F. S. Finžgar
Hudournikova polha dva
o žalostni smrti miške Preklice je zbrala stara miška ves zarod okrog sebe. Obrisala si je sive brke, kakor se spodobi za govornika, in začela:
»Otroci, takole vam povem: kdor ne uboga, ga tepe nadloga! Preklica je iskala in je našla. Nadlogo in smrt. — Mrvozmikavt, mir!« je jezno zakričala starka. Mrvozmikavt je bil mlad porednež, ki je izmikal po drugih nabrane drobtine in živež. Med tako važnim govorom starke je nagajivec z repkom ščegetal pod nosom sosedo, da se je nemirno umikala in cvilila. »Mir!  sem   rekla«,   je   trdo   ponovila
starka. Mrvozmikavt je položil bele tačice
predse, kakor bi bil v  šoli,   ko se   zasliši
glas : roke  na klop !
»Otroci, lepo je bilo tukaj! Prelepo stanovanje smo imeli. Toda približala se nam je huda nevarnost.«
Vse miške so dvignile glave. Tanka ušesca so jim stopila pokonci, da bi ujele vsako besedo.
»Zares huda nevarnost! Ko sem danes kar cele ure oprezovala na košček Hudournikove klobase, s katero se je gostil pred bajto, sem za-gledala na bukvi našega divjega sovražnika.«
Vse miške so se premaknile proti starki in se stisnile druga k drugi. Obšel jih je strah.
»Divjega sovražnika, pravim. Če sem ga prav spoznala. Oči mi že pešajo. Planil je po vejah, za njim se je potegnil kosmat rep — in vse je izginilo v krošnji bukve.  Poslušajte!  To   utegne   biti podlasica.   In  ta
261
je strašno krvoločna zver. Če zavoha našo družino, bo po nas. Zakaj ona davi in kolje vse križern. Niti en repek ne bo ostal živ.<
Miške so se še bolj stisnile proti starki, noben repek se ni ganil, nobene brkice niso zatrepetale. Kar trde so bile od strahii.
»Otroci torej kaj ? — Rešimo se! Nocoj to noč se preselimo.«
Vse miške v jok.
»Nič ne poruaga. Jok doli, jok gori. Najejte se do sita, kar imate nabranega brašna, in nato na pot.«
Mrvozmikavt je nekaj zagodrnjal.
»TihoJ  Kdor noče, pa kakor hoče. Povedala sem.«
Zbora je bilo konec. Miške so, se razkropile po luknjicah in skrival-nicah, kjer so imele zaloge živeža. Nastalo je škrabljanje in glodanje kakor za stavo.
Hudournik, ki je komaj legel, je preudarjal, kaj bi to bilo. Tekanje, premetavanje lešnikov, žira in luščin, kakor ga še ni doživel. Poslušal je in nič se ni jezil. — »Miške imajo svoj dirindaj; naj ga imajo.« — Kmalu je zaspal.
Ko je Hudournik ponoči svetil na uro, je še prisluhnil, kako in kaj je na podstrešju. Vse tiho. Kakor bi izumrlo. Slišal je, kako je na streho prinesel veter suho vejico, drugega nič. Še je slišal, kako je počil razsušeni hlod v steni: pok! Kar strah ga je hotelo biti. Zaželel si je mišjega škrabljanja, ki ga je bil že tako vajen. In nič. Dokaj dolgo je tuhtal, iztuhtati ni mogel.
Ko  je  Hudournik  drugi   dan  šaril krog bajte,  sekal trske,   kuril in
kuhal, ni ugledal nobene miške več. JNikjer, pri nobeni luknjici ni poku-
kala drobna glavica, niso pogledale tiste drobčkane, žive oči. Hudournik
.  se je čudil  ves  dan.  Še  bolj  se  je  čudil,  ko  je  na podstrešju nastavil
košček slanine — in je bila drugi dan tam, kamor jo je položil.
»Miške so šle. Nekaj, Bog ve kaj jih je pregnalo.«
Kar dolgčas mu je bilo po njih.
II.
