A SLOVENSKE f—■ /% V KULTURNE
AKCI3 E
Leto IV.-2 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 22. I. 1957
V
ENO TEMELJNIH VPRAŠANJ
Navezujem na članek o Baragi v zadnji številki “Glasu”. Kulturno življenje se preliva od vrha stožca in oplaja njegovo široko dno, od tu pa ise spet dviga, da brani vrhnje plasti da jim cesto ustvarja pogoje za dihanje im rast. Tta stožec je nekaj organičnega. Tako kot Župančičevo drevo srka iz tal, v vrheh pa lovi neba jasnine. Same korenine so brez smisla in morajo sprhneti v zemljo; brez njih pa mora direvo shirati tako kot Prešernov hrast, ki na tla vihar gla zimski trešne.
Prepletenost duše s telesom, njiju medsebojna odvisnost in enota je mnogo tesnejša, kot so isi mogli predstavljati platoniki, kot mislijo enostranski spinltualisti (Gregorčič: “oklep prsteni”, “ilnata ječa”), ali kot sploh more pasti v glavo materialistu. Duša in telo: ta enota je človek. Im ta more po krstu zajemati še iz nadnaravnega sveta. Podobno je v enoti kulturnega sožca. Kdor zameta tvarne pogoje — in že ti so vtkani v duhovnost in duševnost posameznika in družbe —, obsoja višje kulturne tvorbe na hiranje in smrt. Kdor pa zameta le-te; obsoja na hiranje najvdšjo plast kulture — versko življenje in mnogim zajezuje dotoke iz nadnaravnega! isveta, obenem pa tvamim pogojem jemlje smisel.
Tudi emigracijo moramo gledati kot celoto. Svoje namene more dosegati le v sodelovanju vseh in v medsebojnem bogatenju vseh področij. Glede tega je včasih najti zanimivo vzporednico k tejle nedosled-noisti komunistov: Po njihovem nauku so vzroki vsega v gospodarskih razmerah. Zato je nedosledno, dta obračajo pivo pozornost idejam in da se predvsem bore z idejnimi nasprotniki. Vzporednica pri mas bi bila v tem, da vemo, kako so vzroki v idejah, kako je duhovni svet glavno torišče človeškega dela in 'da (so najvišji cilji tam; kljub temu se včasih ogradimo s tvarnim udobjem in gospodarsko irmočjo, tako da ne moremo več pomagati 'drugim plastem kulture, niti se sami ne moremo več duhovno razvijati.
IPrav proti uničevalnemu navalu komunističnega materializma na slovenstvo moramo postaviti stvaritve svobode.
Svoboda' pa predpostavlja (in deloma obstaja v tem) nenavezanost na nižje vrednote, žrtvovanje nižjih višjim (in s tem njih spremenje-nje) in pokorščino klicu dolžnosti.
Eden največjih klicev dolžnosti v naši versko-politični emigraciji je spoštovanje skupnih idealov, delo za skupne zadeve. V to prispeva vsakdo svoje talente. Kulturni delavec, ki sam sebi 'pripravlja duhovne užitke, je neploden in neploden je gospodarski človek, ki le zase konici tvarco ugodje in se duhovno izpostavlja sušici lakomnosti.
'Pravičnost veleva: vsak delavec je vreden svojega plačila. Delavec, obrtnik, trgovec morajo prejemati priznanje, 'spoštovanje, hvaležnost, pa tvahnio povračilo in nagrado za delo in izdelke. Isto načelo velja za duševnega delavca, za duhovnika, znanstvenika, umetnika. Kar je njihovo dello navadno še bolj namenjeno skupnosti kot taki kot delo prvih, je tudi dolžnost skupnosti in torej vsakega posameznika do njih večja.
Pred očmi moramo imeti še naslednje: vsako delo za klicem dolžnosti ne nudil le zadoščenja, ugleda in hi moralo nuditi tudi sorazmerno nagrado, marveč pripomore tudi h: gibanju iz nadnaravnega sveta v družbo lini njena delovnlai področja. To pa zato, ker je nravno dobro; vsako nravno dobro delo pa 'je zaslužno in koristno za povzročitelja la za njegove bližnje. Je majhen ali velik vzpon k Bogu in Bog vrača stoterno.
