K(^SS2583^3S2K^S42ZKQ3SS2[eaSS2
=1^
Gregorčičevemu spominu.
Prolog k ,,Gregorčičevemu večeru"  katoliških društev, dne  10. marca. Zložil dr. M i h a e I   Opeka.
Opominu Tvojemu !   —  O, vreden slavlja je nedosežno jasni Tvoj spomin! In zdaj je čas: zdaj stvarstvo se prenavlja, zdaj solnce mlado sije iz višin in topli dihi v blaženi radosti pomladne si šepečejo skrivnosti . . . zdaj slavlju Tvojemu je pravi čas!
Ti ljubil, pevec, si pomladni kras.
Mladosti pesen Tvoja je zvenela . . . Mladost —  življenja velika pomlad! Komu naj duša bi ne koprnela po solncu njenih logov in livad . . . Nedolžno dete  — v srcu belo cvetje, pastir veseli vriska po bregeh, na vasi fantov se razlega petje, nevesti venec se blesti v laseh . . . In hrepenenje, mehko kakor sanja, k drhteči mladi se ljubezni sklanja . . . In vedro, glej, in zvezdno je nebo, in pota vsa so z rožami nastlana, in v duši jasno, v srcu je gorko, in lica vsa so od radosti vžgana . . . O ta pomlad  —  mladosti maj ! Zastonj si nisi želel, pevec, nazaj v njegov prelestni raj !
Pomladi prorok Ti si bil, ko v pesni šel si mimo nas.
Pomladno čudovito pesen Ti domovini svoji si zapel Nikoli glas tako sladko-slovesen po naših gajih ni zvenel . . . Odstrla vdova tožna, zapuščena je z bledih lic turobni žalni prt: Vstajenja dan! O, ta beseda ena v pomladni jo začarala je vrt . . . svobode cvetje v njem, prosvete prave, miru in sreče, vekovite slave . . .
Vstajenja dan!  —  O, že je tu! Prešinjen od pomladi in vstajenja Tvoj narod, glej, se dviga iz mraku, po žilah polje nova moč življenja . . In na obzorju spet blesti in tolažeče vanj oko upira oj zlata zvezda lepših dni . . .
Ti ljubil, pevec, si pomladni kras, pomladi prorok Ti si bil, ko v pesni šel si mimo nas.
Trpinom, v solzah orošenim, pozabljenim in zapuščenim oznanjal večno si pomlad. O tiho, tiho, vi sveta viharji, miruj srca nevidni, besni jad — Kaj nismo vsi samo slabi krmarji in hitro hitro jadramo v zapad . . . In tamkaj, glej, od večnosti meja, kako se lepše solnce tam leskeče, kako se stalna sreča tam smehlja in roke širi, vabi koprneče . . . O, tam pomlad je večnomlada, tam tvoja, moja zadnja nada izpolni se enkrat, trpin, moj brat . . .
Glej, Tebi se je izpolnila . . . Pomladne tihe sape vejejo, gorkejši žarki zemljo grejejo — in Tvoja prvikrat brsti gomila . . . In kjer se želje nam upehajo in kjer se časne meje nehajo, pomlad Ti večna dušo je vtešila . . .
A mi v pomladi zaželjeni, ki svetla plava iz višin, po Tebi vstali, prerojeni, slavimo Tvoj spomin!
53