STOPINJE 1982 Izdalo Pomursko pastoralno področje Alfonz Korbun, Martin Poredoš, Franc Tement Uredil uredniški odbor Pavel Berden, Lojze Kozar, Vilko Novak, Jože Smej, Jože Zadravec Odgovorni urednik: Jože Smej, Slomškov trg 20, Maribor Naslovna stran platnic: Stefan Hauko: Pokrajina ob Muri (izrez) Zadnja stran platnic: Topli odsevi — posnetek Jože Ftičar Tisk: ZGEP »Pomurski tisk«, TOZD Tiskarna, Murska Sobota STOPINJE 1982 Na novo pot! Kako zelo sem. ti hvaležen, dragi moj rojak, potomec naših dedov, otrok naših dni, da greš z mano v novo desetletje. Nekaj stopinj sem ti nakazal, tiste, ki niso — pravijo — sodobne, stopinj v tisto davno preteklost in tisto včerajšnjo sedanjost in današnjo prihodnost. Vero in upanje in veliko ljubezen, v kateri si seževa v roke, da bi jo sprejela vase in hranila v tem našem času, v tem vrenju, v tem iskanju, v nemiru, da bi skupaj našla pot v prihodnost. Ali moreš zatajiti vero svojih prednikov, si zmožen zavreči, kar te je oplemenitilo za naše dni in omogočilo, da še vedno spoštuješ svojega soseda, svojega sorodnika, očeta in mater, brata in sestro? Morda pride dan, ko niti tega več ne boš zmogel, da bi sosedu rekel dober dan, dobro jutro. Rad bi ti povedal kar na uho: ohranjaj se v tisti plemenitosti, ki si jo podedoval, v tisti duhovnosti, ki ga je dotrpela zate, za tvoj rod tvoja zgarana prekmurska mati, ki je hodila peš na božja pota in molila, klečala, rotila nebo. Ali veš, da se dandanes veseliš, se prijetno počutiš, si zmožen pozdrava, molitve v moči njene molitve, njenega trpljenja, njene revščine? Kaj, ko teh starih, dobrih, plemenitih prekmurskih ljudi več ne bo? Ce bodo vsi legli k počitku prej, kot boš spoznal, da so kljub svojim slabostim, bili ljudje velikega duha, ker so znali moliti, trpeti, jokati, kričati, s svojimi žulji, s svojimi solzami. Bilo je tudi zate, za vse nas. Stopinje želijo obujati tisto, kar je v naravi prekmurskega človeka, v njegovi nagloblji biti, osebni skrivnosti, v govorici prekmurske zemlje, ki je kot dih pradavnosti, izvirnosti, zadnje lepote. Stopinje te želijo popeljati k najplemenitejšemu, kar nosi naš človek, k dragoceni dediščini stoletij — 16 veri, upanju in ljubezni — temeljnim resnicam, ki osvobajajo človeka. Jože Zadravec Leto 1982 je navadno leto. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z rdečini večjim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim navadnim tiskom. Godovi župnij so tiskani z večjim črnim tiskom, kadar pa pridejo na nezapovedane praznike, z rdečim navadnim tiskom, da jih ne bi zamenjali z zapovedanimi prazniki. Imena teh župnij pa so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Lunine spremembe: Polna luna Prvi krajec Mlaj Zadnji krajec JANUAR 1982 Prosinec 1 P NOVO LETO, OSM. BOŽICA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 S Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in c. uč. (3) 3 N 2. PO BOŽIČU (2), Genovefa Pariška, dev., Anter, papež, muc $ Beseda se je učlovečila (Jan 1, 1-18) 4 P Angela Folinjska, red., Gregor Langr., škof 5 T Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 S Gospodovo razglašenje, sv. Trije kralji (1) 7 C Rajmund Penjafortski, duh (4), Lucijan Antiohijski, muč. 8 P Severin Noriški, op.; Jurij (Igor) iz Hozibe, red. 9 S Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan (Jadran), opat ® 10 N JEZUSOV KRST (2); Viljem, škof,; Agaton papež Ti si moj ljubljeni Sin (Mr 1, 7-11) 11 P Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat 12 T Aelred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, škof 13 S Hilarij (Radovan), šk. c. uč. (4); Veronika, dev.; Iveta, spok. 14 C Feliks (Srečko), duh.; Odon, red.; Malahija, prer. 15 P Pavel, pušč.; Maver, opat; Habakuk, prer. 16 S Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski muč. 17 N 2. NAVADNA (2),; Anton (Zvonko), pušč. (3) ff Jezusovi prvi učenci (Jan 1, 35-42) 18 P Marjeta (Biserka) Ogrska, red.; Suzana (Lilija), dev. muč. 19 T Knut, kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 20 S FABIJAN IN SEBASTIJAN (BOSTJAN), muč. (4) Pečarovci 21 C Neža (Agnes, Janja), dev. muč. (3); Epifanij, škof 22 P Vincenc (Vinko, Zmago), diakon muč. (4); Teodolinda, kraljica 23 S Ildefonz, škof; Klemen (Miloš, Blaga), šk. muč. 24 N 3. NAVADNA (2); Franc Sal., šk. c. uč.; Felicijan, šk. muč. Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 14-20) 25 P Spreobrnitev ap. Pavla (2); Ananija, muč.; Marin, muč. ® 26 T Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Stefan, red. ust. 27 S Angela Merici dev. (4); Vitalijan, papež 28 C Tomaž Akvinski, duh. c. uč.; Peter Nolasko, red. ust. 29 P Valerij, škof; Julijan, spok. 30 S Martina, dev. muč.; Hijacinta, dev. 31 N 4. NAV. (2); Janez (Ivan) Bosko, red. ust.; Ludovika (Luiza), red. Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21-28) FEBRUAR 1982 Svečan 1 P Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 5 2 T Jezusovo darovanje, svečnica (2); Simeon in Ana, prer. 3 S Blaž, škof muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) 4 C Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 P Agata, dev. muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 S Pavel Miki in tov. muč. (3); Amand, šk.; Teofil, muč. 7 N 5. NAVADNA (2); Nivard, red.; Egidij (Tilen), red. Jezus ozdravlja bolnike (Mr 1, 29-39) 8 P Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha; PREŠERNOV DAN © 9 T Apolonija, dev. muč.; Nikefor, muč. 10 S Sholastika, dev. (3); Viljem (Vilko), pušč. 11 C Lurška Mati božja (4); Cedmon, red. 12 P Benedikt, opat; Evlalija, muč. 13 S Gregor II, papež; Katarina, red. 14 N 6. NAVADNA (2), Valentin (Zdravko), muč.; Bruno, muč. Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40-45) 15 P Jordan, opat; Georgija, dev.; Agapa (Ljubica), dev. muč. CE 16 T Julijana, muč.; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta 17 S 7 ust. servitov (4); Frančišek, muč.; Silvin, škof 18 C Simeon Jeruzalemski, škof muč.; Flavij an, škof 19 P Konrad, škof; Barbat, škof; Beat (Blaženko), škof 20 S Sadot in tov. muč.; Leon (Lavoslav), škof 21 N 7. NAV. (2), Peter Damiani, šk. c. uč.; Maksimilijan Puljski, šk. Jezus ozdravi mrtvoudnega (Mr 2, 1-12) 22 P Sedež apostola Petra (2), Marjeta Kortonska, spok. 23 T Polikarp, šk. c. uč. (3); Dositej, menih; Pust ® 24 S ff Pepelnica (1); (Matija, ap.); Lucij, muč.; Sergij, muč. 25 C Tarazij (Taras), škof; Valburga, dev. 26 P f Matilda, dev.; Porfirij, škof 27 S Gabriel ŽMB; Leander, škof; Baldomir, spok. 28 N 1. POSTNA (1); Roman, opat; Hilarij (Radovan), papež Hudobni duh skuša Jezusa (Mr 1, 12-15) MAREC 1982 Sušeč 1 P Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, muč. 2 T Neža Praška, dev.; Henrik Suzo, red. 3 S Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, muč. 5 4 5 6 C Kazimir, kraljevič (4); Arkadi j, škof muč. P f Janez od Križa, red.; Evzebij, muč. S KVATRE; Fridolin (Miroslav), opat; Nikoleta, dev. 7 N 2. POSTNA (1); Perpelua in Felicita, muč. Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2-10) 8 P Janez od Boga, red. ust.; Beata (Blaženka), muč. 9 T Frančiška Rimska, red. (4); Gregor Niški, škof 10 S Štirideset muč.; Makarij, škof 11 C Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. 12 p t (Gregor Vel. p.); Doroteja (Rotija), dev. muč. 13 s Kristina, dev. muč.; Teodora (Božidara), dev. muč. 14 N 3. POSTNA (1), Matilda, kraljica; Fiorentina (Cvetka), opat. Jezus očisti tempelj (Jan 2, 13-25) 15 P Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika (Alice), red. 16 T Hilarij (Radovan) in Taci j an (Tihomil), muč. 17 S Patricij, škof (4); Jedrt, opatinja S 18 C Ciril Jeruzalem, šk. c. u. (4); Salvator, red. 19 p Jožef, mož device Marije (1); Sibilina, dev. Cankova 20 s Klavdija in tov. muč.; Kutbert, škof 21 N 4. POSTNA (1); Nikolaj iz Fliie, pušč.; (Benedikt, opat) Božji Sin, Odrešenik (Jan 3, 14-21) 22 P Lea, spok.; Katarina Genovska, spok. 23 T Turibij, škof (4); Viktorijan in tov. muč. 24 S Katarina Švedska, red.; Dionizij in tov. muč. 25 C Gospodovo; oznanjenje (1), Dizma, desni razbojnik 26 P t Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 S Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. 28 N 5. POSTNA (1), Bojan, knez; Milada Praška, dev. Jezus napove svoje trpljenje (Jan 12, 20-33) 29 P Bertold, red. ust.; Evstracij, muč. 30 T Amadej (Bogoljub), knez; Kvirin, muč. 31 S Modest Gosposvetski, škof (3); Benjamin, muč. APRIL 1982 Mali traven 1 C Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof muč. 5 2 P f Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. 3 S Rihard, škof; Sikst I, papež; Agapa (Ljubica), muč. 4 N CVETNA NEDELJA TRPLJENJA (1), Izidor Seviljski, šk. c. u. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1-10) 5 P Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, opatinja 6 T Irenej (Hotimir) Sirmijski, šk. muč. (4); Celestin (Rajko) p. 7 S Janez Krst, de la Salle, red. ust. (3); Saturnin, škof 8 C Vel. četrtek (1); Albert, šk. muč.; Valter, opat ® 9 P ff Vel. petek (1); Marija Kleopova, žena; Valtruda, red. 10 S Vel. sobota (1); Ezekiel, prerok; Apolonij in tov. muč. 11 N VELIKA NOC, GOSPODOVO VSTAJENJE (1); Stanislav, šk. muč. Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1-9) 12 P Velikonočni ponedeljek (1); Lazar Tržaški, šk. muč. 13 T Martin I, papež muč.; Hermenegild, muč. 14 S Lidvina, dev.; Maksim, muč. 15 C Anastazija, muč; Peter Gonzales, red. 16 P Bernarda Lurška, dev.; Benedikt Labre, spok. S 17 S Rudolf, muč.; Inocenc (Nevenko), šk.; Fortunat, muč. 18 N 2. VELIKONOČNA, Bela (1); Apolonij, muc. Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19-31) 19 P Leon IX, p.; Ema, red.; Dionizij, muč. 20 T Hilda, dev.; Teotim, šk.; Sulpicij, muč. 21 S Anzelm, šk. c. uč.; Konrad Parzham, red. 22 C Leonid, muč.; Agapit, papež 23 P Vojteh (Adalbert, Bela), škof muč. ® 24 S JURIJ (Igor), muč.; Fidel (Zvest), muč. Rogašovci, Videm 25 N 3. VELIKONOČNA (1); Marko, evangelist; Kalist, muč. Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35-48) 26 P Mati dobrega sveta,; Pashazij, opat 27 T Hozana Kotor., dev. (4); Ustanovitev OF 28 S Peter Chanel, duh. muč. (4); Vital (Živko), muč. 29 C Katarina Sienska, dev. c. uč.; Peter Veronski, muč. 30 P Pij V, papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust. 9 MAJ 1982 Veliki traven 1 S Jožef delavec (2); Oriencij (Iztok); PRAZNIK DELA 2 N 4. VELIKONOČNA (1); Atanazij, šk. c. uč. Jezus dobri pastir (Jan 10, 11-18) 3 P Filip (Zdenko) in Jakob (Rado), ap. (2); Teodozij, red. 4 T Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 S Gotard, šk.; Angel, muč.; Juta (Iveta), spok. 6 C Marija srednica milosti; Dominik Savio, dijak; Frida 7 P Gizela, opat.; Domicijan, šk.; Flavij, muč. 8 S Viktor (Zmago) Milanski, muč.; Dezider (Zeljko), škof © 9 N 5. VELIKONOČNA (1); Pahomij, opat; DAN ZMAGE Vinska trta in mladike (Jan 15, 1-8) 10 P Antonin, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 T Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 S Leopold Mandič, duh. (3); Pankracij, muč. 13 C Servacij, škof; Mucij, muč. 14 P Matija, ap. (2); Bonifacij, muč. 15 S Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet 16 N 6. VELIKON. (1); Janez Nepomuk, muč.; Andrej Bobola, muč. € Jezusova zapoved ljubezni (Jan 15, 9-17) 17 P Prošnji dan; Paskal Bayion, red.; Jošt, opat 18 T Prošnji dan; Janez I p. muč. (4); Erik, kralj 19 S Prošnji dan; Peter Celestin, papež; Ivo, duh. 20 C Gospodov vnebohod (1); Bernardin, red. Bogojina 21 P Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov. 22 S Renata, spok.; Marjeta (Rita), red. 23 N 7. VELIKONOČNA (1); Janez de Rossi, duh.; Leon, šk. muč. ® Naj bodo vsi eno (Jan 17, 11-19) 24 P Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. 25 T Beda Cast, c. uč. Gregor VII, p.; DAN MLADOSTI 26 S Filip Neri, duh. (3); Pavlin muč. 27 C Avguštin Canterburyjski, šk. (4); Julij, muč. 28 P German Pariški, škof; Bernard, duh. 29 S Maksim Emonski, škof; Teodozija dev. muč. 30 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Ivana Orleanska, dev. Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19-23) 31 P Marijino obiskanje (2); Kancijan in tov. muč. Markovci JUNIJ 1982 Rožnik 1 T Justin, mč.; (3), Pamfil, muč. 2 S Marcelin Peter, muč. (4); Erazem, škof muč. 3 C Karel Lwanga in tov. muč. (3); Klotilda, kraljica 4 P Frančišek Carac., red. ust.; Kvirin iz Siscije, šk. muč. 5 S KVATRE; Bonifacij, šk. muč. (3); Svetopolk, muč. 6 N SV. TROJSTVO (1); Norbert, šk. red. ust.; Bertrand Oglejski G. Petrovci © Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16-20) M. Nedelja, Odranci 7 P Robert, opat; Ana Garzia, dev. 8 T Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof 9 S Efrem Sirski, diakon c. uč. (4); Primož in Felicijan, muč. 10 C Rešnje Telo in Rešnja Kri (1); Bogumil, škof 11 P Barnaba, apostol (3); Feliks, muč. 12 S Janez Fakundski, red.; Adelhajda, dev. 13 N 11. NAVADNA (2); Anton (Zvonko) Pad. red. c. uč. Prilika o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu (Mr 4, 26-34) 14 P Elizej, prerok; Valerij in Rufin, muč. € 15 T Vid (Vito), muč. (4); Germana, dev. 16 S Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido, red. 17 C Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 P JEZUSOVO SRCE (1); Marko in Marcelijan, muč.; Amand, šk. Vel. Polana 19 S Marijino srce (4); Romuald, opat; Julijana, dev. 20 N 12. NAVADNA (2); Silverij I p. muč.; Fiorentina, spok. Jezus pomiri vihar na morju (Mr 4, 35-41) 21 P Alojz (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzebij, škof ® 22 T Pavlin iz Nole, šk.; Janez Fisher in Tomaž More, m. (4) 23 S Agripina (Grušenjka), dev. muč.; Jožef Cafasso, duh. 24 C ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA (1), kres; Favst, muč. Ljutomer, Razkrižje 25 P Viljem (Vilko), opat; Doroteja, dev.; Prosper, škof 26 S Vigilij (Stojan), šk.; Pelagij, muč. 27 N 13. NAVADNA (2); LADISLAV, kr.; Ema Krška; Ciril Aleks. Jezus obudi Jairovo hčer (Mr 5, 21-43) Beltinci 28 P Irenej (Hotimir), šk. muč. (3); Potamijena, mu. 5 29 T Peter in Pavel, ap. (1); Marcel, muč. Hotiza, Radgona 30 S Prvi muč. rim. Cerkve (4); Emilijana (Milena), muč. JULIJ 1982 Mali srpan 1 C Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera (Zvezdana), žena 2 P Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. 3 S Tomaž ap. (2); Heliodor (Sončika), škof 4 N 14. NAVADNA (2); Elizabeta; Urh, škof; DAN BORCA Jezusa v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1-6) 5 P CIRIL IN METOD, slov. ap. (1); Anton Zaccaria, duh. Radenci 6 T Marija Goretti, dev. muč.; Bogomila, spok. © 7 S Vilibald, škof; Izaija, prer.; Edelburga, dev. 8 C Kilijan, škof muč.; Prokop, muč. 9 P Veronika Giuliani, opat.; Gorkumski muč. 10 S Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. 11 N 15. NAVADNA (2); BENEDIKT, opat; Olga, kneg. Benedikt v Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7-13) Prekm. 12 P Mohor in Fortunat, muč. (4); Janez Gvalb. red. ust. 13 T Henrik (Hinko), kralj (4); Evgen, šk.; Ezdra, prer. 14 S Kamil de Lellis, duh. (4); Frančišek Solan red. g 15 C Bonaventura, šk. c. uč. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 P Karmelska Mati božja (4),; Evstahij, škof 17 S Aleš (Branko), spok.; Vesna, muč. 18 N 16. NAVADNA (2); Friderik (Miroslav), škof Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30-34) 19 P Arsen, diakon pušč.; Aurea (Zlata), dev. 20 T Marjeta Antiohijska, dev. muč.; Elija, prerok ® 21 S Lovrenc, duh. c. uč. (4); Daniel, prer.; Avrenij (Zoran), škof 22 C Marija Magdalena (Majda) (3); DAN VSTAJE Kapela 23 P Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, šk. muš. 24 S Kristina, dev. muč.; Boris, muč. 25 N 17. NAVADNA (2); JAKOB (RADO) st. ap.; Krištof, muč Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1-15) Dobrovnik 26 P JOAHIM IN ANA, starši DM (3); Valens, škof Bakovci 27 T Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Natalija (Božena), muč. $ 28 S Viktor (Zmago) I, p.; Samson (Samo), škof 29 C Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj 30 P Peter Krizolog, škof c. uč. (4); Angelina, kneginja 31 S Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč. AVGUST 1982 Veliki srpan 1 N 18. NAVADNA (2); Alfonz M. Ligvorij, šk. c. uč.; Makab. bratje Kruh iz nebes (Jan 6, 24-35) 2 P Evzebij, škof (4); Štefan (Venčeslav), papež 3 T Lidija, maked. žena; Avguštin Kažotič, zagreb. škof 4 S Janez M. Vianney, duh. (3); Perpetua, žena © 5 C Posvetitev baz. M. Snežne (4); Ožbalt, kr. 6 P Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 S Sikst II, p.; Kajetan, duh. (4); Donat (Darko), šk. muč. 8 N 19. NAVADNA (2); Dominik (Nedeljko), red. ust. Jaz sem kruh življenja (Jan 6, 41-51) 9 P Peter Faber, red.; Verijan (Jaroš), muč. 10 T Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 S Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 C Inocenc XI, papež; Evplij, muč. (f 13 P Poncijan, papež in Hipolit, duhovnik, muč. (4) 14 S Maksimiljan Kolbe, muč. (4); Demetrij (Mitja), muč. 15 N MAK. VNEBOVZ. (V. MAŠA); Tarcizij, m. Apače, Grad, Turnišče Marijin slavospev (Lk 1, 39-56) 16 P ŠTEFAN OGR. kralj (4); ROK, spok. Dokležovje, Cezanjevci 17 T Hijacint Poljski, red.; Liberat (Slobodan), opat 18 S HELENA (JELKA, ALENKA), ces.; Florij (Cvetko), muč. Pertoča 19 C Janez Eudes, red. ust. (4); Ludvik Tuluški, škof 20 P Bernard, opat c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 S Pij X, p. (3); Fidel (Delko), muč.; Baldvin, kralj 22 N 21. NAVADNA (2); Dev. Marija, kraljica; Sigfrid (Zmago), škof Gospod, h komu pojdemo (Jan 6, 60-69) 23 P Roza iz Lime, dev. (4); Filip Ben., red.; 24 T Jernej, ap. (2); Emilija, red.; Aurea (Zlata), muč. 25 S Jožef Kalasanc, duh. (4); Ludvik IX, franc, kralj 26 C Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Ruf in, škof 5 27 P Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 S Avguštin, šk. c. uč. (3); Hermes, muč. 29 N 22. NAVADNA (2); Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, muč. Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1-23) 30 P Feliks (Srečko), muč.; Gavdencija (Veselka), muč. 31 T Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1982 Kimavec 1 S Egidij (Tilen), opat; Tamara, muč.; Verena, dev. 2 C Maksima, muč.; Kastor, škof 3 P Gregor Vel. papež (3); Evfemija, Tekla, Doroteja, muč. 4 S Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 N 23. NAVADNA (2), ANGELSKA; Viktorin, škof muč. Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31-37) 6 P Petronij, škof; Makarij (Blaženko), muč. 7 T Marko Križevčan in tov. muč.; Regina, dev. muč. 8 S Marijino rojstvo (mala maša); Hadrijan, muč. Tišina 9 C Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 P Nikolaj Tolet., spok.; Otokar, red. C 11 S Prot in Hijacint, muč.; Erntruda (Erna), dev. 12 N 24. NAVADNA (2); Tacijan (Tihomil), muč.; Gvido, spok. Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27-35) 13 P Janez Zlatousti, šk. c. uč. (3); Mavrilij, škof 14 T POVIŠANJE SV. KRIŽA (2); Notburga, dev. Crensovci, Križevci 15 S Žalostna Mati božja (Dolores) (3); Melita, muč. 16 C Kornelij p. in Ciprijan, šk. muč. (3); Ljudmila, kneg. 17 P Rane sv. Frančiška; Robert Bellarmino, šk. c. uč. (4) ® 18 S KVATRE; Jožef Kupert., duh.; Irena (Miroslava) in Zofija, muč. 19 N 25. NAVADNA (2); Januarij, šk. muč.; Emilija (Milica), red. Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30-37) 20 P Suzana (Lilija), muč.; Kandida (Svetlana), muč. 21 T Matej (Božidar), ap. in ev. (2); Jona, prer. 22 S Tomaž Villanovski, škof; Kandid (Žarko), muč. 23 C Paternij (Domagoj), šk. muč.; Lin, papež 24 P Marija, rešit, jetnikov; Pacifik (Gojmir), red. 25 S Avrelija (Zlata), dev.; Sergej, škof 5 26 N 26. NAVADNA (2); KOZMA IN DAMIJAN, muč.; Nil, opat Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38-48) Kuzma 27 P Vincenc Pavel, duh. (3); Hiltruda, dev. 28 T Venčeslav (Vaclav), muč. (4); Lioba (Ljuba), dev. 29 S MIHAEL (Boživoj), Gabriel in Rafael, nadangeli (2) Veržej 30 C Hieronim (Jerko), duh. c. uč. (3); Zofija, spokor. OKTOBER 1982 Vinotok 1 P Terezija Det. Jezusa, dev. (3); Remigij, škof 2 S Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub), spok. 3 N 27. NAVADNA (2); Rožnovenska; Kandid (Žarko), muč. Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2-16) 4 P Frančišek Asiški, red. ust (3); Petronij, škof 5 T Marcelin, škof; Placid (Blaga), red.; Flavija, muč. 6 S Bruno, red. ust. (4); Renato, škof 7 C Rožnovenska Mati božja (3); Marko I, papež 8 P Demetrij, muč; Pelagija, spok. 9 S Janez Leonardi, duh. (4); Dioniz, muč.; Abraham, očak 10 N 28. NAVADNA (2); Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. <2 Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17-30) 11 P Emilijan (Milko), šk.; Aleksander (Saša), škof 12 T Maksimilijan Celjski, šk. (3); Serafin, red.; Edvin, kr. 13 S Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 C Kalist I, papež muč. (4); Gavdencij (Veselko), š. m. 15 P Terezija (Zinka) Vel. dev. c. uč. (3); Avrelija (Zlatka) 16 S Marjeta M. Alakok, dev (4); Hedvika, red.; Gal, opat 17 N 29. NAVADNA (2); Ignacij Antiohijski, škof muč. Jezus o lastnostih apostolov (Mr 10, 35-45) 18 P Luka, evang. (2); Julijan, muč. 19 T Pavel od Križa, red. ust. (4); Izak Jogues in kanad. muč. 20 S Vendelin, opat; Irena (Miroslava), muč. 21 C Uršula, dev. muč.; Hilarion, opat 22 P Marija Saloma, žena; Bertila, red. 23 S Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna, škof 24 N 30. NAVADNA (2), MISIJONSKA; Anton M. Claret, škof Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46-52) 25 P Krizant in Darija, muč.; Krišpin, muč. 3 26 T Lucijan (Svitomir), muč.; Amand (Ljubo), škof 27 S Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 C Simon in Juda Tadej, ap.; Cirila, muč. 29 P Narcis, škof; Ermelinda, dev. 30 S Alfonz Rodriguez, red.; Marcel, muč. 31 N 31. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA; Volbenk (Bolfenk), škof Največja zapoved (Mr 12, 28-34) NOVEMBER 1982 Listopad 1 P VSI SVETI (1); Cezarij, diakon muč.; DAN MRTVIH 2 T Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč. 3 S Viktorin Ptujski, šk. m. (4); Just, tržaški m.; Martin Porres, šk. 4 C Karel (Drago) Boromejski, šk.; Vital in Agrikola, muč. 5 P Zaharija in Elizabeta, starši Jan. Krst.; Emerik (Mirko), knez 6 S Lenart (Narte), opat; Sever, škof muč. 7 N 32. NAVADNA (2) ZAHVALNA; Engelbert, škof muč. Dar uboge vdove (Mr 12, 38-44) 8 P Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 T Posvetitev lateran. bazilike (2); Teodor (Božidar), muč. 10 S Leon Vel., papež c. uč. (3); Andrej Avelin. duh. 11 C MARTIN (DAVORIN), škof; Menas, pušč. Kobilje, Martjanci 12 P Jozafat Kunčevič, šk. muč. (3); Emilijan, spok. 13 S Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec 14 N 33. NAVADNA (2); Nikolaj Tavelič, muč. Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24-32) 15 P Albert Vel., šk. c. uč. (4); Leopold, knez 16 T Jedrt (Jerica), red. (4); Marjeta (Biserka), red.; Otmar, opat 17 S Elizabeta Ogr., red. (3); Evfemija in Tekla, muč. 18 C Posv. bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prerok 19 P Narsej, škof muč.; Barlam, muč. 20 S Edmund, kralj muč.; Feliks (Srečko) Valois, red. 21 N JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA (1); Marijino darovanje Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jan 18, 33-37) 22 P Cecilija, dev. muč. (3); Maver, škof muč. 23 T Klemen (Milojko) , p. muč.; Kolumban, opat (4) 5 24 S Krizogon Oglej., muč.; Flora (Cvetka), dev. muč. 25 C KATARINA Aleksandrijska, dev. muč.; Erazem, muč. Lendava 26 P Leonard Portomavr., red.; Valerijan Oglaj., šk. 27 S Virgil, ap. Karantanije; Jožef Pignatelli, red. 28 N 1. ADVENTNA (1); Gregor III, papež Opomin k čuječnosti (Lk 21, 25-28.34-36) 29 P Dan republike; Saturnin, muč. 30 T Andrej, apostol, zavet, rnarib. škofije (1); Justina, dev. DECEMBER 1982 Gruden 1 S Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. 2 C Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 P Frančišek Ksaver, duh (3); Kasijan, muč. 4 S Janez Damaščan, duh. c. uč. (4); Barbara, dev. muč. 5 N 2. ADVENTNA (1); Saba (Sava), opat Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1-6) 6 P NIKOLAJ (MIKLAVŽ), škof (4); Apolinarij Tržaški, Dolenci, Sobota 7 T Ambrož, škof c. uč. (3); Agaton, muč. <5 8 S Brezmadežno spočetje Device Marije (Mirjam) (1) 9 C Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 P Melkijad, papež muč.; Judita, žena 11 S Damaz I, papež (4); Daniel Stilit, pušč. 12 N 3. ADVENTNA (1); Ivana Fr. Santal, red.; Amalija, muč. Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Lk 3, 10-18) 13 P Lucija, dev. muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 T Janez od Križa, duh. c. uč. (3); Spiridion (Dušan), šk. 15 S Kristina, dev.; Marija di Rossa, red. ust. ® 16 C Albina, dev. muč.; Adelhajda, cesarica 17 P Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust. 18 S KVATRE; Teotim in Bazilijan, muč.; Gracijan, škof 19 N 4. ADVENTNA (1); Urban V, papež; Tea, muč. Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39-45) 20 P Evgenij in Makarij, muč.; Dominik (Nedeljko), opat 21 T Peter Kanizij, duh. (4); Severin, škof 22 S Demetrij (Mitja), muč.; Frančiška, red. 23 C Janez Kancij, duh. c. u. (4); Viktorija, dev. muč. 5 24 P Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 S BOŽIC, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 26 N SV. DRUŽINA (2), IZSELJENSKA; Stefan, prvi muč. Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 41-52) 27 P Janez Evangelist, ap. (2); Fabiola, spok. 28 T Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov. muč. 29 S Tomaž Becket, škof muč. (4); David, kralj, spok. 30 C Rajner, škof; Liberij, škof; Egvin, škof ® 31 P Silvester I, papež (4); Melanija, opatinja Jože Smej Dr. Franc Kramberger, novi mariborski škof Potem ko so bile Stopinje 1981 že dotiskane, je 10. novembra 1980 vatikanski radio objavil, da je papež Janez Pavel II. imenoval ravnatelja Slomškovega dijaškega semenišča dr. Franca Krambergerja za novega mariborskega škofa. Novi škof se je rodil 7. oktobra 1936 v župniji Sv. Lenart v Slovenskih goricah in je bil tam tudi krščen. Izhaja iz družine, v kateri je bilo 7 otrok, '6 od teh jih še živi kakor tudi mati. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, srednjo pa v Mariboru na I. državni gimnaziji. Maturiral je leta 1954. Jeseni istega leta je stopil v mariborsko bogoslovje v Ljubljani in bil posven čen za duhovnika 29. junija 1960 v Mariboru. Po šestem letniku bogoslovja je bil nastavljen za kaplana pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru. To službo je opravljal štiri leta. Septembra 1965 je bil imenovan za stalnega prefekta v Slomškovem dijaškem semenišču v Mariboru. Kot prefekt je končal podiplomski študij na Teološki fakulteti v Ljubljani (1971) in bil 29. januarja 1973 promoviran za doktorja teologije, potem ko je obranil disertacijo, ki je izšla delno tudi v tisku: Osrednje teološke resnice v Slomškovem oznanjevanju. Julija 1972 je bil imenovan za ravnatelja Slomškovega dijaškega seme-1 nišča. Istega leta ga je Kongregacija za zadeve svetnikov imenovala za vice-postulatorja (pomočnika pospeševatelju) pri postopku za razglasitev Slomška za blaženega. Leta 1975 ga je škof Držečnik imenoval za člana sveta za semenišča pri jugoslovanski škofovski konferenci. Skoraj vsa leta je predaval vj Škof med dekani po posvečenju. Od leve proti desni: Janez Gregor, škof Kramberger, Marijan Kuk, Anton Žerdin, Lojze Kozar 19 Mariboru na tečaju za izobražence. Članke je objavljal v Duhovnosti, Božjem okolju, v Ekumenskem zborniku, Vedinosti in v Družini. Vrsto let je vodil več tečajev za duhovnike vseh treh slovenskih škofij, bodisi doma ali v Tinjah na Koroškem, poleg tega še duhovne vaje in duhovne obnove za bogoslovce in šolske sestre. Zadnja štiri leta je bil stalni voditelj rekolekcij vseh redovnic mesta Maribora in okolice. V pismu vernikom je nakazal, da bodo njegova prva skrb novi duhovniški, redovniški in sploh duhovni poklici. Druga skrb bodo družine, ki so ko-renine človeške družbe in prva šola krščanskega življenja, tretja skrb pa mladina, v kateri je naše upanje, bodočnost, pomlad Cerkve na Slovenskem. Na novo imenovani škof je bil posvečen na 4. adventno nedeljo, 21. decembra 1980, v mariborski stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral besede ZGODI SE TVOJA VOLJA. Novemu škofu, čigar višji pastirski službi je izročeno tudi Pomursko pastoralno področje, čestitajo tudi Stopinje. Jože Smej Novomašnikov rožni venec Škof Maksimilijan je vsako leto na večer pred praznikom apostolov sv. Petra in Pavla zbral okrog sebe pri večerji diakone mariborske škofije, ki so študirali na teološki fakulteti v Ljubljani, da bi jih naslednji dan, na praz-, nik sam, posvetil v duhovnike. Tisto leto — 1960 — se jih je osem zvrstilo okrog njega. Škof jim je pri večerji dal še zadnja navodila glede obreda posvetitve, nato pa jim je rekel: »Tisti, ki imate v Mariboru sorodnike ali znance, lahko prenočite pri njih, drugi pa v prostorih škofijskega doma.« (Takrat v Mariboru še ni bilo obnovljenega bogoslovnega semenišča.) Diakon Franc od Sv. Lenarta v Slovenskih goricah je imel v Mariboru teto, očetovo sestro, ki je stanovala v lepi, novi pritlični hiši z več sodobno opremljenimi sobami. Že se je napotil k njej, da bi tam prenočil, a si je premislil. Stolpna cerkvena ura pri stolnici je pravkar odbila deset. »Prelepa noč,« je pomislil Franc, da bi jo človek kar tako prespal. Hkrati pa je tudi vigilija, bedenje, čas molitve in premišljevanja za tiste, ki to zmorejo. Torek je, delavci in uslužbenci naj le gredo pravočasno počivat, da bodo lahko zjutraj na praznik prvakov apostolov šli na delo in zvečer k praznični maši, mene pa ne čakata ne tovarna ne urad, le obred posvečenja: škof bo položil name roke, pomazilil mi bo dlani... Toliko reči, ki jih moram razmisliti. Napotil se bom v Ruše, k Marijini božjepotni cerkvi, počasi, peš, tri ure tja, tri nazaj...« In tako je Franc čisto sam počasi stopal v Ruše. Takrat še ni bilo asfaltirane ceste, da bi po njej drveli avtomobili. Ko se je zjutraj ob treh ali pol štirih vračal iz Ruš, je premišljeval o pomenu slik na stropu ruške cerkve. Dva simbola sta se mu ob vsakem romanju še posebej vtisnila v spomin: na svodu listne strani sta upodobljena angela, ki nosita v mreži mnogo rib. In pod sliko je napis EXCLUDIT NULLUM (NOBENEGA NE IZKLJUČI). 20 'Res', je pomislil Franc, 'nebeško kraljestvo je podobno mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela ribe vsake vrste; ko se je napolnila, so jo potegnili na breg in odbrali le dobre, slabe pa pometali proč. Tako bo ob koncu sveta: angeli bodo šli in ločili hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi. Tako se glasi Jezusova prilika v evangeliju. Toda pod sliko v ruški cerkvi je zapisano, da Marija nobenega ne izključi, nobenega ne vrže iz mreže. Mar to nasprotuje jasnim besedam evangelija?' Toda takoj je doumel: 'Angela nosita mrežo z ribami, sta še na poti, ne na cilju. Dokler je človek še romar na zemlji, je zanj čas zasluženja. Ni največja nesreča to, da vsak dan grešimo, najbolj usodno je to, da imamo vsak trenutek priložnost, da se pokesamo, a tega ne storimo ...' In še drug simbol iz ruške cerkve je prišel Francu na misel: na svodu evangelijske strani angel sipa iz roga razno sadje in cvetice; pod sliko pa je napis HINC OMNIBUS OMNIA DANTUR (TU SE VSEM VSE DAJE). »Rog, podoba moči, oblasti, pa tudi obilja,« je v mislih ponavljal Franc svoje znanje iz bogoslovja. »Iz preobilnega zaklada vse milosti, ki ga je prinesel Gospod, se nam nič ne podeli razen po Mariji, ker tako hoče božja volja. Kje sem že bral to misel? Da, v okrožnici Leona XIII. o rožnem vencu.« In potegnil je iz žepa rožni venec in začel prebirati jagode. Pred Kamnico je srečal starejšo žensko nizke postave, s palico v roki. Očitno se ga je ustrašila. Stopil je k njej in jo vprašal: »Gospa, kam pa vi tako zgodaj?« »Veste, danes je velik dan. V mariborski stolnici bodo posvetili novomaš-nike, zato sem se zgodaj napotila v cerkev, da dobim prostor. Molila bom za letošnje novomašnike.« »Tudi jaz sem med njimi.« Starka je strepetala kakor prepelica v kletki. Nikakor ni mogla tega verjeti. Prej bi verjela, da Drava teče nazaj proti Dravogradu kakor pa to, da je fant, ki se sam ob tako nenavadni uri klati okrog, novomašnik. Zdi se, da je Franc razumel starkino presenečenje, zato je ponovil: »Tudi jaz sem med letošnjimi novomašniki. Glejte, tu imate moj rožni venec! Podarim vam ga za spomin. Sam bom že dobil drugega. Prosim, vzemite ga in molite tudi zame!« Hvaležno ga je sprejela. »Ce bi ji zdajle,« je spet pomislil Franc, »podaril kdo ves svet, ne vem, kaj bi z njim počela. Morebiti bi ga nekaj časa obračala v rokah, potem pa bi ga kakor otrok zalučala v Dravo. V jagodah rožnega venca pa je kakor v kapljah rešnje krvi, ki so tekle na zemljo, videla več bogastva kakor v vsem tem planetu, ki mu pravimo Zemlja. Prepričan sem, da ima ta ženica več vere in ljubezni kakor katerikoli izmed nas, letošnjih novomašnikov.« Pripis Dvajset let pozneje. Ali starka z novomašnikovim rožnim vencem še živi? Po naših računih je gotovo že umrla. V neposrednem gledanju Boga, v luči slave je ta duša spoznala novo resnico: rožni venec, ovit okrog njenih prstov, ni samo novomašnikov rožni venec, ampak tudi škofov. Kajti tisti novomašnik iz leta 1960 je 21. decembra 1980 v mariborski stolnici prejel škofovsko posvečenje. 21 To zgodbo iz svojega življenja mi je povedal škof Franc Kramberger 17. januarja 1981, potem ko sva se zvečer vračala z obiska, ki sva ga napravila pri sorodnikih njegove tete v tisti hiši, kjer bi bil moral kot novomašnik prenočiti, a je rajši tisto noč prebedel. Napisal in objavil sem jo brez njegove vednosti, saj če bi ga bil prosil za dovoljenje, ga najbrž ne bi bil dobil. Naj mi bo milostno odpuščeno! Sveti Frančišek Asiški Leto 1982 je Frančiškovo leto, saj obhajamo osemstoletnico njegovega rojstva. Frančiškova osebnost je tako polna, tako bogata, da je ne bi izčrpala debela knjiga, zato tukaj objavljamo samo nekaj vrstic Andreja Frossarda, kakor so prevedene v knjigi Leto svetnikov IV. stran 40 in nasl., kjer beremo, da je Frančišek »... velik mistik, ki naposled vsem ugaja, pa naj pridiga kot dominikanec, poje kot benediktinec, moli kot trapist, živi v premišljevanju kot kakšen kartuzijan ali se razvnema kot kakšen jezuit. Pred njim omahne vsaka sovražna roka, se umakne vsaka zadržanost, pomisleki in u-govori skopne kakor led na soncu ... Pridiguje pticam, medtem ko se njegovi tovariši trudijo, da bi ribam oznanjali evangelij. Dva koraka proč od bogatega rodnega doma si priberači svoj kruh; prosi za gostoljubnost, na tihem si pa želi, da bi mu vrata pred nosom zaloputnili in bi ga pustili zunaj v mrazu in snegu: vse to imenuje potem »popolno veselje«. In ves svet se v Frančišek pridiga pticam in ribam in vsemu božjemu stvarstvu 22 tem strinja z njim. Njegovi življenjepise! ga razglašajo za hudo zgovornega in da je bil on tisti, ki je človeka spravil z naravo. Pri tem pa radi pozabljajo, da je napravil še veliko večje junaštvo. Potepuha je spravil s policajem, puritanca s poezijo, meščana z beraštvom, ubožca z revščino. Svojega duhov-, nega vrha ni dosegel s tem, da je odkril čisto in bistro vodo kot svojo sestro, marveč dosti bolj s tem, da je včasih najemnika iz tretjega nadstropja pripravil do tega, da je v množični osebi svojega soseda v pritličju spoznal brata. Njegovo življenje je živi evangelij, »do pičice natančen in brez razlage.« Ta izraz je njegov in obsega hkrati njegov nauk, njegovo delo, njegova doživetja in njegovo osebo. ... ... Kakor vsi mistiki — ti pesniki, ti sanjači — je tudi on odkril lepoto, ki je mnogo resničnejša in prijemljivejša, kakor si jo predstavljamo. ...« Kako nežen in občutljiv pesnik je Frančišek, priča tudi njegova Sončna pesem, ki jo zaradi izredno tekočega ritma podajamo v prevodu Alojzija Resa. Solčna pesem Najvišji, vsemogočni in dobri Gospod! Tvoja je hvala in slava in čast in ves blagoslov, ki se le Tebi, Najvišji, spodobijo; in človek nobeden Tebe ni vreden imenovati. Hvaljen bodi, Gospod, in s Teboj vse Tvoje stvari: posebno solnce, naš gospod brat, ki daje nam dan in Ti nam ž njim svetiš; in lepo je in žareče z velikim svitom, in Tvoj, o Najvišji, odseva pomen. Hvaljen bodi, Gospod, po sestri luni in zvezdah, ki si jih na nebu ustvaril svetle in drage in lepe. Hvaljen bodi, Gospod, po bratu nam vetru, in po zraku in oblaku, po jasnem in vsakem vremenu, ki z njimi Svojim stvarem življenje ohranjaš. Hvaljen bodi, o Gospod, po sestri nam vodi, ki tako je koristna in pohlevna in dragocena in deviška. Hvaljen bodi, Gospod, po bratu nam ognju, ki z njim razsvetljuješ nam noč. In on je lep in vesel, močan in silovit. Hvaljen bodi, moj Gospod, po sestri naši, materi zemlji, ki nas preživlja in nam gospodinji, in mnogotere sadove rodi, in pisane rože in travo. Hvaljen bodi, Gospod, po onih, ki iz Tvoje ljubezni odpuščajo in prenašajo slabosti in bridkosti. Blagor njim, ki bodo v miru do konca vztrajali, zakaj Ti, o Najvišji, jih boš ovenčal. 23 Hvaljen bodi, Gospod, po naši sestri smrti telesni, ki ji nihče živečih uiti ne more. Gorje njim, ki umrjejo v smrtni pregrehi, in blagor, ki Tvojo presveto so voljo spolnili, zakaj druga jim smrt ne bo škodovala! Hvalite in slavite mojega Gospoda, in zahvalite ga in služite mu v veliki ponižnosti! Valter Dermota Podzavestna bojazen v naših otrocih Na začetku velikega tedna 1981 je bilo v Gradcu veliko katehetsko zborovanje pod vodstvom tamkajšnjega Katehetskega inštituta. Tema zbora se je glasila: »Otrok z vedenjskimi težavami pri verouku«. Pokazalo se je, da se danes mnogo otrok v osnovnih in srednjih šolah nenavadno vede, ker se iz bojazni, ki je sprožila obrambne mehanizme, napadalno, zaprto ali drugače neprimerno obnašajo. Ko sem v svoji skupnosti pripovedoval o vtisih z graškega srečanja, je navzoči župnik dejal naslednje: »V četrtem razredu smo pri verouku obravnavali temo 'krščanski zakon'. Ko sem povedal, da je Jezus Kristus dejal: 'Kar je Bog združil, naj človek ne ločuje, je ena izmed učenk dvignila roko in vprašala: Ali to pomeni, da se očka in mamica ne smeta ločiti? Odgovoril sem: Točno tako! In tedaj sem v razredu slišal glasen vzklik, kakor da bi se kdo rešil silne skrbi: Tako je prav! Skoraj vsi veroukarji so ob sporočilu, da Cerkev brani nerazveznost zakona začutili, da še nekdo stoji, na njihovi strani in so dali duška svoji notranji bojazni z vzklikom olajšam nja«. Otrok in mlandostnik sta bitji v razvoju. Vse, kar raste, mora svoje sile uporabiti za rast in razvoj. Njegova glavna naloga je čimprej postati dorasel in zrel. Sele potem pride čas za osebno tveganje in življenjski boj. Zato otrok, kakor vsako bitje v rasti, potrebuje v času svojega doraščanja mirno, ugodno in ustvarjalno okolje. To pa ima otrok takrat, če se čuti v družini zavarovanega. Otrok mora vedeti, da mu bosta očka in mamica v družinski povezanosti nudila zanesljivo oporo in primerno življenjsko okolje za njegovo normalno rast. Ce otrok čuti, da oče in mati nista med seboj tesno povezana, nekako podzavestno sluti, da bi lahko nesoglasje pripeljalo do ločitve in s tem do uničenja njegovega življenjskega prostora v družini. Otrok je silno občutljiv za dojemanje družinske povezanosti kakor tudi za ugotavljanje nesoglasij med staršema. Otrok si želi čim večjega soglasja med očetom in materjo, čim bolj sta očka in mamica med seboj povezana, tem bolj zavarovan je njegov življenjski položaj. Ce tega soglasja in povezanosti ni, otrok podzavestno čuti, da je v nevarnosti. Nevarnost pa v vsakem živem bitju sproži obrambne mehanizme za svoj obstoj. Obrambni mehanizem prekine stik z okolico, v kateri otrok živi. Čuti se ogroženega in se boji, da bi mu lahko okolica storila kaj hudega ali mu naredila škodo. Zato se zapre sani vase in noče imeti stika z ljudmi iz svoje 24 okolice (trmoglavost, zaprtost, svojevoljnost, zamišljenost itd.). Tak način vedenja ima zlasti za versko vzgojo izredno hude posledice. Namesto da bi prevzemal religiozne drže svoje družine, otrok zavrača vsak vpliv — tudi religioznega —, ker se podzavestno boji, da mu ne bi škodoval. Ljudje, ki se med seboj ne ljubijo, ne morejo ljubiti niti njega. Zato se jim ne sme predati in jim zaupati. Zaradi duševnih mehanizmov dela prav nasprotno od tistega, kar od njega zahtevajo. Sovražen ali nenaklonjen človek lahko naredi samo škodo in opustošenje. Otroci pod vplivom obrambnih mehanizmov niso niti hudobni niti nesposobni. So čisto normalni človeški otroci. Samo okolje, v katerem živijo, jim je sovražno ali pa jim ne nudi zadostne zavarovanosti. Tukaj ne gre za to, da bi spreminjali otroka, temveč spremeniti je treba okolje in odnos odraslih do otroka. Tu gre za dobro poznano dejstvo: otroci iz vernih družin, kjer ni bilo pravega človeškega vzdušja, navadno niso verni, kakor tudi otroci iz nevernih družin brez urejenih medčloveških odnosov verjetno postanejo verni v moči delovanja obrambnih mehanizmov. Zato za dobro družinsko vzgojo ni zadosti verska praksa, temveč tudi pristni medčloveški odnosi, zlasti velika ljubezen med očetom in materjo. Ljubezen v družini je predpogoj za versko rast otrok. Otroci imajo tako in tako zelo ogroženo življenje: nevarnost na cesti, pogosto spreminjanje zaposlitve staršev, odsotnost matere ali očeta, spreminjanje bivališča, neprestana inflacija, ki ogroža življenjsko raven družine in ki o njej govorijo v družini itd. Ce pri vsem tem otrok ne čuti, da je v družini vse v redu, da se imata zlasti oče in mati med seboj rada in da zato ni nevarnosti, da bi izgubil svojo osnovno življenjsko oporo, potem se je prisiljen braniti. Brani se pa ne iz sovražnosti proti svojim staršem, temveč iz bojazni za svoj življenjski obstanek. Ce hočemo, da bo otrok iz vernih družin postal veren, mu je treba dati občutje življenjske zavarovanosti. Potem bo z veseljem sprejemal vse, kar mu okolje nudi. Ravenko Odmevi med strahom in tveganjem Reportažni zapis Povsem nejasen večer. Posedamo v katehetski dvorani odranskega župnijskega doma. Z obrazov fantov in deklet iz Pomurja ne morem zaznati nič določenega. Rad bi se z njimi pogovarjal, rad bi vedel, kakšna je misel, beseda in hotenje te drage pomurske bodočnosti. Že na začetku večernega pogovora mi je postaven študent navrgel kost. Kaj je s tem hotel, sam ne vem. Da me je pogrelo, ne tajim, da sem se moral prav vgristi v ustnice, priznam ... » Ce te že zanima, koliko nas hodi v cerkev, koliko pa ne, ti lahko oskrbimo statistične podatke, da boš vedel, zagovednež, kako je s to rečjo pri nas.