SAMSONOVA SMRT.
Ksaver Meško.
»Samson vjet, oslepljen!« — Ves Filistej je pijan, radost, ples in vrisk je v deželi dan na dan.
¦
Samson v Gazi iežki mlinski kamen vrli..
Žgo ga okovi. Bolj žgoče ga v srcu peče spomin
na nekdanje dni, na veliko, sveio čast,
ki mu izročil jo Jahve, vzela nevernice past,
vsega omamil njen smeh je, omamil njen sladki obraz,
ves otemnil mu um, da zabil je božji ukaz.
Mračen ves goni mlin od jutra do pozne noči.
Misli svojih zablod. In v srcu govori:
»Glej, o Gospod, kako me razjeda kes pekoč:
Tebe zapustil sem — luč, in delež mi bila je — noč.
Slednjemu, ki se oddalji od tebe, zaide korak
na steze, vodeče naposled v nesreče mrak —
taka bila tudi moja je zmotna pot...
Po usmiljenju svojem usmili se, Bog Sabaot,
daj mi spet močno srce, silno spet daj mi roko!
Da si odpustil mi greh, ta moč mi znamenje bo.«
Dan za dnevom moli h Gospodu skesani jetnik. Rasejo v tem mu lasje. Ne kroie jih škarje, glavnik.
Klic prvakov v tempelj je zbral ves Filistej, prišli z ravnin in višin so, od blizu in daljnih mej. Slavo pojo otroci, mladenke, žene in možje: »Bog naš nam pokončevalca dal je v naše roke.«
Ko sta omamila vina sladkost jih, kadila vonj, krik zaženo: »Sem Izraelca! Brzo pošljite ponj!«
Pa iz ječe sodnika pred tempelj priženo, slepca, vodi ga deček za mogočno roko.
Stopa počasi Samson, k solncu dviga oči.
»Kaj tako živo gledaš?« tolpa se mu smeji.
«V solnce, o Samson mogočni, oči ne upiraj nikar,
da njih jasne luči ne vgasne solnca ti žar!«
320
Siisne sočutno deček slepcu gospodu roko: čutil je, kak drhtenje bolestno skoz njo je šlo.
Kakor če grlice se smejo na gorskih čereh,
hčerk filisiejskih iz templja dvoran se razliva smeh:
»Samson ... hi-hi... hi-hi... prelepi, preslavni junak,
kje je še mož, po lepoti in moči tebi enak?
Ljudstva vsa te slave, slave tvojo silno moč,
pa opotekaš se, kakor bi taval pijan skoz noči«
Kvišku iz tunik prozornih kipe jim oble roke, zlati kraguljčki ob pasih jim, na tiarah zvene.
Samsonu roka v roki dečka vodnika drhti.
»Nič ne poslušaj, gospodi« poltiho mu fant govori.
Deca gneto se k Samsonu, ga za obleko love. »O gospod, ne kaznuj, smiluj sel« — se mu smeje.
Še krepkeje fantič stisne gospodu roko: čutil je srda drhtenje, ki skoz njo je šlo.
S templja terase žene, molodci, možje kriče: »Glejte Judov sodnika, kako vam gizdavo gre. Čuj, kak vabljivo glasi se harf in cimbal žvenket, daj, zapleši nam, sladki ljubitelj naših deklet. Prožen, poskočen ko malokaierega tvoj bo korak, vseh kanaanskih junakov največji, najlepši junak.«
»Vaših deklet ljubitelj — o moj preveliki grehi Zdaj sem zanj vam igrača in v bridek, strupen zasmeh. Plesal v zasmeh vam bom v skesanosti žgoči srca, morda na ponižanje ozre se Gospod z neba.«
Pleše Samson... in stresa kodre, ki so mu zrasli spet, da je ves vrat mogočni čez rame z njimi odet. Pleše... In ko Filistejci v zasmehu divjem kriče, Samsonovi klici h Gospodu v višave kipe: »Elohim, Pravični — zaslužil sem, kar trpim. Maščevalec si ti, Sabaot ~ jaz vdano molčim. Daj, le udari, Pravičnil Ponižaj do skrajnih me meji A v najhujši sramoti milostno name poglej. Maščevalec si strog. A tudi usmiljen, Gospod.
\
321
Če je bila izgrešena, grešna življenja mi pot,
k sebi pokaži, Adonai, pravo stezo mi zdaj,
da ne zgrešim te za veke, mogočno roko mi podaj.
Ko sem te klical sodnik, si čul me. Še zdaj me čuj:
sebe in mene, ^Mogočni, na Filistejcu maščujl
Vzel mi za greh moj je v besnosii desno in levo oko;
eno naj maščevanje zdaj za obe mu bol«
Vidi deček vodnik, da Samson ves drhti, s toplo besedo med množice vrišč mu govori: »Nehaj, gospodi Ob steber nasloni za hip telo, da zasmeh in solnčni žarki manje te žgo.« »Blagoslovi Gospod te, sinko... Beži odtod!« »Hlapec tvoj bo s teboj, kjerkoli boš ti, o gospod.« »Blagoslov ti z nebal«
Ves obraz mu v ognju gori lepše ko gore gore, če solnce zvečer jih žari. Stresa kodre, ko da jih začutil šele je zdaj, z njimi začutil moč, ki Gospod mu jo dal je nazaj.
Deček vodnik molče ves začuden ozira se vanj.
Čudi še bolj se, ko Samson izpregovori kot iz sanj:
»Kaj je to, ki prečudno iz srca po žilah mi gre —
ni li ko če ob trgatvi vino v sodovih vre?
O Gospod Sabaot, je res to tvoja moč?
Čutim jo v srcu, v rokah, v vseh udih kot ogenj žgoč.
Tvoja moč, o Gospodi... Kje moja slabost je zdaj?
Kje slepota oči? Saj gledam tvoj večni sijaj.
Kje ste, ki hlapcu božjemu ste oslepili oči?
Slišim pač roganje vaše — a mimo srca mi hiti.
Gledam Gospoda... In v njem preizkusim zdaj svojo moč.«
Pa se ob stebra mogočna nenadno upre oberoč.
»Stoj, o Gospod! Glej, tempelj...«
Prepozno. Zid zadrhti,
Tempelj se ruši..., pada zidovje.   .« do neba grmi — Filislej pod kamenjem, Samson je z njim pokopan.
Deček vodnik ves preplašen zdaleč ihti.
21