Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10-40 K, za pol leta 5*20 K, za Četrt leta 2'60 K, mesodno 90 vin.; m Nemčijo za celo leto 12 K, ra pol leta 6 K, za Četrt lota 3 K; za Ameriki; sa eelo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije eo poštnine proste. Nefraakirana pistna se ne sprejemajo. Rokopisi so ne vračajo. Inseraii. Bnostopna potit-vrsiica, (Širina 7; mm) 12-uaja vsako sredo in soboto,	20 viu., pogojeni prostor 25. vin., poslana in razglasi 30 vin.	Posamezna številka 10 v.
BIJ___—-—	—— 11	——^——————————————^——■	I
Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
Kmet in socialna demokracija.
Kadarkoli so klerikalni in neklerikalni poslanci meščanskih strank poteptali predloge socialnih demokratov, s katerimi se je imelo kaj storiti proti nezaslišani draginji, so opravičevali svoje ravnanje s tem, da »varujejo kmeta«, katerega baje »hočejo rdeč-karji spraviti na kant«. Seveda agitirajo tudi pri sedanjih volitvah klerikalci na ta način, da prikazujejo sebe kot edine in najboljše prijatelja kmetov, socialne demokrate pa kot zagrizene sovražnike kmečkega ljudstva, kot prave hudiče, ki bi najrajši »delili«, vzeli kmetu vse, kar ima in ga vtopili kar v žlici vodi-.
Doslej so klerikalci imeli srečo s tako agitacijo. Naše kmečko ljudstvo večinoma trdo dela, samo malo čita, za njegov pouk se skoraj nihče ne briga, vsled tega ne pozna razmer in tako verjame, kar mu pripovedujejo fajmoštri in kaplani, ki imajo vsak dan opraviti z njimi.
Toda nekoliko še je že začelo obračati. V nekaterih krajih se ljudstvo polagoma vprašuje, kdaj vendar pride tista rešitev, katero mu klerikalci obljubujejo že od davnine. Pri vsakih prilikah rešujejo klerikalci kmeta, a vendar ni nikdar bolje, pač pa vedno slabše. Kmečko ljudstvo sluti, da v klerikalni politiki ni nekaj prav, ampak natančno vendar ne ve, kaj in kako. Zato je treba storiti vse, kar je le mogoče, da pride tudi to ljudstvo do pravega spoznanja. Pred vsem pa je potrebno, da se razjasnijo nekateri pojmi, nekatere besede, ki se pri nas napačno rabijo in s katerimi se klerikalci namenoma igrajo tako, kakor tisti »umetniki« v cirkusu, ki mečejo kroglje, krožnike, palice in vsakovrstne reči v zrak, pa jih love z rokami. Človek, ki še nikdar ni videl kaj takega, bi mislil, da je to skoraj čarodejništvo, pa ni nič drugega kakor vaja.
Kdo živi na kmetih?
Klerikalci imenujejo sami sebe »kmečko stranko« in pravijo, da zastopajo »ves narod«, izvzemši par škricev. Kar potihem se postavljajo na stališče, da je vse, kar živi na kmetih, kmet in to je baje ogromna večina vsega naroda. Potemtakem tudi trdijo, da je njihova politika koristna vsemu ljudstvu, izvzemši par škricev po mestu.
Ljudstvo po deželi ima oči. Bilo bi le treba, da jih odpre in začne tudi samo sebi nekoliko verjeti. Ozrimo se po deželi: Ali nimamo povsod okrog raztresenih tovarn, opekarn, rudnikov ? Ali ne prepregajo dežele boljiubolj železnice? Ali niso tudi na deželi vsakovrstni uradi? Ali ni gozdov, po katerih se seka les, pa žag itd.? Tu imamo povsod na tisoče ljudi, ki niso kmetje, nimajo zemlje, je ne obdelujejo in nimajo s kmetijo sploh nič opraviti. Na tisoče ljudi je tu, ki morajo težko delati, da zaslužijo komaj komaj toliko, kolikor je potrebno za golo življenje. Vsi ti ljudje nimajo od klerikalne politike, ki podražuje živila, nobene koristi, ampak samo škodo. Čim dražji je kruh, tem manj si ga morejo kupiti. Na razne užitke, ki jih ima mestni človek, pa sploh ne morejo misliti. Če pri. e v vas »ringelšpil«, je to že velik dogodek in velika zabava. Pa tudi tistih par vinarjev, ki jih je plačati za ježo na lesenem konju, je velik izdatek.
Toda ne ozirajmo se na industrijsko in obrtno delavstvo, ki živi na kmetih. Le s tistim ljudstvom se bavimo, ki ima kaj opraviti z zemljo. Pa vprašajmo: Ali je med tem ljudstvom res enakost ? Ali imajo vsi ti ljudje enake interese? Ali je vsem koristno, kar je koristno nekaterim, ali škoduje vsem, kar škoduje enim?
Da bi bila klerikalna politika opravičena, bi v resnici moralo biti tako. "Vse tisto prebivalstvo, ki ga klerikalci imenujejo »kmečko«, bi moralo imeti enake interese. Ali jih torej ima? O tem se je treba prepričati.
V celi Avstriji imamo
11.466 velikih posestev, izmed katerih meri vsako več kakor 100.000 hektarov zemlje. To ima najve-ja gospoda v državi. Jasno je, da takemu posestniku sploh ni treba delati. Večina teh gospodov ne razume nič o poljedelstvu, ampak ima nastavljene ljudi, ki morajo s svojim znanjem skrbeti, da dobi gospod čim več dohodkov od zemlje, katere sploh ne obdeluje. Navadno gospodar niti ne vidi te zemlje. Večina teh gospodov ima neštete graščine, pa živi zdaj na tej, zdaj na oni, potem zopet v kakšnem velikem svetovnem mestu, v morskem kopališču, v zimskem zdravilišču, v igralnici v Monte Carlu itd., oskrbniki pa morajo pošiljati denar za njimi, ki ga je moralo tisoč in tisoč ljudi prislužiti zanje.
Večinoma se jim nič ni treba bati, da bi prišli ob graščino in zemljo, kajti največ takih posestev so takozvani fideikomisi.
Da imajo od zemlje dobiček, je seveda treba, da jo kdo obdeluje. To delo morajo oskrbovati ljudje, ki nimajo do tiste zemlje, do tistih gozdov, do tistih ribnikov, do hlevov, do živine itd. nobene pravice. Cele armade poljedelskih delavcev, dninarjev, se tukaj trudijo za gospodarja, katerega poznajo komaj po imenu. Delo vsakega posameznega takega delavca prinaša velikanski dobiček, a ves gre v gospodarjev žep.
Kje imata tak gospodar in njegov delavec skupen interes? Kako naj se to napravi, da bo imel tak grof ali knez še večji dobiček in da se bo vendar tudi tistim delavcem bolje godilo ?
Kdor ima zdrave možgane, mora razumeti, da je to nemogoče. Če je živina dražja, bo aristokratični veleposestnik lahko več zapravil po vseh zabaviščih sveta, ampak delavec bo okusil še manj mesa. Če bo pšenica draga, bo gospod baron ali grof lahko kupil več avtomobilov, daroval svojim ljubicam več biserov in diamantov, ampak dninar si bo še teže kupil kruha. Kar koristi veleposestniku, škoduje njegovemu sužnju. To se pravi: Tista politika, ki je za največje »kmečke« gospode naiboljša, je za sužnje na kmetih najslabša.
Če pa hočemo razumeti, zakaj delajo klerikalci politiko za veleposestnike, se je treba spomniti, da so med temi veleposestniki tudi cerkveni pristaši, razni škofi in nadškofi, samostani itd. Kdor to pomisli, mu bo marsikaj jasno postalo.
Ženska in moška čast.
V Ljubljani je sklical dr. Šusteršič takoj po občinskih volitvah ženski shod, na katerem je reševal »ženstvo« s hujskanjem in lajanjem na vse tisto občinstvo, ki ni slepo vdano klerikalstvu. Zgodila se je baje velika krivica redovnicam volilkam in tem je treba dati javno zadoščenje. Da postane komedija popolnejša, je dal sklicati v nedeljo še enak moški shod, na katerem je zopet hinavsko jokal pred krščanskimi backi, kakšne siromačice so njihove žene, njih zavedne žene volilke in pa redovnice.
Mi gotovo obsojamo vsakršno krivico, ki bi se utegnila dogoditi, nič manj pa ne obsojamo takih shodov, kakršne prirejajo klerikalci, na katerih se ne čuva čast ne žene ne moža, ne dostojnost, marveč se s čisto nečedno agitacijo zbujajo med politiško nerazsodnimi masami najnižje strasti, oprav-ljivost, obrekljivost in sovraštvo do bližnjika, ki sezajo danes že jako globoko v družabno in družinsko življenje po zaslugah klerika-lizma. Shoda klerikalcev nista imela drugega namena nego le tega, da razvnameta strasti in tako pripravljata tla za bodoče volitve.
