Poštnina plačana o gotovini Cehkumi GLASILO f LOVEN _ ^ /L SKIH CERKVENIH Jf/VI §fš/)jAi GLASBENIKOV ŠT. 6 MAJ O 1936 O JUNIJ LETO 59 Naše kongresno petje v ušesih in srcih velikih narodov. Splošen pregled o petju pri evh. kongresu je prinesel C. Gl. že lansko leto. Prav je pa, da pogledamo naše petje še v luči, kakor so ga gledali tujci. Vsega, kar so tujci rekli, ne vemo; kar pa vemo, se nam zdi vredno in kar potrebno objaviti v našem cerkvenoglasbenem listu. Papeški dnevnik »L'0sservatore romano« (Rimski opazovalec) dan za dnem poroča o veličastnem poteku, vmes pa rad in z navdušenim občudovanjem vpleta vtise, ki ga je nanj napravilo naše petje. Takoj v prvem poročilu o sprejemu papeškega legata kard. Hlonda na koncu pristavlja: »Pozno v noč so verniki ostajali po cerkvah, molili in se zgrinjali okoli spovednic, ki jih je te dni neprestano oblegala brezprimema gorečnost. V stolnici pa se je pred podobo Device z Brezij dolgo gnetla1 natrpana množica, neumetničeno se razlivala v pobožne pesmi, ki so dihale globoko občuteno pobožnost do Marije.« (0. R. 1—2. jul., št. 152.) V isti številki piše o mladinski prireditvi na Stadionu; o petju pravi: »Po maši in končani zahvali se je Nj. Eminenca še dolgo mudil in nad vse spodbuden prizor občudoval. Svete pesmi, ki so pobožno spremljale mašo, podprte z dobro godbo, so se še naprej glasile, in kar močni veter jih je odnašal v daljo.« Popisovanju glavnega zborovanja na sv. Petra in Pavla dan dostavlja: »Ko so bili govori končani, so iz bližnje župne cerkve sv. Cirila in Metoda prinesli sv. Rešnje Telo, ki ga je spremljal pisan sprevod mož in žena v narodnih nošah. Peli so — vedno po slovensko — lavretanske litanije po svojem narodnem običaju, vmes vdevali svetopisemske vrstice in nravstvene misli, ki spominjajo na slovite rečenice sv. Filipa Nerijca; iz tega se razvije nekaka drama, pri kateri sodeluje vsa množica vernikov, kar napravlja globok vtis zaradi pobožnega čustva, ki jo prevzema. Prireditev ognjevito vodi stolni kanonik dr. Kimovec. 1 vso noč — op. prevajalca. Rimski poročevalec pač ni mogel vso noč paziti na stolnico. Po trojnem blagoslovu zborovanje; druge pesmi sv. R. T. na čast končajo to, nad vse spodbudno zborovanje.« 0 nočni moški prireditvi pišoč, zopet ne pozabi petja: »Maševal je msgr. Gregorij Rozman, ljubljanski škof; venomer ga je spremljalo petje vernikov.« — Ko opiše obhajilo možakov, pristavi: »Nato so pa peli zahvalne evharistične slavospeve, in nazadnje — ob dveh ponoči se je nepozabno opravilo končalo.« Istega dne piše o veliki prireditvi »Pevske zveze«. »Več ko tri tisoč pevcev in pevk iz vse Slovenije je pelo oratorij »Odrešeniku sveta«, ki ga \e uglasbil prof. Tome, in Premrlovo kantato »Križu povišanemu«. Prireditvi, ki jo je vodil prof. Marko Bajuk, so prisostvovali kardinal legat, apostolski nuncij in nekaj članov jugoslovanskega episkopata.« V istem dopisu se spominja zbora sv. Cirila in Metoda: »Mešani zbor sv. Cirila in Metoda, sestavljen iz 60 pevcev je v cerkvi očetov frančiškanov izvrstno pel liturgijo sv. Janeza Zlatoustega.« (0. R. 3. jul. 1935, št. 153.) V dveh sledečih številkah popisuje vtise zadnjega dne. »Nedeljo zjutraj grem zgodaj iz hiše, da bi presenetil speče pod milim nebom v varstvu angelskih peroti; pa so me nabrisali. Vsi so že na nogah, moški, ženske, veliki in čisto majhni; vsi po cerkvah, da poslušajo — ali bolje: da s svojimi duhovniki opravljajo maše in po jo, pojo, po jo —« Ko podrobno opiše slovesni vhod kardinala legata na Stadion, nadaljuje: Med živahnim plapolanjem robcev mogočen in dobro sestavljen zbor okoli 600 pevcev2 poje antifono »Tu es Petrus« (Ti si Peter, skala). Njega Eminenca pride na tribuno, kjer je občudoval še izbrani oltar, trezno, pa s tenkim okusom okrašenega z nekimi sinjimi in tako lepimi cvetlicami, da mi je ime izginilo. Nad tabernakljem se nasmiha podoba Marije Pomagaj, toliko češčene Matere božje. Glej, kardinal odlaga škrlat in se oblači v škofovska oblačila; glej ga, kako stoji z zlato mitro in pastirsko palico v levici: veličasten kakor papež, ki ga zastopa. Kako čutimo bližino papeževo, ko se ponavlja spev »Ti si Peter, skala!« Odmor. Popoln molk. Plapolanje zastav... Iznova molk. Nato kan. dr. Frančišek Kimovec napravi čarodejno kretnjo, ki jo je videlo dvesto tisoč oči. In vsa množica se razlije v Marijino pesem: »Lepa si, lepa si, roža Marija«. Ne bom opisoval dovršenosti tega petja slovenskega naroda: čudovita je ta množica sto tisoč pevcev, ki gre za občutno palčico3 kanonika Kimovca z gibčnostjo majhnega zbora (samih glasbenih) profesorjev in dovršeno pazi na brzino in še na to, da se petje v potrebnih odtenkih kar 2 Bilo jih je v resnici znatno nad 700 iz več ko 30 zborov. Ljubljanskih samih je bilo kakih 120. Najodlionejših malo, tistih, ki ee najbolj »štejejo« pa menda komaj kdo. Ostalih več ko 600 so dali zbori iz bližnje in daljne ljubljanske okolice — do Kamnika in Mekinj, do Vrhnike in Šmartna pri Kranju. 3 v resnici je bila v roki zvita kongresna knjižica. preliva. In tako, mislim, bi peli, če bi jih bilo milijon; in zares se mi zdi, da poje vsa Slovenija, poje ves svet, poje vesoljstvo: »Lepa si, lepa si, roža Marija.« Začne se pontifikalna maša---Pogosto se raztreseni in občudujem negibnost, molk, pazljivost, pobožnost te množice. Le glavni vhod kar naprej razliva ljudstvo, ki se mu, ne vem, kako, posreči najti prostor; toda vhod je tako oddaljen, da tega nihče ne opazi. Prizor, kakor da je vsakršen glas zamrl. Toda zdaj se iznova oglasi. Zbor 600 glasov poje »Angelsko mašo« (Missa de Angelis). Ne bom več pravil, kako jo pojo. Rajši povem, da po posebni predpravici, ki jo je Sveta stolica dala — ni dolgo tega — subdiakon poje list v slovenskem jeziku in naravno tudi diakon isto napravi z evangelijem. Zvočniki dovršeno izpolnjujejo svojo dolžnost, in tako vsi, celo naglušni božjo besedo slišijo in razumejo. Blagoslovljena znanost, ki se tako razliva v plemenitem slovenskem jeziku; saj je tako pripraven, da izraža vzvišene verske misli in čustva. Pontifikalna maša se veličastno nadaljuje; zbor poje — še vedno po slovensko — »Lauda Sion« (Hvali, Sion, Rešenika); pripominjam, da je mera latinskega besedila ohranjena. Sv. Tomaž4 mora biti zelo zadovoljen.« Po maši — piše — »nove pesmi, potem pa predsednik glavnega kongresnega odbora dr. Stanislav Žitko začne drugo glavno zborovanje.« (0. R. 4. jul. 1935, št. 154.) Popisujoč veličastno procesijo in slovesnosti zadnjega kongresnega dne se zopet pomudi pri našem petju: »Začno se pete litanije Matere božje; za vsako tretjo prošnjo se pojo odpevi z asketsko in nravstveno vsebino; spominjajo me na pesniško verske skladbe sv. Filipa Nerijca in sv. Alfonza Ligvorijca. Vzkliki so o minljivosti sveta, o neizbežni smrti, vzkliki k božjemu usmiljenju, k mogočni priprošnji presv. Device, vzkliki po prelepem paradižu, tem bolj učinkoviti v tem trenutku, ko mislimo, da smo že kar na drugem svetu. Gledam to velikansko in negibno množico, bleščečo v stotero barvah, ki se smehljajo pod lepim soncem, to množico, ki poje in odpeva kot eno samo srce in ena sama duša s tako dovršenostjo in takim prepričanjem.« Zelo mikavno je brati mnenje papeškega poročevalca o naših narodnih nošah. »Pozornost vzbujajo nagnetene množice možakov v starodavnih nošah, posebej pa še množica žensk tudi v »narodnih nošah«; razteza se po dolgem delu pobočja, ki gre od tribune skoro do srede stadija. V veliki večini nosijo »avbo«, značilno pokrivalo, vezeno s čistim zlatom, ki ob vročem poljubljanju sonca sipi je iskre. Kmetice so, pa se zde kneginje; človek bi rekel, da jih je videl naslikane na slikah Holbeinovih ali Carpaccievih ali slikah Bonozza Gozzolija. In zdaj, ko pojo litanije, te spominjajo na angele Melozza iz Forlijev. Še nikoli nisem videl tako veličastnega zbora žena, oblečenih v starodavne narodne noše.« »Litanije se nadaljujejo in zborovalce popolnoma prevzamejo, da množici, ki še vedno navaljuje na vhod, dajo priliko, da si tudi ona še 4 Sv. Tomaž Akvinski je besedilo tega slavospeva zložil. najde prostorček med toliko srečnimi. Večer je veličasten; izredno vročino prvega dne je ublažil blagodejen dež in božajoč vetrič dolge zastave z mlajev slovesno razteza po zlatem nebesu...« Zadnjo besedo o našem petju je papeški dnevnik zapisal ob posvetitvi Jugoslavije Jezusovemu Srcu. »Zdaj se Jugoslavija posveti presv. Jezusovemu Srcu: vsa množica, ki Jugoslavijo tu predstavlja, skupno moli slovesno posvetilno dejanje. Nato pojo zahvalni »Te Deum« (Tebe Boga hvalimo), tudi tega vsi skup v ljudskem jeziku in z dovršenostjo, ki smo jo že toliko hvalili. Na koncu smo. Pojo »Tantum ergo« (V zakramentu vse sladkosti) in kardinal legat podeli slovesni blagoslov z Najsvetejšim. Trenutek iz raja. Predstavljam si, da bom to množico, sedaj na kolenih, nekega dne ugledal na desnici božjega Sodnika med izvoljenimi, nad najvišjim blagoslovom se radujočimi: »Pridite, blagoslovljeni po mojem Očetu...« Iznova petje. Kardinal odloži sveta oblačila, si nadene škrlat in odhaja s tribune blagoslavljajoč med živijo-klici in mahljanjem stotisoč belih robčkov — kakor golobeki, ki se blešče v svojem poletu... « (O. R. 5. jul. 1935, št. 155.) Francoski katoliški dnevnik »La Croix« (Križ) na dveh mestih piše o našem petju. Prvikrat, ko poroča o nočni moški procesiji, maši in obhajilu. »Ti možje so prišli iz mesta s procesijo več ko dva kilometra daleč z baklami v sprevodu, ki je trajal dve uri; vmes so prepevali pesmi in so neprestano igrale godbe; kongresa se jih je udeležilo okoli šestdeset.