IZHAJA VSAK ČETRTEK Naročnina: letno poilelni četrtletni ITALIJA 10-40 5-20 2-60 INOZEMSTVO . • . . • * 18-20 9-10 4-CO Uredništvo In upravništvo : Trst, Via Maiolica 10-12. Telefon 1690 Uradne ure za stranke ob pondeljkili in petkih od 10—12. Oglasi: Za »sak mm visočine ene kolone » žirokosti 63 mm : finanžni oglasi 1 L, osmrtnice, zahvale, poslana, vabila 80 cent., trgovski, obrtniSkl oglasi 60 cent. — Plača se vnaprej. — Posamezni Izvod «0 cent. Trst, 27. septembra 1923. — Leto IV. - Štev. 183. DELO Glasilo Komunistične stranke Italije Vladajoči razred ni nikdar dal počenega groša za demokracijo. Kot eksponent kapitalistične družbe, v kateri se vsaki stvari opredeljuje njeno vrednost, njeno ceno, je praktično, v vsakdanjih od-nošajih med njim in izkoriščanimi, znal ceniti le železno silo. Učimo se posebno iz današnjih dogodkov, da imamo pričakovati rešitve od lastne železne pesti! Pred tedni smo pisali, da prodira val proletarske protiofenzive skozi Nemčijo Ln Bolgarijo na zapad. Ofenziva kapitala je s fašističnim prevratom v Italiji dosegla svoj vrhu-rfec, njena razvojna -črta gre navzdol — proletarska revolucija na novo dviga svojo glavo. Nerazrešljiva kriza. kapitalističnega gospodarstva in njene posledice pri delavskem razredu, beda, pomanjkanje, draginja, brezposelnost — dokazujejo delovnim masam Evrope bolj in bolj, da ni iz te zagate mirne rešitve, da se morajo dvigniti, ako nočejo zapastf popolnemu poginu. Enotna fronta vsega« delavstva, skupen boj z malimi kmeti in kmetskimi proletarci postaja živa potreba delavskega pokreta. Združeno kmetsko-delavske mase stopajo v direktno borbo proti združeni buržoaziji na Bolgarskem. Enotna fronta delavstva v Nemčiji se pa ustvarja proti volji socialdemokratskih voditeljev, ki sede v koalicijski vladi z buržoazijo, ustvarja se v rudnikih, tovarn alb, delavnicah, na polju. Obratni sveti postajajo njen izraz, kakor so bili sovjeti delavcev, kmetov in vojakov v najelementarnejši izraz revolucionarne volje delovnih mas v ruski revoluciji. Direktni spopad med nemško buržoazijo in združenim revolucionarnim delavstvom postaja bolj in bolj neizogiben. Direkten spopad med bolgarsko buržoazijo in združenimi delavsko-kmet-skimi množicami se je že pričel, ako nas zadnje vesti ne varajo. Kakšna naj bo naloga mednarodnega proletariata spričo teh dogodkov in posledic, zaključkov, ki nujno iz njih sledijo ? Uspešna revolucija v Bolgariji in v Nemčiji bi imela usodne posledice za svetovni kapitalizem. Revolucionarne energije proletarskih mas na ostalem Balka-[ nu, v srednji in južni Evropi, posebno pri nas v Italiji, ki jih je naval ka-' pitalistične ofenzive uspaval in celo | strl, bi bruhnile na novo na dan, delavski razred bi z inovimi silami stopil ma p lian, -napovedal boj meščanskemu svetu, koalirani reakciji, krvavo Izkušnje štiriletnega boja bi rodile ogromne sadove, pokazale mu ’ pot, po kateri bi prišel do končne zmage. Ali toga francoska, angleška, 1 italijanska, jugoslovanska, rumu.n-! ska buržoazija ne predvideva ? Ne verjamemo, da bi se toliko no naučila. iz zadnjih izkušenj, katerih je tudi ona imela precejšnjo število v j nedavnih bojih. A njeno obnašanje ji nujno narekuje položaj njenega 1 gospodarstva, uloga, ki jo igra je ostro začrtana linija, ki izhaja iz po-] lomia kapi tali stičaiega družabnega reda. V okviru te objektivne, izven območju njenega hotenja nahajajoče se podlage pa stoji im pade njen upliv, njena energija, njena volja, ki so jo uspe(hi kapitalistične ofenzive na 110-, vo oživili in utrdili. Objektivni pred-1 pogoji za izbruh novih vojen so že dolgo tu, le oživljena zavest meščan-| »tva, ki dobro ve, kam bi ga dovedle j take vojne je subjektivni vzrok, da J so vsi spori «mirnim potom« rešujejo j Videli smo to o priliki grško-ifcalijan-| skega spora, ki ni bil nič drugega kot ! »in pojav v današnjem stadiju borbe : med angleškim in francoskim kapitalom, vidimo to sedaj o priliki reške-ga spona itd. itd. Toda se bodo mogla li vsa ta vpi-ašanja dolgo še na ta način reševati ? Enkrat bo moralo priti do izbruha. — značaj nasprotij med ameriškim im japonskim, ame-'Viškim in angleškim, angleškim in francoskim kapitalom je globoke narave in se no da rešiti «rnirnim potom«, Ako ne bo val proletarske revolucije na novo zajel Evrope in sveta, je nova imperialistična vojna ab-^Uitno neizbežna. Tudi v ruhrski vojni, ki je zopet pojav boja med francoskim iin angleškim kapitalom, je uloga francoske buržoazijo ostro začrtana po objektivnih činjeiucah. Francoski kapital mora stremeti za tem, da gospodarsko podjarmi Nemčijo. A prepričani sni0 tudi, da se Francija popolnoma zaveda posledic zmage nemšk« revolucije, do katere mora ■nujino dovesti gospodarski polom dežele. Njeno zadržanje je danes isto, kot je bilo zadržanje Nemčije napram Husijj 1. 1917. Isto je danes tudi zadržanje Jugoslavije napram Bolgariji. Francoski kapital upa, da bo danes, spričo utrujenosti mednarodnega proletariat^, lahko premagal nevarnost nemške proletarske revoluci. ]e. Isto upa mogoč« tudi jugoslovanska buržoazija spri^ nevarnosti bolgarske revolucije. Bližji ],0ji prole-anata Evrope bodo zei0 težki trdi, kajti v teh bojih se bo odločala njegova nadialjna usoda in a® bo odločala tudi usoda mednarodnega kapi- Delavski razred ne bo imel več >r. Ta klic je med socialdemokratskimi voditelji sicer osamljen, a gotovi smo, da mu bodo sledile delavske mase, ki jih danes še vodijo re form isti. Ponavljamo: boj bo težak, tudi mi bomo na njem zainteresirani, pripravljajmo se torej nanj ! Od njegovega izida ni le odvisna bodočnost nemškega delovnega ljudstva, ampal< bodočnost celega sveta in tudi — naša. Peter Razfeo/uik. POLITIČNI PREGLED Iz Jugeslaviie Konec sinke trboveljskih radaijev Po nad dve mesečnem vstrajnem, na-jravnosti občudovanja vrednem kljubovanju trboveljskih rudarjev, ki se niso strašili niti najhujšega terorja srbske radikalne vlade, ki se je postavila v službo \po večini 'pnozemskSli kapitalistov, ki vlečejo visoke profite, z izmozgane krvi desettisoe revežev, je bilo delastvo prisiljene ustaviti svoj boj. Storiti je bilo primoramo ta korak v skrajni sili, izjavljajoč, da je tole začasno. Vlada je dala pozapreti nad 60 sodrugov, razpustila je zvezo rudarskih delavcev, a vse to ni nič pomagalo. V 'zadnjem trenotku so fj*i| )pa priskočili na pomoč sor. patrijotje, ti vedni agentje kapitala v delavskih vrstah, s tem, da so ustavili delavstvu kredit v svojih konsumnih društvih. Tako postopanje