Kovači. Spisal Fr. Merljak fa, da bi bili videli, kaj se je zgodilo tem porednežem! Prav gotovo bi jim privoščili to »nezgodo". BPrav, prav," bi rekli, Bpa še premalo; zakaj pa vtikate povsod svoj nos in zakaj ne greste iz šole vsak po svoji poti naravnost domov?" Pa čakajte, da vam povem, kaj se je pravzaprav zgodilo tem paglavcem. Veste, Bolčev Pepe, Dogarjev Maks, Kraščkov Janez, mli-narjev Polde in Blažonov Nace so šli — kakor vedno — tudi včeraj popoldne skupaj iz šole domov. Navadno so hodili vsak dan najmanj po eno uro, četudi ni bilo od šole do doma več kakor dvajset minut; no, denimo, naj bo pol ure, ampak več pa prav gotovo ni bilo. Seveda, kako bi vendar hoteli priti tako naglo, če so si pa šteli v posebno dolžnost, podražiti vsakega psa na poti — Bolčevemu Pepetu je Valentin-čičev Karo zaraditega že dvakrat raztrgal hlače — za vsakim vrabcem vreči kamen, splezati na vsako drevo in preskočiti vsak jarek. Včeraj so hodili pa še posebno dolgo. Mlinarica je trdila, da je bila zaradi Poldeta celo v skrbeh, zakaj ta je prišel domov šele o mraku. Da vam naravnost povem, ni se jim pripetila nezgoda, ampak kaznovali so se sami za otročje oponašanje kovaškega dela. Ko gredo namreč včeraj popoldne iz šole, zagledajo kovača, ki je imel kovačnico nedaleč od šole, kako je koval županovega konja. Gotovo, takoj so morali biti zraven, zakaj ob takih prilikah je vendar treba prodajati tudi zijala. Ker je bil konj mlad in ker so mu nagajale muhe, je bil jako nemiren. Trije so ga morali držati in miriti, in komaj, komaj ga je podkoval kovač. Ko je mojster svoje delo končal, odidejo naši znanci naprej proti domu. Hipoma se ustavi Blažon, najstarejši in najmočnejši izmed njih, pri plotu in zavpije: nAlo, fantje! Jaz bom konj, kdo se me upa podkovati?" ,,E, misliš, da si res tako močan," se oglasi Bolčev Pepe, ki se je rad pretepal. nTebe se že ne bojim." ,,No, bomo videli. Stavim dve peresi, da te podkujem, samo če se te bosta upala držati ta dva," pravi Pepe, kažoč na Kraščkovega in Dogar-jevega. 10» -** 220 ^- flKaj, samo ona dva, vsi trije, vsi naj me drže, in še ne opravite nič," zavpije Blažon. ^Da, da, vsi trije, vsi trije ga bomo držali," pristavi brž mlinarjev Polde, ki ga je pogrelo, da ni Pepe izvolil za pomagača tudi njega. BPa naj velja, samo da se ne boš kesal, Blažon," reče nato Pepe in ga pogleda zmagonosno ... S tem je bil konec prepira, in zacelo se je kovanje. nToda glej, da me ne tojčeš, koder sem itnel otisko," opozori še prej Nace Pepeta, potem se nasloni na plot in vzdigne desno nogo, ki jo po-grabijo trije pomagači. Nikar pa ne mislite, da je imel Pepe žreblje in kladivo, o ne, ampak tolči je moral z golo pestjo po bosi nogi Blažonovi. Dogarjev Maks se je delal silno moškega in resnega. nČšt, Miško, na, čšt, na," je tolažil Naceta. Pepe se počasi in oprezno približa Nacetovi nogi; najprvo ga nekoliko pošegeta okrog otiske, kar je Nace rad držal, ker mu je dobro delo, potem se pa pripravi, da bi tolkel. Toda komaj je udaril prvikrat — ruk! — ga brcne Nace v prsi, da je odletel nazaj, četudi so pomagači držali »konja", kar so mogli . . . Pepeta je to nad vse pogrelo, sram ga je bilo namreč tovarišev, zato naglo zopet priskoči, prime z levo roko za nogo, z desno pa začne nabijati kakor besen po Nacetovi peti. Nace se je trudil in napenjal na vso moč, da bi se otresel kovača in pomagačev, a ni se mogel, sedaj so ga držali prekrepko. BE, ne boš se nam, Blažon, izmuznil, ne; sedaj vidiš, kje je tista tvoja moč, seveda, prvikrat bi se nas lahko vsak otresel, ker še nismo bili pri-pravljeni, ali sedaj, sedaj pokaži, kaj si in če se kaj upaš," se mu je rogal in zabavljal Pepe. Kar ga udari, morda nalašč, morda pa tudi po neprevidnosti, kakor sam trdi, nekolikokrat po otiski. Ker je to Naceta silno zabolelo in zraven j.e bil še jezen, da se tnu je Pepe tako rogal, zbere vse svoje moči, kar jih je imel, potegne nogo k sebi, potem pa naglo sune nazaj ... ,,Biin, hu, hium," se oglasijo kar trije obenem. I Pepeta je natnreč butnil z nogo v nos, da se mu je hipoma pocedila kri po obrazu in srajci, Maks in Janez sta se pa zaradi sunka tako zazibala, da sta trčila z glavama skupaj in si naredila na čelih vsak svoj rog . . . Polde, ki ga je držal pri členu, je še najmanj dobil, ta je samo padel in se nekoliko povaljal po tleh, zato pa tudi ni jokal kakor oni trije. ,,Aha, sedaj pa imate! Ali ste videli, da se vas res ne bojim?" je začel kričati Nace in mahati z rokami po zraku samega veselja, da jih je pre-magal tako slavno. »Seveda, nalašč si nas, nalašč, Blažon blažonasti, gledal si nazaj, kdaj ne bomo pazili, o, saj te poznamo," so mu hiteli odgovarjati kar vprek vsi štirje. -a* 221 **- BTo je res, nalašč sem vas sunil, saj ste tudi vi mene nalašč držali, da se ne bom mogel ganiti, a nazaj pa nisem gledal; in ti, Polde, kdo je Blažon blažonasti, reci mi še enkrat!" je kričal Nace in iskal vzroka, da nabije še Poldeta. Bil je namreč neusmiljen, zato se mu je zdelo najlepše, ako bi jokali vsi štirje, češ, šele potem bi bila prava zmaga. ,,Ti si Blažon blažonasti, ti, da, ti si Blažon blažonasti, Blažon bla-žonasti, Blažon blažonasti, samo udari me, boš videl potem," mu je od-govarjal razjarjeni Polde nepremišljeno in s rovo. ,,Kaj, ti boš mene?" se zadere Nace in ga sune nekolikokrat v rebra, da mu upade ves pogum in se loti jokati še on. »Misliš, da nas boš res tepel, ti, ki si vedno zaprt in ki nikoli nič ne znaš v šoli," se raztogote vsi štirje in se zakade vanj ter ga vržejo po tleh . . . Blažona so sedaj tako nabili, da je jokal tudi on, jokali so tedaj vsi. In to jih je izpametovalo. Nič več se niso vedli nedostojno in nič več niso postopali po cestah in potih. Kaznovali so se sami. In ta kazen je pomagala.