« Drugikrat — očividno ves prevzet — govori o naših petih litanijah: »Ob vhodu na Stadion kardinal legat pričakuje presveti Zakrament. Med tem ko prihajajo zadnje skupine procesije, pojo slovenske lita-n i j e. Neizmerna množica na prošnje, ki jih zbor poje na tribuni, kleče odpeva s poudarkom, v potankostih tako izrazitim in pretresujočim. Te slovenske litanije niso nič podobne onim, ki jih slišiš povsod; v nje so vpleteni odpevi, ki jih ljudstvo povzema v zboru z neutrudnim navdušenjem in izrazom neizrekljive pobožnosti. To petje je temu ljudstvu postalo v resnici narodna molitev.« Toliko smo našli pisanega o našem petju. Ali je še kdaj katero koli slovensko pero o našem petju pisalo tako vzneseno, pesniško? Ali smo se sami kdaj tako živo zavedali globokega pomena in silovite moči zlasti našega ljudskega petja? Še besedo o zborih, ki so tvorili veliki 700—800 glasni mešani zbor pri kardinalovi maši. Vsi ti zbori so imeli z glavnim pevovodjem po dva, po trije skupne vaje: najkrajša je trajala tri ure, najdaljša pet ur. Pa so prav ti rekli: Pet ur je vaja trpela; pa če bi bilo treba, bi jih vzdržali še pet. Ne vem, če bi bili to res zmogli — kaže pa nepopisno navdušenje naših pevcev. Vaje so bile največ zvečer, poleti. Ljudje dan in noč v »velikem delu«, izmučeni, zdaj pa pozno v noč — ali bolje: rano v jutro peti — pa so prišli, dasi bi se človek po pravici bal, da jih bodo dolge vaje oplašile. Bila je vaja v cerkvi. Pride cerkvenik, čaka, da bi cerkev zaprl. Seveda se naveliča in počasi začne godrnjati: »Ali še ne bo konca? Ali veste, da bo vsak čas polnoči?« — »Kaj!? šele polnoči? ne več? —^Potem pa le še dajmo!« — Tak je bil odgovor mladih fantov, neutrudnih pevcev. In za skupno vajo nedeljo prej — vsi so prišli peš, na kolesih, z vozovi, avtobusi, železnico. Ko je po vaji prišla na razgovor skupna vaja v Ljubljani, so pevci vse pomisleke presekali: »Gospod, čemu imamo pa konje in vozove?« Bog je pevcem trud poplačal: nikoli slovenski pevci še niso peli pred toliko in tako izbranimi, hvaležnimi poslušalci. Pa tudi pred tako odličnimi ne. Tuji odličnjaki se niso mogli dovolj načuditi, da so naši pevci tako lepo in živo peli koralno »angelsko mašo«. Odličen poznavalec korala, star praktik in pevovodja, ki je bil navzočen, ko so rimski zavodi — vseh pevcev je bilo tisoč — peli ang. mašo ob vstoličenju papeža Pija X. v cerkvi sv. Petra — ta je ponovno in z vso resnobo trdil, da ste slovenski preprosti pevci to koralno mašo peli za tisoč odstotkov lepše, kakor so jo peli izvežbani rimski. — Mi te primere ne moremo ocenjevati, častna za naše pevce pa je. Naše ljudsko petje je vse goste tako iznenadilo in čudno prevzemalo, da je papežev ceremoniar, ki je bil prej papežev osebni tajnik, da so poljski grofje drugi dan že z nami pri petih litanijah peli odpeve. Seveda besed niso znali, ampak samo glas so »gnali«. In note odpevov in skladb za mašo in nekaterih drugih pesmi z latinsko prestavo smo jim morali s seboj dati, da bi jih mogli peti tudi v Rimu in na Poljskem. Tako je naša pesem, ki smo z njo slavili Jezusa v Sv. Rešnjem Telesu, proslavila nas, da so naš mali narod veliki narodi s spoštovanjem občudovali. Emil Hochreiter: Moji spomini na p. Hugolina Sattnerja, posneti iz njegovih pisem. Ob smrti našega nepozabnega p. Hugolina je izšel v »Cerkv. Glasbeniku« iz peresa gospoda urednika samega obširen članek, ki ni popisal samo njegovega življenja in stremljenja, temveč je tudi njegov pomen za slovensko oziroma jugoslovansko glasbo jedrnato pojasnil. Ne oziraje se na to razpravo me je gospod urednik — vedoč, da sem bil s preminulim mojstrom v tesnem prijateljskem stiku — naprosil, da napišem za širšo javnost moje spomine nanj. Vem, da p. Hugolin Sattner zasluži, da se v tem oziru moja malenkost oglasi in da poda sliko tega redkega moža s stališča prijatelja. A dolgo sem se obotavljal in po-mišljal, bom li mogel tej urednikovi želji ustreči, — iz raznih razlogov — končno sem se odločil, iz p. Hugolinovih pisem name, ki jih je na stotine, one oddelke priobčiti, ki bodo javnost, v prvi vrsti njegove soibrate, sorodnike, prijatelje, znance in neštete častilce njegove muze zanimali. Naj čitatelji oproste, če se pri teh pismih tudi moja osebnost in zasebne razmere včasih več kakor treba omenjajo; drugače bi kar ne bilo mogoče plemenite lastnosti Sattner je-vega značaja v pravi luči pokazati. V prostorni kaseti hranim ta pisma; listi, ki so mi ljubi in dragi, listi, ki pripovedujejo čestokrat o lepih in nepozabnih dogodkih. Po smrti p. Hugolina v aprilu 1934 sem vsa pisma, ki segajo do leta 1891, prečital in to ne samo z zanimanjem, temveč tudi s hvaležnostjo do pisatelja. Pred mano leže s svilnatim vezilom opremljena in po letih lepo urejena; pisana so skoro vsa v nemškem jeziku, ker je hotel prijatelj s tem dopisovanjem tudi kaj koristnega zvezati: vajo v nemščini... Zato sem moral vsa objavljena mesta iz pisem posloveniti. Če tudi imajo pisma znak preteklosti na sebi, niso samo meni draga, marveč bodo pač tudi marsikaterega bralca prijetno dirnila in spomnila na ta ali oni dogodek v njegovem življenju. V Novem mestu je bilo. Leta 1879 v jeseni v začetku šolskega pouka. Živo se spominjam, ko stopi mlad velik frančiškan v prvi razred ljudske šole in prične predavati verouk. Vsi smo bili pazljivi; le moj sosed ni poslušal kateheta, ampak je zijal na me — ne vem čemu? — in me motil. Dvignem roko in se pri katehetu pritožim, češ vedno gleda name in me moti. Katehet pa odvrne: »Kaj se jeziš, paglavec, š e m a č k a š k o f a g 1 e d a!« To je bil moj prvi stik s prijateljem, ki je bil 20 let starejši od mene... Na gimnaziji sem bil prav dober sopranist in že radi tega p. Hugolinu zelo všeč; mnogokrat me je poklical v svojo celico' in se z menoj pogovarjal (ne samo o glasbi). Ker sem imel že takrat reden pouk v klavirju, pozneje tudi na goslih, sva igrala Schubertove sonatine, godla Pleyelove duete in drugo. Takrat si je nabavil tudi krasni amerikanski harmonij s pedalom; ves zamaknjen sem bil, ko je igral nanj... Veliko zanimanje v vseh slojih Novega mesta in okolice je vzbudilo leta 1880 izvajanje Miillerjevega »Božičnega oratorija« z živimi slikami, ki ga je p. Hugolin z dijaškim zborom naštudiral. Zeli smo velikanski uspeh; morali smo oratorij dvakrat ponavljati; od blizu in daleč so hrumeli v mesto — takrat dolenjske železnice ni bilo — na vozovih. Ravnatelj gimnazije je bil Fischer (Nemec), ki je Hugolinovo delovanje pospeševal, kolikor je mogel. Plod tega delovanja ni bil samo omenjeni oratorij, temveč redni dijaški koncerti (»glasbeno-deklamato-rične akademije«). Peli smo tudi različne zbore že iz njegovega peresa: »Pozimi iz šole«, »O nevihti«, »Na planine«, »Njega ni« itd. Pri nekem takem koncertu leta 1885 sem pel Gregorčičevo »Jeftejevo prisego« kot samospev in žel mnogo priznanja; p. Hugolin me je spremljal. Še zdaj se čudim, da je v to dovolil, da sem smel s tem skladbenim poskusom v javnost. Le-ta moj spev je bil nagib, da se je p. Hugolin kmalu potem lotil te Gregorčičeve pesnitve in ustvaril ono nesmrtno kantato, ki je znana po vsej Jugoslaviji... Njegov pevski pouk me je močno zanimal. Vežbal nas je večkrat na teden; posebno je pazil na to, da nismo detonirali in da so se dinamična znamenja uvaževala; fermato na koncu zborov je držal dolgo in zahteval, da se neha v pp. Dogodilo se je tudi, da mi je dal pri vajah taktirko v roko, sam pa šel v zadnji kotiček dvorane in pazljivo poslušal, kako done nekatera zborova mesta... Prišedši v višjo gimnazijo, sem ga že tuintam nadomestoval pri dijaških mašah deloma kot pevovodja, deloma kot organist. Kako sem bil ponosen, če sem smel take posle opravljati. Tako sem imel priliko že v mladih letih se resno baviti z glasbo; zahvaliti se moram le p. Hugolinu za ta polet in razvoj. Ko je odpotoval leta 1890 v svoj novi delokrog v Ljubljano, me je že izvežbal v taki meri, da sem vodil samostojno zbor in dijaški orkester, ki sem ga bil kot osmošolec ustanovil in ž njim par koncertov priredil. Prvo prijateljsko pismo sem dobil od p. Hugolina 17. 8. 1891: »Oprostite, da Vam na Vaše prijazno pismo od 13. 7. šele danes odgovarjam. Lahko rečem, da je pri meni nulla dies sine linea; vsak dan donese kaj novega in tako človek odlaša korespondenco, dokler se da in sme. — Jako so me zanimale Vaše črtice o delovanju v Novem mestu.1 Pridni ste bili, le škoda, da boste odslej odtegnjeni 1 Pisal sem mu o ustanovitvi dijaškega orkestra in o tozadevnih prireditvah. cerkveni glasbi in da ne boste — kot visokošolec na Dunaju — več mogli delovati v domači deželi, ki zelo potrebuje nadarjenih in požrtvovalnih mož. .. Kaj bo sedaj z glasbo v Novem mestu, ne vem. P. Angelik gotovo ne pride tja; da ne bo tako, kakor je bilo včasih, rad verjamem, neobhodno potrebno pa tudi ni. Po drugih gimnazijah še tako' ni... 21. 8. se prične v Gradcu zborovanje nemškega Cecilijinega društva; upam, da pridem tudi jaz tja... Ravnokar sem dobil čisto nov klavir za 800 fl. od tvrdke Friedrich Ehrbar na Dunaju; zelo sem ga vesel; saj sem bil celo leto brez njega.2 15. 4. 1893. Bral sem v »Slovencu« Vaš izvrsten dopis o umrlem prof. .Josipu Bohmu,3 ki mi je pisan iz srca. Hvala Vam! — Ta članek me je spomnil dolžnosti, ki jo imam do Vas... Ne mislite, da sem Vas pozabil, cesto mislim na Vas, a posli so različni in obilni. Letos so mi naložili še gvardijanat v tem velikem samostanu in to odriva druge srčne zadeve. Dvomil sem tudi, ste li še v Kalksburgu. Pišite mi o priliki o Vašem življenju in delovanju... Jaz sem letos s p. Angelikom izdal mašne pesmi; to je edino večje literarno delo, če izvzamem malenkosti, ki jih spišem tuintam... Naš zbor se drži. 25. 3. smo celo spravili na kor Palestrinovo šesteroglasno »Missa Papae Marcelli«. Vsega ne dosežem, kar bi rad, a veselje imam iše vedno. V Ljubljani gre po vseh cerkvah še precej v redu, na deželi se pa le prav malo pomaknemo naprej____« Meseca junija 1896 me je prijatelj obiskal v družbi tovarnarja Pollaka, ki je imel sina v Kalksburgskem zavodu; v avgustu tega leta sem prvič romal v Lurd... 7. 