Jasno nam dokazuje to dejstvo, da govorniki na teh shodih niso razpravljali ne o političnih vprašanjih, ne o kakem programu. Demoralizujoče govorance je pa zbrano ženstvo, večinoma članstvo verskih bratovščin
in deviških društev, odobravalo, jim ploskalo
in se hvalilo, kako dobro in fino so govorili klerikalni govorniki, ki so grozovito ne-krščansko blatili svoje bližniike in sramotili posebno Ljubljančanke.
Ni pa to edini način, po katerem klerikalci spletkarijo in hujskajo, ni to edina pot, po kateri zanašajo sovraštvo in prepir in izpopolnjujejo svojo rokovnjaško organizacijo.
Klerikalizem ima celo vrsto organizacij, ki jih imenujejo deviška društva, izobraževalna društva, kongregacije, društva usmilje-nosti itd., in vse te organizacije imajo poseben namen, namen zavajati ljudstvo v klerikalizem. Saj ni treba mnogo razmišljati o tem, ker je delo tako očito in nasilno, da ga že vsi bridko občutimo, dasi bi kdo morda še utegnil misliti: Kako je vendar človeški rod srečen, da ima v svoji sredi tako plemenita srca, kako so siromaki srečni, ki imajo toliko dobrotnikov, kako so bolniki srečni, ker imajo ob bolezni tabo blage strežnice redovnice in še več.
Domala vse te klerikalne organizacije je začel klerikalizem snovati tedaj, ko se mu je bilo treba začeti bati, da mu demokracija izvine nadvlado iz rok. Zakaj pa klerikalci ne marajo zavarovanja za delavstvo v zavodih, ki so v javni upravi, zakaj klerikalci ne marajo obvezne preskrbe siromakov, zakaj ? Zato ne, ker so kapitališka stranka in bi potem ti siromašni sloji ne bili več odvisni od njih pa bi jih sami ne mogli obvladati, pa bi se jim polagoma posušili bogati dohodki za lenobo in nadvlado bi izgubili. Klerikalci in kapitalisti namreč hočejo, da siromak čuti, da dobiva miloščine, in sicer miloščino po njih milosti, čeprav je desetkrat zaslužil s svojim delom pošteno preskrbo.
Oglejmo si še nekoliko delovanje klerikalnih organizacij!
Če hodimo zjutraj ali po večerih po ljubljanskih ulicah, srečavamo nenavadno mnogo takozvanih usmiljenih sester, redovnic, ki strežejo bolnikom po privatnih hišah po mestu, pa tudi na kmetih za dobro plačilo. Naročajo jih imovitejši sloji, ker niso skrbeli doslej za vzgojo civilnih strežnic. Če bi te redovnice opravljale le svoje delo, svojo dolžnost, pa nam bi niti na misel ne prihajalo, jih grajati, toda te ženske uganjajo politiko, delajo zdražbe s svojo agitacijo proti vsemu, kar ni klerikalno in hujskajo hišne gospodarje posebno ob volitvah proti strankam in obratno. Znan nam je slučaj, da neka taka strežnica v svoji trmi, čim je opazila, da se čita v neki sobi pri dotični rodbini neklerikalni list, ni več prestopila dotičnega praga, a je proti časopisu pričela pravo gonjo.
To nam dokazuje, kakšen sistem se uvaja pri nas in kako služijo enake klerikalne organizacije političnemu klerikalizmu.
In tista takozvana usmiljenost v bolnicah in v raznih zavodih! Kaj je Leoninum v Ljubljani, kaj so drugi zavodi nego klerikalna organizacija pod imenom milosrčnosti, a vrhutega so to navadna spekulativna podjetja, ki delajo konkurenco javnim dobrodelnim zavodom ter se snujejo s pomočjo »dobrodelnih« ustanov nova kapitalistiška centra, ki najprej nekaj časa izmozgavajo siromašne sloje z beračenjem, a ko naberejo dovolj premakljivega kapitala, začno pa izkoriščati brezobzirno, kakor so to delali v Italiji, na Francoskem, na Španskem in na Portugalskem.
Tisti boj, ki so ga morali ti siromaški narodi prebiti, bo moral najbrže občutiti tudi mali slovenski narod, ki pa utegne postati sam popolna žrtev, ker je majhen. V tem boju, ki se pravzaprav že vrši, utegne slovenski narodič sploh izginiti s sveta, ker je pač naravno, da bi, če bi postali sužnji zlobnega klerikalizma, klerikalizem ne iskal za-slombe več v nas, nego bi ravnal z nami enako klerikalizmu močnejših narodov, ukle-
nil bi nas, kolikor nas še ni, v spone duševnega in gospodarskega suženjstva. In kot sužnji izginemo s sveta.
Klerikalna organizacija ne preganja le v svojih »verskih« organizacijah svobodomisel-nejših ljudi. Tudi v delavskih in drugih društvih preganjajo ostudno vsakogar, o komer sumijo, da bi utegnil biti nekoliko bolj samostojen. Ob volitvah opozarjajo delavstvo, čigav kruh je, in se neusmiljeno maščujejo, če se kdo ne da pregovoriti ali podkupiti; celo tako daleč se predrznejo ne3ramneži, da v takozvanih katoliških podjetjih in tovarnah trgajo zaslužek delavstvu iz maščevanja.
To so pač le nekatere stvari, a na stotine jih čitatelji lahko opazujejo vsak dan.
Ženska in moška čast zahteva torej:
Delavke! Delavci in vsi, ki vidite in čutite pest zlobnega klerikalizma I Ali ni že čas, da se upremo klerikalni demagogiji, klerikalni brutalnosti in sleparjenju slovenskega ženstva ? Delavci 1 Matere in očetje, ali ni že čas, da svarite svoje otroke, svoje žene, svoje prijateljice in prijatelje pred klerikalnimi društvi, kjer se vzgaja zelotstvo, kjer razni kaplani in patri hujskajo družinske člane med seboj, kjer se neti sovraštvo do bližnjika? Motite se, če mislite, da je v teh društvih dobra družba za vaše hčerke, sinove in žene!
Žene iu možje! Skrajni čas je, da nastopi slovensko ljudstvo odločno proti gnusnemu početju klerikalizma in pove javno, da klerikalna politika ni ljudska, ni odkritosrčna. Zadnji čas je, da se zlomi klerikalna brutalnost s tako brutalnostjo, kakršno zasluži. Klerikalizem ni prinesel blagoslova še nobenemu ljudstvu in ga tudi slovenskemu ne bo.
Zatorej v boj. Manifestirajmo javno proti klerikalni zlobi!
Sodrugi!
Ne pozabite na volilni sklad! Če hočemo doseči uspehe pri volitvah, je treba opraviti mnogo dela, izvršiti mnogo priprav in to gre v denar! Misiite na to!
Domače vesti.
Ljubljana in Kranjsko. Volilni shod v Ljubljani.
V nedeljo dopoldne je bil na vrtu »Narodnega doma« shod, kakršnih v Ljubljani ni veliko. Socialno demokratična stranka je sklicala prvo javno volilno zborovanje za državnozborsko volitev in pokazalo se je tako veliko zanimanje za stvar, da mora tudi največjim pesimistom miniti malodušnost. Udeležba je bila ogromna. Če povemo, da so bile vse mize zasedene, da so bili na vrt zneseni vsi stoli, ki jih je kdo mogel iztak:-niti v areni ali v kakšnem drugem skrovišču in da je poleg tega moralo še nekoliko sto ljudi stati, tedaj bo umevno, da cenimo udeležbo jako nizko, ako pravimo, da je bilo na shodu 2000 oseb. Vpoštevajmo, da se je shoda razven tega »neoficielno« udeležilo še par sto ljudi na cesti ob obeh straneh vrta, ter da so sočasno nekatere stroke imela svoja strokovna zborovanja, ki se niso dala odložiti, tedaj je stranka z uspehom tega shoda lahko nadvse zadovoljna.
Kdor pozna način ljubljanske agitacije, bo znal ceniti ta rezultat. Najnavadnejša metoda naših ljubeznivih nasprotnikov je bila ta, da so izkušali med delavstvom zbuditi malodušnost in sugerirati volilcem, da socialna demokracija v Ljubljani ne pride v po-štev. To bo po nedeljskem shodu vendar precej težavno, zakaj bilo je preveč zboro-valcev, ki so z lastnimi očmi videli, da ima stranka dovolj moči za samostojen nastop in da ji prav nič ni treba tlačaniti drugim. Vse je sedaj odvisno od tega, da zaupa delavstvo samo sebi in da se ne da premotiti.