« Kaj bi peklil to nerazpoloženje, to nejasnost, to zrenje iz oči v oči, ta molk, to napetost. Odvržem kost. Rad imam besedo živih ljudi. Kakor uročen je ta večer, težko gre beseda od ust, a se vendarle v nekem trenutku na-vrže kot plaz z gore: »Pogovorili se bomo, kar in kakor boš hotel, toda ne že- 25 limo publicirati ne svojih imen, pa tudi ne svojih obrazov, že zaradi tega ne, ker gre za verski tisk: eni smo pred maturo, drugi pred službo, ne bi radi v ogenj prenekaterih sitnosti...« Torej tista stara pesem, ki mi jo na mojih časnikarskih poteh preneka-teri zagode. Ta pogovor ne more steči, strah človeka notranje omejuje. Strah kaj bodo rekli, strah, kaj bodo z mano storili, strah, ki govori o nedemokratični zavesti našega človeka. »Besede, ki jih izrečeš, imajo veljavo le, ko jih izreče povsem določen ti.« Še bolj me je pogrelo, ko odpre gramofon druga: »Ne boš vendar izpostavljal denimo maturantke!« Kaj neki je potem s to našo vernostjo? Kaj je s to našo družbeno omiko ali družbo samo, ki se tako pogosto razdaja z zavidljivo zvenečimi prilastki svobodnosti? Kaj je s to našo mladino? Včasih me do kraja navduši, včasih do kraja blokira. Ne naših imen in ne naših obrazov! Torej ljudje brez imena in obraza. Odrasli včasih majejo z glavo, češ, mladina se odtujuje Cerkvi, pozabljajo pa, da pogosto prav odrasli dajejo slabo reklamo zanjo. »Mar niso to izjemni primeri?« Le kakšen zavije namesto v cerkev v oštarijo, le nekateri se zgnetejo pod kor, ob vhodu, le nekateri so taki, ki sicer molijo, pojejo in sodelujejo v cerkvi, celo med tednom kdaj pristopijo k maši, doma pa nadaljujejo prepire v družini ali med sosedi. V tem delu naše ljube Slovenije — navrže pogovor — se o duhovniku pogosto pogovarjajo klape oštarijske, kolektivi tovarniški — ob kramljanju tovariških, klepetih pouličnih... Vse vedo povedati: kje je bil, kaj je rekel, kaj so o njem povedali, kakšno žaltavo je rekel od oltarja, kako se je znesel nad tem in onim, da je tista beseda letela na tistega v vasi (kaj pa on ve o življenju v družini, v zakonu, v družbi, ni družinski oče, ni na delovnem mestu, ni v službi, ne ve, kaj se pravi boriti se za vsakdanji kruh, za otroke — dolga bi bila ta pripoved, ko bi jo mogli povsem izreči). Ljudje so tako zgovorni, kadar se je treba ob kaj spotakniti: trmast je, ne da si dopovedati, lahko ga je okrog prinesti, glej ga, kako je ta »paroven« na denar, kako gleda, da se napolni tisti nedeljski »Šparovec«. Zelo »me moti to, da so nekateri, duhovniki tako hudo zmaterializirani«, se daje tudi katehistinja z nekaj privrženci. »Le obrobni, oddaljeni kristjani drezajo po njem in kar naprej iščejo pri njem kaj 'pohujšljivega'.« Postaven študent je obrnil pogovor, češ, da si tudi neverni želijo pogovorov z duhovnikom, pač zato, da bi mu dokazali njegovo zaslepljenost, da bi mu »odprli oči«, nekateri pa menijo, da jim duhovnik sploh ne more dati zadovoljivih odgovorov na najbolj pereča življenjska vprašanja. V njem vidijo le zastopnika Cerkve, v nekem smislu uniformiranega človeka, že vnaprej vedo, da ni zadovoljivega odgovora na vprašanje, kako Bog dopušča toliko nasilja na svetu, toliko krivic, to, da je toliko lačnih, toliko v strahu za golo življenje, drugi pa živijo v svobodi, izobilju... Modrovali smo o veri. Bilo je od tu in tam, v primerih za vsakdanjo rabo, z ulice in gostilne, šole in službe, od doma, z izleta in iz cerkve... Modrovali smo o veri, Bogu, bogovih v »areni življenja«. Oddaljili so se od cerkve, zdaj zabavajo... »Imeli so otroško vero, odraščali so...« v verski zavesti pa so ostali tam, kjer so končali pri šolskem verouku, kajpada, potem so vse opustili, zdelo se jim je lažje in sodobnejše, 26 in sedaj so proti veri, proti Cerkvi, pogosto iščejo »dlako v jajcu«, če le morejo, obešajo na veliki zvon kakšno neprijetno posebnost krajevnega župnika, kaplana, pobožne mamice, pobrskajo še kaj iz zgodovine, tudi tiste (pred-* vsem tiste), ki je pravkar šla mimo. »Kar so nekoč imeli, skušajo do konca poteptati!« menijo nekateri soglasno s Kozarjem. Polovico gimnazijskega razreda je gotovo neverna, morda od tod razklanost, nepovezanost ... »Na vasi smo bolj povezani, predvsem tisti, ki se udeležujemo verskih večerov. Pri nas na vasi skoraj vsi hodimo k maši, pri mnogih je to kot nekaj utečenega in zato formalnega, nezainteresiranega, običajnega, nezavestnega... saj razen nas, ki prihajamo k verskim večerom, komaj katerega zanima kakšno versko vprašanje, ko pa smo v mešani družbi, kjer so eni verni, drugi ne, pa se denimo veren fant vede sila anonimno.« Vendar včasih kramljanju ni konca. To je beseda o delu, šoli, veseljačenju, plesih, izpitih; fantje so zgovorni, ko gre za dekleta in ta, ko steče beseda o fantih. »V enem pa smo si vsi kar na las podobni: Vse naše pogovore prežema materialistična miselnost. 'Takšno hišo si želim, kot jo ima tisti, ki dela v Nemčiji, a s' vidu?' Privarčeval si bom toliko denarja, da si kupim tak avto. .. Midva bova imela enega, kvečjemu dva otroka. Minili so stari časi...« »Vedno bolj spoznavam, da prekmurski človek jutrišnjega dne ne boi notranje osvobojen, preveč je prežet z materialistično miselnostjo. Iz ene revščine prehajamo v drugo. Naš človek se je znašel v čudnem vrtincu, standard mu je stopil v glavo in to ga utegne osiromašiti tako kot še nikoli v njegovi burni preteklosti« (Kozar). Morda pa je v mladih le več upanja, več poleta, več vere v prihodnost. Tako se zapisuje v »Odmevih z Mure« Jasni Sever: »Naša dežela je prerojena in to ne le z objekti naše socialistične graditve, ampak tudi po miselnosti, morali, duhu in še marsičem. Od našega človeka ni odvisno le, kaj in koliko ustvarja, ampak predvsem to, kakšna bo naša skupnost današnjega in jutrišnjega dne. Zato nam ne more biti vseeno, kako se razvija naša mladina. Danes smo mladi, a jutri bomo že delavci, samoupravljale!. Mladina, polna zanosa in poleta, se mora pametno in pravilno vzgajati, usmerjati in sodelovati. Potrebna sta nam zaupanje in spodbuda.« Utrinki s tistega večernega kramljanja s prekmursko mladino in peščico mladih duhovnikov, v družbi pisatelja Lojzeta Kozarja, kažejo na vesela, prijetna pa tudi otožna spoznanja. Imenovali smo Boga in vero vanj. Modrovali smo o njem, o katerem e-nako govorijo in ga častijo preprosti ljudje in izobraženi — inženirji in teh-* niki, zdravniki in arhitekti, profesorji in učitelji. Modrovali smo o Tistem, ki ga oznanjajo duhovniki po naših cerkvah, o Tistem, ki ga pomurska mladina sprejema, odklanja, zanikuje. Modrovali smo o odraslih, ki se preneka-teri kar naprej zgražajo nad »plitvo in plehko današnjo mladino«, o odraslih z vero, ki gore premika, z življenjsko modrostjo preprostih, o mladih, ki se prerajajo v nove kristjane z zavestno pripadnostjo Cerkvi in družbi s tistim najplemenitejšim, kar nosi v sebi, o mladih, ki iščejo gotovost v drugih manjvrednih in manj častnih stvareh. Bog? Saj ga menda ni, »toda vselej te kaznuje, če nisi priden«, in je kakor policaj, če prevoziš rdeči semafor. Bog? Mar živi v cerkvah? tam, kjer 27 je rdeča luč. Ni semafor, saj se pri njem rdeče spreminja v zeleno, tam pri oltarjih pa se luč vedno rdeči? Bog? Tisti Nekdo, h kateremu se zatekamo z zdihujočo molitvijo in s sprejemanjem zakramentov, ko nas je stisnilo v »slepi ulici« težav? Imenovali smo jih bogove — tistega iz raznih ustanov. Vselej se postavlja, vselej ima dvignjeno glavo in dvignjeni prst, vselej je pomemben, vselej govori o vsezveličavnem, o edino pravilnem, pa tisti iz Notranje, ki prihaja »sedeč na oblakih... sodeč živim in mrtvim...« Imenovali smo jih bogove — tiste, ki si dandanašnji od jutra do večera nalagajo »gorivo za prihodnost« pod bančne pečate, no, nekaj pa se še potrudijo tudi za tisto zadnjo luknjo v nebesih, le »kaj bi se preonegavljali« in kazali ljudem »boljšo pot« kot svetniki, »saj je življenje eno, za drugega pa ne vemo,« toda nekaj je vendarle treba storiti, »da zlezemo gor«. — tiste mlade in odrasle, ki so si oblikovali vero za vsak slučaj, če kje kaj je, kajti »za to imamo dovolj razlogov, saj se še teologi kregajo okol' tega, kaj je še res, kaj pa še ni«, in tiste mlade na pridobitniškem startu, ki največkrat ne vidijo nikogar »prek roba svoje sklede,« na milost in nemilost prepuščajo domu ostarele starše, sicer pa, saj jim je prenekateri, ki ga bremenijo upognjena leta, dejal, češ »le pojdi, obleci si frak in cilinder, naj ti bo boljše, kot meni je bilo, ti glej zase, jaz bom že kako.« In je šel v veliko procesijo mladih: » .. .za ceno korita so ostali pravoverni, na oči so si dali plašnice, da bi si zavarovali svoj koristo-lovski pogled.« Jaz pa sem mislil, da imajo samo konji plašnice na očeh! Odkrivali smo svoj obraz! »Vihrava je ta mladina...« in zadirčna, predvsem pa zanič, »sama lenoba, spanje in potrata denarja«, šport in zabava, uživa le v seks-filmih ter hi-fi-glasbi, na moč pretirava v to smer in druga vrsta mladih v drugo smer: tek za zaslužkom, standardom, avtom, hišo, za vsem, kar te povsem zgotovo napolni do vrha, kar se splača, kar zagrabiš z obema rokama, kar se spije in poje, »da je v murskosoboških sobotnih popoldnevih in večerih poplava alkohola,« da se more Amaliji v »Odmevih z Mure« izcimiti le pesem o »Prekletstvu poti« in Silvi, da se človek pač »napije, da bi pozabil na težave življenja«, in že »videva« uživalce mamil, ki ponekod poležujejo sredi ulic ali pa se umi-> kajo na osamljeni kraj, kjer bi uživali«, da se Vincetiču zdi omamno pisati le o »dolgolaski iz snack bara«, o zelenih, rdečih, modrih, rumenih lučeh, o rokah, ki segajo po cigareti, dimu, ki se sivo vije okrog utrujenih vek in praznih kozarcev; in more zapisati že deklica iz tega podeželskega mesteca, da nimajo kje letati »po travnikih, da ni gozda, kjer bi se sprehodili in razmišljali«, in da se morajo srečavati le po »disko-klubih...«, oštarijah, slaščičarnah, stari le ponujajo beton za travnik, gozd za lokal... Odkrivali smo svoj obraz — z velikim pogumom. »Kaj je to pogum?« sem vprašal nekoč deklico z vasi. »Naš sosed je pogumen,« je dejala, »nažeh-tal se je, (da je bil hudemu vremenu podoben), teta mu je zlila škaf vode na glavo, on pa si je še naprej pel... « Modrovali smo temeljito in neprizanesljivo o ljudeh, ki imajo »prekrasno hišo in avto, odpadke in smeti pa vozijo na nekoliko oddaljeno gozdno jaso«; o mnogih prekmurskih ljudeh, ki so postali pravi roboti, saj se včasih prega-rajo do onemoglosti, o pošasti narkomanije, ki se zažira v prekmursko mla- 28 dino: 76,22 odstotka soboške dijaške mladine je seznanjene z narkomanijo, od teh je 2,3 odstotka že tudi poskušalo mamila, 7,23 odstotka dijakov je žel bilo v družbi, kjer so uživali mamila, 27,04 odstotka dijakov pa osebno pozna uživalce mamil. Odstranili smo resnico zastrašujočega Sonjinega zapisa v »Odmevih Mure« — o mali Mojci, ki je videla svojo mater z ljubimcem, in očeta, ki je vodil ženske v stanovanje, dan za dnem je poslušala prepire staršev, doživela nezvestobo Boga, svojega fanta, pa posilstvo treh hipijev v parku, potem ji! ni preostalo drugega, da si je prerezala žile in se tako rešila pekla doma in ulice; o »Lahkoživki«, ki jo zapisuje Podlesek, dekletu z vonjem neštetih moških, o prvošolki, razočarani gimnazijki z ranjenim ponosom in upanjem v srcu; o ljudeh, o katerih piše Lainšček, da so »siti ljubezni... in prevažajo tašče«. Zjezili smo se »z grenkobo«, solidarno z Marjetko Fenos, da mladina množično sega po šundu, plehki literaturi, se zadovolji s puhlimi zgodbicami, z različnimi »ljubavnimi pričami« in kavbojkami, pisci jih producirajo na veliko, »ker gre tovrstna literatura za med in prinaša debele denarnice«, zapičili smo se s pomilovalno tožbo Silve v Odmevih z Mure v tiste »izobražence« provincionalnega mesteca, ki »kupujejo na kupe knjig zavoljo tega, ker njihova barva ustreza pohištvu, ki ga imajo v dnevni sobi.« Ugibajoč mnogoobraznost življenja in »temno stran meseca« smo tvegali strah: narašča število mladih brez idealov, brez zastavljenih ciljev, preneka-teri živijo tjavdan, brez volje, da bi življenje spremenili ... Tako v Pergerjevi pesmi »Iskanje neizgubljenega« izgine sleherna podoba upanja in vere, pa notranjo praznino lirskega subjekta apoostrofirajo motivi groze in vesti: tu »gnezdijo jastrebi, ki vsak večer pojejo serenado meni in moji samoti«, to je blodnja po močvirju, v deželi krvavega sonca, mrtvih ptic, gorečih dreves — strašna in večna je ta senca; zato tudi Nada Bore s. pesmijo »Dvomi« vrže iz sebe moro osamljenosti, življenje ji je le »zaprta kletka«, prihodnost temna, besedičenja njenega fanta so ena sama laž, spet so druga fantovska usta polna besed o samomoru, tretja pa so polna zlatih besed... Vincetiču je na koncu »zabave« ostalo le »hrepenenje ob napol praznem kozarcu viskija, ob lepi dolgolaski iz snack bara«, Pergerjevi pa se V njenih »Vezeh« svet spremeni v »piš zahodnega vetra«, obalo razvpitih sanj, nezadoščeno hrepenenje... »PRELEVILA SEM SE KOT KAČA« Razumljivi za naš prostor in čas so bili »odmevi z Mure« o Bernardi Peček, ki piše o svojem »razsvetljenju« v šestem razredu pesniški alegro: »Tja v stari svet ne gre več moja pot.« Babica da ji je govorila, naj bo pridna, ubogljiva, z vero v Boga, Bernardka pa je »v samoupravni socialistični in federativni Jugoslaviji« iz dneva v dan prejemala »popolnejšo zavest«, zato je babici in dedku dokazala, »da po vsem tem, kar sem se naučila v šoli in kar vsak dan poslušam, ne morem več verovati«. Bernardka »razume«, da starši verujejo, saj »nimajo kakih visokih šol,« ne vedo kot ona, da je »Cerkev vselej uničevala napredne ljudi z inkvizicijo, ker se je bala, da bi ljudje spoznali njihovo laž in pretvarjanje«. Ona zdaj ne gre več k maši, zato so jo v vasi izolirali, mati vzdihuje nad malopridno Bernardko, z očetom se pogosto prepira v razlagi samoupravljanja, oče namreč trdi, »naj bi raje tisti, ki sedijo na sestankih, več delali«; mali se tudi čudno zdi, »kako lahko mama 29 spoštuje in časti tovariša Tita, obenem pa je verna?« Bernardka zase ve, da je »razsvetljena«, ker je odvrgla »star zaprašen oklep« — vero v Boga. Bre-levila se je kot kača, zdaj je deklica z »novim pogledom na svet«, pa vendarle končuje svojo razsvetljenjsko izpoved: »Človek se uči vse življenje«. Sonja v črtici »Petnajst let« se je prelevila na drugačen način: »velika« ljubezen ji je prinesla veliko razočaranje. Iz mirne in pridne deklice je zrasla v poredno, jezikavo, pegasto dekle... Pa vendar: »... z veliko zavistjo gledam sošolke, ki še nosijo v sebi preprostost in otroškost«. Vsemu navkljub! »In plamen naš pogumno dalje gre, (ker neprekinjena drži veriga,) iz zarje v zarjo in od dne do dne... « Kot se je zapisovalo pesniku, se je tudi nam navrglo... Soglasno z Ireno Lepošo v Odmevih z Mure: »Želim si tudi, da bi bil vsak človek srečen in naj ne gleda vedno le na to, kako si bo kaj pridobil zase, ampak tudi na to, kako bo lahko komu kaj dal. Za mene pomeni mnogo več darovati drugemu, kot pa kaj dobiti...« Kot človeka te »provinca« okrne, če se greš le divje odmetavanje »starih oklepov«. Najprej si želiš, »da bi videl kdaj svoje ime z zlatimi črkami zapisano v zgodovini človeške družbe«, življenje pa te pouči, »da lahko vsak postane Cezar. Newton ali Schweitzer tudi v majhnem mestu«, ko si na voljo ljudem iz bližnje okolice, kot to znajo ljudje preprosti, skromni, tihi, ki »Bogu dajo, kar je božjega, in cesarju, kar je njegovega«; dobrota in ljubezen prinašata »duševni mir, veselje in zadovoljstvo«. V tej in samo v tej zavesti postane življenje osrečujoče potovanje. Tja v »stari svet« ne gre več punčka šestega razreda; to je spoznala po vsem tistem, kar se tako rado ponuja »na pladnju javne varnosti«, z vsemi novostmi, ki se utegnejo nakopičiti na učiteljiščnih obzorjih, v slogu učbenikov, ki morajo tako ali drugače odsevati »znanstveni pogled na svet«. Vsemu navkljub, smo prav v »starem svetu« iskali prvine gotovosti, ki prihajajo iz vere, tega »starega oklepa«, izurjenega, »doteranega«; spoznavati smo ga hoteli v tistem naj plemenitejšem, kar prinaša s seboj od davnine, spodbujali smo se, da bi živeli iz zakramentov, ki jih je postavil Kristus, da bi dognali svoja verska spoznanja iz duhovnikovih besed ob razlagi svetega pisma, iz verskega tiska, ob verskih večerih, kjer odprto spregovorimo o tem in onem, kar določa vero, kjer molimo, se pogovarjamo, ob duhovnih obnovah, vajah, prijateljskih srečanjih. Mladinski verski večeri postavljajo duhovnika na stvarna tla, udeležencem so pobuda za poglobljeno osebno vero; ko se zaveš duhovnih prvir), ki določajo človekovo osebno srečo, se ovedeš nečesa, kar ti utegne prinašati zvrhano mero osebne radosti — odtod mir, zbranost, gotovost, globina, resnost, utrjenost. Iz tistih dnevov duhovne zbranosti na duhovnih obnovah v družbi enako verujočih smo črpali moč za pravo versko življenje, tam smo v resnici, zapuščali »stari svet« in ga ponovno doživeli v neki zaznavni temeljni globini, osebni biti; to nas je oblikovalo v prave ljudi, resnično ustvarjalne člane družbe... Človek se uči vse življenje! Le nekaj let je, kar sem postal duhovnik. Včasih se sprašujem, zakaj sem se v vaših letih vendarle odločil za ta poklic. Kaj neki me je privlačevalo pri duhovnikih, da sem stopil v njihove vrste? Iskreno rečeno, videl 30 sem v njih idealne ljudi, požrtvovalne, nesebične... Zdaj, ko sem duhovnik, si vedno znova prizadevam, da bi bil resnično božji poslanec in vselej znova poskušam, da bi kot duhovnik ustrezal vašim predstavam idealnega človeka, da bi bolj z zgledom kot z besedo oznanjal Kristusa Odrešenika. Storim, kar je v moji moči. A tudi mi smo ljudje, slabotni; grešimo, toda vselej znova hočemo vstati. Skoraj vsak teden grem k spovedi, da bi bil popolnejši, da bi napredoval v duhovnem življenju. Pogosto se sprašujem, ali je moje življenje v redu, na mestu. Toda, vi ne bodite otroci, ne poslušajte tistih, ki kar naprej črnijo naš poklic — to je zato, ker bi radi opravičili sami sebe — toda pametnemu ne more nihče uiti. Se enkrat vam povem: To, kar oznanjam, bi hotel živeti! (Martin Horvat, kaplan v Beltincih) Ivan Zelko — Ivan Camplin Župnija Sv. Trojice v Gornjih Petrovcih ali Nedela I. Obseg a) danes: Gornji Petrovci, Adrijanci, Boreča, Lucova, Martinje, Neradnovci, Peskovci, Stanjevci, Sulinci, Ženavlje, Križevci. b) nekdaj: v letih 1627—1698: Gornji Petrovci, Stanjevci, Otovci, Adrijanci, Lucova, Neradnovci, Boreča, Sulinci, Ženavlje, Peskovci. Pred letom 1756 so Otovci vključeni v gračko župnijo in Križevci zopet pritegnjeni v G. Petrovče. Leta 1756 tudi župnijo Veliki Dolenci upravlja nedeljski župnik. Otovci so prvotno pripadali petrovski župniji, nekako od srede 18. st. spadajo h Gradu. Križevci so pred 1. 1627 spadali h G. Petrovcem kot danes, v 17. st. jih je upravljal duhovnik od Sv. Benedikta. Martinje je do leta 1923 spadalo h Gornjemu Seniku, od leta 1924 spada h G. Petrovcem zaradi državne meje z Madžarsko. 31 Lucova in Adrijanci sta v srednjem veku in do turške zasedbe Salovec pripadali župniji Salovci, to župnijo so Turki uničili. II. Starost župnije Najstarejše poročilo o obstoju petrovske župnije, katere zgodovinsko ime je Nedela (kar pomeni isto kot Sv. Trojica) je šele iz leta 1627. Vendar je župnija veliko starejša, kar dokazuje: 1) starost njenih podružnic, 2) naseljenost njenega področja v srednjem veku in 3) posestne razmere v župniji. 1. Obe petrovski podružnici Križevci in Boreča — sv. Ana sta obstajali že v 14. st., zato je vsaj toliko stara tudi njuna materna cerkev. Krajevno ime Križevci izhaja od kapele sv. Križa. Najstarejši zgodovinski zapis krajevnega imena Križevci je iz leta 1405; to kapelo omenjajo vizitacijski zapisniki od leta 1627 dalje. — V starosti s križevsko kapelo ne zaostaja Boreča — sv. Ana. 2. Iz skopih podatkov sledi, da je področje petrovske župnije okoli leta 1200 bilo naseljeno. Leta 1208 se na področju župnije vse do benediške cerkve omenjajo zemljiški gospodje: Norša, Tompa, Balbo in Iswna. Leta 1265 sta prišla do posesti velikega dela petrovske župnije Peter in Pavel, sinova Rihenova, iz rodovine Gyure, ker jima je to v zameno odstopil dolnjelendav-ski fevdnik Haholt IV. Rodovina Gyure je prvotno bivala na področju tur-niške župnije. Zaradi trajnih prepirov, ubojstev in nepomirljivih odnosov med rodovino Gyure in Haholt je prišlo po kraljevem posredovanju do zamenjave zemljiške posesti obeh rodovin: Rodovina Gyure je Haholtovi odstopila Turnišče z okolico in dobila v zameno sedem vasi na Goričkem, večino na sedanjem ozemlju petrovske župnije. Ker je bil eden izmed rodovine Gyure PETER, smemo od njega izvajati krajevno ime Petrovci, ki nam je znano iz zapiskov od leta 1431 dalje. Potomec rodovine Gyure v drugi polovici 14. st. je bil Hencel, začetnik rodovine »petrovskih Henclinov«. Okoli leta 1370 je po zakonski zvezi z Angelo, potomko Petra, prišla do delne zemljiške posesti v kraju tudi rodbina Koltay. V stoletjih so se imena petrovskih svobodnjaških rodbin spreminjala, vendar so si potomci — nasledniki in zakoniti dediči rodovine Gyure zemljiško posest ohranili vse do 18. st. V 17. st. so imena petrovskih nemešnjaških rodbin: Harsfi, Pograni, Ba-bočaj, Kondoraj, Koltaj in Bagolj, v 18. st. Vidoš in drugi. Petrovske nemešnjaške rodbine so se v 17. st. oklenile protestantizma in svoj vpliv odločilno izvajale na petrovsko cerkev. Kakor poroča vizitator opat Stefan Kazo leta 1698 v Gornjih Petrovcih in pri Sv. Benediktu katoličani niso dobili nazaj obeh župnijskih cerkva zaradi sovražnega stališča krajevnih 32 poluteranjenih nemešnjaških rodbin. Ko je bila odvzeta leta 1732 luteranom petrovska cerkev, so rodbine izgubile patronat nad petrovsko cerkvijo. V Turnišču je imela rodovina Gyure lastno cerkev. Ako ob doselitvi rodovine Gyure v Petrovče tam še ni bilo cerkve, so se gotovo hoteli tudi v cerkvenem oziru čimprej osamosvojiti. Saj so člani rodovine v nekem razdobju bili poslaniki madžarskega kralja. 3. Posestne razmere cerkvene in župnijske nadarbine dokazujejo visoko starost petrovske župnije. Na župnijski zemlji je bilo troje kočarskih posestev, ki so jih v 17. st. nasilno pridrževali različni zemljiški gospodje. Iz tega sledi, da je bil petrovski duhovnik v srednjem veku in v začetku novega veka zemljiški gospod v malem. Okoli cerkve na Nedelskem ali Troj iškem vrhu so bili v treh vrstah vinogradi, ki jih je obdelovalo 36 gospodarjev. Od teh vinogradov je petrovski župnik, predikator pobiral desetino, gornino. Razen navedenega zemljišča je petrovski duhovnik imel še več zemljiških parcel, ki jih je sam obdeloval in so večinoma v župnijski lasti ostale do najnovejšega časa. Župnijska cerkev pri Nedeli III. Cerkvene zgradbe 1. Župnijska cerkev »Katoliška cerkev sv. Trojice ima starejšo ožjo ladjo iz 14. st. in širši poznogotski prezbiterij iz konca 15. st. Njena arhitektura z oporniki na zunanjščini in zvezdastim obokom na geometričnih konzolah v notranjščini je kvalitetna in kamnoseško bogata. Zvonik je iz leta 1642. Ladjo so v baroku dvignili in obokali. Ker ima lepo lego, je cerkev hkrati izreden krajinski spomenik.« (Krajevni leksikon Slovenije, Lj. 1980, str. 294). 33 Z dograditvijo prostornejšega prezbiterija so konec srednjega veka rešili tesnost bogoslužnega prostora. Prvotna cerkev je imela le ena vrata, zato so ob dograditvi naredili še vrata v južni steni prezbiterija. Leta 1627 je imela cerkev pred zvonikom atrij, kar zvemo iz določila: »od mrliča, ki ga pokopljejo v cerkvi, se plača 1 renski forint, od mrliča pa, ki ga pokopljejo v atriju, 80 denarjev (= 20 denarjev manj). V običaju jei bilo zvonjenje za jutranjo in večerno molitev ter zvonjenje zoper nevihto. Opis iz leta 1698 pravi: ... cerkev in zvonik sta s skodljami krita, v stolpu sta dva zvona ... kor in prižnica sta lesena. Tabernakelj je v zidu cerkve v severni steni, opremljen z železnimi vratci. Zakristija je prizidana na severni strani, z opeko tlakovana, obokana in opremljena z eno kamnito menzo ... Cerkev ima vinograd na bregu »Nedelski vrh«, ki ga obdelujejo žup-Ijani za cerkev ... Cerkev ima dohodek tudi od dveh sejmov v letu, ki sei vršita na planoti pred pokopališčem na zahodni strani. Vizitacijski zapisnik iz leta 1756: ... Cerkev ima v ladji lesen strop, obmetan z malto ... Cerkev je s skodljami krita ... zidani stolp je zgoraj zgrajen v obliki piramide iz lesa, na vrhu je pločevinasta krogla z dvojnim križem. Kor in prižnica sta lesena in poslikana z marmornatimi imitacijami ... Oltar iz leta 1732 (kar je razvidno iz kronograma) je v čast Sv. Trojici, na sredi oltarja je slika Sv. Trojice na platnu. Ostale podobe na oltarju: na evangeljski strani: sv. Martin, sv. Stefan, sv. Sebastijan in angel; na listni strani: sv. Adalbert, sv. Emerik, angel in sv. Rok. Oltar je pobarvan v marmornati imitaciji, okraski so pozlačeni in posrebreni. Antependij je iz platna, barvan. Tabernakelj je lesen, na oltarju ... V cerkvenem inventarju je tudi čaša za obhajanje s podobo vina. Leta 1908 je bil odstranjen star oltar in slika Sv. Trojice na platnu (ta slika je bila med prvo in drugo svetovno vojno prodana nekam v muzej, verjetno v Zagreb, obenem z neko drugo starinsko sliko na platnu iz podružnice sv. Ane v Boreči). Tega leta je cerkev dobila nov oltar, prižnico, hrastove klopi v prezbiteriju in barvana okna: v absidnem oknu za oltarjem je Sv. Trojica, na južni strani v polovičnem oknu sv. Jožef, v navadnem oknu nad južnimi vrati barvana ornamentika. Oltar je izdelan v novogotskem stilu, ima precej ornamentike in dva reliefa, na desni strani: Abraham daruje sina Izaka, na levi: Melkizedekova daritev. Zgoraj nad oltarjem desno in levo je po en kerub v rdeči oziroma plavi obleki. Tudi spovednica je iz te dobe, v istem slogu. — Križev pot je slikan, mojster nepoznan. Cerkev je dolga 18 m, široka v prezbiteriju 6,77 m, v ladji 4,42 m; v prezbiteriju je visoka 6,60 m, v ladji 5,68 m. Cerkev je krita z opeko bobrovec, novo ostrešje in streho je dobila leta 1946. Znotraj je bila cerkev prebeljena leta 1958, zunaj leta 1975. Zvonik je kvadratna stavba pred cerkveno ladjo, krit s pocinkano pločevino. Zvona sta dva: starejši je iz leta 1675, ima dva reliefa, na eni strani je sv. Medard, na drugi Kristus na križu, Marija in sv. Janez. Nosi napis: ANNO 1675 MEDARUS REIG IN GRAZ HAT MICH GOSSEN; tehta 440 kg. 34 Drugi zvon je iz leta 1924: Livarna Zvonglas, Maribor; reliefa: sv. Trojica ir« Marija z Jezusom v naročju; tehta 624 kg. Okrog cerkve je bilo nekoč pokopališče in je ta prostor nad ostalim za 1 m do 1,5 m dvignjen. Sedanje župnišče je zidano leta 1872, pritlično in z opeko krito. Prejšnje župnišče je bilo leseno, kakih 500 m niže kot sedanje; ne daleč od tedanjega župnišča je bila kapela, kjer je duhovnik med tednom maševal, v cerkvi je bila služba božja samo ob nedeljah in ob praznikih. Sedanje župnišče je bilo leta 1977 prekrito in prebeljeno. Cerkev sv. Ane v Boreči 2. Podružnica sv. Ane v Boreči Pisatelj »Starin« Košič pravi o kapeli, da je iz leta 1137. Ivanovci jo stav-Ija na konec 13. st. Se ob koncu 17. st. je bila krita s slamo, zvonik pa je' nadomeščal strešni stolpič. V notranjščini se je od prvotne gotske zasnove ohranil le zašiljen slavolok. Po Turkih povzročen požar pred letom 1698 je cerkev silno poškodoval. Leta 1739 je bila cerkev v celoti baročno obokana in predelana. Stroške je nosil gornjelendavski (Grad) grof Leopold Nadasdy in gyorski škof Adolf Groll. Nad oltarjem je bila slika sv. Ane s hčerko Marijo v sredi. Zgoraj jei bil sv. Jožef z Jezuščkom, na evangeljski strani podoba sv. Joakima, na listni strani sv. Janez Krstnik. Ta oltar je bil poslikan v imitaciji črnega marmorja, okraski pozlačeni. — Kor in prižnica sta bila lesena, nepobarvana. Na strehi prižnice dve Mojzesovi tabli s podobami angelov. 35 Oltar v cerkvi sv. Ane v Boreči Leta 1911 je cerkev dobila nov oltar, prižnico in spovednico, vse izdelano v Szombathelyu. Oltar je lesen, nad tabernakljem je v sredini kip sv. Ane s hčerko Marijo, na eni strani je kip sv. Alojzija, na drugi sv. Neža. Cerkev je dolga 18,70 m, v prezbiteriju 9 m, v ladji 9,70 m, široka v prezbiteriju 5,30 m, v ladji 7,20 m, visoka 9 m, zid je debel 1 m. Spodnji del cerkve je iz kamna, zgornji del ob priliki obokanja dozidan z opeko. Podporniki zunaj prezbiterija so dvočlenski in jih je šest. Kor je zidan, zvonik nad korom je lesen, krit s skodljami. Zvona iz leta 1925 sta dva: 120 in 160 kg. Leta 1956 je bil povsem obnovljen lesen zvonik in streha nad ladjo, leta 1957 pa streha nad prezbiterijem. Prebeljena je bila celotna cerkev leta 1976. Cerkev je nekdaj imela vinograd v ženaveljskem bregu, pridelek se je uporabljal za vzdrževanje stavbe. Poleg tega vinograda je bil na istem bregu drug vinograd, od katerega so dajali cerkvi vinsko desetino. K podružnici sv. Ane so pripadali: Sulinci, Ženavlje, Boreča. Okoli cerkve je pokopališče. 3. Kapela sv. Križa v Križevcih O njej pravi vizitacijski zapisnik iz leta 1627: sedaj pripada k Sv. Benediktu. Prvotna je kapela bila podružnica Gornjih Petrovec, s katerimi je v srednjem veku bila povezana po zemljiški gosposki. Poročilo iz leta 1698: »Kapela je v sami vasi, posvečena povišanju sv. Križa. Okoli kapele je pokopališče. Cerkvica je s skodlami pokrita. Stolp je^ 36 Lesen križ v Martinju iz leta 1911 zidan in v njem sta dva zvona; je tudi krit s skodlami. V ladji je lesen strop, tudi kor in prižnica sta lesena. Svetišče je obokano in v njem je kamnita menza, ki služi za oltar. — Patrocinij, proščenje se vrši ob povišanju sv. križa 14. septembra. Kapelo vzdržujejo in oskrbujejo župljani. — Kapela ima travnik za dva voza sena, ki je na severni strani kapele. — V Kuštanovcih je lesen zvonik z enim zvonom.« Stanje leta 1756: »Na severni strani je pokrita s skodlami, na južni s strešniki ter z opeko tlakovana... Kapela ima dohodek od vinograda, ki ga je daroval ugleden Stefan Sailer na hribu »Veliki vrh«, od katerega se daje eno vedro gornine. Pridelek vinograda letno je 8 veder. Obdelujejo ga farani. Vizitacija iz leta 1829 poroča, da je v Križevcih cerkveno zemljišče odtujeno in sicer njiva treh oralov v predelu »fararska zemla« in travnik v predelu »ober cerkvi«. Po pripovedovanju starejših župljanov je kapelo v Križevcih leta 1872 ali 1873 dal razdreti nedelski provizor Karel Fodor in material porabil za zidavo gospodarskega poslopja pri novem župnišču v G. Petrovcih. Vaščani v Križevcih so branili odvažati material razdrte kapele češ, da je kapela njihova. Provizor Fodor je moral voznike spremljati z lovsko puško na rami, da so lahko material naložili in odpeljali. 37 Kapela v Martinju 4. Kapela presv. Srca Jezusovega in brezm. Srca Marijinega v Martinju. Zidana je bila po načrtih ing. arch. Majde Nerima leta 1946, dovršena in blagoslovljena leta 1947. Dolga je 7,90 m, široka 4 m, visoka 3,35 m, s streho vred je višina 6,15 m. Stolp s križem vred je visok 13,80 m. V stolpu je zvon v čast sv. Antonu blagoslovljen, težak 98 kg. Izdelan je bil v Gradcu in tam kupljen leta 1920, ima čudovito blagodejen srebrni glas. — Kjer stoji kapela, tam je bil prej lesen zvonik z omenjenim zvonom. IV. Dušni pastirji O delovanju petrovskih duhovnikov v srednjem veku zgodovinski viri molčijo. Vendar umetniško odličen prezbiterij priča o bujnem verskem življenju v župniji in o gorečih dušnih pastirjih v tem času. a) predikanti — reformacija (ca 1592—1732) Kakor ostale župnije v soboški dekaniji so tudi G. Petrovci konec 16. st. v upravi duhovnika, ki se je oklenil Lutrovih naukov. O petrovskem pastorju 38 je znano, da je leta 1599 in 1601 plačeval 2 forinta davka letno. Iz vizitacije leta 1627 izvemo za imena treh predikantov: 1) Pavel Meško je v Sulincih in Ženavljah opustil polovico zbirce in vi-zitatorji zahtevajo, da je treba pobirati po prejšnji navadi. Ta Meško je bil' leta 1611 pastor v Varsanyu. 2) Gomboši je bil Meškov naslednik. Njegov sin Janez se je polastil cerkvenih klešč za peko hostij češ, da dva človeka njegovemu očetu pastorju nista plačala zbirce v znesku 8 mernikov pšenice. Ta Janez Gomboši 22. aprila nastopa v županijski komisiji, ki je navedenega dne prišla v G. Petrovče, da uredi plačevanje gornine od cerkvenega vinograda v »Nedelskem vrhu«, ki so si ga nekateri že več deset let nasilno prilaščali. 3) Janez Kanižaj je bil predikant v G. Petrovcih leta 1625. Na sinodi v Ujkeru leta 1626 je bil ordiniran in določen za Petrovče. 4) Tomaž Križan se je udeležil sinode v Csepregu 1628, kjer je zastopal svojo cerkveno občino. Iz G. Petrovec je odšel leta 1637, leta 1646 je bil pri Sv. Juriju, nato v Soboti. 5) Mikloš Halek je bil njegov naslednik. 6) Jurij Blaževič — Hrvat je bil že leta 1631 ordiniran za Petrovče. 7) Mikloš Žutak je bil petrovski predikant leta 1671 in tega je zaradi nelepega življenja Sara Draškovič zatožila protestantskemu škofu. 8) Tomaž Lendvai (iz G. Lendave, od Grada) je upravljal župnijo za časa katoliške vizitacije leta 1698. Tudi kantor Ivan Moraci (Moravski) je bil augsburške veroizpovedi. 9) Mihael Kočmar je bil petrovski pastor od leta 1725 do novembra 1732. Ker se je upiral kraljevi odredbi, da bi izročil cerkev katoličanom, ga je četa nemških vojakov odpeljala v zapor v Bratislavo. Po treh letih je bil izpuščen pod pogojem, da se ne vrne v Železno županijo. Po izpustitvi iz zapora je duhovniško službo opravljal v Szaku in Szendu v županiji Koma-rom. b) Vrsta kat. župnikov od 1732 do danes 1) Prvi katoliški župnik po vrnitvi cerkve katoličanom 1732 po imenu ni znan. 2) Janoš Hull (1738—1781). Rodil se je 24. V. 1714 pri Sv. Sebeščanu, bogoslovje končal v Gyoru. Posvečen je bil leta 1738 in takoj iz bogoslovja šel v G. Petrovče, kjer je deloval do svoje smrti 15. II. 1781. Bil je dekan soboške dekanije in častni kanonik sombotelskega kapitlja. Ker je bilo v Hiillovem času še veliko pomanjkanje katoliške duhovščine, zato v Velikih Dolencih do leta 1757 ni bilo posvečenega duhovnika. Živel pa je tamkaj licenciat, ki je deloma vršil duhovniško službo in upravljal cerkveno imetje. — Eden izmed zadnjih dolenskih licenciatov je bil Mihael Obran, doma iz Križevec. Bil je kantor najprej pri Nedeli in nato v Velikih Dolencih, kjer se omenja tudi kot licenciat, ki je nekajkrat zapisan v rojstni knjigi kot krstitelj. V času 1732—1756 so bili V. Dolenci v soupraviteljstvu petrovskega župnika. Janoš Hull je vsako tretjo nedeljo maševal v V. Dolencih, desetkrat letno v cerkvi sv. Ane v Boreči, petnajstkrat v Križevcih, drugače pa doma v G. Petrovcih. Bil je goreč duhovnik, navdušen pridigar, ki je z veliko vnemo 39 poučeval tudi verouk. Ob njegovem nastopu je bila župnija skoraj še v celoti luteranska. Vizitacija 1756 ugotavlja, da se je po njegovem prizadevanju spreobrnilo okoli 50 vernikov. 3) Jurij Kuzmič (1781—1785) je bil rojen 1752 na D. Slavečih. Bogoslovje je študiral v Gybru in Budi. Posvečen je bil od prvega sombotelskega škofa Szily Janoša 13. septembra 1778 v G. Lendavi. Dve leti je bil kaplan v Ra-bakethelyu, nato petrovski župnik 1781—85. Od tu je odšel za župnika v Stevanovce. 4) Imre Hanžek (1785—1789), rojen na G. Seniku 1756. Iz Petrovec je odšel za župnika v Soboto do 1826. 5) Januarij Toplak je bil provizor od oktobra 1789 — aprila 1794, frančiškan. 6) Mihael Salaj (1794—1796), rojen 6. 7. 1766 v Crensovcih. Bogoslovje je študiral v Bratislavi in Sombotelu. Ordiniran je bil 1792. Kaplan je bil v D. Lendavi poldrugo leto, nato od 1794 do 9. junija 1796 provizor v G. Pet-rovcih. 11. junija 1796 je bil pokopan v Crensovcih. 7) Franc Gomboši je bil nekaj mesecev leta 1795 provizor, ko je bil Salaj bolan. 8) Franc Sukič (1796—1813), rojen v Trdkovi 1744. Prej je bil župnik pri Gradu, odtam je prišel v Petrovče. 9) Janoš Krenos (1813—1856), rojen 21. 3. 1787 v G. Petrovcih, posvečen 1810. Bil je 1811 kaplan v Soboti in 1812 v Beltincih, nato župnik v Petrovcih. 10) Stefan Sčavničar (adm. 1856—1869), rojen 1828 v Rakičanu, posvečen 1855, eno leto je bil kaplan pri Gradu, nato 1856—1869 provizor v Petrovcih, od tu je odšel v Stevanovce, kjer je služboval do leta 1894. 11) Karel Fodor (1869—1894), rojen leta 1839 v Istvanfoldu. Kaplanoval je več let po prekmurskih župnijah, se navadil slovenščine in bil 1869—1894 provizor v Petrovcih. Leta 1872 je pri Nedeli dogradil novo župnišče in gospodarsko poslopje. Pozneje je služboval v Stevanovcih, kjer je tudi umrl. 12) Štefan Kocjan (1894—1908), rojen 29. 10. 1866 v Sodišincih. Ordiniran je bil 1891. Po kaplanski službi pri Gradu, v Tbmbrdu in Soboti je bil provizor v Stevanovcih (1894), nato provizor v Petrovcih do 1908. Umrl je kot števanovski župnik 1925. 13) Alojzij Kuhar (1908—1926), rojen 1873 v Satahovcih, ordiniran 1897. Bil je kaplan pri Sv. Juriju, v Beltincih in pri Gradu, potem župnik v Pet-* rovcih do božiča 1926. Leta 1908 je dokončal notranjo prenovitev (nov oltar, prižnica, spovednica, okna v prezbiteriju) župnijske cerkve, ki jo je začel prednik Kocjan. Isto je izvršil pri podružnici sv. Ane v Boreči. 14) Anton Čirič (1927 — 20. 4. 1940), rojen 25. 5. 1874 v G. Radgoni, ordiniran 1899, provizor v Petrovcih od 1. 1. 1927 — in od 1. 4. 1927 župnik do svoje smrti 20. 4. 1940. 15) Štefan Zver je bil provizor samo en teden. 16) Ivan Sukič je bil provizor od maja 1940 do februarja 1941. 17) Ivan Camplin provizor od februarja 1941 do konca oktobra istega leta. V aprilu je dočakal nemški vdor in madžarsko okupacijo. Zaradi povezave in razgovora z organizatorjem OF, narodnim herojem Stefanom Kovačem je bil aretiran in obsojen na pet let težke ječe. O božiču 1943 mu je bila kazen za nedoločen čas prekinjena in je bil nastavljen za kaplana v Banok- 40 szentgyorgy-u na Madžarskem. — Po Camplinovi aretaciji je bila župnija tri mesece brez rednega duhovnika. 18) Matija Rous (1942— ) rojen 1. 2. 1910 v Beltincih, ordiniran 4. 7. 1937 v Mariboru, provizor do 1951, nato župnik. Njegovo delo je razvidno iz ostalih poročil o župnijskih bogoslužnih prostorih, poleg tega je tudi odličen sadjar in vinogradnik in točen napovedovalec vremena. Žal ga je oktobra 1978 zadela kap, zato zdaj ne more opravljati svoje službe. Njegov vikar je bil markovski župnik Varga Ludvik do julija 1981, od 6. januarja 1979 ob nedeljah in praznikih pomaga upokojeni župnik Ivan Camplin, od julija 1981' se je Camplin preselil v Martinje št. 27 in postal vikar. Od takrat imajo Martinjci vsak dan sveto mašo, nedeljski in praznični red službe božje je pri Nedeli, v Boreči in v Martinju pa je ostal nespremenjen. V. jVerska pripadnost Leta 1698 je opat Stefan Kazo v Petrovcih sestavljal statistiko o verski pripadnosti. Nad 30 oseb je zaprisegel, da bodo resnico govorili, nato jih je najstrožje izpraševal o številu vernikov. Rekli so, da je v župniji (obenem s Križevci in Otovci) 17 katoličanov in 354 luteranov; opat je bil mnenja, da niso govorili resnice. Vizitacija leta 1714 je našla le nekaj katoličanov, večina je bila luteranska. — Leta 1793 je bilo v župniji (brez Otovec) 189 katoličanov in 1622 lu-* teranov. — Leta 1889: 287 katoličanov, 2870 evangeličanov. Stanje leta 1981: Martinje: 180 katoličanov 181 vseh prebivalcev Boreča 115 207 Ženavlje 24 248 Neradnovci 40 237 Lucova 16 187 Sulinci 104 316 Petrovci 67 402 Adrijanci 34 289 Stanjevci 25 361 Križevci 32 692 Peskovci 2 139 626 katoličanov 3300 vseh prebivalcev V Ženavljah sta 18. 8. 1934 na poletu iz Bruxellesa pristala belgijska stratosferna letalca prof. Cosyns in njegov pomočnik Van der Elst. Dogodek je živahno opisal Lojze Kozar v Kalendarju Srca Jezušovoga. Lojze Kozar je doma iz Martinja in ga čitateljem Stopinj ni treba predstavljati, saj ga, vsi dobro poznamo kot pisatelja in pesnika. — Iz Boreče je doma Jožef Fickd (1772—1863), nabožni pisatelj gradiščanskih Hrvatov. V Boreči je bil tudi rojen Karel Ficko 23. 6. 1886, ki je umrl kot župnik v Markovcih 22. 2. 1948. 41 Ivan Zelko Dopolnilo k zgodovini lendavske župnije Leta 1974 so Stopinje objavile zgodovino lendavske župnije (str. 48—54), ki jo je napisal lendavski župnik Stefan Zver. V zadnjih letih je bilo ugotovljeno o lendavski cerkvi in župniji veliko novega. Zato objavljamo dopolnilo. Za kneza Pribine je posvetil med leti 840—859 salzburški nadškof Liup-ram cerkev v kraju: Lindolueschirichun. To cerkev postavljajo zgodovinarji (M. Kos, J. Košič) v Lendavo. Ker so najstarejše oblike krajevnega imena Lendava ohranjene z osnovo: Lind-, zato je vsekakor verjetno, da je v krajevnem imenu Lindolves-chirichun tudi ista osnova: Lind73 H*. W o en M P P p p w - ~ » r+ FT (D ta c~b Tl- Ime kraja ° C0 rj c-> E 0) S S S E S S d) O O (P 3 E <1 co en oo m m P O & M. 05 D' 05 O CO CO CJ m U CO U 1-1 o ca p co > r- > C- m co> co> 00 K>cn 00 uy OW .