9. 1896. »Vaše vrstice iz Lyona so me zelo razveselile. Mislite še vedno name, za kar sem Vam iz srca hvaležen. V »Vaterland«-u berem o Vašem romanju in o Vašem improviziranem zboru, s katerim ste želi v Lyonski katedrali »Fourviere« lepe uspehe. Videli boste še nadalje veliko lepega, kar Vam bo v srce seglo, kar Vam bo ostalo neizbrisljivo... Celo potovanje pa naj Vas navdušuje za katoliško stvar.« 21. 11. 1896: »Nehvaležen sem, ker Vam na toliko ljubeznivih spominov z Vašega potovanja odgovarjam šele danes... Čital sem z velikim zanimanjem poročila v »Vaterland«-u, kjer se je večkrat pohvalno imenovala meni draga Vaša oseba... Imam silo posla s popravljanjem cerkve; stvar me je tako prevzela, da še zdaj čutim težo skrbi... Veliki oltar smo prestavili na zadnjo steno, preslikali smo cerkveno ladjo od vrha do tal in tudi v presbiteriju naredili glavno sliko na oboku... Iz tega lahko sprevidite, da mi ne preostaja časa, ker sem vso stavbo vodil večinoma sam. Bogu bodi čast in hvala za vse, a še enkrat bi si ne želel takih skrbi.4 Z uradom imam vedno dosti posla; pomislite, eno samo zadnjih nedelj je bilo 23 oklicev... Rad se še spominjam prijetnih ur, ki sem jih doživel v Vaši bližini v Kalksburgu. Z g. Pollakom včasih obujava one dogodke... Hubad je na Dunaju, ali pridete kaj skupaj?« 21. 5. 1897: »Iz Vašega zadnjega pisma povzemam, da se resno pripravljate na izpite in to je najpametnejše, kar morete storiti. Od nekdaj je bilo moje načelo »Od glasbe ne išči kruha« in pri tem ostanem. Po napravljenih izpitih Vam je svet odprt... Poorglam le včasih, kadar pridiguje p. Angelik ali pa če ga ni doma; petje v semenišču pa še poučujem. Na skladanje ne mislim, ker manjka čilega duha. Zupna pisarna ga potlači do cela, da ni zmožen idealnega vzleta; brez tega pa zlagati ni mogoče... Po veliki noči smo zopet poodrali prezbiterij naše cerkve in akad. slikar I. Kleinert z Dunaja slika z vso navdušenostjo. Bog mi daj dočakati dovršitev cerkvenih del in pa poplačati dolgove. Samostan je jako prostoren; njegov kras je knjižnica, ki ji ni kmalu enake.« 2 Ta klavir je uporabljal mojster do svoje smrti. 3 Bohm je bil odličen cerkveni glasbenik na Dunaju, dirigent in tudi moj učitelj. 4 In vendar je par let pozneje sezidal cerkev v Šiški. 12. 8. 1897: »Letos še nisem bil na počitnicah, pač pa jo večkrat mahnem na Gorenjsko za en dan ali popoldan. Včeraj sem naredil najlepšo partijo skozi »Vintgar« ... Glavne skrbi v cerkvi so zdaj pri kraju, pač pa manjka še mnogo podrobnosti, a ni denarja; torej vsako leto malo naprej, v kolikor bo dohajalo prispevkov.« 21. 1. 1899: »V Ljubljani je veliko novega. Pridite doli in si oglejte, kaka je Ljubljana rediviva... Hubad je zopet tu in je dva umetna koncerta priredil. Je mojster v poučevanju petja in v izobraževanju pevskih zborov. Pri zadnjem koncertu je izvajal dvoje srbskih zborov, ki sta poslušalce kar elektrizirala... Dvorakov »Te Deum« mi pa ni posebno všeč. Je lepa, deloma veličastna skladba, a v zvezi z liturgičnim besedilom mi ne ugaja. V slovenskem gledališču so te dni vprizorili Wagnerjevo opero »Lohengrin«. Kaj ne, Slovenci smo drzni? Ne da se tajiti, da se glasba v Ljubljani prav temeljito kultivira... In jaz? Sem povera bestia, vsako leto več dela, star sem postal itd. Kakor Bog hoče ...« 1908: »Silno ste me razveselili z Vašimi skladbami5 in vzrok, da Vas zanje zahvalim še le danes, je ta, ker sem jih hotel preje popolnoma predelati. Evo Vam mojo oceno: Kakor v vsaki zbirki, tako je tudi tu. Zbrane so razne pesmi, krasne, lepe, a je tudi par bolj navadnih, zloženih, v katerih duh ni bil razpoložen ... Ko jih slišim, sem prepričan, da jih še nisem slišal, t. j. so lastna pota, ne pa prehojena6... V Vašem ljubeznivem pismu daste tudi meni nekoliko zaslug; zdi se mi, kot da se učenjak spominja ,šolmoštra\ ki ga je učil abecedo. Seveda brez te ne bi bil dosegel učenosti. Vendar ... Da smo imeli v Novem mestu več pripomočkov, lahko bi bilo šlo še dalje; a saj veste, s kakimi skromnimi sredstvi smo se borili... Koncertni vodja Hubad je žalibog obolel. Že meseca avgusta so ga poslali v Rogatec radi nevrastenije in ledvic, potem je šel v Crikvenico na morje in je zdaj tam; te dni je došlo obupno pismo, da leži in da mu ni nič dobro. Stokrat bi bilo škoda za moža! Upam sicer, da se povrne v svoj delokrog, a nekdanje čilosti ne bo več.7 Midva sva si jako dobra. Glasbena Matica ga ne dobi več Hubada, če ta obnemore. Tako je na svetu...« Kako se je prijatelj potegnil za-me, da pridem v njegovo bližino, se razvidi iz sledečega pisma. 4. 2. 1909: »Včeraj sem bil pri deželnem predsedniku Schwarzu. Rekel sem mu, da imam pri namestništvu na Dunaju bivšega učenca in dobrega prijatelja, ki na Dunaju more le počasi avanzirati in ki bi bil zelo vesel, če bi bil prestavljen na Kranjsko. On: torej naj ga kam vtaknem! Kaj poreče »Ljudska stranka«, če vzamemo zopet koga z Dunaja. Jaz: Pardon g. predsednik, H. je vseskozi naš rojak-Slovenec, četudi je rojen na Madjarskem. Študiral in maturiral je v Novem mestu, pravne študije dokončal na Dunaju in tam pri namestništvu nastopil državno službo. On: No, to je kaj drugega; potem ni pričakovati nobenih ovir. Jaz: H. je tudi mož s finimi manirami in dober katoličan; veselilo Vas bo, ako ga morem svoj čas predstaviti. On: Takih mož potrebujemo pri vladi. Jaz: G. predsednik, morete v Kalksburgu povprašati, tam je bil H. celo vrsto let glasbeni vodja. On: Ni treba, zaupam Vam. Jaz: Prosim, če je kaka možnost v bližini, mislite na H. On: Bom govoril z dvornim svetnikom Chorinskyjem in Vas potem osebno obvestil; saj bom imel tedaj priliko, da Vas zopet enkrat obiščem. — Torej, dragi mi prijatelj, uvažuj to, da boš moral na Kranjsko odriniti; vežbaj se v slovenščini, da jezika ne pozabiš...« Ni prišlo do tega, ker se moja žena, nevešča slovenskega jezika, ni mogla sprijazniti s tem načrtom. Tudi dejstvo, da bi moral kot okrajni komisar na z a d n j e enako mesto v Ljubljani, sem upošteval... Tako se je ta naklep, ki ga je p. Hugolin tako dobro osnoval, žalibog razbil. 5 Dva zvezka tiskanih nemških moških zborov. 6 Slede natančni podatki. 7 Kar ee na srečo ni uresničilo. 10. 2. 1909: »Ne bojte se, da je instrumentacija moje nove »Mišsa sera-phica« preveč posvetna. Gollerjevo Loreto-mašo, ki jo je neki kapelnik instru-mentiral, smo že trikrat izvajali; sliši se prav dobro. Tak uspeh upam imeti s svojo mašo. Zdaj študiram s svojim zborom Palestrinovo »Missa breviš«. To delo je izvrstna šola za pevce in pevke.« 23. 2. 1909: »Hvala Bogu, cerkvena sezona je pri kraju in počitek mi dobro de; v par dneh grem v Grado in potem na Gorenjsko. Prosil sem Vas zadnjič, da bi instrumentirali mojo »Jeftejevo prisego«. Ni treba, je že preskrbljeno. Duha dam sam, delo pa naj izvrši pod mojim navodilom mlajša moč. Kako bi me razveselilo, če bi prišli k javni izvedbi!... A. Foerster gre 1. 7. v pokoj; g. Stanko Premrl pride na njegovo mesto. Foerster dobi od stolnice 600 K, od vlade 800 K penzije; je jako zadovoljen. Nedavno sem kolavdiral nove orgle v Sv. Križu pri Kostanjevici; so lepo delo bratov M. iz Feldkirchna.« 29. 4. 1911: »Moj oratorij »Assumptio« je — dokončan. Pilil bom delo še precej časa, potem ga pa začel instrumentirati. Nekatere oddelke sem g. Hubadu preigral; invencija in gladki tok dela sta ga presenetila. Za moj del sem najbolj zadovoljen s samospevi, dasi so menda tudi zbori uspeli. Tekom poletja Vam bom poslal klavirski izvleček, da si boste predočili moje največje delo. Če se bo prvič izvajalo, morate biti navzoči... Majnik je pred durmi; pri šmarnicah borno zopet Vaše lepe Marijine peli. Na odmor pa pojdem najbrže na morje: v Dalmacijo ali na otok Krk...« Pred proizvajanjem oratorija »Assumptio« mi piše prijatelj: 4. 3. 1912: »Vrnivši se v soboto večer iz Gorice-Trst, kjer sem obiskal nadškofa dr. Sedeja, najdem na mizi že povabila k oratoriju. Obenem eno tudi Vam pošiljam in pričakujem, da Vas morem prihodnji teden tukaj pozdraviti. Oratorij pridno študirajo. Prvemu izvajanju bo prisostvovalo najbrž 5 škofov: dr. Sedej (Gorica), dr. Bauer (Zagreb), dr. Karlin (Trst), dr. Jeglič in Stariha. Seveda tudi vsi načelniki uradov. Listek za Vas je že pri meni; dvorana že razprodana. Sem popolnoma miren in pasiven: Omnia ad majorem Dei gloriam —« Prisostvoval sem premijeri, doživel kratka pa lepa dva dneva v ljubljanskem samostanu; klavirski izvleček oratorija sem v več izvodih glasbenim prvakom na Dunaju izročil. 2. 4. 1912: »Osramočen sem vpričo tega, če pomislim, kako se potegujete za moje skromno delo; to more le pravo prijateljstva. Prepričani bodite, da ga prav visoko čislam... Prof. Goller mi je pisal zelo ljubeznivo pismo, polno priznanja za moj oratorij in naznanil svoj poset. Potrudil se bom, da bo njegovo bivanje v Lj. kar najprijetneje... V nedeljo mi je poslala Gl. Matica 2200 K; s to vsoto je vse poravnano. Dohodki so bili 12.000 K, stroški pa 6800 K. Če gospodje ne bi bili tako »nobel«, bi lahko 3000 K in več zavodu naklonili; tako jim bo komaj 2000 K ostalo. Vsakega so odlično honorirali, ker stoje na stališču, da ne koncertirajo za dobiček. Nedavno je bil dr. Funtek pri meni in naprosil slovensko besedilo; hoče ga prevesti v nemščino in sicer pravilno v muzika-licnem oziru ... Pričakujem Vaše jako čislane opazke in migljaje na klavirskem izvlečku. Bom vse upošteval, posebno če pride do nemške izdaje... Da pričakujete od mene, da bi oratorij na Dunaju dirigiral, mi ni simpatično. Preveč sem bojazljiv, da bi stopil vpričo glasbenega sveta na dirigentni pult; tudi bi močno škodovalo mojim živcem in slednjič bi ne mogel dve uri na nogah stati. Iz tega ne bo nič... Vaša ocena v »Reichspost« je res plemenita in stvari primerna, opozarja tudi na nedostatke, je pa vendar tako lepa in fina, da Vas občudujem. Prav lepa hvala! — To je prav, da imate toliko veselja do skladanja. Če nas je več, tem bolje! Saj nastane potem med nami vrlo tekmovanje.