soc. patriotov je zbudilo največji stHid1 med zaVednim delavstvom. Boj je začasno ustavljen, a delavstvo tudi ne bo moglo dolgo več vzdržati spričo bornih mezd, ki jih dobiva. Stopiti bo moralo ponovno v boj, da si izvojuje zadosten košček kruha. Zadnja stavka pa ostane ena izmed najlepšili strani v zgodovini jugoslovanskega proletarskega gibanja, ki kljub vsem zaprekam koraka ponovno naprej proti svoji zmagi. Čehoslovaška Pretekli teden so se vršile na Čehoslo-vaskem občinske volitve, pri katerih je prvič po svoji ustanovitvi nastopila tudi naša bratska stranka. Čehoslovaška jo bila vedno dežela tipično malomeščanskega demokratizma. Soc. demokracija in narodni socialisti, zmerni liberalci itd. so bile doslej stranke, ki so vladale. A te volitve so pokazale, kako se tudi na čehoslovaškem jasni vse bolj in bolj v dve smeri, proletarsko levico in buržoazno desnico. Vse stranke centra in sploh vse zmerne strujo so doživele velik poraz. Soc. demokratično delavstvo je skoro kompaktno prešlo v komunistične vrste, "dočim je liberalna buržoazija postala fašistična. Mlada K. s- je dosegla uspehe, ki so iznenadill vso javnost. Pokazalo se je, da stoji zanjo ne le večina organiziranega delavstva, ampak da uživa simpatije širokih plasti delovnega ljudstva mest in dežele, kar je gotovo velikega pomena spričo današnjega položaja in bližajoče se nemške proletarske revolucije. Bolgarska Ves teden prihajajo iz Bolgarije vesti o zadnjih dogodkih. Kljub temu, da skuša vlada kolikortoliko zatiikati in omiliti resnost, položaja, je vendar danes že gotovo, da se je pričelo resno revolucionarno gibanje združenih delavcev in kmetov proti vladi buržoazno-fa-Sistično-socialpatriotsko koalicije. Cele pokrajine in več mest je že v rokah upornikov. Železničarji in poštno-tele-grnfski uslužbenci stavkajo, prihajajo celo poročila o generalnem štrajku. Več polkov je prešlo že na stran revolucionarjev, mnogo jih je bilo razoroženih. Vlada hoče z vsemi sredstvi postaviti se v bran upornikom, napovedala je obsedno stanje za celo Bolgarijo in poverila važna mesta v policiji in armadi makedonskim komitašem. Vendar smo prepričani, da se ji ne bo posrečilo zlomiti pokreta. Položaj je revolucionaren in od izida tega boja zavisi v precejšnji meri ves nadaljni razvoj proletarskega gibanja na celem balkanskem polotoku. Nemiija V zadnjih dneh se je položaj temeljito poslabšal. Stresemanova vlada je sklenila opustitev pasivne rezistence in popolno kapitulacijo pred francoskim imperializmom. To je takoj spravilo celo deželo v vrvenje. Fašisti se pripravljajo na puč, revolucionarno delavstvo pa na proliudarec. Vlada je pripravljena nastopiti proti obema sovražnikoma. Komunistična stranka se temeljito pripravlja na svoj moment, ki se bliža bolj in bolj. Državljanska vojna je danes več neizogibna, ozračje je mrzlično, najmanjši povod bo razvnel ogenj. Mi z zaupanjem pričakujemo nadaljni potek dogodkov. Italija Protidelavska politika Fašistovska vlada, ki se je postavila od vsega začetka na protidelavsko stališče, zasleduje svojo protidelavsko politiko z vso odločnostjo. Od kar so na vladi, so fašisti že marsikaj izpreme-nili. Svojih protidolavskih ciljev se pa drže kakor klop živine. Vlada je sicer uzakonila osem urni delavnik. A kaj pomaga zakon če ni tu organizacij, ki bi prisilile delodajalce da. zakon spoštujejo. Prave delavske organizacije pa vlada pritiska, jim onemogočil je delo in jih hoče sedaj spraviti pod policij-st.ovsko kontrolo. Dočim bi se smele organizacije delodajalcev prosto gihati. Odkar so fašisti na krmilu, se je število brezposelnih povečalo. Odslovila je iz služlie vse polno železničarjev, poštnih, brzojavnih in drugih državnih uslužbencev. S tem je število brezposelnih povečala. Brezposelnim delavcem noče dati potnih listov, da bi si šli služit kruh v inozemstvo. Tudi delavskim poslancem je prepovedan odhod iz Italije brez dovoljenja notranjega ministrstva. Te dni je naznanil Mussolini tudi nemškim državnozborskim poslancem, da jih vlada smatra za enake delavskim poslancem in se zato ne smejo odstraniti iz Italije brez vladnega dovoljenja. V nekaterih krajih (v Milanu) so delavci stavkali v izboljšanje plač, pa jih je vlada prisilila na delo potom policajev. Delavskim zadrugam je odrekla vsako Podporo ali jih je pa razpustila ali pa enostavno izročila vladnim komisarjem v upravo. Na drugi strani je faustovska. vlada odpravila davek na bo- gate dedščine, zvišala je šolske pristojbine na način, da je postala višja šola pravi luksus, ki je za delavske učence nedosegliv. Verižnikom je pa prepustila prosto polje, da lahko izkoriščajo in podražujejo po mili volji. In ta vlada zahteva od delavstva simpatije in sodelovanje. In se čudi, da so ji reveži nasprotni. Kaj bi morda rada, da bi poljubovali reveži šibo s katero so tepeni ? Začetek razpadanja? Fašistovska stranka je po svoji zmagi zelo narasla in se je začela debeliti. Vse polno ljudi, ki so ji bili od začetka nasprotni, se je po njem pohodu v Rim, zateklo v njene vrste in so začeli v njenem imenu skrbeti za svoje osebne koristi kakor so to delali prej v imenu, in pod programom drugih sti'ank. Koristolovci ne poznajo idealov in jim je vseeno s katero stranko in s katero zastavo lahko zasigurajo svojim interesom zmago. Med novodošlimi in prvimi fašisti je prišlo kaj kmalu do nesporazumljenja in to nesporazumeje-nje je ustvarila že v mnogih krajih v ta-šistovskih organizacijah krize, ki se vso niso še rešile. Poleg tega se Mussolinijevi vladi ni še posrečilo odpraviti iz fašistovskih vrst protizakonite nastope četašev in je fašistovska disciplina, o kateri se kaj rado mnogo govori, bolj na papirju in le ponižna želja fašistov-^kih voditeljev. Massimo Rocco, fa-šistovski žurnalist, je v enem izmed svojih člankov, ki jih je objavil v fa-šistovski reviji, odkrito povedal, da je disciplina nčfašistov več vredna od vseh besed o fašistovski disciplini. Tudi rimski dnevnik «Corriere Italiano«, o katerem pravijo, da je pod vplivom samega Mussolinija, se bavi s krizo, ki je nastala v fašistovskih vrstah in pravi, da imamo danes v Italiji poleg fašizma še Mussolinizem. Da je Mussolini že sit raznih dejanj, ki jih uganjajo fašisti in da on lahko vlada tudi brez fašizma. Iz nekega govora, ki ga je'imel fašist Farinacci v deželnem zboru v Cremoni, bi se dalo sklepati, da se hoče Narodno milico izpremeniti tako da ne bo več v fašistovskih marveč državnih rokah. Farinacci seveda, zagovarja intransi-gentno stališče, in