249 Prikazi in ocene Primer zgodnjega spora med modernimi in postmodernimi Paolo Rossi Paragone degli ingegni moderni II Mulino, Bologna 1989, 196 str. Knjižica, kije izšla že pred petimi leti, a mi je prišla v roke šele pred nedavnim, je po moji presoji vredna omembe vsaj iz dveh razlogov. Prvi je preprosto v tem, da sosedov Italijanov po tradiciji ne štejemo za narod filozofov in smo v našo recep- cijo prevzeli le nekaj klasičnih obvez- nih imen, sodobna produkcija pa nam je znana bolj kot stranski učinek kak- šne druge vede in predvsem skozi naj- bolj razvpite avtorje (npr. U. Eco, G. Vattimo). Drugi razlog pa je v tem, da je knjižica - v resnici zbirka razprav - primer polemičnega spoprijema s so- dobnimi filozofskimi tokovi in torej pričevanje o živeti, sprotni zgodovini filozofske misli. »Znanstvene in filozofske tradicije - celote, ki rastejo, živijo dolgo življenje in doživijo počasno umiranje - niso toge celote, čeprav imajo v začetku v svoji notranjosti trdno jedro, ponavadi označeno kot nedotakljivo in sveto. Tudi znotraj njih namreč delujejo ideje in alternative, se sestavljajo in razstav- ljajo, se različno hitro gibljejo, na raz- lične načine in ne v predvidljivi sme- ri«. Tako piše Paolo Rossi, ki se v za- četku zavaruje s sklicevanjem na nav- e postmoderni dih mojstra Zgodovine idej, G. Boasa. Pravi, »da so ideje podobne živemu srebru, ki se razleti v kroglice« (str. 51), ki se potem sestavijo na najbolj čudnih in nepričakovanih mestih. Rossijevo delo lahko predstavimo kot pravo sodno obravnavo, kot trdo nav- zkrižno zasliševanje vseh tistih stališč, ki poskušajo ponuditi brez problemsko in udobno interpretacijo zgodovine človeške misli, pri čemer kujejo podo- be iz tako preprostih, lagodnih in line- arnih klišejev oziroma skic, da ostajajo popolnoma zunaj kompleksnosti zgo- dovinskega razvoja. Avtor torej daje pravo »lekcijo o metodi« in sicer ne na abstraktni ravni, ampak z dovolj natančnim kritičnim ovrednotenjem različnih »podob modernosti«, ki jih povsem jasno razpoznava v različnih trenutkih sodobnega razpravljanja in pri širokem krogu intelektualcev, ki so - čeprav iz različnih razlogov - podprli tezo, daje treba nujno obrniti hrbet »modernosti«. Tako se bralcu pravzaprav zazdi, daje avtorjev namen nekako skromen: »poskusiti dokazati, da tudi pri filozofih t. i. modernosti, kot na zemlji in v nebesih, obstaja več stvari kot si jih je bila doslej sposobna zamisliti naša filozofija« (str. 60). Ker pa je to čvrsto izrečena avtorjeva 250 Prikazi in ocene misel, je posledično logično, daji sledi tudi trdno stališče, ki govori v prid via modernorum nasproti vsem teoretikom postmodernosti. To stališče avtor argu- mentira z zahtevo po radikalni pre- vetritvi »tradicionalne« podobe mo- dernosti, kakor so jo zarisali zago- vorniki postmoderne. Po avtorjevem mnenju namreč le-ti razumejo (zva- jajo) modernost preveč poenostavljeno kot: »1) obdobje močnega uma, ki kon- struira totalizirajoče razlage sveta, katerim gospoduje ideja o zgodo- vinskem razvoju misli kot nenehnega, nepretrganega in progresivnega raz- svetljevanja; 2) obdobje nomološkega reda razuma in njegove monolitne in zedinjujoče strukture; 3) obdobje prilaščanja in vedno novega prisvajanja 'temeljev in temeljnih konceptov'; ali kot obdobje