\ I Štel/. 11. november. Tiska »Katoliška tiskarna"....... Izdaja »Katoliška bukvama" v Ljubljani. Izhaja začetkom vsakega mesca. Stane za celo leto Za Nemčijo 2 K 8 Za Rmeriko in za 2 K 60 vin. ... 1 K 60 vin....... vin.......... vse ostale kraje pa ............ -J Spisi, dopisi in darovi se pošiljajo: Uredništvu „Bogoljuba" v Zapogah, p. Smlednik, (Kranjsko). Naročnina in inserati pa: Upravništvu „B ogol j u ba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2. : : : : : : : : : Spisi se morajo poslati vsak mesec do 10., dopisi do 15. : : : : : : : : : Vsebina XI. zvezka: Stran Porcijunkulski odpustki o vseh svetih........321 Učenka Jezusovega Srca: blažena M. M. Alakok.....323 Prostorček najljubši (Pesem)............325 Oseminštirideseto letno poročilo bratovščine presvetega Rešnjega Telesa (1906—1907)....................326 Vsa lepota Marijine hčere je odznotraj........328 Moč dobrega zgleda in dobrega berila........331 Moja celica (Pesem.)..............331 Mlada vera in stara brada............332 Mati, kaj seješ ?................332 Žeblji v hišnih vratih..............334 Spomini vojaškega duhovnika...........335 Iz Aleksandrije................337 Zanimivosti z mojega pota............338 Slovenci, zanimajmo se za misijone!.........341 Cerkveni razgled...............342 Odpustki meseca novembra 1907 ....................350 V molitev se priporočajo.............350 Zahvale za uslišano molitev............350 Darovi...................350 Vabilo na dvojno važno zborovanje.........351 Mesečni koledar za november 1907 ..................352 Železniška Eoskopf 7 kron Moja originalna ,,Železniška Roskopf" anker-remontoir ura ima 32urno, s stek'Om krito kolesje v rubinovih kamenjih , cifernica iz emajla. dobro proti prahu zaprto, pravo nikla-sto pokrovje, šarnini pokrov, patentni "aufzug" za urno pero. da ne poči Vsaka ura ima kom-pasovo reguliranje in gre na minuto natanko pri vsakem vremenu. Prodali smo c kr državnim železnicam že nad JO.000 komadov v polno zadovoljstvo. Brez sekundnega kazalca komad K 7— S sekundnim kazalcem . „ K 8 — 3 leta pismene garancije. — Pošilja po povzetju Max Bohnel, Dunaj, ■V., Margaretenstrasse 27. Sodn. zapr. strokovnjak in ocenjevalec. Zahtevajte cemb • 5000 podobami zastonj in franko. 2362 10-1 Proč od alkohola! Ne pijte strupa, marveč čisti jabelcnil^ iz finih svežih jabolk. Vživanje tega Ceres-jabolčnika da čisto glavo, močne živce, zdravo spanje. Tovarna živil Ceres, Ustje ob Labi. V Ljubljani pri A. Staculu. Porcijunkulski odpustki o vseh svetih. Hildebrand de Hemptine, opat - primas benediktinskega reda, in Bonifacij Krug, generalni opat montekazinski, sta prosila sv. očeta Pija X., da bi dovolili vsem vernikom 1. ako sprejmejo sv. zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa in obiščejo od drugih večernic praznika vseh svetnikov (torej od poldne) do solnčnega zahoda na dan vernih duš (do 5. ure popoldne), cerkev redovnikov ali redovnic benediktinskega reda, popolni odpustek, ki s,e more nakloniti vbo-gim dušam v vicah, kolikorkratkoli obiščejo benediktinsko redovno cerkev in molijo v njej na namen sv. očeta; 2. da bi dovolili iste odpustke isti dan vsem onim, ki ne morejo do benediktinske cerkve, ako nosijo jubilejno s v e It 'i n j o sv. Benedikta, prejmejo sv. zakrament, obiščejo katerokoli cerkev in molijo v njej na namen sv. očeta. Izvolili so vrhovni poglavarji benediktinskega reda praznik vseh svetnikov in vernih duš zato, ker se je spomin vernih duš najpoprej obhajal v benediktinskem redu in ker verniki te dni že itak pridno molijo in prejemajo sv. zakramente dušam v vicah v prid. Sv. oče Pij X. so dne 27. februarja letošnjega leta radi ustregli tej pobožni prošnji. Ker v naših krajih razun redovnic be-nediktink na Reki in v Trstu ni cerkve benediktinskega reda, ima prvi del te določbe pomen le za Trst in Reko. V teh mestih mo- rajo oni, ki se hočejo udeležiti teh odpustkov, obiskati cerkev redovnic benediktink prav tako, kakor se mora za dobitev porci-junkulskih odpustkov obiskati cerkev reda sv. Frančiška. Za vse druge kraje naše slovenske zemlje je prav velikega pomena drugi del tega dekreta, ki naklanja porcijunkulske odpustke vsem onim, ki stalno nosijo jubilejno svetinjo sv. Benedikta. Ker naše verno ljudstvo mnogo moli za duše v vicah, je pričakovati, da boste ljubi Slovenci, kaj radi segli po teh milostih, s katerimi morete mnogo pomagati dušam v vicah prav tako, kakor na porcijunkulo v redovnih cerkvah svetega Frančiška. Pričakovati je, da boste po tej milosti tem raje segli, ker pobožnost lahko opravite v najbližnji cerkvi in ker na praznik vseh svetnikov in vernih duš dan že itak ne delate in že tako več molite za duše v vicah kakor navadno. Od poldne praznika vseh svetnikov, do solnčnega zahoda (5. popoldne) dne vernih duš dobiš lahko tolikokrat popolni odpustek, kolikorkrat ob iščeš katerokoli cerkev, ako nosiš sveti-njico sv. Benedikta, prejmeš te dni zakramente in moliš v cerkvi na namen sv. očeta vsaj po pet očenašev in češčenamarij. Da dobiš te odpustke, je treba: 1. da prejmeš zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa na praznik vseh svetnikov ali pa na dan vernih duš. Za odpustke 21 moreš moliti šele potem, ko si v stanu posvečujoče milosti. 2. da obiščeš od poldne praznika vseh svetnikov do solnčnega zahoda (ob 5. popoldne) dne vernih duš katerokoli cerkev in v njej moliš pet očenašev in češčenamarij. Kolikorkrat obiščeš cerkev, moliš lahko vnovič in se vnovič lahko udeležiš popolnega odpustka. Izmed odpustkov moreš dobiti enkrat popolni odpustek zase, vse druge moreš darovati vernim rajnim ali dušam v vicah sploh. Ako ti je kaka druga cerkev bližja kakor farna, dobiš te odpustke lahko tudi v tej. — Zadostiš pa zahtevi glede obiska cerkve, ako greš iz cerkve in se vrneš takoj zopet nazaj in iznovega moliš na namen sv. Očeta. 3. Nositi moraš vedno jubilejno svetinjo sv. Benedikta. Ta svetinja mora biti blagoslovljena od mašnika benediktinskega reda, ali pa mašnika, ki je od kateregakoli predstojnika benediktinskih kongregacij v to poblaščen. Nositi se mora vedno pri sebi. Treba je torej, da nosiš svetinjo vedno pri sebi, bodisi krog vratu, bodisi na verižici žepne ure, ali pa na rožnem vencu, katerega pa moraš seveda potem vedno imeti pri sebi. Ne zadostil bi tem zahtevam, ko bi nosil to svetinjo le na praznik vseli svetnikov in vernih duš dan. (Primerjaj Quartalschrift 1907, III.) Ker morete torej, ljubi Slovenci, brez težav in potnih troškov na praznik vseh svetnikov ali vernih duš vernim dušam v vicah sploh in svojim rajnikom posebej mnogo pomagati s popolnimi odpustki, katere lahko dobite v domači cerkve, to pa tem lažje, ker te dni itak ne delate, je želeti, da se prav pridno poslužujete teh milosti, ki so podeljene za vedno. — Ker pa v naših krajih ni dobiti ne za to potrebnih svetinjic in ne mašnika benediktinca, ki bi jih blagoslovil, sem pisavec teh vrstic rad pripravljen preskrbeti vam že blagoslovljene svetinje. Kdor želi svetinjo, naj se