To pa bo tem laže storilo, ker je samo videlo, da ga je dovolj. Če imajo ljubljanski delavci čvrsto voljo, tedaj lahko dosežejo uspeh. Tisti časi, ko so se v Ljubljani merile moči samo med liberalizmom ali kleri-kalizmom, so minili. Množice, ki so bile vedno odrivane v temo, stopajo na dan in zahtevajo svoj prostor na solncu. In pri volitvah imajo priliko, da si ga pribore.
Shod je v imenu volilnega odbora otvo-ril sodrug B a r 11, ki se je zahvalil za mno-gobrojno udeležbo in z jedrnatimi besedami razložil namen zborovanja. Potem so bili izvoljeni v predsedništvo sodrugi Petrič, Mlinar in Zupan.
V prvi vrsti je govoril sodrug Anton Kristan. Omenil je nadomestno deželno-zborsko volitev v Ljubljani in potrebo, da nastopi jugoslovanska socialno demokratična stranka tudi pri tej volitvi, dasi gre za privilegirano kurijo, v kateri seveda ni upanja na zmago. Volilna dolžnost in strankarska disciplina nalagata stranki, da tudi v tem razredu zbere svoje glasove in zato je postavila svojega kandidata v osebi sodruga Bartla. Govornik je s toplimi besedami apeliral na volilce tega razreda, naj dne 16. maja oddajo svoje glasove socialno demokratičnemu kandidatu. (Glasno odobravanje).
Nato je dobil besedo sodrug Etbin Kristan. S ploskanjem pozdravljen je razložil glavne vzroke, ki so privedli barona Bie-nertha do tega, da je razpustil državni zbor. Od novih volitev pričakuje baron Bienerth tako večino, ki bo pripravljena glasovati za vse njegove zahteve, a do take večine bi rad prišel na račun socialnih demokratov. Obširno se je govornik bavil s problemom teh volitev ter je v ta namen s krepkimi potezami očrtal splošno politiko zadnjih štirih let. Nemogoče nam je v tem kratkem poročilu posneti zanimiva govornikova izvajanja, ki so podala jasen dokaz, da hoče vlada potlačiti vsa socialna vprašanja v ozadje in pomagati militarizmu do take veljave kakor še nikdar doslej. Če dobi Bienerth večino, ki bo odobrila militaristične zahteve, tedaj se morajo davki zvišati na nezaslišan način, a vsi dohodki se morajo porabiti za vojsko in mornarico, tako da ne more za druge potrebe nič ostati. Od parlamenta, kakršnega želi vlada, ne morejo nižji sloji vsi skupaj pričakovati nobenega zboljšanja. Glavno vprašanje pri volitvah je torej: Za militarizem ali proti militarizmu? Kdor hoče pomoči za delavstvo, za uradništvo, za nižje sloje sploh, kdor hoče pospeševati interese industrije, obrti, domačega poljedelstva, mora nastopiti proti militarističnim zahtevam. Tega pa meščanske stranke ne morejo. Kadar gre za vojaške in mornariške zahteve, so liberalne in klerikalne stranke složne. Najboljši dokaz daje v Ljubljani ustanovitev podružnice »Mornariškega društvac, ki hoče še privatno izpre-šati iz ljudstva denarja za bojne ladje in kjer sodelujejo slovenski liberalci in klerikalci z nemškimi nacionalci v bratski slogi.
Zanimivi in temperamentni govor sodr. Kristana, ki se je dotikal vseh važnejših političnih vprašanj, je napravil na poslušalce globok vtisk.
Sodrug Anton Kristan je nato naznanil, da je konferenca stranke sklenila predlagati sodruga Etbina Kristana za kandidata v Ljubljani, kar je shod z dolgotrajnim ploskanjem odobril. Z navduševalnimi besedami je sodrug Petrič zaključil pomembni shod.
— Pri včerajšnji deželnozborski volitvi v Ljubljani je bil izvoljen kandidat liberalne stranke profesor R e i s n e r. Ta rezultat sam na sebi ni presenetljiv. Značilne pa so številke, zlasti za socialno demokratično stranko, ki pokazuje v tem privilegiranem razredu velikanski napredek, nota bene brez vsake volilne agitacije! Razven par notic v našem časopisu ni bilo v naši stranki za to volitev, ki je seveda a priori za socialno demokracijo brezupna, nobenega volilnega dela. Tem značilnejši je veliki napredek, ki smo ga tukaj dosegli in ki je zahvaliti vzorni disciplini naših volilcev. Na posameznih voliščih je bil uspeh volitve sledeči:
I.	K o m i s i j a :
Prof. Reisner............374
Dr. Gregorič............206
Dr. Eger.............84
Bartl...............40
II.	K o m i s i j a :
Prof. Reisner............433
Dr. Gregorič............219
Dr. Eger.............151
Bartl................46
III.	K o m i s i j a :
Prof. Reisner............405
Dr. Gregorič............228
Dr. Eger.............94
Bartl...............46
IV.	K o m i s i j a :
Prof. Reisner............485
Dr. Gregorič............280
Dr. Eger.............126
Bartl...............49
Gregorič 933, dr. Eger 455, sodrug Bartl 181 glasov. Liberalna večina znaša 118 glasov. Leta 1908. sta imela naša kandidata Kristan 119 in Petrič 105 glasov ; naš napredek znaša torej v tem priveligiranem razredu, če vzamemo tedanje večje število, 62 glasov, torej 34 odstotkov. Liberalci so imeli takrat: Tavčar 1496, dr. Triller 1395, kandidata tedanje ^Gospodarske zveze« dr. Gregorič 940, dr. Ravnihar 909 glasov. Kakor je znano, so bili liberalci takrat razcepljeni ; mnogo tistih, ki so se pozneje vrnili v liberalno stranko, so se takrat prištevali »Gospodarski«. Klerikalci in Nemci niso takrat samostojno nastopili. Dopolnilna volitev iz decembra 1908 sploh ne pride v poštev, ker sta bila takrat Knez in Oražen brez protikandidatov izvoljena in sta dobila nekaj nad 900 glasov.
—	Ljubljanski klerikalci so silno začeli dvigati glavo in na njihovih shodih se zopet sliši tako rohnenje, ki je bilo v Ljubljani že davno pozabljeno. Dr. Šusteršič, dr. Krek e tutti quanti govore na njihovih shodih tako, kakor da živimo zopet v časih, ko ni noben zakon imel veljave in je odločevala samo pest močnejšega. Kdor čita, kaj sta dr. Susteršič in Krek govorila na nedeljskem shodu v »Unionu«, se ves začuden vprašuje, kaj se je pravzaprav zgodilo, da bi se mogla razumeti taka divja strast in taka brezpri-merna sirovost, kakršna je vladala na tem shodu. Dr. Krek n. pr. je »kot filozof« govoril prav tako, kakor da ima že jutri v Ljubljani izbruhniti krvava revolucija. Ob njegovih »filozofičnih« besedah se človeku zdi, kakor bi že videl »krvoločno ljubljansko drhal«, ki odira farje in cvre nune. V njegovem govoru vse mrgoli uličnih latern. A zakaj ves ta strup ? Zakaj to divjanje ? Zakaj ta krvava demagogija? Zakaj ta apel na živalske instinkte? — Baje vse le zato, ker se Ljubljančani na dan občinskih volitev niso na trebuhih v prahu valjali pred veličanstvom nun, ki so se peljale voliti. Klerikalci govore prav tako, kakor da so bile nune tisti dan v smrtni nevarnosti in kakor da jim je le kakšen čudež iz nebes rešil življenje. Mi smo pač nasprotniki vsake sirovosti, naj je naperjena proti komurkoli, pa magari tudi proti nunam ia dokazali smo to tolikokrat, da nam res ni treba prisegati. Ampak če imenuje dr. Krek sam sebe filozofa, tedaj bi bil vendar prvi pogoj, da bi ostal pri resnici. Ta pa je, da je bila vožnja k volitvi za nune morda res nekoliko neprijetna, da pa se jim ni zgodilo prav nič tako hudega, da bi bil opravičen hrup, ki ga vzdigujejo klerikalci. Dr. Krek je porabil za to reč strašno veliko moči, in to je smešno. Vedno je smešno, če hoče kdo streljati na vrabce, pa si nabavlja kanone za to. Če pa klerikalci mislijo, da bodo s svojim huronskim hrupom napravili iz nun mučenice, se zelo motijo. Vsaka tovarniška delavka bi bila zadovoljna in srečna, če bi se ji ob praznikih tako godilo kakor nunam ob postnih dneh.