mišljenja, ki ima vselej dostop do utemeljitvenih postavk; 4) obdobje avtolegitimiranja znanstve- ne vednosti in polne ter popolne skladnosti med resnico in osvobo- jenostjo (emancipacijo, emancipativ- nostjo); 5)obdobje časa, ki ga označuje 'prese- ganje', oziroma novosti, ki zastarajo in jih izjemno hitro nadomesti 'novejša novost'; 6) obdobje, ki ga obvladuje zaupanje v pozitivnost razvoja in tehnološke rasti - zaupanje, ki temelji na razu- mevanju razvoja in rasti kot projekta, ki je sposoben vse predvideti in vse obvladati.« (str 39.) S tem svojim sistematičnim, izrazito didaktično metodološkim postopkom, nadaljuje avtor tako, da gornjim tezam taksativno postavi nasproti svoje, se pravi nasprotno pojmovanje postmo- dernosti, ki jo opredeli kot: »1) obdobje, ko slabijo pretenzije razuma po obujanju smisla zgodovine in postavlja pod vprašaj totalitarizi- rajoče možnosti humanizma; 2) obdobje večglasnosti ali večform- nosti ali pojavljanja pluralnosti mo- delov in nehomogenih paradigem racionalnosti, ki niso zvedljive ena na drugo, ampak so vezane samo na sebi lastno posebno uporabljanje (aplika- cijo); 3) obdobje misli brez utemeljitvenih obrazcev ali misli dekonstrukcije ali kritične misli instrumentalnega razu- ma, ki preklicuje smisel zgodovine in mu priznava zgolj enigmatski značaj; 4) obdobje, v katerem znanost priznava razkosani, diskontinuirani in paradoks- ni značaj svoje lastne rasti; 5) obdobje razkroja (raztapljanja), nezanesljivosti kategorije novega in izkušnje konca zgodovine; 6) in končno kot obdobje, v katerem se zdita znanost in tehnika tvegani in ne predvsem in samoumevno osvoba- jajoči od vsakega truda in potrebe« (str. 39-40). Vse razprave v tej knjigi hočejo doka- zati nekonsistentnost in arbitrarnost teh »lažnih, napačnih podob mo- dernosti,« ki so predstavljene kot zgolj »frfotave fantazije o modernosti«. Rossijevo prizadevanje pa je usmer- jeno tudi v prepričevanje oziroma zagotavljanje, da so teoretske koordi- nate postmodernosti v končni posledici 251 Prikazi in ocene nekakšna oblika »protiznanstvenega obskurantizma, preoblečenega v revo- lucionarno misel« (str. 126). Razprave, zbrane v tej knjigi, so bile večinoma že objavljene, a vendar delo kot celota spodbuja dvojno polemiko: po eni strani se sklicuje na klasike mo- dernosti, da bi tako dokumentiralo kompleksnost njihove misli in dejstvo, da jo je nemogoče na silo zvesti na poenostavljene sheme, kakršne so vsilili teoretiki postmodernosti, ki se v optiki tu obravnavane analize kažejo kot »avtentični homogenizatorji zgo- dovine« (str. 142). Avtor se zaveda, da ni »monoparadigmatskih« epoh ali stadijev in poudarja, da je bil in je še vedno »kritični dialog med teorijami, tradicijami, metafizikami, ideolo- gijami, podobami znanosti, razisko- valnimi metodam« trajen, vztrajen, realen« (str. 52). Po drugi strani pa se avtorju zdi pravšnja priložnost tudi za to, da opozori na »ponovno preme- šanje« desnega in levega antimo- dernizma, ki sta se vzporedno razvijala v postmodernih filozofijah. Glede na tradicijo levice najde Rossi rezultat te »ne ravno svete alianse« med dvema dušama novodobnega antimoder- nizma, v ireverzibilnem kriznem stanju tega »težavnega ravnotežja med 'apo- logetiko modernosti' in 'kritiko moder- nosti', ki je bila