Naj večji sodobni arhitekti — novotarji se nikdar niso odrekli prepričanju, da arhitektura ne ustvarja samo strojev za bivanje, ampak ima tudi važno estetsko in celo moralno — vzgojno nalogo v človeškem življenju.
France Stele
Arhitektura more edina med li-kovno-umetnostnimi strokami dati prostoru polno vrednost. Obdati nas more s trorazsežno prostornino in ugodje, ki sa lahko imamo od terra, je dar, ki nam ga more nakloniti samo arhitektura.
Geoffrey Scott
Arhitektova izobrazba se opira na prakso in teorijo. Praksa pomeni stalni, uveljavljeni način, kako iz kakršnekoli materije z roko izdelamo nameravano obliko. Teorija pa prikazuje in razlaga izdelane predmete po smislu in zakonih sorazmernosti.
Vitruv
Popolna izdelava pripada popolni umetnosti, neposredna izdelava napredni umetnosti.
Ruskin
Razstave morajo imeti vsaka svoj posebni značaj in morajo jasno in javnosti razumljivo kazati, za kaj gre. Razstavljajo naj se torej v skupnem prostoru le taka dela, ki spadajo skup po svoji umetniški kakovosti, po smereh in stremljenju. — Že nekaj! Pri mnogih naših najuglednejših in premožnejših ljudeh vidiš tako nesmiselno urejena stanovanja, da te kar srce zabo!i. Koristno bi bilo, da se sem in tja razstavljajo kar cele sobe z vso opremo, ki spada vanjo.
Rihard Jakopič 1932
DRUGI POLETNI IZLET
članov in prijateljev Slov. kult. akcije bo v nedeljo 17. februarja.
Podrobnosti bomo še objavili.
V tisku je
MEDDOBJE HI. letnik, štv. 3-4.
poroča mo
obrazi
in obzorja
tozadevno pobudo (n. pr. Ušeničnikovi Izbrani spisi), na svojem strokovno cerkveno pravnem področju pa je s prevodom Zakonika cerkvenega prava položil temelje nadaljnemu delu v tej teološki panogi.. Razprava je vredna resnega študija.”
"DUHOVNO ŽIVLJENJE” O TRETJI KNJIGI VREDNOT
Pod zaglavjem "Nove knjige" je buenosaireška slovenska versko kulturna revija "Duhovno življenje" v svoji letošnji januarski številki objavila daljše kritično poročilo ob izidu tretje knjige Vrednot, v založbi Slovenske kulturne akcije. Članek je podpisal A. K. Zaradi izredne zanimivosti ga našim bralcem podajamo v izvlečku.
Pisec navaja uvodoma založbo in lastništvo tega znanstvenega zbornika, nato pa imenoma vse avtorje, ki v tretji knjigi sodelujejo, ter pripominja: “Že navedba prispevkov in imena avtorjev jamčijo za kvaliteto revije. Kdor čuti s slovensko kulturo, bo moral biti vsekakor hvaležen našim kulturnim delavcem, ki si večkrat v izredno težkih življenjskih razmerah utrga-vajo sile in čas za kulturno delo. Razveseljivo jei tudi, da od sedmih pet prispevkov obravnava vprašanja iz naše slovenske kulture in tako neposredno bogati slovensko kulturo."
Obravnava dr. Vinka Brumna razpravo "Krekovo politično delo v letih 1900-1907”. Ugotavlja, da je razprava ponatis iz uvodnega poglavja v V. zvezek Krekovih Izbranih spisov, ki je bil doma že natisnjen, pa ga je nato okupator zaplenil in uničil. "Krek stopa pred nas,” pravi, "kot borec za slovenske pravice proti nemškemu pritisku in kot iskren prijatelj zlasti malega slovenskega človeka. Slovenci smo tedaj politično dozorevali zlasti ob dveh možeh, ki ju je družila ista skrb za narodov blagor... Kreka in Šušteršiča, nespornih voditeljev tedanje slovenske katoliške politike. Za kakšne osnovne pravice sta se morala moža boriti I... Razprava se bere zelo prijetno in želeti je, da bi dr. Brumen nadaljeval z objavljanjem izbranih poglavij iz Krekovih Izbranih spisov."