obrne pismeno do mene, doda naj v pismu za vsako svetinjo 25 vinarjev, najboljše v znamkah (markah), za svetinjo in poštnino in napiše naj mi natančno svoj n a s 1 o v. Preskrbim mu rad svetinjo in pošljem mu jo že blagoslovljeno. Ker storim to le iz prijaznosti in z namenom pomagati vernim rajnim, bi pač želel, da svetinjo naroči po več ljudi skupaj, da ni treba pošiljati vsake posebej. V slednjem slučaju naj se pošlje znesek po poštni nakaznici. — Srebrne svetinje so po 1 K 25 v in se lahko nosijo pri uri. Za sv. odpustke pa zadoste navadne iz aluminija. Dobe se sicer tudi svetinje iz emajla in zlata, toda te so mnogo dražje. — Teh milosti se udeleži lahko vsak, posebno pa se priporočajo Marijinim družbam. Gospodje duhovni pastirji bodo gotovo to pobožnost v znani svoji gorečnosti radi priporočili. Kdor želi svetinjo, naj se obrne na: P. Engelbert Pollak, O. S. B., St. Lambrecht, Obersteiermark. Pripomba uredništva. Tale reč je pa nekaj izvrstnega. Bolj primernega dneva in bolj lahkega načina si ne moremo misliti, kakor je ta v zadobljenje tako bogatih odpustkov. Upamo, da bravci vedo, kaj so »porci-junkulski« odpustki. Če bi pa taki, ki so daleč od samostanov sv. Frančiška, ne vedeli, bodi jim nakratko še enkrat povedano: Z eno samo spovedjo in enim sv. obhajilom se dobi na en dan toliko popolnih odpustkov, kolikorkrat se cerkev obišče in v njej moli na namen sv. očeta. Obišče se pa tolikokrat, kolikorkrat se gre iz nje in zopet vanjo nazaj. Omenimo naj, da ni treba, da bi se mo-i ali ravno sami očenaši in češčenamarije moliti, (kar postane nekoliko dolgočasno, ako se mnogokrat ponavlja), ampak se molijo lahko tudi druge primerne molitve, ki imajo približno vsaj enako dolgost kakor pet očenašev in češčenamarij; lahko se v ta namen moli rožni venec, ako se pri vsakem obisku zmoli ena desetinka z očenašem na začetku in morda še na koncu, ali se doda kaka druga molitev (n. pr. češčena kraljica), da ni vedno eno in isto. »Porcijunkulski« odpustki se dobe na P o r c i j u n k u 1 o (1. in 2. avgusta) v redovnih cerkvah sv. Frančiška, in tudi, kjer je vpeljan tretji red; na rožnovenško nedeljo pa v cerkvah, v katerih je kano-nično ustanovljena bratovščina sv. rožnega venca, in na praznik karmels.ke Matere Božje pa v karmelskih cerkvah (na Selu pri Ljubljani). Ravnokar priporočeni odpustki imajo pa to veliko prednost, da niso navezani na kake posebne cerkve, do katerih ne morejo vsi ljudje, ampak se lahko dobe v vseh cerkvah; so torej na ponudbo vsakemu kristjanu, kdor mara zanje, ako stori to ma- lenkost, da si preskrbi in nosi svetinjo svetega Benedikta. — Razen tega je ta pobož-nos.t navezana na tak dan, ki je vedno praznik, ko itak vsak veren kristjan gre v cerkev, in ko nas spomin na verne duše že sam tako močno izpodbuja, da kaj zanje storimo. In kaj izdatnejšega, kakor to, ne moremo storiti. Zato je želeti, da bi se te krasne prilike verniki obilno poslužili- Za letos bo prepozno, pač pa bodi priporočeno za prihodnja leta. Učenka Jezusovega Srca: blažena M. M. Alakok. Češčenje se pričenja. Kar čuditi se moramo, da je prizadevanje Marije Marjete Alakok, vneti ljudi za češčenje Jezusovega Srca, na take težave naletelo in imelo tako malo ali skoro nič uspeha. Čuditi se je, da celo v samostanu, v katerem je sicer vladal dober duh, niso dolgo časa hoteli pokazati nobenega smisla za to pobožnost. Sosestre so imele sestro Marjeto za posebnico, prenapetnico, ki si nekaj domišlja in hoče nekaj boljšega kakor druge. Ako imamo to pred očmi, potem se nam pač ne more čudno zdeti, četudi sedaj vsaka nova dobra stvar naleti na tak odpor, se ima v začetku boriti s takimi težavami, da celo dobri ljudje večkrat nimajo nobenega razumevanja za to. Kako počasi naprimer gre z našo treznostjo! Toda, kakor skušnja uči, z vsemi božjimi in Bogu ljubimi rečmi gre tako: v začetku z velikimi težavami, med silnim nasprotovanjem. Toda božjih del nobena sovražna sila ne more ustaviti; s tem večjo močjo in s tem večjim sijajem obhajajo potem svojo zmago, kolikor bolj so bile prej poniževane. Najprej mora biti veliki petek, potem pride velika noč. Tako je bilo pri Jezusu, in po tem potu mora iti vse, kar hoče biti njegovega. Polagoma, prav počasi so se jele oči odpirati in srca mečiti za ljubezen, za katero je Marjeta želela vneti vsa srca. Ravno dobro preden je zapustila ta svet, je na svoje neizmerno veselje videla še, kako se vendarle vnema v srcih človeških oni ogenj, katerega je ona vžigala že toliko časa. Prej pa je morala prestati še mnogo, mnogo težav, nasprotovanja, bolečin in bridkosti, ki jih pa vseh v tem kratkem životo-pisu ne moremo popisati. Pa kaj težave in križi! Za tiste, ki so se v ljubezni božji po-vspeli tako visoko kakor Marjeta, križi niso več nobeni križi, ali če so križi, izgube vendar vso težo in grenkost. Oni čutijo prav živo, kako je jarm božji res sladak in breme njegovo lahko. Brez tega jarma in bremena bi ne mogli živeti; nesrečne bi se čutili, ko bi ne imeli za Boga nič več trpeti. Tako jih prevzame ljubezen božja, da je njih največje veselje in hrepenenje, za Boga trpeti, ž njim vred križ nositi in križan biti. Tako tudi Marija Marjeta. Posebno velik vihar zoper njo je nastal, ko je hčeri nekega barona (Vichy-Chamron), ki je želela vstopiti v samostan in je bila že v novicijatu, kot vodnica novink odrekla sprejem v samostan. Od prvega trenutka, odkar je bilo Marjeti izročeno vodstvo novink, se je hudobni duh prizadeval, da bi jo iz te službe izpodrinil. Toda Zveličar ji je obljubil, da bodo te novinke takorekoč prvi kamni k svetišču češčenja njegovega Srca. Ta obljuba jo je potrdila in ji dala moči, sicer bi viharja, ki se je vzdignil zdaj zoper njo, ne bila mogla prenesti. Sestra Marjeta je tedaj po molitvi in opazovanju spoznala, da imenovana baro-nesa nima poklica za samostan, in nobeni človeški oziri je niso mogli premagati, da bi bila ravnala zoper svoje prepričanje; ona ji je odrekla sprejem brezpogojno. To je bilo seveda hudo razžaljenje za njenega očeta, barona. On sam imeniten in bogat mož, njegov sorodnik in prijatelj pa kardinal buljon-ski, gospod Pare-lemoniala, pa mu gredo kaj takega napraviti! V samostanu in zunaj samostana se je vzdignila velika nevolja na sestro Marjeto zaradi tega. »Ta prenapet-nica bo kriva, da še nikdo več k nam ne bo prišel,« tako in enako se je glasila graja nad Marjeto v samostanu samem. Marjeta pa je ostala mirna in odločna pri svojem sklepu. Prednica pa, previdna žena, tudi ni hotela zoper njen odlok odločiti, kajti pri sprejemu novink ima prvo besedo vodnica novink. Po mestu so o njej krožile razne govorice: da bo prišel samostan preiskavat sam kardinal buljonski, da bodo Marjeto odstavili, v ječo djali itd. Nobenega človeka ni bilo, ki bi se bil zanjo potegnil. No, tako daleč sicer ni prišlo, kakor je bila govorica. — Marjeta pa je v svojem srcu od veselja vriskala, da je bila tako poniževana, in govorila s sv. Pavlom: »Prepoln sem veselja sredi svojih bridkosti,« in če se smem s čim hvaliti, tedaj »se hvalim le s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Novinke, ki so se hotele zanjo pri drugih sestrah zavzeti, je odločno pa ljubez- nivo zavrnila, da tega ni treba: »Ne morem vam povedati, ljube sestre, kako me boli, da tako slabo porabljamo toliko priložnosti, ki jih imamo, da izkažemo Bogu svojo ljubezen in zvestobo.