ena trdnih in kon- stitutivnih točk« (str. 124) marksi- stične tradicije. Posledično so ta sta- lišča mnoge postmoderne avtorje pri- peljala do tega, da so »ločili Marxa od racionalizma in materializma, da so iz njega naredili nasprotnika znanosti, tehnike in industrije«, iz Engelsa pa naredili nekakšnega »idiot de famille« in samo nesreča je hotela, da se je Marx zvezal z njim (str. 113-114). Iz Rossijeve analize jasno izhaja prepri- čanje - če že ne dokaz - d?i je na straneh, ki so jih napisali postmoder- nisti veliko notranjih dvoumnosti, predvsem ko so, v končni posledici, interpretirali Marxov nauk kot »eno izmed mnogih oblik 'odpora zoper moderni svet', ki preplavljajo evropsko kulturo zadnjih sto let«: (str. 114) marksistično (morda se misli marksov- sko, op. N. P.) kritiko kapitalističnega sveta so tako razlagali (enostransko in izkrivljajoče) kot celotno zavrnitev vsake družbe in »na tej podlagi je prišlo v okviru levice in ultra levice do »zbirkov« (sežetkov), ki si jih v kulturnem smislu ni prav lahko zamisliti (ibid.). V njih so zlepljeni in premešani motivi iz Kierkegaarda, mladega Marxa, Nietzscheja in Freuda z zadnjim Husserlom, Heideggrom in Adornom. In prav zaradi teh pogosto ne prav prepričljivih »okuženj« se je nujno zgodil, kakor temu reče Rossi, »kompleksni zdrs« v iracionalistično tradicijo, na njeni podlagi pa so pozne- je vznikale teoretizacije o nujnosti tesnejšega sožitja med levico in desni- co. Te teorije so si za svojo podkre- pitev izdelale tezo o tem, daje takšna tesnejša zveza potrebna zato, da bi se ideje ne fosilizirale na konceptih »te- meljnega pojmovanja« politike, ki uporablja »močne« in »utemeljitvene« kategorije in obrazce. Rossi je zbral kar veliko število primerov teh »po- mešanj, premešanj«, zlasti v stališčih različnih italijanskih intelektualcev, ki 252 Prikazi in ocene so odločno zagovarjali potrebo po »od- kritju skupnega prostora« med levico in desnico, pri čemer so presegli »tra- dicionalno geografijo« političnega sistema. Vsekakor je jasno, da je na kulturni ravni ta postmoderna per- spektiva izzvala različne vrednotne lestvice: na eni strani so se namreč uveljavile vrednote kot so: »življenje, potek(anje), akt mišljenja, odsotnost shem, konkretni postopki, doživljena ali živeta izkušnja, vse, kar j e procesno, vse, kar nastaja, kar je pre- žeto z obstajanjem, osvoboditev nago- nov (ali »ekspanzija energij«), osvobo- ditev dela, prijateljica narava, prijazen nered, igra«. Le-tem pa so v istem dolgočasnem sistematiziranju posta- vljene nasproti ustrezne nevrednote: »togost, učvrščenost, teorije, raba shem ali modelov, abstrahirajoči po- stopki (ali formalizacije), ne-doživeta ali ne-živeta izkušnja (imenovana tudi »inertna danost«), vse, kar je dovršeno, vse, kar je ločeno od neposrednosti, konkretnosti življenja, zatiranje (duše- nje) nagonov, logika, delo, nadzor nad naravo, trdne argumentacije, znanost« (str. 73). Na podlagi teh ugotovitev, oziroma, tako rekoč lastnega sistema razvr- ščanja vrednot, se avtor nato konkretno ukvarja z različnimi oblikami po- novnega okuževanja med marksizmom in heidegrovstvom, predvsem s tistimi, ki so se zgodile v Italiji, opravi pa tudi natančno kritiko dokaj obsežnega razširjanja heidegrovstva, s čemer bi rad pokazal, da je bilo