Mednarodni znanstveni simpozij Besedje slovenskega jezika, Maribor, 18.-19. maj 2007
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru je v okviru zaključka temeljnega raziskovalnega projekta Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor organizirala dvodnevni mednarodni znanstveni simpozij Besedje slovenskega jezika.
Projekt je bil diahrono-sinhrono in protistavno usmerjen v besedoslovna vprašanja slovenskega knjižnega jezika in narečij v vseh funkcijskih zvrsteh. Projektna skupina v sestavi Elizabeta Bernjak (Univerza v Sombotelu), Jožica Čeh, Vida Jesenšek, Mihaela Koletnik, Irena Stramljič Breznik, Nada Šabec in Zinka Zorko seje pod vodstvom Marka Jesenška ukvarjala predvsem z raziskovanjem novega slovenskega besedja, in sicer z vidika prevzemanja besed iz tujih jezikov ter z upoštevanjem slovenske besedoslovne tradicije pridobila tehtna spoznanja o slovenskem besedju.
Nekaj rezultatov raziskave so na simpoziju predstavili člani projektne skupine. Vpliv tujihjezikov na slovensko besedje so nakazale predvsem Nada Šabec, Elizabeta Bernjak in Irena Stramljič Breznik. Nada Šabec je predstavila vplive angleščine z leksikalnega in pravopisnega vidika ter vzroke za prevzemanje besedja in načine zapisovanja, predvsem za zamenjavo slovenskih besed in pisnih znamenj z angleškimi. Elizabeta Bernjak je raziskovala medjezikovni transfer dveh jezikov v prostoru ob slovensko-madžarski meji in ugotovila, da v manjšinskem jeziku prihaja do jezikovnih prepletanj na vseh ravneh ter da so govorci oblikovali različico jezika, polno kalkov in hibridnih oblik. Irena Stramljič Breznik je predstavila germanizme v slovenskih frazemih na izbranem gradivu SSKJ in ugotovila, da imajo le-ti v slovenščini status izposojenk, v slovarju pa so frazemi le delno predstavljeni v frazeološkem gnezdu. Tudi Vida Jesenšek je izpostavila frazeološko
podobo slovenskega jezika in jo predstavila protistavno z nemškim jezikom; ukvarjala se je z vprašanjem, kako predstaviti pregovore učencem tujega jezika, ter z metodologijo sestavljanja večjezičnega frazeološkega slovarja.
Vlogo narečnega jezika in stilistike v odnosu do knjižnega jezika je predstavila Zinka Zorko, ki je raziskala stavbarsko izrazje v koroškem remšniškem podnarečju in ugotovila, da se je v njem ohranilo veliko starih slovenskih poimenovanj za podeželsko arhitekturo kljub germanskim in romanskim jezikovnim stikom. Mihaela Koletnik je prikazala toponime in mikrotoponime na Goričkem, ki odražajo glasoslovne in oblikoslovne značilnosti prekmurskega goričkega podnarečja, ter jih razvrstila v 12 pomenskih skupin glede na občno besedje, iz katerega so se razvili. Obe sta poskrbeli za pestro predstavitev področja, ki sta ga raziskovali, in predstavili tudi izvor besedja, ki je značilno za izbrano narečje.
Z vprašanjem sporočanjske ustreznosti slovenskega jezika v primerjavi z oblikovanjem knjižne norme v 19. stoletju in novo vlogo slovenščine v 21. stoletju se je podrobno ukvarjal Marko Jesenšek, ki se kot dober poznavalec zgodovine slovenskega jezika ne more strinjati s prepogosto rabo angleščine v znanstvenem in univerzitetnem učnem jeziku. Kaj hitro bi se lahko zgodilo, da bi slovenščina izgubila status sporočanjsko povsem razvitega in uveljavljenega evropskega jezika.