Ko je Hudournik tretjo noč spal v tisti tihoti, ki je bila že taka, da ga je kar bolelo, se je nenadoma predramil. V drvarnici, ki je bila tik za steno njegove postelje, je nastal ropot. In kakšen! Polenčki, ki jih je tako lepo poravnal v skladovnici, so ropotali in se premetavali, kot bi bili živi! Trkali so ob njegovo steno. Kadar je trkanje prenehalo, se je čez čas ponovilo še vse huje.
s>To so tolovaji,< je preudaril Hudournik. Kar zares ga je bilo strah. Tako strah, da je vstal iu šel tipat, če je duri dobro zaklenil. Legel je spat in razločno slišal čudno godrnjanje. Na debelo godrnjanje je odgo-voril droben glas.
»Tri sto medvedov«, je modroval Hudournik, »saj se dva pogovarjata!«
V tistem hipu je krog vogla bajte zašumel piš hudega vetra, v gozdu je zalajal  srnjak, sova je zatulila v noč in vihar.
»To je že od sile,« se je jezil Hudournik kar na glas. Tako si je preganjal   strah.  Saj  ga  je  bilo  strahu   sram,  pa  si  ni  mogel   pomagati.
»Le koga bi ne bilo strah,« se je tolažil. »Blizu in daleč nikogar, človek pa sam v tem brlogu. Krog in krog ropot in vik in vek, da se Bog usmili, kakor bi bil peklenski lov.«
Prav tedaj je spet tako neusmiljeno zaropotalo v drvarnici, kakor bi se bil ves kup drv sesul. Hudourniku je zagomazelo po vsem životu. Takoj je prižgal luč. Obsedel je  na postelji in poslušal. Vse je utihnilo.
262
Le veter je žvižgal čez streho. Namesto srnjaka je zalajal lisjak, ki mu je sova jezno odgovorila. Takrat je v drvarnici vnovič zaropofalo. Slišal je kovinski glas. Ni se domislil, da je na tram spravil prazno škatlo za konserve.
»Sedaj mi je dovolj«, je jezen planil Hudournik iz postelje. Postal je sredi sobice, da si je zbiral pogum. Nato je segel na polico po elek-trično svetilko. Na steni je visel samokres. Snel ga je, pogledal, ali so naboji v redu, in se odločil.
»Če je  prazen  strah,  se  ga  ne  bojim,   če je tolovaj                         
ali zver, bom streljal.«
Previdno je odklenil duri. Ključ je tako neusmiljeno zaškripal, da še nikoli tako, odkar je^tala bajta. Tihotapi je čez prag. Veter mu je zmršil lase, če se mu le od strahu niso naježili. Ko se je priplazil do vrat drvarnice, jih je naglo odprl, z levico pritisnil gumb pri električni, z desnico naperil samokres v neznanega sovražnika in gromovito zakričal:  »Kdo je?«
Nič. Vse tiho, vse prazno. Električni žarki so iskali in stikali po drvarnici za strahom. Hipoma mu obstane roka ; luč je ujela strah. Na zidu, ki je ograjal drvarnico proti seveni, ti sedi polh v sivi svoji suk-njici. S kosmatim repkom miga kot kužek, kadar se dobrika gospodarju. S tačico si viba brke, glavo drži nekoliko postrani, z očmi mežika Hu-dourniku. Če bi znal govoriti, bi mu bil gotovo voščil dober večer.                                 Hudournikova   roka s samokresom   se  je  povesila.
»Torej ti si uganjal take reči?« ga je Hudournik nagovoril.
Polh je prikimal, hkrati pa obrnil glavo proti kotu drvarnice. Roka je obrnila Iuč tja mimo, in tamkaj je čepela dokaj preplašeno polhovka. »A tako!« je Hudo-urnik takoj uganil. »To si ti in tam je ona. Lepo od tebe, da si se ti, ko si mož, postavil v nevarnost, njo pa skril. Toda za nocoj je vajinih igrač dovolj! Šš-šš- šš-k je zamahnil s samokresom proti polhu, ki je zbežal k njej in oba sta naglo smuknila skozi luknjo nad  šperovcem ia izginila v noč.