« 9. 4. 1912: »V zadevi Vaše opere »Povratek« (»Heimfahrt«) sem govoril z intendantom I. Govekarjem (njegov odgovor je priložen). Ako kapelnik Talich še tu ostane, se bo menda izjavil, ako je primerna za naš oder... Veliki teden je srečno potekel; na velikonočno nedeljo smo peli Mittererjevo mašo v čast presv. Srca Jezusovega. Krasna kompozicija je Greithov ofertorij »Terra tremuit«. V ponedeljek je bilo 5 gospodov Gl. Matice pri nas pri kosilu; popoldne smo se vsi skupno peljali v Št. "Vid... G. Hubad je bil 2 dni v Opatiji, kjer se je pogajal zaradi izvajanja oratorija.« 10. 5. 1912: »Komaj sem se malo oddahnil, pride odlikovanje (dobil je viteški križec Franc-Josipovega reda) in ž njim nova zmešnjava. Čestitk nebroj. Povero io! Klavirski izvleček z opombami sem dobil, jih bom preštudiral in po možnosti vp&števal. Sedaj imam dosti dela za šmarnice, sv. Režnje Telo in osmino; sem že zelo utrujen... Če pridem nazaj s počitnic, bom nadaljeval »Oljko«. Prav nič nisem hud, če na Dunaju pravijo, da komponiram v Haydnovi smeri, nasprotno, čutim se čislanega. Ne znam in ne maram skladati, kakor moderni; moj narod bi me ne razumel. Tako so me pa razumeli, kakor ste se sami prepričali.8 Če me kje drugod cenijo, ali ne, to ni moja stvar. Morda pride čas, da se bo smisel za moderno glasbo pri nas bolj razvil; takrat bodo že možje vstali, ki bodo temu okusu ustregli, jaz pa sem otrok moje dobe. Ne trudite se torej, da se delo na Dunaju izvaja. Pisal sem Vam že enkrat, da rajši vidim, da se ne uresniči, kakor pa da bi v muzikalnem mestu Dunaju propal.« Poleti (1912) je bil p. Hugolin na Dunaju in mene in mojo obitelj obiskal. Tudi svoje sorodnike v Modlingu pri Dunaju je posetil. Nato mi piše: 28. 9. 1912: »Poln najboljših vtiskov sem se vrnil v Lj. Hvala Vam in »Bog plačaj«! Bil sem že pri g. Hubadu in mu pravil o Vaših delih, ki ste jih mi naznanili. Vesel je bil te novice in željno pričakuje Vašo skladbo. Vaša opera je že v listih naznanjena; najbrž pride do vprizoritve baje proti koncu sezone... Na moje posredovanje se lahko vedno zanesete. Danes sem pričel nadaljevati »Oljko«, pa tudi z odgovorom na Lajovičevo kritiko... Kje so lepi dunajski dnevi? Če Bog da, pridem drugo leto spet gori.9 4. 11. 1912: »Prvi del »Oljke« je dogotovljen, tudi instrumentacijo sem že skieiral. Zdaj Vas pa prosim, preglejte skladbo temeljito in mi naznanite, kaj in kje naj prenaredim (posebno glede instrumentacije). Upam, da boste pri tem delu tako čutili, kakor jaz... ni treba hiteti... Na koru sem zdaj sam, ker nimam organista; pevsko osebje je dokaj novo, moram ž njim vaditi posamezno. Hvala Bogu, da morem. Hubad je z delom preobložen, zato je ž njim težko razpravljati. Rekel je, da je opero pregledal in da ni našel posebnih težkoč; dal jo bo sedaj kapelniku v pregled. Na tem stališču smo danes.« (Dalje prihodnjič.) Fran Ferjančič: Spominčica na grob Novomeščanke, glasbenice in skladateljice s. Alakok Ekel. (Ob prvi obletnici njene smrti.) 20. aprila tega leta je minulo ravno eno leto, odkar je v nemškem Gradcu v Avstriji zaspala v Gospodu častita sestra Alakok Ekel iz kongregacije sester — križaric. Udejstvovala se je tudi kot glasbenica in skladateljica. Ker je nekaj njenih cerkvenih skladb izšlo tudi v slovenskem jeziku in jo tako vsaj nekoliko poznajo tudi naši organisti in cerkveni pevci, je prav, da ji s temi vrsticami postavimo skromen spomenik tudi v našem »Cerkvenem Glasbeniku«. 8 O priliki proizvajanja oratorija »Assumptio«. 9 Nikdar ni več prišel semkaj. Zagledala je luč sveta dne 15. novembra 1867 v našem dolenjskem Novem mestu na takratni hišni številki 45. V krstni knjigi ima tri imena: Celestina, Terezija, Ivana. Klicali so jo s prvim imenom »Celestina«. Krstil jo je tedanji novomeški kanonik in poznejši prošt Simon Wilfan. Oče ji je bil Jožef Ekel, tedanji c. kr. okrajni glavar in vladni svetnik v Novem mestu. Mati pa ji je bila Celestina, rojena pl. Stransky, doma iz Postojne; njen oče je bil polkovnik. Njun zakon je bil bogato oblagodarjen: imela sta enajst otrok. Od teh pa živita sedaj samo še dve hčerki: Gizela in Ida. Gizela se je posvetila učiteljskemu stanu in je službovala 11 let v Toplicah, 5 let na Gornjih Sušicah in 25 let v Novem mestu na dekliški osnovni šoli, na kar je stopila v zasluženi pokoj. Ida pa se je izšolala v otroško vrtnarico ter je službovala kot vzgojiteljica po zasebnih hišah. Posebna ljubljenka očetova je bila hčerka Celestina, poznejša sestra Alalok, ki se je tudi najprvo izobrazila za otroško vrtnarico. Bila je vedno veselega značaja in kamor je prišla, je s svojo nedolžno šalji-vostjo vse razvedrila, da so jo povsod radi imeli. Šolo je obiskovala v Novem mestu. Ker pa je bila takrat v mestu samo enorazrednica, se je učila večinoma privatno. Glasbe se je učila najprej v domači hiši, kjer so imeli klavir. Posebna glasbena učiteljica jo je hodila na dom poučevat v igri na klavir. Tudi Celestinina starejša sestra Olga je takrat že izborno igrala klavir. Kot novomeščan je bil velik prijatelj Ekelove rodbine tudi pokojni p. Hugolin Satfner. Zahajal je v Ekelovo hišo skoro vsak teden^ Brez^ dvomno je tudi on veliko vplival na glasbeni razvoj v Ekelovi rodbini. Z vrlo pianistinjo Olgo je pogostoma igral klavir čveteroročno. Celestina pa je takrat tudi naglo napredovala v klavirski igri. Olga se je pozneje poročila s tedanjim polkovnikom in poznejšim generalom Frančiškom Arzt, ki še sedaj živi upokojen na Dunaju v starosti 84 let. Olga pa je umrla 22. oktobra 1922 na Dunaju. Oče Jožef Ekel je bil velik prijatelj in podpornik novomeških dijakov. Ko je obhajal 40 letni jubilej svojega službovanja, mu je p. Hugolin Sattner s svojim vrlo izvežbanim dijaškim zborom priredil prav dobro uspelo podoknico. Zapeli so poleg drugih skladb tudi pesem »Pobrati-mija«, v kateri so zlasti poudarjali pomenljive besede »da srce zvesto kakor zdaj, ostalo bode vekomaj«. Priljubljeni glavar Ekel je služboval v Novem mestu 27 let, nato je bil leta 1889. upokojen in se je iz Novega mesta preselil v Ljubljano. Zasluženega pokoja pa ni dolgo užival, ker je umrl že 23. januarja 1892. Mimogrede omenjam, da se je tudi njegov sin Karel posvetil pravnemu študiju in je bil glavar v Ljubljani, Kočevju in Novem mestu. Upokojen je umrl v Ljubljani dne 7. februarja 1931. Po smrti nad vse ljubljenega očeta hčerke Celestine ni več veselilo življenje med svetom in je sklenila posvetiti se samostanskemu življenju. V Brucku ob Muri je vstopila v kongregacijo sester-križaric in je dobila ime Alakok. Tu se je nadalje učila glasbe. Od tam so jo poslali v Trst in v Aussee na Nižjeavstrijskem, kjer se je spopolnjevala v glasbi, a je obenem tudi že druge učila glasbo. Naposled je prišla v Gradec, kjer je v samostanu sester-križaric ostala do smrti. Tu je poučevala v glasbi samostanske učenke, a tudi iz mesta so se hodile k njej učit. Službo orga-nistinje je opravljala v samostanski cerkvi in v zavodu sv. Karola Boro-mejskega. Večkrat pa je orglala tudi v drugih cerkvah. Iz Gradca jo je , samostanska prednica poslala tudi na Dunaj, da je na ondotnem konser-vatoriju napravila izpit iz glasbe. Ker je znala prav dobro slovenski jezik, je učila tudi slovenščino kandidatinje iz slovenskih krajev in druge. Kot skladateljica je izdala leta 1925 v založbi graške »Styrije« svojih prvih 12 cerkvenih pesmic: 10 blagoslovnih in 2 na čast Jezusovemu Srcu. Zvezek nosi nadpis: »Lasset uns anbeten!« To delo je izšlo leta 1927 tudi v slovenskem jeziku (»Pridite molimo!«) in sicer v založbi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani, vendar s to razliko, da so te pesmice v nemškem jeziku prirejene za ženski, v slovenskem jeziku pa za mešani zbor. V slovenskem jeziku je izšel 1931 v istem založništvu še drugi zvezek njenih skladb z nadpisom: »Šopek 10 cerkvenih pesmi za mešani zbor.« Pri izdaji obeh teh zvezkov je posredoval rajni p. Hugolin kot star in zvest prijatelj Ekelovih. Isti je tudi priporočil te skladbe v »Slovencu«. V Cerkvenem Glasbeniku (1927 str. 157) je o prvem zvezku napisal msgr. Premrl jako ostro oceno. Vendar zdi se, da je ost te kritike še prav posebno obrnjena proti slovenskemu založništvu tujih skladb, ki po vrednosti ne dosegajo domačih. Precej milejšo oceno o teh skladbah je napisal tudi v Cerkvenem Glasbeniku (1931 str. 124) naš dobro znani skladatelj Josip Klemenčič. Sicer tudi on ne hvali vsega vprek, vendar pa priznava, da so nekatere njene skladbe »prav karakteristično invencijozne«, da »ima srečne, prijetne domisleke«, in izraža nado, da se bo skladateljica »verjetno lepo umetniško razvila«. S slovenskim besedilom sta izšla samo ta dva zvezka. Z nemškim besedilom pa je izdala rajna s. Alakok še več drugih skladb. Tako je v založbi Feuchtinger in Gleichauf v Regensburgu izšlo pet njenih skladb za ženski zbor s spremljevanjem orgel ali harmonija, in sicer je vsaka skladba zase v ličnem, priročnem zvezku z naravnost krasnim tiskom, kakršnega bi pri nas zaman iskal. Nadpisi teh zvezkov so: »Ave Christus, Konig aller Ehren« (»Pozdravljen, Kristus, Kralj vseh časti«), »Die heilige Nacht« (»Sveta noč«), »Auferstehungslied« (-»Pesem vstajenja«), »Oster-lied« (»Velikonočna pesem«), »Osterglocken« (»Velikonočni zvonovi«). Založnik ima v rokopisu še več njenih skladb, ki se bodo polagoma natisnile. V rokopisu je tudi »Grablied fiir eine Braut Christi« (»Nagrobnica za nevesto Kristusovo«) za triglasni ženski zbor s spremljevanjem. Tako vidimo, da je s. Alakok tudi kot skladateljica razvila živahno delavnost. Delala je pa na glasbenem polju prav do svoje smrti. Kake bolezni pred smrtjo ni imela. Bog jo je v noči med velikim petkom in veliko soboto, 20. aprila 1935, nenadoma odpoklical v večnost, zadela jo je srčna kap. Prejšnji dan, na veliki petek, je še celih pet četrt ure nepretrgoma molila pred sv. Rešnjim Telesom in zvečer je še pela pri kri-ževem potu. Naslednji dan, na veliko soboto, pa so jo našli mrtvo v postelji. Bila je na večnost dobro pripravljena. Umrla je v 67. letu svojega življenja in v 39. letu samostanskih obljub. Za bogvedi kako tujko je tudi mi ne moremo in ne smemo smatrati, ker je bila naša dolenjska rojakinja in ker je vedno ljubila in tudi druge učila naš mili slovenski jezik. Ako je živela in delovala večinoma med Nemci, nič ne de, saj je tudi pesnik in pisatelj Stritar živel in deloval večidel med dunajskimi Nemci, pa ga vendar prištevamo najzaslužnejšim našim možem ! Zaslug za cerkveno glasbo se tudi nji ne manjka, zato jo ohranimo v trajnem in častnem spominu in skušajmo jo posnemati v njeni ljubezni in delavnosti za cerkveno glasbo. Ganljivo je bilo, ko so se pri njenem pogrebu kandidatinje in pevke v samostanski cerkvi poslavljale od ljubljene organistinje in pevovodkinje z njeno lastno nagrobnico. V marsikaterem očesu so takrat zablestele solze. Toda nagrobnica se konča z zaupnim »Auf Wiedersehen!