« Obenem je pa tudi napovedala: »Sestre, ki mi zdaj najbolj nasprotujejo, ne bodo le za presveto Srce pridobljene, ampak bodo njegove najbolj goreče častivke.« Tako je zavrnila edino tolažbo, ki so ji jo hotele izkazati njene gojenke, dasi se je zdelo, da se je to leto cel pekel zoper njo vzdignil, da bi jo uničil. Toda božjemu Učeniku se je zdelo čas, da skozi temne oblake, ki so se zbirali že toliko časa nad njeno glavo, spusti žarek svetlobe. Razodeval se ji je večkrat in jo napolnjeval s svojo tolažbo; ob teh prilikah ji je tudi na znanje dal onih dvanajst obljub, katerih imajo deležni biti častivci njegovega Srca, katerih pa tukaj ne bomo naštevali, ker so bile že posebej razlagane (v lanskem letniku) ali pa še bodo. Pa tudi srca človeška so se jela odpirati ljubezni do Jezusovega Srca. Prejšnja prednica Greyffie, ki je bila zdaj v drugem samostanu, in s katero si je Marjeta mnogo dopisovala, pošlje sestri Marjeti nekega dne dvanajst malih podobic Jezusovega Srca kot novoletno darilo. Marjeta je podobice razdelila, bivši prednici pa odpisala: »Vaše pismo mi je napravilo večje veselje, kakor bi bila dobila vse zaklade sveta.« — Tudi njeni spovedniki in drugi duhovniki so vedno bolj iz-previdevali, da to, kar se v Marjeti godi, mora biti nekaj nadnaravnega, in sicer nekaj, kar prihaja od dobrega ne od hudega duha. O tem je pričalo vs.e njeno življenje, njena pokorščina, ponižnost, potrpežljivost itd., itd. Zgled matere Greyffie pa je napravil vtisk tudi na druge sestre, posebno na sestro Marijo Magdaleno, ki je še pred letom hudo nasprotovala Marjeti. Ta je priznala odkrito, da se je motila in da bo skušala svojo zmoto popraviti. Prišla je k sestri Alakok in jo prosila, naj ji da eno podobico Jezusovega Srca: »hočem jo jutri v koru izpostaviti, in vse sestre povabiti, da jo časte.« Žarek veselja je prešinil Marjetino dušo, da je vzkliknila: »Moj Bog, tedaj je vendar prišel dan, ko začenjaš zmagovati tiste, ki so se ti toliko časa ustavljali!« Drugi dan — bilo je ravno na praznik Jezusovega Srca (21. junija 1686), je bila na koru postavljena podobica Jezusovega Srca v zlatem okviru, na malem oltar-čku, okrašenem s cveticami. Spodaj je bil Monstranca v cerkvi evharistincev v Bocnu. (Visoka 1 meter 20 cm.) napisan poziv sestre Magdalene, naj vse sestre izkazujejo češčenje tej podobi, in one, ki lahko izprosijo kaj denarja od svojih sorodnikov, naj to storč, da se bo napravila večja slika. — Z napetostjo je pričakovala sestra Alakok, kakšen bo uspeh tega poziva. Kako se je radovala v svojem srcu, ko ni bilo čuti nobenega ugovora, ampak je bilo vse s tem zadovoljno; prejšnja trdoba nasproti tej pobožnosti se je naenkrat umaknila splošnemu zanimanju in vnemi zanjo. Na večer tega dne je Marjeta s svojimi novinkami zapela zahvalno pesem. Bivši prednici pa je kmalu potem pisala: »Zdaj sem pa pripravljena umreti, ker Srce Jezusovo začenja biti češčeno, jaz sem pa pozabljena. — Po njegovem usmiljenju je moj ugled pri ljudeh popolnoma padel, in kako me veseli to! Kaka sreča pa zame, ko vidim kako se naše sestre vnemajo za čeiščenje Jezusovega Srca. In one, ki so bile prej najbolj nasprotne, so zdaj najbolj goreče.« Cel samostan je občutil blagoslov te pobožnosti; sveta pravila so se natančnejše izpolnjevala, samostanski red je cvetel bolj, kakor prej kdaj. Kar so sestre in novinke nabrale darov od svojih sorodnikov, darovale so prednici, naj da napraviti večjo podobo Jezusovega Srca. Prednici pa se je zdelo bolje še malo počakati z novo podobo dotlej, da bo mogoče pozidati kapelico v ta namen. Preden so kapelo postavili, so vzele novinke tisto prvo podobico in jo obesile na neki žebelj pri vhodu v zvonik. Kmalu se je ta prej zapuščeni kot izpremenil v svetišče; sestra Magdalena je znosila tja vse cvetje, kar ga je mogla dobiti, in druge sestre kakor Marija Marjeta sama so rade pokleknile in počastile presv. Srce. Bilo je to nekaka prva zasilna kapelica Jezusovega Srca. Medtem pa je bila postavljena tudi druga boljša in lepša kapela na vrtu. Sedmi dan septembra 1. 1688 je bil določen za slovesno blagoslovljenje. Vsa duhovščina iz mesta in okolice se je zbrala v farni cerkvi in se od tam podala v procesiji k novi kapeli, kjer je slovesnost trajala dve uri. Od tedaj je šla vsak prvi petek vsa samostanska družina v procesiji in moleč lita-nije Jezusovega Srca k novi kapeli, in ondi ponovila posvečenje in spravno molitev. (Konec prih.) Prostorček najljubši. Prostorček si poiskal v dolini sem solza, kjer blagi mir prebiva in žalost mine vsa. Če mi trpljenje pride in žrtev sem skrbi, prostorček ta me vselej s tolažbo poživi. Če v boju onemorem, mi ves pogum je proč, ta ljubljeni prostorček spet novo da mi moč. Če srce mi je hladno, in v dobrem oslabim, v prostorčku tem pa zopet navdušenje dobim. Če noč me dohiteva, nikoder luči ni, nasproti ta prostorček mi v upanju žari. Če božja roka pošlje mi križev in težav, uči me potrpljenja prostorček sred zmešnjav. če zašel sem na steze, vodeče v brezno zmot, prostorček ta odkaže mi zopet pravo pot. In milost me njegova privede k luči spet, da mi lahko spoznati nevarnosti je sled. V zavetje to mi drago se rad zatekam jaz, tu najdem blagoslova in sreče vsaki čas. In naj ga imenujem • to dražestno blago? da Jezusa je Srce, uganil si lahko. J. P. Belostenski. Oseminštirideseto letno poročilo bratovščine pre-svetega Rešnjega Telesa (1906—1907). Hvaljeno in češčeno naj vedno bo, pre-sveto Rešnje Telo! S temi besedami izražam čutila vseh pobožnih častivcev presve-tega Zakramenta in udov bratovščine pre-svetega Rešnjega Telesa. Slovesen je bil dan 16. junija 1875, ko so sv. oče Pij IX. v Rimu in ž njimi vsi višji pastirji in pastirji celega sveta vsak v svojem okraju sami sebe in vse svoje vernike posvetili presvetemu Srcu Jezusovemu. S tem posvečenjem so ustregli željam presve-tega Srca Jezusovega, pa tudi željam pobožnih duš. Od te dobe se je vnelo živahno življenje v sveti Cerkvi. Vnela se je ljubezen in češčenje presvetega Srca, kakoršne svet dotlej še ni videl. Ta dan 16. junija je bil torej dan slave za presv. Srce. Še večje veselje pa bi bilo za to Srce, ako bi se tako posvečenje prav mnogokrat ponavljalo, da bi postalo trajno in neprestano. Prav to pa se mi zdi, je naloga evhari-stičnega gibanja sedanjega časa. To gibanje naj opominja vernike, da prav pogosto, pri vsakem češčenju presv. Rešnjega Telesa, ponavljajo svojo ljubezen do Zveličana, da prav pogosto ponavljajo besede sv. Petra: Gospod, jaz Te ljubim!, in: Jezus, Tebi živim, Tebi umrjem! Presveti Zakrament je pravo središče, pravo žarišče notranjega življenja sv. Cerkve. Iz tega žarišča žari toplota božje ljubezni v človeška