le-to pogosto »trojanski konj«, v imenu katerega je iracionalistična kulturna tradicija zagospodovala pomembnim področ- jem leve misli. V tej perspektivi se tudi teoretizacije iz okvira t. i. »slabot- ne misli« (»pensiero debole«) ne izmaknejo Rossijevi radikalni kritiki, saj namreč odkrito in dovolj učinko- vito trdi, daje »slabotna misel v resnici samo podvrsta močnega protiraz- svetljenstva« (str. 23.) Toda mimo in onkraj polemičnih stališč ter očitkov, s katerimi Rossi obsipa mnoge avtorje, je zanimivo, da njegova primerjalna intervencija med modernimi in post- modernimi zastavki v bistvu meri na kritiko vseh (dokaj številnih) posku- sov, ki hočejo ponovno ovrednotiti tolažniško vlogo filozofije, njeno pred- stavljanje kot vzvišene modrosti«, ki je sposobna razkriti pravi in globoki smisel Biti. Proti filozofu, spremen- jenem v »Pastirja (ali Duhovnika) Biti« ima Rossi v rokah dobro karto, ko se naveže na vso moderno,tradicijo, ki je postavila pod vprašaj podobo »filozofa« kot »edine izvoljene duše, ki naj bi ji bilo dano, da odkrije po- slednjo usodo človeštva in je to podo- bo nadomestila z podobo intelektualca, ki mora skromneje opravljati svoj »posel« (ki se bo pač enkrat izkazal za poštenega in drugič za nepoštenega) v tesnem stiku z razvojem in rastjo različnih disciplin, človeške vednosti sploh in celo vsakdanjega življenja kot polja izkušnje. Po letnicah izida sodeč, je Rossi svojo polemiko napisal leto prej, kot je izšla temeljitejša in upra- vičeno slavnejša knjiga Agnes Heller Can Modernity 5Wr/ve?_(University of California Press, Berkeley-Los An- geles 1990), vendar očitno spodbujen 253 Prikazi in ocene s podobno nejevoljo nad ravnanjem s tradicijo in modernostjo. Primerjave med obema avtorjema ni čisto lahko narediti, saj se delo Agnes Heller prav gotovo že uvršča med klasike obravna- vanja modernosti, P. Rossi pa piše sprotni, še ne v vsem reflektirani in ne dovolj tematsko zaokroženi obračun s filozofsko mislijo svoje sodobnosti. A zdi se, da ju združuje temeljna opre- delitev vloge filozofije, namreč, da se igra predvsem na ravni razumevanja sedanjosti. Pri obeh se tudi kot eden ključnih konceptov pojavlja kontin- gentnost in sicer opredeljena (pri He- llerjevi pojmovno natančno, pri Rossi- ju bolj kot praktični pojem) kot dife- renciacija, pluralnost življenjskih slo- gov, odprtost za nedoločljivo in ne- ujemljivo. Filozofija A. Heller je us- merjena na praktični razum, kliče k praktični modrosti. Paolo Rossi pa veliko bolj zakrito, teoretsko neizre- čeno uporablja prav ta apel za to, da terja pravilno (se pravi »modro«) roko- vanje z modernostjo, ne samo s stališča t. i. postmoderne zavesti o modernosti. Čeprav je Rossijeva misel zelo jasna in tudi v polemičnih stališčih ne- prikrita, se utegne zgoditi, da bo na- pačno razumljena (nekateri prej objav- ljeni teksti so namreč zbudili precej- šnje polemike). Tega se avtor zaveda, saj pravi, da »nasproti tistim, ki po- stavljajo 'misel' proti 'razumu', vedno obstaja tveganje, da jim bodo rekli - tako kot nekoč alkimistom - naj svoje poizkuse ponovijo vjavnosti« (str. 21). Toda na tej točki so ravno prednosti in meje obravnavanega dela. Prednost in celo odlika sta namreč v lucidnem »procesu« zoper razširjeni in ohlapni moderni iracionalizem, kije v