Ko se pomudi ob shemi prof. Geržiničeve razprave "Kaj mora imeti in kaj naj si pridobi umetnik", prihaja do naslednjih globokih ugotovitev: “Razprava bo nam, ki ob moderni umetnosti večkrat tožimo, da je ne umemo, pomogla k lažjemu umevanju. Dala nam bo marsikak namig, kaj smemo in česa ne smemo v umetniških delih iskati. Umevanje prej otežkočajo kot olajšujejo nekateri izreki umetnikov. Razumljivo; zakaj ti večkrat v teh izrekih odkrivajo svoja notranja umetniška občutja, ki jih pa neumetnik ne more podoživljati in mu zato ostanejo več. ali manj tuja in neumljiva,"
Ob Boža Finka razpravi "Etičnost novega kazenskega prava” je med drugim zapisal: "V razpravi pokaže, kakoi kazensko pravo zadobiva vedno bolj etično, pravno oznako.. . Do zadnjega je vladal v kazenskem pravu sistem, ki mu je kazen le hramba pred nevarnim, ne pa krivim storilcem kaznivega dejanja. Sistem temelji na determinizmu, ki taji človekovo svobodo in torej tudi vsako moralno odgovornost... V novejšem času pa se kazensko pravna praksa, pa tudi že teorija odmika od začetnega načela...”
Zanimiva mu je tudi razprava cistercijana p. Grebenca, v kateri avtor razpravlja o zgodovini stiske opatije. O avtorju pravi, da “z meniško vestnostjo in znanstveno natančnostjo obravnava vprašanje. Ker je mnogo činiteljev sodelovalo pri ustanovitvi stiške cisterce, je moral avtor obdelati tudi širše zgodovinsko ozadje tedanje dobe.” Strinja se z avtorjem o veličini pomena stiške cisterce in navaja Grebenčevo trditev, ko ta stisko opatijo navaja za “najpomembnejšo slovensko versko ustanovo tako po svoji starosti kakor po svoji zamisli in delu, ki ga je vršila na verskem, kulturnem, socialnem in narodnem polju...”, nato pa o razpravi sami dodaja: “Razprava se kljub obširnemu navajanju in znanstvenemu pristroju bere zelo prijetno in pomeni brez dvoma bogat doprinos k slovenski kulturni zgodovini.”
Temeljito se ustavi ob razpravi pokojnega, prelata dr. Odarja “Vprašanje o slovenski teologiji", kjer pripominja: “Teologija kot znanost ima velik pomen za narod in gojena ter podajana v slovenskem jeziku more bogato oplajati slovensko kulturo... Pomemben je zlasti tretji del razprave, v katerem pokojni prelat Odar začrta temeljne naloge za zgraditev slovenske teologije... Nekaj se je v tem pogledu že naredilo pred drugo svetovno vojno doma. Velike zasluge za to ima zlasti pokojni prelat Odar, ki je kot predsednik KTD dal marsikatero
RESTAURATOR HUIUS DOMUS
V bistriškem ‘samostanskem nekrologa sta navedena menda dva priorja s tem nazivom, eden pa kot inistaurator. Obao-vitelj torej' in. vzpostavitelj. Starejši zgodovinarji so tolmačili ti označbi — pravilno — za pohvalo njihovemu reformatorskemu delu za zopetni podvig samostanskega življenja; v vojaškem izrazoslovju bi rekli: redovniške morale. Časovna primerjava larhitektionskih dozidav z življenjskimi podatki teh restauratorjev je pa pokazala, da so bili tudi pobudniki in maroeniki za stavbi n sko prenovo redovne hiše, staroslavnega samostana ‘in bogoslužnih prostorov. Saj na kmetih ni drugače. Kadar zida mladi gospodar nove hleve in gnojnične jame, varno, da se m kmetiji obnavlja vse: da bo mladi podvojil sile za donosnost kmetije.
Za brezbriŽAimi samostanskimi predstojniki in pijanskimi kmeti pridejo dostikrat pravi možje:	restaiuratorji in
instauratorji poslopij pa delovne morale. Reformaeijlai je samostansko življenje tako razrahljala, da iso pr.čele propadati tudi samostanske stavbe. Kadar zanemari kmet gospodarstvo tako, da se mu še streha nad hišo sesede, tlakrat si mora sin še posebno visoko zavihati rokave.
