ter jim pri vsaki priliki rad pomaga in svetuje kaj dobrega. Hrvaški duhovnik se ne ogiblje posvetne družbe, ampak rad zahaja vanjo ter se raduje in žalosti z narodom svojim. Vera in nravnost sta pri tem le na boljem; saj je n. pr. mnogo lepše, če selška mladina vpričo duhovnega pastirja na trati prepeva in kolo pleše, nego če se mu skriva po zaprtih sobah zakotne krčme. Duhovnik torej že z navzočnostjo svojo v vsaki družbi ubrani marsikako nespodobnost; še več pa utegne koristiti, če o pravem času reče pravo besedo. Ali ne le na kmetih med preprostim ljudstvom, tudi po mestih med odlično posvetno gospodo nahajaš duhovnika, bodisi v javnih družbah, bodisi doma na zasebnih sestankih. In tako je prav. Duhovnik, ki pripada po svojem pozivu in po duševni svoji omiki gospodi, ne sme prezirati gospodskih krogov in se jim izogibati, ampak hoditi mora mednje in z olikanim vedenjem kazati, da je vreden časti, katera mu gre tudi v družabnem življenji. Pojdi pozimi v hrvaški »salon« in videl bodeš duhovnika pri »whistu«, in kadar napove strežaj čas večerje, poda duhovnik lično kakor najokretnejši kavalir roko gospe ali gospodičini in jo odvede v obednico. Tu je vsekdar dobro došel gost, zakaj z zabavno in duhovito zgovornostjo svojo se ne ustraši niti največjega »salonskega junaka«. Prijatelj Slovenec je bil v Zagrebu in. ko si je ogledal, kar je vredno videti, šel je zvečer z nami v koncert glasbenega zavoda. Radovedno se je oziral sedaj pa krasni dvorani, sedaj po izbrani družbi, 2 0 Zdeslav : Ne glej me, dekle ti! in vse mu je godilo. Kar osupne in nas vpraša: »Kdo pa je oni tam spredi med gospemi v višnjevi halji z zlatim križcem?« — »To je škof,« zavrnemo mu kratko. Ali sedaj se je še bolj čudil in vprašal iz nova: »Kaj? Škof?« — »Posvečeni katoliški škof in vikarij ali namestnik zagrebškega nadškofa. Dober prijatelj in podpornik je glasbeni umetnosti in je bil mnogo let predsednik našemu društvu, letos pa smo ga zaradi velikih zaslug izvolili za zavetnika glasbenemu zavodu.« Videl si, kako so se Slovencu od veselja zaiskrile oči, ko je med poslušalci zapazil še več odličnih duhovnikov in se iz nova prepričal o lepi zlogi hrvaške duhovne in posvetne gospode, ki so vsi jednako navdušeni za vsak kulturni napredek naroda svojega! — Toda kam smo zašli! Prav ta trenutek čujemo zopet, da pod nami v hiši prepevajo »mladega kralja« ; bržkone imajo goste, pa so otroci prižgali božično drevesce. Spominjajo nas, da smo še v božičnem času. Radi se v duhu pridružimo njih veselju in pojemo ž njimi, rojakom svojim pa kličemo z besedami zadnje kitice: »Daj nam Bog zdravlje, k tomu veselje, Na tom mladom ljetu svega obilja. Na tom mladom ljetu veselimo se, Mladoga kralja mi molimo.« H Ne glej me, dekle, ti! e glej me, dekle, ti Z nebeškimi očmi! Ob tebi sanjam sanje Ljubezenske nekdanje. Umiril sem srce", Obraz pozabil nje", Pozabil nje čarobo, Prebolel nezvestobo. Spominov zdaj oko Ne budi več na njo ! K ljubezni me ne gane, A stare trga rane . . . Zdeslav.