PISMO
Slovo brez besed
Pred nekaj dnavi sem bil na pogrebu svo-jega dobrega znanca. Bil je upakojen delo-ViOdja večjega gradbenega podjetja v naši občioii. Navzooih je bido nadpovprečno »veliko Ijudi, saj je biilo iepo iweme in zelo ugoden čas pogreba. Tiudi lepega cvetja je bilo v nujni kaličioi, sicer pa je družina vence hvailežno odkilonila v ikarist dobrodelnih na-menov. Peivci so požrtvavalno zapeli tni ža-lostiinke. Biilo je tako rekoč skoraj <vse, kar sodi 'k dostojnemu zadnjemu slovesu od člo-veka, ki ni dočakal vrsoke staroati. Manjkala je ie beseda. Beseda, brez katere v naših razmerah pogi^eba ne more biti. Zalosti se je pnidiružil še mučen občutek, da je ipokojnik pniikrajšan za nekaj, kar mu ipripada. Mrtvi krivice res ne občuitiijo, pnizadene pa žive — svojce p.redvsem, pa >tudi vse oavzoče na poigrebu. Da nisem osamljen v tem svojem občutku, sem se prepričal takoj pri odho-du z groba, ko sem slišal pripombe, ver-jetao iiz usit delavcev "ppkojnikove dclovne orgainizaoije. »0 vsakem člaveiku se lahko ob grobu ikaj (dobrega) reče,« so mcoMii.
Po zaslugi samoupravljanja, pa tudi RTV in tiska (k.i venomer nekaj sprašujeta iin an-kotirata), nismo več samo narad pevcev, p,o-staii smo 'tudi že narod govorcev. Za pra-merno besedo na grobu, trajajočo ¦mkiuito ala dve, je sposoben malone vsak .pismen člo-vek. Končno mu besedilo lalikp pripravi tudi kdo drug. Ker ne gre za miting ali zabavo, temveč za pogreb, tu ni moč ianjpraviziirali in jecljati. Tudi duhovnik, ki mu je to ana od poklicimih idolžnosti, se pripravi — prinese s seboj knjigo, iz ikatere bere. Beseda na gro-bu mora biiti v polni meri obzinna, teču mora gladko, zbrano in izbrano. Prizadet ne sme biti niti spomin na ipakojnika, pa tudii nih-če ad živih, saj pogreb m prostor iin čas za besedo obdelovanje. S item hočem reči: če govor ni organiziran, se v trenutku pokopa da komaj kaj rešiti. Pokojnik bo ipokopan molče. In to se je zgodilo iv primeru imojega znanca.
Kdo je itukaj zatajil? Svojci inaj-manj, to verjetno md njdhava skrb. Podjetje se je po-kojniku morda oddolžilo z velikiiim inlepitn vencem. Bolje bi storiM, če bi rou poslali skromnejši venec aili pa sploh nobenega, zato pa bi se mu z nekaj besedami zahvatili za njegovo dolgoletno delo. Odpoivedala je tudi krajevna orgaoizacija SZDL. Čepnav so to neke farmaihiosti aii šablone, ikd pa niso nujmo samo šablone, so v naših razmerah — patreba. Več ali imanj formalizma je pol-no vse naše življenje, olopšuje nam ga, brez tega bi nam bilo žMjenje težje >in rnanj znosno. Pni verujočih je ta zadeva rešena z obredom duhovriika (po svoji lepoti se od-likuje zlasti pravoslavni pogrebni obred), za neverujoče, zlasti še, če gre za v javnem živ-Ijenju manj (vidnega občana, pa ostaja to vprašanje odprto. V tem smisilu, naj se sliši še tako absuirdno, je neverujočsi v naši druž-bi na neki naaim v neenakopraivnem položa-ju.
Kako naj bi to uredili? Da ne bi biilo izgovarjanja drug na drugega, mi&liim, da je tu prva upraiva pokopaildšča, toi je organi-zator ali vsaj soorgainizatar pogreboiv Sn ki inora imeti v seznamu svojiih storkev tudi določeno skrb, da je v pogrebno svečanost vključen tudi gavor. Zavrteli bi le številko telefona ddlovne organdzaciije ali kirajevne orgarazacije SZDL in ljudi skratka obvestili, vprašali ali spomnili. Ne vorjamem, da bi tu kdo odrakel, ponavadi gre za pozablji-ivoat ali ineniairnost, kar pa ima po nepotreb-nem zelo mučne posledice. Po mojem je ta dolg pokojniku najlaže ipovmiti, dolg, ki je, če zamudlmo trenutek — nepavrnlj Lv.
Stanko  Batič