srca in iz teh src zopet nazaj do žarišča, do presvetega Srca. Ako se ozremo v zgodovino sv. Cerkve, vidimo, da je bil presv. Zakrament vedno središče cerkvenega življenja pa tudi življenja posameznih vernikov. Le nekatere točke poglejmo! — Vse izpremembe zraka glede toplote in mraza jako rahločutno kaže toplomer; prav tako, smemo reči, odseva in se kaže duhovno notranje življenje sv. Cerkve v skrivnostnem življenju in delovanju sv. Evharistije. Kadar je bilo duhovno življenje sv. Cerkve toplo, se je razodevala ta toplota v pobožnem češčenju presv. Rešnjega Telesa, v ljubezni do Jezusa v tabernak-lju, v pogostem in pobožnem prejemanju presv. Reš. Telesa. Kadarkoli pa je duhovno življenje v sv. Cerkvi bilo mrzlo, mlačno, se je kazala ta mrziota tudi v mlačnejšem češčenju sv. Evharistije. — Vidimo pa tudi, da se je mlačno duhovno življenje po nerazumljivih sklepih božje previdnosti zopet prenovilo, poživilo, pri ognjišču nadnaravnega življenja po sv. Evharistiji. — Dogodki iz zgodovine sv. Cerkve nam to pojasnujejo. Sredi enajstega stoletja je neverstvo poskusilo prvikrat napasti češčenje presv. Rešnjega Telesa. Nesrečni Berengar je tajil temeljno resnico sv. Evharistije. Obenem so pa divji boji germanskih narodov žugali zadušiti ljubezen do presv. Zakramenta; nevarno je bilo, da bi sredi teh bojev ljubezen do Jezusa ne ugasnila, da češčenje njegovo ne bi prenehalo, kajti v divjih bojih je bilo že mnogo src od Jezusa odtujenih. Toda, ko je bila nevarnost velika, je bila tudi pomoč že blizu; prišla je pomoč od zgoraj. Čudovito je v sredo teh nevarnih bojev pos,egla božja previdnost iti nagnila je papeža Urbana IV-, da je postavil praznik presv. Rešnjega Telesa — in kmalu se je pokazalo novo duhovno življenje, prišla je nova toplota v mrzla srca iz žarečega ognjišča božje ljubezni, od presv. Zakramenta. Zopet pa so prišli žalostni, otožni časi, ko se je prikazalo luteranstvo, ki je na tisoče src po vseh evropskih deželah odtrgalo od Srca božjega s svojimi krivoverskimi nauki, bogoskrunskim, pohujšljivim življenjem in s svojo pohujšljivo zgovornostjo. Tedaj je zopet bila nevarnost, da sveti ogenj pobož-nosti in ljubezni do presv. Zakramenta ne bi ugasnil po celih deželah. Zopet je bila torej potrebna pomoč od zgoraj — in pomoč je prišla, prišla izdatna, nepričakovana pomoč. Ta čas je obudil Gospod Bog junaško vrsto svetnikov, ki so za življenje in smrt s,e žrtvovali ali sami ali po redovih, ki so jih ustanovili za češčenje presv. Zakramenta. Iz te velike trume svetnikov imenujmo le sv. Karola Boromeja, Frančiška Šaleškega, Vin-cencija Pavlanskega, sv. Ignacija, sv. Filipa Nerija, sv. Terezijo, sv. Frančiško Šantal in pozneje sv. Alfonza Ligorija. Vsi ti in mnogo drugih svetnikov so s svojimi duhovnimi sinovi in hčerami v najnevarnejših časih v srcih vernikov vnovič vzbujali gorečnost in ljubezen do presv. Zakramenta in so s tem po modrih ukrepih božje previdnosti silno mnogo pripomogli za prenovljene notranjega življenja sv. Cerkve. — Z ognjišča presvetega Zakramenta je prišlo zopet novo življenje, vzplamtel je nov ogenj božje ljubezni v srcih vernikov. Čez nedolgo časa pa se je zopet prikazal nov sovražnik na bojišču zoper sv. Cerkev in ta sovražnik je bil tem nevarnejši, ker si je pod krinko pobožnosti, da, pod krinko svetosti, prizadeval najpobožnejše, naj-plemenitejše duše odtrgati od Boga, od ljubezni in gorečnosti do presv. Zakramenta. Nepopisljivo hudo rano je vsekala sv." Cerkvi hinavsko-zapeljiva ločina takozvanih j a n z e n i s t o v. Pa zopet je prišel trenutek, ko je Bog poslal svojega Duha, ki je vel skozi dežele in srca in jim vdahnil novo življenje. Bog je poslal pomoč po priprosti redovnici, blaženi Margareti Alakok. Po njej je oznanil Gospod pobožnost presv. Srca Jezusovega, in prav ta pobožnost je bila tedaj orožje v roki božji, ki je osramotila sovražnike sv. Cerkve, in sv. Evharistiji pomogla do veličastnega zmagoslavja. In dandanes, ali niso časi zopet zelo nevarni? Ali se ni pred nekaj časom jelo prejemanje presv. Zakramenta zelo opuščati? Ali niso bili tabernaklji tako samotni, tako zapuščeni? In kakošne so bile posledice te mlačnosti do presv. Zakramenta? Posledice vidimo dandanes: podivjanost, nenravnost v nekaterih krogih je nečuve.na in vsled ne-nravnosti in nesramnosti se onim, ki so izgubili vero v presv. Zakrament, zdi sv. Cerkev presveta, spoznajo, da niso vredni v njej živeti in zaradi tega se čuje bojni klic: proč od cerkve, proč od Boga! Kakošnega pripomočka pa se dandanes poslužuje božja previdnost v teh nevarnih časih? Prav tistega, kakor v enajstem, trinajstem in petnajstem stoletju. Božja previdnost je zbrala duhovnike in jih peljala k presv. Zakramentu, k studencu svetosti, k središču cerkvenega življenja, da tukaj dobivajo moč božjo in postanejo pravi apostoli sv. Cerkve. Tudi pri vernikih se je povzdignilo češčenje presv. Zakramenta, pomnožilo se je prejemanje sv. zakramentov in tako se tudi dandanes poživlja nravno, notranje živ- lje sv. Cerkve. Prepričani smemo biti, da je češčenje presv. Zakramenta delo božje previdnosti v sedanjih razburjenih časih. Go-skod Bog sam poseže vmes, da vzbuja češčenje presv. Zakramenta in tako z novo gorečnostjo vnema srca vernikov. Središče duhovnega življenja je tudi v naši škofiji bilo in je sedaj češčenje presv. Rešnjega Telesa. To češčenje vernike ohrani zveste Bogu in sv. Cerkvi in dokler se bo pri nas med Slovenci tako lepo častilo pre-sveto Rešnje Telo, se nam ni bati, da bi so-ražnik dobil ljudstvo v oblast, da bi ga odtujil Bogu in sv. Cerkvi. (Konec prih.) Vsa lepota ^Marijine hčere je odznotraj. Še nekaj o obleki. O tem je bilo letos že parkrat govorjeno. Da pa ta predmet popolnoma obdelamo, treba je dodati še nekaj besedi! Nakratko in odločno hočemo povedati svoje mnenje o obleki, kolikor zadeva Marijine družbe, zlasti dekliške. V škofijskih pravilih Marijinih družb se takole bere: »Poleg čistosti krščansko devico najbolj krasi ponižnost; zato naj Marijine hčere tudi v tem posnemajo Marijo, terljubijoponižnostv vsem, posebno pa v svoji noši. Nosijo naj se stanu primerno, brez nepotrebne potratnosti in neči-murnosti!« Nekje drugod je pa takole pisano: »Marijine družbe imajo dolžnost, da delajo zoper bolezni sedanjega časa, izvirajoče iz pomanjkanja vere, to je: zoper mehkužnost, nečimurnost, razkošnost in potratnost. Njih edina posebnost v obleki, s katero naj se odlikujejo, naj bo: preprostost!