Hudournik se je smejal sam sebi in svoji strašlji-vosti. Ko je legal, je kar na glas ponovil, kar mu je pravil njegov oče:
»Fant zapomni si: strah je znotraj votel, krog kraja ga pa nič ni!« Naio je trdno zaspal. Sanjalo se mu ni, da se je stara miška zmotila,
ko se je prestrašila  polha in ga imela za podlasico, kot ga je imel on za
strah in tolovaja.
              m.
Hudournik in polha dva so postali prijatelji. Podnevi jih ni bilo zlepa na spregled. Polhu je noč za delo, dan za počitek. Hudournik je osledil njuno posteljo nad bajto^v podstrešju v majlmem zabojčku. V klobčič sta bila zvita in spala. Se zmenil se ni nobeden za Hudourni-kovo štorkljanje. Edino on je za trenutek vzdignil glavo in čmerno pogledal, češ:  »Mir, midva spiva!«
Hudournik je bil kar vesel. »No, vsaj nisem tako sam, ko imam živinico  pri   hiši.«   ln   kakor   ima   na   kmetiji vsaka kravica in konjiček
263
tudi svoje ime, je zdel tudi Hudournik polhoma imeni. On je bil Storž, ker je bil ves tršat in se je postavljal kot pravi možak. Ona pa je bila Lišpavka; zakaj hudo ničemurna je bila in sladkosneda. To je Hudo-urnik natančno dognal.
Ob lepih večerih je Hudournik posedal pred bajto, kadil in gledal zvezde. Takrat sta tudi polha vstala. In začela se je dirka po bukvi, po smrekah, po strehi. Tudi k njemu sta se pripodila. Seveda, kar na mizo in na okno. Storž mu je poskočil celo na klobuk. Ko je pa Hudo-urnik puirnil dim iz čedre, je Storž jezno zaprhal, kihnil in zbežal: »Pfuj, kako smrdi!«
Hudournik je bil pa dobrih rok. Namesto tobaka jima je nastavil na tnalo pred bajto oreb, suho tepko in skorjico kruha. Prvi je ovohal zaklad on, Storž. Prasnil je po tnali, si vse dodobra ogledal in nato hitel po Lišpavko. Ročno sta prišla oba.
»Na, le izberi si!« je momljal Storž. Lišpavka pa, mislite, da si je izbrala skorjico ali suho tepko? Kaj še! Lep oreh si je dela med tačice in ga preklala z belimi zobmi, da bi ga nobena branjevka ž nožem ne bila hitreje. Storž jo je gledal, ko je hrustala sladko jedrce. In nič mu ni dala, niti drobtinice. Ko se je po jedi še obliznila, je pobrala za pecelj tepko in smuk na smreko z njo. Kaj si je hotel Storž? Pobral je skorjico in šel z njo za Lišpavko, ki se je mastila s slastno hruško. Storž je hitro pogrudil tudi kruhek in se vrnil na tnalo pogledat, ali nista morda kaj pozabila. In zares! Hudournik je medtem položil na tnalo košček sala. Storž ga pograbi in ga tovori takoj Lišpavki. Ta vrže ogrizek hruške na tla, pograbi salo in si hitro vsega privošči. Storž pa je zdrknil pod smreko in pomlel Lišpavkine zjedi.
»Storž, dober si, predober, neumno dober,« ga je ošteval Hudournik. »Viš, nalašč zate sem nastavil slanino; na, pa vse znosiš njej. Veš kaj, vse, kar je prav. Tako jo boš razvadil, da se bo otepalo še tebi in njej — Lišpavki — razvajenki.«
Storž je poslušal in Hudournik je bil prepričan, da ga je razumel. Zakaj nič več ni splezal na smreko, kjer je bila Lišpavka; v dolgih skokih se je pognal  kar po tleh in nato izginil v vrhu košate bukve.