—	Iz uradniških krogov smo dobili sledeči dopis: »Cenjeni gospod uredniki V Vašem listu sem pred kratkim čital članek o oklicu, katerega je izdala centralna organizacija avstrijskih državnih uradnikov. Sami se v tem članku zelo pesimistično izražate o slovenskih državnih uradnikih, od katerih menda ne pričakujete nobenih glasov za socialno demokratične kandidate. Meni pa se zdi, da se vendar nekoliko motite. Uradnikov, ki bi bili popolnoma socialno demokratičnega mišljenja, je pri nas res jako malo. Jaz vsaj jih ne poznam veliko. Ali menda doslej sploh še nihče ni prišel kot gotov socialist na svet. In pri uradnikih ne smete pozabiti na vzgojo, ki zapušča v vsakem človeku globoke sledove. Vendar pa je še nekaj močnejšega od vzgoje, to je gospodarska beda. Vam morda razmere niso tako dobro znane, ali lahko mi verjamete, da je položaj uradništva jako žalosten. Ljudje vidijo pri nas večinoma le življenje uradnikov od sedmega razreda navzgor. A ta manjšina izgine v primeri s cele armado nižjega uradništva, kateremu se godi tako, da si slabše niti misliti ni mogoče. Dosti poznam tovarišev, pri katerih prihaja meso komaj ob nedeljah in praznikih na mizo. Vsak vinar se mora desetkrat obrniti, preden se izda. In pri vsem tem se mora varovati »dekorum«. Gospod urednik, ali mislite, da je za uradnika obleka privatna zadeva? Nikar ne mislite tega ! Še na obleko njegove žene se gleda. In marsikdo si je že pokvaril kariero zaradi tega, ker ne zahaja v tiste lokale, kamor hodijo njegovi predpostavljeni. Če pride iz nižjih uradniških vrst kakšna prošnja za zboljšanje, nam pač pravijo: »Man muss sich nach der Decken strecken«, ampak tistemu, ki hoče res živeti po svojih razmerah, se godi tako, kakor da ima kugo. Mizerija je v uradniških vrstah neverjetno velika in nazadnje odpira i a mizerija vendar že marsikomu oči. To je že marsikdo spoznal, da država ne more imeti denarja za nas, če gre vse, vse za militarizem. In verjemite, da jih je dosti, ki pričakujejo zboljšanja le še od socialne demokracije. Ne smete pa pozabiti,
da je tudi pritisk na uradništvo jako velik. Socialno demokratična stranka bi morala najti pot, da bi tudi uradništvu razložila svoj program in svoje namene. Mnogo je namreč takih, ki ne poznajo razmer, pa mislijo, da so socialni demokratje načeloma nasprotni uradnikom. Jaz pa mislim, da hočejo socialni demokratje pomagati vsem tla-čanom. To bi bilo treba uradnikom dopovedati. Zakaj da so tlačani, vedo že sami in da jim dosedanje stranke niso pomagale, tudi vedo. Osebno boste z nami težko prišli v dotiko, ker se mora skoraj vsak bati de-nunciantov. Ali razmišljajte! Pišem Vam to, ker sem prepričan, da bo tudi za nas bolje, kadar bodo socialni demokrati imeli dosti moči.«
—	„Cvet našega naroda" je dr. Krek nu shodu v »Unionu« imenoval — uršulin-ske nune! Dr. Krek ima včasi krepke primere, ampak ta je vendar že predebela. V kakšnem oziru naj bi ta dekleta, ki imajo v kloštru brezskrbno življenje, pravzaprav bile cvet naroda? Kakšna izredna kvalifikacija pa je potrebna, da pride nuna v klošter in se tam preobleče? Takrat ko se je ustanovila »S. L. S.«, je dr. Krek nastopal kot velik demokrat, ali v teh cvetočih besedah bi zaman iskali kaj demokratizma. Tak samostan je zelo aristokratična ustanova; ali od demokrata Kreka ne bi pričakovali, da bo na tem polju iskal cvetje. Pa če bi se že sprijazniti z mislijo, da so nune cvetlice, ostane še vendar veliko vprašanje, kaj ima narod od njih ? Nazadnje imajo Slovenci vendar nekoliko ljudi, ki so svoje najboljše moči posvetili znanosti, umetnosti, stvarnemu delu in tako pomagali ustvarjati in množiti narodovo materialno in duševno bogastvo. Za demokrata in filozofa bi bilo veliko bolj primerno, če bi cenil to cvetje. Da bi pa žensko smatrali za višje, oboževanja vredno, morda celo božansko bitje le zaradi tega, ker se je šla v klošter otresti posvetnih skrbi, je misel, katere nam dr. Krek z vso svojo zgovornostjo in z vsem svojim zmerjanjem ne bo vcepil.
—	Politično moč imamo mi v rokah, in to še enkrat slovesno povdarjam, to politično moč bomo brezobzirno rabili, brez vsakega ozira na vsako osebo, naj bo kdor hoče. -— Tako je govoril vsegamogočni glavar klerikalne stranke dr. Šusteršič na nedeljskem shodu. To je jasno povedano in vsakdo v deželi zdaj lahko ve, da priznavajo klerikalci samo pravico terorizma. Dr. Šusteršič se je skliceval na to, da imajo klerikalci deželni odbor v svojih rokah in v zvezi s tem je dejal: »Našim ljudem bomo drage volje ustregli, liberalcem pa ne.« Mi nismo liberalci, ampak tudi nismo »naši ljudje« za klerikalce. Ali to vemo, da je deželni odbor institucija, ki ima dolžnost služiti vsej deželi in vsemu prebivalstvu. Dr. Šusteršič pa pravi: Za nas to ne velja; mi bomo radi ustregli našim ljudem, drugim pa ne. Torej misli dr. Šusteršič, da je deželni odbor kakšna instanca klerikalne stranke. Misli, da je deželni odbor absoluten. In postavlja se kratko-malo na stališče strahovlade. Novega nam s tem seveda nič ni povedal, ampak da to kar javno priznava, je zelo dragoceno. Sedaj torej vemo, da v rečeh, v katerih ima deželni odbor odločati, ne velja nobena pravica. Nam je zelo všeč, zakaj zdaj bo vsaj jasno. In to je vedno dobro. Nevarni so bili klerikalci, dokler so lahko v kalnem ribarili. Jasnost pa je vedno koristna. Kar ni klerikalno, bo zdaj vedelo, da nima v klerikalcih nasprotnikov, ampak sovražnike. Tak boj, kakršnega klerikalci hočejo, takega bodo pa imeli. In nas ni strah. Ves svet se je začel otresati klerikalne more, pa se je bodo otresli tudi Slovenci.
—	Klerikalni furor je postal v Ljubljani tako besen, tako nesramen, tako divji, da bodo po našem mnenju Ljubljančani morali spregovoriti resno besedo z njim. Na tisto polje, na katero so zašli klerikalci s svojo brezprimerno sirovostjo, jim ni treba slediti; ampak povedati jim je vendar treba, da njihovo drevje še ne raste v nebesa. To se jim lahko dostojno pove, ampak odločno. Politični razvoj je zahteval, da so klerikalci dobili politično moč v deželi v svoje kremplje. Da se bo tako zgodilo, smo videli in vedeli, pa tudi povedali, davno preden se je zgodilo. Ali zgodovina jih ni spravila na vrhunec zato, pa bi tam ostali, ampak zato, da se tem hitreje zvale dol. In začeli so že tako, da pojde navzdol hitreje nego je šlo navzgor. To je treba povedati. Socialna demokracija razume, da prihaja za njo čas odločilnega boja, pa bo poskrbela, da se pove, kar je v današnjih razmerah nujno potrebno.
