Valerija Vendramin Napačne dihotomije? Feministični pogled in problematizacija nekaterih pojmov literarne teorije ORIS PROBLEMATIKE Razprava se loteva nekaterih problemov literarne teorije, ki so še posebej zanimivi tudi za feministično literarno teorijo - zanimivi, aktualni ali pa morda preprosto nerešljivi v nekem konceptualnem polju. To pomeni, da je razprava polemično naravnana do obojih, "tradicionalne" literarne teorije in tudi do nekaterih izhodišč feministične teorije. Začetki feministične literarne teorije so povezani z opozarjanjem na nekatere vrste korektnosti ali nekorektnosti v literarnem delu (to je predvsem veljalo za upodobitve žensk). To sicer razkriva nepravilnosti sistemov, a je - kar je treba kritikom feministične literarne teorije v določeni meri priznati - dokaj nezanimivo s stališča literature kot umetnosti in nam le malo pove o strukturi dela ali njegovih estetskih kvalitetah. In vendar je legitimno, kolikor gre, poleg razkrivanja stereotipizacije (ki seveda ni nujno avtorsko stališče), tudi za razmišljanje o stereotipih in reprezentacijah žensk v širših kulturnih, družbenih in drugih kontekstih. Hkrati je treba poudariti, da tudi očitek, ki ga "tradicionalisti" uporabljajo proti feministični literarni teoriji, namreč da taka kritika ne pove ničesar o sami literaturi, da je nekaj literaturi zunanjega, ne zdrži, saj je analiza vsebinskih elementov pomemben del interpretacije literarnega dela, seveda ni nujno prevladujoč ali najpomembnejši del. Na kratko rečeno, literatura ni ideologija, ne patriarhalna ne kaka druga, vendar pa vsako literarno delo namenoma ali nenamenoma uteleša niz vrednot, ki so lahko dojete kot problematične (rasistične, seksistične, nacionalistične). Zato je literarno delo lahko nezaželeno, ker "uteleša" vrednote, ki jih določen krog ljudi ne odobrava, čeprav je z estetskega vidika neoporečna. Torej, če so se feministične kritičarke odločile razviti politično kritiko opresivnih družbenih razmerij, ki temeljijo na spolni razliki in ki jih razbirajo tudi v literarnih delih, to še ni izkrivljajoče zrcalo, ki bi popolnoma popačilo družbeno in literarno podobo. Taka kritika opozarja na nekatere reprezentacije spolne razlike, četudi so te s stališča tradicionalne literarne teorije nezanimive ali nezadostne (ali pa selektivne, kot se glasi eden od očitkov, uperjenih proti feminističnemu podvzetju). To ne pomeni, da je branje, denimo, Shakespearovih dram skozi reprezentacijo spolne razlike že a priori popačeno ali, kot je dejal eden od takih kritikov, ana-morfično,1 kot v renesančnem perspektivičnem slikarstvu, kjer se objekti pokažejo v pravi obliki šele ob opazovanju z določenega zornega kota, sicer so popačeni in izkrivljeni (ali pa nemara le nevidni?). Takšen naj bi bil nelegitimen postopek feminističnih kritičark, ki naj bi videle le tisto, kar hočejo videti. Težavo načelne narave je mogoče odkriti tudi na drugem koncu. Pri tovrstnem interpretiranju so zapostavljene številne ključne razsežnosti literarnih besedil, denimo estetska sestavina. Taka interpretativna metoda je reduktivna, kot je reduktivna (ali nasilna) vsaka interpretacija. Vrednostno razporejanje metod na bolj in manj pomembne je vprašljivo, prav tako pa tudi določanje, katere metode so zgolj selektivne in katere so upravičeno selektivne, katere so literaturi zunanje in katere notranje, katere literarno delo premeščajo in katere zgolj razbirajo njegove lastnosti. Nedvomno bi bilo tudi za "strogo" literarnoteoretične metode, ki so vpete v tako imenovani tradicionalni humanizem, mogoče trditi, da so selektivne, ker denimo ne upoštevajo - za nas tule pomembne - spolne razlike. Osredotočanje na samo literarno delo ni s tega vidika nič manj "ideološko" kot priznavanje pomembnosti spolne razlike. A temeljni problem kritike podob žensk (images of women criticism) ni (samo) v tem, da naj bi bila selektivna ali reduktivna, kot se glasijo očitki, pač pa tudi v tem, da nezadostno teoretizira literaturo kot obliko reprezentacije, ki ni samo izraz avtorskega spola ali deklarativna predstavitev avtorskih stališč. Z drugimi besedami, s "politično" interpretacijo ne moremo zajeti celovitega razmerja med "zunanjo" realnostjo in "notranjostjo" besedila.2 Kritika spolnega stereotipiziranja je v nekem okviru popolnoma legitimna; problematično je zvajanje kvalitete in umetniškosti na moralo. Poleg tega pa so lahko mehanizmi stereotipiziranja in reproduciranja seksistične ideologije veliko subtilnejši in manj zaznavni na prvi pogled. Ni pa nujno, da bi ukvarjanje s književnostjo (ali glasbo, slikarstvom) izključevalo skrb za socialno pravičnost na svetu ali zavedanje o političnih in zgodovinskih resonancah v besedilu. Prav tako tudi ni nujno, da bi zanimanje za kulturno produkcijo artefaktov, torej tudi književnih besedil, izključevalo estetske lastnosti umetniškega dela ali z nadvse sporno besedo, njegovo veličino.3 To je preprosto napačna dihotomija, kot pravi S 1 Gl. Vickers, 