različnih oblikah res uspel obvladati pomembna področja sodobnega razmišljanja, pri čemer je podpiral razširjanje nekaterih »občih mest«, ki so pogosto samo bolj ali manj korektno posodobljeni (po zadnji intelektualni modi), a dejansko ponovljeni predlogi nekaterih najbolj »klasičnih« argumentov »močnega anti-racionalizma« iz različnih obdobij. Meje tega dela pa so v »frag- mentarnem« značaju ponovne pred- stavitve nekaterih razprav, zaradi česar delo ni sistematična študija sodobnega ¡racionalizma. Res je, da nudi pri- kladno in tudi natančno obravnavo po- dob »modernosti«, ki so v rabi pri ne- katerih sodobnih (italijanskih) avtorjih in tako daje v roke ključ do mnogih velikih vprašanj, vendar je kljub temu samo prvi (zanimiv in spodbuden) korak v sistematičen in kompleksen študij mnogih oblik, ki si jih je nadel iracionalizem ne samo v okviru filo- zofije, ampak tudi - in to je samo na- videz paradoksno - v okviru drugih znanosti. Mogoče je v našem času bolj kot kdaj prej razvidno nasprotje med tradicijo (kompleksno in neenoznačno) racionalizma in med tradicijo nacio- nalizma (ki je tudi kompleksna in mnogoznačna). Nasprotje se kaže v skoraj izsiljeni, nespregledljivi nuj- nosti: ta druga, iracionalistična tradi- cija, ki je zlasti ohranila čvrste refe- renčne navezave z retorično-literarno tradicijo, je namreč uspela trdno zav- zeti tudi pomembna področja znan- stvenega početja. Rossijeva knjiga je koristno, čeprav posredovano, vabilo 254 Prikazi in ocene k razpoznavanju sodobnega ¡raciona- lizma s študijem vseh njegovih pojav- nih oblik, predvsem pa tistih, ki so se zasidrale znotraj moderne znanosti. Seveda pa takšno podjetje zahteva tudi pozornejšo kritično revizijo zgodovine racionalizma prek modernosti same (pri čemer je, denimo, potrebno poudariti v okviru racionalistične tra- dicije pomembno prisotnost tiste teo- retizacije posebne »tehnike razuma«, ki zna odkriti in problematizirati vsako neupravičeno hipostaziranje misli), pa tudi bolj sofisticirano branje samega sodobnega iracionalizma, ki bi v njem odkrilo tudi nove specifičnosti in temeljne zahteve, zaradi katerih so te specifičnosti sploh nastale. Nazadnje pa tudi ni mogoče prezreti dejstva, da so mnoge zahteve, ki so jim na videz zadostile različne oblike in odgovori sodobnega iracionalizma, v resnici izšle iz nekaterih odprtih problemov, ki se jih je mogoče in potrebno lotiti tudi z racionalističnega stališča in jih torej ni nujno ne potrebno kar v celoti prepustiti iracionalistični prihodnosti. Po drugi strani pa takšno delo tudi ne bi smelo pozabiti, da so nekatere filozofije znanosti prevzele ta ali oni problem, izziv in zahtevo iz polja absolutnega relativizma, zavestno ira- cionalnega, misleč da so tako daleč trdnejše teoretsko pokritje mišljenju »slabotne misli«. Vsakršen kreativni razvoj filozofskega programa mora nujno predvideti tudi soočenje in kri- tični spoprijem vseh stališč, pa čeprav so danes videti samo modna. V tem smislu ni dovolj postaviti »modernost« proti »postmodernosti« (pa če je v tem še tak užitek, ki ga Rossi sploh ne skriva), ampak je potrebno kritično brati prvo, da bi se lahko bolj preprič- ljivo lotili problemov, ki so tudi v tekstih druge, a pogosto razvrednoteni zaradi neupravičenih in lahkotnih sklepanj. Neda Pagon