—	Podružnico Fiotenferajna so v nedeljo ustanovili v Ljubljani. Napraviti so hoteli s to rečjo veliko hrupa, ali tako kakor bi bili radi, se vendar ni obneslo. Aran-žerji, ki bi se radi priporočili »zgoraj«, eden za kak križček, drugi za baronijo, tretji morda za kakšno sinekuro, so pač slutili, da med ljudstvom ne more biti resničnega navdušenja za njihove namene, pa so priredili komedijo na tak način, v kakršnem tiči ve-
lik del zahrbtnosti. Napravili so n. pr. popoldne koncert v Tivoliju. Čisti dobiček je bil seveda namenjen novi podružnici. Ali to je bila zelo navadna špekulacija. Ob lepih nedeljah nahaja vedno veliko ljudi v Tivoli, zlasti če je koncert in večinoma gostje niti ne mislijo, da ima koncert kak poseben namen. Sicer pa množice ponajveč sploh niso vedele in še danes ne veno, kakšen namen ima ta Flotenferajn. Mislimo da bo marsikdo debelo pogledal, če bo zvedel, da je dal svoje vinarje za podpiranje agitacije za — nove bojne ladje. Gospodom še ne zadostujejo tisti milioni, ki jih delegacije dovoljujejo za dridnavte, pa hočejo še na privaten način s svojim društvom izprešati denarja za take barke. Posebno na Slovenskem je to zelo umestno! Saj imamo res preveč denarja in nobene revščine! Kar na kup z denarjem, da se bodo gradile barke! — Mi zares ne zahtevamo, da bi se prirejale od visoke gospode »dobrodelne« komedije za delavce. Kar delavstvo potrebuje, si bo priborilo kot pravico, pa ne kot miloščino. Ampak če so že take priredbe mogoče, tedaj bi človek mislil, da ima slovenski narod nuj-nejših kulturnih potreb kakor barke. Na vseh koncih in krajih nam primanjkuje šol, skoraj nikjer nimamo javnih knjižnic, naše najvažnejše kulturne institucije kakor gledališče, »Glasbena Matica« itd. komaj obstajajo in se ne morejo razvijati, letovišč za otroke ni, zdravilišča za jetične ni, vsa naša umetnost hodi po trnju. Za vse take reči nimamo denarja, ampak za barke — Peter, to je druga reč! To je taka reč, da ob njej preneha vsako strankarstvo. Liberalci, klerikalci, nemški nacionalci — vse je bilo v nedeljo združeno za barke; »Slov. Narod«, »Slovenec«, »Laibacherica«, vsi so složno delali reklamo za to društvo. Celo politični bojkot, ki so ga klerikalci napovedali liberalcem, je tukaj zmrznil in »Slov. Narod« ni znal kritizirati nič druzega, kakor da naj bi se bil banket rajši napravil v »Mestnem domu«, ne pa v »Unionu«. Zares lepo je to! Na volilnih shodih se bodo seveda gospodje delali protimi-litaristične in bodo kritizirali silne marini-stične izdatke. Pa snujejo društva, da bi ljudstvo še bolj odrli na korist molohu!
—	Trgovina ,,na kepe" ali ,,na blok", ki je že enkrat razsajala tudi po naših krajih, se je začela zopet razširjati. Ta trgovina je na videz jako vabljiva, ima pa popolnoma sleparski značaj in je prepovedana. Zlasti v nižjih slojih je to neznano, marsikdo se da od sladkoustnih agentov premamiti, misli da bo prav po ceni ali pa zastonj prišel do kakšnega predmeta, nazadnje se pa ooehari ali pa dobi še neprijetnega opravka s sod-nijo. Ker nepoznavanje zakona nikogar ne varuje, je nujno potrebno opozarjati ljudstvo na te reči. Trgovina »na kepe« ali na blok« nima drugega namena, kakor trgovcem, ki se z njo pečajo, pribaviti na tisoče brezplačnih agentov. Človek dobi n. pr. vabilo, naj pridobi sedem ljudi, od katerih vsak kupi pri gotovi tvrdki par čevljev, uro ali kak drug predmet. Izmed teh sedmih pa jih mora zopet vsak pridobiti sedem, prvi pa dobi potem dotični predmet zastonj. Taki trgovci špekulirajo na to, da prvi, ki začne agenti-rati, ne bo mogel imeti v očeh vseh tistih, ki bi jih moral pridobiti. Trgovec lahko napravi imenitno kupčijo, svoje obljube mu pa nazadnje vendar ni treba izpolniti. Prvi kupec bi n. pr. moral pridobiti 7 drugih; izmed teh sedmih zopet vsak drugih 7, skupaj torej 56. Če se jih pa pridobi le 52, 53, že ne bo prvi dobil svojega predmeta. Za trgovca se je izvršila jako lepa agitacija, plačati pa mu je ni treba. A če bi tudi prvi kupec bil prepričan, da je pridobil vseh 56 in morda še kaj več drugih kupcev, mu to nič ne pomaga, ker — ne more tožiti. Zakaj ta trgovina je prepovedana in če bi človek tožil, bi bil še sam zaprt. Svarimo torej delavstvo, naj se nikar ne da zapeljati z medenimi obljubami, od katerih ne more imeti nič druzega, kakor da pride morda v zapor.
—	Delavci s kamnom v Ljubljani,
zlasti pri tvrdki Vodnik so doslej z naravnost občudovanja vredno potrpežljivostjo prenašali posledice težkega, človeškemu zdravju skrajno škodljivega dela. Plače, ki jih ti delavci za svoje delo ob razmeroma oosti dolgem delavnem času dobivajo, so pri današnji draginji naravnost smešne. Ni torej čudno, če so si ti delavci rekli, da tako ne more iti dalje. Dne 29. prejšnjega meseca so vložili delavci dveh največjih tvrdk Toman in Vodnik v Ljubljani zahteve, in sicer zahteve, ki so ver nego skromne. Oglejmo si jih! 15% povišanja plače, ob sobotah konec dela ob 5. popoldne, pred velikonočnimi, binkošt-nimi in božičnimi prazniki naj bi se delalo od 7. zjutraj skozi do 2. popoldne pri celodnevnem plačilu in še nekaj manj važnih reči. Gospod Toman, pri katerem so dnevne plače bile dosedaj tako in tako povprečno od 40 do 60 vinarjev višje kakor pri gosp. Vodniku, je povišal dnevne plače za 20 vin. vsem delavcem brez izjeme, kar je pri njem vposleno delavstvo za enkrat tudi sprejelo,
H. SUTTNER, LJUBLJANA
Največja zaloga ur, zlatnine in srebrnine.
Pripravna birmanska darila. Lastna tovarna ur v Švici. Tovarniška znamka .IKO'.
MESTNI TK<5 (MR5PROTI ROTOVZR) IN SV. PETRR C. 8. Cenik zastonj in poštnine prcst0. ======
ker je sprevidelo, da je v prvi vrsti treba odpraviti sramotno nizke plače pri Vodniku. Gospod Vodnik, ki so mu njegovi delavci pridelali tri velike hiše in tudi drugače lepo premoženje, pa noče pripoznati, da je treba dati delavcem toliko, kolikor potrebujejo za življenje. Delavcem ni v očigled take trdo-srčnosti preostajalo nič druzega kakor skupno zapustiti delavnico g. Vodnika in vstrajati v stavki toliko časa, dokler ne bo Vodnik prišel do spoznanja, da delavci niso v stanu živeti pri dosedanjih plačah. To kar je mogoče pri enem, je pač tudi mogoče pri drugem. Gospod Vodnik si bo navsezadnje vkljub temu lahko sezidal še četrto hišo, čeprav bo plačeval delavcem vsaj toliko kakor g. Toman. Delavce s kamnom (klesarje in brusače) po vseh krajih opozarjamo na stavko pri Vodniku. Ljubljana je za delavce te stroke zaprta.
—	Za šišensko občino je imenovan gerent. Možakar je dobil nekoliko svetovalcev iz različnih strank, ali na splošno začudenje ni med temi svetovalci niti enega socialnega demokrata, dasi je javna tajnost, da je v Šiški socialno demokratična stranka relativno najmočnejša. To pa ima svoj poseben razlog, zaradi katerega se bomo z deželno vlado in z deželnim odborom še posebej pomenili. Pri deželni vladi se je namreč gospodom zljubilo klasi ficirati stranke in o socialni demokraciji pravijo, da je to stranka, ki ne more priti v poštev kot taka, ki bi skrbela za splošni blagor. Da je socialna demokracija vladi in deželnemu odboru že davno trn v peti, ker je edina op ozicionalna stranka, za katero je gotovo, da se ne bo uklonila nobeni vladi, nam je že davno znano. Seveda tudi ne zahtevamo nobene milosti od vlade, ki se bomo proti njej bojevali, če se vsi drugi vržejo v prah pred njo. Toda tukaj ne gre za nobeno milost, ampak za pravico. Gospodje pri vladi si osebno o socialni demokraciji lahko mislijo, kar hočejo; v svoji uradni lastnosti pa morajo biti nepristranski. Tam kjer vlada u r a d u j e , ji mora biti ena stranka toliko vredna kolikor druga. Kako mislijo socialni demokratje o splošni blaginji, to ni vladi prav nič mar. Za nas je splošnost seveda drugačen pojm kakor za barona Schwarza. Za nas je splošnost ljudstvo. Kako socialni demokratje skrbe za splošno blaginjo, o tem imajo soditi volilci, ne pa gospodje pri vladi. Volilci so socialnim demokratom izrekli svoje zaupanje, ko so jih volili v občinski odbor, in to mora biti vladi mero-dajno, pa nič druzega. Sicer se pa o tem že še pomenimo, zakaj v dobi demokratizacije ne bomo trpeli, da bi nas gospodje pri vladi smatrali za državljane četrtega razreda.