1993, str. 326 in 331. z 2 Pod pogojem, da sploh pristajamo na to delitev med "zunaj" in "znotraj" in da ne problematiziramo teze, da "umetnost posnema življenje", da dopuščamo obstoj nekaterih predtekstualnih izkušenj ipd. 1 3 Včasih moderne kulturne kritike obtožujejo, da so z umazano vodo vrgli ven tudi otroka - otroka književnosti, "visoke kulture" in estetske vrednosti (Garber, 1996, str. 27), nekoliko pozabljajoč na mnoge avtorje, ki so Marjorie Garber: "Pri umetnosti ne gre za korektnost, ne politično, ne kake druge vrste. Pri umetnosti [...] gre za transgresije in drznost in angažma."4 Z drugo besedo, pri umetnosti ne gre (le) za preprost vpis avtorskega spola v besedilo, temveč tudi za kaj drugega. Ta izjava o napačni dihotomiji naj bo izhodišče tega prispevka, saj je nekakšna srž spora o interpretativnih metodah. Po eni strani se torej poskušamo izogibati preveč "dogmatičnemu" razmišljanju nekaterih smeri feministične teorije, po drugi pa, pogojno rečeno, premalo kritičnemu ukvarjanju s književnostjo in stavljenju na "literarnost literature". Lovljenje ravnotežja med obema skrajnostma je težavno početje. Literature seveda ni mogoče preprosto subsumirati pod kulturne predsodke, ki jo prečijo, in ideologije avtorjev, ki jo ustvarjajo. Tovrstni problemi, ki niso aktualni le na ločnici feministične in tradicionalne literarne teorije, pač pa tudi znotraj teh teoretičnih polj, so denimo avtorstvo, ustvarjalnost, kanon, reprezentacija. ŽENSKA KOT USTVARJALKA Vprašanja, ki jih je leta 1928 zastavila Virginia Woolf, skupaj z razmišljanji, ki jih je dodala, veljajo skoraj za feministični manifest naše dobe, kajti ko govori o književnosti, književnem ustvarjanju, ženskah, moških in razmerah za ustvarjanje, za vse to v ozadju vidi temeljni predpogoj: materialne možnosti ali, z njenimi besedami, lastno sobo. S tem je mogoče vsaj delno odgovoriti tistim, ki so se - tako kot Virginia Woolf - spraševali, zakaj so ženske odsotne iz zgodovine in zgodovinskih virov. Kajti večna uganka je, zakaj ni nobena ženska napisala niti besedice tiste izredne književnosti, ko je bil vsak drugi moški, kot se zdi, sposoben sestaviti kako pesem ali sonet? Kakšne so bile razmere, v katerih so živele ženske, sem se vprašala; kajti fikcija, namreč delo domišljije, ni znanost, ki morda kot kamenček pade na tla; fikcija je kot pajčevina, morda prav lahno vpeta, a vendarle vpeta na vseh štirih koncih v življenje. Včasih se komajda opazi, kje ...5 Kajti, ali ni čudno, da obstajajo ženske le v fikciji, leposlovju, ki ga v veliki meri pišejo moški; v poeziji preveva skoraj vsako stran, v zgodovini pa, kot da te eksistence ni, pravi Virginia Woolf. Zato v Shakespearovem času ni nobena ženska "pot" po visoki kulturi zahodne civilizacije začeli kot popularni avtorji. Tu je skoraj odveč omeniti Williama Shakespeara. 4 Prav tam, str. 32. 5 Woolf, 1997, str. 11. Prevod je nekoliko spremenjen, najbolj radikalno pri izrazu fiction, ki ga prevajamo kot "fikcija" ne kot "leposlovje". (Deli Lastne sobe so bili v slovenščino prevedeni dvakrat, naveden je tisti prevod, ki je po našem mnenju ustreznejši. Ce je potrebno, je prevod spremenjen.) napisala Shakespearovih dram, (tudi) zato je Shakespearova nadarjena sestra Judith, ki jo je morda prav tako vznemirjalo gledališče in si je morda želela stopiti na njej nedosegljivi oder, v neki zimski noči v obupu končala svoje življenje in za vedno izginila iz zgodovine (in književnosti). To je ena od najbolj znanih in citiranih zgodb za zatirane, ovirane in izgubljene poetske darove žensk: Judith Shakespeare, ki v tedanjem času ne bi mogla uspeti ne kot pisateljica ne kot igralka in se je neke zimske noči ubila ter tako za vedno izginila iz zgodovine. Napisala ni niti besede. Judith Shakespeare je muza Virginie Woolf, metafora za ženski poetski navdih, ki jo poskuša iz potencialne prisotnosti pretvoriti v aktualno, jo prenesti iz fikcije v dejstva (ravno nasprotno torej kot v primerih avtorja par exellence, moškega, ki mu mrtva, nekoč aktualna ženska postane navdihujoča muza), doseči, da "si bo nadela telo, ki ga je že tolikokrat odložila. Rodila se bo, črpajoč svoje življenje iz življenj neznank, ki so bile njene predhodnice, kot je to pred njo storil njen brat".6 Lahko se rodi, oživi, drugače kot denimo v primeru pesnic Slyvie Plath ali Anne Sexton, ki sta se zatekali k toposu mrtve ženske kot muze: spominjajoč se poskusov samomora, fascinacije in želje po smrti, je njun nagovor muzi pravzaprav nagovor samim sebi. V tem aktu nekakšne avtopoesis muza in ustvarjalka sovpadeta, ustvarjalka ni več zreducirana na posrednico, snov ali zrcalo ustvarjanja nekoga drugega,7 kot pripovedujejo androcentrični miti o moškem ustvarjalcu. Androcentrični miti in metafore umetniške ustvarjalnosti postavljajo žensko in umetnost kot dve popolnoma ločeni in nekompatibilni entiteti. Pri ženski § ustvarjalnosti naj bi šlo za posnemanje, eklektičnost, reprodukcijo, ne za kreativno