« Tedaj poslušajte! Ponižnost se poda Marijinim devicam; ponižnost to je njih krasota. Prevzetno dekle ni nikdar hči Marijina, ki je bila ponižnost sama. Ponižnost se pa zlepa ne razodeva kje tako, kakor ravno v noši, v obleki. Ponižnost namreč, kjer res biva v srcu, se razodeva in kaže tudi v vna-njosti človekovi. — Ali si morete misliti Marijo prevzetno, visoko, domišljavo, našopir-jeno? Marija vam je bila sama preprostost v vsem svojem vedenju, v vsi svoji noši. Nisem je videl žive, pa v duhu jo gledam in se ne motim: kako snažno sicer, pa preprosto, da revno oblečena hodi! In ta preprostost je, rekel bi, oči božje nase potegnila: »se je ozrl na nizkost svoje dekle,« kakor sama prava v svojem slavospevu Magnifikat. — Tako je tudi pri drugih: Nečimurn človek dopade sebi, drugim pa ne; ponižen in priprost nad seboj nima dopadljivosti, a drugi in Bog jo imajo nad njim. Marijine družbe imajo dolžnost, da delajo zoper bolezni sedanjega časa, izvirajoče iz pomanjkanja vere. Katere so te bolezni? Mehkužnost, nečimurnost in potratnost. Dandanes hoče vse »živeti« in »dobro« živeti; kar zemlja nudi prijetnosti, lepote in sladkosti, vse vžiti. In pazite dobro: to so bolezni, — tako je rečeno, — ki izvirajo iz p o -manjkanjavere. Da, tako je! Zakaj ljudje tako hlastajo po zemeljskem vživanju? Ker so izgubili vero in upanje v uživanje po smrti. Na večnost ne mislijo, oni hočejo živeti in vživati sedaj, tukaj na svetu. Nič drugega kakor nasledek slabe vere je ta uživanjaželjnost. Tako ravnajo brezverci, in če oni tako ravnajo, ravnajo dosledno: po smrti ne pričakujemo nič več, torej vživajmo tukaj! — A za temi brezverci pobirajo stopinje tudi taki ljudje, ki pravijo, da imajo vero in dobro vero. Po smrti si žele in upajo v nebesa, toda, toda — na svetu bi si pa vendarle radi privoščili, kar je le mogoče dobrega. Torej malo dela, veliko plačila, veliko prostosti, dobro jesti in piti, imenitno se oblačiti itd., itd. To je evangelij našega časa. Ali pa smejo tudi Marijini otroci v ta evangelij verovati in se po njem ravnati? Marijine družbe imajo namen, ljudstvo z do -brim duhom prekvašati, ga v krščanskem duhu prenavljati, slabe navade z dobrimi nadomeščati. To je njih namen in poklic, to naloga njih življenja. Ako za svetom derejo, ga v vsem posnemajo in se vdajajo njegovim napakam, kako bodo svoj namen dosegle ? Ako ne znajo kaj boljšega, kakor znajo posvetnjaki, kakšen namen potem imajo? Ne po reki doli plavati, ampak plavati proti reki nazaj, to je njih dolžnost. To je sicer težje, pa to ima kaj veljave in časti; po reki doli plavati, to je lahkota. Ne slabim navadam in razvadam se vdajati, ampak zoper nje delati! To velja o vseh sla-bih rečeh, in to velja tudi o nečimurnosti in potratnosti. Kakor se baha posvetnjak s svojo košatostjo, tako se ponašaj dobra Marijina hči spreprostostjo! Preprostost, to je njena posebnost, njena krasota!--- Kar bomo zdajle povedali, to prizadetim gotovo ne bo všeč, pa resnici na ljubo borno vendarle rekli. Ponekodi imajo Marijine družabnice »u n i f o r m o«, to je vse enake obleke, navadno bele. Kaj naj rečemo na to? Jaz, kakor premišljujem in obračam, ne najdem nobene koristi na tej stvari. Vnanjosti se pripisuje prevelika veljava, na vnanjost se preveč gleda, in bati se je, da se v vnanjosti vse preveč zgubi. Nekje v svetem pismu (psalm 44.) je pisano: »Vsa lepota kraljeve h č e r e j e o d z n o t r a j.« Te besede obrača cerkev na Marijo. In te besede naj veljajo tudi Marijini hčeri. Vsa lepota Marijine hčere bodi znotraj: v srcu, v lepih čednostih, lepem življenju. Toda obleka tudi nekaj stane. Deset goldinarjev, to je brž. In glejte, posebno obleko, ki jo stane toliko, mora imeti, kaj drugega pa, kar bi jej koristilo, recimo družbeni list, ki stane 80 krajcarjev, tega pa ne more imeti in ga nima. In vendar, od česa ima več haska: od bele obleke, ki jo dene nase par-krat na leto, da sama sebi malo bolj dopade, ali od lista, ki ji prihaja v roke vsak mesec, in jo uči, kako naj po duhu v dobrem raste in napreduje? . . . Ne zamerite nam te odkrite besede, katerim velja; zdelo se nam je potrebno, enkrat to od srca odložiti. »Vsa lepota hčere Marijine je od znotraj.« To lepo in pomenljivo svetopisemsko besedo naj bi imele v spominu prav dobro vse Marijine družbe in vse Marijine družabnice. Zato še enkrat: »Njih edina posebnost v obleki, s katero naj se odlikujejo, bodi: preprostost! Moč dobrega zgleda in dobrega berila. Meseca septembra 190. je prišel neki redovnik z neko gospo, s katero sta si v železniškem vozu nasproti sedela, v pogovor. Ona je govorila o tem, da je ravno spremila svojega sina v novicijat nekega samostana. Duhovniku se je to zdelo lepo in je gospej častital, da ima takega sina. Ona je odgovorila: »Moj drugi sin je še boljši, žalibog, da bolehen; oba sta bila z menoj vred vsako nedeljo pri sv. obhajilu«. — »To je pa lepo,« odgovori duhovnik, »da se dobe še tako dobre katoliške družine.« — »Seveda, katoliška družina,« odgovori gospa; »moj mož je brezverec in jaz sem bila do 25. leta tudi.« — »Kako je pa vse to prišlo?« — »Po moji služnici (služkinji).« — In zdaj je pripovedovala gospa, kakšen zaklad za njeno hišo je to dekle. Vzela jo je v službo, ko je dobila prvega sina. Dekle je opravljalo svojo službo zvesto in veselo, delala je cele ure ponoči, da je mogla reveže podpirati, in s svojo priprosto, pa resnično pobožnostjo vzbudila občudovanje svoje gospe, tako, da jo je ta nekdaj vprašala: »Povejte mi no, kako pa človek postane tak, kakor ste vi?« — »Z dobrim branjem,« je bil odgovor. Gospa je hotela to dobro berilo poznati. Služkinja ji da dva nabožna lista (Sendbote in Notburga), na katera je bila naročena. Oospa pogleda vanja in ju vrže z nevoljo od sebe. Pozneje ju je pa vendar še vzela v roke in začela brati, — in to je bil začetek njenega popolnega spremenjenja. Gospa in dekla sta odslej vzgojevali oba dečka v krščanskem duhu, in ko sta pozneje prišla na gimnazijo, sta oba očetu povedala, da hočeta postati mašnika. Oče je bil nad tem zelo nevoljen in je rekel, da za to nima denarja in da naj se na mater obrneta. In mati ju je iz svojega vzdrževala, pri čemur jo je služ-nica velikodušno podpirala, — skozi osem let, ko sta bila na gimnaziji, ni vzela nobene plače. — Ko je gospa svoje pripovedovanje končala, je menil duhovnik, tako krasen zgled'čednosti bi se moral popisati in objaviti. »Jas sem že enkrat vse popisala,« odgovori gospa, »ko je pa ona videla, je raztrgala popir in dejala, da koj službo zapusti, če bi to kam razglasila.« (Po »Sendbote« d. g. H. J.) Moja Prostorna nisi, celica samotna, zlato, dragulji tebe ne krase, in vendar, vendar sobica tihotna, z ljubeznijo oklepa te srce. Svetišče moje, sreče tabernakelj, ki z blaženstvom napajaš mi duha, saj stena vsaka o veselju čistem, o sreči rajski z mano šepeta. Strastem sveta ni semkaj pot odprta, skrivnosten mir preveva tihi stan, ob delu vztrajnem, ob molitvi vdani žari, ugaša tu življenja dan. celica. Koliko srečnih je že tu živelo, ki jim srce poznalo ni prevar! Koliko lilij tukaj je cvetelo, da v domu večnem okrase oltar! i * Zato te ljubim, celica samotna, ti moja sreča, ti moj blagoslov; ti si mi ljubša kot kraljestva zemlje, najdražji dar si božjih mi darov. Ubožna celica, svetišče moje, do solze zadnje te ljubila bom, ti dom si tihe zemske sreče, ti pot najkrajša v večne sreče dom. S. Elizabeta. Mlada vera in stara brada. Angleška kraljica Elizabeta, hči krutega kralja Henrika VIII. je na lovu srečala pri-prostega kmetiča. Takoj ga je skušala pridobiti za novo krivo vero, ki jo je njen oče vpeljal. Pazljivo je poslušal kmetic kraljico; pri tem je pa z roko gladil svojo sivo brado. Ko je kraljica nehala govoriti in ga pozvala: Polnoč je odbila. Pravkar sem zaspal. Pa je prišel nekdo in prav krepko potegnil za zvonec ob hišnih durih. Prebudil sfem se. Takoj skočim pokonci, se ogrnem s plaščem ter hitim k oknu. »Kaj pa je?