»No, no, no,« je godrnjala ona. Hentano se ji je za malo zdelo, ko ni prišel k njej na smreko. »Nu, nu, nu,« je zamomljala bolj glasno, skoro jezno. Storž ji ni odgovoril ne bev ne mev. Tedaj je Lišpavka začela govoriti sama s seboj. »Bodi, kjer hočeš. Za tisti košček slanine, ko ti je nisem nič dala, si hud. Le bodi hud. Ho, jaz pa za nekaj vem. Mm—mm — dobro, dobro!«
Prisluhnila je. Storž se ni ne ogiasil in ne ganil. Lišpavka se je preskočila na drugo vejo in gledala, kje bi bil Storž. Ni ga opazila. In kakor nalašč se je tedaj še luna skrila za oblak.
»Le počakaj, kujavec grdi! Ali sva se tako zmenila.«
»Drrrsk« je zapraskalo po smrekovem deblu. Lišpavka je bila na tleh in v trenutku že pod bukvijo. Storž pa hajdi v skok in je kar po zraku priplaval na sosednjo bukev. To je bilo pa že preveč za Lišpavko. Momljala in drdrala je na bukvi, da se ji je Hudournik smejal in se nazadnje naveličal in šel spat.
.                            IV.                                               .
»Sprta sta in\jezna,« je sklepal Hudournik. Ni *se motil. Drugi večer ui bilo dolgo nobenega na izpregled. Dokaj pozno se je pri-tihotapila Lišpavka, Storža ni bilo od   nikoder.  Pa  tudi   ona  ni  bila nič
264
kaj dobre volje. Hudournik ni vedel, kako je bilo med njima pre-teklo noč.
Ko se je Lišpavka naveličala godrnjati in zabavljati Storžu, ki je molčal kot bukov štor pod njim, se je tiho napotila za njim. Še dosti-krat se ji je izmaknil na srednje drevo, Lišpavka neutrudno za njim. Ko   si je Storž mislil, da jo je dosti spokoril, jo je počakal.
»Brrr — če nisi grd, da si za takle prazen nič hud in se mi kujaš. Treba je nama tega prepira.«                                         
»Zmerjala si me ti, jaz sein molčal.«
»Saj   to   me   najbolj grize.   Ta tvoj molk.   Rajši bi  me bil zmerjal.«
»IVočem,« je rekel Storž in si zraagovito  vihal brke.      .       . . • '      »O, saj vem, takile ste možaki.«
Lispavka se je začela cmeriti. »Veš nobene drobtinice nočem več od tebe. Če si vse krempeljce obrusim, si bcm saraa poiskala, kar mi treba.«
Storž se je popraskal za ušesi, se tiho muzal, vihal brke in kar nič ga ni gaoila taka grožnja. Zato je Lišpavka napela  drugo struno.
»Saj sem ti že povedala, da vem za nekaj posebno dobrega. Ali pojdeš z  inano?«                                                                ,   .
»Ne smem,« je  hladno odvrnil Storž.               . >         ,         .
»Če ti rečem?«
»Si rekla, da boš brez mene dobila, kar treba.«
Sedaj se je Lišpavki tudi vtaknila taka trma in jo zbodla. Momljaje in jezikaje je odšla. Storž je počakal; nato se je po sledi tiho plazil za njo, češ bom videl,  kaj  le   ima.
Lišpavka je splezala na streho bajte, se sklonila pod napušč in iz-ginila. Storž je mirno obsedel na bukvi ia čakal.
Lišpavka je bila namreč ovohala smetano. Hudournik si je kupil mleka na planini, nalil tri latvice z njim in ga postavil v^sbrambico, da se zasiri. Zljubilo se mu je smetane in kislega mleka. Se malo ni mislil, da bi se tudi polhoma zljubilo sinetane. Zato ni okenca tesno za-piral. In pri tem priprtem okencu se je splazila Lišpavka v shrambo. Prišla je do prve latvice, se vzpela na rob in pokusila. »Hmm — dobro,« se je obliznila in že premišljevala, kako bo Storžu strgala korenček, ker ni hotel z njo. Spet je pomočila gobček v skledo. Tedaj ji pa spodrsne — čmok — in je tonila v rnlečnem jezeru. Otepala se je in poganjala, dokler se res ni pognala čez rob — pa zopet štrbunk v drugo jezero mleka. — Latvice so stale tik druga za drugo. — Lišpavka je brcala, kobacala, se pogrezala, dokler se ni spet srečno prikopala do roba in puhnila čezenj. Kam? Še   v tretje jezero mleka.  Kar zadušiti jo je hotelo.