trdi, da mora biti milica strogo fašistična in da mora braniti le fašistično in nobene druge vlade. V fašizmu samem se torej nahajate dve struji. Prva sestavljena iz starih fašistov, iz onih «ki so naredili revolucijo« dočim sestavljajo drugo strujo novodošleci, mirni elementi, ki bi radi sedaj v miru vživali sadove protidelav-ske reakcije, ki naj jo vrši vlada. Zraven imamo še vse polno bojev med posameznimi fašisti, ki si eden drugemu očitajo koristolovstvo in se obdelujejo s psovkami kakršne so v navadi le med pijanimi pretepači. — V loncu se nekaj kuha. Nam ni dano še vedeti kaj. iz časopisja se ne more izvedeti veliko. Toliko pa vendarle, da se lahko čuje pokanje in razpadanje, ki se je pričelo v fašistovskih vrstah. Mnogi se menda boje milice in ji preveč ne zaupajo. Kdo jo med temi? čakajmo -In, delajmo v disciplini nefašistov. Morda se bo vendarle kaj skuhalo. Kako nas radi imajo V vasici Baravalle pri Milanu je v petek 21. t. m. policija aretirala sedem naših najboljših sodrugov. Aretirani so: prof. Angelo Tasca, Giuseppe Vota, Mario Montagna, prof. Egidio Gennari, Alfonso Leonetti, dr. Palmiro Togliatti in Renato Scanziani. Aretirani so bili ko so se nahajali na seji kjer so razpravljali kako bi bilo mogoče da postane sedanji kom. tednik «I.o Stato Ope-raio« dnevnik. Imenovani so uredniki komunističnih listov. Zagrešili niso ničesar in se pri njih ni našlo nič nevarnega. Obdolženi so pa kljub temu, da so hoteli izvršiti punt zopor državo. ANIN: (Študijska shema) (Nadaljevanje). bi prepovedal človeku biti komunist, se ravna vlada in po nji policija, kakor da so komunisti izven zakona. Le da nima vlada, radi inozemstva, poguma to javno povedati. Koj ko so bili aretirani, je izvrševalni odbor naše stranke izdal poročilo, v katerem se sodrugom pove, da naj bodo mirni in naj nadaljujejo svojo delo. Ne s to ne z nobeno aretacijo ne bo policija uničila naše organizacije, ki je tako trdna, da lahko kljubuje vsem nezgodam. Tudi naj se sodrugi ne pusfe vplivati po vestih, ki še bodo radi to nove aretacije širile. Stranka in 2 njo mi izrekamo aretiranim sodrugom naše spoštovanje In našo solidarnost. Balkan je geograflčna celina v kolikor se to tiče Balkana samega, t. j. balkanskega polotoka, južno od Donave, Save in Kotora. Njegov najnaravnejši center bi bil Solun. Gospodarsko je on enota ludKi z Rumunijo. KTTej gosp o d a r-ski enoti ne gravitira niti Slovenija, niti Hrvatska, niti Vojvodina, a v koliko bi hotela v tako gospodarsko enoto vstopiti danes sama Bosna, je šele vprašanje. Balkan je končno v vsej Evropi ekonomsko najmanj razvito ozemlje,- in v koliko je 011 sposoben, da se v doglednem času sam organizira v federaciji socialističnih republik, bi nam mogla pokazati šele natančnejša ekonomska in kulturna analiza, ki jo bo treba vsekakor izvesti. Pri tem se je po navadi molče predstavljalo, da bi tvorile takoz-vano balkansko federacijo: Rumunija, Jugoslavija, Bolgarska, Grška in Albanija ter mogoče- tudi Carigrad in sicer vse države kot take. O tem — iz gori nevedenih razlogov — ne more biti v doglednem času niti besede in to vsaj v toliko v kolikor se to tiče Jugoslavije in Rumunije, ki so prav gotovo najmanj -enote države. Balkan je zemlja z mnogo siromaštva toda brez proletarijata v industrijal-nem smislu. Nastaja torej vprašanje v koliko bi mogli ti siromašni ljudje, mali kmetje, pavperji, vzdržati revolucijo in ubraniti' svojo socialistično federacijo brez direktne in stalne pomoči srednje evropskega industrijalnega proletariata. Nedvomno pa bi bila dovoljna geografska in gospodarska enota ozemlje izmed Krkonošev, Karpatov, Črnega, Egejskega, in Jadranskega morja. Nekateri so imenovali to ozemlje srednjo Evropo, drugi jo imenujejo Podonavsko - balkanska federacija, jaz jo na kratko imenujem «Su-doba« (Sudeti - Donava - Balkan). Končno je vseeno kako to imenujemo, samo da ne podrazumevamo pod srednjo Evropo pojma, ki ga je ustvaril med vojno znani nemški imperialist Naumann in da si pravilno predstavljamo, da bi morala biti to ena sama proletarska država, ki bi obsegala sedanjo Čelioslo-vaško, Avstrijo, Madžarsko, Jugoslavijo, Rumunijo, Bolgarsko, Grško in Albanijo, Grške otoke v Egejskem morju in mogoče pozneje tudi Carigrad. Na t.e.j celini bomo imeli poleg vseh naravnih pogojev za ekonomsko življenje lake socialistične federacije tudi potrebne duševne, za njeno organizacijo, in pred vsem proletarsko moč za obrambo tega ozemlja proti napadom zapadne-ga kapitalizma, ki gotovo ne bodo majhni in redki. ^ Taka enota bi^ imela tudi mnogo višji duševni in moralni niv6 in povsem drugo perspektivo v bodočnost, kar nam bo dalo garancijo za to, da se ne bodo znašla v njej ona strašna primitivna razdeljenost, ki jo vidiš danes povsod v našem političnemf življenju in ki je gotovo plod svojega posebnega miljeja. In sedaj lahko pristopimo k rešavanju naših narodnostnih problemov. Ta teritoriji (Sudoba) ima pred vsem dve posebnosti, ki mu daje svoje posebno obeležje : 1. Živi na njem več malih narodov ki štejejo samo po par milijonov in ki so si po svoji velikosti več ali manj jednaki. Noben narod na tem ozemlju ne more zavzemati nekega izjemnega nad-vladajočega stališča. 2. Ves ta teritoriji je razdeljen na precejšnje število historičnih provinc, ki so si zopet po svoji velikosti prilično enake. Nadaljna prednost tega ozemlja je, da je večina tega prebivalstva in teh provinc že živela skupno gospodarsko življenje, pa do gotove meje tudi skupno Ivljub temu, da v Italiji ni zakona, k?'kulturno življenje, ter da si po strašnih Dolžnost vsakega delavca je, da razširja in podpira svoj tisk ! izkušnjah nacionalistične politike, ki je vrgla vse te dežele v strašen gospodarski kaos, na novo želijo v skupno gospodarsko enoto. To potrebo čuti še posebno industrijalni proletariat teh dožel, ki je radi nacionalistične razdelitve tega ozemlja vržen v brezposel- nost, in sprejeli bi jo tudi z velikim veseljem drugi sloji, ki vsled povojne politike in razdeljenosti gospodarsko zelo trpijo (uredništvo, mali obrtniki). Treba torej samo, da si pravilno predstavimo aplikacijo sovetskega ustave na te zemlje. Predvsem zahtevam^ za vse to podonavsko balkansko, odnosno sodobsko ozomlje en centralni sovjet sestavljen iz delegatov okrajnih sovetov indu-strijalnih delavcev in kmetov. Ta (centralni sovet) si izbere svoj izvrševalni sovel (ljudskih komisarjev). V kompetenco tega (centralnega soveta) spadajo: Uprava, in ustvarjanje vse socializirane