« »Gospod župnik, obhajat bo treba iti.« »Kam pa?« »Doli k delavcem. Pri mojstru leži na smrt bolan mlad mož, ki želi gospoda.« »Prosim, počakajte trenutek! Pridem takoj! — V hipu sem bil napravljen; nato sem hitel v cerkev po Najsvetejše. Kmalu sem opravil v cerkvi. Cerkvenik, ki me je zbudil, je prižgal tedaj veliko svetilko in je zazvončkljal. In odkorakala sva v tiho noč k bolniku, ki je ležal v skoro uro oddaljeni hiši. Obhajilo v tihi noči! Ali naj opišem občutke, ki se vzbude v duhovnikovem srcu na taki poti? Ah ne, moje pero je preslabo. In kar bi tudi povedal, bi bilo le kakor zadušen glas, iz daljaye, komaj slišen odmev tega, kar duhovnik v resnici čuti v svojem srcu. S kakim veseljem hiti k bolniku, ki ga kliče, noseč mu tolažbo umirajočih ter popotnico za večno življenje. In koliko misli se poraja v duši duhovnikovi, ko nosi nebe- »Odločite se mož, in pristopite k naši veri!« se je odrezal stari mož: »Kako bi moral prestopiti k veri, ki je še mlajša po letih, kot moja siva brada?« Dobro jo je zasolil! Prava vera — tako ve vsak otrok — je stara že več kot 18 sto let — od Kristusa ima svoj izvor. ško jed na svojem srcu \n pošilja kratke molitve in vzdihljeje k svojemu Odrešeniku za ubogega bolnika! In na nebu se vžigajo zvezdice, kakor da hočejo s svojim sijajem in ljubkim migljanjem pozdravljati Gospoda nebes in zemlje, ki ga nese duhovnikova roka v tihi noči k bolniku. Peljali so me v majhno kambrico. Na preprostem ležišču je ležal kakih 38 let star človek. Lica so mu bila upala, njegove oči so gorele v vročnici. »Častiti gospod,« je izpregovoril, »oprostite, da sem Vas klical ponoči. Ampak jaz čutim, da sem že pri koncu; in vendar bi ne umrl rad brez svetih zakramentov.« »Saj sem prav rad prišel,« sem mu odgovoril, »ne bojte se, da bi mi bilo nadležno; bolnik naj pokliče ali podnevi ali ponoči duhovna, vselej rad pride; naj se Ie nikar ne boji, da bi mu bilo nadležno priti.« Bolnik se je izpovedal in prejel z gin-ljivo pobožnostjo svete zakramente. In ko se je to zgodilo, je prijel za mojo roko ter se mi zahvaljeval in govoril: »Častiti gospod! Vidite me tukaj preprostega delavca, že dalj časa sem tukaj in zaslužim kakor drugi: hrano in stanovanje pa nekaj denarja povrhu; in delam kakor drugi: denar, ki ga za- Mati, kaj seješ? služimo, navadno zapijemo, tako da nam ostane komaj toliko, da moremo za silo in prav uborno pokrivati nagoto svojega telesa. Sicer pa veste, kako je z nami, kaj bi pravil dalje. Ampak jaz nisem v tej okolici rojen. Po svojem stanu in rojstvu bi mogel biti imeniten gospod. Pa da sem v ta kraj prišel in sem zagazil med na-vadnežganjarjeinsepriteh zgubil, za to se imam zahvaliti svoji materi. Ko sem bil v šolah, sem bil zelo lahkomiseln; mesto da bi se pridno učil in delal s tem veselje svojim starišem, sem se vdajal lenobi in zapravljal očetov denar. Oče me je zaradi tega karal in mi ni hotel več dajati denarja. Pa zdai je priskočila moja mati na pomoč ter mi za očetovim hrbtom dajala denarja, kolikor sem ga le zahteval. Edino na to sem moral paziti, da ni oče izvedel o materini darežljivosti. Imel sem tedaj denarja, kakor čepin, in živel sem čisto po svoji volji. Ali to je bilo krivo, da sem za-| nemarjal šolo, da nisem prav nič napredovanj ampak le nazadoval in nazadnje šolo na kol obesil. Moj oče me je nameraval dati zdaj v veliko trgovino, kjer bi bil pod strogim nadzorstvom. Ali meni ni ugajala trgovina. Pajše bi bil častnik s svetlo sabbo. Mati mi je tudi zdaj pomagala in proti očetovi volji sem šel k vojakom; pa tudi z denarjem me je založila bolj kot kdaj preje. Tako sem imel zopet s čim popivati; tudi sem se vdal raznim igram. Tako sem zanemarjal tudi vojaško službo. In zgodilo se je, kakor se je moralo: častnik nisem postal, temveč zapodili so me od vojakov! Da bi očetovo opravičeno jezo potolažil vsaj deloma, sem vstopil tedaj po njegovi želji drage volje v trgovino. Morda bi se bil zdaj poboljšal, zaka] hotel sem dobro, ko bi mi s svojo preveliko liubeznijo ne zastopila zopet pota — mati. Kolikorkrat sem za kako reč le željo izrekel, mi je že mati skrivaj stisnila denar v pest. Potemtakem mi ni bilo treba misliti nato, da si bom moral kdaj sam svoj kruh služiti. Denar sem cenil le po tem, koliko se da z njim veselja kupiti. Pa polagoma se je vendar izpraznila materina blagajna. Ona mi ni mogla prav nič več dajati denarja. Ali kaj zdaj? Na razveseljevanja sem bil navajen tako, da jih nisem mogel opustiti. Ali razveseljevanje stane denarcev, pa jaz sem imel le toliko denarja, kolikor sem si ga prislužil. To pa ni zadostovalo, in začel sem stegati svoje dolge prste po denarju svojega gospodarja. Sprva niso takoj zapazili. A ko le nisem odjenjal, je prišlo na dan, in oditi sem moral s sramoto. Oče je bil globoko užaljen in mi ni maral več pomagati, mati pa ni mogla. Zapustil sem torej očetovo hišo in se klatil po svetu in padal vedno nižje in nižje. Kot potepuh sem dobil v svoji revščini vendarle še tukaj delo, ki me je dalj časa preživljalo. Nihče se ne briga za take ljudi: žive in umro po svoji volji. Nihče od nas se ni brigal za jutršnji dan; kar smo prislužili, smo tudi vse sproti na žganju zapili. Žganje in potepan;e me je uničilo: daleč od svojega rojstnega kraja moram umreti še mlad . . . Častiti gospod, meni bi ne bilo treba zdaj tukaj umirati, jaz bi bil drugačen go-SDod. ko bi me bila moištvo v Sočergi, p. Buzet, Istra. Odpustki meseca novem. 1907. 1. Petek prvi v mesecu. God vseh svetnikov. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi; izpovednik more namesto molitve v bratovski cerkvi določiti drugo dobro delo; c) udom rožnivenške bratovščine v bratovski cerkvi ali med osmino; d) udom bratovščine za uboge duše v vicah. Popolni odpustek vsem, ki gredo k izpovedi in sv. obhajilu in nekoliko premišljujejo dobrotljivost presvetega Srca in molijo v namen svetega očeta. 2. Sobota. Spomin vernih duš. 3. Nedelja, Zahvalna, prva v mesecu. Udom rožnivenške bratovščine trije popolni odpustki; 1. če obiščejo bratovsko kapelo in tam molijo v namen sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če je v bratovski cerkvi izpostavljeno sv. Rešnje Telo in tukaj nekaj časa pobožno molijo. — Udom bratovščine presv. Srca Jezusovega popolni odpustek proti navadnim pogojem, če se ga niso udeležili že I. petek 13. Sreda. Sv. Stanislav. Popolni odpustek udom bratovščine sv. Rešnjega Telesa. 19. Torek. Sv. Elizabeta. Tretjerednikom vesoljna odveza. 21. Četrtek. Darov auje Marije Device. Popolni odpustek: a) udom rožnivenške brat. v katerikoli cerkvi, danes ali med osmino; b) udom škapu-lirske brat. karm M. b. v redovni ali farni cerkvi. 