Kričala bi bila na^pomoč; kako neki, ko ji je lilo mleko v usta. Ze kar vsa onemogla je s tačico otipala oškrbljeni rob latvice, se prijela zanj in se s trudom izvlekla iz mlečne čobodre. Obsedela je do smrti preplašena na polici. Izbrisala si je zama-ščene oči, da je našla pot iz shrambice. Pristokala je na streho. Storž je slišal. V skoku je bil pri njej. »Kakšna pa si?« se je začudil. Najrajši bi se   bil   zasmejal;   ker je   pa   Lišpavka   tako   milo
tožila, se je premagal. Lotil se je smetanastega kožuščka in jo je ljubo umival. Ko je Lišpavka prišla spet do sape in moči, si ni mogel kaj, da bi je ne podražil:  »Ali je to tisto  dobro — mm  —  mm — mm?«
Lišpavka ni zinila besedice. Zlezla je na podstrešje in se zakopala v posteljico. Pošteno jo je vso mokro — zeblo.
265
Naslednje jutro si je Hudournik zakuril, nato stopil v sbrambico po mleko. Ko bi videli ta obraz, ko je segel na polico! Vse poškropljeno z mlekom, v latvicah. namesto lepe smetane in mleka sama brozga, po-krita z zelenkasto sirotko.
»Tri sto kosmatih medvedov,« je zarentačil Hudournik in debelo gledal na divje razdejanje. »Tako sem zaželel latvico kislega mleka, na, pa tole! Le kdo mi je to nagodil? Miške so šle — kdo torej bi bil?«
Oziral se je po hrambici. Ni si mogel razložiti. Ker je bilo temačno, je šel po luč in si svetil. Opazil je, da je bilo okence ]e priprto. Posvetil je tja. O, kar bela, mlečna cesta se je vlekla po hlodih in skozi okno. »Aha, tule se je izmotal škrat strpenski, kdor je že bil.« Posvetil je še po latvicah. Po vrhu sirotke so plavale sive dlake. »Če te dlake niso iz kožuha Lišpavke, naj me lisjak popade. Ti golazen polšja! To mi je za plačilo, ko sem vaju krmil in vama nastavljal priboljške. Le počakajta!«
Hudournik je še dalje pretikal po shrambici. Toda vse je dokazovalo, da je bil en sam polh v mleku. Po policah in tramih se je poznal sled tačic le ene same živalce.
»Ona je bila! Lišpavka, kdo drugi. Storž je premožat za tako po-balinstvo. Le še eno mi užagaj, presneta sivosuknjarica, pa ti nastavim past in te ujamem.«
Tako je zagrozil Hudournik, znosil latvice ven, zlil mleko v čebriček in si zavrel čaja. Pri jedi mu je šinilo v glavo. Posrebal je čaj in tiho šel na podstrešje. Polha sta mirno spala. Storž lepo suh, tršat, zraven njega pa ona. Vsa dlaka ji je bila še sprijeta, kakor s klejem namazana. Hudournik ji je zapretil s prstom: »Ali nisem natanko uganil, da si bila ti?«.
Nato je tiho odšel.
Prav takrat ko je lezel iz podstrešja, je prignal mimo bajte črednik krave. Debeli in drobni zvonci so peli. Hudournik je bil kravje črede vselej tako vesel, da je vzel krajec kruha in ga drobil kravam. Posebno rad je imel lepo cikasto teličko. Rožica so ji lekli. Ta si je tako za-pomnila Hudournikove dobrote, da je vselej prva pritekla k lesi pred bajto, pozvončkala z drobnim zvoucem in ga poklicala: muu! »Le počakaj, Rožica — dragica, danes iinam nekaj posebnega zate!«
Dvignil je kositrni čebriček, kamor je -vlil zbrojeno mleko, in ga ji ponudil. Rožica ga je hlastno popila. In še je prosila: mu—mu! Hudo-urnik ji je dal drobljanec kruha in jo počehal po čelu: »Sedajle pojdi za čredo, Rožica. Sicer se še izgubiš v gozdu.«
Ker je črednik povedal Hudourniku, da bo naslednji dan zopet gnal čredo mimo bajte, je Hudournik za Rožico pripravil prav dobre pomije. Tudi skorja belega kruha je plavala na vrhu. Čebriček je postavil pod smreko.