—	Iz Kalmusove tovarne smo pred kratkim objavili poročilo o odpustu nekega delavca, o katerem nam je bilo rečeno, da je bil odpuščen zaradi tega, ker je glasoval socialno demokratično. Poučili smo se, da smo bili napačno obveščeni, ker je dotični delavec prostovoljno zapustil delo. Tudi ni bil pri gosp. Kalmusu 20, temveč samo 4 leta v poslu. S tem bodi notica, ki je slonela na napačni informaciji, popravljena.
—	Iz gorenjskega volilnega okraja se naznanja, da je naš kandidat sodrug dr. D e r m o t a priredil doslej shoda na Savi in na Dobrav . Dne 21. t. m. se vrši shod na Javor ni ku ob 10. dopoldne in ob 3. popoldne na Rečici; dne 22. t. m. sta shoda na Jesenicah ob 10. dopoldne in v M o j-strani ob 3. popoldne; dne 28. t. m. je shod v Kranjski Gori ob 3. popoldne. Glede ostalih shodov se objavi obvestilo pravočasno. Vse podrobnosti bodo razvidne iz plakatov po občinah.
Trsi. Ljudski Oder.
V torek, 26. aprila je bil občni zbor našega »Ljudskega Odra«. Dovolj vzrokov imamo, če polagamo veliko važnost na občne zbore tega našega društva. Saj je »Ljudski Oder« edino v pravem pomenu besede slovensko delavsko izobraževalno društvo v Trstu.
Zborovanje je otvoril dosedanji predsednik sodr. Petejan. Po prečitanju zapisnika zadnjega občnega zbora nam je sod. Golouh podal splošno tajniško in knjižničarsko poročilo. Iz tega poročila, ki obsega poslovno dobo od septembra 1910 do aprila 1911., razvidimo sledeče: Odbor je imel 16 rednih sej, 2 izredni seji in 2 društvena zborovanja, od katerih je bilo zlasti prvo prav lepo obiskano. Večine sej so se odborniki redno in polnoštevilno udeležili. Priredilo je društvo v tej sezoni 10 predavanj, vse v »Delavskem Domu«. Predavanja so prav lepo uspela.
Nekaterih predavanj se je udeležilo preko 300 oseb. Vseh skupaj se je udeležilo teh 10 predavanj preko 1600 oseb. Značilno je, da društvo pri predavanjih ni imelo zgube. Pri predavanjih opažamo, da se ljudstvo najbolj zanima za tista, ki se pečajo s socialnim vprašanjem in gospodarskimi predmeti. Poudarjala se je na zadnjem občnem zboru potreba, da bi se bolj sistemizirala prirejanja in predmeti predavanj. Ta želja se je tudi vzela v poštev, toda vsled raznih težkoč in zaprek nam ni bilo mogoče popolnoma izvršiti načrta. Sicer pa nam je sodr. Etbin Kristan v dveh predavanjih populariziral z znanstvenega stališča naše cilje in principe; o približno enakih predmetih sta predavala še dva druga govornika in nadaljevali bi bili s socialnimi predmeti, ki bi nam jih bila podala sodr. dr. Dermota in prof. Lončar, ako — z ozirom na sedanji politični moment —- ne bi bil odbor sklenil, da naj se predavanja, ki so se nameravala prirediti še v tej sezoni, vršijo po končani volilni borbi. Predavatelji so bili: dr. Merhar, Ivan Cankar, Etbin Kristan, dr. Jelene, dr. Tomšič in P. Skobl.
Priredila se je tudi ena veselica s predstavo in sodelovanjem pevskega odseka. Veselice se je udeležilo preko 300 oseb. Tudi drugače je veselica lepo uspela.
Največ truda in časa je pa odbor posvetil stenografskemu, tečaju. Na zadnjem občnem zboru se je od mnogo stram poudarjala korist in važnost stenografije. Na tem občnem zboru nam je sodr. Skobl o tem obširno poročal ter priporočal, da bi društvo ustanovilo tečaj za stenografijo. V to svrho je odbor razdal vabila in vpisovalno polo, ter je v primeroma kratkem času prijavilo svoj pristop k pouku okoli 30 oseb. Tečaja se je potem udeležilo 28 oseb, odpadli so tekom pouka 4. S hvalevredno požrtvovalnostjo je sodr. Skobl deloval pri tem tečaju. Prevzel je tudi nalogo učitelja, zakar mu odbor izreka zahvalo. Izvoljen je bil tudi steno-grafski odsek, kar je posebne važnosti, ker je prvi slovenski stenografski odsek v Trstu. Ker so razni člani izrazili željo, da bi se nadaljevalo s poukom, je sklenil odbor prirediti še en ponavljalni tečaj, oziroma začetni za one, ki se niso udeležili prvega kurza. Tudi k temu ponav-ljalnemu tečaju se je prijavilo lepo število udeležencev. Sedaj prekinjeni pouk se bo po končanem volilnem boju seveda nadaljeval. Poleg tega opažamo, da se ie tudi mnogo čitalo. V teku te kratke dobe se je izposodilo preko 1000 knjig. Več knjig se je izposodilo izobraževalnemu društvu v Skednju. Posluževala se je naše knjižnice tudi organizacija pevskih in transportnih delavcev. Knjižnica je narasla. Nakupile so se najnovejše slovenske knjige, Zdaj šteje knjižnica 250 hrvaških in čez 500 slovenskih knjig.
Čitale so se od slovenskih pisateljev, najbolj in najrajše — kar je tudi umljivo — Cankarjeve knjige. Mnogo se je čitalo Sien-kiewiczevih in Tolstojevih romanov. Tudi takozvana zabavna literatura ima še vehko prijateijev in za te čitatelje je Alexandre Dumas najljubši pisatelj. Manj so se naši či-tatelji zanimali za poezijo. Kar pa je vse pozornosti vredno in za onega, ki zasleduje duševni razvoj proletariata, velikega pomena, je dejstvo, da se je največ segalo po gospodarskih spisih, katerih je žal v slovenskem jeziku vse premalo. Tudi število listov in revij se je pomnožilo; poleg raznih listov, ki so članom na razpolago v društvenih prostorih, smo naročili še revije »Naši Zapiski« in »Veda«.
Skušalo se je od strani odbora razširiti delokrog društva z raznimi načrti in inicija-tivami; pozabilo pa se ni na že obstoječe institucije. Posebna važnost se je polagala na pevski odsek, katerega važnost in korist vsi čutimo in spoznavamo.
Vsekakor je razvidno, da je »Ljudski Oder« v tej kratki dobi napravil lep korak naprej. Saj je v številu tistih 1600 oseb, ki so se udeležile naših predavanj in v številu tistih 1000 knjig, izposojenih v teku kratkih sedem mesecev, izražen ves razvoj, pomen in korist našega društva.
Na to je podal sodrug V a upotič blagajniško poročilo, ki obsega dobo od 1. septembra do 31. marca 1911. Iz tega je razvidno, da je imelo društvo K 950 02 dohodkov, pa 839 89 stroškov. Pevski odsek vodi samostojno blagajno in ta je imela v isti dobi 50 K prebitka. Čistega imetja ima društvo K 1274-31.
Poročila so bila soglasno vzeta na znanje in se je na predlog nadzorovalnega odseka izrekel odboru absolutorij. Po lepi in obširni razpravi, katere so se udeležili vsi navzoči, so se dale novemu odboru nove naloge o nadaljnem delovanju društva. Nato
so bili soglasno izvoljeni v novi odbor sledeči sodrugi: Predsednik sodr. Prostoslav Skobl; odborniki: Ivan Poček, Ivan Gruden, Vinko Vrabec, Dragotin Vrabec, Andrej Srebernič, Ivan Fatur, Rudolf Golouh in Anton Vaupotič; nadzorovalni odsek; Josip Bratina, Konrad Toplak in Jcsip Šešek.
Zahvalivši se v imenu odbora za izvolitev in povdarjajoč yažnost našega »Ljudskega Odra«, je predsednik sodr. Skobl zaključil lepo zborovanje.
—	Vsem zaupnikom, ki so dobili pole, da nabirajo za volilni sklad, priporočamo, da se pri nabiranju potrudijo ter da nabrane svote takoj odračunajo centralnemu volilnemu odboru in sicer blagajniku sodrugu Vavpo-tiču. Vsem onim sodrugom pa, ki so se izjavili, da bodo prispevali z večjimi svotami, priporočamo, da svojo obljubo izpolnijo. Sodrugi vedo, da brez sredstev ni mogoče voditi uspešnega boja. Če stori vsak svojo dolžnost, je uspeh zagotovljen.
