255
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a ros lav. 262.
Stanley gre po drugove. Neprijazne obale. Grob.
Mej tem Stanley ni pozabil svojih drugov, katere je bil ostavil v Kaghehyi-u, in sklene, da pojde sam po nje. V ta namen mu je obljubil Mtesa čolnov, kolikor jih bode treba.   Vladar je odredil za to jednega
od svojih pomorskih glavarjev Magasso, da spremlja Stanleya in nabere ob obali na ozemlju Ugande 30 pirog, v katerih naj pripelje ekspedicijo.
Stanley se je poslovil z Mteso in obljubil da se kmalu povrne s svojimi drugovi. Dne 16. aprila dade razviti ameriško zastavo na ladij i „Lady Alice", vkrca se, in mej gostim streljanjem odpluje proti jugu; spremljal ga je Magassa z 10 čolni.
Stanley je bil toli dobro sprejet v Ugandi, imel je toliko dokazov o plemenitosti Mtese in o strahu, ki ga vsi služabniki dvorski imajo pred cesarjem, da ni čisto nič dvomil radi čolnov, kateri so mu bili obljubljeni. Ko pa je drugega dne videl, da jih še ni, podrezal je Magasso in opomnil naloge, ki jo je dobil od svojega vladarja.
Nesreča, da niso bili več pred samim Mteso. Magassa ni bil več tisti, in je vsak dan jasneje po-kazoval, da je nesposoben in nevreden človek. Mesto da izvršuje svoje dolžnosti, uganjal je burke po ladiji, in ko mu je to Stanley očital, zatrjeval ga je v svojej udanosti. Ali čolnov še le ni bilo, in kje jih hoče dobiti, kedar izidejo z voda ugandskih?
Nekaj dni pozneje je zaostal Magassa s svojimi ljudmi, češ, da nabere obljubljenih čolnov. Tudi hrane je bilo treba dobiti, ker je do malega že pošla. Stanley se je peljal dalje pustivši en čoln na določenem kraju, da more povedati Magassi, kodi naj se spusti za Stanleyem. Zadnja zaloga je že pošla, zadnji čoln, ki je še spremljal Stanleya, zapustil ga je, a Magasse še ni bilo od nikoder, da si ga je Stanley tu in tam pričakoval. Tega večera so bili ljudje na ladiji brez jedi. Kako jim je bilo pri srcu v zemlji do celega neznanej, v zemlji, o katerej se je zatrjevalo, da je zelo neprijazna tujcem. Stisnili so se vkup po klopeh, ki so jih napravili z vej in vesel in povesili glave. Stanley je bil sam v svojej kabini, prav za prav pod razpeto plahto. Tema je bilo, in lilo je kakor iz škafa.
Zjutraj so bili pred otokom Bambirehom, in ker je bilo videti, da je rodoviten, spustili so se proti obali, da se oskrb6 s hrano, in da s stanovniki prijaznost nared6.
Ladija je bila že blizu obale, ko se vrhovi gora pokrijejo z mnoštvom ljudi. Ta čas zabuči tudi vojni krik Afričanov, katerega nobeden ne pozabi, ki ga je kedaj slišal. Z vseh strani so jeli odgovarjati novi glasovi, in jasno je bilo, da se domačini prigotavljajo na sovražen sprejem tujcev.
Kaj je bilo storiti? Hrane ni bilo več, želodec je nemilo krulil, in vročina je bila strašna. Bodi kakor hoče, pluli so proti obali, in ko so iztaknili malo luko, zavozili so vanjo.
Ta hip je postala neprijaznost domačinov toli očividna, da Stanley zapove obstati, ali Safeni, vodja veslarjev, vmeša se: »Gospodar," veli mu, „tako je vedno s temi ljudmi. Oni krič6, prete, ali ne bojte se, ves  krik   se  poleže,  kakor hitro bodo slišali, da nič
Poučni in zabavni del.
256
zalega ne nakanjamo. Sploh pa ne moremo izbirati, ako se obrnemo, odidemo brez hrane, in kje jo naj dobimo ?•'
Na ta razlog se ni nič dalo odgovoriti, in veslali so naprej. Mej tem, kakor je bilo videti, začeli so se domačini posvetovati. Potem so nekateri smehljajoč in s prijaznim izrazom lica zabredli v vodo in prišli prav k ladiji, tako da so se je mogli dotakniti. Začeli so jako prijazno govoriti, ali naenkrat so porinili ladijo k bregu, tu so jo pograbili in potegnili na suho dvajset korakov daleč.
To so storili kakor da si gori pogledal, in prizor, ki je nastal sedaj, ne dade se popisati. Črnci so zamahovali s kopji, pretili s strelicami, vihteli buzdo-vane okrog glave potnikom, tu je bilo skakanje, porivanje, krik, vsak je gledal, kako hoče več nahu-diti smelim tujcem, kako  jih  hoče pobijati, mesariti.
Ko je Stanley opazil nevarnost, koj je pograbil revolverje, in že je hotel izprožiti jih, ali Safeni ga poprosi, naj počaka in potrpi. Ker je strah prevzel vse ljudi ekspedicije, ker so vsi te misli, da se ni moči oteti na silen način, naredil je tudi Stanley miren obraz in se udal v božjo previdnost.
Mej tem so se bili zbrali glavarji, in začelo se je posvetovanje, katero je vodil sam kralj Bambireha. Mnogi domačini so šli za svojimi vodniki na zbor, drugi pa so dalje kričali in pretili. Najsmelejši so prišli prav k ladiji, da kljubujejo belemu človeku samemu, in jeden ga je tudi polasal. Si#nley pograbi brezobraznika za roko in stisne mu jo tako, da je zacvilil od bolečin. In koj so kopja zamahnila, Stanley je bil v smrtnej nevarnosti.
Ni še bilo posvetovanje pri kraju, pojavi se dolga vrsta domačinov v vojskinej opravi. Obraze so si bili namazali, da so bili strašnejši videti, in po vsem kretanju je bilo lahko spoznati, da oni bodo navalili na potnike. Bobni so ropotali, in z vseh strani so prihajali vedno novi vojaki z divjim krikom.
Naenkrat je obstopilo 50 vojakov ladijo in z besnim kričanjem so jej pobrali in odnesli vesla. Jeden pa se je obrnil k Stanleyu ter mu zaklical : „Sedaj se bodemo udarili! Ako ste ljudje, pripravite se!"
Kdo bi se tolkel s toliko nadmočjo, s tolikimi tisočinami! Stanley se umiri in reče odločno Safeniju: „Stopi za temi ljudmi, da ne bodo česa sumili. Vzemi to-le rudečo tkanino, češ, da se hočeš še dogovarjati ž njimi, ali na moj prvi poziv prileti nazaj."
Na to se obrne Stanley k svojim črncem: „Kar se tiče vas, prijatelji moji, sedaj nam gre za življenje. Vstopite se kakor nehote okoli ladije, položite roke na njo, in na prvo besedo, ki jo zaslišite iz mojih ust, uprite se z vso močjo v ladijo, da jo porinete k vodi. Ali se upate, kaj?"
„Zakaj ne, gospodar! Hočemo z božjo pomočjo."
Safeni še ni bil naredil 100 korakov, ko Stanley zapovš: „Porinite!"