« (»Na svidenje!«) In to »na svidenje« nas mora navdajati s tolažbo in pogumom, da krepko nadaljujemo pot, ki pelje skozi to solzno dolino k veselemu svidenju nad zvezdami. Stanko Premrl: Slovenska klavirska literatura. Slovenska klavirska literatura je v primeri z orgelsko izdatno obsežnejša. Precej je je izšlo v samostojnih izdajah; dosti se je je nabralo v raznih glasbenih listih, v prvi vrsti v Glasbeni Zori, Novih akordih in Novi Muziki. Mnogo se je nahaja pa tudi še v rokopisih. V teh treh razvrstitvah jo hočem podati, in sicer po abecednem redu skladateljev. I. Samostojno izišle slovenske klavirske skladbe.1 Adamič Emil: Tri skladbe za klavir: Humoreska, Nokturno in Barkarola. Izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani 1. 1909. Belar Leopold: Paulinen-Polka. Samozaložba. Tiskal Klein in Kovač v Ljublj. Concordia-Polka. Založil J. Giontini. Tiskal Eger v Ljubljani. Marien-Polka. 1868. Tiskal Eger v Ljubljani. BI a ž k e Franc2: Ljubice. Četvorka po slovenskih napevih. Poklonjena gospe Josipini Terpincovi. Ljubljana 1860. Blasnik. Breznik Jos. Fr.: Primorski odmevi. Fantazija, op. 9. Na gorski planoti, op. 13. Serenada, op. 14. Vse tri skladbe je založil Kleinmayer & Bamberg v Ljubljani. C a r 1 i Srečko: Slavjanka. Mazurka. Dunaj 1878. Cerin dr. Josip: Miljenci. Slovenske pesmi za koncert (klavirski izvleček).® Samozaložba. 1 S podatki o tej naši klavirski literaturi mi je prijazno postregel arhivar Glasbene Matice v Ljubljani g. Slavko Koželj in mi dal na razpolago matično kartoteko. Za ljubeznivo uslugo se mu prav iskreno zahvaljujem. 2 Blažke Franc je bil kapelnik c. kr. 52. rednega pešpolka nadvojvode Franca Karla. 3 Prireditev za orkester na lok in na pihala in za salonski orkester v prepisu. Iz vrela ljubavi. Suita veselih in otožnih dekliških pesmi. Samozaložba. Šolnini dnevi. Pesmi za dobro voljo. Samozaložba. Škerjanček, poj! Koračnica po narodni pesmi. Rasti rožmarin. Koncertna koračnica po narodni pesmi. Delaj, dekle, pušeljc. Koračnica. Naša vojska. Koračnica. Slovenski fantje. Koračnica. Sokolska moč. Jubilejna koračnica. Poklonjena ljubljanskemu Sokolu k 70 letnici. Samozaložba. Fajgelj Danilo: Transkripcija narodne pesmi »Luna sije«. Poklonjena gdč. Mariji Winklerjevi. Izdala Gl. Matica v Ljubljani. Natisnil Blasnik 1881. Foerster Anton: Po jezeru bliz' Triglava. Koncertna ilustracija slovenske narodne pesmi. Glasbena Matica 1874. Zagorska. Lahka koncertna fantazija na slovensko narodno pesem. Op. 51. Glasbena Matica v Ljubljani. Tiskal Eberle, Dunaj 1892. Kranjska slavnostna koračnica. Povodom tristoletnice zmage pri Sisku. Poklonjena domačemu c. in kr. pešpolku F. Z. M. baron Kuhn. Op. 53. Založila Kleinmayer & Bamberg 1893. Slovanska sonata. Op. 133. Pet stavkov na slovensko, češko, poljsko, hrvatsko in srbsko pesem. Edition Slave. Št. 318. 1922. Gerbič Fran: Slovanske himne. Založil Schwentner v Ljubljani 1907. Tiskal Eberle na Dunaju. Album slovenskih napevov. Natisnila Jos. Eberle in drug, Dunaj. (3 zv.) Grossman Gustav:4 Slave Marš. Poklonjen g. Alojziju Sindiču, zdravniku tržaškega narodnega bataljona itd. Trst 1864. Guettler Karol:5 Serežan-kadrilja. Po napevih iz enako se glaseče operete J. M. Koecka. Ljubljana. Eger. 1870. G rob m ing Adolf: Dekle, zakaj s' tak' žalostno. Tango po narodnih motivih. Založila Minka Grobming. Ljubljana 1936. Gregor c Janko: Oj ta soldaški boben. Koračnica št. 20. Natisnil Čemažar in drug. Ljubljana. Rasti, rasti rožmarin. Koračnica št. 21. Natisnil Čemažar in drug. Ljubljana. Erika. Tango. Abiturijentska koračnica. Kot maturant strojne srednje šole v Ljubljani poklonil skladatelj ravnatelju g. Jožefu Reisnerju ob 10 letnici Tehnične srednje šole v Ljubljani za Vidovdan 1927. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Saj si sama kriva. Valček iz operete »Erika«. Broj CZ — JA. Založila Centralna zadruga Jugoslov. avtorjev v Zagrebu. Copyright 1936. G r b e c Ivan: Sonatina. Zagreb 1933. Samozaložba. Hoffmeister Karol: Bledi spevi: 1. Romanca, 2. Serenada, 3. Valček, 4. Listek v album, 5. Večerna pesem, 6. Capriccio, 7. V jeseni, 8. Rokoko. Glasbena Matica v Ljubljani. 1898. Scherzo, Intermezzo in Valček. Op. 6. Glasbena Matica v Ljubljani. 1895. Natisnila Eberle in drug na Dunaju. Podoknica iz Teharskih plemičev. Transkripcija. Poklonjena g. dr. Benjaminu Ipavcu. Založila L. Schwentnerjeva knjigarna v Brežicah. Natisnil J. Eberle na Dunaju. 1893. Trije jahači. Melodram. Založil Sch\ventner. Rapsodija za slovenske narodne pesmi. Op. 4. Gl. Matica v Ljubljani. Eberle, Dunaj 1892. 4 Grosman je bil začasni učitelj v Ospu pri Trstu. 5 Guettler je bil kapelnik ljubljanske čitalniške godbe. Hudovernik Ljudevit:6 Brilantna polka. Poklonjena g. dr. J. Bleiweissu ob 70 letnici. Op. 1. V Ljubljani založil skladatelj. Tiskal Blasnik 1872. Ipavec dr. Benjamin: Heitere Prognosen. Polka fran^aise. Natisnila Engel-mann & Miihlberg v Leipzigu. Kadrilja po jugoslovanskih napevih. Op. 6. — Celje. Založil Georg Tarman. 1863. Spominčice. Valček. Engelmann & Miihlberg. Leipzig. Koncertna kadrilja. Op. 15. Glasbena Matica v Ljubljani 1880. Muzikalni list. Engelmann & Miihlberg. Leipzig. Julien-Quadrille. Graz. Toast-Quadrille. Graz. Bella dona. Polka tremblante. Graz. Annen-Quadrille. Graz. Slavljanka. Mazurka. Glasbena Matica v Ljubljani. Ipavec Josip: Možiček. Enodejanska pantomina. Schwentner. Jaki Anton: Pozdrav z Dolenjske. Koračnica. Op. 30. Edition Slave, Dunaj. 1822. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. Našim rojakom. Koračnica. Op. 31. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. Pozdrav z Bleda. Koračnica. Op. 28. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. Potovanje po Sloveniji. Veliki narodni potpuri. Op. 35. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. Fantje marširajo s Kranjske dežele. Op. 43. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. Viktorija. Gavota. Op. 51. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. Regiment po cesti gre. Op. 39. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. V kresni noči. Valse intermezzo. Op. 50. Natisnil C. G. Roder. Leipzig. Straža ob zastavi. Koračnica. Op. 32. Založil Rih. Drisc-hel. Tiskal Roder v Leipzigu. Veselo in munter. Koračnica. Op. 34. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Danes se nam dobro godi. Koračnica. Op. 33. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Peš po cesti. Koračnica. Op. 25. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Brez vojakov ni življenja. Koračnica. Op. 26. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Srčni vitez. Koračnica. Op. 20. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Povratek z manevrov. Koračnica. Op. 29. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Z združenimi močmi. Koračnica. Op. 21. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Klic k orožju. Koračnica. Op. 22. Založil Rih. Drischel. Tiskal Roder v Leipzigu. Slovenski biseri. Veliki narodni potpuri. Op. 40. Založil Kleinmayer & Bamberg v Ljubljani. Tiskal Waldheim & Eberle na Dunaju. Kot nekdaj v maju. Valček. Op. 24. Ljubavna blebetanja. Valček. Op. 26. Vesela plesalka. Valček. Op. 36. Ljubavno življenje. Valček. Op. 37. Srčno veselje. Polka. Op. 44. Zmeraj zvesto. Polka. Op. 47. Pripoznanje. Polka. Op. 48. 0 Hudovernik je umrl 16. maja 1901 kot stolui vikar iti kapehiik v Mariboru. To skladbo je zložil še kot bogoslovec. Ob morski obali. Valček. Op. 49. Orel. Koračnica. Op. 41. V Ljubljani, 1912. Kat. bukvama. Poloneza. Koračnica. Op. 54. Edition Slave, Dunaj, 1922. Ideal-valček. Koračnica. Op. 55. Edition Slave, Dunaj, 1922. Jenko Davorin: Naprej zastava Slave. Slovenska narodna himna kot popotnica (koračnica). V Ljubljani, samozaložba. Uvertura Kosovo. Založila Srbska kraljeva akademija. Tiskal Engelmann & Miihlberg. Leipzig. Uvertura Dirdo. Isti založnik. Tiskal Eberle, Dunaj. Uvertura Aleksander. Isti založnik. Tiskal Eberle, Dunaj. Skladba poklonjena Nj. Veličanstvu kralju Aleksandru. Uvertura Milan. Založnik in tisk kakor pri prejšnji. Pozorišne pjesme. Izdala knjigarna A. Pajevič v Novem Sadu. Tiskal Engelmann & Miihlberg. Leipzig. Slavjanom. Naprej zastava Slave! Transkripcija za klavir iz op. 1. Tiskal F. Johne na Dunaju. Jurkovič Fran: Vrtnica. Mazurka. Založil Konstantin Tandler v Gradcu. Tiskal Eberle, Dunaj. Veteranska koračnica. Op. 2. Poklonjena veteranom v Šmarju pri Jelšah. Isto založništvo in tisk. 1883. Kimovec dr. Frančišek: Proste vaje za orlovske članice, za 1. 