težke Industrije, ki se bo ižgraje-vala načrtno po vsem ozemlju; uprava vseh surovin za težke industrije rud, premoga, volne i. t. d. na ozemlju Sudo- be; uprava in graditev vseh železnic vodnih in suhih pot o/, ki zahtevajo praktičnejšo sistemizacijo za vse ozemlje. Vsi ti posli se bodo vodili iz ene same Ekonomske centrale, ki so imela za to vse potrebne oddelke. Uprava in ustanavljanje novih kulturnih institutov in dajanje principijel-nih smeri proletarski prosveti. Obramba federacije (sovetskih republik) ujedinjenih v Sudobi. Vsa druga vprašanja kakor n. pr.; ljudska prosveta, kmetijstvo, socialna vprašanja, verska vprašanja, policija i. t. d. so prepuščena v mejah sociali stičnih principov, ki jih bo izdelal centralni sovel, posameznim nacionalnim republikam. Toda tudi te nacionalne republike ne bodo ustvarjene toliko po zemljih posameznih jezikov, temveč po svojih naravnih gospodarskih mejah in po željah posameznih skupin, po kulturnih stopinjah i. t. d., torej po gospodarskih in socioloških principih. Kot take nacionalne republike predvideva: Češko, Moravsko, Slovaško, Zakarpatsko Rusijo, Dunaj in Avstrijske republike po današnji razdelitvi, Madjarska Vojvodina, Sedmograska Rumunija, Rumunija brez Besarabije. Slovenija, Julijska Krajina, Hrvatska z ali brez Dalmacije, Bosna, Srbija iz predbalkanskih vojn, Črnagora event s Hercegovino in Južno Dalmacijo, Makedonija, Albanija s Kosovim in Metohijo, Bolgarska, Dobrud-ža, Trakija, Severna Grška, Peloponez in posamezni otoki Egejskega morja. Mimogrede. Dobra dva tedna je kar so v Jugoslaviji dobili svojega prestolonaslednika. Srbi, Hrvatje in Slovenci so bili žo v skrbeh, da ostanejo brez njega in so že govorili o dinastični, ustavni in državni krizi. Pa sta se kralj in kraljica v svoji velikodušnosti usmilila svojih državljanov. Ko so ti najmanj pričakovali in se niso niti nadejali velike sreče, je kraljica rodila živo bitjo moškega spola. In so rekli, da je prestolonaslednik. Ministri so se prepričali, da je na svet prišlo novo bitje res živo in zares moškega spola in so potrdili, da je prestolonaslednik. Iz topov so, v znak veselja, izstrelili enega in sto strelov. Vojaki so dobili vino in 12 ur prostosti. Časopisje je dobilo nalogo dopovedati ljudstvu, da je rojstvo malega prestolonaslednika važen političen dogodek in kralj se je zahvalil narodu, ki je z veseljem sprejel v svojo veliko družino novega koristnega člana Vse jo bilo tako lepo kakor na veliki krstni pojedini. Najbolj veseli so bili Slovenci, ki so imeli prvie čast se navduševati za kraljeviča, ki je skoro njihove krvi kri, njihovega mesa meso. Poprej so se morali navduševati za druge kralje in cesarje. Tržaška tetka, ki lovi race po vsem svetu, je v prevelikem veselju izpraznila par kozarcev šampanjca več nego je bilo nujno potrebno in nam je drugi dan povedala, da je bil kraljevič koj po rojstvu zdrav in... vesel. In skoro bi bilo prišlo do nove pojedine ko je pričela mati dojiti svojega otroka. Pa so sklenili, da se bodo nova praznovanja vršila kadar se bo kraljevič prvič' obril. Vem, da so ljudje v takih prilikah, ko so namreč rodijo prestolonasledniki, preleni in prenavdušeni in zato nesposobni, da bi si kaj mislili. Pa nas en tak rojstni dan toliko nauči. Če je država republika, nima stalnega kralja marveč nestalnega predsednika, ki si ga morajte državljani vsakih toliko let menjati. Zaj-adi novega predsednika so vrše volitve; stranke se med seboj pretepajo, prirejajo shode in obhode. Predsednik mora biti učen mož. Poznati mora zakone, državno ustavo in vsega zlodja, mora poznati Koliko truda in vsestranskega dela je treba, da dobi republika svojega predsednika od kojega se včasih zahteva celo, da ima svoj program. In še ni gotovo, da reši republika potom volitev, pretepov, psovanj, shodov in obhodov svojo predsedniko krizo. Vse drugače, vse bolj lepše, idealnej-šo in skromnejše se reši veliko ustavno in državno vprašanje ako je država kraljevina. Kraljevina potrebuje, recimo, svojega prestolonaslednika brez katerega, si misli, da ne more živeti. Nič shodov, nič volitev, nie programov. Nobenih zahtev po učenem možu. Ena sama, ena sama lunina noč nadomesti ves arzenal potreb za izvolitey predsednika. Ljubezniv pogled, topel tobjem in vroč poljub. Pa ima narod rešeno svojo državno krsto in ima svojega prestolonaslednika, kakršnega sam Bog pošlje. Srbi, Hrvatje in Slovenci so praktični ljudje. Zato so zapodili Radiča iz Hrvat-ske in zato so spravili v zapor vse jugoslovanske prekucuho., sna. ■Tlel '•* P- c' l>oS'" Dr. Henri* Tuma Vble 2*-WaggiQ * - - is:««« is bsj nemškega gioletariata Eksekutivi Kominterne in Prof. interne (Rdeče sindikalne intern.) ste naslovili delavcem vsega sveta sledeči poziv: Sodrngi! Delavski razred in celokupno delovno ljudstvo Nemčije stoji pred pretečo najtežjo nevarnostjo. Cete francoskega imperializma so zasedle Porurje, t. j. srce industrialne Nemčije. Francoska obla-stva ovirajo eksport rutinskega premoga in železa v neokupirano Nemčijo, kar tvori vzrok brezposelnosti v Poruhrju samem. Francoska oblastva zavirajo po-šiljatve denarja, potrebnega za plače ruhrskega delavstva in ustvarjajo tako ekonomski položaj zasedenega ozemlja vedno resnejši. Pritisk francoskih bajonetov je vedno nesramjiejši. Poruhrje postaja smodnišniea, ki jo more najmanjša iskra pognati v zrak. Nevarnost poloma preti bolj in bolj. V neolcupirani Nemčiji se ekonomski kaos poostruje. Nemška buržoazija zavrača plačevanje davkov in mirno prisostvuje neprestanim emisijam papirnatega denarja. Padanje marke se nadaljuje vsporedno z naraščanjem draginjo in slabšanjem bolj in bolj neznosnega položaja proletariata. Naval štrajkov je vrgel kljub prizadevanjem voditeljev socialne demokracije in sindikalne birokracije Cunovo vlado, ki jo je nadomestila vlada buržoazno-socialistično koalicije, Stresemann-IIilferdingove, katere prvi ukrep je bila — kljub zagotovitvi, da bo prisilila meščanstvo k pokornosti in izboljšala položaj delavstva — razpustitev Centralnega odbora obratnih svetov v Berlinu. Med tem ko razpušča vlada buržoaznih strank in socialdemokracije centralne organe obratnih svetov — edinih organizacij, sposobnih organizirati spontano gibanje proletariata, odpraviti anarhijo in izogniti se brezpotrebnemu kaosu, — začenja kapital s svojo protidelavsko politiko in preti obustavitev tramvajskega prometa. Predlaga se odpustitev personala v svr-ho predaje javnih obratov privatnemu kapitalu, ki si stavlja za nalogo odpraviti deficit s tem, da vrže na cesto polovico delavcev in zniža mezde drugi polovici. Cilj teh manever je jasen. Gre za to, da se prisili obupani proletariat v prezgodnjo akcijo in se ga premaga predno se je dobro strnil. Med tem se nadaljuje formiranje fa-j šističnih tolp. V ugodnem trenotku se bodo vrgle na razorožen proletariat. Sodrugt I Nemški proletariat je preživel revolucijo 1. 