V IZLOŽBI
Črnogledi humorist za rešetkami
S tretjo knjigo spominov, ki je izšla pri založbi Borec. avtor Oleg Križanovskij (pri priredbi je sodeloval Ivo Zorman) nada-ljuje svoja pričevanja o času in sebi v njem. O obdobju partizan-stva sta pripovedovali prejšnji knjigi: Spomini črnogledega hu-morista in Komisarstvo črnogle-dega humorista. Zanimivo je, kako avtor že v naslovih vztraja pri temeljnih določitvah svoje osebnosti: črnogledosti in hu-mornosti. Po vsej priliki ga je v tem vztrajanju potrdilo življe-nje samo.
Knjiga, ki je od ostalih dveh skromnejša samo po obsegu, po časovnem zaporedju pripovedu-je, kako so se stvari po vojni na marsikaterem področju še bolj zaostrile in še zlasti vedno na zafrkljiv komentar pripravljene-mu humoristu ni bilo z rožicami postlano. Nekaj časa je sicer uži-val bolj majavo zaupanje oblasti, saj je bil nekakšen organizator v domu Uprave varnosti. V času informbiroja pa je zgubil službo; predvsem zato, ker ni hotel na-predovati pri policiji. Ponudbo samega ministra za »zaresno« so-delovanje je gladko zavrnil. »Po-vedal sem svoje pomisleke: da ne maram uniforme in hočem ostati v civilu, da sem rad svobo-den v ustvarjanju in se ne znam podrejati strogemu režimu, predvsem pa ne bi hotel prega-njati ljudi, čeprav so česa krivi.«
Svoje je seveda dodal tudi nje-gov temperament, ki mu je nare-koval številne komentarje ta-kratnega trenutka. Za enega od odločilnih spodrsljajev je verjet-no obveljala organizacija preda-vanja finančnega ministra. Zah-tevo po polni dvorani poslušal-cev je izpolnil tako, da je razobe-sil vabilo na ogled filma o Tarza-nu. Ljudi se je trlo, vendar so predavatelja pustili na cedilu, ko so ugotovili, da ni s Tarzanom nič.
Osrednji del spominsko-zgo-dovinskih zapisov najbrž pred-stavljajo opisi zasliševanj, pove-zanih z mučenji. Zanimivo je, kako je skušal zapornik ugoditi neizprosnim zahtevam zasliše-valcev po priznanju, da je nič manj kot mednarodni agent. Preprosto si je izmislil vohunsko zgodbo, pri čemer si je pomagal s filtni in literaturo, kolikor se je je spominjal. Za zavarovanje je
med sodelavce-vohune pritegnil nekaj Ijudi iz političnega vrha. Skoraj enak postopek »obram-be« popisuje Zarko Petan v knji-gi Preteklost.
Vohunstva se je sicer rešil - verjetno s pomočjo tovarišev s političnih vrhov - vendar mu zapor ni ušel. V njem je napisal prošnjo za znižanje kazni marsi-kateremu hudemu zločincu in postal znan po uspešnosti na tem področju. Svojo kazen pa je očit-no odsedel v celoti. Za »zloči-ne«, ki jih ni bilo.
Tudi zato so nam povsem raz-umljivi avtorjevi resignirani toni o usodi, ki se ob zaključku knjige iztečejo v pretresljivo cigansko žalostinko. Za spomine je značil-no, da se v njih ne srečujemo s togo dokumentarnostjo, am-pak nam pisec povsod vsaj naka-že svoj odnos do dogajanj, ne samo tistih, v katerih je bil sam prizadet.
Srečujemo se s pokončnostjo, ki ni nikakršno herojstvo velikih besed, ampak samoumevno vztrajanje pri tistem, kar ohranja vse s predznakom človeškega.
Takoj, ko ima vsaj nekaj os-novnih pogojev, se razmahne av-torjeva nagnjenost k ironiji, za-bavljanju na račun razmer v ka-tere so .ga porinili. Sojetnikom igra skeče, organizira jim prosla-ve, na katerih sami sodelujejo, prireja zabavne radijske večere, ki razgibajo vso jetnišnico in iz otopelih tovarišev izvabijo člove-ški smeh, navdušenje, ogorče-nje. To je njegov način bega in upora.
Knjiga pomeni iskren zapis dragocenih življenjskih skušenj, hkrati pa je tudi dodatno priče-vaje za osvetlitev določenega ob-dobja naše polpreteklosti. Pre-čiščujoče branje    Albin Buttolo