1925. Proste vaje za Orle, za 1. 1925. Kogoj Marij: Piano. Zbirka klavirskih skladb. Andantino cantabile, Allegretto, Andante poco piu mosso. Skica. Andantino sostenuto. Piu mosso. Umetniška založba »Treh labodov«,. Ljubljana. 2 zvezka. Tiskala Waldheim in Eberle, Dunaj. Korun Fran: Skladbe. I. zv. Založila Schvventnerjeva knjigarna v Brežicah. Tiskala Eberle in drug, Dunaj. 1898. Venec slovenskih plesov. Po slovenskih narodnih motivih in napevih. Založil Oton Fischer v Ljubljani. 1907. Krištof Dragotin: Bohinjska popotnica. Op. 6. Poklonjena g. dr. Lovru To-manu, učitelju na Boh. Bistrici. Založil J. Giontini. Natisnil J. Blasnik v Ljubljani. 1863. (Dalje prihodnjič.) Bernard Pirnat: Črtice iz življenja slovenskega organista. (Dalje.) Št. Peter na Krasu. Št. Peter na Krasu, okraj Postojna na Notranjskem, sedaj tržaška pro-vincija pod Italijo. Kraj je po večini kamenit in pust. Ljudstvo ni premožno. Tu je mala kaplanija, ki spada pod glavno mater fare Slavina. Tukaj je bil kot kurat kaplan fare Slavine, č. g. Anton Abram, ki je opravljal duhovno službo. Duš je bilo takrat 1550. Tu brije kraška burja, da včasih vozove preobrača. Ljudska legenda pripoveduje tole; Hudobni duh se je nekdaj dvignil iz Jadranskega morja, leteč čez Kras, dalmatinsko Primorje, čez Bosno, Srbijo, Črno goro, Albanijo na Grško in se potopil v Egejskem morju. Med letanjem je iz njega kamenje letelo. Od tistega časa je Kras gol in od Egejskega morja prihaja še dandanes tista strahovita mrzla burja. Pa to je le pravljica ljudstva. Resnica pa je ta-le: Kras je bil popolnoma zaraščen z velikimi hrastovimi gozdovi. To so pripovedovali stari prapradedi iz Št. Petra in Petelin j; da ti stari možje so še videli nad Št. Petrom in Petelinjem popolnoma zaraščen gozd z velikimi hrasti. Prišli pa so divji Avari v te kraje in Slovenci so se umaknili proti Trstu in sedanjim Benetkam. Najbrž se je to godilo okoli devetega stoletja. Ti Slovenci so se naselili kraj morja ter začeli v svoji bližini sekati hrastove gozde. Hrastove hlode so obtesali, zabili v morje in na nje stavili kolibe. Tako so nastale iz malih kolib Benetke na morju. Latinski narod, ki je takrat še životaril, je imenoval te prišlece Venete — Vende, in tako so nastale današnje tako imenovane Benetke, katere so dobile ime od prihodnjikov Slovencev. Polagoma so nastale vsled vednega sekanja gozdov goličave od Benetk in Trsta notri do Št. Petra in Reke. Prišli so ostri in močni vetrovi, huda burja, hudi nalivi in prst odnesli v doline ter se je tako pokazalo golo rebrovje in kamenje. Sedaj zasajajo goličave z borovci in smrekami. Tako se je godilo nekdaj. Nekdaj sta potovala Kristus in sv. Peter po Krasu. Prišla sta v neko vas in tam prosila prenočišča. Gospodar jima je rekel, naj gresta na seno spat. Torbo, v kateri sta imela jedila, izročita v shrambo gospodarju. Gospodar takoj pogleda v torbo in vidi notri gnjat; hitro jo vzame venkaj in položi v torbo kos lesa namesto mesa. Zjutraj sta potnika vstala, se zahvalila za prenočišče in šla daljo svojo pot. Peter reče: »Gospod! lačen sem, počijva malo in jejva.« Kristus ga usliši. Peter odpre torbo, hoče vzeti ven meso; a, namesto mesa, privleče venkaj kos lesa. Peter se jezi in prosi Gospoda: »Gospod, kaznuj jih!« Kristus pa reče: »Kaznuj jih v mojem imenu.« — Peter izreče kazen: Voda naj izgine iz površja zemlje in žejo naj trpijo, ko bodo svinjsko meso jedli. — Od tistega časa je zginila voda pod zemljo in Krašovci morajo delati kapnice in vodnjake, da dobijo potrebno vodo. Tako so Krašovci vedno reveži. Če bi bil kraški svet z zemljo pokrit in z gozdovi poraščen, bi bili tu veliki bogatini. Tako pa niso in tudi ne bodo, posebno sedaj ne, ko so prišli pod drugo zvezdo. Krašovci so dobro in verno ljudstvo, radodaren in gostoljuben narod. V Št. Petru na Krasu sem nastopil službo organista in občinskega tajnika dne 15. oktobra 1906 in bil tam do 10. septembra 1920. Isti nastopni dan sem zvečer za rožnovensko pobožnost prvič igral in sam pel. Moj prednik, Kalan Mihael, učitelj v pokoju, je imel samo tri pevke; bil je organist starega kova. Umrl je 8. avgusta 1913. V teku enega leta se je cerkveni pevski zbor pomnožil na 12 oseb. L. 1907 se je v Št. Petru ustanovilo Slov. kat. izobraževalno društvo pod g. kuratom Antonom Abramom kot voditeljem društva ter s sodelovanjem takratnega organista Bernarda Pirnata kot vodjem cerkvenega in narodnega petja. V začetku, dokler je bil g. Abram v Št. Petru, je društvo dobro napredovalo. Pozneje pa je društvo začelo pešati in ko je meseca julija 1914 prišla svetovna vojna, je vse umrlo. Najmanjši zbor v Št. Petru na Krasu je bil 1. 1906 v oktobru, ko so bile samo 3 pevke. Največji zbor pa je bil 1. 1913, ko je bilo 30 grl. Izučil sem 30 sopranov, 31 altov, 20 tenorjev, 24 basov; skupaj 105 grl. Vsak pevec in pevka se je moral učiti osem do devet mesecev, note in intervale znati peti in dobro latinsko brati. Potem je smel šele na kor. Nekateri so znali dobro note pisati in zopet drugi svoj glas igrati na klavirju. L. 1913, 14. avgusta, sem bil na predlog Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo imenovan od pre-svitlega knezoškofa dr. Antona B. Jegliča za nadzornika organistov za trnovsko dekanijo. Drugič sem bil imenovan za nadzornika organistov 29. septembra 1913 za postojnsko dekanijo. Obiskal sem kake štiri fare; pa je prišla 1. 1914 svetovna vojna in tako se je vse razkopalo in uničilo. Ko sem prišel v Št. Peter na Krasu v službo za organista, je bila ob nedeljah in praznikih samo ena sv. maša in litanije. Č. g. Abram pa je dobil od škofa dovoljenje meseca decembra 1906, da sme ob nedeljah in praznikih dvakrat maševati. Za organista se je delo pomnožilo, a za povišek plačila organistu se ni nihče prav nič spomnil in ostalo je pri starem do časa, da sem šel proč. (Dalje sledi.) Dr. Frančišek Kimovec: Prva dispozicija za nove orgle v stolnici v Djakovu. I. manual: II. manual: III. manual: 1. Principal 16' 20. Viola 16' 38. Kvintaten 16' 2. Burdon 16' 21. Diapason 8' 39. Violinski principal 8' 3. Principal 8' 22. Kopula 8' 40. Burdonček 8' 4. Burdon 8' 23. Flavta 8' 41. Dunajska flavta 8' 5. Harmonična flavta 8' 24. Suavial 8' 42. Salicional 8' 6. Rog 8' 25. Koncertna viola 8' 43. Vox coelestis 8' 7. Gamba 8' 26. Prestant 4' 44. Principalino 4' 8. Oktava 4' 27. Flauto traverso 4' 45. Flauto amabile 4' 9. Flute a pavillon 4' 28. Salicet 4' 46. Dulciana 4' 10. Keraulofon 4' 29. Flageolet 2' 47. Harmonična 11. Superoktava 2' 30. Kvinta 22/3' oktavica 2' 12. Blockflote 2' 31. Terca l3/s" 48. Zvonček 2' + 1' 13. Široka mikstura 22 3' (5 x) 32. Piccolo 1' 49. Sesquialtera 22/3'+l3/s' 14. Mikstura 2' (5x) 33. Mikstura 2' (5x) 50. Larigot lVs' 15. Cimbali l1/,' (6*), ali */,' (4x) 34. Acuta 1' (4—5 x) 51. Flavtica 1' 16. Kornet 8' (5-6 x) 35. Trompette 52. Mikstura 2' (5 x) ^ 17. Bombarda 16'1 harmonique 8' 53. Oboa 8' ^18. Tromba 8' 36. Klarinet 81 54. Vox humana 8' 19. O' ■ Klarin 4' 37. Regal 4' (singend) IV. manual: Pedal: Manualne zveze: 55. Subbas 16' 73. Subkontrabas 32' Man. II—I 56. Italijanski principal 8' 74. Principalbas 16' III—I 57. Cevna flavta 8' 75. Subbas 16' IV-I 58. Cor du nuit 8' 76. Violon 16' III—II 59. Fugara 8' 77. Burdon 16' (ex n. 2) Supokt. II—I 60. Keraulofon 8' 78. Salicetbas 16' (ex n. 20) III—I 61. Unda maris 8' 79. Oktavbas 8' IV-I 62. Oktava 4' 80. Burdonal 8' III—II 63. Flute harmonique 4' 64. Kvinta 51/?' 65. Terca 3 Vb' 66. Kvinta 2 2/3' 67. Septima 24// 68. Superokt. 2' 69. Veliki kornet 8' 4' 22 ,' l3/s' l1/«' l1// 1' 70. Tuba magna 16' ) 71. 72. Tuba mirabilis 8' Cornu harmonicum | S ' 3 js 81. Prestant 8' (ex 76) 82. Superoktava 4' 83. Kvinta 102/s' 84. Terca 62/5' 85. Kvinta 5Va' 86. Septima 44// 87. Kontrabombarda 321 88. Pozavna 16' 89. Tuba 8' 90. Klarin 4' Zbiralniki: /11 ŽjO V nw p, mf, f, ff, Pleno, Tutti (brez supokt. I) Pleno: I. II. III. IV. man. Subokt. II—I III—I IV-I (?) III—II Supokt. I. man. II. „ III. „ IV. „ Pedalne zveze: I—ped. II—ped. III—ped. IV—ped. Supokt. I—ped. II—ped. 1 Ležeče tiskani registri so jezičniki. Dve prosti kombinaciji: avtomatična pedalna mena; generalni crescendo za vse registre (+) jezičniki (+); zatvornice za II. in III. man.; registri (-f-) h kombinacijam; I. II. III. IV. man. proč. Zelo želeti bi bilo, da bi se v orgle vstavil tudi register zvonovi. Imele naj bi ga tudi sedanje na 3 manuale zmanjšane orgle. „Zvonovi" v orglah so votle medeninaste palice, uglašene na določene tone. Navadno se rabijo za dve oktavi ali kak ton več od e—e2, torej kakih 25 tonov — 25 zvonov. Učinek zvonov je veličasten že sicer, v orglah tem bolj, ker zvonjenje točno soglaša z orglami in petjem. Kako slovesen vtis, ko bi po odpetem „sanctusu" h glasovom orgel k povzdigovanju zazvonili ubrani zvonovi. Vso dušo ti prevzame, srce ti v dno zdrami in pretrese tako, kakor iz nevidnih dalj vabeče zvonjenje. Jezičnikov je 16'6% vseh registrov; alikvotnih vrst je okroglo 60%; principalov -k njim štejem tudi konične rogove - je 22%; flavt in burdonov 27%; če pa vzamemo, da ima veliko alikvotov flavtno intonacijo, se odstotek zelo zviša; režočih registrov 13'3%. Registri št. 70—72: tuba magna, tuba mirabilis in cornu harmonicum bi bili narejeni tako, da bi njih nastavki bili takoj nad glavico vodoravno zaviti naprej, postavljeni pa v orgle tako, da bi trobili naravnost vodoravno v cerkev. Ker imajo poleg tega še jezičke širše menzurirane in širše nastavke in znatno močnejši pritisk, bi bil učinek nad vse mogočen, tako da bi IV. rnanual imel kar toliko moči ko vsi drugi manuali