Štajersko.
—	Buren volilni shod v Laškem trgu.
Okolica Laškega trga je bila doslej ena najbolj zanesljivih trdnjav drja. Benkoviča. Nedeljski naš shod pa je pokazal, da se tudi tukaj krha. Nakana kmečkih zvezarjev, razbiti shod, se ni posrečila, čeprav je zjutraj kar grmelo s prižnice. Shod, ki je bil v hotelu Horjak in ki je bil kot prvi slovenski socialistični shod v tem kraju prav povoljno obiskan, je podal nedvoumno sliko, s kakšnimi »argumenti« se cojuje dr. Benkovič. Benko-vičevi zaupniki, ki so prišli na shod z namenom, da bi zgago delali, so bili poučeni, da jeruš in pest nista noben argument, ampak da morajo priti že z drugimi dokazi, če se hočejo kosati s socialnimi demokrati. Ko se je nemir polegel, sta poročala sodruga Kocmur inPečnik. Benkovičevi zaupniki, uvidevši, da jim tudi neslani medklici nič ne pomagajo, in da se sproti nanje odgovarja, so jo polagoma odkurili, nakar se je razvila prosta diskuzija, ki je več zalegla kakor marsikateri shod. Starejši možje so odločno obsojali surovi nastop nadelanih zvezarjev, kar je mnogo pripomoglo, da jih bo zdaj precej volilo sodruga Čobala. Kaj bo, kaj bo, go-spodine Benkovič, če se volilci že v tej Vaši trdnjavi kujajo 1
—	.Lakota je prazna fraza" — ali ena noga se je odlomila . . . Preteklo nedeljo popoldne se je stolčku drja. Benkoviča, na katerem je sedel v državnem zboru, ena noga odlomila. Do tega pa je prišlo tako le: V nedeljo ob 33. popoldne je bil v gostilni g. Purka pri Sv. Marjeti pri Rimskih toplicah volilni shod socialno demokratične stranke, na katerega so prihiteli kmetje od blizu in daleč. Prišli so seveda tudi taki, ki so mislili, da bodo shod razbili. Zlasti člani mladeniške zveze so kar prežali, kdaj pride čas, da udarijo. Pa so se korenito zmotili! Predsedoval je obč. svetnik sodr. Pečnik z Zidanega mosta, čeprav je nekaj zgagarjev od Kmečke Zveze ugovarjalo. Hrup, ki je vladal od začetka, je vedno bolj ponehaval in ko je sodr. Koomur svoj govo skončal, ni hotelo biti odobravanja ne konca ne kraja Dasi so pri eni mizi kar štirje .stenografirali", se vendar ni nihče priglasil za besedo, čeprav so bili ope-tovano pozvani, končno se je ojunačil neki Lapor-n i k, bivši' župan od Sv. Krištofa. Pa mož bi bil Benkoviču več koristil, če bi bil sploh molčal. Možakar je začel tako-le: „Kaj je beda? Jaz bede ne poznam. Lakota je prazna fraza! Gospoda naj le strada. Meso naj bo tako drago, da ga mestni ljudje sploh ne bodo mogli kupovati..." Naprej ni prišel; kajti tu se je vzdignil pravi vihar ogorčenja in že so se dvignile pesti, da vržejo govornika na prosto. Da niso sodrugi prav energično posegli vmes, ne vemo, kaj bi se bilo zgodilo, tako so bili kmetje razjarjeni. Na odločen poziv predsednika, naj se govornik ne moti, pa naj klobasa kar hoče, je Benkovičev zaupnik nadaljeval: „Poslanci naše stranke so bili zoper vojaške izdatke. Izdatki za vojno so se sklenili v Budimpešti; kar se godi na Ogrskem, pa nam nič mar, ker smo na Avstrijskem. Mi imamo državni zbor na Dunaju, ne pa v Budimpešti". — Tu ga sune nek član Mladeniške zveze pod rebra in mu zašepeta : M o ž, v i še motite — dr. Šušteršič je bil res zraven. Možakarja ta pouk seveda ni nič poboljšal, temveč je nadaljeval svoje klobasarije. Izjavil se je zoper progresivno obdavčenje ter končal svoj govor : J a z b o m vojaške davke zmerom rad plačal, pa magari če stradam! — Sodrug Kocmur je imel seveda lahko stališče, da je pobil nasprotnikova izvajanja. Dokazal mu je, da nasprotuje celo temu, kar zahteva sam dr. Benkovič in ker ni verjel, mu je pomolil Benkovičev volilni oklic iz 1. 1907. Govor sodr. P e č n i k a je bil za klerikalce prava huda ura. Kar v se so lezli in še ugovarjati se niso upali. Ob začetku shoda ugovori, proti koncu neprestano odobravanje, in ko je še sodrug Malovrh končal svoje poročilo, so si bili lastni pristaši drja. Benkoviča v laseh. Neprestano so se čuli klici: .Benkoviča nikoli več!" Najbolje jo je pogodil prileten kmet, ki je dejal: „Lapornik jo je pa zavozil; mesto da je Benkoviču pomagal, mu je pa še eno nogo odlomil!" Res neverjetno je, kaj vse si dovolijo klerikalci. Človek bi ne verjel, če bi sam ne slišal. Ali je mogoče, da je ta človek govoril iz nevednosti, ko je vendar absolviral šest gimnazijskih razredov, radi česar bi se pač smelo od njega pričakovati, da pozna vsaj konstitucijo države. Drju. Benkoviču le čestitamo na takih agitatorjih, ki delajo — za nas!
Sodrugi, spominjajte se ,Tisk. skladaj
Goriško.
— Divača. Preteklo nedeljo je priredil tukajšnji volilni odbor dva volilna shoda in sicer dopoldne v Lokvi v gostilni g. Božeglava in popoldne v Divači v .Baraki". Poročal je sodr. dr. Tomšič iz Ljubljane o protiljudski politiki bivših klerikalnih in liberalnih slov. poslancev ; obrazložil je številnim volilcem visoka davčna bremena, pod katerimi trpi naš kmet, delavec in uradnik, za katere sloje nima država nikoli denarja, pač pa ga razmetuje za bojne ladje in kanone, katere mora že itak izmozgano in na robu propada stoječe ljudstvo plačevati. Končal je s pozivom, naj volilci na dan volitve protestirajo proti novim obremenitvam delavnega ljudstva s tem, d a oddajo svoje glasove našemu kandidatu Josipu Kopaču, strokovnemu tajniki v Trstu, ki bo v družbi z drugimi soc. dem. poslanci v parlamentu znal preprečiti, da se ljudstvu ne nalože novi davki za nove vojne izdatke. Volilci, bodite složni in ne dajte se premotiti od hinavskih klerikalnih in liberalnih govornikov, ki Vas bodejo hoteli pridobiti z lažnjivimi obljubami. Poznajo Vas samo za časa volitev, a potem ničesar za vas ne store, če pa že kaj delajo v parlamentu, pa delajo Vam le v škodo 1 —
Delavsko gibanje.
Občni zbor zveze kamnarskih delavcev.
(Dalje.)
O plačilnih gibanjih in tarifnih pogodbah je na občnem zboru poročaj načelnik sodrug Miiller. Po njegovem poročilu je posneti sledeče:
Z uspehi naših bojev smo lahko zadovoljni in se v tem oziru lahko merimo z vsako veliko stroko. Pač so naši boji zahtevali velike stroške. Mi smo razmeroma mala industrijska skupina; ta pa je razdeljena na malo število krajev, pri vsakem važnejšem dogodku se pa zgane ves okraj, tako da je pri vsakem boju tukaj prizadet velik del tovarišev. V zadnjih dveh letih smo imeli štirideset stavk, sedemnajst mezdnih gibanj pa smo brez stavke uspešno dokončali. Izmed vseh sedeminpetdesetih akcij jih je bilo šestinštirideset uspešnih. Ta trenotek je 351 tovarišev v Šleziji v boju. Letos po-tečejo štiri pogodbe, prihodnje leto jih poteče osem. Naša prva skrb mora torej biti ta, da se okrepča blagajna. Člani ne smejo tistih par vinarjev, ki jih dajo zvezi, smatrati za breme, kajti če ne zbero teh vinarjev v svoji blagajni, jim vzamejo podjetniki krone iz žepa. (Pritrjevanje). Pri stavkah je zlasti paziti na to, da se ne prične nobena, če ni vsaj 70 odstotkov prizadetih delavcev organizirali. Člani morajo tudi podpirati predstoj-ništvo, da more preprečiti stavke v takih krajih, v katerih organizacija še ni dovolj močna. Tudi krajevni bojevni skladi se morajo okrepčati, kajti v večjih krajih je težko mogoče izhajati s tisto podporo, ki jo more dajati centrala. Zlasti se mora delovati v tej smeri, da vsaj neoženjeni stavkujoči takoj, če izbruhne boj, odpotujejo. Prvič se s tem prihrani mnogo podpor, kar je za organizacijo, ki mora varčiti, zelo važno, drugič napravi na podjetnika večji vtisk, če vidi, da mu je mnogo delavcev sploh že odšlo, tretjič pa je mala ponudba delovnih moči po končani stavki sredstvo, ki omogoča, da se mezda bolje kvalificiranih delavcev bolj povzdigne nad minimalno plačo. Kadar se sklepajo tarifi, se ne sme pozabiti na tiste točke, ki so navidezno manj važne, kakor plača za delo čez uro, plača za delo izven hiše i. t. d.