24. N e d e 1 j a. Sv. J a n e z od Križa. Popolni odpustek udom škapulirske brat. karm. M. b. v redovni ali farni cerkvi. 27. Zadnja nedelja v mesecu. Popoln odpustek vsem, ki trikrat na teden skupaj molijo rožni venec. 26. Torek. Sv. Leonard Portomavriški Popolni odpustek tretjerednikom v redovni cerkvi, kjer te ni pa v farni cerkvi. 29. Petek. God vseh svetnikov iz treh redov s v. Frančiška. Tretjerednikom popolni odpustek, kakor 26. dan t. m. V molitev se priporočajo: Javne zadeve: Nameni sv. očeta; uspehi zadnje njih okrožnice. — Razširjanje pogostnega in vsakdanjega sv. obhajila. — Rafaelova družba. — Družba treznosti. — VI. avstrijski katoliški shod. — Mladina po mestih. — Versko življenje v Ljubljani. — Misijoni in misijonarji. — Slovensko misijonišče. — Da bi Bog varoval vse nepripravljene nagle in nesrečne smrti. Zasebne zadeve: Neki bogoslovec prosi cenjene bravce, da bi blagovolili moliti zanj k Brezmadežni, da bi mu ona, zdravje bolnikov, sprosila ljubo zdravje na očeh. Priporoča tudi svojo bolno mater. — Neki bolan g župnik na Štajerskem. — Mladenič pri vojakih, da bi se odvadil pijančevanja in slabih potov. — Neka bolna žena z obilno družino. — Neka bolna oseba. — Dve Marijini hčeri. Brat in sestra v raznih potrebah. — Mati in sin za srečno zadnjo uro. — Žena za voljno potrpljenje v zakonu. — Spreobrnenje dveh družin. — Odstranitev slabega berila iz neke družine. — Dva moža, vdana jezi kletvini in pijači. — Vse že priporočene a še ne uslišane prošnje. Zahvale za uslišano molitev. Za razne od Boga prejete dobrote se zahvaljujejo: T. C. od sv. Jurja ob južni železnici Mariji pomočnici na Brezjah. — N. Smel v Trstu. — Neka družina S. R. na Jesenicah s prošnjo za nadaljnjo pomoč. — I. B. v Dobrepolju. — Neka oseba iz Škocjana pri Turjaku. — A. L. z Dovjega. — A. V. na Dolenjskem. — Resnici na ljubo se popravlja, da Marija Tomažič iz Zaloga na Gorenjskem, ki se je že enkrat za ozdravljenje zahvalila, ni bila toliko bolna, da ni mogla v cerkev 40 let, ampak 14 let. Opravljala je 13 torkov v čast sv. Antona in ozdravela, za kar se še enkrat zahvaljuje Darovi: Za Sv. Dedinstvo: z Rečice 7 K. — v č. g. župnik-svetnik A. Kukelj 20 K. — Č. g. 1. Vrhovnik, župnik Trnovski v Ljubljani 37 K; č. g. f Lenart Zupan 3-04 K; č. g. katehet A. Ažman v Postojni 2 K; družina Goetzova v Ljubljani 2-80 K; g- Martin Presker, Prelesko na Štajerskem 10 K; č. g. Rihard Smolej, ka-pelan v Železnikih 26 K: t. g. Jakob Kalan, kapelan v Št. Jerneju (II. pošiljatev) 20 K; č. g. J. Laznik, župnik v Polhovem Gradcu 27 K; č. g. J. Štrubelj, kapelan v Črnomlju 13'28 K. (Zbirka iz Spodnje Idrije) Za najpotrebnejše afriške misijone: Peter Jane iz Strohinja 10 K. — Za misijone: Neimenovan iz Ljutomera 16 K. Za lačne zamorčke: vč. g. Vondrašek in Sluga iz Ambrusa 10 K. Za slovensko šolo v Aleksandriji: Jo zefa Snoj na Ježici 12 K — č. g. G. Gomilšak 5 K Za uboščke v Macedoniji (s. Olgi): Marijine hčere v Žireh 2120 K. — Marijine hčere v Železnikih (I. Vrhunec) 920 K — Z Dovjega in Mojstrane 1210 K — č. g. Gomilšak 5 K — Ivana Tomšič z Bača (Ribnica) 2 K. Za kitajske m i s i j o n e: č. g. Gomilšak 5 K. Za odkup poganskega otroka: po č. g. župniku Zdolšeku iz Št. Jurja ob Taboru 30 K. Za cerkev presvetega Srca Jezusovega v S o č r g i: M. GoriČar (zbirka) 56'90 K; N. Kos 8 K; J. Klekl 8 K; F. Javšovec 40 K; H. Uitz 10 K; F. Te-snar 2 K; F. Dovnik 2 06 K; A. Pocajt (zbirka) 12-56 K; M. Krasovec 1 K; Neimenovava iz Marijine družbe v Kamnjah 10 K Bog povrnil Župni urad v Sočrgi pri Buzetu dne 5. oktobra 1907. Vabilo na dvojno važno zborovanje ki bo v ponedeljek, dne II. novembra, v Ljubljani v hotelu „llnion". Ustanovni shod „Slovenske podružnice Avstrijske Rafaelove družbe v varstvo katoliških izseljencev". Spored: 1. Sveta maša za udeležence ob pol 8. uri zjutraj v frančiškanski cerkvi. 2. Slovesno zborovanje v veliki dvorani „Uniona". Pričetek ob 8. uri zjutraj. Vhod skozi frančiškanske ulice. a) Dosedanje Rafaelovo delovanje. b) Stik z zvezo ameriških duhovnikov. c) Rafaelova družba, opis pota in proge. d) Trst. e) Postavodaja o izseljencih. f) Varstvo deklic. g) Obramba v tujini. 3. Po slovesnem zborovanju ustanovni shod S. P. A. R. D. V. V. K. I. Pridite! Pripeljite i prijatelje in znance na zborovanje! (I. Občni zbor družbe treznosti ki bo takoj po končanem ustanovnem shodu Rafaelove družbe, to je okolu 10. ure dop., na istem prostoru. Spored: 1. Poročilo o stanju družbe in treznostnega gibanja. 2. dr. Vladislav Pegan: Alkoholizem — krimi- nalistika — postavodajne reforme. 3. Dekan dr. Fr. Sal. Knavs: Pijančevanje in krščansko življenje. 4. Vekosiav Ravnihar: Alkoholizem in narodno gospodarstvo. 5. Prememba pravil in volitev odbora. Zborovanje bo trajalo do pol 1 ure (in se po potrebi nadaljuje popoldne). Popoldne ob 2. uri v mali dvorani „Uniona" protialkoholno zborovanje duhovnikov. Nujno vabimo vse verne Slovence, kateri se zanimajo za blagor našega ljudstva, na to dvojno važno zborovanje. Kdor ima oči, ta lahko vidi, da izseljevanje in pijančevanje glodata kakor rak na telesu našega ljudstva. To se ne sme več mirno gledati, mora se kaj storiti zoper to 1 — Povabljen in dobro došel je vsak; posebe še povabimo Marijine družbe, ki morajo imeti smisel za potrebe bližnjega in za apostolsko delo. Tudi ženskamje vstop prost. Zdaj imate po kmetih že bolj čas. Pridite v velikem številu! Mesečni koledar za november 1907. Dan Godovi Celodnev. češč. pr. R. T. 1 Raz. slovesnosti* | Ijublj. škof. lavant. škof. 1 2 Petek Sobota Vsi svetniki Spomini ver. duš; Just, m. Bela peč Ljub. hiralnica ■ Sromlje 3 Ned. 24. po bink.(zo^v.)Viktorin Ustje Kapele p. Brež. 4 Pond. Karol Boronij, škof Col Artiče • 5 Torek Emerik, vojvoda Črni vrh n. Polh. Koprivnica 6 Sreda Lenart, opat Kropa Zabukovje 7 Četrtek Engelbert, škof; Prosdocim Jesenice Zdole 8 9 Petek Sobota Bogomir, škof Božidar, mučenec Novo mesto, fr. Loški potok j SI. Bistrica 10 Ned. 25. po bink. Andrej, Avel. Sostro Dev. M 7 žal 11 Pond. Martin, škof Dob Sv Martin 11. Shod Rafaelove 12 Torek Martin, papež-mučenec Šmartin p. Kran. G. Polskava družbe in Družbe trez- 13 Sreda Stanislav Kostka, spozn. Podlipo Sp. Polskava nosti. 14 Četrtek Mena, mučenec Šmartno p. Litiji Črešnjevec 15 15 Petek Sobota Leopold vojv.; Jedert, dev. Otmar, opat Moravče Grad | Majšberg • 17 18 Ned. Pond. 26.po bink.,Gregor, čud. Evgen, spoz.; Hilda Srednja vas Mengeš J Makole 19 20 Torek Sreda Elizabeta, kraljica Feliks Val., spoz. Ljub. Joseph. Šmartin p Š. g. J Poličane 21 Četrtek Darovanje Device Marije Hrenovice I 22 Petek Cecilija, dev.-mučenica Spod. Tuhinj f Laporje 23 Sobota Felicita, mučenica Bukovščica 1 24 Ned. 27. po bink. Janez od križa Žiri f Studenice 25 Pond. Katarina, dev.-mučenica Sv. Katarina Tinje 26 Torek Silvester, opat Rova Sv. Venček 27 28 29 Sreda Četrtek Petek Valerijan, škof Jakob, mučenec Saturini, mučenec Zapoge Litija Studeno I Maribor | Sv. Magdal. 