skup. V novih orglah bo tako urejena samo tuba v I manualu. Značaj posameznih manualov je: I. principalov, bleščeč, „orgelski"; II. okrogel, poln pa živ, kakor so bili stari pozitivi, le da je zelo izpopolnjen; III. svetel, tenek, jasen; IV. širok, voluminozen, mogočen. Taka je bila vsa dispozicija za nove djakovske orgle. Prinašamo jo zato, ker je to prvi in doslej — in bo menda še dolgo ostal — edini primer četveromanualnih orgel v Jugoslaviji — žal da bo samo na papirju. Komisija, ki je po požaru odločala o novih orglah, je bila namreč mnenja, da bi bile četveromanualne orgle prevelik luksus. Odločila se je za orgle s tremi manuali in okroglo 70 registri. To novo, zmanjšano dispozicijo objavimo, ko bodo nove djakovske orgle že pele. Srečko Koporc: Analiza in sredstva nove glasbene gradbe. Glasbeno kompozitorna tehnika ni nekaj stalnega, ki naj bi obveljala za vse dobe glasbenega ustvarjanja, temveč je mehanična sigurnost, ki je nastajala polagoma in je tekom časa dobila posebne tipološke manire, ki pa so bile vedno podvržene vseobči naši splošni kulturi. Iz splošne kulture so prišli poedinei, ki so v svoji duhovni potrebi sledili v našem slučaju glasbenemu ustvarjanju. Zato so nastajali v ustvarjalčevi okolici vzroki za oblikovanje vsebinsko-oblikovnega problema. Pod poudarkom individualnega glasbenega izraza — mogli bi tudi reči: psihološkega procesa — je nastala ideja — glasbeno dejanje, ki ga mora ustvarjalec preoblikovati v akustičen stvor. Ta je sestavljen iz zvočne snovi, ki je neizpremenljiva, pa naj bo polton ali četrt ton. Gre pri tem izključno za to, da ustvarjalec čim objektivneje to snoV oblikuje. Nekatere starejše glasbene vodnike skrbi, če je sedanja glasba sploh še umetnost, ker oblikuje snov, ki je neizpremenljiva, tako, da je nejasna, neumljiva ter vse preveč poudarja tehnično stran glasbenega izraza. Za kritično razdaljo, ki mora objktivno posneti kulturno-glasbeno gibanje, so taki preroki brez pomena, to pa predvsem s stališča, ki ga dobimo tudi pri tistih poedincih, ki so ravno gledani od takih prerokov. Oba, prerok in sojeni poedinec sta podvržena zunanjim in notranjim vplivom. Ker pa nastaja stilna razdalja med prerokom in tako gledanim poedincem vedno hitreje, ni čudno, da slišimo še danes frazeologijo, slično nekdanjim nemškim Kalbeckom, Hanslickom itd. V tem oziru se res zgodovina ponavlja, to vidimo še v sodobnih glasbenih poročilih, ki so bolj ali manj odvisna od politično-kulturnih stremljenj dnevnikov. Vendar, da bi na močno glasbeno potenco kdaj vplival preroški glas starejšega glasbenega vodnika, pa naj je bil samo znanstvenik, glasbena zgodovina ne pozna. Tam, kjer so zaradi mačerijalnih razlogov dnevniki ali revije prisiljene vzdrževati izključno umetniška poročila in ne znanstvena, tam je jasno, ostro nasprotje med ustvarjalci in poročevalci, ki so le posredovalci med časopisjem in občinstvom. Vsak resničen ustvarjalec je prirodno gnan v novo finejšo, eksaktnejšo mehanično sigurnost kompozitorske tehnike. To nagnenje je instinktivno. Noben ustvarjavec se tega ni izogibal, če je doumel svojo moč, s katero naj kasneje z zrelostjo svojega duha in uma odkriva nove zvočne kontingente. Jaz smatram ustvarjalca, ki negira nove tehnične izsledke, za negativno glasbena potenco, ki hoče brez tehnične in objektivne izobrazbe, preprečiti naraven individualen •proces glasbenega gibanja. Zato je tak primer negativen pol, ki ga zastopa veliko število diletantov, amaterjev; ti imajo pač od glasbene umetnosti zabavo, za te ne obstojajo nobena glasbena pravila, priznanje jim samo obsebi avtomatsko pride, medtem ko si mora umetnik sam graditi pot. En pol ustvarja iz veselja, zabave (diletanti), drugi pol ustvarja iz resnične potrebe. Da javnost ni v stanju razlikovati enega od drugega, je jasno; dolžnost bi torej bila vsaj glasbenega poročevalca, ki pa tega ne stori zaradi običajnih vseobčih koristi splošnosti. Napisal sem te besede zaradi tega, da bo ta razpravica laže umljiva, da bo posameznik sam videl eno in drugo, zakaj tako, zakaj to in ono. I. , V uvodu smo rekli, da je glasbena snov (zvok) neizpremenljiva, da je nekaj stalnega, Drugače je z oblikovalcem, ki je obdan z množico vplivov. Oglejmo si glasbeno delo. Dvoje pogojev je, da nastane tako delo, ki naj bo v splošnem pojmu umetnina: zvočno-prostorninski in časovno-prostorninski. Gibalna sila, ki mora obstajati na pogojih glasbeno-kompo-zitorne tehnike ravnotežja, je bila vedno ena in ista, le zakon gibanja se je .vedno bolj in bolj koncentriral v bistvo glasbene oblike: namreč napetost in razvez. Rekli bi lahko z drugo besedo, umetnino sestavlja dvojno živčevje: živčevje spajanja in razpadanja. Ta dva principa sta poglavitna za vsako umetnino. In kakor zahtevajo na primer različni vokalni slogi tudi različno dihalno tehniko, tako zahtevata ta dva principa iz različnih glasbenih epoh različno mehanično sigurnost.* O tem hočem nekoliko spregovoriti. Glasbena gradba (arhitektonika) temelji na štirih posebnih tipih, ki pomenijo tehnične principe velikega merila: To so: 1. Arhitektonski tip (osnova je zaokroženost, sem spada pesemska oblika, rondna oblika in sonatna oblika). 2. Nearhitektonske oblike (osnova zaporednost, sem spadajo: fantazija, potpouri in kvodlibet). v 3. Historične oblike (osnova imitacija; sem spada kanon in fuga). 4. Plesne oblike (osnova ritem, sem spadajo koračnice, valčki itd.). Iz arhitektonske oblike ali tipa se je razvil karakterni tip, ki ga delimo v lirični, dramatični in humoristični tip. Vsi ti tipi se poslužujejo četvero temeljnih oblikovnih sredstev: ponovitve, dopolnitve, zaporedja in kontrasta. Gibanje te imenovane glasbene arhitekture, ki je našlo točko napetosti 1 Mnogim je znano, da so nekateri naši glasbeniki polagali veliko pozornost predvsem petju in njegovi tehniki. Tako imamo šolske knjige, ki obravnavajo prav na kratko splošno glasbeno teorijo, zatem pesmice itd. Zato ni čuda, da se je naša glasba vzgajala v vokalnem pravcu, ker so tisti, ki naj bi dali splošne glasbene temelje, dajali samo temelje vokalne glasbe in to je tudi vzrok, da je naša polpretekla glasba tako počasi napredovala. Danes je v tem oziru znatno boljše. in razveza v vseh glasbeno-tehničnih disciplinali (harmoniji, kontrapunktu, in-strumentaciji in obliki) je začela sodobna glasbena analiza vse drugače raz-motrivati, kot pa prejšnje. Za dokončno dovršenost glasbenega dela je nujno, pa naj bo to pravilo važno za produktivnega ali neproduktivnega glasbenika, upoštevati notranjo in zunanjo razdelitev celotnega glasbenega dela. Na analizi borno videli vso nepopolnost takta in periodične gradbe. Rekli smo že, da je potrebno dvoje pogojev za vsako umetnino: zvočno in časovno prostorninsko. Zvočno prostorninski pogoj je nam znan že iz harmonije, ni pa tako znan časovno prostorninski, ki se udej-stvuje po dveh straneh: a) po ritmični razdelitvi (notranja zvočna skupnost); b) po metrični razdelitvi (razdelitev po taktih). Oba načina sta po svojem bistvu različna; prvi temelji na notranji skupnosti sestavnih delov, drugi pa na zunaji razdelitvi zvokov. Obe razdelitvi zahtevata jasnost na zunaj in notranjo resničnost. Vse to se mora dogajati na podlagi prirodnega glasbenega čuta, na tem in na prej imenovanih podlagah stoji ves sodobni nauk glasbene arhitekture. Seveda ni bila glasbena analiza bogve kako čislana, saj ni imela ugleda, ker je vsak po svoji volji razčlenjal glasbeni stavek, nikjer ni bilo enotnosti in tudi ne sigurne podlage. Za primer navajam samo različne definicije o motivu. Stohr (Musikalische Formenlehre), str. 86: »Motiv je zvočno nadaljevanje, ki ima lastnost večkratnega ponavljanja.« Lobe (Kompositionslehre, VI. izdaja), str. 95: »Motiv je figurativna vsebina enega takta.«/Podobno razlagajo: Bussler, Marx, Koch, Siklos (Zenei formatan, Budapest, 1912), Stecker (Hudbeny Formy, 1905, Mlada Boleslav), Radew (Muzikalni formi, Sofia 1928), Šin (Nauka o harmonii, str. 24, § 9, Prvkv hudebni formy), K. B. Jirak (Nauka o hudebnih formach, Praha, 1924). Podobno razlagajo: Noatsch (Formenlehre der Klaviermusik), Jadassohn, Richter, Prout, Krehl, Kling, Skuhersky, Sulzer. Šele Riemann je dozdevno razčistil; čeprav je ravno on pojme še bolj kompliciral, tako, da je bil ta nauk do nedavnega v pravi anarhiji. Tej Riemannovi teoriji se je pridružil tudi Leichtentritt (Musikalische Formenlehre, III. izdaja) in ta velja za zadnjega pripadnika takozvane predtaktne teorije. Zaradi točnejše slike omenim še Reiszowo glasbeno oblikoslovje, dalje študije Ilmarija Krohna, rokopis o oblikoslovju Gerbiča (§ 5) in italijanskega teoretika G. Basa (II Trattato di forma, musicale, Ricordi, Milano). Novo teorijo zastopajo pa predvsem: Erwin Stein (Neue Formprincipien, Koln), Kurt Westphal (Der Begriff d. Musik. Form), Kistner und Siegel (Wiehmayer: Musikalische Formenlehre, 1927), Karg-Elert (Rhythmik und Metrik); potem pride še vrsta ruskih, francoskih, angleških in norveških oblikoslovij, ki pa niso važna, ker se bolj ali manj naslanjajo na osnove Lobejevega pojma o motivu ali pa na Riemannovo teorijo predtaktnosti. Zanimivo je, kako velikega pomena je za teoretično podlago splošnega oblikoslovja že poklic dotičnika, ki kaže na videz povsem svoje teoretično dognanje, na primer M. Springer, ki obravnava glasbeni motiv izključno s stališča orgelske igre. Najpreprostejša glasbena oblika je kadenca. Pri našem Gerbiču, ki je pisal spis o oblikoslovju s praktičnih vidikov, opazimo paralelo z Wiedmanom, ki je zastopal tudi prakso v Gerbičevem smislu, čeprav je očitno, da je Gerbič črpal deloma iz Lobejevih, deloma iz Wiedmanovih dognanj. Iz tega bo vsakdo lahko razvidel množino literature, ki danes obstoja, na drugi strani pa dvojno teorijo, bolje rečeno strogo