Ko se je zvečerilo sta polha vstala. Lišpavka se je krtačila, Storž ji je pomagal, da je  kar dostojna  šla na biro.
Ko je bila na smreki, pod katero je stal čebriček, je njen nosek takoj ovohal, kaj je v čebričku. In ne da bi Storža poklicala in ga povabila s seboj. Premagala jo je sladkosnednost in še grda zavist po-vrhu. Kar sama je splezala po smrekovem deblu in se ustavila tik roba čebrička. Kako ji je zadi.šalo! Da je kar pomigala z brkicami. Čepela je na robu čebrička in preudarjala, kako bi do skorjice. Kositrna stena se ji je zdela dokaj   raskava.   Poskusila je ia res zdrkuila  —  v pomije.
266
Sedaj pa je bil joj. Plavala je, pograbila skorjico z gobčkom, s tačicami se skušala prijeti gladke stene. Vse zastonj. Začela je cviliti in klicati Storža na pomoč. Naglo je pritekel. Toda kako pomagati? V prebrisani glavi je našel modro pomoč. S sprednjimi krempeljci se je trdno prijel za rob čebrička, telo spustil po steni in še repek, ki se mu je pomočil v pomije. Lišpavka je pograbila košati rep, se po njem vzpela Storžu na hrbet in srečno priplezala iz morja pomij. Bila pa je tolikanj samo-goltna, da je kar grede pograbila belo skorjico in jo res otela.
»Na!« jo je hvaležna ponudila Storžu. »Ne bom,« je odklonil Storž. »Vidim, da se ne boš prej spametovala, da bo velika nesreča.« ln kar jezen je odinomljal in izginil v gozdu.
Hudournik se je čudil, da nekaj dni ni ne videl ne slišal svojih Ijubih polhov. Le kam sta šla? Kar dolgčas mu je bilo.
Zato je pa za Rožico še bolj nabiral ostanke jedi in jo vsako jutro težko čakal, da je pozvončkala in ga poklicala: muuul, kadar je prignal črednik mimo bajte.
Nekega jutra pogleda v čebriček — in groza — v njem, sredi pomij, leži mrtva Lišpavka. Ker je bil še žir nezrel, lešniki so imeli samo sneg v sebi in komaj za zrno jedrca, jo je lakota prignala nazaj k bajti. Zapeljal jo je čebriček in slastni koščki jedi v njem. Klicala je na pomoč, a Storža ni bilo; predaleč je bil, da  bi jo bil slišal.
Hudournik je mrtvo Lišpavko položil na zeleiii mah in sklenil, da jo popoldne pokoplje pod mlado bukvico. Ko je po obedu zadel rovnico, da izkoplje grobek zanjo, je nenadoma obstal. Zagledal je Storža, ki je sedel ob mrtvi in jo gledal. Sklonil se ji je do ušesa, kakor bi jo klical. Lišpavka se ni ganila. Nato jo je pobožal s tačico, najprej z desno, potem še z  levo. Lišpavka je ležala vsa trda in negibna.
Storž je sedel na zadnje noge in jo gledal in gledal. Se enkrat jo je poskusil zdramiti. Z gobčkom jo je vso ovobal, privzdignil celo glavico, ki je pa hitro omahnila nazaj na mah.
Storž je spoznal, da je mrtva. Bridko mu je bilo žal, da se je sprl z njo in se ji umikal. »Ne bil bi smel kuhati jeze tako dolgo,« si je očital. Toda sedaj je bilo prepozno.
Potrt in klavrn je počasi odskakljal v gozdno tihoto. Hudournik ga ni več videl, Lišpavko pa je pokopal pod mlado bukvico. Nad grob-kom šumijo zeleni  listi, žir zori, a Lišpavka ga ne bo obirala nikdar več.