—* »““J K. S. W< P p -° "S’ p? M Lendava 803 733 730 886 882 1126 2042 2730 S' p’ c~b Banuta 52 44 51 94 93 62 82 118 o M C“b Centiba (Csente) 231 198 191 162 160 232 393 860 r*" o 115 2 3 £ O Dolga vas (Hosszufalu) 298 336 327 193 199 480 759 1495 P M g. v Dolina (Vblgyifalu) 294 266 279 250 230 285 380 608 K . s c £ o er Gaber j e (Gyertyanos) 298 247 260 283 280 360 791 559 & 1 P 2 M M 05 Hotiza 324 357 304 327 327 394 561 756 s C1 hd » 3 3. M rb < Kapca 362 385 383 390 382 566 603 725 O M o 05 Kot 82 68 99 102 102 145 188 234 2- O£ ft Hj >O < Lakoš — Dolnji (Alsolakos) 180 179 213 250 230 240 313 376 D- O 3 £-• cn< P- O P Lakoš — Gornji (Felsolakos) 325 337 325 272 275 426 590 619 g- ® 0! g. p 03 < Mostje (Hi dve g) 79 91 111 141 125 146 232 219 O 3 ft en K- Orešje (Feritfalu-Felretfalu) 145 124 73 56 50 30 21 — g- H ft 3 2.*" N< Petešovci (Peteshaza) 559 513 532 502 504 620 876 900 ~3 « S' ° p Trimlini (Harmasmalom) 145 134 124 250 211 145 157 — p- c h^« en skupno: 3040 4204 4012 4002 4175 4050 5532 7988 10199 2- S< Q3 c~b O O 3 Pince: 235 275 268 404 u-l < 2 p p •a Redics 591 Belso Sard 145 P M o o er i Kiilso Sard 82 Leta 1889 je bilo v Lendavi Židov 296, v Dolnjem Lakošu 7, v Centibi 3, na Kapci 9; skupno: 315. Število se je nekoliko dvignilo leta 1914, ko jih je bilo v Lendavi 383, V Dolini 3, na Hotizi 4, na Kapci 4 in Petešovcih 5; skupno: 399. Zemljevidna karta iz leta 1796 geometra Tomasicha Prva cerkev v Lendavi je stala ob srednjeveški poštni in trgovski cesti. Po tej cesti so se mnogokrat valile vojaške čete. Zato ni čudno, da je prvotna Marijina cerkev v Lendavi propadla. - Na karti je zarisana poštna in trgovska cesta (viae postales, viae com-merciales), ki vodi skozi Lendavo ob Dolgi vasi. Ena smer je: (Zala)Lovo— Baksa—Dolga vas—Lendava—Mursko Središče—Čakovec—Varaždin. Druga smer se križa v Lendavi: Murska Sobota—Bogojina—Dobrovnik— Lendava—Dolina—Kerka Szent Miklos—Letenye—Velika Kaniža. Poštne postaje (statio postalis): Lendava, Baksa, Lovo. Gradovi — na sedanjem slovenskem ozemlju: v Lendavi, v Beltincih in v Murski Soboti. Vzhodno od Lendave — na madžarski strani: Szechyi Sziget, Lenti in Resznek. Na karti so slovenska krajevna imena severno od Ledave: Pince (Pintze), Dolina (Volgyifalu), Orešje (Feritfalu), Centiba (Csente), Lendava (Lendva), Dolga vas (Hoszszufalu), Mostje (Hidveg), Banuta, Genterovci (Gonterhaza), Radmožanci (Radamos), Kamovci (Kamahaza), Žitkovci (Zsitkocz), Dobrovnik (Dobronak), Strehovci (Streletz), Filovci (Filocz), Ivanci (Ivancz), Bogojina (Bagonya), Bukovnica (Bakonak), Kobilje (Kebele), Motvarjevci (Szecsi-Szent Laszlo). Na južni strani Ledave so krajevna imena: Petešovci (Peteshaza), Tri-mlini (Harmasmalom), Dolnji in Gornji Lakoš (Also-, Felso Lakos), Gaberje (Gyertyanos), Kot (Kott), Kapca (Kapcza), Hotiza (Hottiza), Polana (Pallina), Brezovica (Brezowicza), Nedelica (Zorkohaza), Turnišče (Turnische), Gomilica (Gumilicza), Trnje (Tiiskeszer), Žižki (Zsizsekszer), Crensovci (Cserencsocz), Dolnja, Srednja, Gornja Bistrica (Also-, Kozep-, Felso Bisztricze), Odranci (Adriancz), Lipa (Lippa), Melinci (Melincz), Ižakovci (Izsakotz), Dokležovje (Deklesin), Bratonci (Bratoncz), Lipovci (Lippahotz), Renkovci (Renkocz), Gan-čani (Ganicha). OPOMBE: 1 Vis. can. 1698, Sk. arhiv Szombathely; — I. Zelko, Turniška pražupnija. Stopinje, 1979, 45. 2 Schem. .. Sabariensis, 1889, 111; 1914, 109. 3 Wenzel G., Codex dipl. Arp. cont., XI, 431—432. 4 Buturac, Popis župa zagrebačke biskupije od god. 1334. Zagreb, 1944, 41; — Kovačič, CZN, 1926, 7. 5 Zala Oki. II., 561—562. 6 DL 68458; — Holub J., Zala megye tdrtenete kdzepkorban. II. kot. —• rokopis v Drž. arhivu v Zalaegerszegu; — I. Zelko, Mlinarstvo pri panonskih Slovencih. Kronika, XV/3, 130. 54 7 DL 20712 — Madž. drž. arhiv v Budimpešti. 8 Kovačič, CZN, 1926, 7. 9 I. Zelko, Mlinarstvo .. Kronika, XV/3, 130. 10 Horvath S., Alsolendva, 23, 97. 11 Horvath, n.d., 29—30. 12 Nadbiskupski arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 1/1 — Kanonske vizitacije — Različne. Tomus XIII ab anno 1622 usque 1649. 13 Nadb. arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 3/III. Acta visitationum canonicarum ab anno 1650 .. usque 1669. Tomus XIV; — Kovačič, CZN, 1926, 9. 13a Vis. can. 1716 — Nadb. arhiv Zagreb. 14 Nadb. arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 70/1; — Br. 73/IV; — Br. 75/VI; — Br. 76/VII. — Archidiaconatus Bexin. 15 Homan — Szekfu, Magyar tortenet, III. Budapest, 1939, 626. 16 Pesem je prevedel dr. Jože Smej. 17 Payr Sandor, A dunantuli evangelikus egyhazteriilet tortenete Sopron, 1924, 403—409. (= Payr, II.). 18 Stefan Zver, Zgodovina lendavske župnije. Stopinje, 1974, 52; — Ivan Škafar, Jezuiti in krajina med Muro in Rabo. Stopinje, 1979, 88. 19 Payr, II, 409. 20 Nadb. arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 1/1. 21 Vis. can. 1698 — Nadb. arhiv Zagreb. 22 Nadb. arhiv Zagreb. A. Bekšin, Br. 75/VI. 23 Vis. can. 1778 — Sk. arhiv Szombathely. 24 Vis. can. 1811 — Sk. arhiv Szombathely. 25 Vis. can. 1830 — Sk. arhiv Szombathely. 26 Vis. can. 1778. 27 Kovačič, CZN, 1926, 10. 28 Nadb. arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 70/1 — Vis. can 1688. 29 Vis. can. 1778. 30 Vis. can. 1830. 31 Vis. can. 1778. 32 Horvath, n.d., 104. Ravenko Da bi živeli polno in pogumno... V prijetno misel mi gre, da je imeniten posel biti na zemlji človek. S sivolasim prijateljem sva na Simcoe jezeru, uro srednje vožnje z oseb-* nim avtomobilom od Toronta v Kanadi, drobila dneve v kramljanje. O tem ljubem Prekmurju, o Turnišču in Nedelici, o naših ljudeh (»Vse drugačni so dandanašnji, kot so bili v mojih letih, ko sem hodil med našimi oranica-mi, med senožeti, ob potoku, ob znamenjih sredi, ob. na koncu, preden zaviješ proti Nedelici.« Prijatelj se natanko spominja, kakšno je bilo, kdo ga je postavil, kako so se ljudje tam zbirali, preden so s križem in procesijo nadaljevali pot v Marijino svetišče pod Logom). »Veš,« mu pravim. Berem Mahničeve »Klice«. (Jaz bi jih imenoval kar »Alarm«, ali »Zapomagaj«! ali »Marija Pomočnica, prosi za nas!« ali pa bf) na naslovno stran zapovrstjo izpisal litanijske zazive k vsem svetnikom. Ce: 55 pa že ne bi pisal ne eno ne drugo, tako tuli v meni, da bi se vsedel in bridko zajokal). Neki odlomek sem mu prebral — z občutjem razbolelega spomina. Sloki, sivolasi varošanec me je poslušal in obzirno molčal kakor človek, ki hote prevzema stisko nase. Zgradili so si svoje domove, ustanovili družine — Kanada je postala njihova domovina, Slovenija pa »stari kraj«, pokrit s pravljično tančico spominov (dom družine Franca in Milice Zadravec v Hamiltonu) »Želja po lepoti in spoznanju pa je na Slovenskem ves čas ustvarjala tudi mnogo umetnih gledaliških dejanj ... Družinske in vaške navade, običaji in prireditve (—) tečejo na naravnih prizoriščih sredi petja in godbe in ob določenih pa tudi sproti izmišljenih besedilih. Pomemben gledališki delež prispeva tudi Cerkev: bogat teater proščenj in romanj, obredne predstave v cerkvi in pod milim nebom, razgibanost spokorniških in veselih procesij s križi, kipi, banderi, nebom, svetilkami in svečniki, črnimi in zlatimi duhovniškimi plašči ob petju in godbi in ptičjem ščebetu, ob sočnem žebranju hvalnic, litanij in rožnega venca«. Tako se mi je zdelo, da je iz obzirnega molčanja prehajal v obzirno tragiko, vasezazrtost. Včasih je beseda težek posel. Spočneš jo, rodiš ne. Pogled mu je splaval po gladini Simcoe jezera tja do otočka, ki naj bi bil rezervat Indijancev. Vedel sem, da spet vstajajo spomini izza tistih let, ko se je odpravil čez lužo. Bilo je to davno, kot mi je pravil, v letih po vojni. S kolesom do Sobote, pa še naprej do Cankove. Pustil ga je pri župnišču. Proti večeru se je splazil v bližino meje, do vode, spet naprej. Tam je našel prijatelja v taborišču. Bil je nogometaš. Igral je. Dobil zveze. Šel naprej. Z nekaj 56 prijatelji na ladjo. Karte. Petje mladih fantov. Polnih moči. S cilji pred sabo. Rodna gruda je počivala, Kanada pa je postajala življenje. Zdaj, ko so tri desetletja že mimo, spočenja živahno življenje Spomin — Kanada je domovina, kjer živiš in odmiraš. Dom pa ne more odmreti. Tam so ljudje, znanci iz mladosti, tam je rodna gruda, tam so križi na grobovih prednikov, mati in oče. Tam so znamenja na vasi, za vasjo, sredi naselja, ob njem. Tam je mlačva (čeprav je ni več), tam mlatijo s cipami (kdaj so že mimo), tam je konjska in kravja vprega (traktorji brnijo, da je zrak že ves zasmrajen), kolovozi (samo med njivami so še), hiše s slamnatimi strehami (s svečo jih je treba iskati, tudi tega ni več, hiše so zidane, nadstropne, s čudovitimi fasadami, z rožami na oknih, z asfaltom do garaže, ograje betonske, železne, le tu in tam je še kaj iz lesa). Trdo in pošteno je treba delati, pa gre, kamorkoli te že življenje vrže (Lujz Žižek iz Toronta) Obseden od spominskega rituala, sem se znova zatopil v Klice, da bi se odrešil pljuskavice časa in spominov. Sivolasi mladenič je znova obzirno molčal in poslušal. »Nikoli več koncertov ročne mlačve, klepanja kose, kravjih zvoncev, kra-guljčkov, pastirskega roga, dekliškega in fantovskega petja v kamrah in na 57 vasi, večerne molitve kmečke družine — in še! A koliko novih zvokov smo dobili, divjih, vsiljivih, strašnih — ni jih treba naštevati; uničujejo naš mir, zbranost in zdravje. Ubogi novi rodovi, katerih ušesa so prepuščena zvokom surovosti in nasilja. Bo kdaj jasno, kdo je kriv za vse hudo, za vse, kar je bilo ... « Mary Žižek iz Toronta v Kanadi, stari kraj Mala Polona Se je obzirno molčal, poslušal pa ni več mojih Klicev, melodija njegovih spominov je imela drugačne Klice: ».... in oglasil se je ptič in oglasil se je drugi in tretji ptič in oglasili so se vseh sort ptiči, ki jih, joj, tudi nič več ne razločim, začelo se je veselo, v življenje verujoče ptičje pogovarjanje o prespani noči, o mladičih in prehrani in kar naprej o ljubezni in o novih napevih, se reče o starih napevih, ki pa so zmeraj novi, ker so zmeraj iz drugih glasilk in iz drugačnega trenutka. In zakikirikal je najmogočnejši petelin in za njim drugi petelini prav do starejših, že utrujenih, prehlajenih in hripavih. Potem se je daleč v gori oglasila kukavica — komaj jo je bilo zaznati — pa je priletala zmeraj bliže in zmeraj po večkrat zakukala. Čakal sem na pse, pa se nobeden ni oglasil — vso noč napeto varujejo živino in človeka, zato prav ob tej uri malo oma 58 gajo. Ali pa mislijo, da še ni prišla vrsta nanje, ker je prehrumna njihova govorica — poznajo partituro in vedo, kdaj morajo vstopiti ... Samo vese-i Ije in vriskanje. Simfonija pričakovanja dneva, svetlobe. Zdaj-zdaj pride čudež, ki se vsak dan ponavlja, a je vseeno zmeraj novo rojstvo in ustvarjanje. Sveti Duh bo v svetlobi in toploti Sonca s kretnjami Sejalca na vse strani sipal svoje darove ... Večne binkošti. Vsak dan znova zmaga duha. Vsak dan novo rojstvo sveta ... « Voda (topla je danes, ker se sonce do tel mlati) ga ne mika (tudi mene ne), sem ter tja hodi, žena ga nagovori (vselej je govorila tiho kot bi se nekaj skrivnostnega dogajalo), samo zamahne z glavo, žena utihne, brklja po ležalnikih na obali, stopi do vogala, se obrne, žoga mu pridrvi pod noge, rahlo jo obide (nekoč je bil dober nogometaš), se zazre v nebo, sonce je visoko, bere Črno krizantemo Jožeta Javorška, spet trese z glavo, jo položi ob sebi, se preda soncu (ki tolče v njegov obraz), molči, misli, potem plane (»In to je moja domovina. To je slovenska literatura? Ta gnojnica črnokrizantemska! Ta golida, mišunga, mrcvarjenje. To je spoštovanje človeka? Kam ste zašli?, V kakšno neki slepo ulico? Ah, saj sem nor, kaj se ubadam s tem. Cernu? Zakaj? Komu na čast?«). Drugi dan je bil le za las drugačen od prejšnjega. Mislil je, govoril je, prerekal se je, obzirno molčal, poslušal in se spet vdal svojim Klicem, svojemu času in čutenju. Beti, Frenki in Milan — otroci Milice in Franca Zadravec iz Hamiltona (sta- ri kraj: Odranci, žena iz Stanetinec) Videl sem človeka (ime mu je bilo Lujz), ki se je nežno nasmehnil, ko si mu povedal to in ono o starem kraju, človeka, ki se ti ne da razdražiti, če mu še tako nasprotujem, človeka, ki te pogleda s prijateljskimi očmi, četudi ga 59 potolčeš v njegovem ponosu, človeka, ki te zna pogledati z otroškimi očmi, odkrito in pošteno, človeka, ki ima o vsakem dobro besedo in ga dvigne nad povprečnost, kakor bi dvignil hostijo večnega življenja; videl sem jih, koliko človeškega je bilo v njihovih držah, poštenosti in pristnega človekoljubja, videl sem jih, kako prisluhnejo sleherne besedi o domu, ljudeh, njivah, travnikih, cerkvah, proščenjih ... No ja, vsak pa ima kakšnega hudiča v sebi in vsakemu kdaj popuste zavore, ali pa se opoldne, zvečer ob kresu, ali blizu poldne naklada tu in tam besedičenje kct klavrni ostanek tiste brezupno mrtve preteklosti, ki ti zadovoljen smehljaj pretopi v topoumno zadovoljstvo. Srečal sem prijatelja (ime mu je bilo Ivan), ki sem mu v očeh vselej bral neko skrivnost, vredno cekina, prijatelja, ki se z neponovljivim gibom predaja besedi o ljudeh, doma in po svetu, turniških proščenjih, vaščanih iz Ne-delice, prijatelja, ki mu sovje skovikanje sem in tja gre na živce, prijatelja, ki dvigne v zrak svojega vnuka, potem si ga zaupljivo nasloni nase, potem stopi z njim sem ter tja, da sam Krištof ne bi zmogel večje spoštljivosti, prijatelja, ki je osebno poznal heroja Stefana Kovača. Godovi in rojstni dnevi otrok, in odraslih so prazniki prvega reda. Moj sivolasi mladenič (obzirno molče je poslušal glas rojaka, pritegnil pa svojim mislim od dvogovoru s prijateljem) je dejal, da je pač življenje kot lavina, ki odnaša drobir, pa tudi ruje skale in uničuje drevje. To so bili novi Klici. »Nedelja. Prižgem tranzistor. Ujamem samo postajo sosednje države, ki nenehno oddaja politične in ideološke govore v vseh jezikih in udarne koračnice. Zaslišim zelo primitivno 'kantato'. Saj to je tudi neke vrste 'maša', si 60 rečem. In tisto gosto govorjenje, je kaj drugega kot pridiganje? Pravijo, das so tam podrli prav vsa svetišča in odstranili vse duhovnike. Niso imeli srečd — kljub budnosti se jim je vtihotapila nova vera, ki je stroga kakor ona i$ stare zaveze, ki še ni poznala usmiljenja.« Kako zelo sem ti hvaležen, prijatelj z Bordena, dragi Štejf, ker si me s svojim trpljenje poučil, da politika ni dogajanje, da je več prijateljska beseda, smeh, kramljanje o domu, o dobrih ljudeh, večerna molitev in tista, tebi tako draga pesem, ki te je raznežila, obudila spomine, priklicala senožeti, vaš-* ko cerkvico, mlin ob potoku, kamor si nosil zrnje, pšenico ali rž, da ti j d mati spekla kruh in potico (Glej, zdaj ni več tistega mlina, v tvoji zavesti pa' je živel, mlinsko kolo se je vrtelo, sovaščani so prinašali prav tako kot ti), zate ni bilo srečanja, če nismo zapeli tiste pesmi: » ... ptički, dajte mi peruti ... ribce, dajte mi plavuti,« zapeli smo ti jo, ko je tvoje telo že odmiralo, počasi pa gotovo. Kako zelo sem ti hvaležen, da si mi odprl srce, dušo, da ti je bilo vsega žal, da si pokleknil pred Bogom, v katerega si veroval in upal. Tam na zadnji meji tvoje poti, kjer se zemeljsko končuje in se začenja Skrivnost in nje razodetje, si bil nema priča za življenje onstran, za ljubezen do vsega živega. Kako zelo sem ti hvaležen, da si se pripravljal na ta odhod, ki postaja novo rojstvo, začetek nove in lepše poti. Žižek Joe je moder in pameten mož, svoje dobre prekmurske narave ni nikdar zatajil, zato ga rojaki v Kanadi imajo radi. Prenekatero prijetno urico sem prebil z njim. Dajal mi je »tanače« 61 Kako zelo sem ti hvaležen Štejf iz Shaw ulice, da si me na bolniški postelji — čakajoč na oster kirurški nož — poučil, kako nekaj dragocenega je življenje, v katerega si upal in si ga oznanjal s smehom, dobro voljo, pripravljenostjo na vse, in si vedel — nekaj ti je moralo govoriti — da se bova z motorno ladjo morda že čez deset dni pognala po vodni gladini Simcoe jezera. In bilo je tako. Imel si voljo do življenja in moč premagati najtežjo bolečino. Življenje — kako ponosno to zveni — da ga ni mogoče premagati niti s smrtjo, saj je Bog življenje samo. Ljubezen do vsega živega, do ljudi, do sonca, bližnjih in daljnih zvezd — kako lepa je to beseda — saj je Bog, h kateremu nepreklicno gremo, Ljubezen sama. Kako zelo sem vama hvaležen, Franc in Martin iz Hamiltona; vse je tam, tako preprosto, lepo in prijazno, tam se bo zakoreninil rod zdravih in pogumnih ljudi, otroci rastejo in dozorevajo, ljubijo knjigo, delo in spoštujejo ljudi, vajino delavnost in plemenitost — pa vero in ljubezen naših dobrih starih ljudi naj nosijo otroci, koder jih bo pot vodila po širokem širnem svetu. Življenje bodi jim kot skrivnostno bogoslužje in svet kot velik božji hram, tu bodo spoznali, če je kaj sreče na tem svetu, je gotovo samo v prijateljstvu, v spoštovanju drug drugega, v odpuščanju ... Pa v spoznanju o človekovi veličini: ustvarjen je, porojen iz ljubezni za ljubezen, lep, pokončen, kakršenkoli že, z božanskim žarkom, podoben Bogu. Prijatelji, vsi daljni, v tistem svetu, onkraj luže, če vas več ne srečam — Rad sem vas imel! Lojze Kozar Težišče sveta prehaja na jug Evropa je pravzaprav čuden svet. Niti ni prava celina, ampak je bolj privesek Azije, kakor da je nekakšen njen veliki polotok, toda že dolga stoletja ta razmeroma majhen kos sveta, ki sega od Atlantika do Urala in od Severnega morja do Sredozemskega, vodi in prednjači v politiki, gospodarstvu, umetnosti, znanosti in verstvu. Tako je bilo vsaj do nedavnih dni. Toda mnogi znaki kažejo, da gre politična, gospodarska in sploh vodstvena moč Evrope h koncu in se težišče sveta poslavlja iz Evrope in se pomika proti jugu, proti tretjemu svetu, kakor imenujemo navadno doslej nerazvite dežele okrog ekvatorja. Na to opozarjajo sledeče ugotovitve in podatki, ki jih zajemamo iz članka Karla R. Holler j a z naslovom Svetovna Cerkev gre v novo smer v reviji Mann in der Kirche, Mai 1981. 1. Tretji svet: Afrika, Azija, Indonezija, Južna Amerika, se je začel politično osamosvajati leta 1955, ko je na bandungški konferenci nastal močan blok afro-azijskih dežel. 2. Leta 1956 so se zbrali v Parizu črnski umetniki, ki so napovedali preporod in nov dvig črnske umetnosti, ki mora ostati tipično črnska in ne sme podlegati tujim vplivom. 3. Prvi znak za gospodarsko neodvisnost je bil sprožen v Alžiru leta 1973, ko je tretji svet napadel svetovni gospodarski trg in povzročil naftno krizo, ki še vedno globoko odmeva v svetu. 4. Osamosvojitev religij tretjega sveta je napovedovalo zborovanje 340 zastopnikov desetih svetovnih religij v Kioto na Japonskem. 62 5. Škofovska sinoda v Rimu leta 1974 je jasno pokazala, da prehaja teA žišče Cerkve na tretji svet, saj so škofje iz Južne Amerike, Afrike in Azije pokazali veliko več podjetnosti in zaupanja v prihodnost, kakor škofje iz sta-rega sveta. Nas zanima predvsem to, kako prehaja težišče verskega življenja na tiste dele sveta, ki so bile še do nedavna prave misijonske dežele, danes pa je tam krščanstvo bolj pristno in bolj cvetoče, kakor v naši stari Evropi, ki je vsega prenasičena in se duši v svojem bogastvu, duši pa se tudi v duhovnem pogledu. Naštejmo najprej nekaj bolečih dejstev v misijonih: Med leti 1960 do 65 je bilo v afriški državi Zaire umorjenih 171 belih misijonarjev, leta 1964 je bilo iz Afrike izgnanih 300 italijanskih misijonarjev, leta 1966 je bilo iz Burme izgnanih 234 katoliških duhovnikov in sester, leta 1967 so bili iz Gvineje izgnani vsi beli misijonarji in misijonarke. Znano je, da je Indija prepovedala vstop vsem tujim misijonarjem. Južna Afrika in Rodezija je izgnala vse misijonarje, ki se niso strinjali z rasnim razlikovanjem v teh deželah. To so težka dejstva in če bi se to zgodilo pred štiridesetimi leti, bi to pomenilo konec krščanstva v teh deželah, toda v teh letih je bilo v vseh teh deželah toliko domačih duhovnikov in škofov, da vsi ti udarci niso bili usodni za Cerkev, čeprav so bili zelo boleči za posameznike. Kakor je Cerkev v svoji previdni počasnosti marsikaj zamudila, je v teh deželah še pravočasno vzgojila dovolj domačih duhovnikov. Poglejmo v bežnih potezah razvoj v misijonskih deželah. Leta 1926 je bil posvečen prvi Indijec za škofa in prvih 6 kitajskih škofov. Leta 1951 sta bila v Afriki 2 domača škofa — črnca in v Aziji 31 domačih škofov. Leta 1976 pa je že bilo 520 azijskih in afriških škofov domačinov in med njimi že 24 kardinalov. In danes je že v tretjem svetu 81 % škofov domačinov ter samo 19 % tujih škofov. V istem času, torej zadnjih petdeset let, se je število domačih duhovnikov v tretjem svetu dvignilo od 4.500 na 26.000, domačih sester od 10.000 na 80.000 in škofovskih konferenc od 9 na 46. V kratkih šestih letih od leta 1970 do 76 je v Afriki število tistih, ki se pripravljajo na duhovniški poklic, naraslo od 3.470 na 4.812 to je za 38,6%, v Aziji pa je ostalo približno isto in sicer 11.000. Ker ima tretji svet razmeroma veliko duhovniških poklicev, Evropa pa zelo malo, zato tudi vedno manj misijonarjev odhaja v misijonske dežele. Tako je na primer samo iz Nemčije odšlo leta 1960 še blizu 400 misijonarjev, leta 1971 že samo 73 in leta 1978 pa komaj še 20. Kako težišče krščanstva prehaja od severa, iz Evrope in Severne Ameri-J ke, na jug, lepo pokaže tudi število katoličanov v tretjem svetu. Leta 1926 je bilo v Afriki, Aziji in Oceaniji 12 milijonov katoličanov. Po petdesetih letih, leta 1976, pa je bilo v teh deželah že 102 milijona katoličanov, to se pravi, da je število naraslo za 750 odstotkov. V Latinski Ameriki je porast sicer manjši, pa še vedno zelo velik, saj je v istih petdesetih 63 letih število katoličanov naraslo od 100 milijonov na 280 milijonov, to pomeni za 180%. Naj sledi še kratek pogled v prihodnost. Leta 1976 je na južni polobli) naše Zemlje živelo 403 milijonov katoličanov, kar znaša 55,7 % vseh katoličanov, predvidevanja pa kažejo, da bo leta 2000 na južni polobli živelo že( 70% katoličanov. Razveseljivo je, da v Afriki število katoličanov prekaša število naravnega prirastka, torej ne krstijo samo otrok krščanskih staršev, ampak je veliko krstov odraslih. Ob svoji nagli rasti pa si Cerkev v tretjem svetu mora prizadevati tudi za to, da najde svoj pravi izraz, saj ne bi bilo primerno, če bi z evangelijem, ki so ga prejeli iz Evrope, sprejeli tudi evropsko civilizacijo in evropski način življenja in mišljenja. Tretji svet mora najti svoj način bogoslužnega izražanja in se mora truditi, da ohrani vse vrednote tisočletne tradicije in jih z evangelijem poplemeniti in jim da globljo vsebino. In mi Evropci? Ne velja morda tudi za nas Janezova grožnja v Razodetju? — Zoper tebe imam, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Pomni torej, odkod si padel in se spreobrni in opravljaj prva dela. Ako pa ne, pridem k tebi in, če se ne spreobrneš, premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta. — Evropski svečnik se že premika. Kako pa je z mojim in tvojim, brat, sestra? Marija Sreš V srcu življenja Vsak misijonar hodi svojo misijonsko pot. Ko poučuje druge, se tudi sam uči. Korak za korakom napreduje pri oznanjevanju evangelija, ki gre za uresničenjem BOŽJEGA KRALJESTVA v vseh njegovih razsežnostih. Medtem tudi sam raste v osebnost, postaja sestra bratom in božji otrok, ki se vsega tega veseli. Poglejmo nekaj utrinkov z moje misijonske poti. Moje bivanje sredi adivaške družine (pleme Adivasi v Indiji) je bilo osrečujoče. Delili so z menoj in mojo sosestro ne le svojo streho, ampak tudi svoj vsakdanji kruh »rotlo«, ki sve ga po njihovem načinu s prsti nosile v usta. To deljenje hrane je bilo nekakšno naše obhajilo (communio — skupnost življenja in dobrin). Lepo je bilo hoditi po stezicah med zlato pšenico, koruzo, lečo, bombažem in rižem, saj so bile te poti pota naših ljudi, torej najine in njihove, ki so se srečavale. Bile so to ozke, čudovito speljane stezice, ki so jih napravile bose noge domačinov. Pri kmetu Narsingh-bhaiu smo vsak teden zasedali nekaj ur. Bili smo iz vseh bližnjih vasi, pripadniki različnih kast in ver, a so nas družili isti cilji. Skupno smo načrtovali, kaj bomo storili, da dobimo državno pomoč v suši, ki nas je pestila že četrto leto. Načrtovali smo tudi, kako bi omogočili tistim, ki so delali na cesti in so svojo pogodbo podpisali z odtisom prsta, da bi dobili celotno plačo, ki jim jo je zagotovila država, pa je polovica te plače vedno ostajala v žepu delodajalca. Pri Narsinghbhaiu smo ob skodelici čaja poročali o tlačenju in preganjanju tistih naših, ki so si upali pogumno priboriti celotni svoj zaslužek. Borili smo se tudi za pravično razdelitev drv iz našega gozda, ki pa nam je bil 64 nasilno odvzet in si ga je prilastil gozdar. Dekleta so nam na teh sestankih' tožila o svoji nemoči pred delodajalci, ki so poleg dela zahtevali tudi njihovo telo. In to za pol kg riža na dan! Organizirali smo tudi tečaje za odpravo nepismenosti. Teh so se poleg mladih udeleževali tudi otroci, seveda, ko so opravili svojo dnino. Včasih je Narsinghbhai z žarečimi očmi »ocenjeval« plodnost svoje vere v Kristusa. Njegova vera pa je bila težko preizkušena, saj ga vaščani niso podpirali v njegovem zaupanju. Trudil se je biti dober tovariš tudi nama misijonarkama. O božiču smo na njegovem dvorišču zaplesali tiste značilne plese »garbe«, s katerimi izražajo skupnost in enotnost. Nikoli ne bom pozabila tiste julijske noči v letu 1979, ko smo slavili praznik ŽIVLJENJA. Praznovali smo ga zaradi novice, da bo ameriški satelit SKYLAB verjetno padel na Indijo. Naši ljudje pa ljubijo življenje, naj je še tako preprosto in borno. Vsak dan se borimo za goli obstoj in zato radi živimo. Zbrali smo se torej tistega vročega večera, zaklali petelina in vsak je dobil od njega majhen košček. Občudovala sem njihovo spoštovanje, vrednotenje življenja. Ganile so me besede dvaindvajsetletne sosede: »Ne gremo počivat dokler SKYLAB ne zgori, ker se želim veseliti življenja, ne glede na nevarne »igre« bogatega sveta.« Prepričana sem, da je prav osnovna človeška pravica, PRAVICA DO ŽIVLJENJA, v Indiji in ostalih deželah v razvoju zatirana. To spoznanje me je privedlo do tega, da življenje po evangeliju pomeni jasno opredelitev za reveže in za življenje z njimi v enakih prilikah, na isti gospodarski ravni. Na tej osnovi se skupno najdemo kot enaki z enakimi in se skupno borimo za bolj človeško občestvo. Med nami je resničen, enakovreden pogovor, ker smo vsi enaki v borbi za obstanek. Potem lahko uporabljamo izraz brat, sestra, kot je to pri njih običaj, ker izraz »bhai« in »ben«, ki ju pridevajo imenu, pomenita brat in sestra. To skrajno preprosto življenje je bilo zame zelo bogato: — pomagalo mi je znova odkriti Boga kot našo največjo vrednoto; ko sem bivala zunaj socialistične skupnosti, v svoji redovniški skupnosti, je tal zavest nekako zbledela; — omogočilo mi je, da sem dajala nekaj SVOJEGA, ne pa le stvari, ki pustijo človeka praznega in nezadovoljnega; — seznanilo me je z novo učno metodo, saj s svojim bivanjem z njimi in z vključitvijo v njihov življenjski tok mnogo laže sprejemaš njih same, jim priznaš njihovo dostojanstvo, ki ga oni sami niso okusili, ker so stoletja izkoriščani, poniževani. S to vključitvijo v njihov način življenja sem se počutila koristno za njihovo osvobajanje, za to, da so rasli kot ljudje in družba. Ker smo si med seboj zaupali, sem lahko podpirala njihovo prizadevanje, da se rešijo poniževanja in zatiranja. Opirala sem se na njihove življenjske vrednote, ki so v Evropi skoraj izginile. Ko to pišem, čutim, da to ni le spomin, temveč je tudi sedaj stvarnost. Ce jasno pogledamo naokrog, vidimo, da se prepad med bogatimi in revnimi' deželami iz dneva v dan veča. Rušita se svetovni mir in človeški odnosi .. j Narejena je nevtronska bomba, ki poleg stvari uničuje predvsem ŽIVLJE- 65 NJE. Potrošništvo — moje — tvoje — naše v vseh odtenkih usužnjuje in ubija človeka tako v razvitem kot v nerazvitem svetu. Ljudje dobre volje, odprimo svoje srce in dajmo, dovolimo, da jih znova napolnijo vsa tisti tleča a še neuresničena hrepenenja, hotenja, želje po DOBREM! Prebudimo v sebi tisto dobro, ki je med plevelom slabega tako hitro ovenelo. A slabo se je v današnji družbi tako na široko razraslo! Podajmo si| roke in v tem ubijajočem ozračju postanimo LJUDJE! Potem bo naše živ-* Ijenje postalo plodno. Videli bomo prostranstva božjega kraljestva, ki so žej uresničena. Živeli bomo umerjeno v prepričanju, da se je BOŽJE KRALJE-, STVO približalo. Pavel Berden: Obisk pri mučencu Župnik je rekel: »Pojdite! Poskusite! Morda boste uspeli. Jaz ga še nisem videl v cerkvi. Tudi pri njem nisem bil še nikdar. Ljudje pravijo, da ni slab človek, vendar v cerkev nikoli ne pride.« Ko sva z mežnarjem potrkala na njegova vrata, ni bil nič presenečen. Pričakoval naju je. Mežnar je bil prijazen do njega. Pihal mu je na dušo, naj se nič ne boji, da mu to pač ne bo škodilo. Sedaj pa je misijon in bi bilo lepo, če bi se spovedal. On pa je gledal samo vame, kakor da mežnarja niti ne čuje. Ko sva ostala sama, mi je razkril svojo dušo. »Kot otrok sem na vajeti pasel našo kravo šeko. Razmišljal sem, kakšni junaki so bili svetniki mučenci: Lovrenc, Stefan, Vincenc, Peter in Pavel. Prišla mi je misel: Kaj če bi tudi jaz postal kdaj mučenec! Mama mi je rekla, naj med pašnjo kdaj tudi kaj molim. Tako mi bo krajši čas in nekaj milosti si bom nabral za poznejša leta. V tisto molitev ob naši šeki sem tedaj vpletal prošnjo, da bi postal mučenec. Vem, da se je Jezus smehljal moji prošnji in rekel: Otroška domišljija! Toda ta misel se mi je večkrat vračala. Ko je župnik v cerkvi pridigal o mučencih, sem vedno sam zase pristavil: Tudi jaz bi rad postal tak Andrej Bobola ali tak Janez Nepomuk! Postal bom misijonar in potem bom gotovo mučenec. Nekoč se mi je zdelo, da me v mojih mislih Jezus sprašuje: Pa zakaj; ravno mučenec? Ali ni dovolj, da si dober kristjan? Vprašanje je prišlo od zgoraj, ne da bi se tega prav zavedal. Odgovoril sem pa nanj takole: Rad bi postal mučenec, da bi tako več daroval Bogu. Saj si ti, Jezus, rekel, da večje ljubezni nima nihče, kot je ta, da da svoje življenje za tistega, ki ga, ljubi. Za vse tiste, ki jih ljubi in jim želi dobro. Odgovor je bil: Zdi se mi, da si ti tu nekoliko računar. Rad bi hitro in poceni dobil nekaj velikega. Ali ni več in večje, če je človek leta in leta zvest Bogu, zanj živi in dela? Umreti v eni uri ni težko, posebno če te zgrabijo in ustrelijo. Delati, delati za Boga, to je mučeništvo! Mučenci so najprej mnogo in dolgo delali, se namučili, izčrpali, potem jim je bilo dano mučeništvo kot nagrada. Ali ni bilo tako pri Janezu Krstniku, pri apostolu Petru in Pavlu? 66 Tedaj je bil moj sklep storjen: Veliko delati za Boga. Postal bom misijonar. Potem bom lahko tudi mučenec. Zdelo se mi je, da me Jezus gleda s svojim vseobsegajočim pogledom sredi človeških otrok in se mi smehlja. Vem pa, da se je moja usoda nekoč odločila, toda drugače kot sem si jaz mislil. Oče in mati sta mi drug za drugim umrla. Bratje in sestre so se razleteli. O šolanju ni bilo govora. Treba je bilo iti delat, da si zaslužim vsakdanji kruh. Ce bi tedaj imel to pamet, kot jo imam danes, bi vedel, kaj mi je storiti. Prijavil bi se bil salezijancem, frančiškanom ali morda vašim, in bi me vzeli in šolali. Saj nisem bil zabite glave. Toda tedaj mi tega nihče ni znal svetovati. V tovarni sem živel na prepihu in pri vroči peči. Cez nekaj let me je zgrabilo. Trganje po vseh udih. Revmatizem. Mučeništvo se je začelo. Delati nisem več mogel. Zdravila ne koristijo. Dobivam skromno pokojnino. Imam to hišico in nekaj vrta okoli nje. Od tega živim.« Pogledal sem naokoli. Hišica iz brun, premazana z ilovico znotraj in zunaj. V kotu star štedilnik, na katerem je kuhal in se ob njem tudi grel. V drugem kotu postelja. V tretjem kotu miza, okoli nje lesene klopi. Še dva stola. Za pregrajenim prostorom posoda in nekaj orodja. Na stenah so visele svete podobe: Srce Jezusovo, Srce Marijino, sv. Jožef in sv. Janez Evangelist. »Vi ste Janez Evangelist?« »Da.« »Bolj bi vam pristajalo ime Janeza Krstnika. Živite kot puščavnik. V samoti, daleč od hiš, ob potoku, ki Šumija mimo vas«. »Vem, da se je gospod župnik potožil čez mene, ker ne hodim v cerkev. Res je. Nimam obleke in se ne upam med praznično oblečene ljudi. Doma pa molim vsak dan. Imam molitvenik in evangelije. Vsak dan zmolim vse litanije in vse tri dele rožnega venca. Hudega ne storim nikomur. V trgovino grem in domov. Ljudi pustim pri miru. Včasih me tako trga po udih, da ne bi mogel v cerkvi zdržati. Vendar ne mislite, da sem na Boga pozabil.« »Tudi psa in mačke nimate?« »Psa nimam. Pozimi pa zaide k meni kakšna mačka, kakšna revica, če jo zebe. Potem se pogovarjam z njo.« Opravila sva spoved. Obljubil sem mu, da mu bom iz mesta poslal oblek, ki jih mestni ljudje ne nosijo več, pa so še dobre. Tako bo vsaj kdaj lahko šel k maši. Za tolažbo sem mu povedal, da sem srečal več takih Janezov, kot je on, in več podobnih Ivank. V Ljubljani sem sredi mesta našel ženo, ki je zmrzovala na podstrešju. Bila je brez hrane in kuriva. Njena sobica še z blatom ni bila premazana. Deska do deske, špranje pa s cunjami zamašene. Živela je z Bogom in trpela za vse uboge ljudi. To je bilo njeno življenje. Na vrhu hriba v Halozah sem našel dva starčka, očeta, ki je bil star 83 let, mater, ki je imela 78 let. Deset otrok sta imela. Vsi so se raztepli po svetu. Pošiljali so jima nekaj malega. Toda trgovina je bila daleč, polja malo in še to je počivalo, ker ga nista mogla obdelati. Moške solze sem videl, kako so tekle po licih, ko sem poslušal njuno zgodbo. Vendar sta imela Boga in veliko sta premolila za svoje otroke v Kanadi, Avstraliji, v Zagrebu, Ljubljani in drugod. Sredi Maribora sem našel ženo, ki je bila vse življenje služkinja in poz 67 neje kuharica. Dvakrat ji je vojna pobrala vse prihranke, prva in druga vojna. Na stara leta je živela v stari zgradbi med množico drugih strank. Tja so jo porinili. Imela je eno samo sobico, brez vodovoda in stranišča. Njena soba je pa bila okrašena s svetimi slikami prav tako kot če bi bil v cerkvi. Ob teh slikah je bilo njeno življenje. Ko je umrla, sem jo fotografiral. Svetniški izraz na obrazu osemdesetletne starke. Kdo bi mogel našteti vse mučence, ki si skrivoma služijo po svetu muče-niško krono. Saj je Jezus rekel: »Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ in naj ga nosi za menoj, vsak dan.« Ne bodo ga gnali na morišče, ne bodo mu odsekali glave, toda molijo in si služijo mučeniško krono in jo bodo prejeli. Janezu so se svetile oči. Solza se mu je silila v očesni kot. Mudilo se je. Mežnar je gotovo bil že nestrpen. Hitro sem vzel še njegovo sveto pismo in mu odprl prvo pismo apostola Petra. Tam sva prebrala: »Vedite, da so vaši bratje po svetu v istem trpljenju. Bog vse milosti pa, ki vas je poklical k svoji večni slavi v Kristusu Jezusu, vas bo po kratkem trpljenju sam spopolnil, utrdil, okrepil in postavil na trden temelj«. Ko sva z mežnarjem šla dalje, mi ni bilo za govorjenje. Molitev je tiho drsela čez ustnice. Mislil sem na skrivnost božjega kraljestva, ki je že med nami. Kakšna presenečenja nam pripravlja sodni dan! Stefan Steiner Oporoka Prišla bo ura, ko svinčeni korak, telo se v svežo jamo opoteče, pramati zemlja v sebe ga povleče, najvišje volje nezlomljiv ukaz je tak. Ko zazija v me grob, ta zibelka brez dna, brez tožbe prah telesa mu ponudim, a preden prvič — zadnjič vanj se zgrudim, iztrgal pesem bom iz svojega srca in vrgel bom jo v polje, kjer pšenični klas lovi v naročje sonca žarke zlate, jo vrgel med topole bom možate, kjer teče mimo ceste nepretrgan plaz, naprej bo domovala tam, kjer smrti ni. Naj združi s spevi se topolov, klasov in v zboru njihovem skoz mene časov mladostna večno, lepa večno naj živi! 68 Naš ave Kartuzijam Ko bil bi na domači trati, bratec med brati, hej, bi zapeli, da bi zarje vstale in poslušale dolgo v večer. Da stari bi lipi zastali utripi in se preplali v naš glas, da bi Mura obstala in vas zajokala in svetla bi bila srca. Da bi Marija z nebeškega sija sklonila se k nam na zemljo in prisluhnila večernemu Ave, ki prekipeva z višave iz src njenih otrok. Večno lepi psalmov stihi so umrli v miru kapelice, tihi, pobožni menihi oddrsali so v svoje celice. V srcu nosi vsak milino, ki jo iz pesmi je zajel, v srcu vsak ima bližino božjo — kot bi angel bel ga z nevidne mehke roke pod nebeške del oboke. Tako nebesa jim odpira sveta pesem slednjih hip. O da namesto bi nemira pesem moja namestila v me tak večni božji utrip! z. s. V nebesih komaj Opevali so tvoj obraz, Marija, z okrasjem besedi, iz slonovine, pa kdo bi mogel v školjkine lupine zajeti sonce, ujeti reke sija. Hoteli v kipe, slike so nešteti zvabiti veličast tvoje miline, a kdo bi znal, ki je pozvan iz gline, največji čudež Stvarnikov posneti. Zato te jaz ne bom iskal v izrazih, ne v tistem, kar ustvari čopič, dleto. Podoba vsaka te samo izkazi. Iskal te v srcu bom, ko mi prevzeto od sreče in ljubezni bo v ekstazi, zazrl pa, ko v nebo bom prišel sveto. 69 z. s. V spomin Štefanu Steinerju i Prišel je žetve blagoslovljen čas, bogato klas pri klasu nam šepeče, prepoln je tihe, radodarne sreče, da smel se žrtvovati bo za nas. O človek, dobri, posvečeni klas, življenje tvoje v poldan se leskeče, boječe pred neurjem ne trepeče, Gospodov sam te varuje obraz. Gospod se skloni, rahlo te objame, na svoje jo pritegnil te Srce, da v svoje večne žitnice te spravi. Ne boš trohnel v pozabi črne jame: življenje novo se ti, klas, odpre, za dela nagradi te v sončni slavi. 2 V poletni popoldan sonce se ustavi, da odpočije si na dolgi poti, ne glas ne dih pokoja mu ne moti in mir razliva se po vsej naravi. V spokojnosti se blaženi in zdravi utrujene povesijo peroti, zavetja ptič poišče si v samoti, ki zadnji vir je vsaki sreči pravi. V visoki poldan tudi ti odšel, učitelj in prijatelj, si od nas, od preobilnega utrujen dela. Odšel si, da plačilo boš prejel, ki božji ti naklanja ga obraz: ljubezen te je Večnega objela. junij 1981 70 Jože Smej Velikemu sodelavcu Stopinj v hvaležen spomin Slovo od dr. Štefana Steinerja, izrednega profesorja in dekana Teološke fakultete v Ljubljani, nas je v začetku počitnic, 7. julija 1981, zbralo k maši zadušnici v beltinski cerkvi in k veličastnemu sprevodu na beltinsko božjo njivo. Kratko poročilo o njegovi smrti je prinesla Družina štev. 28 z dne 12. julija 1981, o njegovem življenju in delu pa je na dolgo poročala naslednja številka 29 z dne 19. julija, in sicer na straneh 4—6. Objavljena so bila številna sožalja najvišjih cerkvenih osebnosti, kakor tudi predstavnikov družbenopolitičnih organizacij. Poročevalci so ocenili Steinerja kot znanstvenika na področju moralne in pastoralne teologije, kot moža evropske širine in obzorij s širokim znanjem, kot profesorja in predavatelja, kot pisatelja dveh učbenikov moralne teologije in drugih petih teoloških del, številnih razprav v Bogoslovnem vestniku in v reviji Cerkev v sedanjem svetu ter poljudnih člankov v Družini in Ognjišču. Rodil se je 22. decembra 1926 v Beltincih. Že v osnovni šoli je kazal izreden talent in tudi na paši so ga zmeraj videli s knjigo v rokah. Gimnazijo je obiskoval v Soboti. Med vojno je moral skupaj z drugimi prekmurskimi dijaki oditi na prisilno delo v notranjost Madžarske, potem pa v Nemčijo. Tam je večkrat doživel bombni napad, zato je pobegnil iz nemškega taborišča na Češkoslovaško. Tam je proti koncu vojne preplaval Nitro in se rešil. Po vojni je nadaljeval srednješolski študij in leta 1947 maturiral. Kljub temu, da ga je silno mikalo gledališče, je stopil kot bogoslovec mariborske škofije v ljubljansko semenišče in leta 1953 diplomiral na Teološki fakulteti. Tudi kot bogoslovec je moral za svoj duhovniški poklic veliko pretrpeti, zato 71 mu je ob novi maši, julija 1953, njegov novomašni pridigar Martin Puhan povedal med drugim tudi tole: »Ce bi pri vsakodnevni maši pri darovanju morali namesto kapljice vode vliti v kelih z vinom vsak dan po eno tvojih solz, ki si jih pretočil za svoj poklic, bi jih bilo dovolj za vse maše tvojega življenja.« Najprej je kaplanoval v Slov. Konjicah, nato pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru. Tu je napisal šmarnice o Mariji in sveti maši. Leta 1958 je nadaljeval teološke študije v Rimu in leta 1961 z naj višjo oceno promoviral za doktorja bogoslovja. Nekaj časa je nato opravljal kaplansko službo v mariborski stolnici in ponovno odšel v Rim, kjer se je specializiral v moralni in pastoralni teologiji. Leta 1965 je postal honorarni predavatelj moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, leta 1968 docent in leta 1972 izredni profesor. Vmes je upravljal še župnijo Gomilsko in nekajkrat po več mesecev tudi službo izseljenskega duhovnika v Berlinu. Dvakrat je bil izvoljen za dekana Teološke fakultete. Junija 1980 je zbolel za možganskim tumorjem, bil operiran in je po svojih močeh še zmeraj opravil na fakulteti kako uro predavanj, dokler se niso iztekle večkrat ponavljajoče se »tristote ure njegovega trpljenja« in je bil tako na svojem domu na Viru pri Domžalah 5. julija 1981 »snet s križa« (prim. Enozis, Stopinje 1981, 42). Steiner je bil sodelavec Stopinj od začetka. Ze v prvi številki je objavil pesem »In vendar ...« V njej je kot v preroški slutnji svoje hude bolezni že deset let naprej zapisal: »Samo krvava sled ostaja od tebe. In vendar moraš potovati. Zaradi velike noči ... Kristus, ne izgini s svoda ubogega Lazarja!