teorijo in praktično teorijo. Ta kaos je kriv, da ni enotnega študija pri tem predmetu. Riemann ima nedvomno zasluge, da je nauk o motivu šel v čim popolnejše dognanje, ali uspelo mu ni, nasprotno — v več dimenzij on alnih oblikah je hotel s silo privleči vso nesimetrično gradbo v simetrično, pri Riemannu je vsaka, tudi 5., 7., 9. taktna zgradba prišla iz osemtaktnosti. Zahteve nove glasbe so rodile nove potrebe po čim jasnejši, a tudi povsem upravičeni (torej resnični) analizi. Prvi novi temelji glasbene analize segajo razmeroma daleč v 17. stol., v dobo slovitega teoretika in praktika Joh. Matthesona, ki je bil vsestransko glasbeno delaven. Bil je kritik, slovit tenorist, skladatelj, pisatelj, kantor, stolni kanonik, legacijski svetnik na angleškem poslaništvu itd., a najvažnejši je zaradi teoretskega dela »Der vollkommene Kapelimeister« in »Musikalische Ehrenpforte«. Iz prve knjige je črpal teoretsko znanje J. Haydn. Mattheson je učil, da ima glasba skupne osnove s poezijo, predvsem pa ritmično-metrične osnove, pesniška stopica je bila v glasbi glasbena stopica, ki jo je Mattheson nadomestil z zvočnico. Vsi poizkusi izven tega pravca so bili brezuspešni, ker vsa inštrumentalna glasba se je razvila končno vendarle iz vokalne glasbe. Gre pri tem za princip čim jasnejše razčlembe glasbenega dela, to se pravi, da znamo skladbo pokazati v vseh poedinostih in šele potem je mogoče skladbo učinkovito predavati. Po mnogih glasbenih šolah prevladuje popularna klavirska šola Bayerja, ki je pa postala z letošnjo izdajo klavirske šole od Charlotte Spater (Schopferischer Klavierunterricht l/II), zastarela. Ch. Spater razlaga klavirsko igro s popolnoma novih vidikov in med temi je tudi obravnava glasbene analize, kot neizbežno sestavni del klavirskega pouka. Na dnevnem redu imamo zadeve, kakor vprašanje tempa, takta itd-., vse pa dokazuje, da posebno pri nas nismo v tem pogledu storili prav ničesar, kar bi dalo pečat končne in potrebne zrelosti. Edin poizkus omenim v tem pravcu Bajukovo razpravo: Mera v slovenski narodni pesmi (Pevska zveza, Ljubljana, 1928); zanimivo delo, temelji pa žal zgolj na ravnotežju gole občutene preudarnosti in ne na teoretski podlagi. Zato delo kot tako nima s teoretičnega stališča nikakega pomena. Teoretsko globoko zasnovan referat o tem delu je podal Dugan v »Sv. Ceciliji« 1. 1929. Jasno je potem tudi naziranje mnogih, celo poklicnih glasbenikov, da se je treba držati z vso strogostjo vseh navodil, ki jih predpisuje ta ali ona skladba. Splošna lastnost, predavati skladbo po vseh direktivah, ki jih ima skladba, je vsakdanja zadeva in nekakšna predpravica diletantov, ki se zanašajo na dane znake predavanja in na svoj lastni občutek. Nasprotno se zahteva od umetnika, da ne ukrene ničesar, kar mu ne bi bilo jasno, odgovoriti mora na vsak zakaj«. V številnih slučajih pa imam dirigente, pianiste itd., ki se instinktivno zanašajo in tudi zadenejo pravo mero. Še mnogo izčrpnejše bi bila skladba podana, če bi šli s stališča naravne podlage in teorije, ki vodi v silo duha in umetniškega spoznanja. Glasbena analiza, kakor so jo učile pedagqške šole, je bila v veliki večini na osnovi pravega glasbenega čuta. V novejših skladbah, v katerih ni več take prozornosti harmonije ritma itd., se je bilo treba zateči v teorijo. Čim pa je prišla teorija, je prišla tudi nujnost pravil, večje ali manjše odvisnosti, ki jim je podvržena vsaka umetnina. Torej moramo reči, da tudi glasbena analiza potrebuje močno teoretsko podlago. Nasprotni pol, ki tvori drugi pogoj umetnine, smo rekli, je časovno-prostorninski in s te strani bomo poizkušali glasbeno delo analizirati. Skladbo ritmično in metrično analizirati se pravi: Napraviti red v živahni menjavi zvokov, določiti pravi začetek in konec poedinih glasbenih misli, določiti posebne tipične sestave in spoznati njih medsebojno razmerje seveda tako, da se slednjič oblika skladbe sama od sebe pokaže« (W). V modernih glasbenih delih, pa najsi so pisana ali reproducirana, prevladuje nesigurnost, nejasnost ravno v pogledu predavanja, dvomljiva artiku-lacija, potem fraziranje, takt, sestava period, poudarek, skratka, sama nejasnost, vse radi gole nezainteresiranosti, pomanjkljivega znanja ritmičnih osnov ali nauka o glasbenem motivu. Oglejmo si problem takta. Najprej je potrebno razlikovati pojme: taktnica, takt in taktov način. Taktnica je pokončna črtica, ki ima dva pomena: Na eni strani reprezentira ritmični višek, njeno mesto mora biti vedno pred nastopom težke motivične dobe; seveda je danes taktnica uporabljena ponekod zelo površno, brez utemeljitve. Na drugi strani pomeni taktnica metrično orijentacijo, ki pa ne mora biti vedno enako dolga, v razdalji služi za pregled, koliko smo že zvočno prehodili. Zmotno je naziranje, da taktnica ustvarja zvočno členitev. Samo v enem slučaju se to dogaja, če nadpopolno — padajoč tip motiva, ki ima ženski sklep, sega do taktnice in tudi konča neposredno pred njo. Taktnica stoji lahko med dvema motivoma, čeprav je malo takih slučajev, več slučajev pa, kjer stoji taktnica v motivu, torej jo motivi presegajo ali presekajo. Taktnico predstavljamo v figuralni glasbi vedno v obliki pokončne črte (notne prečke). V vokalni glasbi — vzemimo slovenščino — v kateri imamo in ne merimo naglašene in nenaglašene zloge (Grki so poznali dolge in kratke zloge) — jK r i s t u s«, se bo vršil jeseni. V Osijeku se bo vršila ta mesec proslava 251etnice glasbenega delovanja g. Josipa Brečka, slovenskega rojaka, ki se kot glasbenik že precej let marljivo in uspešno udejstvuje med Hrvati. G. Brečku iskreno čestitamo. V Istanibulu so odprli prvo turško visoko glasbeno šolo. Vlada je nastavila 12 evropskih profesorjev. IZ ZVEZE ZA KATOLIŠKO GLASBO V JUGOSLAVIJI Pred sestankom kongresa. Na temelju ljubljanske resolucije se vršijo v vseh škofijah priprave za končno osnovanje zveze za cerkveno glasbo v naši državi. Centrala v Zagrebu marljivo zbira podatke o stanju cerkvenega petja v posameznih pokrajinah, ki ji bodo dobro služili pri proučevanju načrta pravil in izdelavi načrta za praktično in sistematično delo, ko bodo začele delovati posamezne edinice. Radi boljšega spoznanja razmer in da se ideja osnovanja te velike katoliške glasbenocerkvene organi- zacije čim bolj popularizira ter da se merodajni krogi za njo čim bolj zainteresirajo, se predsednik glavnega pripravljalnega odbora g. Vekoslav Višoševič mudi že več časa na potovanju. Do sedaj je obiskal vse dalmatinske in primorske škofije, v katerih že poslujejo škofijski zvezni odbori. Imel je uspele konference in predavanja o ideologiji in smernicah Zveze v Kotoru, Dubrovniku, Hvaru, Splitu, Šibeniku in Senju. Povsod so ustanovitev Zveze navdušeno pozdravili. Konferenci v Dubrovniku je prisostvoval član glavnega odbora ugledni slovenski glasbenik stolni dekan dr. Kimovec, ki se je nahajal tam na odmoru. Posebno veliko zanimanje se je pokazalo v Šibeniku, kjer se je predavanje vršilo v nabito polni dvorani Kat. doma v navzočnosti prevzv. šibeniškega škofa dr. Milete, ki je sam posegel v razpravo in pozival glasbenike, pevce in narod, naj živahno sodelujejo pri tej sveti stvari, da se kultura liturgičnega petja v škofiji čim bolj dvigne in napreduje. V Senju se je vršilo posebno predavanje za bogoslovce. Tu je predavatelj izrekel željo in potrebo, naj se v prvi vrsti v naših bogoslovnicah in semeniščih dela za obnovo cerkvene glasbe. V zvezni centrali proučavajo sedaj razmere v drugih evropskih katoliških državah, kjer podobne zveze že uspešno delujejo. Glavni odbor je stopil v stik s švicarsko Cec. unijo, s češko »Obecno Jednoto Cyrilsko«, z avstrijskim »Verbandom fiir kath. Kirchenmusik« in z internacionalno zvezo za kat. cerkveno glasbo v Frankfurtu ob Meni. Ko bodo dovršene vse priprave in izdelan končni načrt pravil, se bo vršil v Zagrebu kongres vseh škofij. V februarju se je osnoval škofijski odbor za djakovsko škofijo. Predseduje mu dr. Pero Ivanišič, prof. bogoslovja, namestuje ga Stjepan Lovrič, katehet; odborniki so: msgr. dr. Josip Gunčevič, Stanislav Preprek, Josip Kamnikar, Emanuel Trišler, Franjo Kosina, Dušan Marčelja in Luka Čosic. DAROVI ZA »CERKVENI GLASBENIK«. Po 60 Din: gf. Emil Vidrih, Trsat, župni urad v Domžalah, g. Franc Bernik, župnik in duh. svetnik v Domžalah; po 25 Din: gdč. Minka Zacherl, prof. glasbe v Mariboru; po 20 Din: g. Josip Oražem, kaplan pri sv. Petru v Ljubljani, g. Martin Planinšek, organist v Tržiču, g. Anton Grum, organist v pokoju in knjigovodja na Vrhniki; po 15 Din: g. Ivan Sadar, organist na Dobrovi pri Ljubljani; po 10 Din: župni urad na Homcu, g. Josip Kamnikar, Osijek, župni urid v Zaplani, g. Franjo Petek, organist v Ptuju, g. Davorin Colnarič, organist v Št. Janžu na Dravskem polju, g. Milan Kopušar, kaplan v Dobrniču, g. Alojzij Velkavrh, organist v Dol. Logatcu, g. Rafko Fabiani, kaplan v Sodražici, g. Karel Bricelj, organist v p. v Šenčurju pri Kranju, g. Jakob Rupnik v Šmartnem pri Kranju. Vsem p. n. darovalcem se iskreno zahvaljujemo in Bog Vam povrni! NAŠE PRILOGE. Današnja glasbena priloga v obsegu osmih strani prinaša Stanko Premrlov »P o k r o p i m e« za mešani zbor, L. M. Škerjanoev »A ve Maria« za ženski zbor, Matija Tomčevo Romarsko za tri visoke glasove, Gustl Rakušev »Pozdravljen, žar!« za mešani zbor z orglami in Franc Požunov mešani zbor z orglami »Božansko Srce«. — Cena izvodu 3 Din, pri večjem nakupu 2.50 Din. Izhaja kot mesečnik v dvojnih številkah. Cena listu z glasbeno prilogo vred 40 Din, za dijake 25 Din, za inozemstvo protivrednost 60 Din letno. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo 12/1. Odgovorni urednik lista in glasbene priloge in izdajatelj Stanko Premrl v Ljubljani. — Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel čeč.