Tako nekako je bilo z belo Ljubljano in kar mi storil v njeno škodo človek, je pospešil potres 1. 1895, pred dobrimi 60 leti. Ljubljana je bila brez umetnosti in kar je je bilo potem v sJkarstvu in kiparstvu, pa v literaturi in muziki, ni bilo za dnevno praktično porabo. Služila je redki plasti kulturnih izbrancev, ki so bili v veliki večini gospodarski reveži. V ško^ do samo ji je bilo, če ®e ije je oklenil snob, ker jo je le ponižal. Za navadnega človeka je našla popotresna Ljubljana majhen tramvaj ček in predpis, da mora imeti vsaka vogalna hiša kakršenkoli stolpič.
Takrat je živel izven Ljubljane mladi JOŽE PLEČNIK,
ki je zdaj te dni, 7. prosinca 1957 umrl in so ga tri dni pozneje pokopali.
Jože IPlečnik se je v tujini učil. Po potresu ga niso poklicali domov, ampak je še vedno delal nla tujem. Na umetnika s šele tretjim križem na mladostnih ramah se Ljubljana ni spomnilat Vogelne stolpiče zna napraviti ne le vsak inženir, ampak tudi vsak polir. 25-letni Wa'gnerjev sodelavec bi Slovencem že takrat lahko postavi! novo prestolnico. Ali je bilo v božjih načrtih, da mora prej bela Ljubljana arhitektonsko še bolj propasti? Še z neumetniško renovacijo?! Kaj bi vse to očitali ‘takratnim rodoljubom!
Potem ;so se vrstili čudni dogodki. Na Dunaju so zidali Plečnikove plalače in cerkve. Slovenca so poklicali za profeisor-ja na praško stolico za dekorativno arhi-
tekturo. Senat dan# umetnostne aka-Z Vzajemno zavarovalnico je dobila Lju-
demije ga je trikralPovrstjo izvolil za profesorja lairhitekt avstrijsko mini-sterstvo pa ga odkJ°, ker je bil Slovenec. Nič ni poma', da so študentje, po večini Nemci, vj^ili burne demon-istracije za PlečnikProti vladi. (Še vedno se najdejo IjA ki pravijo, da je bilo pod habsburškiVStrijo dobro za nas!) Plečnik je orf Pragi, v Ljubljani so gradili šušd1'
L. 1920 je bil mdr izbran za učite-lljia na najvišje češl^teljsko mesto za arhitekturo in hkraa profesorja arhitekture na tehnični Plteti komaj porojene ljubljanske uni6e. Čehi so dimeli že sodobno arhitekturifadicijo, toda mojster se je brez pomi‘ov napotil v Ljubljano in sprejel sli« katero ni bilo nobenih priprav. Čel i6 obljubil, da jih ne bo pozabil, in jelubo drža!. Pr.šel je med razvaline sl ljubljanske arhitekture in med zmd nove pseudoarhi-tekture.
Plečnik je pričel^^-jano študirati,, po tolikih letih odsopi znova natančno opazovati. Bila je t- a priprava ob iz-venljubijanskih deli"' i2 Ljubljane ven je delal za Prago ifariy —; po orlovskem stadionu in h lnski cerkvi pa po prvih objavljenih za preosmovo Ljubljane pa :so 1. 1* krez vsake napovedi začeli preurej^djklavernejši trg v Ljubljani, trg sV^koha. Kaj takega Ljubljančani še mir^živeli. Videli so že, da so podrli stas1®0 im novo postavili dva metra -bolj^er, da bo enkrat ulica širša. Videli so mestni delavci nadomestili r^'1 kamenito ploščo na pločniku s cemef11' Umetnostni zgodovinarji so pridigi^Lni poslušalcem, dlai sta po potresu f' . in zvonik šentjakobske cerkve p^?a 'VSo nekdanjo baročno skladnost jtlaskega kolegija z Virantovo hišo, pri*er j0 Duffee z dekliško šolo sokriv, lVsaSa tega mi mogel popraviti tudi ker je njegov furovž skrit v zak< , -°ri j arnike ulice. Toda čemu zdaj pi/1!™! štiri patrone ljubljanskih fara i*oastavka Ea vj-jj Marijinega stebra; |.^ poistevljati vodnjak, ko imajo vse hiše vodovod? Moža z ulice je v st *ahelo v srce. Za takšne stvar; maj b^n^ke plajujemo! Zatekli so se k stati i ,ovemskemu Narodu” in se bridkoizvali, da jim je Plečnik — so že Cah krivca — nasadil na Šentjakob" ^ kamemte zeljnate glave.