30 Sobota Andrej, apostol Vače Mar. sv. Jožef * V to rubriko pridejo pobožnosti, cerkvene slovesnosti, ki so važne za širšo javnost N. pr. romarski shodi, birmovanje, posvečevanje nove cerkve itd. Tozadevne podatke uljudno prosimo poslati vsaj do 10. dne vsakega meseca. Urejuje: Janez Ev. Kalan. — Oblastem odgovoren: Ivan Rakovec. --X Svoje cenjene odjemalce opozarjam tem Svoji k svojim! potom, naj se nikar ne dajo prevariti po bahati reklami tuje ^ konkurence, ki večkrat ne izpolni svojih obljub. Naj se torej W vsakdo pri nakupu ur, verižic in druge zlatnine zaupno i obrne na podpisanega in gotovo bo zadovoljen. ^ Ljubljana, Kopitarjeve ulice 4. L. Vilhar, uran K/fi Registriran vzorec. Bajna iluzija! Oblastveno varovano. 1974 Najlepši kras božičnega drevesca 15-2 ki bi ga ne smela pogrešati nobena krščanska družina, je moje izboljšano brlllantno angel zvonilo za božiino drevo št. l popolnoma lz kovine s 6 pozlač. angelci 30 cm Tis. Garantira se za funkcioniranje. Pritrdi se lahko takoj oa največje ali na| manjše drevo s preprostim nasajenjem. Postavljeno na mizo se rabi lahko tndi z* namizno zvonilo. Postavljeno na toplo peč funkcijonira tudi brez prižganih sveč. Gorki zrak treh prižganih sveč vrti gonilno kolo. nanje pritrjehi izboljšani jekleni be-[ički pa udarjajo na troje zvoncevin blago-zvončno, srebrnočisto zvonjenje zadoni, mlado in staro prestavljajoč v božično blaženost. Kos stane s kartonom in navodilom vred K 150. 3 kosi * • 6 kosov . K 4-25 . „ 5-50 • „ 8' — 36 kosov 5o „ loo . 9 kosov 12 „ 24 „ K 43-50 ,, 58--,.U2— K 12-- ;: II- Št. 2. Ravnotisto angelsko zvonilo za božično drevesce, izvršeno veleelegantno in posebno fino ponikljano, s sukanimi ste-briči za zvonce in tremi prekrasno žare-čimi srebr. lamettastimi rožami, ki potem, ko so prižgane sveče, prekrasno odsevajo, kos s kart. in navod. vred K. 2 —. 3 kosi 4 . -6 kosov . . K 5-50 • ,, 7-25 „ 10-50 36 kosov 5o „ loo „ 9 kosov . 12 » 24 „ K 57 50 „ 77-50 „ 150- K 15-50 » 20-25 „ 39-50 pristna Roskopf patentna re-montoirka na sidro švicarskega zistema z masivnim solidn. švicarskim kolesjem nasidroinza-ščito za gonilno vzmet, pristno nikljasto okrovje z varstvene plombo in šarnirskim pokrovom, ovaln. robom, j6uridoča (ne gre samo 12 ur), okrašeni in pozlačeni kazalci, najnatančnejše reguliranje in 3letni gar?in-ciiski list, kom. 5 K, 3 kom. 14 K. S sekundnim kazalcem 6 K, 3 kosi 17 K. Bogata izbera v mojem glavn. katalogu. Najnovejši 12 kos. sortiranih, skrbno zavitih v kartonu, po velikosti in izvršitvi po K —'40, —-60, —-70, — 80, l1—, 1'20, 1*50. 2'—. 6 kos. kartonu, po velikosti in izvršitvi po K —'75, —'90, 1'—, 1-20. Lametta, angelski lasci, srebrni ali zlati, kuvert K —"JO, žica za orehe 100 kosov K —'20, verižice iz steklenih krogljic, 1 in pol do 2 metra dolge, po velikosti krogljic K —-90 —•95, 1 "20, 1 '40. Svečice 24 kosov v kartonu K —-5o' večje 15 kosov v kartonu K —'58, držajci za sveče' tucat K —-50. Boljše denarnice po K 1-85, 2*10, 2-80,3-10,3-50,3 80,4 20 in višje Vsak p. n. kupec, ki od 1. sept do 30. nov. pismeno naenkrat naroči za najmanj 40 K hlaga, dobi zastonj za božično nagrado alarmno budilko st. 4343 s po noči svetlečim se kazalnikom in pa koledar za 1. 1908. Prosim zahtevajte katalog. Št. 7223. Denarnica iz enega kosa, svetlorjava, safian mnogo prostora zadrobiž,4predeli, notranja zapora na vzmet, nikel-nasta zunanja zapora 9 cm dolgosti, 6 cm širokosti K 1"50. Št. 7202jCena dobra denarnica iz enega kosa, močnega, gladkega usnja zga-nena, la zaklopci iz govedine, 4predeli in vizitje, 3 zapore, 9 cm dol. 6 cm šir. K 1 '35. Zamena dovoljena ali denar nazaj, torej brez rizika I Pošilja se po povzetju ali denar naprej. Najpripravneje se naroča na odrezkn postne nakaznice. Neobhodno je potrebno da se pri na-ročitvi opomni, ali naj se pošlje blago po povzetju ali ce je denar odposlan po nakaznici. Tudi je v korist vsakemu naročitelju da naroči, čim le mogoče, blago že pred 15. decembrom, ker posta po 15. decembru zaradi hudega navala ne more dostavljati tako hitro, kakor ob navadnem času. Naslavljajte naročbe zatorej pravočasno na naslov: tvornica ur v Mostu JAN KONRAD : Zahtevajte moj najnovejši glavni katalog s 3000 slikami, ki vam ga takoj pošljem zastonj In poštnine prosto. ces. in kralj, dvorni dobavitelj v Mostu št, 1942 na Češkem r Ivan Kregar pasar in izdelovatelj cerkve-= nega orodja in posode = Ljubljana, Poljanska cesta št. 15 (blizu Alojzevišča). se priporoča v izdelovanje vsakovrstne cerkvene posode in orodja iz zanesljive kovine po uzorcih ali lastnem načrtu v poljubnem slogu. — Staro posodo popravi in prenovi, posrebri in pozlati; v ognju pozlatuje tudi strelo-vodne osti, vse po priznano najnižji ceni. Po naročilu veleč. gosp. Andreja Čebašeka izvršil je za stolno cerkev ljubljansko krasen, bogato pozlačen in ornamentiran lestenec v renesančnem slogu. A Vljudno se priporoča trgovina s klobuki in čevlji Iunn PodlesniK mL Ljubljana, Stari trg ».10. Velika zaloga. Solidno blago. Zmerne ©eno. i Zahtevajte brezplačno dopošiljatev mojega ilustr. cenika z nad IOOO slikami. Jamstvo vež let. Vsako nepopolno blago se vzame nazaj za popolni znesek. Slika % nav. velikosti. 1426 12—3 Št. 365 "JSUt srebrna dam-"TIBfc. ska remont gl. 3"50 Št. 322 srebrna moška remont. 3*50 Št. 337 srebrna s sidro _ 15 kamnov gl 5*— dvojni plašč gl.6"50 Št. ^41 srebrna s sidro dvojni plašč _ 15 kamnov, posebno močna gl. 7—9-50 Anton Kiffmann največja tovarniška zaloga ur, zlatnine in srebrnine. Izvoz v vse dežele. Maribor L 9. — Štajersko. ParaiH ente je mogoče kupiti po ceni in ugodno le direktno pri firmi 0—0 Josip Neškudla protokolirana veletrgovina in tovarna v Olomucu (Kraljestvo Češko.) Priporoča po zelo nizkih cenah bogato vezene paramente t vseh barvah in slogih: feazule, pluvijale. dalmatlke, vela, nebesa, bandera. zastave, preproge, pregrinjala, albe. rokete itd. pod jamstvom tr eznosti; nadalje v lastnih delavnicah narejene kolihe, ciborije. monštranoe, svečnifee, lestence itd. s krasno opravo strogo po cerkvenih predpisih. Navodila zavoda. Podpisani zavod nima nobenega zastopnika, ki bi podražil solidno blago za 20%. t. j. za petino prvotne cene; radi tega se dobe predmeti potom direktnega naročila v Olomucu ceneje, kakor jih ponujajo v svojih cenikih konkurenčne češke in nem;.ke firme. Ilnstriranl ceniki zastonj in ft-anko. Plačilni pogoji ugodni. — Faramenti «e pošiljajo na ogled franko. — Orglje-h?rmonij obeh sistemov dobavlja tovarna Budolf Pajkr &c Co, v Kraljevem Gradcu Zaloge: Budimpešta, X. Delej utca 11, Tisztviselotelep. Praga, Ferdin. tr. 43. Dunaj, VII. Mariahilferstrasse 86. 1178 12-1 Lastna izdelovalnica na umetniški način izgotovlj. instrumentov, ki imajo vse novosti, iznajdbe ter izboljšanja zadnjega časa Najpopol. čistota glasov. Moderna izvršitev prav po naročilu. Odplačila od 8 K naprej. Jamči se 5 let. Pedalni orgl.-harmonij obeh sistemov in v vsaki velikosti, z natan. menzuro za cerkve, seminare in kot vadbeno orodje Nobenega skladišča, ne prekupcev I Le lastna izdelovalnical Preč. duhovščini posebne ugodnosti. Cenik zastonj :n franko.