M. Posavski: Zmota.
121
Ti srečna ves dom osrečavala boš, Nevtrudna po hiši in hrami,
Med sini, hčerami kraljavala boš Kot luna svetla med zvezdami.
Kdor sam do večera potuje skoz svet,
Izgine se zarjo večerno; A" ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet,
Pomlajen bo v deci čveterno.
^~^^r
S. Gregorčič.
Zmota.
I imam, nimam duše živo,
5 Ki  bi nagovoril jo, Kakor solze ljubeznive In pa tebe, pesenco: Tiho mi v samoti doni, Zraven solza krotka roni; Kajti — sin sem sreče' krive.
Na vsem širnem, belem sveti Sam sera zmerom, sam! Kakor cvetka moram mreti, Ki umira daleč tam, Nepoznana, brez ljubavi
V  mračni, pusti goličavi, Kamor solnce ne prisveti.
Mati me je res ljubila S presrčno ljubeznijo; Toda davno že zgrudila
V  groba se je strašno tmo. Brate pa in sestre blage Daleč proč na tuje prage Sreča mi je razpršila!
Ah, na širnem, belem sveti Sam sem zmerom, sam! Ki bi mogel me umeti, Prav nikogar ne poznam. Kar pa drugega je ljudstva, Nima srca, nima čutstva, Za srebro samo so vneti.
Al naj hribe in drevesa Ljubim, ljubiti učim? Saj ne čutijo ničesa; Tod utehe ne dobim. Le narobe : vse me črti, Vsi so upi mi zaprti, Ni prijaznega očesa!
Tudi ona tako dela, Ki za njo mi noč in dan Duša vneta je gorela Hrepenečih želj in ran! Tudi ona, deva zala, Me nemilo je izdala: Dans zadela me je strela!
Pa naj bo! Trpel krivice
Najgrenkejše krotko bom.
Pa si pesence, solzice
V svoje zbral družice bom,
Ve zdaj dalje me ljubite,
Ve mi srca bol morite,
Ki tak blage ste zdravnice!
M. Posavski.
EjjBjiS