IVO TROŠT:     •
Učitelj Breznik.
I    /^^N^f^--vl    I a P°'Jane so dobili novega učitelja.  Po vasi je bila "5<i=3§C^v^        o njem sploh neugodna sodba. ^Sb^tjS^jS^               »Ta-le ne kaže, da bo tako mehak, kakor je bil
2§SRfv^A               »S tem ne bo dobro zobati črešenj."
i^^^^te**              »In ne peči hrušk."
^^Sn^lSJK                 rOsorni obraz svedoči ostro besedo."
^-C^O^^fs               »Otroci se veliko  nauče pri njem;  takšen glas
*-—-*         ^^"^C-—j prihaja do nas."
rNi mogoče; preveč se ga bodo bali. Strah je pa slab učitelj." Tako so ugibali vaščani o prihodu novega šolnika. Otroci so se ga izogibali. Matere so že uganile, da se bodo morali njih malčki privaditi osornemu licu in tudi slušati ostro besedo gospoda učitelja. Njegova kazen bo gotovo stroga. Marsikateri mamici se je že naprej smilil njen ljubljenček, in neka-tera solza se je utrnila v očesu ter neopažena zdrknila po licu na predpasnik. Približal se je usodni dan — začetek šole. Le prehitro so ga oznanjali v nedeljo z lece v cerkvi. Začeti je bilo treba mnogim mladim Poljančkom in Poljankam trnjevo pot, a mnogi so jo že nadaljevali; bali so se pa vsi. Med šolsko mašo so mogočno pele orgle, a orglal je novi učitelj. To so v strahu vedeli vsi in si v boječih pogledih priznavali že povsod do-gnano resnico: Ta-le bo hud. Že glas itna ostrejši kot njegov prednik, in orgle mu  pojo   kakor bi govoril!   Zato   se je   danes   dvignila  marsikatera
želja v višave, z željo pa tudi prošnja, da bi jaz ne bil preveč deležen uči-teljeve strogosti.
Po maši se je vrstila dolga procesija v šolo. Spotoma ni bilo treba otrok nič opominjati, nič miriti, zakaj prav nič niso ščebljali in se smehljali, kakor je bila doslej razvada ob enakih priložnostih. Vrabci po bližnjih dre-vesih so jih časih zaman posnemali, a danes so bili ti rokovnjaški predrz-neži glasnejši od same zbrane poljanske mladine. Nekaj težkega se je ne-vidno premikalo z njimi v učilnico, namreč nevesela zavest, da bo novi učitelj jako natančen, pri njem bo vse težje in strožje, nego je bilo še pri rajniku. Le redki glasovi izmed mnogoglave vrste, sami resni obrazki, a prvenci so celo jokali ter skrivali oči in solze za klobuk, ki so ga tiščali na oči in usta. Mnogi so se vlekli celo za materino krilo, češ, pojdimo domov s tega strašnega kraja.
Res se jitn je kmalu izpolnila želja: učitelj jih je zapisal, vprašal kaj malega in izpustil do popoldne. Drugače je bilo v razredu, kjer so čakali starejši učenci. Vse tiho kakor v grobu. Vstopi novi učitelj. Učenci vstanejo in po-zdravijo. Učiteljeva visoka postava so malce nakloni, veli sesti in še vedno pazno motri nove goste, potem šele odzdravi in odloži črni klobuk na do-ločeno mesto. Vse kretnje so bile strogo umerjene, odločne. Zopet se ozre po šoli. Vse mirno. Nihče se ni upal niti zahrkati. Potem izpregovori glasno:
»Vidim, da se me bojite. Tudi jaz se bojitn. Vi se bojite ostrih kazni, a jaz se bojim, da bodo mnoge še tako ostre — zaman. Čul sem že, da ste posebno starejši mnogo zagrešili pri mojem pokojnem predniku. To se mora poravnati. Še danes se tnoramo domeniti, da se ne bomo nič več bali drug drugega. Ločiti se hočemo še danes, če ste zadovoljni — lo-čiti kot pravi prijatelji. Glejte! Življenje nas je združilo. Zakaj bi si ga ne lajšali na obeh straneh, kolikor je mogoče. S tem ste zadovoljni.
Torej, poslušajte me in kmalu spoznate, kako malo upravičena je bila vaša in moja bojazen. Taka-le je pa moja ponudba: Kolikor je vas, ki ste bili lani malomarni in nagajivi, vi mi obljubite, da se letos poboljšate. Ne velja pa sama obljuba — prazna beseda, ki jo kdo izgovori danes morda celo v šali ali lahkomiselnosti, ne; v kratkem se hočem tudi prepričati, da se je njegovo poboljšanje zares tudi začelo.
Kolikor je vas, ki ste bili lani dobri in marljivi, vi mi obljubite, da boste letos boljši in marljivejši. Obljuba pa vam mora biti kakor vsakemu sveta. Tudi o vas hočem videti vkratkem, če je vaša resna volja, da osta-nete mož-beseda.