Na vrsto je	cej''*'a s spo-
menikom. To nlaj 'kvT6nilc? Urez P°" prsja, če že ne c<i , ro3negu telesa! Ko je Plečnik preC-Pf*3-^ Trgovinske, obrtne in t e Zbornice, je bil bivši njen predSv ’ arnar parke-tov divji, ker arb' , ’. °kel vstaviti v pod iz parketov ani državni grb.
bljiama prvo Plečnikovo palačo. V tistih časih je izdeloval novi graditelj Ljubljane že splošni regulacijski načrt.
Ljubljanski meščan, tudi njegov San-cha Panza: ljubljanski snob, sta bila takrat približno takšnega mišljenja: Ljiub-Uteuia je pusto mesto. Gostaščine in vodarine so previsoke. Če hočemo piti, gremo v Maribor, ki je bolj veselo mesto. Če se hočemo žaba vi ti, gremo v kraljevski Zagreb kot smo prej hodili na cesarski Dunaj ali v Trst. Lokalni patriotizem je vladal samo še na periferijah predmestij^ Lj'ubljan’ca, Ljubijan’ca, Ljub!jlam’ca, dolga vas 1
Plečnik je dal na Kongresnem trgu podreti kostanje. Ljubljančani so kleli, ker je kranjska kletev nedolžna in še najboljše ogledalo narodove duhovnosti. V Vegovi ulici so se spraševali, če so tri stopnice že regulacijla mesta Ljubljane. Potem jim je arhitekt podrl še kostanje v Tivoliju in zgradil štiri nove mostove čez Ljubljanico, enega kar na tri tire. Postavil je tri cerkve, v šiški, ma Barju in piri sv. Krištofu. Ko je reguliral Gra-daščico, se je zjokal Jakopič, največji revolucionar v slovenskem slikarstvu zadnjih dvesto let: kje bodo zdlaij krakovski in trnovski paglavci za ptičjimi gnezdi stikali! Ob Žalah iso še nekateri stokali, da ne bi hoteli ležati tam; ko so jih odprli mrtvi javnosti, so bile prvi teden kapelice zalezene. Na regulacijo okolice sv. Jerneja so bili šiškarji že ponosni. Ljubljančanom je bila všeč vseučiliška knjižnica: ali imamo res že toliko knjig? Rimskega zidu bi bilo le škoda, če (bi ga zob časa do ital razglodal. Takšnih za-tvomic kot so naše niai Ljubljanici, jih zlepa kje nimajo. In uršulinska gimnazija! Letno gledališče v Križankah je naš ljubljanski ponos.
Katero mesto je še lepše od našega?
Restaurator in instaurator huius do-muis 1 Nisi polepšal in znova postavil le bele Ljubljlaine, poboljšal si Ljubljance! Naučil si jih gledati z odprtimi očmi. Ko je gradi! Šubic nebotičnik, je prišel Tebe vprašat. Ko isi napravil prvo okroglo okno, so se Ti smejali. Danes je okroglih oken že preveč. Ker si napravil nekje lepo železno mrežo, so se vzdramili kovači in vsak mizar bi že nad delal Plečnikovo pohištvo.
Naš dom, naša Plečnikova Ljubljana! Priorjeva celica si, odkoder se širi bla-govest po širni deželi. Nazadnje si postavi!], Plečnik, škofu nov prestol. Vse življenje si ise smehljal kot se isimehljajo Bergantove Madone. Govoril si tiho, delal skoraj preveč. Tvoj dom, Ljubljana, je le del Tvojega dela. Kovaški ogenj, od katerega švigajo iskre daleč naokrog. Vsaj do mej tiste domačije, ki ji je hiša v Ljubljani.	M. Marolt
Tineta Debeljaka prispevek “Mickiewicz in Slovenci” označuje z uvodno ugotovitvijo: “Namen razprave je, pokazati kakšen in kolik je bil vpliv Mickiewicza na slovenske književnike... Največje zasluge za posredovanje Mickiewicza v slovenščino pa ima brez dvoma avtor razprave sam, ki je že v desetletju pred drugo svetovno vojno začel z njegovim prevajanjem.” Nato imenoma navaja vse Debeljakove prevode poljskega genija in opozarja na usodne dogodke v najnovejši slovenski zgodovini, ki so prevode pospešili.