« (1972, 19). V isti številki je ob 25-letnici smrti pesnika A. Pavla objavil njegovo pesem v prevodu: Mati moja — sveta sužnja in svojo pesem Pobožan-stveni človek (110—112). V Stopinjah 1973 je objavil pesem Psalm 56 (110)^ v naslednji številki pa prevod Petofijeve pesmi Na koncu septembra (42). Zanimiva je njegova humoreska v narečju Kak sva z Drašom v Berlini ro-bačo kiipuvala (Stopinje 1976, 144—148). V razpravi Krščanski pogled na prihodnost sveta (Stopinje 1979, 26—31), v razpravi, ki bi lahko delala čast stranem Bogoslovnega vestnika, pravi med drugim tudi tole: »Po vsem nauku razodetja in krščanske skušnje je skoraj nemogoče misliti, da bi Bog svet tako prepustil ljudem, da bi ga ti s kakšno fizično močjo v bistvu uničili, npr. z nuklearnim orožjem. Sploh pa je nemogoče, da bi ljudje mogli svet moralno popolnoma pokvariti« (28—28). V pesmi Pomagaj mi v neveri! (Stopinje 1980, 111) izpoveduje vero v božjo ljubezen kljub vsenavzoči smrti in kljub temu, da drugi »vse podirajo mu sproti mlaje«. Soneta Enozis (Zedinjenje) in »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Stopinje 1981, 42) nista soneta nesreče, ampak prešinjena s krščanskim upanjem in optimizmom. V istem letniku najdemo tudi njegovo potopisno humoresko v narečju: Kak je v »Disneyo-vom svejti« bilou (225—228). Steiner je objavljal pesmi tudi v KMD. V pesmi Srce prižiga (1955, 39) izpoveduje mehko razbolelo lirično občutje, in sicer naprej vzeto (saj mu takrat mati še ni umrla): O mati, priromaj iz domače vasi, od svojega srca mi reženj odreži! Ne bo je, ne bo; moja mamica spi, pod križem njen dom zdaj ob božji je veži. 72 Tenkočutni lirizem in krščanski humanizem odsevata tudi iz naslednjih vrstic: Kdor koli naj pride, vsakdo mi bo brat, kdor nima okrog srca kamnite ograje in v siju dobrote miru gre iskat. Pa pojdeva skupaj do zadnje postaje (prav tam). Steinerjeva poezija je tudi teologija, saj se je napajala pri prvih in pristnih vrelcih, sv. pismu in evangeliju. Čeprav mu v življenju ponikalnica večkrat ni mogla prodreti v dan in so mu bili lokvanji na potopljenem nebu žalostni, mu je mavrica zmeraj sijala na svodu (prim. Stopinje 1972, 19). K zadnji postaji ga je spremljalo dvesto duhovnikov, štirje škofje in ti-sočglava množica. Ko je krsta drsela v grob, so pevci peli: Glejte, že sonce zahaja. S Slomškovim besedilom pa se je prepletalo še njegovo: Večerne lestence prižiga nebo, srce pa prižiga luči hrepenenja... Ob zori lestenci ugasnili so, srce pa prižigati luči ne jenja (KMD, 1955, 39). Ivan Štuhec Profesorju Štefanu Steinerju v slovo (Govor ob pogrebu) Dragi gospod profesor in dekan! Ob Vaši krsti se zaziramo v brezmejno nebo in za obzorja prekmurske ravnine, da bi se srečali z Vami, ki ste v božjem načrtu zgodovine dotrpeli' svoje poslanstvo, prebili orbite končnega in se združili z Njim, ki je hotel, da ste razglašali Njegovo postavo kot duhovnik in profesor, preizkušen do krvi. Iz predavalnice ste pred dobrim letom odšli vzravnani in razpoloženi za boj, ki Vam ga je napovedala prva bolečina. Kakor Vas je bilo težko streti v Vaših stališčih, za katera ste imeli vedno dovolj resničnih dokazov, tako smo vedeli, da ne boste notranje klonili v preizkušnji, ki jo prinaša smrtonosna bolezen sredi največjega življenjskega zagona. Nekajkrat ste se z vsa življenjsko silo vrnili med študente v Ljubljani, v Maribor ne več. Kmalu je postalo očitno, da Bog hoče od Vas pedagogijo trpljenja. Kot profesor moralne teologije ste se ves čas pogumno lotevali vseh kočljivih, mnogokrat tabu vprašanj, ki jih je navrglo sodobno življenje, čas in prostor, v katerem živimo. Nasprotovanja Vam niso bila neznanka, a prema 73 gali ste jih, ne da bi iskali svojo slavo. Ce ste se prepričali o resničnih in etičnih namenih določenih prizadevanj, ste znali, kdaj celo presenetljivo, stopiti v prvo vrsto in biti na strani institucionalno šibkejšega. To ste znali tudi kot dekan teološke fakultete, ker se pri vodenju te ustanove niste ozirali samo na položaje in naslove in ker niste sklepali kompromisov, ki bi škodovali skupnim koristim edine slovenske visokošolske cerkvene ustanove. Pri nelahkem usklajevanju različnih mnenj smo Vam študentje še posebej hvaležni, da ste nas znali razumeti, da ste nam znali odsvetovati in nas voditi na način, ki ni poznal privilegijev in je bil zelo pravičen. Gospodar neba in zemlje Vas je poklical, da križ življenja zamenja z vencem večnosti. Pri tem poslednjem dejanju želimo biti z Vami združeni v molitvi, ki bo odslej naprej naš dialog do dne, ko pridemo za Vami. Bog Vam bodi dobrotljiv plačnik za vse, kar ste plemenitega storili. Lojze Kozar Prijateljska srečanja Živo se spominjam prvega srečanja s Štefanom Steinerjem. Bilo je v Beltincih, kjer sem leta 1947 dva meseca kaplanoval, ko v Odrancih nisem smel izvrševati dušnopastirske službe. Beltinski fantje so opravili maturo in so se že tistega večera veseli in razposajeni zagnali v mojo sobo. Povedali so mi, kako odlično je pri maturi prišel skoz Štefan, in Tonček je rekel: »Ta bo nekoč še daleč prišel, boste videli.« Kmalu nato sem se preselil nazaj v Odrance, toda najini stiki s Štefanom s tem niso bili pretrgani. Večkrat me je obiskal in mi je tudi povedal, da se je odločil za bogoslovje. V mislih sem ga neprestano spremljal, ko je moral zaradi svoje odločitve za nekaj časa iti na »prevzgojo«, da bi se spametoval in opustil misel na duhovniški poklic. Potem mi je od vojakov pisal pisma, nabita z optimizmom in trdno voljo, da doseže svoj cilj, mašništvo. Od tam mi je poslal tudi obsežen načrt svojega prihodnjega literarnega dela, saj je imel že veliko zbirko pesmi, ki jih je nameraval urediti in zbrati pod naslovi: Narcise (lirične pesmi), Soneti, Vrtinci (pesmi duhovne borbe), Krik v nebo (prošnje pesmi), Med srci (pesmi najdražjim ljudem), Iskanja (filozofske pesmi), Moj skriti svet (pesniška videnja). Poleg tega je imel v načrtu tudi prozna dela in neko tragedijo iz vojnega časa. Ko so začele izhajati Stopinje, sem ga večkrat prosil, naj mi izroči zbirko svojih pesmi, da jih bom nekaj izbral za objavo, pa se je samo nasmehnil in zamahnil z roko: »Vse to je treba prej še temeljito predelati. Morda pride kdaj na vrsto.« 74 Stefan je nekaj časa nihal med znanostjo in umetnostjo, potem pa se je krčevito oprijel znanosti in je pesništvo nekoliko zanemaril. Kljub temu je v njegovi zapuščini kakih 700 do 800 pesmi na zmečkanih in orumenelih listih. V zadnji težki bolezni se je njegov svet zopet odprl lepoti besede in je zložil svoj smrtni spev ENOZIS — ZEDINJENJE, dovršen sonet, poln pretresljive bolečine in popolne vdanosti. Ko se je odločil za znanost, je njegova muza stopila v ozadje, v ospredje pa je stopil njegov pronicljivi razum. Z lahkoto je razumel stvari, ki so marsikomu delale večje ali manjše težave. Odlika njegovih spisov je tudi ta, da je pisal lep in obenem preprost jezik, vsem razumljiv. Ni iskal besed, ki naj bi opozarjale na njegovo načitanost in globoko izobrazbo, ampak kakor je bil po svojem značaju preprost, iskren, nenarejen, tak je bil tudi v svojih spisih, ki so nam bili prav zato še posebno dragi. Kar je spoznal za pravilno, je branil z vsem žarom svoje duše in se ni dal premakniti s svojega stališča, čeprav se je zdelo, da včasih nima prav, toda čas je pokazal, da je od vsega začetka stvari pravilno presojal. Skoraj vedno, ko ga je pot zanesla domov v Beltince, se je oglasil tudi pri meni. In takrat so ure tekle kot trenutki, ko sva premlevala domači in tuji svet. Ko je izšla v mohorskem koledarju moja prva črtica Zveneča sinjina, me je še bolj navduševal za literarno delo in nekoč je predlagal, naj vsak izmed naju napiše najmanj petdeset strani literarnega teksta. Napisati je treba, pa naj bo karkoli, dobro ali slabo, toda nobeden ne sme odnehati, dokler ne napiše petdeset strani in sicer do določenega roka. Dolgo sem se obiral in se nisem mogel za nič odločiti, ko pa je bil rok že blizu, sem vendarle začel in še pravočasno napisal prvih petdeset strani Pajkove mreže, ki pa je izšla za pozneje napisanim Takšnim pragom. Štefan tako daleč ni prišel. Napisal je okrog trideset strani, toda že takrat se mi je zdelo, da pri dogovoru zase ni resno mislil, ampak je hotel le mene prisiliti, da bi se lotil daljšega teksta. Spodbuda se mu je posrečila in sem mu zanjo zelo hvaležen. Kjerkoli je hodil, vedno mi je poslal kakšno karto s kratkim ali daljšim duhovitim stavkom. Pisma pa mi je pisal od vojakov in v enem izmed njih ini piše: »Razna dognanja si potem ob priliki zapisujem navadno v pesniškem slogu, da moj zvezek ne trpi preveč gladu. Sit sicer ni kot včasih in mi v tem dela žalostno druščino.« G. Milanovac, 29. 11. 1950. »Ce Bog da, da pridem oktobra srečno domov, bom verjetno ostal nekaj mesecev doma. Pripravljal se bom na izpite — še precej je zaostalih — predvsem pa bi rad uredil svoje literarne stvari in nekaj novih načrtov tudi uresničil. Končno pa bi vmes še ujel nekaj domače lepote, ki jo tako ljubim. Šah? Ure? Slikarstvo? Pisateljevanje? Glasba? Kako vam vse to deluje?« G. Milanovac, 11. 2. 1951. Štefana sem občudoval zaradi njegovega pametnega ponosa in zaradi tega, ker je jasno videl svoj cilj in mu je znal slediti brez velikih ovinkov. Zelo si je želel, da bi mogel študij nadaljevati v Rimu, toda cerkveno vodstvo je bilo gluho za njegove želje. Pa si je izprosil študijski dopust in se na 75 lastno pest in na lastne stroške napotil v Rim. Seveda stroškov ne bi zmogel, če mu ne bi priskočil na pomoč nemški zakonski par, ki je v prometni nesreči izgubil edinega sina Štefanovih let in je hotel sedaj kakemu tujemu študentu pomagati do cilja. Štefanu je njihova pomoč prišla kakor nalašč. Zanimivo pa je le, da je bil Štefan prvi prekmurski škofijski duhovnik, ki je študiral v tujini in še on na svoje stroške. S Štefanom sva velikokrat skupaj igrala šah, pa sem navadno, razen v redkih primerih, podlegel njegovi strogo dosledni igri, kajti on je igral v teoriji dobro podkovan, jaz pa bolj po lastni iznajdljivosti, da sem ga včasih s kako potezo prav presenetil in je rekel: »Toda kakšno varianto si pa izbral?« pa sem rekel kratko in suho: »Svojo.« Najino zadnje srečanje je bilo na onkološkem oddelku v Ljubljani. Delal se je pogumnega in brezskrbnega, toda v njegovih očeh sem videl žalost in odmaknjenost od tostranskega. Njegov humor je bil samo že nekaj površinskega, v duhu svoje biti pa je že namerjal korak v neznano prisotnost, ki ga je strašila in privlačila obenem, kakor ga je privlačila resnica in lepota Vse življenje. In kdaj bo najino čisto zadnje in neločljivo srečanje, Štefan? Ti to že veš, pred menoj pa je še v temi, zato prosi zame, da bom pripravljen, kakor si bil ti. Šele takrat se bo zacelila rana v mojem srcu, ki jo je povzročil tvoj prezgodnji odhod. V. N. Naši znameniti rojaki: Dr. Floris Kiihar Popravljamo dolgoletno zamudo, ko pišemo o našem znamenitem rojaku, ki se je narodil 5. VII. 1893 v Prosenjakovcih v bedenički župniji. Oče je bil Madžar, mati — ki ga je preživela — pa Slovenka. Bil je v vrsti tistih naših redovnikov—profesorjev, ki so delovali že pred prvo vojsko na Madžarskem: Imre Serec, Fidel Sreš, Ratnik, Matej Pii var in še nekateri. Največ je naredil med njimi prav Floris (s krstnim imenom Franc) Kiihar, ki živi še danes v zavesti madžarske znanosti, ne le bogoslovne. Po študiju v benediktinskih gimnazijah je študiral teologijo v Innsbrucku (1912—1917), posvečen 29. VI. 1916. Bil je župnik v Celdomolku (1917—22), profesor cerkvenega prava in modroslovja v benediktinskem bogoslovju v Pannonhalmi, središču madžarskih benediktincev in starega krščanstva na Madžarskem. Tu je ustanovil in urejeval znanstveno revijo Pannonhalmi Szemle (Pannonhalmski Pregled, 1926—29). Nato je bil profesor dogmatike na benediktinski univerzi S. Anselmo v Rimu (1929—31), nakar se je vrnil v Pannonhalmo kot profesor, šolski nadzornik in dekan (1931—35), končno pa je postal profesor na teološki fakulteti peštanske univerze in predstojnik redovne hiše. Tu je bil od 1940 tudi urednik revije Katolikus Szemle do svoje prezgodnje smrti 26. novembra 1943. F. Kiihar je bil človek izredne nadarjenosti, delavnosti in poln zanimanja za vse. Saj je študiral na univerzi tudi estetiko in umetnostno zgodovino ter je pisal o leposlovju pravtako z razumevanjem kot o bogoslovju ali mo-droslovju. V tem mrzličnem delu, ko je napisal vrsto knjig, razprav, člankov 76 Dr. Kiihdr Floris in ocen, urejal časopise in knjižne zbirke, je resnično izgorel. Poleg tega je opravljal tudi veliko učiteljsko vzgojno delo in deloval kot duhovnik: na tem področju je posebno zaslužen, ker je z nekaterimi redovnimi sobrati o-pravljal misijone v tedaj tako zanemarjenem svetu madžarske »tanye« na Alfoldu in spoznal vso gospodarsko ter duševno bedo teh ljudi. Da bi ji od-pomogel, je ustanovil Družbo hčera sv. Benedikta s središčem v Tiszaujfalu, kjer je zgradil veličastno cerkev — v njeni kripti je pokopan — in središče, ki naj skrbi za duhovni in družbeni dvig alfoldskih ljudi. Kuharjevi življenjepise! poudarjajo, kako vsestranska je bila njegova izobrazba in da je v bogoslovju ter modroslovju odlično poznal vsa področja. Vendar pa mu je bilo najbližje versko dušeslovje in zgodovina verstev ter modroslovja. O teh področjih je napisal tudi svoja glavna dela: A kereszteny boleselet tbrtenete (Zgodovina krščanskega modroslovja, Bp. 1927), Beveze-tes a vallas lelektanaba (Uvod v dušeslovje verstva, 1926), A vallasbolcselet fokerdesei (Glavna vprašanja verskega modroslovja, 1930), Egyetemes val-lastortenet (Splošna zgodovina verstev, dva zvezka, 1936). Poleg teh knjig jih je napisal še več, ki tudi obsegajo do 200 strani. V raznih časnikih in časopisih je napisal s področja umetnostne zgodovine, filozofije, vzgojeslovja, bogoslovja, hagiografije (npr. vrsto brošur o posameznih svetnikih in v knjigi, ki ji je bil sourednik: Svetniki Cerkve, 1941, 55 življenjepisov), cerkvene zgodovine, posebej zgodovine benediktinskega reda, estetike in slovstva dolgo vrsto razprav in člankov. V zvezi z zgodovino zagrebške škofije, h kateri je pripadal tudi del Prekmurja, omenimo, da je delno prevedel, delno dodal svoj delež več razprav zagrebškega zgodovinarja dr. Drag. Kniwalda o različnih madžarskih srednjeveških kodeksih, ki so pomembni za zgodovino liturgije na nekdanjem Madžarskem in Hrvaškem. Med Kuharjevim uredniškim delom je poleg obeh imenovanih revij treba omeniti, da je začel zbirko Kereszteny Remekirok (Krščanski klasiki) — 77 spisov cerkvenih očetov, katerih 12 zvezkov je pripravil za tisk. Urejeval je modroslovno področje v Banghovem Katolikus Lexikon in sodeloval pri več drugih madžarskih leksikonih. Mnogo njegovih spisov je bilo objavljenih v tujih jezikih. Floris Kuhar je bil izredno odziven publicist, saj je poleg svojega strokovnega in znanstvenega dela obravnaval v mnogih člankih v dnevnikih in časopisih vsa javna vprašanja svojega časa, kolikor so bila v zvezi z vero in Cerkvijo. Pravtako je napisal veliko število poročil in ocen o novih knjigah, predvsem tujih; njih seznam obsega pet drobno tiskanih strani. Tudi vsi ti spisi dokazujejo njegovo široko razgledanost. Podati smo mogli le kratko oznako in pregled dela F. Kuharja, da zvedo zanj tudi tisti, ki ga doslej niso poznali, saj je bil sin naše zemlje in slovenske matere. Franc Puncer Iz nenapisanega dnevnika Haunstetten, november 1943. Zavedam se, da zaradi bratove tragične smrti na fronti domači bolj trpijo kot jaz. Meni pekočo bolečino hladi zavest, da sem kakor zvezan in ne morem nič ukreniti in da se tudi meni slabo piše. Domači pa po tem prvem zamahu smrti v sorodstvu s strahom čakajo ali pride drugi, saj imajd sestro Maro izgnano v Srbiji in mene v taborišču in še obilje drugih nevarnosti, ki v tem času nenehno prežijo od leve in desne. Mamo in domače skušam krepiti in opogumljati s pismi. Redno taboriščno pismo pišemo navadno dvakrat na mesec, civilni sodelavec v tovarni Andreas Rheim je pa zlata duša, ima razumevanje za moje tegobe. Kar dve črni pismi, dolgi pismi, mi odda na pošto. Tako pišem dolge strani drobne pisave. Med drugim takole modrujem: mi ljudje smo preslabotni, da bi mogli v vsakem primeru spoznati, kaj je za nas in za naše dobro prav. Zato moramo, ko molimo, sicer trdno upati, da bo naša prošnja uslišana, vedno pa Bogu prepuščati, da drugače ukrene, če je tako bolj prav. Varujmo se, da bi godrnjali nad božjimi odločitvami. Četudi nas tepe, kakor se nam zdi in nas obiskuje z nesrečo bolj ko druge okrog nas, nam vseeno hoče dobro in nekoč bomo mogli sami to ugotoviti. Težko je to razumeti, še težje s srcem sprejeti. Ce trdni v veri premislimo, v kaki sreči in neskaljeni blaženosti prebiva naš mili pokojni brat, se nam ne bo več smilil, ker se mu ni uresničila vroča želja, vrniti se domov k mami. Dosegel je svoj pravi večni dom, kamor tudi nas pričakuje in nič več ne hrepeni po tem, kar je zapustil na svetu. Pokazal nam je nebesa kot mesto našega prihodnjega sestanka, kakor je sploh s svojo smrtjo usmeril naše poglede v nebo. Skušajmo imeti pred očmi današnji svetovni položaj. Zelo malo je takih, ki ne trpijo in doprinašajo žrtev, kakor smo jo morali mi. Božja volja je, da človeštvo ob času vojne s hudimi žrtvami plačuje svoj skupni dolg pri Bogu. Morda je v svoji previdnosti odločil ravno čas, v katerem mi živimo, za dobo velike čistke na svetu. Sreča, da v tovarni sedim za mizo in imam tako možnost toliko pisati. Od doma pišejo, da dajo vsa moja pisma brati sorodnikom in zaupnim znan 78 cem, potem pa jih skrbno shranijo. Bog ve, ali bom še kdaj čital ta »pisma izza bodeče ograje?« Haunstetten, 18. november 1943. Zvedel sem, da je v taborišču Auschwitz podlegla Lenčka, ena izmed peterih sester Logar. To je sedaj druga žrtev naše skupine. Prva je bil sobrat Izidor. Ko so ga drugič zaprli v Celju, so ga tako mučili in tako pretepali, da je na posledicah v celici izhiral. Sam mi je ob slučajnem srečanju na stopnišču Grofije zašepetal, da je bil vso minulo noč obešen za roke na kavelj in da se je samo s palci na nogah mogel dotakniti tal, če se je popolnoma zleknil. Ko so 10. marca na pepelnično sredo streljali v Celju talce, so na plakat Bekanntmachung vpisali tudi njega, kakor da bi bil tudi on ustreljen. V resnici so ga ubili. Uboga Logarjeva Lenčka, koliko gorja, ponižanja, lakote in bolezni je prestala, dokler ni svojega mladega življenja preselila k Bogu. Nesrečne ostale štiri, ki so to gledale. Haunstetten, 22. november 1943. Mirno. Kape dol. Nato smo na jutranjem zboru čakali navadnega povelja: kape gor in naj se uredijo delovne skupine, pa ga ni in ni bilo. Sčasoma smo uganili, da eden manjka. Eden je ušel. Ce bi nas ne vezalo delo v tovarnah, bi stali tako dolgo, da ga ujamejo ali pa vsaj nekaj dolgih ur. Ob 6. uri je treba biti v tovarnah, zato s kratko zamudo odrinemo. In med delovnim dnevom se je razvedelo, (v taborišču se vse razve), da je iz tretje barake pobegnil Rus Ivan. Kako neki mu je uspelo preko bodeče in z elektriko nabite žice, se sprašujemo. Kje se sedaj potika, išče hrano po zoranih krompiriščih, se mu je posrečilo priti do civilne obleke? Po eni strani mu zavidamo, a gorje mu, če ga dobijo. Gotovo bodo zaradi njegovega pobega postrožili režim v taborišču. Haunstetten, 25. november 1943. Ko se vračamo iz tovarn v taborišče, stoji pri vhodu Ivan. Zelo je zdelan in okrog vratu ima obešen karton z napisom: jaz sem zopet tu. V nemškem in ruskem jeziku. Pretreseni korakamo mimo njega. Po večernem zboru moramo ostati v vrstah, prinesejo majhno stolico, od nekod sunejo Ivana in ga privežejo nanjo. Zdaj pristopi Vili, taboriščni starešina, ki je obenem starešina moje barake. V rokah ima lato, dolgo meter in pol in začne udrihati z velikim zagonom. Cuje se milo ječanje, kričati Ivan ne more več. Nočem gledati, pogled upiram v tla in skušam moliti. Pa se mi ne posreči. Kakor gestapovec tolče, z enako ihto. Da bo lahko še naprej taboriščni starešina in užival nekatere privilegije in priboljške. Sam jetnik (celo rdeči trikotnik, znak političnih ujetnikov, nosi), pa ubija sojetnika. Kakor gestapovec Wiege-le, Kolmann in drugi v Celju, bije in besni. V enem letu, odkar sem v Dachauu, se mi je surovost gestapovskih zasliševanj v Celju že skoraj umaknila v pozabo. Sedaj zopet z vso silo v meni oživi in vse telo mi drgeta v odporu. Wiegele in Kolmann, pošastna divjaka. Kako sta pred mojimi očmi ubila Ferda Potokarja (5. novembra 1942). Tisti dan me je Wiegele popoldne že drugič obesil, da sta me s pomagačem Slovencem natolkla po podplatih. Ko me je odpel, me je začasno zaprl med dvojna vrata. Tedaj so iz sosednje so- 79 be privlekli Potokarja. Dobro sem ga videl skozi stekleno okno v vratih. Na tla sta ga vrgla, brcala s škornji in hodila po njem. Strašno je kričal, potem pa onemel. Ko so ga polili z vodo, se je spet zganil. V košari so ga prenesli, kakor večkrat koga, iz Grofije v Stari pisker. Tista noč je bila ena mojih najstrašnejših v Starem piskru. Podplati so mi močno zatekli in me neznansko pekli. Sojetniki v celici so popili vso vodo v vrču, da je ni bilo za hladilne obkladke. Prav nad našo celico pa je v svoji celici v deliriju kričal Ferdo. Kričal je ure in ure, menda preko polnoči. Potem je utihnil. Ko sem bil naslednje jutro spet pri Wiegelu na zaslišanju in je ta odšel za kako minuto iz sobe, sem na mizi videl Totenbeschauschein: Potokar Ferdinand, Tode-sursache: Lungenzerschmetterung, Nierenverletzung... Občudoval sem zdravnika, ki je gestapovcem izdal tako pošteno spričevalo. Sedaj pa jetnik ubija sojetnika. Ce bo nocoj ostal živ, ga bodo jutri odpeljali v Dachau in do konca pokončali. Ivan, zakaj si nam s svojim ponesrečenim pobegom pripravil to mučno sceno? Kdo bo po vsem tem spal nocoj? In vendar bi bilo treba spati, saj bo jutri spet naporen dan. Haunstetten, 27. november 1943. Prve posledice Ivanovega ponesrečenega pobega od SS-a ni bilo treba dolgo čakati. Vse Ruse v taborišču odslej strižejo tako, da jim pustijo za spoznanje daljše lase kakor ostalim, po sredi glave pa jim z »nularico« vrežejo brazdo od čela do temena. Ubogi ruski bratje, kako so osramočeni. In kak srd se gotovo nabira v njihovih srcih! Haunstetten, koncem novembra 1943. Josef Mayer, ne bom ti več garal, tako sem rekel in sklenil, ko sem moral iz prijetne službe negovalca v baraki za okrevanje nazaj v tovarno. Rezervirano in mrko se vedem do šefa in obeh sojetnikov v oddelku. Ta dva sta me tožila, da nisem bolan in da opravljam službo v taborišču. Civilna sodelavca Rheim in Reitinger sta sicer vesela, da sem zopet tu, zelo pa mi tudi privoščita, da sem užil nekaj tednov prijetnejšega življenja. Josef Mayer je hitro opazil, da sem se spremenil, da delo opravljam nerad, brez zavzetosti, da takorekoč stavkam. Tudi on je ves rezerviran in uraden do mene. Ko manj delam, najdem vmes več časa za razmišljanje in molitev. Civilni sodelavec Reitinger je dober znanec z dekanom v mestu in je pri njem uredil, da bo opravil sveto mašo za brata Viktorja. Jaz pa v tovarni »mašujem« s pomočjo Schottovega misala, ki mi ga je isti dekan po Reitingerju poslal. Odkar sem dobil sporočilo, da je brat padel, sem nehal kaditi. Ta žrtvi-ca naj bo spomin nanj, cigarete, ki jih dobivam od doma, pa razveseljujejo druge. Verjemite, ko si oropan užitkov v hrani in pijači, ponižan, osamljen in v stalni borbi za obstanek, takrat ta neumna človekova izmišljotina, ki ji pravimo cigareta, pomeni velik užitek, pozdrav iz normalnega sveta. Mamilo seveda, fata morgana. Dogodki na bojiščih dajo slutiti, da se je vojna sreča obrnila k zaveznikom in da je Hitlerjev poraz neizbežen. Toda kdaj? Ga bom doživel in preživel? Vedno bolj se mi zdi, da bodo morali pohiteti, sicer bo zame prepozno. Že nekaj tednov me namreč pase driska. Karkoli pojem, vedno me boli trebuh. Ves dan jo čutim in ponoči se zbujam s togo bolečino v trebuhu. Zelo 80 sem utrujen, ko zjutraj marširamo v tovarno in zvečer se komaj privlečem v taborišče. Kako dolgo se da v takem stanju živeti? Leta gotovo ne, morda še nekaj mesecev. Ce bomo v doglednem času osvobojeni, se bom morda izvlekel. Obupati še ne smem. Ce se sedaj javim za revir, bi me verjetno poslali v Dachau. Tam bi se moral vživljati v čisto nove razmere in bi še bolj gotovo propadel. Enemu od Slovencev so od doma poslali kakao. Naredila sva zamenjavo za kos salame in ta prašek mi je življenje za nekaj dni zelo olajšal. Domov sem tudi pisal, naj mi pošljejo kako zdravilo proti driski. Saj ga ne potrebujem, sem pisal, ampak da ga bom imel za vsak primer na zalogi. Haunstetten, 20. december 1943. Spet pišem »črno« pismo mami in že četrtič voščim vsem domačim božičnega miru in tolažbe. Tudi v taborišču je čutiti bližino svete noči. Tisti, ki ne dobivajo od doma zavojev, si nekateri skušajo prihraniti malo kruha, da bi na sveti večer ne trpeli prehude lakote. Kateri dobivamo zavoje, delamo načrte, koga bomo obdarili. V zadnjem zavoju sem za božič slučajno dobil celo stekleničko vina, ker je posoda imela nalepko zdravila in je SS-ar, ki zavoje kontrolira, nalepki verjel. In kar me najbolj osrečuje: iz Dachaua so mi sobratje spet poslali posvečene hostije. Kakor prvič, jih skrbno čuvam in uživam še manjše koščke, da bo za dalj časa. Emanuel-Bog z menoj. Morda kot popotnica? Vedno pogostejši so alarmi, ko ameriška letala preletavajo nemško nebo. V tovarni bomo tri dni ob božiču in tri dni ob Novem letu delali s polovično zasedbo. In za čuda nas celo vprašajo, kdo želi biti prost za božič in kdo za Novo leto. Sodelavca v mojem oddelku se hitro javita in hočeta biti prosta za božič. Tako moram za božič jaz delati in zelo mi je prav, saj smo z Ladom in Jocom že zmenjeni, da bomo šli za božične praznike v tovarno. Tam bomo na toplem, na videz nekaj delali, jaz bom lahko v miru molil in po tihem prepeval božične pesmi. Saj je zelo vprašljivo, kako bo s tistimi, ki bodo v taborišču preživljali dela proste dneve. Haunstetten, 25. december 1943. Sinoči na sveti večer sta me Joco in Vlado »prisilila«, da sem spet kadil. Dovolj je tega, sta rekla, dosti imaš trpljenja. Zelo dobro mi je dela, ves večer se nisem spomnil na bolečine v trebuhu. Ce bo zboljšanje počutja trajno, bi skoraj verjel, da je črevesje zaradi prenehanja kajenja, ki sem se mu dodobra privadil, reagiralo v živčnosti z bolečinami in drisko. Dete nam je rojeno, Sin nam je dan. Leto osorej, takrat nisem upal, da bom božič 1943 še slavil na tem svetu. Tisti dan je bila v Mariboru na odru v dvorišču sodnije že nasuta žagovina, ki bi popila tudi mojo kri. Saj bi bilo končno lepo peti božjemu Detetu v nebesih, ali take nas je Bog ustvaril, da se tudi tega življenja do konca oklepamo. Treba se je torej veseliti. Slava Bogu na višavi. Bog ve, ali pri Šentjurju letos še pojejo Sveto noč v latinščini (za božič 1941 sem jim jo priredil) ali pa so se vdali in pojejo Heilige nacht. Skušam obnoviti v spominu moje latinsko besedilo: 81 Sancta nox, beata nox. Terra est nulla vox. Mater sancta advigilat, Jesum Deum nobis dat. Jesu dulce somnum, Jesu dulce somnum. Pa ono: Počivaj milo Detece... Requiescas Jesu parvule, requiescas dulciter. Coelorum turbae angeli canunt suaviter. Ave Jesu, ave Jesu, tu nobiscum semper sta, ave Jesu, ave Jesu, cordibus tu pacem da. Potem prepojem vse naše božične. Stroji spodaj v dvorani ravno dovolj ropočejo, da se moje brundanje ne sliši in ne moti Josefa Mayerja. Sicer pa je tudi on ves božičen. Žena mu je dala s seboj boljšo malico in delo mu danes očitno ne diši. Kako dobro smo naredili, da smo se za delo v tovarni javili ob božičnih dnevih. Oni, ki imajo te tri dni v tovarni delopust, so se zjutraj uredili v de-i lovne skupine in s tovornjaki odpeljali v »Holzgas«. Ne vem, kaj ta beseda pomeni, vsekakor pa so na akciji v zasneženih gozdovih. Sicer pa bomo isto počeli mi, ko bomo na »novoletnih počitnicah.« Pavel Berden: Kam se nagiba tehtnica? Pokazali so mi knjižico: »Plamen ljubezni Marijinega brezmadežnega srca«. Natisnila jo je Mohorjeva družba v Celovcu. Vprašali so me, kaj mislim o tem? Ko gre za prikazovanja in zasebna razodetja, smo duhovniki že prvi hip nezaupni. Kdo ve, ali gre za resnična nadnaravna doživetja ali pa samo za izrodke bolestne domišljije ali pa za naivno, preotročjo pobožnost, v kateri želje preraščajo v »resničnost«, ki naj bi bila, pa je ni. Misli v »Plamenu ljubezni« so v glavnem iste kot jih srečavamo drugod, tudi pri sv. Bernardki v Lurdu in pri fatimskih otrocih. Škof v Stolnem belem gradu (Szekesfehervar) je knjižici dal potni list: naj se natisne, imprimatur! On in njegovi bogoslovni svetovalci so mnenja, da ne gre niti za prevaro niti za samoprevaro. Sredstva, ki jih Marija priporoča za sodelovanje pri reševanju sveta so kot vedno: neoporečeno, čisto življenje, molitev, maša, obhajilo, žrtve, kak dan ob kruhu in vodi, zaupanje. Kar je novo v tej knjižici, je optimizem. 82 Ce misli, ki so v tej knjižici, razčlenjujemo, vlakno za vlaknom, moremo reči, da je v njih nauk, ki ga Cerkev splošno uči. Papež Pavel VI. je za časa 2. vatikanskega koncila potrdil davni Marijin naziv: Mati Cerkve. Sedanji papež Janez Pavel II. ga je uvrstil v lavretanske litanije Matere božje. Cerkev je potrdila nadnaravni značaj lurških in fatimskih prikazovanj, posebno ko je lurško Bernardko proglasila za svetnico. Splošno izkustvo Cerkve kaže, da Bog pogosto sega s svojo milostjo v duhovni svet vernikov. Razodevanje Kristusa, pričujočnost Marije v dnevnem svetu vernikov ni tako redka stvar. Lahko rečemo, da ima vsak popolnejši vernik večkrat v življenju notranja doživetja, ki so izraziti poseg milosti v duševni svet. To so spoznanja, razsvetljenja, rešitev vprašanj, ki so koga dolgo mučila, doživetje ljubezni v molitvi, srčnosti v težavah, zaupanje, katero »vse premore v njem, ki daje moč« (Fip 3,14), » mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14, 17). Taka doživetja pridejo v molitvi, pri maši, pri prejemanju zakramentov, pri srečanjih z ljudmi ali ob raznih dogodkih življenja. Zobozdravnik v Dubrovniku mi je pripovedoval, medtem ko mi je popravljal zobe, kako je ob bombardiranju bežal iz mesta. Skril se je za skalo. Nenadoma je v duši jasno zaslišal besede: Beži stran, skoči na desno! Ubogal je ukazujoči glas in nekaj trenutkov za tem je na mesto, kjer je bil poprej, padla bomba. Na Marijo obrača Cerkev besede: »Ukoreninila sem se med plemenitim ljudstvom, v Gospodovem deležu, njegovi dedini... Pridite k meni, kateri me želite, in se nasitite mojih sadov!« (Sir 24, 12, 19). Kristusove besede na križu: »Sin, glej, tvoja mati!« Cerkev razumeva tako, da nam jo je vsem dal za duhovno mater, za mater milosti, mater dobrega sveta. Nič čudnega torej ni, če Marija v Cerkvi govori, če sega v duše svojih otrok, če je zaskrbljena za tiste, ki so na poti pogubljenja, če se veseli s svetimi. Ali pa spričo vsega, kar vidimo in doživljamo, smemo upati, da bo luč premagala temo, ljubezen sovraštvo, dobrota hudobijo, milost greh? Zdi se, da smemo. Tudi Marijine besede vlivajo zaupanje. Zakaj smemo? Zato, ker dobrota ostane in raste. Greh pa izgoreva v božji ljubezni in v molitvi vernikov. Cerkev nas uči, da se pri vsaki maši ponavzočuje Kristusova daritev velikega petka. V njo je zajeto vse Jezusovo življenje od učlovečenja pa do trenutka, ko je rekel: »Dopolnjeno je! Oče v tvoje roke izročim svojo dušo!« V vsaki maši pa Kristus, ki daruje sebe in celo Cerkev Očetu, zajema tudi nas. Zato je vsaka maša bogatejša od prejšnje. Današnja je bogatejša od včerajšnje, ker je Kristus vanjo zajel vse molitve vernikov in vsa dobra dela ljudi, vso spokornost včerajšnjega dneva. In naša jutrišnja maša bo bogatejša od današnje, ker bo v njej zajeto vse, kar se je na krogu zemlje velikega in lepega odigralo danes. In vse dobro ostane za zmeraj. Z grehom pa ni tako. Greh prehaja na Kristusa, ki ga kot Jagnje božje sprejema nase. Poleg tega pravi sv. Peter: »Ljubezen pokrije množico grehov!« (1 Pet 4,8). Ne samo Kristusova, marveč tudi naša. Ne pravi zaman sv. Pavel v pismu Kološanom (1, 24), da se veseli v trpljenju za njih in da s svoje strani na svojem mesu dopolnjuje, kar manjka bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev. A v Cerkev sodijo tu 83 di tisti, ki so krščeni s krstom želje, se pravi vse ljudi dobre volje. Vsem takim je bil v božični noči oznanjen božji mir. Naše molitve in spokorna dejanja, naše maše in obhajila in spovedi in trpljenje, ki ga darujemo Bogu, večajo zaklad Cerkve, uničujejo pa tudi greh, ki se v Kristusovi milosti razblinja v nič. Razume se, da obenem slabijo vpliv in moč hudega duha. Greh izgoreva v Kristusovi krvi in trpljenju svetih. Morda bomo zdaj bolj razumeli, zakaj nas Cerkev poziva, naj vsak svoj dan posvetimo in darujemo Bogu. Po Apostolstvu molitve nas poziva, da bi molili jutranjo posvetilno molitev: »Božje Srce Jezusovo, po brezmadežnem Srcu Marijinem, ti darujem vse molitve dela in trpljenje današnjega dne v spravo za grehe in za vse tiste namene, za katere se ti samo vsak dan daruješ na naših oltarjih, posebno...« To je sodelovanje z Marijo, ki želi dati svetu mir. Njena ljubezen je velik plamen, ki tudi nas vabi k plamenom ljubezni. Jakob Šešerko Molitev Nekoč: Ostani pri nas, Gospod! Ne hodi na oljskogorsko pot! Zopet Te bodo prijeli in na križ razpeli... Noči se. Lučko bomo v hramu prižgali, kruh na bukovo mizo dali. V naši leseni koči bo toplo ponoči. Postlali Ti bomo na slami. Ostani pri nas! Danes: Prenočiš lahko pri nas. Brat! Na kavču. Si za kavico? Televizijo gledamo do enajstih. Jutri Te sinek s stoenko potegne. O. K. ? AMEN. 84 Jakob Šešerko Materina hiša še stoji — Ah, ne v črnini, mati, v njej smo te v zemljo dali, v svileni, beli ruti, v obleki modri pridi, kot bi s popotovanja domov se v hrib vrnila; saj hiša je še prazna — pomnik mi je postala. Tam v kuhinji so burklje in čakajo le nate, da skuhaš z vrhnjem žgance, pometeš s komna saje. Lončeni lonci v ognju, vsa kuhinja v dimu, diši po vrelem mleku, menca tam mačka v kotu. Glej, dvajset let je v sobo le sonce potovalo prek mize čez razpelo, se v pajčevino vtkalo. Tvoj molek z žeblja moli, lesena ura šepa, iz skrinje miška blisne, kolovrat ždi v kotu. Zdrvel je sin v tujino ... 85 Jakob Šešerko Tako je mlatil oče Svigašvaga tam iz kota skednja s cepcem že ob treh v gosti mrak. Zaokrožil iznad glave, pikapokal je po podu, treskal snopje po klasovju, Srez povreslo po drobovju. Vse do praga sama slama, a na podu pod vršajem je rasel kup za črni kruh. Jakob Šešerko Dedek se krega Vzravnal se je dedek, se z obema rokama na oglodano palico oprl: — Kam hitite, ljudje božji?! Počijte! Cernu divjate s traktorji, kosilnicami, mlatilnicami.... ? Včasih smo z umirjenimi koraki vse opravili: z motikami vinograde prekopali, s kosami travnike pokosili, s konji njive preorali, s srpi žito poželi, ga s cepci omlatili, vmes vriskali, zapeli, opoldne pod jablano legli. Praznovali smo po tri dni, bosi romali, s čevlji na dežnike obešenimi. Zdaj večno brni, po nafti smrdi in z delom ste vedno zadaj. Ni več pravega žegna, ni... — 86 Avgust Pavel V soparnem poletnem jutru i. Na zaspani južni strani v soparni sluzi poletnega jutra s koščenima kravama zgubanih vimenov je kmet oral svoj mali svet. Za njim, utapljajoč se v nebo razcvetele brazde, se je opotekala kodeljelasa vela žena. Z motiko suvala, porivala je nepokorne velike grude pod stozobo brano. Z utrujenih je krav v velikih belih kosmih lezla pena. In prav tako z obrazov obeh težaških garačev v debelih prašnih kapljah je znoj kapljal. Gosto lenobno tišino samo včasih prevrtal je vrisk bosega pogoniča. Debele grude, mršave kravice! Mučno polje in mučen znoj! A nad topim puhtečim obzorjem je blodeči božajoči veter kljub vsemu neslišno, in v nerazumljivih besedah brundal pesem Hozano. II. Pri mojem oranju nikogar ni na moji sledi; nikogar, da bi štrleče trmaste grude pripravil k razcvetu. Samoten or jem — sejem na zaraslem divjem prelogu; in življenje, ki vzklije v zoranih brazdah iz mojega potu in krvi: do zadnje kaplje in drobtine zastonj razdam srečnemu, nesrečnemu na vseh proščenjskih stojnicah. In vsako pomlad znova branam. Vedno znova, in vedno sam. (Iz madžarščine prevedel Lojze Kozar) 87 Avgust Pavel Zažgani gozd Pobalini so podnetili ga z baklo, potem so rezgetaje gledali oddaleč, kako gori in prasketa ogromna gmota. Rdeči ognjeni jeziki ližejo nebo, da oslepijo vsa drobna čuda, katerih mežikajoča luč že tisočletja sveti brezpotnemu človeku. V peklenski, nori zmešnjavi sajasta, opečena divjad — volk, tur, medved in hijena — tuli in rjove ob vznožju kadečega se drevja. Na ruševnih čistinah se motovili morilski dim in osmojeno se praži grmovje pastirskih skritih ljubezenskih ur. Uničujoči sunki vetra še spodbujajo lačne plamene s svojim nabuhlim satanskim mehom. Izsušila sta se struga in potok. In morda bi komaj še nov vesoljni potop mogel rešiti — podrtijo. Toda onečaščeno nebo je neusmiljeno. In neizmerni ognjeni jeziki vedno bolj divje ližejo zvezdna čudesa okrog naše miroljubne doline. Jaz pa na robu umirajočega gozda v stražnem stolpu vsemu navkljub pritrkavam, s krvavimi dlanmi plat zvona bijem, zvona pogube, k novim čudežem, dokler se ne zruši name razmajani stolp in z njim ves razpadajoči Babilon. Toda...toda ... Komu pravzaprav pritrkavam? Nebeščanom? ... Ali zemljanom? ... (Iz zbirke Felgynjtott erdo prevedel Lojze Kozar) 88 Stanislav Koštric Tihožitje V osameli mrak strmi cipresa, razčesana od čudnega ponosa, se naslanja polna vsa zanosa na sivi zid kot spuščena zavesa. Kot sveža senca sanj drhti s tišino, davno že okleščena mladosti šumi brez vsake nežne veselosti in utihne z vetrom čez ravnino. Predaleč se oziram nad neskončnost, rumeno listje mi oči poljublja, dovolj razkril sem lastno ti prihodnost; a kje zdaj kot neznana misel tavaš, saj najin čas se nemo je izgubil, cipresa si, ker zmeraj molk osvajaš? Vzdih Kot da pomlad se je razlila sredi decembra in poljubila mrzle noči hrepenenja. Svetlega, tihega kot po gromu umirjenega sveta si želim; iščem ga, dokler ne padem v noč. 89 Ivan Camplin Božjemu Srcu Sadovi v naravi so že dozoreli, sonce jesensko zlati jim sijaj ... Vetrič jih boža, rahlo in nežno kakor zaljubljenec svoje dekle ... Deca prepevajo pesmi brezskrbne, daleč odmeva srebrni njih glas ... Fantje ubirajo pesmi poskočne, srca dekliška vabijo v vas ... V meni pa vihre pomladne divjajo, raznesti mi hočejo drobno srce ... Želje zatirane terjajo svoje, v temne globine pogrezajo me ... Rože jesenske nabiram si v šopek, mavrično pisan dehti mi v rokah ... Rože te divje poklanjam Ti s prošnjo: Potišaj, potišaj mi v srcu vihar... Pavel Berden Pesem Pridi, pesem, čakam te! In ne bodi le beseda, ki za njo se vije zmeda v duši, beda, ki se razpreda. Kaži mi resnico v novi luči, Kaži pota na višine, srečo, ki nikdar ne mine, vodi dušo iz temine! Daj veselja mi za delo, daj poguma za napore, daj odločnosti za vzore, daj slabotnemu opore! Daj poveži nas med sabo, glavo, ude istega telesa, gozd naj bomo, ne samo drevesa, ena moč naj vse pretresa. Bodi pesem nam za rabo, sveži curek iz studenca, ki ne gre takoj v pozabo, kot zaklad jo nosiš s sabo. 90 Pavel Berden: Soeta Trojica (MATERI AVGUŠTINI PAVEL) Trije zvoniki, ki svojo lepoto ob jutranji zarji zrcalijo v jezeru. Trije veliki klicaji, trije mogočni klicarji, ki kličejo vsakemu slehernemu dan: »Gori! Gori!« Sveta Trojica! Ne trije zvoniki... Zaprla oči si, zazrla se v duši v oko si Duha, ki tiha je priča vseh naših zamisli, ki sliši vse zdihe in čuti vse zgibe želja, sprejema zaupne izraze ljubezni, Duh Sveti — prijatelj in gost srca! Odprla oči si. zazrla v trpeče oko si pod trnovo krono na križu, ki tiho je vabilo, klicalo: »Pridi! Pridi in hodi za mano!« Ko tvoje oči so zalile solze, uprla pogled si nad križ. Odmeval je v duši Jezusov klic: »Oče ... Oče ... v tvoje roke ...« Sveta Trojica pri Sveti Trojici, ne trije zvoniki notranja luč srca! 91 Terezija Luk Drevo Ponosno dviga se v nebo drevo. Ne stare ga noben vihar. Visoko dviga gnezda nad zemljo, že zgodaj jim prinaša jutro v dar. Zakaj pa moje si, drevo življenja, klonilo strto pred viharji? Zakaj scefral naval te je trpljenja? Zakaj se vrh moj ne zlati v jutranji zarji? Dobosics Jozsef Nagymise Egyszer egy nagymisen voltam es egy drva szot sem szoltam csak hallgattam, csak hallgattam, miert jottem el, mit akartam? Tan az enek, vagy orgona csaltak engem zengve oda, es a misztikus legkorben itt maradtam nagy brbmben. Az emberek csak csendben dlltak, a gondjaik hovd szdlltak? Egyik mdsik fohdszkodott kbhecselt az imdt mondott. Hallgattdk a pap beszedet, tdn igazat mond es nem szedit? Nemely hivo haza vitte otthon ujra at dt sziirte. De jo lenne jonak lenni soha semmi vetket tenni, de az ordbg nem engedi bbgyeben feszket ez a semmi. 6s igy a nagy hite kozott ide oda feszkelodott, az Istennek hitet adott az brdbggel kacsingatott. 92 Dobosics Jozsef Karoa — vdrt ut Hdnyszor mdr csdbitott csaloka ut...? Hdnyszor hivott zengve csalfa zenevel... Hdnyszor mdr messze kellenne mennem, tul a nagy reteken, tul a berceken. Hdnyszor mdr fitymdlva dore dlmok felett, hdnyszor mdr torbe csalt altato mdmorral. Hdnyszor csak rdm zudult vdgyon hivogatva, dlnok csalfasdggal — arany szdlakkal. Hdnyszor csak merengtem merre menjek — drvdn? Hdnyszor csak kerestem farkas szemet nezve. Hdnyszor csak kerestem viddmsdgra vdrva, hogy bucsut mondhassak, a csendtol megigezve. Hdnyszor az edes csok bucsuszavdt lestem, hdnyszor a biicsuzok konnyeit pergettem. Hdnyszor csak dermedtem neztem minden utdn es vdgyva vdrt utamra soha el nem mentem. 