Jožica Čeh je v projektu sodelovala s preučevanjem besedja v umetnostnih besedilih, posebej vloge narečnega jezika in stilistike v odnosu do knjižnega jezika. Predstavila je rezultate raziskave besedja kot prvine jezikovnega stila v umetnostnem besedilu z vidika identitete literarnega subjekta in njegovega habitusa na primeru
socialnorealističnih besedil Ivana Potrča in prvega slovenskega narečnega romana Za napršnjek vedrine Jožeta Ftičarja.
Z mariborske univerze se je predstavilo še pet referentov, ki so podali zanimivosti in odstopanja od knjižne norme v pokrajinski oziroma specifični funkcijski rabi slovenskega jezika, in sicer Mirko Križman z raziskavo značilnega besedja Radgonskega kota, v katerem se kažejo značilnosti tako prekmurskoravenske in slovenskogoriško-prleške narečne osnove kot vplivi nemškega jezika na skladnjo in leksiko; Alenka Valh Lopert je predstavila značilnosti mariborskega pokrajinskega pogovornega jezika na Radiu City v primerjavi s slovensko zborno izreko ter interference med obema funkcijskima zvrstema, z namenom pokazati vpliv pogovornega jezika na kulturo govora v javnosti ter postaviti pravorečne smernice za poklicne govorce lokalnih radijskih postaj; Mira Krajnc Ivič in Špela Skitek sta z raziskavo jezika v obojesmernih ožjeinteresnih dvogovorih, SMS-sporočilih in spletnih klepetalnicah podali zanimive primere izredno pogoste rabe anglizmov, ki je tipična lastnost ekscesnega sociolekta, ukvarjali pa sta se tudi z jezikom slovenskih zvezdnikov, ki kažejo iste značilnosti; Natalija Ulčnik je predstavila besedje Agustičevega časopisa Prijatel, zajeto v Slovar stare knjižne prekmurščine avtorja Vilka Novaka, ki kaže Agustičev jezikovni čut za tvorjenje novih slovenskih besed v madžarsko govorečem okolju, saj je moral oblikovati publicistični jezik v pomanjkanju stikov z maternim jezikom.
Referenti z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani so podali zanimive izsledke raziskav besedja z različnih področij; tako je Majda Merše predstavila izrazje za poklice v delih protestantskih piscev 16. stoletja in jih razdelila v skupine glede na pripadnost različnim terminologijam ter podala več zanimivih značilnosti, ki so se pokazale ob analizi gradiva; na protestantske pisce se je omejil tudi Kozma Ahačič, ki je predstavil
jezikoslovno terminologijo, ki so j o oblikovali predvsem za področja pravopisa, glasoslovja, besedoslovja in sociolingvistike, čeprav so o jezikoslovnih vprašanjih pisali večinoma v nemščini ali latinščini. Ljudmila Bokal se je osredinila na slovensko čebelarsko izrazje, ki je zaradi razširjenosti te panoge pri nas zelo pestro, besedje pa najdemo tudi v slovenskih primerah in pregovorih; Jožica Škofic je raziskala terminologijo sekirarstva, ki je bodisi izvirno slovenska bodisi prevzeta iz nemščine, veliko ohranjenih poimenovanj pa je le opisnih. Marjeta Humar se je posvetila slovenskemu gledališkemu izrazju, ki kaže poleg izvorno slovenskega predvsem grško-latinski izvor tako dejavnosti kot besedja, nova poimenovanja pa prevzema predvsem iz angleščine, mnogokrat povsem nekritično.
Andreja Žele je imela zanimivo e-predstavitev o e-tvorjenkah in drugih novih tvorbah s prevzetimi sestavinami, ki jih ni mogoče vključevati v slovenske besedotvorne zakonitosti, predstavila pa je tudi druge aktualne pojave sodobne rabe jezika z vidika aktualizacije pomenov oziroma njihove razširitve na novo pojavnost. France Novak je govoril o vlogi jezikoslovja in jezikoslovcev v razvoju besedja v 16., 19. in 21. stoletju in različnih možnostih pridobivanja novih poimenovanj sodobne stvarnosti, podrobneje pa o dejavnosti Mateja Cigaleta. Vlado Nartnik je prikazal razvrstljivost samostalnikov v učbeniku Slovenščina za tujce Hermine Jug-Kranjec, ki sodi med najbolj znane učbenike slovenščine za tujce in zajema poleg besedil in vaj še uporaben večjezični slovar, v katerem je skoraj tisoč samostalnikov v zvezah s pridevniki.