O zadnji razpravi dr. Vinka Brumna “Nekatera vprašanja naše kulturne rasti” pravi o piscu: “Loteva se zapletenega vprašanja za prilagoditev naše zamejske kulture v nove kulturne razmere.. . Nekaterim trditvam bo težko pritrditi (ko govori o telžavah za adaptacijo, - op. ur.), so le presplošne in prestroge— Razprava je zelo tehtna in more dati mnogo snovi za nadaljne razpravljanje in študij v tej smeri.”
GLEDALIŠKA SEZONA V BUENOS AIRESU
Teater v Buenos Airesu ima nekaj lastnih značilnosti, mnogo pa ima tudi takih, ki so lastne vsem velikim prestolnicam. Glavne gledališke sezone so danes v Parizu in New Yorku ter v manjši meri v Londonu. Buenos Aires ima le redkokdaj sezono, ko bi bilo uprizorjeno delo vplivno tako, da bi ga kot posebno noviteto povzela ostala velika gledališča po svetu. Pač pa morajo tukajšnje gledališke skupine segati po novitetah svetovnega repertoarja, da bi s tem razvijale svoje delo v smislu, kot ga vsaka skupina skuša uveljaviti. Delo, ki je bilo šele uprizorjeno na Broadwayu ali pa v Parizu in je tam med publiko želo velik uspeh, je nekaj tednov nato že prevedeno in tudi tukaj postavljeno na oder. Gledališke skupine se pač morajo v Buenos Airesu boriti z velikimi težavami umetnostnega in gospodarskega značaja in, menijo, da se morejo v glavnem reševati le na ta način, da gredo kar najbolj vzporedno z vsemi ostalimi glavnimi odri po, svetu. Pred dvemi desetletji je Buenos Aires imel okoli trideset gledaliških skupin, ki so nastopale v raznih dvoranah. Danes jih ima komaj kaj več ko eno desetino in še te se morejo finančno ohranjati s tem, dai vprizar-jajo dela, ki so primerno polnila dvorane in blagajne bodisi v Parizu ali v New Torku.
Dela so večinoma prevedena zelo naglo in še hitreje postavljena na oder. Posamezne gledališke skupine ne opozarjajo nase po dobri vigranosti ali igri celotnega ansambla, pač pa po imenu voditelja skupine, ki je obenem režiser, inscenator in še glavni igralec povrhu- Seveda se potem dogaja, da je režija del monotona in podobna druga drugi, igranje postavljeno v okvir, ki je le malo različen ali nov. Vsemu se pridruži še razumljivo svojsko razumevanje francoskega ali angleškega dela, naraven je odmik od avtorjeve zamisli in je koncepcija včasih taka, da	se celo ideja komedije ali drame zataji ali	zmaliči (delo
A.	Roussina	“Kuhinja pri treh angelih”	se je	komaj moglo
obdržati na odru le nekaj tednov, dočim so ga v New Torku in Parizu igrali več let vsak večer).
Glavna dela pretekle sezone v Buenos Airesu so bila : Diegu Fabbri, “Sodba proti Jezusu” : Bernanos, “Razgovori karmeličank”, J.-P. Sartre, “Huis clos — Tajna razprava” in Artur Miller, “Pogled z mostu”. Fabbrijevo delo je režiral Mottura in on je potem podal na oder tudi Sartrovo delo. Fabbrijevo stvaritev je Buenos Aires mogel videti v res dostojni in skoraj da	veličastni	vprizoritvi. Veličina vsebine	je bila	kakor nalašč
za	režiserja,	ki ljubi mogočnost izraza v	igralcu	in v sliki na
odru. Še bolj se je to pokazalo v drugem delu "Sodbe”, ko je vsa igra zajeta v doživljanje in podajanje v likih, ki morajo iz sebe dati vse tisto, kar bi moral stik z vsebino sireč izzvati v vsakem posameznem gledalcu. Vendar bi bilo zanimivo primerjati to vprizoritev z enakimi drugod — delo namreč nudi še druge možnosti in sicer čisto realistično izoblikovane prizore, kjer bi ne bilo toliko podčrtavanja v zunanji učinkovitosti, pač pa v atmosferi, zajemajoči oder in dvorano. V tem slučaju bi mnogo pridobil prvi del drame, pa je njena plast tragičnega nemira v taki režiji skorajda popolnoma izginila.
