Z zaupanjem v bodočnosrf! Največji proevetitelj, buditelj in voditelj slovenskega ljudstva, škof Anton Martin Slomšek je izjavil: »Slovenci nočemo nobene vojne ai prepira ne ifičemo, ampak le svoje pravice.« S temi besedami je škof Slomšek izpovedal miroljubnost našega ljudstva, M noče vojne nlti ne iSče prepirov, hkrati pa tudi njegovo odIo.no voljo zahtevati in braniti svoje pravice. In prav z obrambo teh. pravic kaže nal narod 3vojo nezlomljivo življenjsko silo. Z navedenimi besedami je škof Slomšek označil dušo ne samo našega naroda, marveč tudi bratskega nam hrvatskega in srbskega tiaroda. Jugoslovani nismo stegovali svojih rok po tujem, nismo vodili osvajalnih vojn. Vedno pa smo branili to, kar je naše. Rodna zemlja nam je zmiraj bila sveta. Za njeno oforambo je tefete. jugoslovanska kri v potokih. Stoletja _mo bili zaposleni s to obrambo. Jugoslovanski narodi so živeli v stiski in bedi ter niso mogli z istim korakom napredovati z drugimi narodi, ki so bogateli v premoženju in rasli v kulturi. Stoletja smo za njihovo varnost stall na braniku. Kdor se hrabro in vztrajno bori za Bvoje, je tudi vreden, da to ohrani. Z zgodovinsko borbo za svojo zemljo smo si zaslužili, da na njej živimo in gospodarimo. Zaslužili smo si tudi svojo politično neodvisno8t in lastno državnost, ker smo si jo priborili v težkih dolgoirajnih borbah. Knez-namestmk Pavle je v svojem lepem, bodrilnem govoru na praznik našega narodnega zedinjenja to zgodovinsko dejstvo krepko poudaril, rekoč: -»Naša država ni ustvarjena za zeleno mizo. Naša država je sad brezmejnih žrtev in naporov ceiih rodov. Njeni temelji počivajo na kosteh najboljših s<inov, ki so s svojo krvjo kupili pravico do življenja, svobodo in "eodvisnost. Celi rodovi od očeta do aina so nosili luč narodne svobode, dokler ni bila uresničena ta velika narodna zamisel.« Luč narodne svobode nam tudi v sedanjih težkih in nevarnih časih razsvetljuje pot, po kateri moramo hoditi. Kepremakijiv jfe *&3__. cilj: ohranitev naše države, njene svobode, neodvisnosti in njenih nedotakljdvih meja. To je najvišji cilj vseh nas, naj se imenujemo Slovenci ali Hrvati ali Srbi. V tem oziru ni med nami nobene razlike. More biti med nami razli.no gledaiije na razna gospodarska, politična in kulturna vprašanja. V enem in glavnem pa smo vsi edini, in to je: narodni obstoj in razvoj Hrvatov, Srbcrv in Slovencev je najbolj in morda edino zasiguran v našd skupni močni jugoslovanski državi. Ta edinost duha, ki je v dejanstvu edinost Ijubezni do naše države in do kraljevske hiše, ki ji vlada, je najtrdnejša osnova naše države. Država, ki je bila ustanovljena z mečem osvajalca in ki je utemeljena na sili, je močna samo po zunanjem videzu. Na njenem temelju gloda črv Ijuclskega nezadovoljstva, zagrenjenosti in mržnje, ki rije naprej, dokler ne razrije vse podlage. Zgodovina spričuje, da to, kar je bilo ustvarjeno s silo, ni trajno. »Svaka sila do vremena«, pravijo naši bratje na jugu. Sila se skrha, meč, preveč rabljen, postane top. Kar pa je ustvaril bratski sporazum, in nad čimer čuva ljubezen, to ima trainost, ker ljubezen vse premore in vse pretrpi. In danes je dovolj prilike in tudi dovolj potrebe za potrpežljivost. Obvarovani smo radi modrosti in vztrajnosti tistih, ki so na čelu naše države, vojnega požara, ki besni po svetu. Trdno se nadejamo, da bomo tudi v bo¦doče ostali izven krvave vojne. Toda šiba vojne, ki tako strahovito tepe druge države, prizadeva tudi nam velike težave, ki izvirajo iz zunanjih dogodkov. Ker surovine, potrebne za izdelavo blaga raznih vrst, pojemajo po količini, rastejo pa po ceni, se tudi izdelki dnevno podražujejo. Povsod se cene in dr.J tve dvigajfr, fctač« ki d&hodki pa tte fastejo t soraamerju. Treba je torej se povsod omejevati ter zadovoljiti s tem, kar je nujno potrebno. Potrebna je velika mera samopremagovanja in potrpežljivosti. Pogled na države, k' so postale pozorišče all žrtve vojne, kjer vlada veliko pomanjkanje in preti pošast splošnega stradeža, nam potrpljenje olajšuje. " judstvo se tega v polni meri zaveda ter prenaša, tako ga je pohvalil knez-namestnik v svojem govoru, mirno in dostojanstveno vse neizogibne žrtve. Pripravljenost za žrtve, ki jo kažejo vsi — eni v zvesti službi domovini in njeni vojaški obrambi, drugi z neumornim produktivnim delom v raznih poklicib — vpliva tudi pomirjevalno na duhove. Tisti nemir, ki je vladal v mnogih krajih pred letom in pol letom, je povsem izginil. Poraslo je zaupanje v državo, v njeno notranjo silo in zunanjo moč. Ojačila se je med ljudstvom narodna zavest, ki ga ohrabruje v resnih, naglo se menjajočih trenutkih sedanjosti. »To nam vliva vero,« tako je iz globine svojega prepričanja in zaupanja izpovedal knez Pavle v navedenem govoru, »da bo naša država sre.no prebrodila vs. težave, s katerimi se mora boriti, in da bo obvarovana pustošenja vojne in njenih še hujših posledic. Življenjska sila našega ljudstva, M se sedaj kaže, nam daje nove dokaze, da moremo z zaupaiijem gledati v svojo bodočnost. To državo varujejo rodovi, ki so vredni svojih velikih prednikov. Zaradi tega se moremo mirno posvetiti svojemu vsakdanjemu delu, zavedajoč se svoje moea in svoje pravice.«