Temu poročilu, ki je bilo seveda mnogo obširnejše, že sledila živahna razprava, katere se je udeležilo mnogo sodrugov. Zlasti je sodrug Wirkner iz Frideberga naglašal, da imajo kamnarski delavci najhujše boje v Šleziji. ker je v tej deželi nekakšen centralni sedež kamnarske industrije. Mezde so v Šleziji tako nizke, da je malokod izkoriščanje tako nesramno. Te nizke mezde pa škodujejo delavstvu po celi Avstriji. Zadnje leto se je porabilo za podporo stavkujočih 45 000 K, ali ta denar ni bil izdan brez koristi, dasi uspeh boja navidezno ni bil ogromen. Kamnarski delavci v Šleziji so bili dolgo indife-rentni in so se vdajali v božjo voljo, ali volilni boj leta 1907 jih je zdramil in tedaj so se začeli tudi na gospodarskem polju zavedati svojih pravic. Zboljšanje razmer v tej deželi, četudi je za začetek še majhho, bo vendar ugodno vplivalo na razmere naše stroke po vsej državi. (Konec prihodnjič.)
Klesarje po vseh krajih opozarjamo, naj nihče izmed njih ne išče dela v Ljubljani, ker je tukaj mezdno gibanje. Dokler to ne bo končano, ne v Ljubljano.
Krojači v Ljubljani so vsled trme delodajalcev, ki so na občnem zboru odklonili pogodbo, zopet v plačilnem gibanju in je prav lahko mogoče, da pride do stavke. Vsled tega se pozivajo krojaški pomočniki, da ne potujejo v Ljubljano in ne iščejo tukaj dela.
SocLr-uLgi., spominjajte se „"V"olilxxega. SldLa-cLa."!
B. Gôtzl,
Mestni trg št. 19. — Stari trg št. 8.
skladišče oblek PST- domačega izdelka za gospode in dečke. — Velika izbera tu- in ino-— zemskega blaga za obleke po meri. —
Solidna postrežba. — Vedno nizke cene.
ADVOKAT v
dr. Janko Zirovnik
je otvoril z 8. majem i I.
svojo lastno pisarno
v Ljubljani^ Šelenburgova ulica 7, II. nadstr.
(nasproti glavne pošte; hotel pri Maliču).
d r
Okrožni zdravnik
ano Dereani
iv"^
nasnanja uljudno p. si. občinstvu, da isvršuis vsakdanje zdrav- i*'"
■43
ruško prakso
▼ É t Vid

r
Mlado staro. Vsak pove;
Ta pa je za me l
Ker se samo ž njim krepčam,
Vedno zdrav žeIod'c imam!
Najboljši želodčni liker!
mmmmmmmmmm
Častiti gospou
Gabrijel Piccoli
lekarnar
¥ Ljubljani.
Vašo tinkturo za želodec sem	že vso
z velikim uspehom porabil, katero	iz srca
priporočam v veliko korist vsaki	družini
ter se Vam iskreno zahvaljujem in	prosim, blagovolite mi poslati še 24 stekleničic Vaše tinkture za želodec.
Z odličnim spoštovanjem
Josip Sterie
Posestnik in premirani medvedji lovec v Koritnicah, pošta Knežak pri Št. Petru na Krasu.
sladki in grenki.
Ljudska kakovost Kabinetna kakovost
liter K 2.40 . . 4-80
\ Naslov za naročila: „FLORIAN*, Ljubljana. ---
rostavno varovano.



Igralne komade
za citre zastonj tistem,u ki mi pošlje naslove igralcev na citre. Zalogamuzikalij,
Gorkau, Češko.



Francosko žganje,DlflN
najboljše domače sredstvo
dobiva se pri vsakem boljšem trgovcu na deželi, ter v Ljubljani v lekarni gosp. Gab. Piccoli in pri gosp.:
Franc Babic, Berjak & Šober, Viktor Cantoni, B. Čvančara, L. Češnovar, Marija Jemec, A. Jerše, Anton Kane,
Velecenjenemu občinstvu se usojam naznaniti da sem staroznnno gostilno G. Auerjevih dedičev pri
,belem konj ielcu'
Woifove ulice štv. 12
prevzel, ter bodem isto se potrudil kot strokovnjak najbolje voditi. Vedno na najoku-nejši način pripravljene jedi. Točil bodem samo pristna vina najboljše kvalitete, ter vedno sveže dvojno marčno pivo. Sprejemam naročnike na opoldansko hrano po 60 h dalje. Na razpolago je „Hupfeldov električni glasovir.
Z odi. spoštovanjem
Ludovik Rošker
restavrater

ANTON ZÜPANCIC,
KNJIGOVEZ, LJUBLJANA
SLOMŠKOVA ULICA ŠT. 31.
priporoča se za prijazna naročila na vsakovrstna v knjigoveško stroko spadajoča dela.
— okusne okvirje in passepartout, prikladne vsakovrstnim podobam.
Izdeluje tudi jako
, SLAVIJ A'
VZAJEMNO ZAVAROV. BANKA V PRAGI,
ki je največji slovanski zavarovalni zavod v Avstriji, se naj-topleje priporoča ter vabi p. n. slovensko občinstvo, da sklepa zavarovalne nogodbe, bodisi za življenje, proti požaru, proti ulomu ali pa proti razbitju stekla in ogledal, le pri njej. — BANKA ,SLAVI!A' ima posebno ugodne pogoje in prikladne načine za zavarovanje življenja. Njeni tarifi za preskrbljenje za starost, za slučaj smrti roditeljev, za doto otrokom, so najcenejši. Ona razdeljuje ves čisti dobiček svojim členom. Banka „Slavija" je res slovanska zavarovalnica z vseskozi slovansko-narodno upravo. Življenske police banke „Slavije* so neizpodbitne in nezapadljive. Gmotno podpira banka „Slavija" narodna društva in organizacije, prispeva k narodnim dobrodelnim namenom instremi za izboljšanjem in osamosvojitvijo narodnega gospodarstva. Ogromni reservni fondi K 54,000.000 — jamčijo za popolno varnost. Čistega dobička je do sedaj izplačala svojim členom življenskega oddelka K 2,495.719' —. Kapitalij in škod pa je do sedaj izplačala K 109,356-861 •—. — Vsa pojasnila daje ter cenike in razkazila razpošilja drage volje in poštnine prosto
GENERALNI ZASTOP ,SLAVIJE' -vz-A-jEivrnsro	B-AJSTICE "V LJUBLJ^v^sri.

Tomaž Mencinger, Josip Mihelič, J. Oblak, J. Perdan,
V. Petričič-a naslednik
J. Samec, Ivan Pintar (Šiška),
________ ,	J. Rosshaupl,
Lud. Kotnik (Šiška), A. Šarabon, J. Krivic,	Fr. Sark,
Ant. Krisper,	' M. Spreitzer,
Leskovic & Meden, Franc Terdina, Antonija Mehle, J. Vodnik (Šiška) ter pri ,Konsumnemu društvu' za Ljubljano in okol.
Produkt, zadruga ljublj. mizarjev
===== registrovana zadruga z emejeno zavezo	- -
s sedežem v Ljubljani, Marije Terezije c. 11 (Kolizej)
iE Si I O j?
& "W
lastnega izdelka in Izvršuje vsa mirarska stavbna
-	dela.	-
tapetniškega blaga.
Lastna tovarna na Glincah pri Ljubljani,
Delniška družba združenih pivovarea Žalec in Laški trg
Telefon štev. 1S8-
V LJUBLJANI
priporoča svoje
Telefon štev. 138.
izborao pivo v sodcih in steklenicah.
ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI.
i»®« Eiavaraia.
_ ,Unione v Trstu'
^ ulica Caserma in Torre Blanca
se priporoča.
gi ¡ra