(Konec prihodnjič)
poročamo
ČESTITKE PREVZV. KNEZOSKOFA DR. GREGORIJA ROZMANA
Pred novim letom je delegacija Slov. kat. akad. starešinstva obiskala prevzv. dr. Gregorija Rožmana v Adrogueju. V njej je bil tudi predsednik Slov# kult. akcije Ruda Jurčec, ki je sporočil pre-vzvišenemu naj lepše želje odbora in vseh članov Slov. kult. akcije. Prevzvišeni se je lepo zahvalil in sporočil, da želi delu Slov. kult. akcije najlepših uspehov, prav tako pa sporoča pozdrave in lepe želje vsem članom odbora, sodelavcem in članom.
IN DR. KREKA
V pismu tajniku Slov. kult. akcije g. Marijanu Maroltu sporoča predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek, da “želi plemenitim načrtom Slovenske kulturne akcije” vso srečo v novem letu 1957.
MECENSKI DAR
Slovenska kulturna akcija je prejela ček za 100 dolarjev kot mecenski dar v priznanje in spodbudo pri njenem delu. Dar je poslal njen prijatelj in podpornik iz Evrope, ki je ves čas zelo pozorno spremljal naše delo, nam poslal mnogo daril za našo knjižnico in je rad izpolnil vsako našo prošnjo, kadarkoli smo se obrnili nanj.
Odbor se je dobrotniku lepo zahvalil, cilji in potrebe Slov. kult^ akcije pa so taki, da kličejo po tistih, ki morejo ta zgled kakorkoli posnemati.
SLOVENSKI DOM V LANUSU
Slovenci v Lanusu so si zgradili svoj dom, ki ga je v nedeljo dne 20. januarja prevzv. dr. Gregorij Rožman blagoslovil. Novi prostori so taki, da bodo v veliki meri mogli služiti tudi kulturnim prireditvam.
Med gosti, ki so pozdravili novi dom in čestitali graditeljem, je bil tudi predsednik Slov. kult. akcije Ruda Jurčec. V svojem govoru je podčrtal pomen novega doma in poudaril, da je vsak tak dom nova trdnjava v sestavu slovenskega kulturnega dela. Brez takih domov in dela v njih se delovanje slovenske kulture ne bo moglo ohraniti.
Preko radija je bila oddana tudi dramatizacija Bertoncelj-Arkovega “Dhaula-girija” in sicer v treh delih (6., 13 in 20. septembra). Zanimanje je bilo veliko, saj pa je tudi potopis sam od vseh dosedanjih izdan j Slovenske kulturne akcije bil najbolje sprejet.”
Iz pisma Franceta Goršeta (Cleveland) : ‘...Zlasti zadnje Meddobje se mi zdi tako po opremi kakor po tehtnosti njega vsebine, da prekaša vse prejšnje številke. Tako tudi letošnje Vrednote.
Na mednarodni razstavi v Torontu so izdaje Slovenske kulturne akcije vzbudile upraviCeno pozornost. Angleško govorečim Kanadčanom je bilo žal, da ne znajo slovensko.”
V “Ameriški domovini” z dne 8. novembra t. 1. je priobčil Karel Mauser obširno oceno o “Dhaulagiriju”. O Arkovem uvodu pravi, da je lep in zanimiv, poglavje o žrtvah in naporih, ki so jih zahtevali ledeniki, pretresljivo.
Bertoncljev tekst pokaže šele, koliko volje, drznosti in zmogljivosti je skrite v človeku. Bralec zaživi s temi gorniki. Ob slikah, s katerimi je knjiga kar posuta, bo vsakdo mogel preceniti težko delo gornikov in njih borbo za vrh. To delo in borbo kritik še nadrobneje razčleni, nato pa nadaljuje: Ni to povest, čeprav se bere kot povest. Drobne zgodbe ljudi so povezane z opisi krajev, vsakdanje težave in napori pa so opisani s tako iskrenostjo, da se mi zdi, da je to ena tistih lepih gorniških stvaritev, ki ima poleg običajne napetosti tudi globoko notranjo vrednost. Vzgaja, vzgaja mladega človeka k volji in potrpljenju. In to je velika vrednost te knjige... Dhaulagiri dopolnjuje staro in zdravo pot (domače planinske literature) in prepričan sem, da bo knjiga imela trajno vrednost že kot dokument slovenske vztrajnosti.