1919, je preizkušal demokracijo in spoznal, da je le maska kapitalistične diktature in se ne bo pustil ne iznena-diti, ne provocirati, ne masakrirati. Komunistična stranka Nemčije, h kateri se zatekajo proletarske mase je postala velika stranka množic. Socialna demokracija dela z neprestanimi izdajstvi, z nekaznovanim umorom Roze Luxenburgove, Karla Lieb-knechta, Lea Jogischesa, s poboji 20.000 že organiziranih delavcev, z Noskeje-vimi preganjanji, z vsemi možnimi uslugami kapitalu. Delavci, ki so ostali v njenih organizacijah zahtevajo, da se prekine s sodelovanjem z buržoazijo, zahtevajo povrnitev k razrednemu boj n. Kolikor bolj se priostruje razredni boj v Nemčiji, toliko hitrejši postaja razpad socialne demokracije. Najtrdnejša opora nemške buržoazije se bo zrušila obenem z njo. Položaj v Nemčiji postaja vedno bolj napet: ako nas vsi znaki ne varajo, se Nemčija bliža revoluciji. Nemški proletariat ne bo imel opravka le z oboroženo silo svoje buržoazije. V trenotku, ko ga bo ta napadla, bo proletariat riskiral, da bo zahrbtno napaden od ententne buržoazije in one njenih vazalnih držav, ki bodo gotovo pozabile svoje konflikte z nemško buržoazijo. Francija, Poljska, Cehoslovaška bodo intervenirale v Nemčiji z oboroženo silo, da uničijo delavsko gibanje in sklenejo definitivno pogodbo z nemško buržoazijo, Ta nevarnost preti. Mogoče pa tudi, da bo skušal angleški imperia-lizenu z morsko blokado pripraviti Nemčijo no gladu. GO?1" DELO Sodrngi, proletarci vseh dežel! Dvignite roko obrambe nad nemškim proletariatom. Vzbudite pozornost mednarodnega proletariata za položaj v Nemčiji, zbirajte fonde za podporo nemškim stavkajočim, brezposelnim, tisku nemškega proletariata, revolucionarnim organizacijam Nemčije. Stopite na ulice in manifestirajte svojo voljo, da izvedete sledeče parole: Mir delavcem Nemčije ! Proč roke od proletarske Nemčije ! Takojšnjo odtegnitev zasedbenih čet z Rena, Sarre, Poruhrja. Povejte francoskim, belgijskim in angleškim vojakom, da bodo razumeli, da s tem, da bi strli nemški proletariat, bi oni le služili namenom svojih izkoriščevalcev. Revolucionarne delavce, komunistom Francije, Belgije, Anglije, Čehoslovaško čaka naloga, da napravijo največje materialne žrtve za svoje nemške brate. Za emancipacijo nemškega proletariata od igre nacionalnega in entent.no-ga kapitala ! Proti kapitalistični intervenciji v delavski Nemčiji! Živela internacionalna solidarnost proletariata ! Pomoč in oporo nemškemu proletariatu ! Živela vlada kmetov in delavcev Nemčije ! Živela Komunistična internacionala ! I. O. Kominterne. L O. Proiinterne. , Omladtni Mi 6emo pobediti jer se borimo za bu-dučnost. Mi čemo osvojiti ceo svet i veliki broj vas, mladi moji drugovi, uči če u novi svet pobedonosno i svečano. Bu-duenost je ključ za razumevanje svake žrtve, koje mi danas pridonašamo, opravdanje metoda nemilosrdnoj borbi, koju napustiti ne možemo, jer drugog puta ka bliskoj budučnosti nema. M^lo če nas iz stare generacije uči u tu Zemlju i mi čemo je sa visoke gore videti u doljini i pomoči vam krčiti put ka njoj i predvoditi vas. Spoznajte da čete tamo biti vi graditelji, koji če na šivom, gorostasnom temelju, položenog od nas, sagraditi prve vitke stupove hrama čovečje sreče. Lnnačarski. Angleški „džentlmen“ Na kaj mislijo bivši lastniki ruskih fabrik, rudnikov in petrolejskih vrelcev, ko ne morejo spati ? Na to, kako bi jih spet dobili nazaj ! To je zadnji vzrok vseh rusko-angleških sporov. K prejšnjim prištejemo še najnovejšega, ki ga je angleški džentlemen pred kratkim izzval. Sovjetska vlada je imenovala ža svojega trgovskega zastopnika v Londonu sodruga Rokovskega. Vse je že bilo v redu, kar naenkrat javi reakcionarni londonski dnevnik «Morning Post«, da Rakovski »dela komuno, propoveduje proletariat in razširja proklamacije. List je zahteval najstrožjo preiskavo. In angleško zunanje ministrstvo se peča se daj z življenjepisom sodruga Rakovskega. Rakovski je sicer «delal komuno, propovedoval proletariat in razširjal proklamacije« 30 let. Vendar angleški džentlemen ni principielno proti bivšim revolucijonarjem, ki pa so potem ko so prišli na vlado davili komuno, zatirali proletariat in konfiscirali proklamacije na pr. gospodom Briandn, Millerandu, Scheidemannu in drugim. Ampak Ra kovski dela revolucijo še potem ko je bil pet let na vladi in jo menda misli delati še sedaj ko vstopa v stan diplomatov. In internacionalna diplomacija je smatrala vedno kot svojo prvo nalogo boj proti revolucionarnim stremljenjem. In ne samo to. Rakovski je bil pet let na vladi in si ni v tem času napravil nobenega uglednega premoženja. «Kak človek je to ‘?», se vprašuje angleški džentlemen. Dalje. Rakovsk! je postal diplomat, nima pa nobenega uglednega titla (naslova), ampak — oj groza — kličejo ga sodrug in tudi on menda kliče druge za sodruge. — Ne, to je za fine manire in moralo angleškega džentlemena prehudo 1 Ljudska izobrazba-narodna nesreča Naučni minister v sedanji faši-stovski vladi, reakcijonarni gospod filozof Gentile, je izdelal načrt o preuredbi ljudskih, srednjih im višjih šol in ga je predložil seji ministerke-ga sveta, ki se je nedolgo tega vršila v Rimu. Načrt izraža jasno itn brez strahu protidelavske namene sedanje vlade in je vreden posebne pozornosti od strani vsega proletarijata. Zaradi tega načrta so mnogi očitali naučne-mu ministru in vsem njegovim tovarišem na vladi, da so zvesti nasledniki tradicije nazadnjaške gospode si-ciljanske, ki je pred tridesetimi leti svečano iziavila, da je ljudska izobrazba za ves narod velika nesreča. Mora biti že res, da smatra filozof in minister Gentile ljudsko izobrazbo za veliko narodno nesrečo. Samo tako je mogoče razumeti, da je izdelal načrt o šoli po katerem se proletariatu hočejo zapreti vrata, v srednjo in višjo izobrazbo. Že sedaj je bilo delavskim sinovom težko se preriti do boljše naobrazbe. Sedaj bo enostavno nemogoče. Preden je načrt predložil seji ministrskega sveta, se je gospod Gentile izrazil, da v šoli ne sme biti za vse dovolj prostora. Da ima država premalo denarja; da se mora