308
Obrtnija in narodna šola.
Glej , stvamica vse ti ponudi.
Le jemat' od nje  ne zamudi:
Len ega čaka
Strgan ro kav.
P a T c a b e r a š k a,
Prazni bokal!                Vodnik.
Pisati in svetovati je nekoliko težka reč, ker človek navadno vsem vstreči ne more. Nekteri polni presodov do drugih, ki pa sami največ enakega imajo, da bi bilo očitne kritike vredno, vsako pisateljevo besedo drugač ožemajo in svetu hudobno bolj iz hudobije kakor iz nevednosti priob-čujejo. Spet drugi vsak nasvet z vsakovrstnimi nemogo-čostmi od sebe zategadel odbijajo, ker oni niso v tem pod-učeni, in to v tihem previdivši žele tudi okoli sebe zabitost in zaostajanje, in spet drugi pa celo v svoji politiki (menda vrtoglavci!) mislijo, da bi o spolnovanji dobrih nasvetov cesarstvo podkopavali ter se sovražnike dežele pokazali!
Vidimo in slišimo jedno in drugo, toda stanovitnost in poštenost čistoslovenska nam ne dopusti rok križem držati tu, kjer velja za blagor ljube slovenske domačije in ž njo za srečo vesvoljne Avstrije.
Mir mora biti podlaga dobremu razcvetanju obrtnije; se dobro razvijajoča obrtnija pa bo pot do osre-čivnega miru, kterega so pa posebuo jugoslovanske dežele glede vojska na Laškem in Ogerskem, in v prejšuih časih zarad Turka zelo zelo pogrešovale, in ga v svojo veliko škodo še zmiraj pogrešajo med tem , ko so drugim posebno severo-zapadnim deželam vrata do obogatenja in duševnega razvitka odprte, kterim mi sovražnika nazaj držimo, da v miru delujejo, oni pa nam potem, kot navadno nehvaležni svet za zahvalo po časnikih pozdravice »barbarov", „halbkultiviranihu in drugih neslauic pošiljajo, da-siravno je dokazano, da slovanska izobražena glava dvakrat ali pa še večkrat storiti zamore od drugih, samo da se tako izobražuje, kakor ima biti. Pravite, saj mi Slovenci nimamo nič, nismo za obrtnijo sposobni, moramo le mrtvo nemško slovnico v šole uvesti, da gredo potem naši otroci na Nemško in se tam kaj koristnega nauče, nepremislivši, da Nemec tudi ni tega imel , si pa zato iz družiti jezikov v svoj jezik potrebnih bukev preskrbel in jih v svoje glavne in realne šole v dotični razmeri vpeljal in si osnoval za pospeševanje tega svoj  časnik za obrtnijo.
Iu kako je kaj s teboj, mila mi slovenska zemlja? Ali morda ti nimaš od narave te prednosti, da pridobiš večidel za obrtnijo potrebnih pridelkov? Mar nisi za nauk prebrisane glave, si za to potrebnih veduost v svojem jeziku pridobiti? Ali imaš tako malo zaupanja do svojih slovečih sinov, da nad tem dvomiš, se tudi v tem obziru na višo stopnjo povzdigniti? Morda nimaš miru v svojem njedru se tega lotiti? Ali kaj te zadržuje od tvojega imenitnega podvzetja, ktero bo slavilo tebe in brate naše? — Prosimo , potoži nam svoje bolečine odkritosrčno in s hladno krvjo!
Pa, glej odgovor ljube domačije, ki tako govori:
„Sem s l o ve ns k a spet postala po pravičnosti svojega cesarja, toda slaba in nemočna sem se ginjenega srca ozirala po strašno počasni in skoraj zavidljivi pomoči, ki naj mi na noge pomaga. — Zakaj bi ne poznala svoje naravne prednosti in svojih pridelkov, ko solze pretakaje po-pevam Vodnikovo „Sloveuec tvoja zemlja je najprava" in vpadenega lica gledam na jadransko morje iu na — svoje zapuščene brate — napajajočo Savo. — Val za valom na moj breg udarja, ladja za ladjo pri- in odhaja z blagom in obrtnijo družili dežel med tem, ko jaz roke križem držeča svoj blagor zanemarjati moram, ter se le ponašati z junaškim mečem v brambo ptujih. Moja kri teče za mojega ljubega cesarja in državo rada, prerada; zato pa me tudi popolno upanje navdaja, da se mi bo čedalje več šol odprlo za moje notranje duševno in materialno pospeševanje, ktero mi
oaš pravični cesar pripoznava.    Nisem  prevzetna na zmožnost svojega uma, dasiravno ga ves svet občuduje; le žalost me obide,  da mi pri množici besedi svojega jezika ne sostavljajo takih   bukev,   ki   bi svojo   srečo   pospeševale  v meni razumljivem jeziku.    Milo se mi dela,   ako vidim šolske slovenske berila glavnih in realnih   šol brez  tiste hrane,   kjer   se   ne  govori   o mene   preživljajoči obrtnii in kupeii  in da nedeljske šole tega ne nadaljujejo;   da se ne uči bolj   obrtniške   in   kupčijske  bukve   v domačem  jeziku voditi in nemškega   in  laškega  jezika   ne   po  natorni poti materinskega; srce me boli, da moje šolske bukve za kmetijo ne govore o živino-, vino-, murbo-, čbelo- in sadjoreji in o poljedelstvu sploh bolj  jasno,   in   se mi   tega premalo uči, za kar je moj kmetiški stan poklican. Kaj hočem potem še govoriti   o obrtniškem slovenskem  časopisu,   ako vidim, da imamo še zmiraj mest in glavnih šol, ki še svoje učiteljce za žensko obrtnost nimajo.   Jaz vem dobro o slo-večih svojih sinovih, ki me ljubijo, toda popačeni svet jih ne spozna.   Pa tudi nič me ne zadržuje od mojega imenitnega namena, ako bi le samo moji učitelji moje potrebe prav spoznali; odkritosrčno rane celili; mi bomo pomagali z dobrimi nasveti po domačih bukvah in časopisih; se po svetu bolje v teh  zadevah ogledovali;   mene kot  hranivno mater podpirali, me branili in iz srca ljubili; da bi čistili zlato od blata in vcepali   otrokom   mojim   namesto   mrtvih   in   to   še celo   ptujih   nedosegljivih   pravil  slovnice   koristne poduke za življenje ter uvidili sami, da človek si ne more še toliko z jezikom kakor z znanostjo, ki se pa najbolje v domačem jeziku   množi,   svoj   kruh,   domačo zadovoljnost, srenjski mir,   blagor dežele  in srečo   celega cesarstva za-dobiti.   —   Slavimo svojo od Boga podeljeno   narodnost,   in slave po nji pridobljeni smemo se nadjati !u
Kdor  pa   hoče   mojemu   nasvetu  slediti ,   naj   kupi  za učitelje   pisano   knjigo:   „Lehrbuch der Technologie von Prof. Barentin in   der Heyer,schen  Verlagshandlung in Wien zuv 1 fl. 20 Nkr." in morda mi bo hvalo vedil! Iz Črnomlja.                                                  Rodoljub.
309