93 Ivan Zver, Francija Svetli utrinki Kot lepi sen v temni noči so legale njegove besede na moje srce... Pojem zate, ki te ljubim, pesem; moje radosti... Je chante pour toi que j'aime..., me je opajalo. Imel sem občutek, da se je za hip ustavilo kolesje časa. Za kratek, prijeten hip, za sladko kapljo srca. Prevzelo me je. Kje si, skrivnost, da ti že enkrat pridem do dna, kje si še luč, da mi znova razvnemaš srce, je kljuvalo v meni. Izpij rajši do dna kelih grenke pijače, ki si si jo nalil, tuli rajši z volkovi, ko vidiš, da si le člen v verigi, mi je zvodljivo šepetal mrki glas; pusti potoke, izbriši iz spomina nekdanje kolnike, pozabi na polja in cvetove na njih, strup so zdaj za tvoje srce, mi je h koncu podvoril. Imel si luč, minil je čas ..., me je še ošvrknil v slovo. Nisem se mu zahvalil, vohljaču, ki je oprezoval za menoj za njegovo modrost, tudi ubogal ga nisem. Saj on ni vedel, kako težko je izpustiti iz spomina vse, kar je bilo nekoč del mojega sveta, pa četudi je bila to samo trava, z jutranjo roso posrebrena, drevo ob potoku ali topli žarki sonca. Vse to je bilo del mojega življenja in hrepenenja, ki me je obdajalo in grelo in spremljalo vsepovsod, koder me je vodil korak. Segel sem torej po roži, ki se mi je ponudila za venček spominov. Pravi biser svetlih utrinkov, sem se vzradostil. Bilo je toplo pomladno jutro, eno takih, da bi najraje snel božje sonce z neba in se mu s poljubi zahvaljeval za podarjeno srečo. Z mladim gospodarjevim sinom, ki sem ga v prostem času uvajal v tuje jezike, sva se sprehajala vzdolž reke Meuse ob belgijski meji. Drobila sva zgodbice o Tarzanu, Snegulčici in Pepelki. Kot vsi otroci sveta, jih je tudi on poznal in tako sva se z besedami lažje lovila. Breg reke na najini strani je bil poln ribičev, ki so lovili ribe na trnek. Zvečine so bili starejši, izkušeni možje, ki so si po delu radi privoščili to prijetno razvedrilo. Potrpežljivo so zrli predse, vsak v svoji tihi zavzetosti in v pričakovanju, kdaj bo trnek potegnil. Bolj poredkoma so izmenjali kako besedo, kot da bi se bali, da bi preglasni odvračali ribe od nastavljenih vab. To je bil prvi najin jutranji napoj, topla kopel v jutranji rosi. Nadaljevala sva pot. Zavila sva na ozko stezo, na katero so se nagibale bujno cvetoče košenice. Divji srčki in spominčice ter vsakovrstne bele rože, kot smo jim doma rekli. Moj mladi prijatelj jih je začel nabirati in povijati v šopek. Za mamo, je dejal, ta vrli dečko. Pobožal sem ga po licu, ker me je njegova pozornost in ljubezen do mame prizadela. Dobrih sto korakov naprej se je začela steza polagoma spuščati proti sotočju. Odprla se nama je širna ravan. Zaman sem iskal polja; od vsepovsod so se nudile očem le brezkrajne prerije in bogati pašniki ter stotine krav, ki so leno segale po travi, kot da bi. vedele, da je bo dovolj do začetka zime in se jim zato s potrošnjo prav nič ne mudi. Moj Bog, sem si dejal ob tem obilju, kaka škoda, da jim naša liska in tulpa ne moreta delati družbe. To bi bila zanju gostija. Pa pojdiva še tja do pritoka stranske reke, sva se, čeprav že trudna, opogumljala ob vsej tej lepoti. Bele breze so naju vabile in dajale prijetno senco. 94 Ribiči so postajali redkejši. In tudi po letih so bili mlajši. Za grmičevjem sva naletela nanje in cesto nisva vedela, kam naj bi jih uvrstila. »Quest ce qu'ils font la-bas, ceux-la«, me je zvedavo spraševal moj mali. Lovijo vendar ribe, sem mu dopovedoval, on pa mi je le zvito pomežiknil. Tudi stegnjenega prsta ni pri tem pozabil primakniti k očesu in čakal, da sem to opazil. Mali lump. Začela se me je lotevati neka brezimna tesnoba. Misli so postajale težke, kot da sem se znašel na poti brez konca. Tujina, prerije, stotine krav, meni pa sta bile še zmeraj tako blizu naša liska in tulpa. Bog ve, se mi je sprožilo v glavi, ali bi me naš Suiti zdaj še poznal. Kako vneto mi je oblizoval rano na nogi, ko sem padel s črešnje. Zdaj pa, zbogom liska, zbogom tulpa, tudi tebi Suiti, hvala za dobro delo. Nisem še na koncu svoje poti in zato prihajam s srcem k vam, da se vam zahvalim za podarjeno srečo. Zdrznil sem se, ko sem se zalotil na stranpoti. Naenkrat pa je prišlo kot strela z neba. Vtis sem namreč imel, da sem ujel na uho dve, tri slovenske besede. Ne, ne, to ni mogoče, to je le hipni čustveni preblisk. Sledil je trenutek velike napetosti. Pa znova zaslišim glas. Tokrat prav razločno: pojem za te, ki te ljubim... Plahe in negotove so se mi zdele besede. Kot, da bi šele iskale pot do srca. Zaprlo mi je sapo. Postal sem nemiren. Z malim sva grabila za rožami ob poti in čebljala na pretek, da najina navzočnost ne bil vzbudila pozornosti. Dva sprehajalca pač, kot jih je nešteto tu ob tem času. Bila sta dva. Fant in dekle. Oba mlada, navidez kipeča od sreče. Njemu bi prisodil nekaj čez dvajset, pri njej pa si ne bi drznil ugibati njenih pomladi. Roža v razcvetu bo jutri taka kot danes, vedno lepa, večno za ljubeče srce. Čudoviti dar božje modrosti. Ujel sem jo z očmi, kako je obirala cvetove bele marjetice in rahlo premikala ustnice. Le povejte ji, beli cvetovi, sem jim po tihem prišepetaval, da jo zares ljubi, da je tudi v'njegovem srcu sedaj sonce. Na dobro so se morali končati cvetovi, ker je očividno pomirjena in zadovoljna začela plesti bel telovnik. Prav gotovo njemu, ljubljenemu, za poletne dni. Tako se mi je zdelo, da je morala v svojem mladem srcu ves čas tudi mehko zlogovati: vezem zate, ki te ljubim... Zdaj malo drugače kot prej. Stavil bi, da sem uganil tudi to, da so bile prav tako zlate vse njene sanje, ki jih je vezla v bele nitke. Naj še dodam, da je fant neutrudno metal trnek v vodo, ne da bi jo pri tem pozabil vsakokrat s toplim pogledom nežno pobožati. Z nasmehom mu je vrnila milino in se znova zatopila v svoje delo. Tudi zapela je kakšno. In tako se je zgodilo, da sem v tistem lepem pomladnem jutru daleč na tujem in pred davnimi leti zares ujel na uho dve, tri slovenske besede. Nisem ju več izpustil iz vida. Pridno sta naprej ribarila in se lovila z očmi. Naenkrat pa je fant s krikom potegnil trnek iz vode in se kot dete razveselil obilnega plena. Skočil je k dekletu in jo ljubeče pritegnil k sebi. Ni se branila. Moj mali šolar pa tudi ni zamudil prizora. Ne vem, v katero vzgojno metodo bi lahko uvrstil ta nazorni pouk v naravi, vem in jamčim le za to, da mi je fantek hitel modro dopovedovati, da se ona dva tam za grmom imata zelo rada. Kaj naj bi mu odgovoril, temu bistremu dečku, kil ga je že zaznamovala prva iskra spoznanja. Prikimal sem mu, on pa mi je hvaležen stisnil roko. Prišla sva v zadrego. Opazil sem namreč, da sva nezaželena vstopila v svet najinih še nepoznanih prijateljev. Bilo jima je nerodno. Nekdo je pri 95 šel kalit srečo. Pa sta naenkrat začela drobiti po slovensko. Fant se je prvi ojunačil, nežno vrgel dekletu pogled in začel: dobro, Anka, mnogo ribe, gospod, enfant, tu ne dobro, tam dobro... in je z roko kazal na drugi breg reke, kamor je mislil, da bi odšla. Upala sta verjetno, da nama bosta z nekaj slovenskimi besedami dala vedeti, da sta tujca in da jih bova tako gotovo pustila pri miru in sama odšla. Presunilo me je. Mili moj Bog! Kaj si res prišla za mano, domovina moja, kaj si mi res prinesla svoj blagoslov? Nisi torej pozabila na svojega sina, prišla si k meni, da se ti vržem v topli objem. Tu sem, kot vidiš, daleč od tebe, a vedno ves tvoj, ti moja dobra mati. Bodi srčno zahvaljena za ta ponujeni dar! Tako sem v tistem trenutku nepopisne sreče podlegel toplemu čustvu. Nič nisem iskal uvodnih besed. Na stežaj sem odprl srce, da bi nas njegova toplina čimprej zbližala. Kar sam se je sprožil plaz: »Bog vaju živi, Slovenca! Slišal sem domačo besedo in vaju zato bratsko pozdravljam. Ne ustrašita se naju, tudi jaz sem Slovenec, iz Prekmurja. Ta mali fantek pa je od mojega delodajalca sin. Vtis imam, da sta tudi vidva od tam. Tu vama moja roka.« V prazno sem jo dvignil, trepetajočo roko, tudi bratski pozdrav ni ogrel. Anka je samo zakriknila in se znova vrgla fantu v objem. Ni sprejela ponudene roke. Tudi besede ni zmogla. Fant je prav tako nezaupljivo obstal. Hitel sem mu ponuditi cigareto, pa jo je vljudno odklonil. »Moi, pas fumer«, mi je postregel s francoščino za tujce in me obenem pozorno motril. Potrlo me je. Vse se je na mah zapletlo, vse porušilo. Upanje je šlo po vodi. Mnogo pozneje mi je postalo vse jasno. Naj že sedaj povem, da ju je Ankin oče preganjal, ker ni trpel, da bi se ona Slovenka, njegova ljubljena prvorojenka, poročila s tujcem, Francozom. Nikoli kaj takega, je pribijal. Tu pa sem ju jaz, Slovenec, morebiti celo očetov plačanec, sta lahko posumila, naenkrat zalotil na skrivnem sestanku. Le to je deklici ušlo, da so tudi oni iz Prekmurja in da delajo ajtek pri »Ardennes meubles«, velikem mizarskem podjetju. Ničesar drugega nisem več zvedel od nje. Obenem je, kot da bi se je lotil neki čuden strah. Vljudno sem se poslovil. Z mojim malim šolarjem pa sva razočarana ubrala najkrajšo pot proti domu. Tisto noč sem nemirno spal, kot da bi se bil vrnil z bojnega polja, kruto poražen, pri poslednjih močeh. Zaman se je užgala luč, zaman razvnel plamen, zaman ves moj trud. Zase sta obdržala svojo skrivnost, mene pa pognala v novo bitko. Peklil me je ta poraz, a nisem obupal. »Ardennes — meubles«, sem oživljal v spominu. Tam delajo ajtek, ji je ušlo. Dobro, da vem vsaj to, če me le, navihanka, ni speljala na napačno pot. Takoj naslednji dan sem začel s poizvedbami. Najprej pri računovodji mojega podjetja, ki je bil zelo vljuden gospod. Ko je zvedel, da sem bil med zadnjo vojno več kot leto dni zaprt kot vojni ujetnik v Nemčiji, sva postala celo dobra prijatelja. Tudi on je namreč okusil isto grenkobo. Ni bilo torej treba iti drugam po informacije. Takoj me je potolažil, da to podjetje obstaja zares, da je precej veliko in na dobrem glasu, a je nekoliko zunaj mesta. Ponudil se je celo, da me bo ob priliki odpeljal tja. Nasmehnil se je, ko sem mu razlagal, zakaj me vse to zanima. Klala me je radovednost, vendar mi ta dan ni bilo mogoče napraviti skoka. V sredo proti večeru pa sem se le odločil in jo mahnil proti Mezieres-u, kjer naj bi bila tovarna pohištva. Se pravočasno sem se napotil, da bi našel podjetje še odprto. 96 Vljudno sem povprašal pri vratarju ali ne dela morebiti pri njih kak »Yougoslave« — mizar. Seveda, seveda »Joseph, un tres brave homme« — Jožef izredno priden mož, mi je hitel dopovedovati vratar. Še bi mi rad nekaj povedal, pa se je prikazal naš Jožef. Potrepljal ga je po rami in mu naznanil moj obisk. Takoj je prišel k meni in me lepo po francosko nagovoril: »Vous desirez, Monsieur« — želite gospod? Ni me seveda poznal, ker bi me sicer, o tem sem prepričan, z bratskim poljubom sprejel. »Bog daj dobro, moj dragi Prekmurec, sem ga presenetil. Slišal sem za vas in ker sem tudi sam iz Prekmurja, bi imel greh, če vas ne bi prišel pozdravit. Tako bova vsaj dva iz naše Slovenske Krajine na tem koncu sveta«, sem začel navijati na šalo. Ni ga iznenadil moj obisk. Nekdo mu je že nekaj omenil o meni. Kaj ne bi. Saj smo stikali eden za drugim kot divji lovci za divjačino. Da ne bi ostala med vrati tovarne, sem ga povabil na kupico vina. Ni se branil. Posedela sva pol urice, toliko le, da se je odtajal led. Že pred vojno je odšel v Francijo na delo, je začel lepo slovensko pripovedovati zgodbo svojega življenja. Rad bi sicer šel v šole, pa so bili doma prerevni in osem jih je bilo pri hiši. Potem je za hip umolknil, a je hitro znova povzel. »Bilo mi je malo težko zapustiti domovino. Doma sem imel že dekle in rada sva se imela. Njeni starši pa niso hoteli nič slišati o tem, da bi me vzela. In veste, da je potem pobegnila od doma in prišla k meni. Tu sva se potem takoj poročila. Vidite, kaj vse zmore ljubezen, je modroval moj dobri Jožef. Jaz sem se kmalu zaposlil kot mizar, žena pa je delala v neki gostilni. Prala je v kuhinji posodo in čistila. Potem so začeli prihajati otroci; Anka, Cilka, tretji pa je bil Jožek. Življenje je teklo naprej, le med vojno je bilo bolj težko. Odšli smo na farmo, da so nas pustili Nemci na miru. Midva z ženo sva garala, otroci pa so začeli hoditi v šolo. Tudi na svojo hišo smo začeli počasi misliti.« Prekinil sem ga pri teh besedah. Nekaj me je stisnilo. »Moj Bog in zdaj so vaši otroci Francozi«, sem s tesnobo pripomnil. Razumel bi, a bi me bolelo, če bi pritrdil. »O, moj dragi gospod, mi je mirno odgovoril ta dobri mož. Ce sem kdaj, komu kaj hudega storil, naj mi Bog to milostno odpusti, enega greha pa vem, da mu ne bo treba odpuščati, ker ga nisem nikdar storil, greha namreč proti moji domovini. Še iz šole se spominjam, kako nam je po oni dolgi vojni učitelj pripovedoval, kakšen neprecenljiv zaklad je materin jezik in da moramo biti ponosni, da smo Slovenci. Tudi našega očeta nisem nikdar slišal govoriti drugače kot le slovenski, čeprav so hodili v madžarske šole. No in naj vam še to povem, da so nas tudi naš gospod župnik učili, da nas Bog najraje posluša, če molimo slovenski. Tako še to hranim, kot da bi včeraj slišal, je še pristavil. No, resnici na ljubo moram vendar reči, da takrat vsega tega nisem še dobro razumel. Vem pa, da sem še čisto mlad rad prepeval tiste lepe pesmice, kot so: O moj preljubi dragi dom, ali pa ono drugo, ki se je več ne spominjam prav dobro, a mislim, da se je začela: Domovina mili kraj, ali podobno. O ja, vse to je bilo zelo lepo.« Zamislil se je, kot da bi nekam poromal. Z roko je šel čez obraz pa znova prodorno odprl oči. Kot da bi se naenkrat vzbudil iz sna, je z veliko tesnobo nadaljeval. 97 »Otroke sva z ženo strogo vzgajala. Morali so delati in ubogati. Vedno sva doma z njimi govorila samo slovensko. Vsak večer smo tudi skupno slovensko molili. Na koncu sem zmeraj dodal še Zdravo Marijo, da se ne bi v svetu izgubili. Učila sva jih tudi pisati in brati. Ona pisati, jaz pa brati. Bila je bolj potrpežljiva kot jaz, pa jim je pomagala pisati črke. Obračala jim je prstke, dokler se jim črka ni posrečila. No, saj so bili pridni in tudi ubogali so. Nikoli nisem nobenega udaril. Ni bilo treba. Vsako leto grem tudi v domovino in vedno se tega vsi veselimo. Ko sem šel prvič po vojni čez Muro, sem pokleknil in poljubil domačo zemljo.« Se bi ga poslušal, tega plemenitega človeka, pa je čas nezamudno tekel. Zdelo se mi je, da sva v tistem kratkem času prenesla precejšen kos domovine na tuje. Čutil sem, da ga še nekaj teži. »Veste, gospod, zelo rad imam otroke. Vse so mi na svetu. Z materjo sva jim pripravila tudi lep dom. Rastejo. Kaj ne bi. Saj bo nama z ženo kmalu že 25 let, kar sva se vzela. Najstarejša Anka hodi že v službo. V bolnici dela. »Neizmerno ljubim to dete,« je s trepetajočim glasom nadaljeval. »Tako dobra je bila vedno z nama. Tresla se je za naju, če je kateri zbolel. Tudi na godove in rojstne dneve ni nikdar pozabila. O, ti moj mili Jazus, zakaj si me zdaj tako kaznoval.« Bilo mi je mučno, ker nisem ničesar razumel. Mislil sem že na najhujše. Morebiti je težko zbolela, ali pa se je poročila in šla od doma in zdaj ta praznina boli. »Gospod, strašno, strašno! Neki Francoz hodi za njo in zdaj je tudi ona ponorela. Nič ne rečem, ostala je dobro dete, spoštuje naju z materjo, prime doma za vsako delo, da je materi lažje, ali premislite si, zapletla se je s Francozom. Francoz naj bo moj zet?! Ne in ne! Nikdar, dokler bo sonce na nebu, ne bo živel pod mojo streho. Vedno so nas imeli za tujce, za manj vredne, zdaj pa naj mi ta tujec pobere moje dete. Ne in stokrat ne! Lahko je še tako lep in učen, pa tudi milijone lahko ima, moje hčerke ne bo nikdar dobil. Križ božji! Kako naj bi se pa menil z njim! Že leta, kar delam v tovarni pohištva, komaj čakam, da pride večer, da se lahko rešim njihovega žlobudranja. Doma nam naš jezik teče kot bistra studenčnica. Zdaj pa ta nesreča. O ti usmiljeno nebo, s čim sem se vendar tako pregrešil. Vedno sem si želel, da bi dokončal svojo pot v miru in v zadovoljstvu v krogu svoje družine, pa se pojavi ta spaka in nam skali našo družinsko srečo.« Pogledal je na uro in naglo vstal. »Žena bo v strahu, je dejal, ker pridem vedno o pravem času domov. Morala se bova posloviti.« Izlil se je njegov onemogel srd, napojila se je njegova užaljena ljubosumnost. Ljubezen se je spoprijela s sebičnostjo. Mislil je, da bo lahko plul proti toku reke, pa je naletel na ovire, ki jih v svoji slepi očetovski ljubezni ni dopuščal. Hitel sem, da bi ga prepričal, da ljubezen ne pozna meje, da ne gre pri tem poznanstvu za drugo, kot le za srečo njegove hčerke, le za njeno prihodnost, da si z vrlinami, ki jo krasijo, gotovo ne bi izbrala fanta, ki je ne bi bil vreden, da naposled ne sme pozabiti, da je Anka rojena v Franciji, da je tu hodila v šolo, da je zato njeno duhovno obzorje nekoliko drugačno od našega. Kajpak prenagliti se ne sme pri tako važnem življenjskem koraku. 98 Imel sem vtis, da se je nekoliko pomiril, ker je prikimaval mojim besedam. Čutil je, da prihajajo od srca. Ko sva že odhajala, me je prijel za roko, da sem se ustavil in šele sedaj mi je zaupal, da ima, kot je slišal, fant dobro službo, da so njegovi starši bogati, da vsi govorijo, da ima Anko zelo rad, a da mu je zelo hudo, da ga on ne mara. Saj ne bi naposled nič rekel, če bi fant vsaj slovensko govoril, mu je na kraju ušlo iz srca. Poslovila sva se. Razložil sem mu, kje delam in ga povabil, naj me pride obiskat, če ga bo pot vodila mimo. On pa mi je dal svojo vizitko z naslovom njihovega doma. Cez dobra dva tedna sta prišla na obisk Anka in njen fant. Zvedel sem ob tej priliki, da mu je bilo ime Andre. Najprej sta se opravičila, da sta se ob prvem našem srečanju ob reki Meusi vedla kot dva divjaka. Oče jih preganja, sta rekla, pa sta se bala, da je preko mene skoval kako zaroto proti njima. Anka se je takoj opravičila, da mora govoriti francosko, ker Andrej sicer ne bi vsega razumel. Čutil sem, da bi se mi rada približala. Ponudil sem jima stole in hitel v omaro iskat skromne dobrote. Kaj ju je privedlo torej k meni, sem vprašal. Takoj pa sem pristavil, da mi lahko brez strahu vse zaupata, kar ju teži. Rad bom jima šel na roko, če bom le mogel. Videl sem, kako so se srečale njune oči. Tudi mi ni ušlo, da sta se med primaknjenimi stoli prijela za roke. Anka me je prišla povabit naj pridem v nedeljo na kosilo. Da so ajtek rekli, da moram vsekakor priti, ker bi radi govorili z menoj. Pa tudi mama bi me radi poznali. Nisem ji odklonil. Rekel sem ji le, da se bo moral Andre dolgočasiti med nami, ker ne bo razumel slovenski. Pogovor sem obrnil drugam. Z Andrejem sva se spoprijela v francoščini, gladki, tekoči. Ne v oni za tujce, ko je vse v nedoločniku. Odprl je svoje mlado, dobro srce. Odličen fant. Končal je strokovno šolo in je delal sedaj v tehničnem uradu. Anko je spoznal v »Foyer-ju« — nekakem eksternatu — vzgojnem domu, kjer so se ob nedeljskih popoldnevih zbirali mladi fantje in dekleta. Prirejali so skupne izlete pod skrbnim vodstvom seveda, igrali igre, prirejali različne kulturne prireditve ter tako združevali prijetno s koristnim. Enkrat ali dvakrat na leto pa so organizirali skupne izlete. Priznal je, da je rad gledal za Anko. Bila je lepa in poštena. Prav nič ošabna. Vedno vesela, nasmejana in silno dobrega srca. Z vsemi je bila prijazna, zato so jo imeli vsi radi. Zaljubil se je. »Bal sem se le,« je nadaljeval dečko svojo izpoved, »da me morebiti ne bo hotela. Pa mi je nekoč na izletu priznala, da me ima tudi ona rada. Od takrat pa sva neločljivo povezana in le smrt naju bo ločila.« Čutil sem, da bi še rad nekaj dodal k zgodbi o njuni sreči. Tedaj pa se je Anka vzravnala, ponosna in odločna kot junakinja na bojnem okopu in se vrgla Andreju v objem. »Da, srce moje, le smrt naju ho ločila.« Vse sem vedel, vse razumel, a sem vendar kot mutec hranil zase njuno skrivnost. Se do tolažilne besede nisem prišel. Anka je pristopila k meni, sklenila roke kot pri molitvi: »Gospod, lepo vas prosim, pomagajte nama. Kot sami lahko vidite, se imava z Andrejem zelo rada. Tudi poročila bi se rada. Oba sva v službi in ne bi nama bilo težko. Naš ajtek pa nočejo o tem ničesar slišati, ker je An 99 drej Francoz. Tudi k nam domov ne sme priti. Pravijo, da s svojim zetom ne bodo govorili drugače kot slovenski. Morebiti bi jih pa vi, ki ste iz tistega kraja doma kot oni, mogli omehčati. Veste, rada imam starše. Neizmerno so dobri z nami, vse nam dajo, vse naredijo za nas otroke. Ne bi jih rada kar tako zapustila. Andreja pa tudi ne bi rada izgubila. Dolgo se že poznava. Dober je z menoj in rad me ima. Moj Bog, kako me vse to strašno boli«. Globoko sem vdihnil sapo. Kako skrivnostno spleta življenje tople vezi. Tudi Ankina mati ni odnehala, ko se je znašla pred težko odločitvijo. Pobegnila je od doma, da je lahko sledila glasu srca. In tudi njen ajtek je potem zapel hvalnico ljubezni. Dobro sem si zapomnil njegove besede ob najinem prvem srečanju. Da, tudi Ankin oče je v svojih mladih letih spoznal, kaj zmore ljubezen. Vedel je dobro, ker so- ga tako učili, da je ljubezen vztrajna, dobrotna, ki vse odpušča, vedno le služi in nikoli nič ne zahteva; daje se neprestano in izgoreva kot sveča za druge. Moral je to vedeti, ker se je v obilni meri dajal vsem svojim. Zdaj pa nekdo pride in se vriva med njegove. Nekaj mu hoče vzeti, nekaj odtrgati od srca. To ga je prizadelo, da je zanihal med dvema skrajnostma — med ljubeznijo in sovraštvom. Nisem pozabil njegovih besed ob slovesu, ko mu je ginjenemu ušlo iz srca, da ne bi naposled nič rekel, ko bi le fant slovenski govoril. Vstal sem, se jima približal, znova sklenil njuni tresoči se roki in odprl svoje srce: »Čudovito lepa je vajina ljubezen. Kot vidim, so res iz srca pognale njene kali. Nič se ne bojta. Prišli bodo tudi za vaju sončni dnevi. Sedaj pa dobro poslušajti. Vsak večer po delu bosta prišla k meni. Učili bomo Andreja slovenski. Naš bo postal.« »Za srebrno poroko staršev v poletnih dneh se bosta pa ajteku in mami skupaj predstavila s šopkom rdečih nageljnov in Andrej jih bo ob tej priliki lepo po slovensko zaprosil za vašo roko, Anka.« Kipela sta od sreče. »Se to recite očetu. Da se mu srčno zahvaljujem za vabilo, a da mi, žal, zaenkrat ni mogoče priti, ker moram nujno oditi v Pariz na izpopolnjevalni tečaj. Pošilja me pa podjetje, ne pozabita omeniti. Ne bo za dolgo. Za tri mesece. In še to mu na koncu dodajte, da bova takrat oba z Andrejem prišla.« Kako lepo sem znal lagati. Še solze bi lahko z lažjo privabil v oči. Pa nič zato. Naj mi bo zaradi njune velike ljubezni, ki me je ganila, odpuščen ta greh. Nekoliko sem ju zmedel s svojo kombinacijo. Nista si na tak način zamišljala izhoda iz stiske. Pogledala sta se in se nasmehnila. Jaz sem bil pa zadovoljen, da sem uspel užgati v njunih srcih iskro upanja. Pridno sta prihajala k pouku. Opazil sem kmalu, da Andrej ni bil povsem novinec v jeziku. Poznal je že veliko besed, le vezati jih še ni znal. Anka mu je razbijala prve orehe. Tako močno ga je ljubila, da ga je že sama začela učiti slovenski. Da bi očeta omehčala. Izbral sem najbolj praktično metodo. Kar v sredino stvari, z dnevnim razgovorom. To, kar vsak dan vidiš in slišiš. Dobro še pomnim, da je bila prva beseda: prosim, prosiš. Potem smo prešli na obe obliki besed: dragi, draga. Pri očetu in mami se je naenkrat nekaj zadrgnilo. Andrej se je zagrenil, kot da bi mu nalil pelina. Razumel sem ga. Toliko hudega je že prestal. Ankin nežni pogled in dotik roke pa mu je takoj spet razjasnil lice. Še jaz sem ga 100 zadel, ko sem rekel, da bo le preko teh dveh besed posijalo sonce. Srečen je bil. Ponovil je, kar se je že naučil: prosim, dragi oče, draga mama. Tako torej, moj dobri Jožef: le preko slovenskih besed k slovenskemu srcu. Hvala vam, tisočkrat hvala. Konec julija prideta neke sobote moja mlada prijatelja malo kasneje kot običajno. Lepo sta bila oblečena. Že sem se namenil posloviti in mislil iti leč. Pa se Andrej opogumi, vzame iz žepa list papirja in slovesno začne brati: »Dragi oče, draga mana! Zelo ljubim Anko. Rada bi se poročila. Ne biti več hudi. Bom se naučil dobro slovenski. Vsi bodimo prijatelji. Zakaj biti žalostni?! Imejmo se radi. Življenje bo vsem lepše, lažje. Prosim, dragi oče, prosim, draga mama, dajte zdaj meni vašo Anko, do smrti jo bom zvesto ljubil. Vedno bom dober z vami, kot da sem vaš sin.« S tem je končal. Bil sem ginjen. Mislil sem v istem hipu na Jožefa, Anki-nega ajteka. Kameno srce bi imel, če ga ta prošnja ne bi omehčala. Sele sedaj sta mi povedala, da bo jutri Ankin god in da me ajtek in mama vabita na kosilo. Čudovito. Vse se razvija kot po traku. Tudi Andrej lahko pride z menoj, kot sem to želel. Bodi Bog hvaljen. Blagor dobrim in ponižnim, beremo v pismu, ker se v sreči izteče njihova pot. Po Andrejevem govoru se je dobri Jožef vdal. Objel ga je kot svojega sina. Vse gorje preteklih dni je bilo pozabljeno in odpuščeno. Poslej so Jožefove sinje oči rosile le mir in srečo. Dvoje mladih src pa je začelo biti v enem samem taktu. Iz obeh so izhajali kot od božjega sonca zlati žarki velike ljubezni, v bridkosti in težavah prekaljeni. V. N. V spomin Dragu Grahu Med izgubami, ki so zadele v preteklem letu našo krajino in vso Slovenijo, je tudi nepričakovana in boleča smrt mladega pisatelja ter znanstvenika Draga Graha. Vse, ki smo ga bliže poznali, je pretreslo in prizadelo njegovo slovo ne le zaradi vedno nasmejane ljubeznivosti in zavoljo njegove osirotele mlade družine, marveč tudi zato, ker je utihnil mlad pisatelj, ki je tako pesniško prikazoval svoje rodno Goričko in s tako prizadetostjo oblikoval trpljenje ter borbo njegovih ljudi. Drago Grah se je narodil 12. 2. 1937 pri Sv. Juriju pri Rogaševcih. To domače okolje je stalno živelo v njem in oživljal ga je v vseh svojih leposlovnih spisih. To je njegova pravljična »naša Bajna«, ki jo tolikokrat omenja ... »Na pročelju tukajšnje cerkve pisana freska. Sveti Jurij sedi na belcu, ki se vzpenja na zadnje noge. Dolgo sulico zasaja zelenemu zmaju v rdeče žrelo« — tako nam sam odkriva svoj domači kraj, čeprav so se pozneje preselili h Gradu. Že ko je obiskoval soboško gimnazijo, je pisal v mladinske liste, ko pa je pričel na ljubljanski univerzi študirati nemščino in angleščino, je pod imenom Kari Gorčanec že pisal dolge novele za osrednje revije. Toda ni se izgubil v pisateljevanju, ker ga je pritegovalo življenje, pritegnila tujina, pritegnila znanost. Podal se je večkrat na daljše študijsko bivanje v Nemčijo, kjer se je poglabljal v slovstvo in življenjske razmere (delal v to 101 varni). Sad tega bivanja je tudi knjiga živahnih izvirnih potopisov: Pot in stranpoti (Srečanje z zahodom in samim seboj, 1963). Po študiju se je za krajši čas zaposlil kot časnikar v Soboti, nakar ga je poklicala ljubljanska univerza, kjer je bil najprej lektor za nemščino, nato pa asistent, da bi se pripravil za profesorsko delo. Vmes je nekaj časa hodil poučevat slovenščino v Gradec, kjer je mogel še dopolniti svoje raziskovalno delo. Napisal je svojo doktorsko razpravo: Cas kot oblikovalna prvina v Doblinovem romanu »Berlin — Alexanderplatz« in ko je dosegel doktorat znanosti, je bil imenovan za docenta za nemško slovstvo (1978). Predaval je tudi na celovški univerzi. Toda njegovo uspešno učiteljsko delo ni trajalo dolgo, komaj do 13. novembra 1980. Drago Grah je bil tudi poznavalec madžarskega slovstva, saj se je v Budimpešti izpopolnjeval v znanju madžarščine in je tudi prevedel nekaj romanov, npr. znamenitega Laszloja Nemetha Grozo. V knjigi »Ljubezen« je prevedel izbor sodobne madžarske proze (Pomur. zal. 1969), Mikszathov roman Nenavadna poroka in več romanov iz nemščine (npr. Bolla). Mnogo pa je prevajal tudi iz slovenščine v nemščino. Dve Grahovi obširnejši noveli so izdali v knjigi Konec pravljice (Sobota, 1964). Obe sta zajeti iz našega goričkega življenja, o čemer govore opisi pokrajine, narečni izrazi, navedki iz ljudskih pesmi, opisi dela, npr. lupanje koruze, žetev, spravljanje sena, kuhanje žganja. V prvi noveli: Konec pravljice je osrednja oseba vaška učiteljica s svojim doživljanjem otrok in ljubezni. Ob vsem »pravljičnem« prikazovanju iskanja dveh mladih pa pisatelj tudi trezno gleda na spremembe na vasi po vojski, na površno ponavljanje neumljivih govorov itn., tako da je povest priča o dogajanju tedanjih let. V drugi daljši noveli v tej knjigi: Zorenje na Bajni — to je v domači' vasi, čutimo pisateljevo močno navezanost na naravo, domače okolje, njegovo poglabljanje v duševnost mladih ljudi, kar vse izraža z živahnim, duhovitim pripovedovanjem. Iz te novele objavljamo odlomek o košnji na veče-slavskih travnikih. Glavno Grahovo delo pa je roman Deveta nebesa (Pomurska založba, 1969), — preveden v madžarščino (1973), ki je sicer tudi zakoreninjen vj »naši Bajni«, odkoder hodi Vukajič na delo v mesto in v Nemčijo, toda V glavnem obravnava gnile razmere med ljudmi v mestu. »Kakšne tragedije se dogajajo pri nas pod kruhom in maslom?« Zato pisatelj »pogumno, razkrinkavajoče, očiščujoče« gleda »današnjemu dnevu v oči« in prikazuje, kako prekmurskega delavca izrabljajo pri stavbnem podjetju njegovi direktorji. V prostem času jim gradi vikende, pošljejo ga v Nemčijo, da jim služi devize za zasebno rabo (te jim prodaja tudi njegova žena, ki dela v Avstriji), sam pa si s težavo gradi doma hišo, ki je pa ne bo užival, ker najde smrt na gradbišču — obenem z enim svojih krvosesov. »Kako so lahko rodovi vzdržali na tem zamočvirjenem pobočju? — v nenehnem boju s temi neuničljivimi izviri. Z vretinami, kakor jim tukaj pravijo,« — se sprašuje naš pisatelj o težkem življenju na Goričkem. In njegova sodba o sodobnem mestnem »blagostanju«; »smo ljudstvo, ki vidi svoje zablode, pa nima poguma, da bi odločno obračunalo z njimi« (225). Da, kdor jih hoče videti in priznati — in te zablode polzijo z nami navzdol kot gorička pobočja, ki izpodjedajo vretine ... Drago Grah je nastopil v tem romanu kot bister, oster sodnik našega družbenega življenja, kar bo v čast njegovemu spominu. 102 Drago Grah Zorenje na Bajni (Odlomek iz novele Zorenje na Bajni) Že k večeru se nagiba, neznansko vitke so postale sence, skoraj v neskončnost tonejo; najini — bratova in moja — sta nekako izgubili ostre robove, vsaka po svoje krilita na iztegnjenem obrisu mogočno naloženega voza, segata čez travnik, vse tja do potoka, do že kar nepredirnega zidu jelš in vrb ob njem in izginjata ob tej pregraji, ko da se naskrivoma kobalita čez njo in bežita tja proti rdečkasto pa modrikasto sijoči Bajni, proti naši Bajni, ki se tako razsežno boči nad dolgim pasom borovega gozda. Bolj začutim kot zaslišim, kako bliskoma privrši nova kopica, bolj začutim kot zagledam, kako vzraste ogromna kopica med soncem in mano, bolj začutim kot zavoham, kako pljusne čez mene težak omamen vonj; brezpomembno je vse čutno zaznavanje, zato kar preslišim bratov svareči glas, spregledam trdi udarec ob vile, prezrem tudi mrvo, ki me nadležno zbada za srajco ob pasu, na plečih, in prezrem še, kako skeli opraskana koža na razžarjenem obrazu, na bosih mečih. Peham se po tej neizmerno vgrezljivi pernici, opažam, v bliskovito kratkih trenutkih opažam, kako mrgole sence pa kako se modrozeleno, zelenomodro preliva sončna ploskev v večernih meglicah, ki se rojevajo nad obzorjem, opažam še našo Bajno, ki hkrati z mojimi pogledi švigajo po njej mežikajoče paslike, paslike, kakor mi jih je hip poprej v očeh zapustilo sonce, pa Iliko, ki stoji pred konji in lovi obade, pa Sabolove ženske, ki valijo seno, ne, ki valijo nekake goste, naglo prevračajoče se oblake proti vozu, proti očetu, že kar sem k meni, da se dušim v opoju, se pogrezam v zatohlo temo, znova in znova prekopicavam okrog brata in se mimo njega zaziram zmeraj še v to vriskajoče, globoko nebo, — vse dokler se spet ne vzdignem, dokler ne skočim, zaplavam in dokler se ponovno ne potopim. Kajti Bajna, tudi ti si pijana, vsa si pijana sleherno leto za teh dni! Zvečer, ko odmoliš pri mizi, ko skozi zelena muškatna sita v oknih mehko pronica pesem čričkov skupaj z vročim zrakom k tebi, utrujeno zamrmraš v dlani, preko katerih je pravkar še tekla zahvalna molitev: »Jutri pa torej V travnike ...« In res vstaneš še pred soncem, res skoraj še tipaš Na kamlaj med bori, hitiš po dolu, da se še pred vzhodom zvrtiš v redi in zamahneš, končno, zamahneš hlastno s peterimi kosami, da brizgne rosa, da v grozi zagomazijo še otrpli žužki, da sikaje zašviga trava na levo in zakaplja s srebrnih rezil ostro dišeči sok dozorelih bilk. Zatem pa ves dan raztresaš in obračaš in spravljaš v plastiče in se zatekaš v senčno zatočišče grmičev in si poželjivo gasiš žejo in se znova izpostavljaš pripeki in mežikaje odganjaš slani pot iz očesnih duplin in loviš sapo in jo loviš še tedaj, ko se zvrneš doma na svoje ležišče. Pa tudi v snu, Bajna, tudi v snu te ne mine pijanost. Pravzaprav te ne more miniti: nenehno doteka napoj z večeslavskih travnikov, se vrtinči skozi vsa okna, obletava te in težko sopeš v njem, kakor da si še zmeraj tam doli, kakor da se ti telesa še zmeraj drže bilke in ti nosnice še zmeraj polni dišeči prah ... In kakor so se vse sence razblinjale v dalji, kakor so se na Bajni črne pike oken izgubljale v bleščeči belini hišnih pročelij, kakor je ob vsakem mojem skoku vse okrog mene potonilo v temo, tako se mi je v tem sploš 103 nem prehajanju vsega gibanja in stanja v drugačno gibanje in stanje moja skromna, preprosta naloga, da s svojo neznatno težo tlačim seno, preko vseh čutil sprelivala v pijano vzvišeno doživetje. Zakaj takrat sem bil mlad, otrok še, in z vso spoštljivostjo sem verjel, da kamen na naši Bajni raste iz zemlje, da padajo spolzke črne žabe v studence hkrati z nalivi iz oblakov in da so> Sabolove ženske zlobne čarovnice. Za vsakim vogalom sem slutil še kako nerazložljivo silo; in ko se je primerilo, da so nama z materjo — dan, dva pred tem kositvenim časom — zrelo zavpili Večeslavski travniki naproti, tedaj sem že tudi zaslutil učinek kdo ve kake čarovniške moči. Tistega poznega popoldneva namreč, v tistem hipu, ko sva prisopla iz že skoraj mračne globače na vrh, na Bajno, — v tistem hipu sva na vsem lepem trčila ob silovit poletni žar, ob vse ščemeče konice nabrekle svetlobe. Kak korak še, pa bi bila doma; toda morala sva zabresti v nekaj, kar je bilo nevidno, a kar je nasilno vplivalo na vso okolico, kajti kakor vkopana se je ustavila moja mati, s hrbtom proti soncu, ko da si hoče opomoči ob pogledu na bolj mirno, senčno vzhodno pobočje, in rekla, ne, dahnila: »V travnike bo treba ... « Stopila je za spoznanje dalje in s prav tako pridušenim glasom dodala: »Diši ... po senu diši ... « Da, skrivnostna, nepojmljiva čarobnost se je bila razlila čez našo Bajno. Zdaj sem brez besede prehodil tisti košček poti do domačega dvorišča, se po svoje iznenaden oziral tja prek, v mehko korito doline, v tista široka, rja-vorumena travniška pasova vzdolž vijugastega potoka, zrl postarnemu, a še zmeraj slepečemu dnevu v obličje, lovil preprosto slišne zvoke uspavajoče tišine in vsrkaval do kraja razširjenih nosnic, do skrajnosti razkriljenih pljuč bohotno opojnost, ki se mi je pravkar razodela preko pobožnega materinega šepeta. Diši ... po senu diši ..., me je vse bolj prepričeval čut in neomah-Ijiva je bila že vera, da gazim po poplavi tega opoja, da me utruja, me zavija v spanec, me potaplja — nekam proti nezavesti ... Stefan Barbarič Snovanje dijaškega lističa ali spomin na dva moža (na prof. J. Potokarja in na ravnatelja dr. T. Kelenca) »Saj, kako zanimiva bi bila — zanimiva tudi v študijskem pogledu — ponazoritev prebujanja in miselnega dozorevanja tistega rodu tik pred vojno!« — Tako sem mimogrede zapisal v Stopinjah 1978 v sestavku, posvečenem »vrstnikom mladosti, pokojnim turniškim študentom«. Stavek ponavljam kot nekakšen motto k naslednjemu spominu, ki ga obujam ob sliki iz leta 1936, in ga vežem na drobno epizodo pred petinštiridesetimi leti, ko je naš letnik končal nižjo gimnazijo v Murski Soboti. »Mala matura!« Tiste čase je tovrstna preizkušnja v starostno razvojnem in intelektualnem pogledu pomenila mnogo več kot npr. v prvem povojnem desetletju, dokler je bila gimnazija še osemletna. Že slika kaže, da so bili učenci po večini mnogo bolj fantovski, kot sem to lahko opazoval pri 104 4 a razred v Murski Soboti leta 1936. Na fotografiji manjkajo: Jože Bosina, Anton Serec, Matija Slavic. Spodaj od leve na desno: prof. Jože Potokar, Jože Bahun, Vili Grlec, Jože Pišek, Jože Štrukelj, Janko Preac, Martin Ferčak, Anton Vučko, Dušan Makarovič, Edvard Zorko. Srednja vrsta od lepe: Slavko Vrabl, Janez Eljaš, Jože Berden, Božidar Novina, Stefan Berden, Viktor Maje, Janko Mokorel, Stefan Trajbarič, Jože Smej, Ladislav Zabukovec, Emil Pisk. Zgornja vrsta od leve: Milutin Štolfa, Borivoj Bureš, Milan Mahobne, Janko Dermota, Ivan Mujdrica, Stefan Barbarič, Karel Derkač, Bogomil Gross, Stanko Potočnik, Stanko Šerbec, Stefan Cisar lastnih dijakih, ki so opravljali malo maturo v Ljubljani ali na deželi. Število tistih, ki so končali gimnazijski četrti razred, je bilo seveda neprimerno manjše, kot je danes, ko predstavlja osemletka s svojimi višjimi razredi (ustreznimi nekdanji nižji gimnaziji) pravo množično šolo. Takrat sta bila na soboški gimnaziji, ki je pokrivala pomurski okoliš, vsega dva četrta oddelka. Mala matura je bila nekaka razmejnica, šolska stopnja, ko so se učenci odločali ali za nadaljnji študij, vezan ponajveč na fakulteto, ali pa so šli v poklic, ki ni zahteval širšega šolsko organiziranega šolanja. Ob sliki se hote ali nehote sprašujem, kam neki je dijake življenje peljalo ali kako nas je pozneje razmetalo. In takoj si odgovarjam, da bi jih naštel na prste, za katere vem povedati, kje žive in kaj delajo danes. Kajti mnogih, zlasti tistih, ki so s tem letom opustili nadaljnjo skupno pot z razredom ali šolanje sploh, nikoli več nisem srečal. 105 Gledališka prireditev v Martinišču 1934 (v sredi T. Kelenc) Prve naj omenim žrtve zadnje vojne. Kolikor je meni znano, so to trije: prvoborec Stanko Šerbec, sin veterinarja iz M. Sobote, ki je bil obsojen v procesu leta 1941 in je umrl od tifusa v taborišču Hrenovaja; Stefan Trajba-rič iz Filovec, ki so ga ustrelili umikajoči se njilaši v Črnskih mejah 1945 — oba navaja Godina v 2. izdaji knjige Prekmurje 1941—1945 — in iz Ljutomera Stanko Potočnik, ki je, kakor sem slišal takrat po osvoboditvi, umrl istega leta za posledicami taborišča. O Ferčaku iz Renkovec, ki je v nejasnih okoliščinah umrl v desetletju po vojni, sem nekaj malega povedal v Stopinjah 1978. Ce se ozrem na gimnazijsko letno poročilo (izvestje), je mogoče sliko razreda dopolniti še z nekaterimi podatki. Vidiki ocenjevanja niso bili nič kaj mili ali popustljivi: ob 28-ih, ki so izdelali, jih je 6, ki razreda niso izdelali, poleg tega pa so bili ob maturi odklonjeni (s popravnim izpitom ali za celo leto) še štirje. Podobno v b) oddelku. Ker je iz dveh četrtih razredov nastal en peti, to pomeni, da je šolanje v višji gimnaziji nadaljeval povprečno vsak drugi. In še ena zunanja zanimivost zasluži omembo: naš oddelek je po dogovoru med šolskim vodstvom in med vzgojnim zavodom Martinišče obsegal vse zavodske dijake in je zato med sošolci število dijakov, izhajajočih iz drugih krajev Slovenije, posebej iz Maribora, sorazmerno veliko, od tretjine do polovice razreda. Z drugimi besedami povedano, slovenski medpokrajin-ski stiki so bili v zavodu in na gimnaziji zelo živi. Zelo nepopolni so moji podatki, koliko učencev iz našega razreda je končalo fakulteto. Vendar je prav, da omenim vsaj to, kar mi je znano. Studijsko zelo vztrajna je bila četverica iz bogojanske fare, dva (J. in S. Berden) sta postala zdravnika in dva (Smej in Eljaš) duhovnika. Cankova je dala pravnika (Derkač), Bratonci komercialista (Mujdrica), Turnišče profesorja-slavi- 106 sta (pisec članka), M. Sobota strojnega inženirja (S. Cisar). Rakičan vodjo; konsuma DES (V. Grlec), Beltinci razvojnega inženirja (E. Zorko). Med so-učenci je najti še tega in onega poznejšega poslovno podjetnega in uspešnega moža (Gros iz Ljubljane, Maje v Radgoni). Slika absolviranih četrtošolcev me pelje nadalje: k našemu razredniku, profesorju matematike in fizike Jožetu Potokarju. Asociacija nanj pa je v zvezi z našo malo maturo asociacija in pripravljanje dijaškega lističa Zarja, ne glede na to, da temu ni bilo dano, priti do uresničitve.* Tako je v času, ko je izšel Mladi Prekmurec, seveda iz neprimerno bolj pripravljene in publicistično izkušene organizacije (J. Liška, F. Šebjanič), listič Zarja ostal le znamenje nekega brstenja in izraz želje po samostojnem pisanju in objavljanju. Ce pišem o tem, me pri tem vodi namen, da otmem pozabi to željo in da hkrati poživim spomin na dva, ki sta to željo netila: na prof. Potokarja in na ravnatelja Martinišča dr. Kelenca. Spominjam se ju, ne le zavoljo tega, ker sta dobrohotno podpirala našo željo po objavljanju, marveč posebej zato, ker je njuno delovanje v M. Soboti celemu rodu prekmurskih dijakov pomagalo najti pot do samostojnega intelektualnega in tvornega življenja. Zame je neuresničena Zarja bolj kot kaj drugega eden izmed dokazov, kako je slovenska šola prebudila v nas in v marsikaterem prekmurskih dijakov ljubezen do pisanja. Morda bo naj priročne j e, poklicati za pričo Miška Kranjca, ki je v avtobiografskem romanu Svetlikanje jutra (1968) o svojem književnem prebujanju napisal naslednje: »Z žalostjo in bolečino občudujem pisatelje, njihove stotere zgodbe in zgodbice po Domu in svetu ali po Zvonu ali po knjigah, kar sem že prebral: kako lepo so se jim stvari razporedile, naravno, 'resnično', polne dogajanja; in kako naravno govorijo njihovi ljudje, kadar se srečajo, človek bi se kar pomešal v njihove pogovore, prepire, ali kar že ... Ce sta me Dostojevski in Cankar vsega prevzela, a tako še nekateri, če bi znal tako pisati, to še ne pomeni, da bi hotel natanko tako pisati; ne, ne! Pač pa da bi pisal po vrednosti nekaj podobnega, toda čisto drugače, nekaj čisto novega in čisto po svoje.« Itd. Zarja je nastajala ob združbi štirih: Smej je napisal uvodni sonet (prva verza: Na nebu, glej, je zarja plamenela, žarela je ob svitu luči večne...), meni je pripadlo uredništvo (napisal sem nekakšno razpoloženjsko meditacijo o lepoti in »bolestih« domače ravnine, očitno naslonjeno na Župančičevo Dumo), nato Derkač bolj kot organizacijski povezovalec in Mujdrica (s humorističnim spisom o vaških fantih in starcu, ki ni mogel prenašati njihovega petja zvečer). Morebiti bi kdo o vsem tem rekel, da so bila tista takratna čustvovanja naivna in skromna, vendar naj pristavim, da so bila pristna in sveža, sam jih ne bi zamenjal za rockenrollarstvo današnjih. Razlogi, da podjetje ni uspelo, so bili tako zunanji kot notranji. Nemajhno motnjo je povzročil že prehod z državne na tim. samoupravno gimnazijo (ki je prejšnje leto leta 1935 začela s petim razredom in s posebno, od gimnazije ločeno, maloštevilno profesorsko zasedbo). To pomeni, da je s tem nehala naša neposredna povezava s prof. Potokarjem. Ravnatelj Kelenc je prevzel ravnateljsko mesto v salezijanskem zavodu v Splitu, od koder je * Nekaj številk Zarje, šapirografsko razmnoženih, je izšlo. Hrani jih E. Zorko v Keszthelyu (op. J. S.). 