Kolikor je vas, ki ste bili Iani prav dobri in prav pridni, mi obljubite, da ostanete letos taki kakor lani. O tem se bom tudi v kratkem prepričal sam. Kako, kje in kdaj — boste videli in ako me boste slušali, se ne boste kesali.
Moja obljuba pa je: Vsakomur bom pravičen, kdor ostane mož — beseda. Izkušal vam bom razložiti vse na najlažji način, ako spoznam, da je vaša resna volja kdaj tudi nekaj znati in pokazati, da želite postati po-šteni Ijudje, dobri državljani. Kar igraje me boste umeli, in učenje vam ne bo delalo nobenih težav.
i*
Mojo strogo pravičnost bo čutil samo oni, ki mi danes noče obljubiti, da se poboljša, ali pa oni, ki mi sicer to obljubi, pa ne ostane mož-beseda. Ta strogost bo pa v prid le njemu samemu, zakaj slehrna moja kazen je le nagib in migljaj k dobremu.
Ako jaz ne bom izpolnjeval današnje obljube, bom kaznovan jako ob-čutno že v zavesti, da bi bil bogato poplačan ves moj trud, moja resna prizadevanja z vašo pridnostjo in vašim napredkotn. Enako bom pa kazno-van navzlic vsemu trudu in resnim prizadevanjem pri vas, ki se ne pobolj-šate. Srce mi bo krvavelo zastran vaše škode.
Torej vidite, da je usoda bodočega šolskega leta v naših lastnih rokah. Vsakdo je sam svoje sreče kovač. Zato pa: Kogar je resna volja, da po-ravna stare napake in napreduje v dobrem, sezi sem-le v mojo roko, da si obljubimo podpirati drug drugega do konca leta."
Počasi so se jele z desne in leve iztezati drobne ročice v učiteljevo dlan, vedno pogumneje, vedno zaupneje; ko je dospel med zadnje klopi, se mu je obraz ubral celo v lahen nasmeh. Dejal je zato Rodinovemu Matku: ,Ti si mi celo stisnil roko. Dobro! Ali veš, kaj pomeni to? — Da si še posebno zadovoljen z mojo ponudbo. Bomo videli."
Rodinov je bil doslej najmarljivejši učenec. Njegov zgled je zdramil še ostale omahljivce, da niso učitelju le navidezno segli v roko, marveč zares sklenili tudi v svojem srcu, da hoČejo ostati mož-beseda sebi v korist, staršem in učitelju v veselje.
In tista težka zavest, ki je kakor hudouren oblak spremljala poljanske učence iz cerkve v šolo, je sedaj-le izginila popolnoma. Do sto parov oči se je še tisti dan oziralo zaupno v visoko postavo novega učitelja, do sto src se ga je začelo oklepati s toplo ljubeznijo.
Veselo ščebljaje so se vračali otroci domov tisto dopoldne. Obljubo so pa tudi držali vestno do konca leta. S tem so se pa naučili, da so iz-kušali povsod ostati  mož-beseda. To jim je bilo vedno  v korist in ponos.
Ob koncu leta se ni nihče kesal, da je časih težko držati obljubo. Zadovoljni so se ločili na velike počitnice in se spominjali svojega učitelja s spoštovanjem in hvaležnostjo.
*
To dogodbico je povedal učitelj Breznik svojim učencem ob začetku leta, vprašal je še tega in onega, če mu ugaja, dekleta celo, kaj jim najbolj ugaja v povesti. Ponovili so jo prav lahko, zakaj znali so jo vsi. Naročil jim je torej, naj jo napišejo za domačo nalogo, kakor si jo je kdo zapomnil. Prečitajo naj jo potem svojim staršem in drugim domačitn. Izdelke popravi sam, ko jih pregleda in oceni. Najboljše bo pohvalil še posebe in jih pokaže celo drugim gospodom, da se osvedočijo, kako znajo biti mož-beseda takoj s prvo nalogo njegovi učenci in s tem pokažejo, da ne marajo zaostati za poljansko šolo.
Tudi Breznik je povabil potem svoje učence in učenke, da so tudi njemu segli v roko in obljubili, da se hočejo zares truditi za napredek, kar bo najboljši dokaz, do žeie ostati mož-beseda.
—-oi    5    »-•—
Začelo se je v šoli in nadaljevalo doma pravo kosanje, kdo boljše in lepše napiše prvo domačo nalogo. Vaščanom je bilo to všeč. Začeli so se zanimati za šolo in zlasti za to, kaj se tam uče njih otroci. Izginil je ves strah, ki se je bil popolnoma neopravičeno ugnezdil v vas pred prihodom učitelja Breznika.
»Tako, tako bo," so zdaj ponavljali sosedje, »učitelj Breznik ni tako hud, ni tako osoren kakor oni, ki so se ga bali na Poljanah. Kaj pa, če je namesto Poljancev mislil nas in namesto poljanskega učitelja sebe? E, se poznamo. Ako so znali Poljančani biti mož-beseda, znamo tudi mi." Ženske so pa dostavljale: BKar vidno napredujejo naši malčki."