Martina Orožen z Univerze v Ljubljani je v svojem obsežnem referatu predstavila govorne prvine v jeziku Slomškove pridige kot besedoslovno novost nabožnega slovstva purističnega obdobja in poudarila, da se je prenova slovenskega knjižnega jezika začela tudi v nabožnem slovstvu, med ustvarjalci katerega osrednje mesto pripada prav Antonu Martinu Slomšku.
Z univerze v Celovcu se je simpozija udeležila Herta Maurer-Lausegger, ki je
osvetlila izrazje za rastlinstvo v plajberškem govoru na avstrijskem Koroškem, predvsem za plevele, sadeže, zdravilno rastlinje in grmičevje na podlagi Šašlovega Rožanskega narečnega besednjaka (1957).
V velikem številu so se simpozija udeležili slavisti s Poljske, in sicer s Šlezijske univerze v Katovicah in Univerze v Bielsku-Biali, predstavljali pa so različne poglede na besedje slovanskih in neslovanskih jezikov. PrzemysJaw Brom s Šlezijske univerze je primerjal besedje sodobnega črno-gorskega jezikovnega standarda s slovenskim, Mateusz WarchaJ je predstavil primere leksikalnih interferenc v slovanskih jezikih, Božena Tokarz pa je raziskovala prevajanje in razlike med leksikalnim korpusom v slovenskem in poljskem jeziku.
Referenti z Univerze v Bielsku-Biali so večinoma poročali o medjezikovnih interferencah. Tako je Emil Tokarz predstavil t. i. lažne prijatelje v poljskem in slovenskem jeziku, torej besede in besedne zveze, ki imajo v obehjezikih kljub navidezni sorodnosti različen pomen. Agnieszka B^dkowska-Kopczyk je govorila o metaforah za trg v slovenskem jeziku, Krzysztof Feruga pa je v sodelovanju z Emilom Tokarzom predstavil podobo jeze v poljskem, hrvaškem in slovenskem jeziku. MichaJ Lisecki je govoril o variantnosti toponimov v slovenskem in poljskem jeziku, LiliannaMiodonskaoštirijezičnemPo//ifco-
slovensko-makedonsko-hrvaškem slovarju pravno-ekonomskih izrazov, Artur Sl^zak pa o besedišču gradiščanske hrvaščine, in sicer v primerjavi s slovenskim. Dve avtorici sta se ukvarjali z vplivi angleškega jezika na slovanske jezike, in sicer Dorota ChJopek, ki je predstavila angleška prislova za izražanje navpičnostnega razmerja (up, down) v poljski in slovenski prevodni praksi, ter Justyna Mišta, ki je prikazala, kakšen pomen imajo anglizmi v tiskanem sporočanju. Z besedjem se je ukvarjal tudi Dragi Štefanija, ki je izpostavil poimenovanje za Evropsko zvezo in jezikovno problematiko v njej.
Rdeča nit simpozija je bila ugotovitev, da imamo Slovenci zelo pestro izvirno besedje, vendar se velikokrat prehitro zadovoljimo s prevzemanjem iz tujih jezikov.
Simpozij se je zaradi zanimivih diskusij, ki so sledile referatom, zavlekel do poznih večernih ur tako v petek kot v soboto, sicer pa so si referenti lahko oddahnili ob petkovi večerni gledališki predstavi Grk Zorba M. Theodorakisa in L. Massina. Referati so potekali v sproščenem vzdušju in sprožili razmišljanja o slovenskem besedju z več zornih kotov ter s tem spodbudili nadaljnje leksikološke raziskave.
Mojca Tomišic Filozofska fakulteta UM mojca.tomisic@uni-mb.si