107 na moje ime pisal turniškim dijakom prvo in edino razglednico, pozneje ga nisem več srečal. Vanek Mujdrica je odšel v Ljubljano, kamor sem mu po dveh letih sledil še jaz. Skratka, organizacijska sestava s konca šolskega leta 1935/36, kolikor je je bilo, je bila z novim letnikom razbita in nobeden izmed nas preostalih ni obvladal zunanjih nujnosti (tehnike) tovrstnega posla. Že s samim razmnoževanjem lista (dobili smo za krajšo uporabo tim. šapirograf) si nismo bili povsem na trdnem, ostalo je negotovo tudi, kje in kako si zagotoviti osnovni denarni fond in pozneje naročnike. Da bi izdajali list v enem primerku, kakor je bila sicer navada marsikje drugje, nam ni prišlo na misel. Čeprav torej ni prišlo do neke vidne aktivnosti navzven, volja do pisanja v našem krogu tudi v nadaljnjem ni zamrla. Nekaterim je uspelo objaviti kakšno manjšo stvar, predvsem naj omenim Stefana Skledarja (danes inženirja kemije v raziskovalnem inštitutu v Ljubljani), ki se je tiste jeseni vrnil iz Ljubljane v soboški šesti razred in ki je v naslednjih letih izpričal očiten literarni talent. Prišel je do Mentorja, Mladike in Kresa. Sam sem objavil nekaj drobiža v Novinah in v Mladem Prekmurcu 1940 črtico Gospod Emanuel (s poanto iz Baudelairovih »čudovitih oblakov«, ki pa je odpadla). Obžalovati je, da so imena mnogih soboških profesorjev med dvema vojnama tako močno zapadla pozabi. Primer Jožeta Potokarja (1900—1952) kaže, da publicistična skrb, namenjena opisu dela posameznikov, ni vselej dovolj pravična. Tako sem npr. iskal v Slovenski bibliografiji za leto 1952, kaj je bilo o življenju in delu našega profesorja morebiti objavljeno ob njegovi prezgodnji smrti, a nisem mogel odkriti ničesar. Zato sem sodil, da je moja dolžnost, da opozorim na njegovo delovanje v M. Soboti vsaj v tem zapisu. Bilo bi vendar napačno trditi, da je njegovo delo povsem zapadlo pozabi. V zadnjih desetih letih je doživelo vsaj dve omembi (če se omejim na to, kar imam pri rokah). V Zborniku občine Grosuplje (VIII/1976) je igralec Andrej Kurent objavil zapis o treh bratih Potokarjih Lojzetu, Stanetu in Jožetu, ki so bili doma s Police in katerih imena v slovenskem igralstvu veliko štejejo. Medtem ko so kreacije prvih dveh znane vsemu slovenskemu kulturnemu svetu (tako gledališke kot filmske, gl. Slovenski gledališki leksikon), je Jože, ki ni bil profesionalni igralec, ostal v spominu le redkim. V omenjenem članku se igralec Kurent hvaležno spominja, kako mu je Jože Potokar kot profesor fizike na bežigrajski gimnaziji zbujal spoštovanje do igralskega poklica in ga je polnopravno uvrstil ob njegova brata. Na istem mestu je objavljena profesorjeva slika z omembo njegovega ljubiteljskega gledališkega delovanja. Drugi, urednik Zupančičevega Zbranega dela Jože Mahnič je v komentarju k Veroniki Deseniški (VI. knjiga, str. 431—33) zabeležil, da je prof. Potokar pripravil in režiral nelahko tragedijo v Novem mestu (1926, kmalu po prvi ljubljanski uprizoritvi) in v M. Soboti (1939, na grajskem dvorišču, sam je igral Hermana). Takratni soboški gimnazijci se bodo spomnili, da je J. Potokar režiral še Ogrizovičevo Hasan-aginico in Stodola-Smolejeve-ga Kralja Svetopolka in tudi sam igral. Ne morem pozabiti, kako se je naš razrednik, ki smo ga sploh imeli zelo radi, kakšenkrat med urami matematike »zagovoril« in nas opozarjal na blagozvočnost Župančičeve besede, npr. da je ta ustvaril ob prevajanju Shakespeara nove figurativne glagole »ugan-kati«, »ovinkati« ipdb. 108 Drugi, ki mu velja tale zapis, je dr. Tomaž Kelenc (1901—1969). Po rodu je bil doma z ravnine južno od Ptuja in je bil neposrednega značaja in živahnega temperamenta, kar mu je zagotovilo bližnji stik ne le s soboškimi dijaki, ki jih je učil verouk, marveč enako z drugimi prebivalci mesta in okolice. Kot ravnatelj vzgojnega zavoda, kar ni bilo preprosto delo, je znalj združevati zahtevo po redu in učenju s čutom za družabnost. Omenim naj. izlete v okolico in njegovo skrb za uprizarjanje iger. Take uprizoritve so bile več kot samo zavodski dogodek in so pogosto privabile tudi zunanje goste. (V igri o Repoštevu, duhu Krkonošev, je npr. leta 1933 nastopil v glavni vlogi tedanji četrtošolec A. Vratuša). O Kelenčevih zadnjih letih mi je pred leti pripovedoval njegov nečak Pavle Vozlič, danes ravnatelj poljanske gimnazije. Bilo je zelo hudo, zaradi sepse so morali temu nekdaj tako življenja polnemu človeku amputirati obe nogi. (Seveda s tem podatki o dr. Kelencu niso izčrpani, gotovo bi se dalo še marsikaj najti, v okviru mojega pripovedovanja naj bo povedano vsaj to.) PS. Zdi se, da je pravi (v kakšnem primeru celo zadnjih) čas, da naberemo in zberemo naše spomine na šolanje med dvema vojnama. Med temi je seveda še marsikako profesorsko ime, ki zasluži opombo. Stopinje so v tem pogledu že nekaj storile (naj omenim le Novakove in Kozarjeve prispevke). Vse to-pa naj bodo zapisi še tako mozaični — bo dalo konec koncev podrobnejšo podobo o dogajanju v vrstah naše študirajoče mladine med dvema vojnama, podobo, ki naj po svoji strani ponazori, kako se je obrobna pokrajina miselno in eksistenčno postopno včlenjala v širši vseslovenski (in jugoslovanski) svet in prostor. Lojze Ratnik Družina-sveto pismo v slikah Deček šestih let je prosil očeta: »Oče, ali mi lahko pokažeš Boga? Rad bi ga videl. Praviš, da ga moram ubogati, da ga moram imeti rad. Ce bi ga videl, bi lažje mislil nanj.« »Ali res misliš, da bi ga lahko videl?«, je odvrnil oče. »Zakaj pa ne?« je poln hrepenenja odgovoril otrok. »Dobro. Toda prej morava preizkusiti, če imaš dobre oči.« Oče je peljal sina na vrt. Pokazal mu je sonce in rekel: »Poglej, ali moreš videti sonce?« Otrok je uprl pogled proti soncu. Zaščemelo ga je, pokril si je z rokami oči in rekel: »Oče, sonca ne morem gledati. Bolijo me oči.« Pa vendarle vsak otrok hoče gledati Boga in ga tudi vidi. Gleda in vidi ga v družini. Gleda ga v svoji mami in očetu v babici in dedku, v bratih in sestrah. Se preden otrok spoznava Boga s pametjo, ga že gleda v domači družini. Domača družina je za malega otroka sveto pismo v slikah. Najgloblje resnice o Bogu in človekovi poti k njemu nam je Jezus razložil s slikami, s podobami iz družinskega življenja. 109 Miklavž prihaja Ko nam Kristus govori o Bogu, nič ne razpravlja o božji vsevednosti, vsemogočnosti, ljubezni, ampak čisto preprosto reče: Kadar ga kličete in z njim govorite, mu recite in ga kličite: OCE. Oče, ki vas ima rad, ki vas varuje, ki vam odpušča, ki je močnejši od vsega. Tako otrok v očetu doživlja podobo Boga Očeta. Ob izkustvenem doživljanju zavarovanosti, ljubezni, dobrote, odpuščanja, potrpežljivosti, topline prenese otrok to doživetje na še močnejše bitje na, BOGA OČETA. Ko govori Kristus, kakšen naj bo naš odnos do Boga, vzame sliko iz družinskega življenja: »Postanite kakor otroci.« In kakšen je otrok? Njegove oči razodevajo eno samo zaupanje do tistih, ki so z njim, zaupanje v očeta in mamo, v stare starše. Tako dolgo otrok steguje roke k mami, tako dolgo jo vleče za krilo, dokler se ga ne usmili in ga ne vzame v naročje. In ta drža kristjana pred Bogom, otroško zaupanje vanj, stegovanje rok k njemu, kaj je to? To je molitvena drža. To so naše sklenjene roke. To je naša Molitev. Tudi tega se otrok ne uči pri verouku, ampak to že nosi v srcu iz domače družine. Kakšen naj bo naš odnos do drugih, Kristus spet vzame podobo iz družinskega življenja: »In bratje si bodite.« V srcu nosimo izkustvo bratske ljubezni, odpuščanja, pomoči. In kako nam uspeva izkustvo bratstva v družini, tako nam uspe ali neuspe uresničevati ljubezen do bližnjih. Tako je zares družina sveto pismo v slikah. Drugega svetega pisma otrok ne razume, drugačnega Boga ne more razumeti in ne sprejeti, razen tega, ki ga je doživel v mami in očetu, v babici in dedeku, v bratih in sestrah. 110 Pavel Berden: Janezova spreobrnitev Poznamo spreobrnitev apostola Pavla pred Damaskom, ko je iz Jezusovega preganjavca postal apostol. Poznamo spreobrnitev apostola Petra, Tomaža, Natanaela. Mogoče manj poznamo spreobrnitev apostolov Janeza in njegovega brata Jakoba. O njej nam govori evangelist Matej v 20. poglavju od 20. do 28. vrstice. Jezus je oznanjal božje kraljestvo, nebeško kraljestvo ali kar kraljestvo. Tudi prerokbe so govorile o odrešenikovem kraljestvu. Apostoli in sploh Jezusovi poslušalci so si kljub njegovim razlagam to kraljestvo preveč posvetno predstavljali. Mislili so, da bo takšno kot rimsko cesarstvo ali Herodova država. Med apostoli se je pogrevalo vprašanje, kdo bo v tem kraljestvu imel več oblasti, več besede, kdo bo takoj za Jezusom. Jezus sam je že v drugem letu svojega oznanjevanja napovedal, da bo Petru dal ključe nebeškega kraljestva (Mt 16, 13—19). Toda apostoli s tem še niso bili pomirjeni. Naprej ga sprašujejo: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?« (Mt 18,1). Oba brata Jakob in Janez, sinova Zebedeja in Salome, ki sta bila zelo ognjevite narave in, kakor se zdi, tudi stremuška, sta pripravila v tem pogledu pravi prevrat. Ni jima bilo po volji, da bi Peter bil prvi, čeprav so si bili sosedje in tovariši v ribištvu. Zebedejevi so imeli znanstvo v najvišjih krogih judovskega ljudstva (prim. Jan 18,15), bila sta tudi sposobna in odločna, saj ju je Jezus imenoval »sinova groma«, kakor je Simona imenoval Kefa — Peter. Zato sta naprosila svojo mater Salomo, ki je bila v Jezusovem spremstvu in je Jezusu stregla, naj posreduje za njiju. Saloma je res poiskala ugodno priložnost, padla Jazusu pred noge v znak, da ga hoče nekaj prositi. Jezus jo vpraša: »Kaj hočeš?« Odgovorila mu je: »Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici«. Jezus materi nič ne odgovori. Vedel je, odkod veter piha. Obrnil se je naravnost k bratoma in jima rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Onadva sanjata o časti in oblasti, Jezus jima ponuja kelih trpljenja. Biti nekaj v božjem kraljestvu brez trpljenja, ne gre. Saj je Jezus že prej jasno povedal: »Ce hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« Jakob in Janez sta Jezusu hitro odgovorila: »Moreva! Moreva piti tvoj kelih!« Bogve, kako sta si to predstavljala. Gotovo ne tako, kakor je pokazal pozneje veliki petek. Tudi mi dostikrat na hitro rečemo ali obljubimo: »Morem! Hočem!« Ko pa potem pride stvarnost, zastokamo. Človek brez posebne božje pomoči ne more svobodno želeti krutega trpljenja, ki na tem svetu ostane tako rekoč brez nagrade. Jezus je bratoma odgovoril: Moj kelih bosta pila; kdo bo pa sedel na moji desnici in levici, o tem bo odločal moj nebeški Oče, ki je pravičen sodnik in bo vsakemu povrnil po njegovih delih. Smisel Jezusovega odgovora je torej: »Ne sanjajta s farizeji o blesku Me-sijevega kraljestva! Mesija bo trpel in vidva glejta, da mu bosta v trpljenju podobna. Skrb za plačilo pa prepustita nebeškemu Očetu« (Rupnik). 111 Jezusov odgovor je bil kot hladen poliv na vročo željo obeh bratov. Njuna prošnja pa je zbudila nevoljo med ostalimi apostoli. »Kaj se rineta v, ospredje? Kaj mi nismo nič? Ali ni Petru rekel, da bo prvi? Kaka predrznost!« in podobno. Jezus je pogledal v njihovo srce. Poklical jih je k sebi in jim povedal važen nauk za vse življenje. »Veste, da vladarji ljudstev gospodujejo nad njimi in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bodi tako; ampak, kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Poglejmo stopnice: biti velik — biti prvi — biti kakor Jazus — dati življenje v odkupnino za druge. Janez tega prizora ni sprejel v svoj evangelij, kakor da se ga je še pozneje sramoval. Ves njegov evangelij nam pa govori, kako so mu Jezusove besede šle do srca. Tu moremo gledati njegovo resnično spreobrnjenje. Kljub svoji ognjeviti naravi se ne trka na prsi, da je on edini od apostolov šel na Kalvarijo in stal pod križem. Sebe niti ne imenuje razen z imenom: »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Rad bi zapisal tudi: »učenec, ki je Jezusa ljubil«, vendar tega ni storil. Opisuje pa natančno tisti prizor, ko je Jezus spraševal Petra: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš? Ali me ljubiš bolj ko tile?« In ko je Jezus Petru rekel: »Hodi za menoj!«, se je tudi on, Janez, zagnal za njima, kajti v svojem srcu je s Petrom tudi on odgovarjal: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Bil je hvaležen Petru, da ni rekel: »Gospod, ti veš, da te ljubim bolj kot tile!« Tako je ostal prostor tudi za Janeza. In on naglaša: »Peter se je obrnil in je videl, da gre za njima učenec, । ki ga je Jezus ljubil in ki se mu je bil pri večerji naslonil na prsi«. Na eni strani zataji svoje ime, na drugi strani naglaša, da ga je Jezus ljubil morda bolj ko ostale apostole. Potiho iz tega zveni, da je tudi on vračal ljubezen bolj ko drugi. Toda vse to je zakrito v sramežljivost, zadržanost, skromnost, ki pa ne more zakriti tega, kar beremo med vrsticami. Sv. Pavel o sebi ne molči. On o sebi piše dobro in slabo, drži se resnice. Zelo smo mu hvaležni, da je v svojih listih toliko govoril o sebi, o svojem delu in o svojih sodelavcih. Nasprotno pa evangelisti Matej, Marko, Luka in Janez in tudi večina ostalih apostolov o sebi zakleto molčijo. Zanje to ni bilo lahko, posebej če pomislimo, kakšno odločno in podjetno naravo so imeli, zlasti Matej, Janez, Jakob in tudi drugi. Za tem velikim molkom o sebi vidimo Janezov sklep. Ce bi ga hoteli izraziti, bi ga izrazili z besedami Janeza Krstnika: »On, Jezus, mora rasti. Jaz se pa moram skriti in manjšati!« V tem so apostoli podobni Mariji, sv. Jožefu in mnogim svetnikom Cerkve prvih stoletij. Kako si je Janez vzel k srcu Jezusove besede, vidimo tudi iz prizora, ki ga je sam tako lepo opisal v predzadnjem poglavju svojega evangelija. Na velikonočno jutro je Marija Magdalena pribežala od božjega groba in javila Petru in Janezu: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Njeno sporočilo je bila zmota, danes bi rekli desinformacija. Toda vrgla ju je pokoncu. Začela sta teči h grobu. Seveda je bilo to početje brezumno, toda ljubezen dela nagle in dostikrat nepremišljene korake. Tekla sta, da se prepričata ali je res. Skupaj sta tekla. Njun tek je bil znamenje njune Iju-* 112 bežni. Toda Janez je Petra prehitel. Kljub temu ni vstopil. Počakal je in dal prednost Petru. Dal mu je prednost, ker mu je Jazus dal prednost, ko ga je; imenoval: Ti si Peter, Skala, na tebi bom sezidal svojo Cerkev. V apostolskih delih dolgo časa srečujemo Petra in Janeza skupaj. Zanimivo je, da nista hodila skupaj po dva brata Janez in Jakob, Peter in Andrej. Tu je bilo močnejše prijateljstvo. Skupaj sta šla v tempelj molit, skupaj ozdravila hromega, skupaj nastopala pred velikim zborom, skupaj šla v Samarijo birmat. Znak velikega prijateljstva, ki mu je bilo osnova velika ljubezen do Jezusa. Po prihodu Sv. Duha na binkošti apostoli niso več spraševali, kdo je med njimi večji. Tudi mi danes tega ne sprašujemo. Kdo je večji, ali Sv. Frančišek Asiški ali sv. Ignacij Lojolski ali sv. Janez Bosko ali sv. Terezija Avil-ska? In kdo od nas sedaj živečih kristjanov je največji? Vsak človek ima do Kristusa svoj posebni, osebni odnos in zato ima tudi v božjem kraljestvu svoje posebno mesto. V božjem kraljestvu bomo vsi veliki, saj bo najmanjši otrok med »največjimi«. Sv. Mala Terezija se je trudila, da bi bila zelo majhna, ponižna, tako ponižna kot Marija, da bi tako postala največja. Majhen biti pa pomeni v evangeliju služiti, streči drugim, dati svoje življenje v odkupnino za druge. Lojze Kozar Moji konjički Ure i Ce ste prebrali naslov, nikar takoj ne mislite, da sem postal gojitelj kakšnih plemenitih arabskih žrebcev, v križankah navadno at imenovanih, tudi ne gojim kakšnih konjičkov za slavne ljutomerske kasaške dirke, ne, moji konjički so podobni tistim nekdanjim lesenim, na katerih so otroci nekoč jahali v daljnji širni svet, in čeprav se je konjiček samo nerodno pozibaval na dveh lesenih locnih, so na njem dirjali prek travnikov in skoz temne gozdove, mimo prepadov in čez strme gore, z lahkoto kakor misel ali sanje, kar je jahanje tudi bilo. Lahko bi vam konjičke prevedel v bolj razumljivo in sodobnejšo besedo in bi napisal Moji hobbyji, saj se zdi, ko beremo napise na trgovinah, da Slovenci angleščino in latinščino veliko bolje obvladamo, kakor svoj materin jezik, in vem, da so nekateri prepričani, da je »elegantno in progresivno«, naj tudi sam uporabim vsakdanje tujke, če uporabljaš tuje besede, čeprav jih ne razumeš in ni prav nič hudega, če tega ne znaš povedati v domačem jeziku. Iz takih se je že pred leti duhovito ponorčeval Albert Papler, ko je v Lj. dnevniku zapisal: »Kako hočeš biti nekaj, pa ne znaš latinske slovenščine«, in je Vodnikov verz: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava« takole prevedel v sodobno časnikarsko slovenščino: »Proletarec SRS! Tvoj agrobazen je solventna akumulacija zakamufliranih rezerv. Njegova globalna urbanistično planska lokacija je ekstremno pozitivna ter perspektivna za kadre socialističnih tendenc!« 113 Pa so nas konjički zanesli nekoliko vstran, vrnimo se nazaj v »bazo«. Konjiček je torej nekaj, kar nam je v zabavo, pa je vendarle več, kakor samo zabava. Ko otroci jahajo na konjičkih, se jim odpirajo nova obzorja in sanje postajajo resničnost, zato tudi odrasli radi sedemo na konjička, da se nam zakrnela domišljija znova nekoliko vznemiri. Zato nekateri zbirajo znamke, škatlice vžigalic, razglednice, stare novce, gostilniške papirnate prtičke, stare stole, stare umetnine in menda sploh vse, kar na svetu obstaja. To so zbiralci. Njihov konjiček je zbiranje. Drugi imajo drugačnega konjička, ki je v delovanju. Taki vedno nekaj delajo, nekaj kar jih veseli, jih nekako napolni in osmisli, jim postane ne samo navada, ampak strast. Moj konjiček v tistih prvih letih, ko sem se po vojni vrnil z Madžarskega in se za silo ustalil v Odrancih, so bile ure. Nisem jih zbiral, ne, ampak) popravljal sem jih. Tudi takratni čas je k temu pripomogel. Verouka nisem učil, ker nisem mogel, to je smel, slikal sem rad, toda ni bilo barv in v tesnem stanovanju ne prostora. Za cerkev ali župnišče ni bilo treba skrbeti, ker ni bilo pri nas ne tega ne onega, zato sem imel časa dovolj. Pisal takrat še nisem, razen krstnih in drugih matičnih knjig. Harmonike pa tudi nisem mogel raztegovati ves ljubi dan, saj bi me sosedje izgnali iz stanovanja, če bi jim kar naprej cvilil na ušesa. In tako je naneslo, da sem začel popravljati ure. Že moj oče so popravljali ure, večinoma samo stenske, take na uteži, ki so visele na verižici ali pa še celo na vrvici. Uro so vzeli v roke, jo razdejali na sestavne dele, vse lepo očistili, namazali in zopet sestavili in ura je zopet klecaje tiktakala podnevi in ponoči. Težje je bilo, če se je kaj zataknilo pri bitju. Takih niso radi vzeli v roke, nazadnje pa so le tako dolgo vrtali in brskali med kolesjem, da je zopet začela pravilno biti. Naša stenska ura doma se je vedno dolgo pripravljala k bitju. Ko včasih proti jutru nisem mogel spati, sem slišal tik nad seboj, kako se je v uri, najprej nekaj sprožilo, potem je precej časa vladala napeta tišina in šele, ko je napetost tišine prišla do viška, je odbila tistih nekaj brnečih udarcev, s katerimi nam je naznanila, kako daleč se še sonce skriva za Crpnjakinim bregom. Vedno sem bil brezmejno radoveden, kako ura to naredi, da se najprej nekako zažene, potem pa čaka in udari šele takrat, ko smo do kraja nestrpni od čakanja, kakor da se mora prej odhrkati, preden spregovori. In kaj daje v naši uri glas, to čudovito mnogoglasno brnenje, ki ga opeva celo ljudska pesem: Ta prva vbra zabrni, ta prva dekla zakriči: Marija, ti pomagaj mi? Zato sem si vroče želel, da bi se tudi naša ura kdaj pokvarila, da bi jo oče vzeli s stene in bi videl, kaj je v njej. In kakor da je ura vedela za mojo željo, je nekoč obstala. Nobeno poganjanje nihala ni več pomagalo, prav tako ne dodajanje dodatnih uteži, da so se nazadnje babica ujezili in rekli očetu: »Drugim takoj popraviš, če ti prinesejo kako staro motovilo, naša pa že več dni stoji, te se pa ne lotiš. Saj ne vem, kdaj naj kosilo pristavim. Bomo pri nas merili ure po želodcu?« Ker so babica sitnarili samo takrat, ko je bila sila že zares velika, sd oče vzeli uro s stene in jo začeli jemati narazen. Ko so začeli snemati kazalce in si skušali zapomniti, v kakšni legi so prej bili, sem bil že z nosom ob njihovih rokah, da mi ne bi ušla prav nobena skrivnost, ki jih je v taki čudovi 114 ti stvari, kakor je ura, gotovo na tisoče. In ko so odstranili zadnjo steno pri uri, sem videl, kakšna skrivnost je v naši uri, da tako lepo brni, kadar bije. Na tanki leseni deščici je bila pritrjena jeklena spiralasta žica. Ob najrahlejšem dotiku v bližini, kjer je bila pritrjena, je zazvenela in vsa jeklena žica zavita v spirali vase je vzdrhtela in se dolgo ni mogla umiriti. Drhtenje se je ponavljalo v nekakih valovih, ki so postali vedno slabotnejši, dokler ni bilo več zvenjenja, ampak samo še nekak zamolkel komaj zaznaven hrum. Bil sem vesel in razočaran hkrati. Razočaran zato, da je stvar tako preprosta in ni v uri vsaj kakega zamotanega glasbila, vesel pa zato, ker sem spoznal, kako je mogoče s preprostimi stvarmi doseči neverjeten učinek, saj si nihče, ki našo uro posluša, niti misliti ne more, da ni v njej kaj imenit-nejšega, kakor samo kos v spiralo zvite jeklene žice. »Ata, kako je mogoče, da ta žica tako lepo poje, tako brni?« »Žica bolj malo poje, veš?« »Saj pa drugega ni v uri, kaj pa potem poje?« »Najbolj poje ali brni les. Ce žica ne bi bila pritrjena na ta mehki borov les, se ne bi skoraj nič slišalo.« »Zdaj me imate pa za norca. Saj les ne more brneti.« »Sicer je škoda in drugič več tega ne bom naredil, da boš pa videl, kako' les brni, vzamem žico z lesa.« Odvili so spiralo z lesene plošče in udarili z žebljem nanjo, pa se skoraj nič ni slišalo. »Čakajte, bom jaz,« sem rekel, ker sem mislil, da me hočejo potegniti za nos, toda naj sem obračal tisti kos v kroge zvite žice kakorkoli, ni dala pravega glasu od sebe, samo nekak rezek kovinski zvok, brnenje pa sem le rahlo slišal, če sem spiralo držal tik pri ušesu. Ko so oče pritrdili žico nazaj na les, je zopet dobila pravi glas, najlepšega pa šele, ko so z leseno ploščo zaprli zadnjo stran ure. Od takrat dobro vem, kaj pomeni pri uri, ki bije, ohišje in zakaj je leseno najbolj primemo. Ko sem opazoval očeta pri delu, sem videl, kako se verižica, na kateri visi utež, lepo prilega na zobčke kolesa, na katerem visi in sili kolešček k vrtenju, kako ta kolešček s svojimi drobnimi mišjimi zobci sega v drug kolešček, ta pa v tretjega in tisti sili k vrtenju najmanjšega, ki pa nima navadnih zobčkov, ampak izoblikovane na poseben način, tako da imajo na konceh strmino, po katerem drsi sidro, ki je povezano z nihalom. Ni se mi takrat še do kraja posvetilo, ampak zaslutil sem, da ure ne poganja nihalo, kakor sem prej mislil, ampak da je narobe: uteži poganjajo kolesje, kolesje poganja nihalo, nihalo pa uro zavira, in sicer enakomerno zavira, sicer bi ura hitela vedno hitreje in bi v kratki minuti minila noč in dan, mi bi pa ne imeli niti toliko časa, da bi vstali od mize, ampak bi zajtrk, kosilo in večerjo kar drugo za drugim hitro pospravili. To bi bilo imenitno, toda žal ure niso tako narejene. Začel sem ure popravljati, ali: zajahal sem tega nesrečnega konjička, ko sem stanoval pri kmečki hiši, saj župnišča še nismo imeli, in je gospodinja kar naprej hodila spraševat, koliko je ura, da sem se naveličal in končno le vprašal: »Manka, kaj vaša ura ne gre dobro?« »Ne samo dobro, sploh ne gre. Že dve leti ne gre. Pa jo mažemo z bučnim oljem, pa s strojnim, ona pa nič. Ne gre. Obesila sem nanjo že ne vem 115 koliko uteži, pa vse zaman. Ko jo poženem, samo malo zaječi kakor težek bolnik, potem se pa ustavi.« »Prinesite jo sem. Jo bom skušal popraviti.« Najbolj usoden stavek, ki sem jih kdaj izrekel. Koliko jeze mi je pripravil, se ne da povedati. Takrat tega še slutil nisem. Manka so prinesli uro, bila je zaprašena, pa so se opravičili: »Prašna je, pa se je ne upam dotakniti, da bi jo obrisala.« »Cim manj se take stvari dotikamo, tem bolje.« Manka stojijo in čakajo, kako se bom njihove ure lotil, jaz pa nikakor ne bi rad imel prič, ko bom izvršil svojo prvo operacijo, saj nikoli ne veš, kje se lahko stvar zatakne. Že pri razdiranju se lahko kaj upogne, izgubi, polomi, nadomestiti pa tistega ni tako lahko. »Prav zdaj imam drugo delo, popoldne ali pa jutri jo bom vzel v roke,« sem jih vljudno odslovil, toda mislim, da so bili dovolj bistri, da so opazili mojo zadrego, da niti ne vem prav, kako bi se ure lotil, saj sem doslej popravil samo še svojo budilko. Ko so Manka odšli, sem se zagledal v uro. Obračal sem jo sem in tja in se odločil, da ji najprej snamem zvonec, kajti ob vsakem prijemu se je zvonec oglasil, meni pa ni bilo do tega, da bi Manka na drugem koncu hodnika vedeli, da imam uro v delu. Snel sem torej zvonec, potem kazalce, izvil nekaj vijakov in vzel stroj iz ohišja, ki sem ga lepo obrisal in si nekoliko oddahnil, kakor da sem precej važnega dela opravil. Ko sem uro dolgo opazoval, sem videl, da bo dobro najprej vzeti ven sidro, da se rešim s tem tudi nihala, ki je opletalo okrog in grozilo, da se zvije, upogne ali še kaj hujšega. Ko sem imel sidro v rokah, sem videl, kako so na njem zobci zadnjega kolesa pustili svojo sled, da je na notranji strani imelo že precej globoko zarezo. Z majhno pilo sem zarezo nekoliko zgladil, potem sem previdno vzel kolešček za koleščkom iz ure in vse lepo v bencinu opral. Vse to je drobno delo, vznemirljivo pa tako, da sem se spotil in so mi kaplje lezle v oči in me slepile. Ko sem vse dele lepo namazal z oljem, sem se lotil zlaganja in ko je sonce zahajalo, je bila ura zopet skupaj. Zabil sem žebelj v steno, soba je bila navadna kmečka, lepa in prijazna, vendar lastnica Manka niso bili pretirano občutljivi za to, če je en žebelj več zabit v steno. Uro sem obesil na žebelj, potem sem nekaj časa stal pred njo, kakor da ji dajem še nekaj odmora, preden se bo podala na pot. Na dolgo ali kratko pot? Potem sem nihalo zanihal. Najprej se je nekoliko obotavljala, potem pa je zapela tik-tak, tik-tak kakor kakšen šantač in vedel sem, da ne visi prav. Ko sem našel zanjo pravo lego, pa je začela iti enakomerno, gosposko kakor kakšna gospa srednjih let, ki se dobro zaveda svoje važnosti. Stal sem pred njo in čakal, da bo bila. In res je bila. Toda ob pol je udarila kar lepo število udarcev,ki se niso ujemali s tem, kar je ura kazala. Kaj zdaj? Naj jo zopet razderem? Pa mi je prišlo na misel, da jo lahko okoli prinesem in ji nataknem kazalce na tisto uro, ki jo ona bije. Ali bo šla gora k Mohamedu, ali pa je bolje, da gre Mohamed h gori? Naslednjega dne sem obesil uro Manki na steno in ne spominjam se, da bi mi jo še kdaj prinesla na popravilo. Toda sprožil sem plaz, kajti Manka so že isti dan povedali vsem sosedom, da ura zdaj gre in da sem jo jaz po 116 pravil, da je kakor nova, čeprav sem jo samo dobro obrisal in nihalo očistil, da se je svetilo. Ko sem se pogovarjal z ljudmi, sem čutil, da jih nekaj tišči, pa ne upajo z besedo na dan. Cez dober teden — tako dolgo so zbirali pogum — pa mi je soseda rekla: »Že dvakrat bi skoraj zamudila mašo. Ura nam ne gre, pa smo v taki zadregi.« »Brez ure je res hudo. Zakaj pa ne gre?« »Že med vojno se je pokvarila in od takrat ne gre.« »Morda je že stara, pa se je naveličala iti.« »Seveda je stara. Saj je bila Mankina tudi stara, pa Manka pravijo, da zdaj gre. Saj ne zamerite, če vas vprašam, je res, da ste jo vi popravili?« »Ne, saj je ni bilo treba popravljati, samo očistil sem jo in zdaj menda res gre.« »No, seveda, saj je naša prav taka, samo očistiti bi jo bilo treba. Naši so jo že nekaj mazali in vlivali vanjo petrolej, pa zaman. Zdaj pa smo se doma pogovarjali, če bi mogoče vi hoteli...« »Uro pregledati?« »Da, da, samo pregledati, da bi vedeli, kaj ji je.« »Pregledam jo lahko, da bo pa tudi šla, pa ne morem obljubiti.« Takoj je skočila ponjo in vzel sem jo v roke. Bila je zelo stara in os pri tistem koleščku, ki se mora največkrat zavrteti, je bila tako obrabljena, da se je niti dotakniti nisem upal. Z veliko potrpežljivostjo sem iz primernega žeblja naredil novo os in nanjo nataknil kolešček, uro osnažil in namazal, pa je začela zopet veselo tiktakati. Kako dolgo je šla, ne vem. Dolgo menda ne, ker je bila os iz navadnega železa, morala pa bi biti jeklena, da se ne bi tako hitro obrabila. Odslej nisem bil nič več prost. Prinašali so mi ure kar po vrsti. Najprej stenske, potem budilke, ki so že zahtevnejše od stenskih. Najpogostejša napaka pri budilkah je bila, da se je zlomila vzmet, ki uro poganja. Ker nadomestnih delov ni bilo, kakor danes ne traktorskih, sem pač moral oba zlomljena konca vzmeti znova speti skupaj. Pri močnejših vzmeteh sem ju spel skupaj z zakovico, ki sem jo naredil iz primerno spiljenega žeblja. Zato pa sem moral na obeh zlomljenih koncih narediti luknjico, to pa je bilo včasih pasje težko, zlasti če se je vzmet zlomila nekje blizu notranjega konca, saj sem moral držati živo in nemirno vzmet s kleščami blizu plamena sveče, da sem konec vzmeti razžaril, da se je po zakovanju lepše prilegla. Seveda je bila vzmet zdaj ne samo krajša, ampak zaradi tega vozla je bila tudi manj prožna. Sicer sem pa lastniku tudi povedal: »Budilko bo treba navijati vsak dan dvakrat, ker je vzmet kratka in ura s tako vzmetjo ne more iti ves dan.« »Jo bomo že navijali, samo naj gre.« Ko sem nekoč pisal strini v Ameriko, koliko dela imam z urami, pa še pravega orodja nimam, mi je namesto pametnega nasveta, naj pustim urarstvo in se lotim česa pametnejšega, poslala kakih sedem drobnih drobcenih izvijačev, pinceto in povečevalno steklo, tako pravo za urarje, ki se natakne na o-ko. In od takrat sem popravljal tudi žepne in ročne ure. To pa je bilo drobno, neizmerno pazljivo delo, saj si moral z vsem, kar je v taki majhni ročni, zlasti ženski uri, ki ni večja od nohta, tako nežno ravnati, da niti v mislih 117 nisi smel prav nič pritisniti, upogniti, stisniti. Razen tega je bila vsaka ura drugačna, čeprav so se po zgradbi delile v glavnem v dve vrsti: ankerce in štiftarce sem jim rekel, ker nisem utegnil iskati primernih slovenskih izrazov. Morda bi nemške besede lahko prevedel takole: ure na sidro in ure na zatik. Toda to je predolgo, zato bi bilo bolje: sidrovka, zatikavka. Sidrovka je elegantna dama in vpričo nje je zatikavka uboga služkinja, čeprav sta na zunaj lahko povsem enaki, pa tudi znotraj, le pri tistem delu ure, ki enakomerno pospešeno gibanje preureja v enakomerno gibanje, se razlikujeta, kajti dama sidrovka ima na tem mestu vdelane natanko zbrušene in prirezane rubine ali druge drage kamne, zatikavka pa isto delo opravlja z navadnimi jeklenimi zatiki. Jeklo in rubin pa le težko med seboj primerjamo. Sidro in zatik pa poganjata nemirko, ki pri urah na vzmet — budilke, žepne, ročne ure — opravlja isto delo, kakor nihalo pri drugih urah. V začetku se mi je zdelo vse precej preprosto, ko pa sem dobil v roke Urarski priručnik — v hrvaščini — sem šele uvidel, s kolikimi težavami se je moralo boriti urarstvo in koliko formul uporabljati recimo samo za to, da so zobci na koleščkih prav izoblikovani, kolikšen mora biti kot ali strmina na tistem zadnjem koleščku, ki ga ustavlja sidro ali zatik in kako natančno mora biti uravnovešena nemirka, če naj bi ura dobro šla. Toda to niso bili moji problemi. Moje težave so bile čisto drugačne vrste: kako sneti kazalce, da se ne zvijejo in da ne odpade z njih snov, ki se ponoči sveti. Kako srečno odviti drobcen vijak, s katerim je pritrjena nemirka, ne da bi se zvila njena spirala ali po domače »las« in tisoč podobnih težav. Največja težava pa je bila v tem, kako zopet najti droben vijak, ki je tolik, da sem ga s prostim očesom komaj videl, pa mi je pri delu nenadoma odletel s pincete, kakor bi ga iz topa izstrelil, če bi tako drobno stvarco sploh mogli iz topa izstreliti. Potem sem pa to drobno stvarco iskal. Iskal ure in ure. Odnehal v obupu, pa znova iskal. Zmerjal sem urarstvo, neumne iznajditelje in sestavljalce tako majhnih ur, najbolj pa sebe, čemu sem se jih lotil. Plazil sem se po kolenih, natančno pregledal vsako špranjo in drobno razpoko v podu, ki je bil star in razpokan in prav lahko je vijak padel v kako špranjico, potem pa ga tudi po sodnem dnevu nihče več ne najde. Jaz pa sem obljubil, da bo ura ta teden gotova in v soboto gotovo nekdo pride ponjo. Kaj naj mu rečem? Naj mu uro plačam? Potil sem se od skrbi, napenjal oči, si pri svetlem dnevu svetil z žepno svetilko in z razbolelim hrbtom in rdečimi, otečenimi koleni znova in znova vstajal, pa zopet poklekal in iskal dalje. Stokrat sem ponovil svoj trdni sklep, da se nikdar in nikoli, ne za nagrado ne za priznanje nikoli več ne dotaknem nobene ure. Zvečer sem šel slabe volje spat, ko sem še enkrat potrdil svoj trdni sklep. Se ponoči sem sanjal, da nekaj ves čas iščem, samo sreča, da v sanjah nisem vedel, kaj iščem, tako mi je bilo nekoliko laže. Zjutraj sem vstal nenaspan, slabe volje, v glavi pa so se mi motale misli, kako bom iz bakrene žice naredil zasilen vijak, saj bo jekleni navoj v matici zarezal toliko navojev v bakru, da bo vsaj za silo držalo. Umil sem se in oblekel. Ko sem vzel v roke svoj stari pulover in sem ga gledal, kako zapenjam gumb za gumbom od zgoraj navzdol, sem izgubljeni vijak zagledal poleg tretje gumbnice. Tam je visel ves nedolžen in brezskrben, kakor da na vsem svetu ni nedolžne j še stvari od njega. Zapletel se je v drobne volnene nitke in menda bi ga lahko odnesel čez pol sveta, pa ne bi 118 padel od tam, drobcen in majhen in brez teže, kakor je bil. Torej sem ga imel včeraj ves čas tik pod brado, ko sem se plazil po kolenih! Izkusil sem pa pri tem veliko resnico: večje veselje je nad enim spokorjenim grešnikom, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, kajti ko sem Vijak našel, je bila naenkrat pozabljena vsa skrb in trud in jeza in s tem vred tudi moj trdno trdni sklep, da se več ne dotaknem nobene ure. Ure so mi postale nekakšna strast, zlasti take z večjimi okvarami, kajti vedno je šlo za iznajdljivost, kako jih bom popravil, ko nimam rezervnih delov, kaj si bo treba izmisliti, kakšno pot najti, da bo ura vendarle šla. Pravijo, če je cilj, je tudi pot, in najti pot je bil vedno velik užitek. Nekoliko me je bilo sram takrat, ko mi je kdo prinesel uro, ki ji ni bilo prav nič, samo navita ni bila. Seveda jo je lastnik navijal, toda glavica na navoj ni osi je bila tako obrabljena, da so prsti polzeli po njej, lastnik pa tega ni opazil. Z drobno pilo sem obnovil zareze na glavici, pa so me zaradi tega hvalili kot dobrega urarja. Seveda sem ure popravljal zastonj. Najprej zato, ker je bil to moj konjiček in bi pravzaprav jaz moral plačati tistim, ki so mi ure nosili na popravilo, drugič pa zato, ker z občinskimi finančniki nismo bili v najboljših odno-šajih in bi me lahko kaj hitro pritisnili zaradi šušmarstva, kar je moje urarstvo pravzaprav tudi bilo, toda bilo je zastonj. Potem je prišel čas, ko so ljudje začeli odhajati iz države na delo in so iz tujine prinašali nove in nove ure, take, ki so jih tam prodajali na kilograme, kakor so v šali rekli, pa tudi dobre, švicarske, ruske in japonske, vse do najnovejših elektronskih, meni pa so počasi pešale oči in sem moral kupiti očala, z njimi pa urarstvo ni dosti prida, zato sem svojega urarskega konjička razjahal, tem rajši, ker sem že med urarstvom zajahal še drugega, manj natančnega in privlačnega, zato pa bolj tveganega. Pa o terii kdaj drugič. Lojze Kozar, ml. Osiroteli dom Nizko nad obzorjem je umiralo sonce. Ugašala je moč, ki se je razdajala od jutra do poznega večera. Žareča krogla se je spuščala v objem borovih gozdov, ki so jokali v bolečini. V dolini so se zbirale meglice in žalostno lezle preko travnikov. V večernem Somraku so umirale hiše na pobočjih in še ljudem je upadlo srce. Iz nizkega zvonika sredi vasi je priplaval napev, poln bolesti in grenkobe. Je bila vse to resnica, ali se je pa Pavlu le tako zdelo? Je zares umirala vas, ali so pa bile to le strašne sanje? Stal je na vrhu hriba ob široki cesti. Mlad je še bil, le devetnajst let se je zarisalo na njegovem obrazu. Strmel je v nastajajoči mrak in v duši ga je peklo. Odhajal je. Spet je odhajal. Kako dolgo še? Težka potovalka je počivala zraven njega. »Oh, mati, ne bi je bilo treba napolniti s prekajeno slanino, domačim kruhom, pecivom, jabolki. Saj nisem vreden vse te ljubezni. Ne bi smel tega vzeti, kar ste vi s težkim delom pridobili. Zdi se mi, kakor da sem vse to ukradel.« 119 Srce se mu je še krčeviteje stisnilo, ko je zaslišal brnenje motorja in se je kmalu zatem avtobus izvil iz objema mračnega gozda ter se po razriti cesti bližal postaji. Pavel bi v slovo rad objel vse ljudi, poljubil zemljo, si globoko v dušo vtisnil vonj suhega sena, ščebetanje lastovk in se nadihal svežega zraka. Toda zdaj je bilo prepozno za vse. Avtobus se je že ustavil pred njim. S težkim korakom je stopil na stopnico in že ga je pločevinasti oklep odrezal od njegovega sveta. Z utrujenim pogledom se je Pavel ozrl po praznem avtobusu. Cisto spredaj je sedelo dekle z bujnimi svetlimi lasmi; na drugi strani, za šoferjem, pa moški srednjih let, ki se je očitno vračal z dela na žagi, kakor je kazala njegova obleka. Pavel je bil tretji potnik. Kdo bi se pa ob tem času še vozil? In to je Pavlu tudi ugajalo. Nemoteno je lahko razpredal svoje misli in se poslavljal od domačih krajev. »Lepa si, zemlja gorička, kakor je pač lepa vsaka zemlja, kjer jo kdo ljubi. Toda zakaj si tako trda in neizprosna, da vsi bežijo od tebe? Ali res ne moreš preživeti svojih ljudi?« Zemlja pa mu je odpevala z žalostnim, bolečim glasom: »Nisem trda in neizprosna, toda ne morem roditi sadov, če me ljudje ne ljubijo. Tudi ti me zapuščaš. Ali je tudi v tebi premalo ljubezni?« Pavel jo je ljubil, toda odločil se je, da bo kot zdravnik pomagal ljudem. Medicina ga je prevzela, vendar zemlje ni mogel kar tako pozabiti. Težko mu je bilo ob misli, da so njegovi starši ostali sami na kmetiji, da se jim je nekako izneveril. Kje je zdaj hvaležnost do staršev, ki so mu storili toliko dobrega? Te misli mu niso dale miru, podile so se mu po glavi in mu stiskale srce v bolečini. Žarometi so rezali temo, kdaj pa kdaj oplazili kakšno hišo ali drevo ob cesti, ki sta se takoj spet pogreznila v mrak. Iz teme pa so vstajale drugačne podobe in poplesavale pred Pavlovimi očmi. V duhu je videl pred seboj svoje domače, zbrane pri večerji, soseda, ki žalostno gleda zapuščeno domačijo, sebe v zdravniški halji, kako se sklanja k bolniku, pa dva fanta, ki na dvorišču nabijata žogo, medtem ko mati kida gnoj. Pavel je še podoživljal dogodke in okušal bolečino slovesa, medtem ko je avtobus zapuščal ovinkasto cesto, polja in hiše ob njej in se bližal novemu življenju, novim radostim pa tudi novim bolečinam. Stara stenska ura je leno tiktakala in brezbrižno merila čas. »Se malo, pa se bom iztekla, ker ne bo nikogar, da bi me spet navil. Tudi vajino življenje, Martin in Roza, se bo kmalu izteklo, pa ne bo nikogar, ki bi vama na starost pomagal in nadaljeval vajino delo«. Toda Martin in Roza nista imela časa za take misli, čeprav so po tihem glodale v njunih srqih. Mora,la sta nakrmiti kravi in napojiti telička, s pomijami utišati prašiče in jim nastlati s slamo, nacepati drva, pa še kup manjših opravil in vse — sama. Ta večer se je nekaj morečega naselilo v njuni srci. Sploh se jima ni ljubilo govoriti. Z delom sta nekako zakrivala rano, ki ju je skelela. 120 Roza je z naročjem drv stopila v kuhinjo. S prosto roko je otipala stikalo in prižgala luč. Svetloba se je razlika po kuhinji in skozi nezagrnjeno okno uhajala v temo. Roza je zakurila v štedilniku in počakala, da je prišel Martin v kuhinjo. »Kaj pa naj pripravim za večerjo?« To vprašanje je postalo že njena navada. Vendar ni spraševala zato, kakor da ne bi vedela, kaj naj skuha, ampak hotela je Martinu, in prej tudi otrokom, izkazati pozornost, jih razveseliti in osrečiti tudi s takimi majhnimi stvarmi. »Pravzaprav mi je vseeno,« je kratko spregovoril Martin, a se je kmalu popravil: »Kuhano mleko bi mi kar ugajalo.« Medtem, ko je Roza nalivala mleko, si je Martin sezuval čevlje. Obul si je copate, ki so že odslužile svojemu namenu, in sunil čevlje pod klop. Vznemirjala ga je tišina, ki je ni bil navajen, dušila ga je neka praznina, ki je napolnjevala kuhinjo in vso hišo. Ni bilo otroškega vrišča, ne glasnega prerekanja, ne gneče pri mizi. Da bi zmanjšal napetost, ki je rasla v njem, je zavrtel gumb na radiu. Razigrano prešerna melodija je privrela iz zvočnika in se razlila po kuhinji. »Lepo je nekaterim; veselijo se in zabavajo in jim ni mar, da nekje nekoga tlači žalost in tesnoba,« je Martin sam zase zamrmral. Roza je ujela njegove besede in samo kratko vzdihnila. Bila je vznemirjena in se je spraševala, kaj je naredila narobe, ali ni otrok lepo vzgajala, ali jih ni dovolj ljubila, da so jo vsi zapustili. Mleko je zavrelo in Roza ga je kar z loncem postavila na lesen podstavek na mizi. »Ce bova pa popila vse to mleko, ne bo treba dva dni ničesar kuhati,« se je oglasil Martin, ko mu je dišeči vonj mleka udaril v nos. Roza z mlekom res ni varčevala. Vsaj trije bi se še lahko usedli za mizo pa bi se vsi najedli. Lonec je bil prevelik; tisti pač, ki ga je Roza uporabljala, dokler jih je bilo še veliko okrog mize. »Bodo pa prašiči dobili, kar bi lahko kdo drug pojedel.