znižati število šol, učnih moči in učencev; Se je jezil, da je izšlo iz višje tehnike v Milanu letos 1500 ingenirjev in da producirajo učiteljišča vsako leto preveč učiteljev. Tako je govoril minister v blaženem 1923. letu. V vseli modernih, industrijelno razvitih državah se vrši boj proti analfabetizmu. Povsod v takih državah skušajo dvigniti na najvišjo stopnjo kulturni nivo svojih državljanov. Pri nas pa gre razvoj narobe. Neizobražene delavce je lažje izkoriščati nego izobražene. To je res. Čim manjša je izobrazba delavcev, tem manjše so takih delavcev živ-ljenske potrebe in zahteve. Toda izobrazba delavcev je nujna potreba kapitalističnega imdustrijelnega razvoju. Kdor onemogoča proletarijatu izobrazbo, ta onemogoča tudi indu-strijelni razvoj in sili državo v srednji vek mesto da jo vodi previdno v prve vrste kulturne tekme in splošnega razvoja. Gentilejev načrt hoče število višjih in srednjih šol zmanjšati ne da bi pri tem poskrbel vsaj za pomnožitev ljudskih šol. Ljudskih šol ne bo dovolj. Srednja in vižja izobrazba bo draga in nedostopna proletarskim sinovom. Bogati sloji bodo pa poskrbljeni s tem, da si bodo smeli oskr-bavati pouk v privatnih šolah. Naši naj novejši ministri si mislijo, da so na svetu ljudje radi države, kateri morajo žrtvovati vse in nič od nje ziabevati. Niti na misel jim ne pride, da ima tudi buržoazna država svoje dolžnosti do državljanov, ki bi jim morala dati na razpolago vsa ona sredstva, ki so jim potrebna, da si urede kolikor mogoče udobno fizično iin duševno življenje. Ali naj pa imajo pogum povedati odkrito, da je njihove države namen zasigurati udobno življenje in nadvlado buržoaziji na račun vsega ostalega prebivalstva ki tvori razred proletarijata. Najbolj bi pa bili prizadeti po tem novem šolskem načrtu slovanski in nemški delavski sloji Italije. Ako smo dobro razumeli besedilo načrta gospoda naučnega ministra, se men. da nameravajo odpraviti vse neuali-janske šole. Pouk v vseh šolah bi naj bil v italijanskem jeziku, dočim bi se neitalijanski jeziki učili le kot posebne predmete. To bi bil naravnost zločin nad otroci neitalijanskib staršev. Naše tozadevno stališče je pač znano in se nam zdi odveč vsaka beseda, ki bi šla za tem, da zahteva za vse otroke pouk v jeziku, ki ga govore in edino razumejo. Učiti otroke v jeziku, ki ga ne razumejo je neumnost in je krivica, vsled katere, trpi pravica narodov, ki smejo zahtevati pouk v svojem jeziku in trpe še bolj učenci, ki se pri najboljši volji ne morejo ničesar naučiti. Nacijonalizem je spaka posebne vrste. Od- članov svojega naroda zahteva absolutno ljubezen do svojega jezika, do narodne zgodovine in do vseh narodnih tradicij. Povsod, kjer jo v manjšini zahteva zase vse enake pravice, ki jih vživa večina. Kjer je v večini in na. vladi, odreka tujerodnim manjšinam vse kar zahteva zase, kjer je v manjšini. Za Italijane v Dalmaciji zahtevajo italijanski na-cijonalci, in po vsej pravici izobrazbo v italijanskem jeziku. Sam pa odreka izobrazbo v nemškem, hrvat-skem in slovenskem jeziku nemškim, hrvatskim in slovenskim državljanom Italije. In to kljub temu, da plačujejo ti državljani tu vse svoje davke in vrše tu vse svoje državljanske dolžnosti. Novi šolski načrt, ki je sovražen vsemu proletarijatu Italije, je zopetni dokaz, da ne sme pričakovati pro-fetarijat sploh od meščanskih in nacionalističnih vlad nič koristnega in da ni buržoazija v stanu ali da moče rešiti vprašanje manjšin, ki žive v posameznih državah. Le proletarska država, ki nima namena nobenega izkoriščati in nima inobene koristi odrekati delavnim svojim članom nobenih pravic, pa naj bodo ti državljani katere sibodi narodnosti, bo rešila narodno vprašanje o pravicah narodnostnih manjšin. Kdor po dolgi vojni in po vseh mirovnih pogodbah in po vseh vidnih krivicah, ki se gode proletarijatu in narodnostnim manjšinam povsod, ni še tega razumel, zanj ni več pomoči. Proletarci in narodnostne manjšine, ki iščejo pravice v kapitalističnih državah, so podobni brezumnemu, ki hoče piti studenčnico iz praznega vrča. Andrej Bjersov. Kdo razpravlja o diktaturi... V naših krajih, kakor tudi v Sloveniji in drugih pretežno agrarnih in polproletarskih deželah ima revolu cionami proletariat svojega najve čjega nasprotnika v klerikalizmu, ki skuša z vsemi majperfifinejšimi sredstvi zasidrati oz. utrditi svoj upliv med širokimi plastmi delovnega ljudstva na deželi. Pri nas se često pozablja na to ulogo, ki jo igra klerikalizem v današnji družabni periodi. Toda potrebno je, da zavzamemo napram njemu jasno in opredeljeno stališče, da nas ne bo mogoče razvoj dogodkov prehitel in da bi ne ostali nepripravljeni nasproti sovražniku, ko zbira svoje silo in se-pripravlja na napad. V industrial-nhhj deželah so speljali delovne mase socialdemokratje na buržoazno-politična pota, pri nas se pripravljajo na isto ulogo klerikalci, ki se skušajo z. vsemi sredstvi zariti med delovne sloje. Pred nami leži zadnja številka tukajšnjega klerikalnega Malega lista. Sicer nam obrača želodec ako samo mislimo na ta list, kajše, da bi se spuščali v resne polemike z njim, ko ga izdajajo ljudje najnižje moralno - politične kvalitete. A potrebno je, do te ljudi razkrinkamo in opozorimo naše sodruge, somišljenike, naše delovno ljudstvo nanje, da bo znalo zavzeti v vsakem trenotku precizno stališče napram njim. Pod naslovom «Diktatura proletariata« razlaga v ((Malgim ilistu« n.ek igospod na najbolj jezuitski način, da «po. menja diktatura popolno oblast v rokah ene osebe, ene skupine ljudi, ali v danem slučaju nadoblast ene. ga družabnega razreda, t. i. delav. skega nad vsemi drugimi stanovi in razredi*. Potem razlaga o diktaturi »denarja, puške, zakona in ljudske neumnosti In pohlevnosti« v raznih kapitalističnih državah, medtem ko «na Ruskem ne poveljuje delavski razred, ampak Komunistična stranka in v njej par sposobnih ljudi, delavci nimajo, kakor drugod, tudi na Ruskem nobene besedo; oni ostanejo delavci, ki morajo delati, ubogati in prelivati svojo kri če se tako glasi za poved. «K koncu prihaja do zoključ-ka, da je edina pot rešitve izobrazba in sloga delavstva, ki si bo z njo pridobilo boljše socialne piravioe, večji in močnejši čut solidarnosti, pre pričalo se bo, da ne sme en delovni stan težiti za komando nad drugimi, ampiak da morajo delavci, kmetje in inteligenca iskati rešitve v skupnem nastopu hočejo kaj doseči. Ko pridejo vsi delovni stanovi do tega prepričanja, se bo začela resnična socialna revolucija, prišlo bo do