Podlesna veternica
Spisal Avguštin Sabec. (Dalje.)
|itančnejc raziskovanje lega nas uveri, da ni ta popek nič drugega kot podaljšek korenike, ki v tej smeri vedrto naprej raste in se pomiajuje, medtem ko na svojem nasprotncm koncu korenika lelo za letom polagotna umira. \z tega razvidite, da korenika ne ostanc vedflo na enem in tistem rnestu, ampak menjava zaradi svojega priraJčanja in izumiranja vedno svoje raesto. Lahko bi rekli, da poluje polagoma daljc. Pri tem svojem potovanju pa prihaja vedno v drugo zemljo, kar za rastlino tudi ni brez pomena. Na koreniki se nanueč nahaja obilo tankih, vlaknatih korenin. Kcr raste rastlina pod drevjern in grmovjcm, tedaj v zemlji, kjer ima razpletenih na tisoče in tisočc korenin in korcninic, ki srkajo za rast potrebno hrano iz zemlje, prihaja zenilja na lakih krajih več ali manj nerodovitna, kar bi bilo pa nele podlesni veternici, ampak tudi vsem drugim, na takih krajih rastočim rastlitiam golov pogin. Zavoljo vednega menjavanja mesta se pa pri veternici ta preteča nevarnost kolikortoliko omeji. Iz navedenega pa razvi-dite tudi, da se naiiaja v gozdih pod drevjem le bolj malo rastlin, ker jim zaradi nedostajanja hrane in svetlobe obstanek ni zasiguran. Beli krovni lističi, ki obdajajo prirastek na koreniki, so pa zato, da varujejo pri proditanju nežni, še v razvoju se nahajajoč podaljžek korenike pred kako poSkodbo. Ko se je pa korenika že toliko opomogla, da se ji ni nikake nevarnosti več bati, so ti lističi izpolnili svojo nalogo, zato se posuše. Ker se rastlina le bolj teJko oplodi in obrodi sad in bi utegnila zaraditega polagoraa popol-noma izumreti, se pred to nevarnostjo zavaruje na čisto svoj način. Njena korenika se natnreC razveji že v zemlji, in vsaka taka veja poganja na svojem koncu ravno tako kalico kot glavna korenika, a katere se ravno lako razvije nova rastlina kot Iz glavne korenike; zato je to razvejevanje glavne korenike za obstoj veternice prav velikega pomena.
lz korenike priraste spomladi okroglo, golo, le malo dlakovo stebelcei ki je en do poldrugi decimeter visoko. To stebelce je, kar ga je v zetnlji, l»elo, nad zcmljo rastoče pa je zeleno in prehaja časih celo v temnordeče.
-^,    104    <¦—
Na tem enojnatera steblu se nahaja dolgopecljati cvet Kot sem že omenil, je mogoče razločevati dele nove rastline že jeseni v zemlji. Navadno sta to dve kalici. Ena kalica je namenjena cvetu, a ena, ki pa pri vetemiei tu-patam tudi izostane — edinemu listu. Ti dve kalici poženeta iz korenike v neposredni bližini druga poleg druge. Če požene tedaj korenika obe ka-lici, nosi ena cvet, draga pa list. Oglejmo si torej najprej listno kalico! Na dolgem peclju se nahajajoč Hst se razveji na koncu na tri receljčke, izmed katerih nosi vsak svoj listek. Srednji listek je razdeljen na tri krpicc, stranska dva pa na dve večji krpici, izmed katevih je vsaka nazobčana precej globoko, pa neenako. Temu listu pravimo pritlični list in ga je ločiti od drugih listov, o katerih bomo takoj govoriH. Zgoraj je ta pritlični list temno-zelen, spodaj pa bied in porasten s kratkimi dlačicami. Kot cvetno stebelce lako je tudi ta listni pecelj zelenkastordeč.
Kot sem že oraenil, nosi eno stebelce edini cvet. Ta je v mjadosti zvcmast ali kimast, pozneje se pa zvezdasto razprostre. Ke' nima podlesna veternica venca, nadomešča lega pri tej cvetici čaša, ki pa ni kot navadno zelena, ampak bela, na vnanji strani časih, a le redkeje rožnordeča ali celo modra. Sestavljena je iz šestih pakrožnih ali jajčastih listkov, izmed katerih je mogoče prosto odtrgati vsakega zase. Rekel sem vam, da je pri večini cvetic čaša zelena, pri veternici lcot pri telohu pa ne. Iz istega vzroka kol pri telohu je tudi pri veternici drugačne barve. Ko bi bili njeni lističi zeleni, bi jo žuželke težko dobile, ker je okolo nje vse zeleno, tako pa jo jasno razločujejo in hite pobirat cvetni prah.
V cvetu je mnogo belih, z rumeno glavico okrašenih prašnikov ter več zelenih pestičev, iz katerih se razvijajo enosemenski oreški.
Nižje, od cveta precej odmaknjeno rasto trije, pritličnemu listu jako podobni, v vretencu stoječi ovojni ali krovni listi. Njihovi peclji so precej krajši in globoko žlebasti. Za razvoj cvetu so ti listi jako pomembni. Ako preiskujemo rastlino še jeseni, zapazimo, da služijo ti majhni, bledi listi kot ovoj neinemu cvetu. Odtod ime — ovojni listi. Da more nežna rast-linica in še nežnejši cvet prodreti trdo zemeljsko skorjo, ne da bi se pri tem kaj poškodovala, v to pomagajo ti ovojni listki. Pa samo to bi ne za-doščalo. Peclji imajo poleg tega še to lastnost, da se še v zemlji zakrivč, tako da gleda cvet z ovojnimi listi navzdol. Zaradi neprestane pecljeve rasti uporablja ta s svojim ukrivljenim hrbtom svojo moč z vedno večjo silo, zavoljo česar se mora zemeljska plast slednjič vdati in razpočiti ter tako napraviti novi rastlini svobodno pot v življenje. To je pa tudi vzrok, da ostane cvetni pecelj ukrivljen in je cvet nagnjen malo na stran. Pripomniti moram še, da se veternični cvet zapre ob slabem vremenu in ponoči. To se pa zgodi zato, da se v njenem cvetu se nahajajoče toplote preveč ne poizgubi in so notranji nežni cvetni deli zavarovani pred mrazom, roso ali moktoto.                                                                                                (Konec.)