« S trpko žalostjo v očeh je pogledala drugi konec mize, kjer so nekdaj sedeli Brigita, Darinka, Pavel in Gusti. Da, to so bili njeni otroci. Otroci, ki jih je z ljubeznijo pričakovala, jim šivala oblekce, jih učila moliti. Zaradi njih je mnogokrat bedela pozno v noč, vstajala še pred zoro, se potila pod žgočim soncem. Zanje je mesila testo in pekla kruh, zanje nosila vodo v hrib. Vse to je opravljala z veseljem, čeprav jo je vse to delo izmozgavalo, ji pilo življenjske moči. To pa je ni toliko vznemirjalo, samo da je bilo otrokom dobro. In res jimj je bilo lepo in mogoče jim je še. Tega Roza ni zanesljivo vedela. Odkar sq odšli od doma, več niso bili njeni, ni več videla v njihove duše. Počasi jih je izgubljala, enega za drugim. Kakor so prihajali, tako so tudi po vrsti odhajali. Prva je šla Brigita. Roza je bila kar malce presenečena, ko ji je Brigita ob koncu osemletke zaupala, da bo postala trgovka. Ni ji branila, pa tudi Martin je bil nekako zadovoljen — doma so bili še trije otroci. Tako je Brigita postala trgovka — seveda v mestu —, da bi ji bilo lažje v življenju in se ne bi toliko ubijala z delom, kot je Roza včasih rekla. Brigiti je sledila tudi Darinka. Tri leta je obiskovala šiviljsko šolo, nato pa se zaposlila v tovarni oblačil. Se je rada prihajala domov, toda živela je v mestu. 121 Dve leti za Darinko je odšel še Pavel. To je oba, tako Rozo kot Martina, zelo prizadelo, kajti na tihem sta mislila, da jima bo pomagal in nadaljeval njuno delo. Toda Pavel se je odločil za medicino. Kakor nista Martin in Roza nasprotovala Pavlu, tako nista branila Gu-stiju, da bi se izučil za avtomehanika. Roza mu je sicer nekajkrat omenila, da naj bi ostal na kmetiji, toda o tem niti slišati ni hotel, zato ni več drezala vanj. Obema pa je srce krvavelo, ko sta ostala sama. Prvih nekaj dni sta bila> čisto iz sebe, izgubljena in brez volje. Počasi sta se spet vračala v prejšnje življenje, ki je pa bilo povsem novo, ker sta izgubila otroke. Roza se je usedla za mizo in nato sta oba tiho molila. Prej, ko so bili še! otroci doma, so vedno molili skupaj, zdaj pa je njuna glasna molitev nekam čudno zvenela v praznem prostoru, zato sta raje molila vsak zase. Ko sta končala z molitvijo in se pokrižala — najprej Martin, nato še Roza —, sta se lotila mleka, ki je tako prijetno dišalo. »Videti je, da bo jutri deževalo, kajti prej se je sonce bledordeče spuščalo za Fickin breg. Ko bi vsaj dopoldne bilo lepo, da bi še tisti voz sena spravila pod streho,« je spregovorila Roza. »Saj, če Pavel ne bi bil danes odšel, bi tudi ta voz že bil doma. Sicer je pa dobro, da smo danes toliko naredili. Dva voza smo pripeljali domov, v Ratitkaj pa smo zložili še dvajset kopic, pa ne malih.« Iz Martinovih besed je vzel njegov trden značaj, ki se je kalil skozi težka leta vse od rane mladosti. Na dvorišču je Piki napel verigo in z glasnim laježem naznanil, da se je nekdo bližal njegovemu ozemlju. Martin in Roza sta slišala, da je prišlec prigovarjal psu, naj se nikar nad njim ne vznemirja, pa sta takoj vedela, da prihaja Grajkin Vili. Priropotal je pred kuhinjska vrata, za trenutek postal, nato jih pa na široko odprl in vstopil v kuhinjo. Bil je velik, širokopleč, a že precej upognjen, kot da bi na hrbtu nosil nevidno breme. Nekaj let je1 bil starejši od Martina in so mu že sivi lasje gledali izpod kape. Močna svetloba ga je ščemela v oči, da je mežikal in si s prosto roko tri oči. »Dober večer!« je vzkliknil. »Zdi se mi, da sem prišel prepozno.« Kroži nika sta bila namreč prazna. »Prepozen nisi, vendar ne vem, če bi bil zadovoljen z mlekom,« ga je zbodla Roza. »Kaaaj, mleko?« se je namrščil Vili. »Potem je pa dobro, da nisem prišel prej. Jaz pijem drugačno mleko.« Te zadnje besede je povedal tiho in nerazločno, kakor da bi ga postalo sram. Počutil se je nelagodno in je s precej nerodnimi gibi odprl oguljeno usnjeno torbo. Iz nje je vzel dve litrski steklenici, zaviti v star časopisni papir in ju postavil na mizo. Pogledal je Martina in samo kratko vprašal: »Saj boš napolnil?« To vprašanje je bilo pravzaprav odveč, ker je Martin že tako vedel, čemu je Vili prišel. Saj ni danes prvič prišel s to torbo! Že dve leti, odkar mu je umrla žena, je Vili prihajal po žganje in sicer kar pogosto. Kupoval je tudi drugod, da ne bi vedeli, koliko spije. Martin je počasi vstal izza mize, vzel steklenici in s trudnim korakom odšel iz kuhinje. »Pa še kakšen kozarček ga prinesi za pokušino,« je Vili zaklical za njim, čeprav je vedel, da mu bo Martin, kakor vedno, tudi danes poleg steklenic napolnil še kozarček. 122 Roza je odnesla krožnika z mize in jo obrisala, najprej z mokro, nato še s suho krpo. Ozrla se je na Vilija, ki je sedel na stolu zraven mize. To ni bil več tisti Vili, ki ga je poznala izpred nekaj let. Saj se je čisto spremenil. Ne samo, da so mu lasje osiveli, tudi njegova postava je bila precej klavrna, ni bilo več pravega življenja v njem. Njegov obraz je bil suh, oči so brez volje in ubito zrle predse. Rozi se je Vili kar zasmilil, kakor bi se ji zasmilil majhen otrok brez staršev. »Ti si zdaj že tako vse pokosil?« ga je povprašala. Vili je najprej samo zamahnil z roko, kakor da o tem sploh nima pomena govoriti. »Ha, pokosil! Kaj pa še! Da bi še sadil koruzo, sejal pšenico, obiral jabolka ... ! Za koga pa naj delam? Za ženo, ki mi je predlanskim umrla? Ali za Toneta, ki ima v Miinchnu vsega na pretek, ali za Izidorja, ki rajši dela v tovarniškem ropotu in vročini kot pa na kmetiji. Ali morda za Bojana, ki samo poseda po uradih? Noben od otrok me ne potrebuje, jaz pa se naj mučim in garam. Cernu le? Da se bodo po moji smrti bližnji in daljni sorodniki laže prepirali, kdo bo več dobil? Rajši živim, kakor pač gre, saj dolgo tako več ne bom. Potem pa naj gre vse skupaj k vragu!« Tudi Rozo je včasih zajelo tako malodušje, vendar je bil v njej neki močnejši nagib, ki ji je dajal volje in moči. Bila je v enakem položaju, a ni prav vedela, kaj naj mu odgovori, ker si tudi sama ni bila popolnoma na jasnem, kaj je prav. »Mogoče se bo pa še kateri vrnil domov!« Toda Roza sama sebi ni verjela. »Saj bi se vrnil, če bi mu postavil vilo, speljal asfalt do stopnic, delal namesto njega v hlevu in na polju in mu poleg vsega še dajal plačo.« »Toda kdo je kriv za to?« »Ha, kdo! Sem jih jaz zvabil s kmetije, ali sem jim prigovarjal, naj gredo, ali sem jih morda silil?« Martin je prinesel napolnjeni steklenici, pa še eno manjšo, iz katere je Viliju natočil kozarček. Duh po žganju je napolnil kuhinjo, prodiral v možgane in omamljal misel. Vili je najprej vzel iz žepa zmečkane tisočake in jih porinil čez mizo. Nato pa je počasi segel po kozarcu, ga z neko negotovostjo približal ustom, kakor da bi okleval ali naj izpije, potem pa hitro nagnil in izpil. »Martin, mnogi mislijo o meni, da sem pijanec; govorijo, da ničesar ne delam, da so njive neobdelane, da je hiša v neredu. Toda tako govorijo tisti, ki jim dobro gre, ki nimajo nobenih težav. Ce bi pa bili na mojem mestu, bi že zdavnaj vzeli vrv in si jo zadrgnili okrog vratu.« »Ti pa nikar ne misli, da si edini obsojen na propad. Poglej, tudi midva z Rozo sva ostala sama, tudi midva sva med obsojenci. Toda dokler živim, dokler delam, še imam upanje, da se bo obsodba spremenila. Mogoče bo pa katerega od otrok zemlja priklicala nazaj, morda se bo moral vrniti. Pa tudi če se ne bo, jaz bom oral njive in sejal žito, sadil jablane in obnavljal hišo. Vem, da je tako prav in zato bom delal, dokler bom še lahko kaj migal.« Martina je ob Vilijevem tarnanju vse bolj zapuščalo prejšnje nerazpolo-ženje. Vse bolj se je čutil trden v sebi in močan. Nasprotno pa Vilija nič ni moglo prepričati. Predaleč je že zašel v svojem obupu. Ni imel v sebi moči, da bi se spoprijel z življenjem. Ni se več upiral, bilo mu je vseeno, kaj bo z njim, saj na pogrebu tako nihče ne bo jokal za njim. 123' »Vrag naj vzame tako življenje,« je zagodrnjal Vili in namrščil izžeti obraz. »Pusti vraga pri miru,« se je vznejevoljila Roza. »Rajši bi kdaj šel k maši, saj te od ženinega pogreba sploh več nisem videla v cerkvi, pa tudi prej si bolj redko zahajal k maši.« »Čemu pa naj hodim kmaši? Da se zahvaljujem Bogu, ker so me vsi zavrgli? Da meljem molitve in ga prosim pomoči? Saj je tako zaman! Misliš, da mi bo Bog kaj pomagal? Nekdaj sem pogosto molil za fante, pa je bilo vse zaman. Fantje so odšli in Bog še s prstom ni mignil.« Tudi Roza je veliko molila, tudi sedaj, ko sta ostala z Martinom sama in večkrat jo je prešinila misel, da sploh nima pomena moliti. Vendar je odganjala te vsiljive misli in se prepričevala, da Bog že ve, kaj dela. Čutila je, da Vili nima prav, toda ni vedela, kako naj odgovori, zato je rajši molčala. Pogled je uprla v Martina v pričakovanju odrešilne besede, ki bi tako njo kot Vilija opogumila in dala upanje. Vendar je Martin sam pričakoval tako besedo, kajti tudi v njegovi glavi so se porajala vprašanja, ki jim ni bil kos. Pravzaprav pa je njegovo življenje razodevalo, da mu ti pomisleki niso odvzeli ne volje, ne vere. Ni se mu pa zdelo vredno, da bi o tem veliko raz-< glabljal in tudi zdaj je samo kratko povedal: »Kaj bi se prerekali? Življenje je pač tako, kot je! Vsak naj dela, kar jo njegova dolžnost, Bog bo pa že storil, da bo vse prav.« Za hip so vsi trije umolknili in se predajali svojim mislim. Vili je nekaj časa kimal z glavo, potem pa se je zdramil. Dvignil se je s stola in vzel torbo. Martin in Roza ga nista zadrževala. »Hvala za žganje, Martin. Pa še za drugič ga kaj prihrani.« »Bom, bom,« je zamomljal Martin, ne da bi mislil kaj govori. Zunaj pa se je zadnji krajec lune igral z razcefranimi oblaki in potoval proti zahodu. Redke zvezde so se iskrile na nebu in oživljale noč. Tisti večer Pavel ni mogel zaspati. Premetaval se je po postelji in razmišljal. V sebi je čutil neko težo, bridkost, ki mu je obtežila srce in ga pritiskala k tlom. Vstal je in stopil k odprtemu oknu. Drobne zvezde so migljale in ga pozdravljale z višin. Kolikokrat je že občudoval zvezdnato nebo in vsakokrat ga je ta pogled pomiril, ga napolnil z nečim skrivnostnim in osrečujočim. Z očmi je taval od zvezde do zvezde, od malega voza do severnice, z duhom pa je bil pri Njem, ki je ustvaril tako zvezde kot sonce, marjetice in čebele, Pavla in njegove starše. Naenkrat se je zganil, sedel za mizo in iz predala vzel pismo. Razgrnil je papir in začel hitro pisati, kakor da bi se odprle zapornice in bi se narasla reka začela valiti po strugi: »Dragi ata in mama, vem, da vaju razjeda bolečina, da trpita zaradi zapuščenosti, vendar tudi mene gloda isti črv. Nikoli vama nisem povedal, da je tudi meni težko, da tudi mene mori mnogo stvari. Molčal sem le zato, da vama ne bi povzročal še večjega gorja s svojim tarnanjem. Čeprav sem vaju zapustil, sem vseeno ostal vajin. Vsakokrat, ko slišim, da je slana ožgala pomladno cvetje, ali da je toča opravila mlatev, ali da so s trudom obrana jabolka zgnila v kleti, me 124 zaboli srce. Vse, kar prizadene vaju, pa čeprav je le hladen pogled zviška, boli tudi mene. Prej sem mislil, da vaju moram nekako potolažiti, zdaj pa vse bolj spoznavam, da vidva mene tolažita. Saj takega upanja, take vere nisem srečal še pri nikomer. Vidva delata, trošita svoje moči, pa čeprav prihodnosti pravzaprav ni. Toda prihodnost je, tudi za vaju, ker jo vidva vidita. Od tod torej izvira vajina velika življenjska moč! Ce bi vsi delali s tako zavzetostjo, s tako ljubeznijo in s takim zaupanjem, bi naša dežela postala pravi raj. Res, ostala sta brez otrok, toda nam otrokom sta dala neizmerno veliko. Naučila sta nas vztrajati kljub neuspehu, boriti se z življenjem in zaupati. In zato smo še toliko bolj vajini, kajti brez tega bi bili le lupina brez jedra. Hvala vama za vse! Prisrčno vaju pozdravlja VAJIN Pavel.« Pavel je zganil pismo in ne da bi ga še enkrat prebral, dal v ovojnico. Nenaslovljeno pismo je položil v spodnji predal pod popisane papirje, kjer je tudi obležalo. Stanislav Koštric Privid Siv popoldan se je nagibal v dolg zimski večer. Isto umiranje kot vselej je oklepalo zapuščeno dvorišče. Kot da so ugasnile poslednje sledi v sveže zapadlem snegu. Drevesa v sadovnjaku so črno slonela v čudnih prikaznih vlažnega mraka. Bleda luč je brlela nad vrati in zvesti pes se mu je ljubeznivo dobrikal ter samo čakal, kako bi čimprej smuknil v hišo. »Tudi tebe zebe?« se mu je nasmehnil in odprl vrata na stežaj. Ves zbit je omahnil na staro klop ob postelji in se zdolgočaseno zagledal skozi okno. Pes je lačno cvilil in ga venomer budil iz rahlega dremanja. Vstal je, mu nalil mleka, naložil na ogenj, da je plamen za trenutek obsijal mračno sobo. Spomnil se je in prižgal luč. Segel je po časopisih na mastni mizi, da bi prisluhnil govorici pozabljenih novic. Vse ga je utrujalo. Kakor da je to njegov zadnji večer. Sploh več ni občutil omejenosti sobe, odtaval je nekam daleč v preteklost, v sončne, pomladne dni svoje minule mladosti. »Kri!« so vreščali ljudje v svojem prvinskem strahu. Rezki odmev strelov je paral mrtvo tišino. Narasla reka je pordečila od vrele krvi nedolžno ustreljenih. In strašni spomin je ugasnil. Košata vrba se je naslanjala nad vodo in razsejala prijetno senco po obrežju. »Ti si?« jo je pogledal. »Saj le jaz vem, kje se skrivaš!« »Končno je te norosti konec.« »Zdaj sva svobodna,« mu je padla v naročje in se na široko zasmejala. Zajedla se mu je v drobne ustnice, ga obsula s poljubi ter se venomer nemirno smejala. »Ogabno se že režiš!« »Nočeš mojih belih zob?« 125 »Saj si lepa!« »Ne lažeš?« »Kaj zopet sumničiš?« »Kaj?« »Jaz ne vem.« »Kdaj se vzameva?« »Počakaj, da se vsaj malo čas umiri. Komaj se je nevihta zdivjala, ti si pa že želiš stoletnega miru.« »Moj norec!« in spet se mu je zadihala v obraz ter ga krčevito objela. Ni vzdržal. Se bolj se ji je približal. »Ti je boljše?« »Malo. Poglej, če otroka spita!« »Že zdavnaj sta zaspala.« »Jaz odhajam!« »Kam?« »Odhajam, da veš.« »Pa saj ne moreš iti iz postelje.« Začudeno se je sklonil nad njo, se ji približal v razdaljo diha, začutil njeno prerano smrt in napeto ostrmel v skrajnosti. Ostal je sam. Otroka staj zrasla, pogoltnil ju je boljši svet, izgubila sta se v preobilnem izobilju. S skrajnim naporom se je preživljal, vztrajal v lastni osamljenosti, zvest njej in njenemu spominu. »Čudno! Padam. Nekam daleč. Na blatno dno med rdeče alge. In kalna reka je kakor ogromno jezero. Mogočne vrbe so izginile in sončna obala je nekje v neskončni daljavi. Bele roke utopljencev se dvigajo v zrak s poslednjim naporom. Mnogo jih je. Kot da kličejo iz pozabijenosti in nešteto prstov hrepeni po odrešilnem dotiku. Dolge sence se vlečejo po razburkani gladini, požrešno žrejo sveži zrak, ubito ugasnejo v umazani vodi. Kje sem? Od kod vihar, ki mi jemlje sapo? Moj čoln je utonil. Plavam proti obali, sanjam o čudni deželi tam na drugi strani tega človeškega otipavanja. Mrtev sem, isti utopljenec kot ostali z enako dolgo senco v nadležnem vrtincu pomodrelih teles. Gnijem v smrdljivi vodi. Od mene se širi enako zadušljiv smrad kot od drugod, kjer so ostale le rumene kosti od nekdanjih človeških usod. Samo kup kosti sem še, z močno lobanjo, ki jo počasi razjeda skisla voda. Moj konec, žalosten kot vsa črnina v globini svoje največje teme. Tedaj me je mogočni zanos dvignil v neskončnost, megleni privid je zbledel, resničnost je zasijala v sijajni bodočnosti tihega nasmeha. Kakšna svežina! Večno padanje vode kot tenak, visok slap. Rosa hladnih kapelj naokrog. Izvir, ki je prikipel iz daljnih skrivnosti, ujetih v jedro mrzlih skal. 126 Ta curek se takoj v modro-zelenih odtenkih zliva preko melišča, se zajeda v kamnita tla in kakor ozki potok čiste studenčnice steče med drevjem. Kmalu naraste v temne tolmune, kjer se kakor biseri izgubljajo lepe postrvi. Končno sem spet doma, na ravnini, sredi vročega poletja. Rahel veter veje čez polje. Zlato klasje podrhteva v nedolžnih sapah, valovi kot gladina umirjenega morja. Zrelo se napenja v sončnih žarkih, krepko dozoreva in skoraj ponosno pričakuje na videz grenkega konca. Izgubljam se med dozorelimi njivami. Bledim z večerom v rdečo zarjo, izginjam sredi živahne vasi, ostajam le mrak, ki se je spustil nad rodovitno ravan in z nemirno ljubeznijo objel osamljeno drevo. Postal sem velika, lačna usta, žejna kruha, kozarca vode ter nevidne prostosti.« Ves omotičen se je počasi prebudil. »Čudne sanje!« je zagodrnjal. »Kot en sam dolg privid,« je še dodal. »Tako sem sam!« je globoko zavzdihnil in prebledel kakor dokončno pozabljen. Sprevod je krenil. Zamišljeni pogrebci se molče premikajo med cipresami v meglo. Kakor da jih je preveč prizadela nerazumljiva usoda umrlega. V svoji samoti je osamel tiho in mirno izdihnil, kot usahnejo prve razcvetele rože pomladi. Milo zvonjenje doni preko pustih polj, izgublja se v daljnih, redkih gozdovih, utihne v lahnem šumenju reke. In ko se lepljiva prst vsuje na belo krsto, zadrhti nekaj jokajočih senc v silnem potresu zapoznele dobrote. Droben ptič veselo cvrči v cipresah, kot da čuti neopazno rojevanje pomladi. V tistem trenutku pretrga grobo meglo pramen sončne svetlobe, čeprav le bleda luč, vseeno neomejena radost vzklije sredi vztrajne mračnosti. Življenje! Pomlad! Visoka pesem daljave, prostranosti; neskončnost, ki je tako blizu kot vroč poljub in neizmernost globine, ker sploh ne obstaja nobena nesvoboda, ampak večen nasmeh: »Ljubezen!« 127 Feri Novak V barabah nismo stanovali Zelo važno je najti v tujini primerno stanovanje. Nihče si ne domišlja, da bo v tujini stanoval v lepo opremljenem stanovanju z vsem ugodjem, toda mora pa le biti dovolj snažno, pozimi dovolj toplo in v primernem okolju. Vsak bi se rad vsaj v nekem kotičku počutil kot doma. Kjer jih je preveč natrpanih v eni sobi ali kjer vso noč ni miru, tam gotovo nihče ne more biti zadovoljen, tudi sprostiti se ne more, zato tudi odpočiti ne. Tisti, ki poznajo delavsko življenje le od daleč, si predstavljajo le barake, kjer piha skozi špranje, se kadi iz slabega štedilnika in kaplja od stropa ob vsakem dežju. Resda stanujejo včasih gradbeni delavci v barakah — največ tam, kjer je gradbišče daleč od primernega naselja ali se jih pa toliko nabere, da za vse v hišah ni prostora. Pa tudi tam se da živeti, če imajo prebivalci smisel za red in čistočo. V Halleinu, kjer sem se zaposlil, nihče ni stanoval v barakah. Prva leta, dokler nas je bilo manj, so se dobila primerna stanovanja v zasebnih hišah. Tudi so imela nekatera podjetja in tovarne svoje hiše, kjer so dobili samski poceni stanovanja. Toda ko se je število zaposlenih tujcev podvojilo, je postalo tudi za stanovanja tesno. Nekateri lastniki hiš so se hitro znašli. Preuredili so razne kletne in druge prostore, takih je bilo v starinskih hišah veliko, v sobe s štirimi ali pa tudi z osmimi posteljami. Tako so nastale ponekod prave stanovanjske kasarne z dvajset in še več delavci pod eno streho. Tudi cene stanovanj so se zaradi stiske močno dvignile in tako je marsikdo na ta način zaslužil več, kot bi lahko ob redni zaposlitvi. Ker pa je v takih kasarnah bilo skoraj nemogoče ustvariti vsaj znosno sožitje, sem se jim izogibal, če se je le dalo. Prvi dan sem iskal stanovanje ves popoldan, pa ga nisem mogel najti. Takrat se me je usmilil domačin zidar, ki je imel celo dve sobi v ta namen, in me odpeljal s seboj. Prenočeval sem pri njem deset noči, dokler nisem našel primernega stanovanja. Bil je dobrodušen človek in mi ni računal nič. Zelo se je začudil, ko sem mu mnogo pozneje prinesel steklenico slivovke, da sem se oddolžil. Prvo stanovanje sem našel v majhni predmestni gostilni. Bila je sicer majhna videti, toda imela je toliko raznih lukenj, da je bilo vedno v njej nastanjenih do dvajset ljudi. Nekaj je bilo stalnih stanovalcev domačinov. Ti so imeli seveda boljše sobe. Na dvoriščni strani je bil pa nov prizidek z dvema zračnima sobama. Ena je bila velika s štirimi, manjša pa z dvema posteljama. V tej manjši je bila ena postelja prazna in to sem takoj dobil. Moj sostanovalec je bil starejši človek, Slovak iz Bratislave. V zadnji vojni je izgubil ženo in otroke, zato se tudi ni vrnil domov, temveč je ostal tu v Halleinu. Sprva sem mislil, da ima ta človek veliko prihrankov, saj je živel toliko let sam in je še vedno zaposlen. Toda kmalu sem opazil, da si je tudi on tešil svojo osamelost s pijačo, saj je jedel zelo malo, steklenic pa je imel pod posteljo vedno celo vrsto. Ni mi pa delal zaradi tega nobenih težav. Ce sem videl, da ni razpoložen, sem ga pustil pri miru, sicer je pa bilo z njim prijetno kramljati. Imela sva tudi to ugodnost, da je bil v sobi velik štedilnik, v katerem so pozimi greli vodo za vse ostale sobe. Tako sva imela vedno dovolj toplo, pa še kuhala sva lahko, v ostalih sobah niso smeli. 128 Prve dni sva se mučila z nemščino, ki sem jo takrat še slabo govoril. Ko pa mi je povedal, da je Slovak iz Bratislave, nekdanjega madžarskega Po-žonya, sem takoj pravilno sklepal, da mora znati možak dobro madžarski. Bil je zelo presenečen, ko sem mu to povedal v madžarščini, ki je tudi nisem bogve kako obvladal, toda veliko bolje kot nemščino. To je trajalo ves čas mojega bivanja pri njem. Sele pozneje sem se spomnil, da sva pravzaprav zatajila svojo narodnost, saj bi se gotovo tudi razumela, če bi on govoril slovaški, jaz pa v stari čisti prekmurščini. Po dobrem letu je pa prišel moj rojak Jože in me začel nagovarjati, naj se preselim k njemu v Oberalm. To je bila vas na desnem bregu Salze takoj za Halleinom, med tem ko je bil na levem bregu Niederalm. Njegov dosedanji kolega je odšel domov in se je Jože bal, da mu gospodar ne bi dal kakega tujca v sobo. Zagotovil mi je, da bom plačeval samo 250 šilingov na mesec, medtem ko sem jih tu plačal 380, kar je bilo res veliko. Res sem se naslednji dan predstavil njegovi gospodinji in si ogledal sobo. Bila je sicer podstrešna, toda dovolj dobra in kar je bilo glavno, veliko cenejša. Res sem se kmalu preselil, stari Slovak mi je pa še dolgo po tistem očital, zakaj sem ga zapustil, ko sva se tako dobro razumela. Ker je bila moja tovarna na tem koncu Halleina, sem imel sedaj veliko1 bliže. Tudi Jože je držal besedo in privlekel vsak večer polno torbo drv, saj je delal v mizarski delavnici. Da ga ne bi preveč oškodoval, sem po zimi tudi jaz začel nositi deščice od starih zabojev, ki jih je bilo vedno dovolj na odpadnem prostoru. Ker so bile prepojene z oljem, so gorele, da se je gašper-ček kar tresel. Oberalm je imel značaj počitniške vasi in res so prihajali številni turisti poleti in pozimi. Tudi slovesne poroke so bile pogoste, saj so se meščani iz Salzburga radi prihajali sem poročat. Kot vsaka boljša vas, je tudi ta imela svojo pihalno godbo v starih nošah, razen tega pa še strelsko organizacijo iz časov Marije Terezije, ki je tudi pri vsaki slovesnosti nastopila v posebnih uniformah. Tu sem ostal poldrugo leto, ko je Joža privedel svojega sina. Sedaj je bilo že težje najti dobro stanovanje, saj je bila vsaka luknja zasedena. Zato sem bil presenečen, ko sem bral v lokalnem časniku oglas za lepo sobo v središču mesta. Sel sem gledat, čeprav sem dvomil, da bi dobil sobo, ki je samo za 'gospoda'. Bila je res lepo opremljena soba, toda ko je gospodar videl, da sem Jugoslovan, me je hotel kar odsloviti; gotovo je imel že slabe izkušnje z našimi ljudmi. Nazadnje smo se le pogodili. Ostal sem dobri dve leti in ob odhodu smo bili vsi zadovoljni. Sedaj sem bil prvič sam in spoznal sem resničnost izreka: »gorje samemu«. Vedno človeku res ni za družbo in je rad nekaj časa sam, toda biti v tujini več let sam, pa res ni prijetno. Posebno ob dolgih zimskih večerih ali pa deževnih dneh, ko ni mogoče nikamor iti. Da bi bilo vsaj malo prijetnejše, sem si v tem času kupil majhen radijski sprejemnik, ki mi je vsak večer delal družbo. Ker nisem imel posebnih zahtev in sem tudi najemnino redno plačeval, so mi bili povsod, kjer sem stanoval, zelo naklonjeni in mi niso delali težav. Pa tudi sam sem se vedno zavedal, da predstavljam tukaj Slovence in da bodo po meni vse ocenili, kot se to navadno dogaja. 129 Pavel Berden Sestra Benedikta od Sv. Benedikta Prišla je iz Švice, iz kraja Grosswangen, kjer vodi kuhinjo v domu za kmečke upokojence. V Sloveniji je opravila svoje letne duhovne vaje skupaj s svojimi redovnimi sestrami. Nato je obiskala svoj rojstni kraj in tudi sorodnike v Mariboru. Tu sem jo srečal, sestro Benedikto Vrbnjak, rojeno 26. 11. 1943, se pravi sredi druge svetovne vojne. — Sestra Benedikta, koliko je bilo pri vas doma otrok? — Vseh nas je bilo deset. Toda jaz sem kmalu postala edinka. — Kako to? — Sošolka moje mame, s katero sta si bili zelo dobri prijateljici, ni imela nobenega otroka. Rekla je moji mami: »Ti jih imaš deset. Jaz bi tudi rada imela otroke, pa jih ne morem imeti. Daj mi ti enega.« Mama se je nazadnje usmilila svoje prijateljice in me dala k njim. Hiši nista bili daleč narazen. Tako sem prišla s petimi leti k novemu očetu in novi mami. — Kako si se počutila pri njih? Ali ti ni bilo težko? — Nekaj časa je trajalo, dokler sem se navadila. Toda v novem domu je bilo mnogo lepega in dobrega. Novi oče in mama sta me zelo vzljubila. Tako sem se navadila, da sem imela rada oba očeta in obe mami. — Koliko si bila stara, ko si odšla v samostan? — Bila sem v dvaindvajsetem letu. — Ali nisi naredila prevelike rane v srcu svojega krušnega očeta ih krušne mame, ko si jih zapustila in šla v samostan, namesto da bi poskrbela zanje? — Bog je vodil moje življenje. To sem mnogokrat čutila in tudi tedaj. Ko danes gledam nazaj, to še bolje vidim. Moja krušna mama je namreč umrla,, ko sem bila še doma. Stregla sem ji v bolezni vse do konca. Ko je moj krušni oče videl, da se odpravljam v samostan, se je drugič poročil in Bog mu je namesto mene dal hčerko. Tako je zelo dobro preskrbljen. Kako rad me je imel, sem videla, ko sem odhajala. Zelo je jokal. Tudi meni je bilo hudo. Vendar naša ljubezen ni prenehala, še vedno traja in je zdaj še lepša kot nekdaj. Srečni smo. Mislim, da je vsakdo srečen, kdor izpolni božjo voljo. — Koliko sester vas dela v tistem domu za upokojence in koliko imate: oskrbovancev? Tri sestre smo. S. Zofija Mali, s. Daniela Žižek in jaz. Blizu nas je še> naša Avrelija Pavel, nečakinja pesnika Avgusta Pavla, ki v Ziirichu dela v dušnopastirskem uradu. Oskrbovancev pa imamo štirideset. — Ali z oskrbovanci govorite nemški? — Z njimi govorimo njihovo švicarsko nemščino, ki smo se je navadile. Med sabo pa seveda slovenski. Slovenski tudi molimo in beremo. — Kako ste se odločile prevzeti delo v Švici? — Razmere so tako narekovale in naši tedanji predstojniki so se za to odločili. Me svoje delo jemljemo kot misijonsko delo. Delo na Kitajskem in deloma tudi v Sloveniji nam je bilo zaprto, zato smo iskale delovni prostor drugje. — Ali je težko oskrbovati štirideset oskrbovancev? In kdo so ti? 130 —• Večinoma so ostareli kmečki hlapci in dekle, ki so gospodarji na ta način poskrbeli zanje. Tudi kmete in kmetice imamo med njimi in še druge preproste ljudi. Težko je s tistimi, ki so zaradi starosti umsko opešali. Toda hudobni niso. Največ težav imamo s tistimi, ki so bili vdani pijači. Sestre moramo biti odločne, sicer bi nam ti raznesli hišo. — Ali je Grosswangen lep kraj? — To je zunaj na deželi. Pokrajina je podobna, kot so Slovenske gorice. Okoli hiše je ravno, nato pa hribčki, tam daleč pa se vidijo visoke švicarske gore. — Kaj pa maša? — Mnogokrat jo imamo doma v hišni kapeli. Ce je ni, se pa z avtom odpeljemo v župnijsko cerkev. Z avtom je blizu. Moramo pa seveda paziti, da dohitevamo v vsem, kajti hišni red strogo držimo, drugače bi bilo delo zelo težko. — Vaše slovenske sestre delajo tudi v Rimu, v Franciji, v Črni gori, v Avstraliji? — Črna gora ima svojo provinco, prav tako Francija. Sestre naše slovenske province pa smo prevzele gospodinjstvo v rimskem jezuitskem zavodu »Bellarmino«. Skrbimo za nekaj čez sto mladih patrov z vseh delov sveta, ki na raznih rimskih univerzah delajo doktorat. To bodo bodoči profesorji, pisatelji, predstojniki. Tudi to delo jemljemo kot misijonsko delo. V Avstraliji imamo na dveh postojankah osem sester večina je iz Pomurja. Skrbijo, predvsem za otroke slovenskih izseljencev v Avstraliji. Tudi to je misijonsko delo. — Ali se nisi naveličala redovnega življenja? — Naše življenje je lepo, ni pa vedno lahko. Toda vsak pošten človek ima včasih težke trenutke. Vmes pa je toliko lepega, toliko osrečujočega! Bog nas ne pusti brez tolažbe. Tudi vsakoletne duhovne vaje so prijetno duhovno osvežilo. Vse leto daješ, potem greš k studencu in se sama napiješ. In tako gre. Ce pa ne bi bilo duhovnega življenja, bi se človek hitro naveličal, ker starim ljudem, ki svojega telesa nimajo več v oblasti, ni lahko streči. Morda je zato tako lepo, ker je težko in nesebično, ker je zaradi Kristusa. — Ali sprejmete še kakšno, ki bi se vam pridružila? — Dekleta se danes težko odločajo za sestrski poklic. Danes se vse preveč gradi na denarju in visokem zaslužku. Mi imamo vse, kar potrebujemo za delo in življenje. Živimo v sodobnem svetu. Toda nagib za delo nam ni denar. Delamo iz ljubezni do ljudi in do Boga. Naše osebno duhovno življenje, molitev, maša, obhajilo so v središču našega življenja. Dekleta, ki hočejo tako živeti, vabimo, naj pridejo med nas in naj si ogledajo naše življenje. Preden se svobodno odločiš za redovno življenje, imaš pol leta časa, ko opazuješ, tehtaš, sprašuješ sebe. Potem pride eno leto priprave, šole za redovno življenje. Tudi takrat si svobodna in lahko odideš, če vidiš, da nisi za to. Ko dozoriš, se odločiš. In tako je v vseh redovih, moških in ženskih. Ce začutiš poklic, ti postane vse lahko. Saj je tudi sv. Pavel zapisal: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« 131 V. N. Šlibar Štefan Hauho Letošnji ovitek našega koledarja krasi podoba akademskega slikarja Štefana Hauka, ki prikazuje v živih, pisanih barvah našo ravnino ob Muri. Cisto spredaj vidimo ozek siv pas — Muro, čez katero vodi nekoliko levo od sredine most s cesto. Slikar ni slikal svoje podobe v naravi, torej to ni pokrajinska slika v navadnem pomenu, ki bi hotela prikazati pokrajino »stvarno« (realistično). Slikar je upodobil ravnino ob Muri tako, kakršno nosi v sebi kot doživetje in spomin. Pokazal je njene značilnosti: na levi in skrajni desni zelene dele, ki se širijo v daljno ozadje, vse do goric. V ospredju desne polovice pa so rumena in rjava ali zlata polja, za njimi pa se vrstijo zelena, vmes je nagosto zeleno drevje, ki oživlja vso sliko. Mogočni oblaki na vrhu slike še posebej poudarjajo — s sinjim modrim ozadjem razgibanost poljskih ploskev spodaj in v ospredju slike. Pomislimo tudi, da nam zmanjšani posnetek, čeprav v barvah, ne more pokazati tistega, kar vsebuje in izžareva dva metra dolga izvirna slika. Slika na ovitku je izrez izvirne slike. S to sliko predstavljamo našega rojaka iz Sodišinec, akademskega slikarja Štefana Hauka, ki se je rodil 1935. Ker mu domače razmere niso dovoljevale, da bi pravočasno odšel v višje šole, je moral do štiriindvajsetega leta kmetovati ter slikati, kakor je vedel in znal ... Šele kot odrasel fant je mogel oditi v Ljubljano na Šolo za oblikovanje, ki ga je pripravila za študij na Akademiji za likovno umetnost. Ko jo je 1966 dokončal, je še nadaljeval na njej specialni študij za restavratorstvo in prišel v službo v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer »zdravi« pokvarjene stare slike in jih oživlja ... Od 1965 razstavlja slikar Hauko vsako leto, celo v več državah in krajih. Domačih mest — tudi zunaj Slovenije — niti ne omenjajmo; v tujini pa je razstavljal v Avstriji (Celovec, Željezno — Eisenstadt), na Madžarskem v Szombathelyu, v Italiji v Gradežu in Vidmu. Prejel je dve nagradi za plakat, nagrado INTART 4 v Celovcu (1971), odkupno nagrado na II. razstavi jugoslov. portreta v Tuzli (1971). O slikarskem ustvarjanju našega umetnika je težko pisati preprosto in umljivo. Umetnostni zgodovinarji, ocenjevavci njegovega dela, zavijajo svoje misli o njem v množico tujih, težko umljivih besed in oznak. Iz lastnega opazovanja in iz nekaterih stavkov, napisanih o njem, pa moremo spoznati nekatere misli. Tako pravi uvod v katalog Haukove razstave 1978, da »predstavlja slikarstvo Štefana Hauka po svoje prav gotovo edinstven pojav«, da so njegove podobe »nenavadne, simbolične (znamenje nečesa notranjega) in večpomenske«. Korenine njihovega izvora iščemo v bogati umetnikovi notranji likovni imaginaciji (predstavljanju podob), v njegovi zavesti in podzavesti, ki je nedvomno pogojena in vezana na pokrajinsko podobo umetnikove ožje domovine, na svet, ki se široko odpira v prostrani in meditativni (raz-mišljujoči) prostor, katerega značilna svetloba in mehkobno ozračje mehčata in topita še tako trde oblike ...« (Fr. Zalar). Že naslovi Haukovih slik npr. na eni razstavi kažejo, kako se osredinja na nekatere pojave in misli (motive): pet slik imenuje Pod oblaki, šest pa Beg. Drugič kar deset podob Pod oblaki, več jih imenuje Pokrajina, Figura ali Ležeča figura. »Oblaki, težko nagrmadeni v skrivnostnih oblikah daljnih prostranstev, ali ste sanjska vi 132 zija ali — nakopičena para? zastrto zamolkli ste, temni, ahatno težki — brez lahkotnosti pajčolansko tkanih niti. — Skrivate daljna ozvezdja, do katerih seže le domišljija. — Namesto vročega sonca, ki bi se podilo v pej-sažu, se zapiraš, nebo, tu in tam, v zelenilo hladnega, kjer se dotikaš zemlje« — taka je oznaka v drugem katalogu (Maja Vetrih). Dve najbolj vidni prvini nastopata v Haukovem slikarstvu: krajina in človek. »Obzorje, nebo z nizkim očiščem ... naslikano v neštetih tonskih niansah modre in sive barve. Dramatično razgibani in osvetljeni oblaki izžarevajo slutnjo groze, ustvarjajo halucinatorično (prividno) občutje, dajejo ton celotni kompoziciji ... dramatični vdor svetlobe v večno temo.« (F. Zalar) Figura in krajina imata v Haukovih slikah »enakovreden pomen. — Podoba stvarnega sveta pred našimi očmi razpada v iracionalno vizijo (razumsko ne-dojetno videnje); neki nenavadni, polresnični mrak požira ali raztaplja človeške figure in elemente krajine in jih spreminja v simbole (znamenja) minljivosti vsega obstoječega« (F. Zalar). Delo Štefana Hauka nam kaže globoko mislečega in čutečega umetnika, ki skuša izraziti v svojih figurah obup, tesnobo, strah in grozo sodobnega človeka v krajini, upodobljeni pri nas na nov, samosvoj način. V naši krajini najdemo Haukovo delo predvsem v križevem potu cerkve na Cankovi in v Bakovcih, ter v oltarni podobi kapele v Genterovcih. Ravenko »Slikam — sila spomina me žene!" Priznanemu slikarju krajinarju in zglednemu likovnemu pedagogu, rojaku KARLU JAKOBU v hvaležen spomin Včasih mi je zares hudo. V sebi nosim bolečino. Skoraj težko jo izpovem. Za to bolečino ni zdravila. Toliko plemenitih, dobrih ljudi je že leglo v grob. Tiho počivajo. Nekaj odhaja s te naše zemlje, zemljice naše tostran Mure. Ljudje odhajajo, tisti dobri stari ljudje, polni duha in ljubezni do vsega, kar je našega, pristno prekmurskega ... Občutim jih včasih prav usodno — kot leganje dobrih starih hišnih gospodarjev. Mi pa, kakor bi si hoteli zakriti obraz pred neizprosno resnico, da smo živeli in še živimo od žuljev njihovega verujočega in zvestega duha. Tudi slikarja Jakoba ne bom več videval po ljubljanskih ulicah, kako stopa tiho, zbrano, z izrazom dobrohotnosti. Rečem mu: Dober dan! On odzdravi, se nasmehne, pošto ji in spet gre naprej. Govorili so o njem, da je velik človek. Zaradi ravne in iskrene besede, zaradi malone otroškega veselja, zaradi njegovega večnega nasmeha, dobrohotnosti, požrtvovalne pomoči in zvestega sodelovanja v Društvu slovenskih likovnih umetnikov. In nenazadnje, bi dejal, zaradi iskrene ljubezni do prekmurske pokrajine in njenih ljudi. Vsa povojna leta je preživel v Ljubljani, nenehno pa je bil zazrt v svojo mladost in svojo rodno grudo. Kakor bi hotel vse znova podoživeti. 133 Karel Jakob — lastni portret »Marsikaj grenkega sem doživel!« obuja spomine. Že v otroški dobi, ko je še pasel krave ali pa pomagal pri delu na polju ali pa se je potepal po vasi. In v deški dobi. Kljub težkim okoliščinam se je odločil za šolanje. »Slabo vreme, dež, sneg mi ni strlo volje!« Vsak dan znova peš v soboško šolo. Drzni spomini vaškega fanta. »V prijetnem spominu mi je ostal prizor iz nekega zgodnjega zimskega jutri, kako smo z gorečimi baklami iz slame vriskali in šli po zamrznjenem snegu naravnost čez njive v Soboto.« In če hodiš bos prek naših ravnic, če okusiš vonj koruze, krompirja, svežih oranic, če vidiš kmeta, kako orje, ženske z motikami, srpi, če vidiš, kako iz dneva v dan raste kmetu, kar je zasejal, če vidiš, kako toča pobije kmetove žulje, ne moreš zatreti svojega odnosa do zemlje, vzljubiti jo moraš, če te enkrat potolče, se ti ta zemlja drugič nasmehne, bogato te razveseli. Karel je ljubil to zemljo in njene ljudi, nekdanje hišice, kraje, volovsko vprego, ljubil je vse, kar je živelo. Tisto sonce in travnike in gozdove in ljudi je nosil s seboj. Dobroto zemlje. Požrtvovalnost ljudi. Preprosto, toplo, domače in neposredno je profesor Jakob potem generacijam učencev posredoval gradivo srednješolskega učnega načrta likovne vzgoje. S svojo slikarsko paleto je »svoje človeštvo znal vtkati v svojo umetnost, v svoje vzgojiteljsko delo, v svojo slovensko domoljubno zavest ... v svoje medčloveške odnose«. Imenovali so ga velikega umetnika — slikarja. Ker je predvsem bil človek. To pa je prvi pogoj. »Se tako blesteče, predstaviteljsko ter po obsegu in številu občudovanja vredno delo je prazno in nepristno kulturno delo, če ni zraslo iz človeških bolečin in radosti, iz strahu in zmagoslavja, iz molitev 134 in sanj sebi zvestega človeka. Kultura je ustvarjanje duhovnih razmerij med stvarmi, ljudmi in Bogom ...« (Kocbek). Jakob ni bil »revolucionar po naravi«, pravijo, okusil pa je grozljivost mnogoobraznega nasilja fašističnih njilašev in Golgoto esesovskih taborišč. Sredi oktobra 1944 so ga aretirali njilaši in križev pot se je začel: zapor v soboški sinagogi, zapor v Sombotelu, podzemni zapor v Csillagvaru v Koma-romu, taborišča smrti v Flossenburgu, Hersbrucku in Dachauu. Še preden je okusil pezo esesovskih taborišč, je moral marsikaj prestati že na soboški gimnaziji, ko so Madžari v prvih mesecih okupacije razdelili četrti letnik na madžarski in »vendski« (slovenski) razred, kot profesor pa je delil ogorčenje s tistimi soboškimi gimnazijci, ki so po zidovih še kasarniško zidane šole risali razna gesla kot znamenje protesta zoper najrazličnejše oblike nasilja. Muka taborišč mu ni strla volje. Vrnil se je izmučen, bolan, sestradan, toda z vero v človeka in življenje. Še kaj drugega mu ni moglo vzeti poleta v umetniškem ustvarjanju. »Niti eden tistih ... ki so se vključili v narodnoosvobodilno gibanje, pri tem ni računal na kakršnokoli priznanje. Tudi Karel Jakob ne. Ko pa je bila za to priznanje dana možnost in pravica, ali ni čudno, da se je Karel Jakob za to moral ponovno boriti, skorajda prositi pri tistih, ki niso sodelovali pri narodnoosvobodilnem gibanju Prekmurja, ali pa so se mu privesili tik pred dvanajsto uro?« V povojnih letih se je krog njegovih mladostnih prijateljev zožil: ene je pobrala vojna, druge je zajel varnostni val ideološke emigracije, sam pa je ostal dosledno pokončen v zvestobi Cerkvi in veliki tradiciji svojega rodu — veri. K zadnjemu počitku na ljubljanske Žale-Navje so ga pospremili njegovi domači in veliko število prijateljev, znancev, ljubiteljev njegove umetnosti, med prijatelji iz mladosti pa vsaj pisatelj Miško Kranjec, neopazno v zadnjem obroču pogrebcev. Človek se povsem umiri šele na koncu svoje poti. Govorica umetnika krajinarja pa ne utihne niti s smrtjo. A dokler živiš, moraš na okope svoje biti, in ne gre drugače kot prek samote, z nemirom snovanja, ko nemoteno le razmišljaš in opazuješ. Včasih pa tavaš — brez miru. »Pride čas, ko se zagrizem v delo in pozabim na vse. Življenje in čas, v katerem živim, je tako pestro, slikovito, da vzbudi v moji notranjosti najrazličnejše vtise ... « Slikar raste od malih nog. To je kakor milost od Boga — bolj si ji zvest, bolj te nagradi. Jakob je bil rojen v prekmurski vasici Lipovcih, 25. oktobra 1908. Oče je zelo zgodaj umrl, mati je sama skrbela za šest otrok. Po osnovni šoli se je vpisal v meščansko šolo v Murski Soboti ter jo 1926 končal v Ljutomeru. Tu se je prvič razkril Jakobov likovni izrazni talent in dobil strokovno vodstvo učiteljev Ivana Lapajneta in profesorja Josipa Žagarja, ki sta mladega likovnika navduševala tudi za zunajšolsko slikanje. »Včasih se je zgodilo, da sem izostal od pouka, odšel v samotno naravo in si poiskal motiv ter slikal. Počutil sem se srečnega in pozabil sem na vse.