vlade delovnega ljudstva. Dokler pa te zavesti ni, je vsaka revolucije le politična, ki pripelje na površje nove stranke in nove ljudi, ki dobro jedo in pijejo, pa naj se prišejo tako ali tako, ljudstvo pa gara in jih redi«. Navedli smo toliko te klobasarije, da bodo naši ljudje videli «pr.avo zvezo« vseh teli neumnosti. V navedenih stavnih je v vseh nasprotjih, ki jih vsebujejo, navedena vsa politična zgodovina in vse metamorfoze in politična telovadba tej1 smrtni skoki naših klerikalcev po vojni. Naprej prikazujejo ciitaluro proletariata kot diktaturo delavskega razreda, nadalje kot diktaturo komunistične stranke, potem kot diktaturo par sposobnih ljudi in h koncu kot komando ljudi, ki dobro jedo in pijejo, ljudstvo pa, gara in jih redi. Poslušali smo g. Šceka in druge klerikalne, voditelje na naših shodih, kako so nas učili revolucionar* nega radikalizma, poslušati smo jih na shodih, ko so se dobrikali delavstvu z najrevolucionarnejšimi frazami, kako so lahkovernemu kmetu razlagali, da jim bodo boljševiki zadnjo kravico ukradli iz hleva, brali smo kakšne revolucionarne’ fraze so čvekali n;a katoliškem shodu v Ljubljani in kako so nato glasovali za resolucije, ki blagoslavljajo kapitalistični družabni red in ki najostreje zavračajo vsak razredni boj^ to je: vsa stremljenja proletariata za’ izboljšanje svojega koščka kruha, kaj šele boj za končno osvoboditev. Danes jih vidimo, kako se skušajo pridobrikati delavstvu, računajoč na njegovo utrujenost po prestanih bojih in porazih in ga odvrniti od ((sanjarij in sleparij« ter ga privesti na pot izobrazbe in sloge«, s katero si je delavstvo1 na Angleškem baje pridobilo večje blagostanje, kot na Ruskem. Napisali bi lahko še mnogo, a prihranimo skromni prostor v našem listu raje drugim, pametnejšim vprašanjem, ki danes zanimajo proletarski pokret. Opozarjamo naše sodruge danes na to novo plat klerikalne jezuitske politike,. s katero zastruplja «Mali list« naše male kmete na deželi na način da se sami tega ne zavedajo. Naša naloga je pa voditi stalen boj proti klerikalnemu volku, ki se skuša v ovčji koži preriti med delavske, posebno pa poluproletarske množice, da jih pridobi za svoje cilje ki so istovetni z današnjim ciljem buržoazije — zlomiti delavski pokret. Klerikalizem ali krščanski socializem kot se imenuje v svoji izdaji za delovno ljudstvo je j>ri nas največji in najnevarnejši naš sovražnik, zato mora ves naš neposredni boj veljati v prvi vrsti njemu. loge iz štirih, osnovnih operacij s celimi in desetinskimi števili. Pri ustmenem izpitu iz slovenščine se zahteva gladko čitanje, obnovitev in razlaganje berilne-ga sestavka in poznavanje sloveniških oblik. Pri ustnem izpitu iz računstva se zahtevajo i osnovne operacije kot pri pismenem. 2) Sprejemni izpiti za višje razrede obeh zavodov se bodo vršili dne 9., 10. in U. oktobra od 8-12 in od 14-17 h. Prošnje za sprejem v višje razrede morajo biti kolekovane z 1 liro in opremljene s krstnim listom, z zadnjim izpri-čevaloin in z izrečno označbo razreda, za katerega želijo delati sprejemni izpit, z domovinskim listom in z dokazom isto-sti prosilca (to je s sliko, potrjeno po županstvu ali pa po notarju, zadostuje tudi potni list) in se morajo predložiti najkasneje do 28. septembra 1923. 3) Pismeni izpiti zrelosti za one kandidate, ki se na novo prijavljajo, kakor tudi za one, ki imajo ponavljalne izpite, začnejo dne 1. oktobra in se na-j daljujejo dno 2.. 3.. 4., 5. in 6: oktobra.! Ustmeni izpiti začnejo dne 8. oktobra i ob 8 h. Prošnje in priloge kakor pod 2). I 4) Pristojbe, vpisnina in šolnina. Vpisnina za I. razred in za novodošle | dijake iznaša (10 lir. Pristojbina za sprejemne izpite za I. razred gimnazije in realke se plača (iO lir. (Učenci I. razreda smejo prositi za odlog plačanja. Pri dobrem napredku, lepem obnašanju in pri ubožnosti staršev, je vsakemu učencu možno doseči oprostitev plačanja šolnine, po pogojih, ki jih bo odredilo kr. naučno ministrstvo. Pravilno opremljene prošnje se imajo takoj ob začetku šolskega leta izročiti razrednikom). ' Vsak dijak gimnazije in realke ima plačati takoj pri vpisovanju 16.50 za telovadbo. Šolnina za I., II. in .III. razred gimnazije in za I.-IV. razred realke iznaša na leto 100 lir, za IV. in V. razred gimnazije 200, za licej in za višjo realko 300 lir. Šolnina se plača v 4 enakih obrokih in sicer pri vpisu, konec decembi-a, februarja in aprila vsakega leta. (Učenci ...... . razrednikom). Na nepravilno opremljene in zakasnele prošnje se ravnateljstvo ne sme ozirati. Opomba. Občinstvo se ponovn oopozar-ja, da morajo sve vloge na ravnateljstvo biti pravilno kolekovane. Za odgovor mora stranka priložiti zavitek s točnim naslovom in z znamkami, sicer ne dobi odgovora. PREDSEDNIŠTVO. ilioartiMviii (Zakasnelo) V smislu naredbe kr. min. za uk se morajo vsi dijaki, ki želijo na novo vstopiti, pa tudi oni, ki so že obiskovali skednje šole v Idriji, plsmemo prijaviti pri ravnateljstvu do 29. t. m. in izrecno navesti razred, v kterega se hočejo vpisati. 1) Sprejemni Izpiti za I. razred gimnazije in realke bodo dne 11. m 12. oktobra od 9-12 in od 14-17 h. Ti dijaki sc imajo zglasiti v spremstvu očeta ali kakega drugega sorodnika dne 11- okto bra od 8-9 h pri ravnateljstvu in pri nesti seboj krstni list in zadnje šolsko izpričevalo. Ti učenci morajo do 31. decembra t. 1. dopolniti starost 10 let. Mlajši se sprejemajo sajno pod pogo jem, ako so dobili izpričevalo 4. raz reda ljudske šole s klasifikacijo naj manj 8 -10 v vseh predmetih. Spre jemni izpiti za I. razred realke in gimnazije so pismeni in ustmeni in obsegajo slovenščino in računstvo. Pismeni izpit iz slovenščine sestoji iz narekovanja ali pa obnovitve, pri čemur pride v poštev p i s a v a, iz računstva pa iz na Poliiki n pnii i." : v Franciji Da je, kapitalistična reakcija mednarodno organizirana, nam priča bestialno postopanje francoskih oblasti proti ital. sodrugom in delavcem vobče, ki se nahajajo v Franciji. Kakor hitro so ital.; reakcionarci doznali, da se izseljeniki iz Italije, ki so bili prisiljeni iti v svet, ra-* di preganjanja doma in vsled brezposelnosti — zbirajo v delavskih organizacijah in se sploh udeležujejo političnega življenja, so takoj poslali v Francijo ne-število špijonov in ljudi najnižje sorte,: ki so pričeli denuncirati in izzivati ital. zavedne delavce. Ni čuda torej, ako jo vsled takega izr zivanja prišlo do spopadov med emisar-ji fašizma in proletarci. V nekem takem spopadu je pal fa-1 šist. Lombardi