Ko pove nekaj o življenju malega naroda v sedanjem času, nadaljuje Mauser: ‘...celo življenje malih narodov živi prav za prav le v njih kulturnem delu. V tem delu bomo mogli pokazati svojo tvorno silo. — Kulturna akcija vrši to delo Želel bi. da bi ga vršila še naprej, da
bi s preudarkom in ^ iskreno željo, združiti vse slovenske kulturne delavce, usmerila svoje sile v cilj, ki je za nas na tujem in za tiste doma najbolj važen: s kulturnim poslanstvom oznanjati svetu, da je slovenski človek dedič bogate dediščine, od katere se morejo bogatiti tudi drugi večji narodi. — Naša dolžnost je, da podpremo to delo, ker ni nikjer zapisano, da morajo samo nekateri vleči to kulturno tlako iz dneva v dan. Počasi tonemo in če se za svoje knjige ne bomo zanimali bolj, smo na pragu groba, ki bo v tujini. — Sezite po knjigi! Lepa obogatitev vaše knjižnice bo. Obenem pa vam bo neprestano opozorilo o močni in vztrajni volji slovenskega človeka.”
“Duhovno življenje” je prineslo v lanski decembrski številki naslednje kratko poročilo o uprizoritvi T. S. Eliotove komedije “Družba pri koktajlu”, ki jo je naš Gledališki odsek uprizoril v lanskem oktobru: “Zelo lepo presenečenje je pripravila 13. in 14. oktobra Slovenska kulturna akcija slovenskim rojakom z uprizoritvijo Eliotove komedije ‘Družba pri koktajlu’. Eliot spada med največje angleške dramatike, ki je 1949 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Res ni delo lahko razumljivo, toda igralci so se izredno dobro vživeli v podajanje in igrali tako prepričljivo, da so želi splošno pohvalo in potegnili gledalce za seboj. S to prireditvijo je Slovenska kulturna akcija opravila veliko delo in dokazala, da zna ohranjati slovensko kulturno ustvarjalnost v skladu z razvojem sodobne kulture v svetu. Prevedel je zelo mojstrsko delo France Papež. Nič manj mojstrsko je nato komedijo režiral Nikolaj Jeločnik.”
O zadnjih lanskih kulturnih večerih pa beremo v isti številki te revije:	“Zelo
zanimivo predavanje je imel na trinajstem kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije 3. novembra dr. Ignacij Lenček in sicer o eksistencializmu. Razložil je vpliv te nejasne filozofije na sedanji čas in pojasnil v zvezi s tem pojave, ki so značilni za današnjo dobo. — Štirinajst dni nato pa je Slovenska kulturna akcija proslavila s koncertom komorne glasbe stoletnico smrti Roberta Schumanna.”
BLAGAJNIK VLJUDNO PROSI RAZUMEVANJA:
odmevi
Iz tržaškega pisma: “Na slovenski radijski postaji v Trstu, kjer dramske oddaje začasno vodi Mirko Javornik, je bilo v zadnjih mesecih igranih več del članov Kulturne akcije. Willenpartov “Zadnji krajec” je bil dan 24. julija, Stanka Kocipra “Svitanje” 7. avgusta. Mirka Javornika “Potni list”, napisan po noveli, objavljeni v lanskem Meddobju, pa 13. marca. Ponovitev Javornikovega dela — oddajali so ga v izvirnem programu, medtem ko sta Willenpartova in Kociprova drama . bili prej sneti na trak bo verjetno v januarju 1957.
Zamudnike, da zaostalo naročnino (za letnik 1955/56 in nazaj) in članarino (do januarja 1957) čim prej vplačajo!
Naročnike 1956/57, da oproste založbi zastanek pri izhajanju letošnjih izdan j in da kljub temu vsaj delno poravnajo naročnino za tekoči letnik!
Dobrotnike, da z mecenskimi darovi pomagajo pri vzdrževanju naše najvišje kulturne ustanove v zamejstvu!
Vse prijatelje Slovenske kulturne akcije po svetu, da z nakupom srečk za III. umetniško loterijo vsak po svojih močeh sodelujejo pri tej vsem nam tako dragi zadevi!
,,GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja Ureja uredniški odbor. Tiska
S,»venska kulturna akciia, Alvarado 350, Ramos Mej«.. FCNDFS Bs. Aires, ArKentina. skarna ..Federico Grote“. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320. Buenos Aires.