in vsled tega se je priče-i la pravcata gonja na ital. komuniste in; zavedne delavce. Gonja, ki se vrši, ka-j kor je razvidno iz vseh okolnosti, na di-| rekten ukaz kolovodji ital. fašizma. V i Parizu je bilo radi toga umora aretira- ■ nih preko 60 oseb. Aretacije so se izvr-! šile na ((italijanski način«, to je vsevprek, brez nikakršnih dokazov. Aretirance pe je živinski pretepalo, poseb-; no pa tiste, katerim se je našlo kak ko-; munistični časopis ali strankino izkaz- nico. J. Vsa, ta preganjanja in druge sikanaci-j je nam pričajo, kuk6 je reakcija med- j narodno združena, kakč vrši ena kapi-| talistična država to kar ji veli druga, kadar se gre za pobijanje delavskega j gibanja in kako je «demokracija» lej prazna fraza. , , Izdajatelj: I- O. Komunistična stranka Italija. Odgovorni urednik : Posl. Giua. Bellone. st«, rtr. s. »»»»»L • TmssTt. D. ANIN: Štirje govori ii. Govor slovenskim učiteljem 1 Iz tega pa sledi jasno, da bo tudi so cialistična šola ustvarjena po vzorih in potrebah delavstva, t. j. da se v njej ne bo poučevalo, kar komu drago, ampak da bo o tem odločevalo delavstvo po svojih institucijah. Razlika bo samo ta, da bo nosila delavska šola samo za časa diktature proletariata razredni značaj. V urejeni socialistični družbi pa bomo vsi sami delavci; tam bomo imeli vsi enake socialne in kulturne interese, tam odpade vsa razrednost, in naravno tudi razrednost šole. In to mora biti šolski ideal nravstveno vzgojenega modernega Človeka. Kaj zahteva delavstvo od šole? Predvsem, da jo vsakemu človeku enaka in brez najmanjših ovir dostopna v vsem njenem obsegu. Dalje, da je pouk v njej popolnoma neodvisen od vseh konfesionalnih vplivov. Tako šolo si mora želeti danes sam« delavski razred; samo on more stremeti iz principa po njej in samo on jo zamore končno tudi uveljaviti. Če pa zahtevamo za vse ljudi enako splošno navbrazba, potem zahtevamo tudi zn vse naše duševne delavce enako splošno naobrazbo, potem zahtevamo kovno izobrazbo. To, kar dela še danes iz vas hlapce vladajočih razredov, je zlasti vaša diferencirana polizobrazba. S to polizobrazbo vas kapitalistični razred najprej vzgoji za hlapce in potem razpošlje po deželi, da mu odgajato vemo hlapce, kakršne potrebujo on v svoje svrhe. Navadi vas peti patriotične himne kraljem in cesarjem, nauči vas kovati slabe verze in vi si domišljujete, da ste slovenska inteligenca. Toda nauči vas tega le za to, da zasuzni vašo pamet in da mu potem odgajate nezavestno sebi enake sužnje. Če pa vas človek vpraša o najskromnejših socialnih problemih, ki jih nosi danes že vsak tovarniški delavec v malem mezincu, pa babljate take olročnosti, da človek pomiluje deeo, ki mora pohajali vašo šolo in vaš pouk. —- Toda kaj imata opravil šola in pouk z našim svetovnim in političnim rtaziranjem? Tu je vaša glavna zmota, Socialistična šola bo šola življenja, zvezana v prvi vrsti z najbližnjimi vsakdanjimi potrebami delavskega družabnega življenja. Vi in vaša šola pa ste danes daleč, proč od našega življenja, ker je to institucija nam sovražnegu razreda in ker ta zahteva, da vzgajate našo deco v njihovem duhu in za njihove potrebo. Vse vaše delo je torej eminentno protinarodno, ker vzgaja mladino ?a smotre razreda, ki je narodu protiven, ki narod izkorišča. Kapitalizem vam je dal v roke škarje in sukno, toda vi niste razumeli svojega dela. Ostali ste zvesti sluge svoje gospode, namesto da bi bili stebri svojih učencev. Vi nimate nikakega ugleda V narodu in kdo bi se temu čudil? Delavskemu narodu imponirajo samo močni in zavestni možje, ki so z njim. Da mesto njegovi stebri in njegovi vodnih najponižnejsi hlapci v skrbeh in bojazni, da bi ga ne pohuj-šali - • • Tako je vaše delo za narod in tako vaše razmerje do njega. * * » In to je čudno ! V borbi se borbenost jači. Žrtve rodijo žrtve. Vaše življenje je sama borba, sama žrtev. In v političnem boju ste tako strahopetni! V vsakem drugem stanu vidimo več individualnosti in več posameznikov, ki so pripravljeni, da se žrtvujejo za skupnost. Mrjoto za jetiko, niti one učiteljice ne poznam zdrave, glad je zvesti spremljevalec vaš — toda družabno ste modri piškurji. O, nam jasno potrjujete staro nase pravilo, da v socializmu ne odločuje glad, ampak ruzrednu zavest. Živite v sladki samoprevari, da ste gospodje in to vas dela nesposobne za socialno življenje. Videl sem vas, ko vam jo buržuazija milostna podelila XI.-VIII. činovni razred in vas povzdignila tako v kasto uradnikov. Razlegli so se vam obrazi, kakor otroku, ko dobi skledo črešenj. Popravljali ste »i pred vojno kupljene kravate Jn oguljene sulonške suknje. Tako, sedaj smo uradniki! Ubogi, kolika čast in kolika skromnost ! Kolika čast, zleti v kasto, ki je brez pardona obsojena na smrt v razvoju socialnega življenja ! In kolika skromnost, ne imeti nič večjih kulturnih zahtev, kakor nov jarem kapitalistične gospode ! Da, prijatelji, vi ste prespali en cel vek ! Mi so borimo danes za odpravo vseh razredov, v katere je uklenil kapitalizem človeško družbo, a vi stopate še - le iz fevdalizma v kapitalizem. In končno slavite ta žalostni dogodek v vašem življenju še celo za svojo zmago. Toda niso učitelji po vsem svetu '“ki, kakršni ste vi, dragi moji prijatelji. Osvoboditev ruskega proletariat n izpod kapitalističnega gospodarstva je v ogromni meri delo ruskega učitelja in ruske učiteljice. Rusko učiteljstvo je bilo najzvestejši sobojevnik ruskega delavstva. V njegovih rokah je počivala skoro vsa ruska socialistična propaganda. Ruski učitelj je bil glavni inte- ligent v nasprotstvu z ruskim činovni-kom. Ruski učitelj se jo sramoval hiti «činovnik». Nebroj ruskih učiteljev ip učiteljic je z glo'° Pečalo svojo trdovratno propag#nc'°i nebroj jrh iz gnilo in izginilo pn sibirskih katorgah. V ruskem narod*1 je učitelj med najuglednejšimi osebami. V Švici, ki ni naš ideal države, sc zahteva od učitelja visokošolska nao-brazba i° kaj Pogostoma Se zgodi, da vstopi inženjer, jurist i. dr., ki no najde mesta v svojem poklicu, v u6it*»Jsko službo. Tudi švicarski Učitelj stoji kaj Costo v delavskih vrstah. Srbsko učiteljstvo je 4(1 P>«d vojno tvorilo lep socialistični krožek in izdajalo lepo pedagoško socialistično revijo. Bolgarski učitelj stoji p0 svoji ogromni večini na strani delavskega naroda. Slovensko učiteljstvo pa se ,hoji zal svoj narod. Boji se, da bi se tn narodj izmuznil iz kapitalističnih verig, boji sej da bi samo streslo s svojih duš kapitalistične okove. ! Čuden strah... (Dalje prihodnjič), j