« Ves čas se je življenjska pot Karla Jakoba opredeljevala v likovno iz-« razno smer, katere cilj je bil slikarska akademija. Akvarele in olja je razstavljal že v 3. in 4. razredu meščanske šole v Murski Soboti in Ljutomeru. Na Umetniški akademiji v Zagrebu je spoznal elemente pariške, dunajske, rimske in miinchenske likovne šole. Tu je bil program, ki mu je osnova ton 135 sko sintetični slikarski način gradnje, z zmernim barvnim ekspresionizmom ter pestrim vsebinskim žanrom. V ljubljanskem obdobju — v povojnih letih — je Jakob veliko potoval v Francijo, Italijo in na Madžarsko, kjer se je seznanjal z deli tamkajšnjih likovnih ustvarjalcev. Ob delih francoskih impresionistov si je bistril čut za slikanje sprejemljivih svetlobnih odtenkov: vzljubil je značilno mehkobo tonskih barvnih prelivov. V vsakem njegovem slikarskem izdelku je navzoča lirična komponenta. »Podobo podajam realistično. Sem realist. Skušam pa vedno z novimi izrazi v okviru realizma« (Jakob). »Jakobovo slikarstvo je od začetka do danes ostalo zvesto čistemu realizmu z močno razpoloženjsko noto s trdno risbo in skrbno kompozicijo« (Sagadin). »Razpet med dva različna motivna svetova, med ljubljansko okolico in med Pomurje, Jakob prilagaja svoje slikarstvo zdaj enemu, zdaj drugemu ... Govorimo o zrelem formiranem slikarskem izrazu Karla Jakoba, ki v svojem umetniškem razvoju ne pozna nihanj ne vzponov, a tudi ne padcev. Stabilna urejenost vseh elementov slikarskega dela z vedno navzočo likovno poezijo je postala že sinonim Jakobove umetnosti. In velik del tega ima resnično tudi dokumentarni pomen« (Sagadin). Jakob je s svojo paleto pionirsko prenesel prekmursko pokrajino in prekmurskega človeka v likovni prostor slovenstva. Vseskozi je s svojo ustvarjalno in razstavno dejavnostjo močno vezan na Prekmurje. Tako je ohranjal tradicijo prekmurske likovne četverice Vrečič—Jakob—Pandur—Kuhar, ki se je po vključitvi Prekmurja v matični jugoslovanski prostor (1919) zavzemala za prirodno narodno sožitje tudi na likovnem področju. Na prvi razstavi v Mariboru (1938) je s »Ciganko« in »Obmursko krajino« simbolično najavil vstop prekmurskega slikarstva v krog uradne slovenske umetnosti. Za tem so bila njegova dela razstavljena — skupinsko ali samostojno — v nad 40 razstavah. Sodeloval je tudi na prvi reprezentativni slovenski razstavi likovnih umetnikov v Mariboru (1938). Isto leto je imel tudi samostojno razstavo v Soboti, naslednje leto pa na razstavi prekmurskih umetnikov ob proslavi 20-letnice svobodnega Prekmurja. Tu je bila prvič razstavljena podoba Matere. Posebno pozornost je ta portret zbudil na drugi skupinski razstavi Kluba slovenskih likovnih umetnikov »Lada« v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Od osvoboditve do smrti je živel v Ljubljani. Vselej se je rad vračal v rodno Prekmurje, kjer je črpal vedno novih moči za svoje delo. Vendar pa: »Vedno znova si oživljam spomine tudi na najtežje čase, zapore in internacijo v nemških taboriščih.« V opus Jakobove likovne ustvarjalnosti spadajo tudi grafični zapisi-risbe in skice iz življenja taboriščnikov Flossenburga, Hers-brucka in Dachaua. Umetnik slika, ustvarja, neka notranja sila ga žene. Mar zato, da na valovno dolžino svojega duha in srca skrivnostnost živega prikliče? Da se odžeja na virih pradavnosti? Kako zemlja šepeta govorico daljnega spomina! Da vse pozabljeno znova zaživi? Znova zariše sledove naporov, solza, bolečine, radosti in ljubezni? Karel je podoživljal, slikal, ustvarjal — nad štiri desetletja. To je bila pot umetniškega raziskovalca, svojevrstno ateljejsko potovanje k Lepoti. 136 Podaril nam je svoje ustvarjalno delo, svoj svet in svojo dušo, svojo ljubezen: naš svet ob Muri, pokrajine, domačije, široke panonske razglede, aleje topolov, goričke obronke, življenje na vasi, žitna polja, vinograde, potoke in vrbe. Sem je postavil prekmurskega orača, sejalca, žanjico, kosca, mlatca, lončarja, pa tudi delavca in meščana. Svet slikarja Jakoba kaže tudi mestne parke in notranjske gozdove v razkošju žarečih jesenskih barv, motive s Krke in Ljubljanice ter iz stare Ljubljane. Tudi v svoji najbolj zreli dobi ustvarjanja je doživljal pravo slikarsko sprostitev v naravi ob Muri, po pomurskih vaseh ter kapelskih goricah, kjer si je na Radenskem vrhu uredil tudi začasno bivališče. Do konca je ostal zvest slikar prekmurskega kmečkega življenja, ki ga je ohranil v pristni patriarhalni podobi tudi za čas, ko ne bo več mogoče najti njegovih stvarnih sledov. Najvišji dosežek Jakobove portretne umetnosti pa je podoba Matere. »Ta je žlahtna slikarska uresničitev kmečke dobrote in ljubeče preproščine, ki se nam še vedno izjemno utrinja iz Jakobovega opusa kot svetinja danes že odmirajoče legende o revnih, toda dobrih ljudeh Prekmurja« (Sagadin). S svojo! slikarsko paleto je posegel tudi na področje cerkvene umetnosti; najbolj monumentalna je Jakobova slikarija v notranjosti cerkve pri Sebeščanu v Prek-' murju. V več slovenskih cerkvah je restavriral svete podobe. Rad se vračam v svoj rodni kraj! Sila spomina me žene, da ustvarjam. Doma smo resnično le pri Bogu, ki je vir vse lepote. Karel Jakob je to vedel, njegov brat Avguštin, duhovnik-župnik, mu je za to bil tudi nenehna priča. Kdor je kdaj šel k viru Lepote, ta se v spone zemeljskega več ne vrača. Jakob je odšel k svojemu in našemu Očetu. V. N. V spomin Beli Horvatu Za izobrazbo in duševno življenje našega ljudstva so od nekdaj skrbeli duhovniki in šolniki. Že s tem, da so učili, vzgajali, posebej pa s pisanjem prevajanjem knjig. Tako so bili učitelji med prvimi evangeličanskimi pisatelji v našem narečju, med katoliškimi pa so pisali, sestavljali cerkvene pesmarice. Posebno pomembno je bilo delo učiteljev po osvoboditvi 1919, ko je bilo treba nanovo ustvariti slovensko šolstvo v naši krajini. Mnogi med učitelji so bili ljudem dobri svetovalci tudi v gospodarstvu in jim pomagali na razne načine. Med šolniki v Prekmurju pa si je s svojim delom pridobil vidno in častno mesto Bela Horvat, ki je umrl 4. julija 1981 v Soboti. Narodil se je v Beltincih 24. aprila 1902 in obiskoval gimnazijo v Csik-szeredi na Erdeljskem. Po osvoboditvi je študiral na mariborskem učiteljišču in nato služboval skoro ves čas v Prekmurju: v Domanjševcih, Kostrivnici pri Rogaški Slatini, Pertoči, kot prvi stalni učitelj v Pincah (1. II. 1930 do 6. X. 1931), ko je postal v Krogu šolski upravitelj, bil z ženo vred med madžarsko zasedbo odpuščen. Po osvoboditvi je postal referent za šolstvo in ljudsko prosveto pri OLO v Soboti, potem šef okrajne prosvetne inšpekcije, prvi ravnatelj novega pedagoškega zavoda. Organiziral je povojno šolstvo v soboškem okraju, tečaje za učitelje, sodeloval pri ustanovitvi učiteljišča in glasbene šole in študijske knjižnice v Soboti, pri ustanovitvi muzeja itn. 137 Posebej pa se je Bela Horvat posvečal preučevanju in organiziranju manjšinskega šolstva v obeh okrajih (občinah) in vprašanju dvojezičnosti v šolstvu pri nas. Bil je tudi v zveznem odboru za manjšinsko šolstvo. Za te šole je sestavil delno sam (Elso olvaso konyv, 1960), delno s sodelavci pet beril. Skrbel pa je tudi za učbenike za šole v slovenskem Porabju na Madžarskem. Tako se je že 1948 tiskala v Budimpešti njegova čitanka, pa zavoljo političnih dogodkov ni izšla. Pač pa je pozneje priredil Priročnik za pouk slovenskega jezika v 1. razr. osnovne šole (Budimpešta, 1970) in za 2. razr. (1971) ter Priročnik za slovenske govorne vaje v vrtcih (Budimpešta, 1975) in priročnik za učitelje v Porabju. Za svoje šolsko in prosvetno delo je bil Bela Horvat imenovan za pedagoškega svetnika in dobil Žagarjevo nagrado ter nagrado soboške občine. Bela Horvat pa ni pričel javno delovati šele po osvoboditvi 1945. Kot izobražen, prizadeven šolnik se je od začetka zanimal za preteklost, kulturo domače krajine. Ni pisal le v pedagoška glasila in deloval v učiteljskem društvu, ni le s tovarišem Andrejem Šavlijem priredil reliefnega zemljevida »Prekmurje in Slovenske gorice z Dravsko-Ptujskim poljem«, ki so ga imele pred vojno naše šole, prevajal je tudi iz madžarščine (Romunske pravljice). Toda najbolj trajno vrednost bo ohranilo najprej njegovo zbiranje ljudskega izročila (predvsem v Krogu) za Vinka Moderndorferja, ki ga je ob-, javil v dveh knjigah Verovanja, uvere in običaji Slovencev II (1948) in V (1946) ter Ljudska medicina pri Slovencih (SAZU 1963). Slovenska in tudi tuja narodnoslovna znanost bo to Belovo gradivo stalno uporabljala kot izredno dragoceno. Drugo veliko delo, pri katerem je pokojni Bela Horvat odločilno sodeloval, je Prekmursko šolstvo od začetka reformacije do zloma nacizma (skupno z M. Kokoljem, Pomurska založba v Soboti 1977, str. 623). Horvatov veliki delež so poglavja, ki temeljijo na madžarskih virih, katere je prevedel 138 in obdelal. Sodeloval pa je pri celotnem delu tudi kot dober poznavalec prekmurskega šolstva. Šolski svetnik Bela Horvat je bil zaradi svojega mirnega, ljubeznivega značaja priljubljen pri vseh. S svojim organizacijskim in vsestranskim prosvetnim delom pa si je pridobil zasluge za slovensko kulturo v celoti, ne le za Prekmurje in njegovo šolstvo. Jože Smej Ignacu Baši v spomin V nedeljo, 20. septembra 1981, je v slovenjegraški bolnišnici umrl Ignac Baša, diplomirani veterinar v pokoju. Od njega smo se poslovili 23. septembra na pokopališču pri Sv. Trojici, starodavni podružnici nadžupnije Sv. Križ —Rogaška Slatina. V tej podružnici je bila takoj po pogrebu zanj tudi maša zadušnica s somaševanjem duhovnikov. Rojstna hiša Baševih v Beltincih Ignac se je rodil 12. julija 1901 v Beltincih, v zavedni slovenski družini Baševih, ki je dala prekmurskega prosvetitelja in pisatelja, župnika Ivana Baša (1875—1931), zelo načitano in razgledano kmečko ženo in gospodinjo Marjeto, por. Novak (umrla 80 letna v Beltincih 1. 1967), prekmurskega pesnika Jožefa-Miroslava (1894—1916) in še zadnjega od osmih otrok Ignaca. Le-ta je končal gimnazijo v Monoštru, fakulteto pa v Zagrebu. Kot diplomirani veterinar je najprej služboval v jugoslovanski vojski, nato v Beltincih, po vojni pa v Rogaški Slatini, kjer si je postavil skromen dom. Kolektiv veterinarskega zavoda Šmarje pri Jelšah je v osmrtnici poudaril, da ga 139 bodo vsi ohranili v lepem spominu. Bil je zelo požrtvovalen, saj je zmeraj rad priskočil kmetom na pomoč, ko jim je obolela živina. Koliko se je žrtvoval, bi vedel povedati le on, saj je bil na voljo vsem po raztresenih hribih okrog Rogaške Slatine, in sicer v letih, ko še ni bilo asfaltiranih cest in primernih poti. Govorniki veterinarji so pri pogrebu omenjali, da se je Ignac zmeraj rad spominjal rodnega Prekmurja, domačih ljudskih pesmi in šeg. Poleg drugih izobražencev je tudi on pisal v predvojno prekmursko katoliško periodiko in tako je le-ta dobila bolj zanimivo in raznoliko vsebino. Iz njegovega članka Kak živi naš štrk (Kalendar Srca Jezušovega 1930, 54—60) odseva njegova človekoljubna narava, ki se kaže tudi v ljubezni do ptic. Med drugim je v omenjenem članku zapisal naslednje: »Naši očacje so bili vekši liibiteli ptic kak mi. Prle se ešče vidlo na vnogih dimnikaj staro kolo za štrke nalečeno, pa tildi sami dimniki so bili tak zidani, ka je štrk lejko gnjezdo... A zdaj?... Človek nesmileno preganja vsako stvar, štera se njemi količkaj škodljiva vidi. To pa je krivo. Ali je ne vse to Bog stvoro sebi na čast... nam pa na veselje?... Med drugimi so tiidi naši očacje štrka častili kak sveto ptico, ar so jo držali za glasnika bogov, posebno boga Periina. Zato so mislili, ka 'Periin včesne' či razžalijo njegovega glasnika. Štrk je bio za nje srečonoša... Siromaček! Bogov j e so te zapustili, nesmileni človek te preganja, pozablajoč, ka tiidi ti maš pravico do življenja, pa ti dela strašno krivico. Deca do te po mali samo iz šole poznala. Prijatelji tvoji pa tožijo: Svet je siromašne j šil Sprotoletje je tii; rože je primamilo toplo sunce iz zimskoga spanja, ptičja pesem doni po zelenom gaji; a gde si ti, naš prijateo? — Pridi, štrk, pridi, ti srečonoša naših očakov; potrebni smo sreče, duševne sreče pa — srčne izobrazbe!« Svet je siromašnejši, je zapisal veterinar Ignac. Podobno so poudarjali tudi govorniki ob njegovem grobu: svet okrog Šmarja pri Jelšah in Rogaške Slatine je postal siromašnejši z odhodom takega moža, kot je bil Ignac Baša. Pavel Berden S. Avguština Pavel (umrla 24.7. wsd Misli iz pogrebnega govora Poslovili smo se od zemeljskih ostankov pokojne sestre in bivše provincialne prednice Avguštine Pavel. Ko smo polagali telo v grob, zemlja res ni imela veliko vzeti od tega, kar je njenega; zato pa je Kristus prejel toliko več od tega, kar je njegovega. Pokojna sestra Avguština je bila pred 89 leti rojena v Skakovcih v župniji Cankova (Glej Stopinje 1976, str. 64). Oče Janez z rodbinskim imenom Pavel in mati Elizabeta sta imela 11 otrok. Najstarejša hči Amalija je kot s. Ladislava stopila v redovno družbo bistriških ali graških šolskih sester, ki se danes imenujejo frančiškanke Brezmadežne. Isto željo je prebudila v svoji mlajši sestri Neži, ki je kot redovnica dobila ime s. Avguština. To ime je dobila po osebni simpatiji do svojega starejšega brata Avgusta, poznejšega 140 pesnika, kulturnega delavca, univerzitetnega profesorja in mentorja mladega naraščaja pesnikov in pisateljev v Sombotelu. Postaje njenega redovnega šolanja in življenja so bile: Gradec, Sv. Peter pri Mariboru, Lendava, Apače, Zagreb, Luče, Golnik, Slovenska Bistrica in Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Končala je višjo pedagoško šolo, bila je učiteljica, vzgojiteljica mlajših sester, hišna predstojnica in za s. Romano, Toplak je prevzela vodstvo slovenske province frančiškank Brezmadežne. To breme je padlo na njena ramena v težkih medvojnih in povojnih letih. Star pregovor pravi, da nas mrtvi učijo živeti. Kaj nam govori s. Avguština sedaj, ko se je poslovila od nas in mi od nje? 1. Najprej nam govori, da smo vsi poklicani k mučeništvu. Ne morda h krvavemu mučeništvu, ki je večinoma kratkotrajno, marveč k tihemu in včasih dolgotrajnemu mučeništvu vsakdanjega življenja. Ali ni rekel Jezus: »Ce hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj!« (Lk 9, 23) Prav tako: »Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26). Kako revno bi bilo naše življenje, če ne bi bilo nobenega trpljenja! Kako revna šele naša večnost! Slišali smo sv. Pavla, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Tako je tudi s. Avguština nesla s seboj svoj venec mučeništva. Mislimo na izčrpnost od dela, na starost, bolezen. Med vojno in po vojni je morala gledati, kako se ukinja redovna hiša za redovno hišo, kako se sestre razhajajo kot ovce brez staje in pastirja. Okusila je trdoto zapora in bila deležna osme 141 ga blagra. V visoki starosti, ko je živela med sestrami, ki so jo zelo rade imele in ona nje, je nosila križ svojega sklepnega revmatizma. Bog ji je dal milost, da je do konca življenja ohranila bistrino duha in svoj notranji mir. Zato je do konca ostala združena z Marijo pod križem in skupaj z njo darovala svoje trpljenje Jezusu, po njem pa Očetu. Danes nam kliče iz večnosti, naj tudi mi hodimo za Kristusom po poti trpeče ljubezni, ki je srečna in osrečuje druge. 2. Drugo, kar nam govori s. Avguština, je to, da smo vsi poklicani k čistosti srca. Ona se je že v rani mladosti z zaobljubami čistosti, uboštva in pokorščine darovala Kristusu za službo Cerkvi, za službo ljudem, za vzgojo mladine, za pomoč prizadetim in bolnikom. To darovanje kristalno čiste duše je z zaobljubami obnavljala do konca svoje zemeljske poti. Ne dvomimo, da je prejela za nagrado, kar je Jezus takim obljubil, kot smo slišali v evangeliju. Toda tudi nas kliče Kristus k čistosti. »Nič omadeževanega ne pride v nebeško kraljestvo«, pravi sveto pismo (prim. Raz 21,27). Ko je Janez Evangelist gledal v preroškem videnju veliko množico zveličanih, mu je prišlo vprašanje: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« In odgovor je bil: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter oprali svoji oblačila in jih očistili v jagnjetovi krvi« (Raz 7,13). Večje bridkosti na svetu ni, kot je greh. Zato nam daje Kristus krst, spoved, obhajilo, mašo, svojo milost, da operemo svoja oblačila. Vsaka daritev je namenjena čiščenju duše. V čistosti dozoreva človeška dobrota in nadnaravna ljubezen. 3. Tretje, kar nam s. Avguština govori ob slovesu, je to, da smo na neki način vsi poklicani, da s pesmijo proslavimo Boga. Njen brat je bil pravi pesnik, ki je pisal globoko doživete verske in človeško tople verze. Toda že vsaka osebna, globoko doživeta molitev je neke vrste pesem. Jezusova veli-koduhovniška molitev je pesem. Psalmi so molitve in pesmi obenem. Marija nam je zapustila eno od svojih pesmi: Magnifikat. Globoke molitve s. Avguštine so bile pesmi v čast Očetu in Sinu in Svetemu Duhu in v čast Brezmadežni. Celo njeno življenje je bila pesem Troedinemu. Tudi mi moramo moliti. Naše globoke molitve bodo pesmi, ki bodo zapisane v knjigi življenja. S. Avguština, hvala Vam za Vašo pesem življenja. Hvala Vam za sijaj Vaše čiste duše. Hvala Vam za delo in trpljenje, za daritev ljubezni, ki se je vnemala in očiščevala v trpljenju. Odpočijte si od svoje poti in uživajte ob Brezmadežni in Brezmadežno ljubezen Svete Trojice’ 142 Lojze Kozar, ml. Nova maša na Gornjem Seniku Zadnjo nedeljo v juniju je nad Gornjim Senikom posijalo sonce s prazničnimi žarki. Tudi ljudje so si nadeli novo obleko in polni pričakovanja stopali proti cerkvi. Prihajali so iz bližnjih porabskih vasi, prihajali so sosedje z druge strani meje. Proti cerkvi so hitele stare ženice z novimi svilenimi predpasniki, za njimi so ponosno stopali možje, razigrani otroci pa so opazovali in glasno pozdravljali mimoidoče. Kjerkoli se je ustavil pogled, povsod je bilo nekaj prazničnega. Vsa dolina je bila polna pričakovanja, polna vzvišene radosti. Te je bila polna tudi duša Stefana Totha, ki se je pripravljal na svojo prvo daritev svete maše. Po dolgem času dvojezični napisi Ljudje so z navdušenjem sprejeli novomašnika — domačina, o čemer je pričal tudi slovenski napis na slavoloku pred cerkvijo: »Novomašnik, pozdravljajo te domači verniki.« Sprejem novomašnika je bil res prisrčen. Dve deklici sta povedali deklamacijo — v madžarskem jeziku, nato pa je spregovoril župnik Kuhar. Njegov pozdravni govor je bil preprost, kot je on sam, a prisrčen in domač. »Dragi nekdanji ministrant,« je začel svoj nagovor v lepem seniškem narečju. Našteval je novomašnikove vrline, kolikokrat in kako rad je hodil ministrirat, potem k spovedi in obhajilu. »Ste čiili, ka je tou! Vaša deca pa ranč k meši neščejo ojti.« 143 Sprejem novomašnika pred cerkvijo Maša je bila v narečju. Pridiga pa je bila v obeh jezikih, v slovenskem in madžarskem. Pridigal je senički rojak, sedanji škofijski tajnik v Vacu, Jože Zavec. Čeprav živi že od svojega dvanajstega leta daleč proč od rodnega Senika, v madžarskem okolju, svojega materinega jezika ni pozabil. Slovesnost nove maše je lepšala in bogatila slovenska pesem. Med procesijo od župnišča do cerkve se je dvigala proti nebu in valovila nad strehami seničkih hiš, nad njivami žita in koruze, pesem Marija skoz življenje. Tudi med mašo so veliko peli. Ni se mučilo samo nekaj pevcev na koru, ampak pelo je vse ljudstvo. Vsak, ki se je čutil Slovenca, je pritegnil, čeprav bolj šibko ali malo manj ubrano, toda čutil je, da je to njegovo. Pesem je prihajala iz srca in zato je tako lepo zvenela. Zategla melodija se je porodila na koru, splavala po cerkvi in se okrepljena s številnimi glasovi zmuznila skozi ovalni slavolok ter se ujela v barvasta okna, ki so ji dodala še nekaj lepote. Na koncu je spregovoril novomašnik in se je v domačem jeziku lepo zahvalil vsem, ki so mu pomagali do duhovništva, posebej mami, ki je zadnjih nekaj let gospodinja v župnišču. Prosil je navzoče, naj molijo tudi zanjo, ker je bolna in bo morala v bolnišnico. Nove maše so ljudje povsod zelo veseli in z odprtim srcem sprejmejo novomašnika. To še posebno velja za Stefana Totha, ki je sedaj upanje mnogih Slovencev na obeh straneh meje. Upanje, da bo kot Slovenec vodil svoje Slovence, da bi ostali zvesti Bogu in svojemu narodu. Kajti kje se je' vse do sedaj ohranjala in poživljala slovenska beseda in s tem pripadnost slovenskemu narodu, če ne tudi v cerkvi? Stoletja je bila cerkev trden steber, 144 Blagoslov in vse najboljše želje materi ki je ohranjal narod zdrav in živ. Bog daj, da bi tudi po letošnjem novomaš-niku slovenski narod v Porabju ostal veren in slovenski. Kako lepo in pravično bi bilo, ko bi tudi višji pastirji v Slovenskem Porabju kdaj ljudem govorili, kakor je slovenski manjšini v Italiji v čedadski cerkvi govoril nadškof Alfredo Battisti, ki je spodbujal beneške Slovence med drugim takole: »Ljubite svoj jezik, pojte v njem duhovne in verske pesmi v hiši božji, in v tem jeziku pojte po domovih, po trgih in gostilnah... Zato, slovenski bratje, ljubite svojo zemljo, svoje vasi, obnovite vaše domove in vaše cerkve, stkite ponovno vašo skupnost, ki jo je potres raztrgal. V tej ljubezni do vaše zemlje, do vaše kulture in do vašega jezika vam bo Cerkev stala ob strani, saj so to visoke človeške in krščanske vrednote. Ce je v preteklosti kdaj videmska Cerkev imela do teh problemov taka stališča, ki niso kazala na največje razumevanje v odnosih do vaše skupnosti, če je kak kristjan čutil neko notranjo raztrganost med zvestobo do Cerkve in med obrambo pravic svoje skupnosti, vas jaz tu prosim odpuščanja in vam ponovno izrazim svojo solidarnost« (Mirko Mahnič: Klici, str. 93). 145 Blagoslov in zahvala svojemu duhovnemu očetu Nismo preroki, toda bojimo se: ko bo Slovensko Porabje ne bo več slovensko. slovenski jezik utihnil v cerkvi, ce Iz slovenskega Porabja »Sunce se je do tiu mlatilo,« ko smo se napotili k porabskim vernikom, zakaj na Gornjem Seniku je bilo veliko slavje. Stefan Toth, edini letošnji novomašnik iz Szombathelyske škofije. Potem ko se je nekako preonegavila mejna carinska procedura in se je preveril ta in še oni »šrauf« na avtomobilu, ko so se zamenjali dinarji (pa ešče kelko!) za forinte, potem ko si izjavil, kam te nese pot, se je bilo mogoče odpraviti tja proti Gornjemu Seniku, kjer je že verno porabsko ljudstvo obkrožalo župnijsko cerkev. Pred cerkvijo je slavolok. S posebnim spoštovanjem pričakujejo novomašnika. To je dogodek za to ljudstvo. Ko pride, ga pozdravijo dečki, deklice, odrasli v slovenskem in madžarskem jeziku. V cerkvi pa je tako enotno, tako doživeto, v tekoči porabski slovenščini — molitev in pesem. Mehki so ti ljudje. Med pridigo je to ljudstvo jokalo, kot še nisem videl kaj podobnega. Stare prekmurske cerkvene pesmi so bile edinstveno doživetje. Na koncu je mašnik vsake 146 mu posebej delil svoj blagoslov, ki je bil v molitvi, objemu, poljubu. Vrsti se vsa cerkev. S skromnim kosilom na župnijskem domu se je končalo veliko slavje. Bila je to velika molitev porabskega božjega ljudstva, ki živi onstran naših meja, na Madžarskem; sleherni se sprosti, ko z njim spregovoriš v domačem narečju. »Velka je slavska rejč,« mi razlaga upognjen starček, vesel, da sem načel z njim pogovor. »Velka, velka, ko bi le vsi tako mislili!« Župnik na Gornjem Seniku Janoš Kuhar, osemdesetletnik, vesel pozdravlja novomašnika iz svoje župnije Stefana Totha. 147 Novomašnik Štefan Toth iz Gornjega Senika, edini letošnji novi duhovnik iz sombotelske škofije Jože Gerič Jože Smej, po sledovih zlatega peresa Ime pisatelja in prevajalca dr. Jožefa Smeja je slovenski javnosti dokaj dobro poznano, saj se je v književnosti že predstavil z nekaterimi krajšimi in daljšimi deli. Kot prvi vidnejši korak v njegovem ustvarjanju lahko štejemo strokovni zapis Spomenikom domačije zadnja ura naj ne bije (Pomurski tisk, MS 1971). V doktorski disertaciji Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (Maribor 1975) je podrobneje obdelal eno najbolj pristnih, vsestranskih, gorečih vzajemnih in celo karizmatičnih pastoracij na Slovenskem konec prejšnjega in v prvih desetletjih našega stoletja. Uspešno je prepesnil in priredil pesmi Mikloša Kuzmiča (Muza Mikloša Kuzmiča, Pomurska založba 1976). Verjetno pa je širšemu krogu bralcev bolj znano njegovo prevajalsko delo, predvsem iz madžarščine. Zelo znan in cenjen je njegov prevod romana Geze Gardonyija: Atila, bič božji (Pomurska založba 1973). Enako zahtevno delo je bilo tudi prevajanje istega pisatelja Božji sužnji (Ljubljana 1977). 148 Njegovo doslej najobsežnejše in najboljše izvirno delo je življenjepisni roman o življenju in slovstvenem delu Mikloša Kuzmiča, verskem in šolskem pisatelju Slovenske okrogline, pa tudi o drugih njegovih sodelavcih: Po sledovih zlatega peresa, Pomurska založba, 1980 (skupaj s slovarčkom 481 strani). Pisatelj Jože Smej je resnično šel po sledovih zlatega peresa, skrbno zbral in pregledal številne arhivske dokumente ter ustvaril roman, ki je poln nam malo znane zgodovine, roman, ki nam oživi čas, ko se je prebujala Slovenska okroglina. Prvi del obsega čas od leta 1727 do 1763. Leta 1727 se je Janoš Kuzmič, pisateljev oče, hotel izseliti iz rodnih Dolnjih Slaveč na Somodjsko, ogrsko pokrajino južno od Velike Kaniže, pa mu je to preprečilo dekle, Elizabeta Hiillova, pisateljeva mati. V kronističnem nizanju dogodkov, med napetimi zapleti in razpleti, v čustvenem in miselnem tkivu dvogovorov, srečujemo glavnega junaka, kako si mukoma krči pot do izobrazbe od osnovnega pouka v gornjelendavski župnijski šoli do latinskih šol, filozofije in bogoslovja, na gyorski akademiji, ki so jo vodili jezuiti. Z iztanjenim čutom za človekovo notranjost in za nagonske vzgibe v njem, oriše avtor Mikloševo ljubezen do Suzane Gredarjeve, ki pa se zaljubi v Mikloša Rajnarja, izključenega gyorskega bogoslovca, kroškega goslača in domačega rezbarja ter se z njim poroči. Kot odgovor na zavrnjeno ljubezen išče Mikloš svoj novi duhovni obraz: kot katoliški duhovnik ne bo osamljen, ampak še tesneje povezan s svojim ljudstvom, kateremu dolguje velik davek: knjige v slovenskem jeziku. Tako svoje čustvenosti ne odstrani z razumskim hladom (v svojih pesmih se ponovno spominja Suzane, ki ga gmotno podpira pri izdajanju slovenskih knjig), ampak jo pravilno usmeri. Njegov cilj je zdaj jasen: postati duhovnik in pisatelj, kot pravi sam v nekem pogovoru s škofom Szilyjem: »Ali duhovnik pisatelj ali nič. Mnogokrat pero lahko stori več kakor kraljevo žezlo. Domovine ne rešuje le meč, marveč tudi pero« (str. 181). V drugem delu (razdobje od 1763 do 1804) prikazuje avtor težaško delo in neizprosno prizadevanje Mikloša Kuzmiča, samotarja v Ivanovskem dolu pod »Engadinom«, Bedeničkim bregom, da bi dobila Slovenska okroglina knjige v svojem jeziku in tudi dovolj izobraženih ljudi, učiteljev, duhovnikov in zdravnikov. Nadarjene dečke pošilja v koszeško gimnazijo in jim omogoči stanovanje v sirotišnici. Z vizionarskim zanosom se poteguje za priključitev transmuranskega distrikta k nanovo ustanovljeni sombotelski škofiji in s tem tudi za zedinjenje vseh Slovenov med Muro in Rabo. Ta zgodovinski premik še stopnjuje v njem ustvarjalno zavest, kajti »narod bi se lažje pretolkel brez kruha kakor brez velikih pisarnikov« (str. 371). Zgodba kot vezno tkivo, ki veže bralca, da vztraja pri branju 475 strani obsegajočega romana, sloni na ustnem izročilu, ki se ujema s pisnimi viri, npr. Miklošev obisk Surda, kjer živahno razpravlja s svojim sorodnikom Stefanom Kuzmičem, Miklošev poseg v sojenje Mihaelu Bakošu, protestantskemu pisatelju, Mikloševo srečanje z »gvardijanom«, hrvaškim jakobincem, izpoved Zamidiča, morilca Miklošičevega prednika, lastnemu sinu duhovniku ipd. Po smrti šurdanskega ekleziasta Stevana Kuzmiča postane Mikloš Kuzmič »dojka Slovenske okrogline« (izraz Stevana Kuzmiča). S svojimi knjigami kot atlant podpira Slovensko okroglino, da ne izgine v ogrskem morju. Ni čudno torej, da je Miklošev sodobnik, pesnik Simon Cergič, s vojim tan 149 kočutnim posluhom ujel v lopute svoje poezije lepe prispodobe in z njimi ovekovečil Mikloša Kuzmiča: »Dokler šumelo bo morja valovje, — dokler bo stalo Helikon gorovje, — dokler se bo bleščalo zvezd svetovje, — bo živel Kuzmič, ker spomin nanj vedno nov je...« (str. 468). Z romanom Po sledovih zlatega peresa se je pisatelj oddolžil možu, ki se je povsem daroval za svoj narod, ki je zanj izgoreval kakor sveča na oltarju. Jože Smej je uspešno opravil svojo nalogo, čeprav bi podrobnejša literarna kritika našla tudi kako pomanjkljivost. Morda je preveč osebnih imen, ki bi jih bilo mogoče izpustiti. Tu in tam opazimo precejšnjo razdrobljenost, morda zato, ker skuša pisatelj na vsak način ostati zvest zgodovinskemu gradivu. Kljub temu mu je uspelo, da je dogodke oblekel v privlačno pripovedovanje. Koliko truda, koliko študija je vloženega v to stvaritev, ve le pisatelj sam. Dr. Drago Grah, docent za nemško književnost in predstojnik katedre za nemški jezik in književnost filozofske fakultete v Ljubljtni, je 10. decembra 1978 ocenil Smejev rokopis. Med drugim pravi tudi tole: »Kajti priznati mu je treba, da je s tem rokopisom... zoral lep kos ledine. Kuzmič predstavlja nadvse pomembno postajo v lokalni kulturni zgodovini, pa tudi v zgodovini in samoosveščanju slovenskega naroda sploh, zato je treba gledati na Smejevo delo brez sramu tudi nekoliko 'patriotsko'«. Zdi se mi, da je najboljšo oceno svojemu delu podal on sam v uvodniku: »Naj bo pričujoče delo kakršnokoli že, napisano je z ljubeznijo slikarja, ki hoče svoje junake iztrgati pozabi in jih naslikati na steno večnosti« (str. 9). Roman Po sledovih zlatega peresa zasluži vso pozornost. Vsak kolikor toliko razgledan sin ali hčerka Slovenske okrogline bi ga moral vzeti v roke in brati, da spozna, kako je bilo pri nas pred dvesto leti. Ob njem se bo naučil ljubiti domačo besedo, domači narod in svoje poklicno delo. Dr. Horvath Janos A pecsi Dom es Zala Gyorgy szobraszmiivesz Pecs varos a Mecsek hegylanc deli labanal teriil el, igen valtozatos, lan-kas dombok aljan, hullamos szolohegyek kozott. Itt a Mecsek tdveben negy tornyaval biiszken emelkedik az egbe a nagyszerii, europaszerte, messze hires piispoki Szekesegyhaz. Mar a romaiak idejeben viragzo varos, varral a romai katonasag tanyaja. A mai varosenal nagyobb terjedelemmel a hajdani Pan-nonianak Sopianae nevii fovarosa volt. Az orszag egyik legkiesebb fekvesii helye. Ezert nem csoda, hogy itt kereszteny hit mar Krisztus utani III. sza-zadban szamos kovetore talalt. Pecs varosaban a magyarok bejovetelavel a kereszteny hit mar szep vi-ragzasban volt. Mar akkor »ot templom«-nak neveztek. A magyar Pecs elne-vezese az itt elo szlavok »Pet = ot« szavabol keletkezhetett, mert ot templo-ma, vagy mivel a fotemploman ot torony volt. Kimagaslo negy tomyu pompas szekesegyhazat, ket hajdani kupolas to-rok mecsetet, karcsu minaretjet, szamos templomat es kozepiiletet szep volgy, 150 tavolabb egy hosszu hegylanc es a kopar nagyharsany hegycsucs bajos keppe foglaljak bssze. Erre kbnybkbl jobbrol a komor Jakab-hegy, hely alatt a sik-sag messze, egesz a Dravaig nyulik el. Dravan tul mar a horvat-jugoszlav hegyvonulat latszik. Pecsi Dom A Szent Peter es Szent Pal apostolok tiszteletere szentelt pecsi Dom (Szekesegyhaz) eredete a romai birodalom koraba vezet vissza. A IV. szazad-ban epiilt az eredeti templom, ezt a VIII-IX. szazadokban nyugat fele meg-nagyobbitottak, majd a X. szazadban Szent Istvan kiraly idejeben — Boni-pertus es Szent Mor (Pecs elso es masodik piispoke) 1036—1070) kormanyzasa alatt — az eredeti templom foie epitettek a mai szentelyt. Ebben az idoben epiilt a ket nyugati torony, majd kesobb a ket keleti torony. A mai alakjat az 1882—1891-ig tarto atepiteskor kapta. 1962—1968-ban kivul-beliil restau-raltak. Zala Gyorgy, a pecsi Dom szobraszmiivesze, Lendvan sziiletett 1858. apri-lis 16-an. Edesanyja, aki Csaktornyan leanynevelo-intezetek nyitott, koran meghalt. Fia mar 8 eves koraban arvasagra jutott. Gyorgy ekkor nagybatyja-hoz keriilt egy veszpremmegyei faluba, ahol az elemi iskolait vegezte. Nagyba-tyjanak koedenygyara volt. Itt latott eloszor mintazni, ami nagyon megtetszett neki. Maga is probalgatta, es elso miive az volt, hogy a sajat bklet lemintazta. Papara adtak iskolaba, majd Budapesten a belvarosi iskolaban 6 volt az iskola legjobb rajzoloja. Erettsegi utan elobb a muegyetemre, majd a minta-rajziskolaba iratkozott be. Az volt a szandeka, hogy rajztanar legyen. Itt nagy kedvvel gyakorolta magat a mintazasban. Legelso alkotasa: »A sziklahoz 151 lancolt Prometheus« jutalmat kapott. Ez lett szobraszi palyajanak az alapja, kiindulo pontja. Ez a kis miive allami osztdndijhoz juttatta. Ennek segitse-gevel Becsbe ment a miiveszeti akademiara. Helmer akademiai professzor-nak lett a tanitvanya. Ez 1879-ben tortent. Egy ev mulva, 1880-ban mar Miinchenben Knabel tanar gyorsan fejlodo, jeles tanitvanya. Itt elso jelen-tosebb miive: »A baba fel«; egy anyja oleben ulo gyermek ijedelmet abra-zolja a gunar elott. Ez a kedves idili megalapozta miiveszi jovojet. Az ifju szobrasz ezzel a munkaj'aval az onallo alkotasok terere lepett. Egymasutan mintazta Szent Benedek szobrat, Von der Tann tabornok siremleket, tobb arckepet, Maria Magdolnat egeszen uj es eredeti felfogasban. Az utobbi mar nagy meretii szobormiive, mely az 1885-i kiallitas egyik legjelentosebb mii-darabja volt. Harom hatalmas meretii miive: »Arany Janos szobra«, az »Aradi vertanuk emleke« es a »Szabadsag szoborcsoport« fenyesen igazoljak a pecsi Dom egyik kiilfoldi miiveszenek a vallomasat Zala Gyorgyrol: »Biiszke lehet az a nep, amelynek ilyen miivesze van. Zala most ferfikora legszebb napjait eli es miiveszi hirneve nem erte el a tetopontjat«. Biiszkek vagyunk ra mi muravidekiek, az d foldiei. Az 1882—1891-ig ujonnan restauralt pecsi Szekesegyhazban csak ket uj szoborra volt szukseg. Mindkettdt Zala Gyorgy vallalta. Elkeszitette a Jezus Szive kapolna oltarara a Jezus Szive szobrot es a Szent Istvan altarara a Szent Istvan kiraly szobrat. Mindkettoben remeket alkotott a szobraszmiivesz. Sokkal jelentosebb az altemplomba vezeto ket lejarat kozepkori faragva-nyainak a milimeternyi pontossagu masolatai. Zala Gyorgy miivesziinknek itt alkalmazkodnia kellett a kozepkori miivesz stilusahoz. Megnehezitet mun-kajat az a koriilmeny, hogy a faragvanyok erosen meg voltak csonkitva. Ennek ellenere sikeriilt neki, pompasan sikeriilt a figurak egyeni vonasait hiien visszaadni. Annyira beleelte magat a kozepkori miiveszetbe, hogy a ket lejarat teljesen elpusztult felso kepmezoibe egeszen uj jeleneteket kozepkori stilusban alkotott. A ket lejarat faragvanyai nem azonos mestertol szarmaz-nak. A deli lejarat faragvanyai karcsubbak, keskenyebbek, szellemesebb ki-vitelezesiiek. Ezert francia mestemek tulajdonitjak azokat. Az eszaki lejarat faragvanyai vaskosabbak, eroteljesebb kivitelezesiiek, ezert nemet mester alkotasainak tartjak azokat. Zala Gyorgy mindket felfogasban tokeleteset alkotott. A teljesen uj kepmezdk jeleneteit nem valasztjak el keretek, hanem ugy kovetkeznek egymasutan, mint a legendak elbeszelesei, evek, kiilso esemenyek kiemelese nelkiil. Zala Gyorgynek a pecsi Szekesegyhazban talan a legszebb mestermiive a Nepoltar kozepen elhelyezett Agnus Dei (Isten Baranya) faragvany. Ez is az eredetinek hii masolata es a kozepkorban a Nepoltar folotti sator zarokove volt. Zala Gyorgy itt a keresztrefeszites tenyet adja, kitiinoen utanozva a roman stilus fegfogasat, eszejarasat a harom alak es a ket angyal csoportosi-tasaval. A Nepoltar neve Keresztoltar is, a fooltar alatt helyezkedik el, onnan ket oldalt lepcsok vezetnek le hozza. A Nepoltar lapja, asztala voros mar-vany. Oltarkepiil rajta imadkozo ket angyaltol kornyezett kozepkorbeli igen erdekes aranyozott kdfesziilet diszeleg. Mintajat a regi templomban talaltak, es annak nyoman keszitette, masolta szobraszmiivesziink. Ez a haromnegyed-nyire kidomborodo fesziilet az oltarkep helyet potolja, es a D6m legszembe-tiinobb faragott kocsoportozata. 152 Nepoltdr Ezzel a Nepoltarral allt szemben a lendvai plebania 152 fobol allo hi-voserege Zver Štefan prodekan vezetesevel, amikor 1978. augusztus 12-en Mariagyiidre es Pecsre zarandokoltak. Itt 6k is megcsodaltak foldijiiknek, Lendva sziilottjenek, hires-jeles szobraszmiivesznek a remek alkotasait. A szentely kozepen bronz rudakon fiigg a mennyezetrol a nagyszerii ke~ rek gyertyatarto, koronanak is hivjak. Oriasi aranyabroncsnak latszik miive-siesen elkeszitve. Keriileten a 12 apostol diszes bronz alakja ekeskedik; mint-azasukat is jeles miivesziik, Zala Gyorgy keszitette. 0 mintazta meg az enek-kar homlokfalan lathato ket kiterjesztett szarnyu, feldomboru koangyalt, a fooltar foie emelkedo nagy meretii sator (baldachin) kisebb-nagyobb figuralis diszitmenyeit, a szentely felso arkadsorain lathato szimbolikus angyalkakat is. Tekintsiink ujra vissza a lejarati nevezetes dombormiivekhez. Elottiink all a harom oldalrol magas kofallal koriilzart lepcsozet. Rendkiviil erdekes a szemiinkbe otlo szoborcsoportozat. Mintha draga regi szobrok nagy gyiijte-manyebe, muzeumba mennenk. Igazi szegenyek bibliaja tarul elenk a szob-rokban. A lejarat feldomboru miiveit kokepeknek nevezzuk, szandekosan, mert ezek valoban kobe faragott festmenyek. Az emlitett »kofestmenyek« igazi regisegek, mert a regi kozepkorbau epiilt templom szobrait utanozta, masolta meg benniik Zala Gyorgy miivesz-foldink nagy hozzaertessel, kitiino miiveszettel. Ez a szoborbiblia kezdodik az eszaki lejaratnal, folytatodik a. delinel, majd a Nepoltarnal, vegiil befe- 153 Zala Gy orgy — Noe dldozata jezodik ismet az eszaki lejaras ajto folotti kepeben, mely elfoglalja az egesz falat. Meg egy rbvid megjegyzesem: Az 1978. augusztus 12-i itteni talalkoza-sunk ota, valahanyszor elhahadok a Nepoltar elott, az eloirt tisztelges, fej-hajtas kozben, fohaszkodom: »Dicsoseg Istennek — tisztelet Zala Gyorgynek!« Lojze Kozar Janoš Kiihar — osemdesetletnih Slovensko Porabje. Kakor v tesne klešče stisnjen svet, v klešče, katerih ena čeljust je iz bodeče žice v treh sporednih vrstah, druga iz prekopane in vedno znova zrahljane zemlje s pogostnimi strašnimi stolpi in močnimi reflektorji. Iz teh čudnih, nesodobnih klešč je samo en izhod, samo ena cesta, ki pelje od Srebrnega brega skozi Slovensko Porabje proti reki Rabi, kjer naredi pravokotno koleno in se usmeri proti Monoštru, kjer pa se slovenski svet danes tudi že končuje. Dolina, po kateri se vije cesta, je kakor zibelka, izdolbena in na dveh straneh zavarovana z nizkimi grički in vanjo se steka nešteto kratkih ozkih dolinic z značilnimi slovenskimi imeni: Forgošin dou (= dol), Vražji dou, Kutin jarek, Kovačin jarek, Mali jarek, Ribnjek, Seči jarek in mnogi drugi, saj smo našteli samo tiste na območju Gornjega ali Gorenjega Senika in še teh ne vseh, ki so v objemu gričev, ki prav tako imajo svoja značilna imena: 154 Gmajnsko, Brgelašov breg, Martinski breg, Grbenšček, Crklan, Mali gaj, Črna biikonja in podobno. Tik ob meji so večinoma gozdovi, proti glavni cesti — poštiji — pa so raztresene hiše tako slučajno, kakor da jih je nekdo vrgel v veter in se je vsaka ujela, kjer je pač naneslo. Hiše so lepe, nekatere obnovljene, druge čisto nove, sicer pa je Senik že nekdaj veljal kot bogatejši in premožnejši kraj od drugih sosednjih. Sredi vseh teh hiš Gorenjega Senika pa v dolini med cesto in Seničkim potokom na kaka dva metra visoki skromni vzpetini stoji lepa senička cerkev, ponos in kras vsega Slovenskega Porabja. Ljudje med seboj govorijo lepo porabsko pojoče staro narečje, da komaj še zaznam kakšno sled vpliva slovenskega knjižnega jezika, ki ga pa sicer ljudje poslušajo po radiu in morda tudi po televiziji. Nekaj je tudi naročnikov Družine, sicer pa slovenskega tiska malo pride v ta najbolj pozabljeni slovenski živelj na drugi strani državne meje. Mladi pa mešajo med lepe slovenske besede madžarske izraze, zlasti strokovne in uradne, otroci, predvsem najmlajši, ki hodijo v vrtec, pa nič več ne vedo, kaj je mamica in očka ali atek, ampak tudi doma so jim njihovi najbližji samo še anyuka in apuka, saj je prav najmanjše najlaže navaditi na tuje besede. Starši se pa malim prilagodijo in tako se jezik počasi polni z madžarskimi izrazi, seveda pri tem osiromaši s slovenskimi. Zdi se, da to nas ne boli. Veseli smo, da iz Porabja kdaj kdaj pridejo k nam senički »folkloristi« in malo zaplešejo, pa je naša vest potolažena, saj je vse v najlepšem redu. Samo za dober lučaj kamna smo Slovenci to — in onstran meje oddaljeni drug od drugega, pa smo si tujci, ker se ne moremo obiskovati, saj ob vsej meji s Porabjem ni niti enega samega prehoda, ampak moramo čez Hodoš in potem naokrog čez Čretnik in Monošter in naredimo kakih 50 kilometrov namesto treh, da pridemo končno med svoje sorodnike. Ena ura slovenščine na teden ne more slovenskih otrok naučiti slovenščine, razen tega se morajo učiti še nemščino zaradi kakih desetih petnajstih 155 Gornji Senik — Na tem pokopališču počiva Jožef Košič otrok, ki so nemškega rodu in hodijo v seničko šolo z Dolenjega Senika. Zaradi teh deset petnajst je ena ura nemščine, kakor za vse slovenske otroke. In na Gorenjem Seniku je še 98 odstotkov Slovencev. Pri nas dvojezičnost pojmujemo seveda čisto drugače, zato se čudimo, kako malo je posluha za to na oni strani meje. Pa se vrnimo k senički cerkvi, kjer še vedno zveni pristna domača govorica v vseh obredih, pri petju pa prevladuje slovenska knjižna, ker je pesmi pač nekoliko težko spreminjati po svoje. Včasih morda kdo nekoliko zameri, zakaj v cerkvi še ni slovenske knjižne govorice, toda navsezadnje je narečje tudi slovenska beseda in dokler se bo obdržalo narečje, slovenski jezik ne bo v nevarnosti. Toda doklej se bo obdržalo v cerkvi še slovenska govorica? Saj je senički župnik letos bil že osemdesetletnik, kar ni malo, čeprav je še čil, bister in gibčen kakor kakšna gorička veverica. Ce ga pogledaš, mu ne bi prisodil več kot šestdeset let, saj mu glas mladostno zveni, kretnje so nagle, hoja hitra in mladostna. Pa si oglejmo tega našega izredno delavnega in žilavega človeka, ki naše slovenstvo, lahko rečemo brez kakih pridržkov, drži v Porabju pokonci in ga bo držal, dokler ga Gospod ne odpokliče. Janoš Kiihar je bil rojen v Gradišču v tišinski župniji 24. junija 1901. Kot izredno bistrega in učljivega dečka so ga dali v šole in je prvih šest razredov gimnazije končal v Koszegu, sedmi in osmi razred pa v Sombotelu. Po maturi se je odločil za duhovniški poklic in je leta 1924 bil posvečen v maš-nika. 156 Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo v Rabagyarmatu, kamor ga je njegov oče 19. avgusta istega leta z dvema konjema odpeljal prek Sobote, Hodoša do vasi Kondorfa, kjer ju je zalotila noč, ki sta jo kar na vozu prespala, naslednjega dne na »števankralovo«, pa sta se pripeljala, kamor je zapovedal škofov dekret. V Rabagyarmatu je Janoš ostal 4 leta. Odtam je hodil peš tudi v Čretnik učit verouk trikrat na teden. V eno smer je to sicer komaj kake 4 kilometre, toda sem in tja in trikrat na teden pa le zmore dovolj dolgo trimsko stezo. Vodil je tudi posebno otroško bratovščino. Po štirih letih so 20. avgusta, na »števankralovo«, naložili, kar je imel, na voz in so prek Čretnika njega in njegove stvari prepeljali na železniško postajo Alsoronbk, odkoder ga je vlak potegnil v Sombotel, ker je bil v Som-botelu nastavljen za kateheta na treh različnih šolah, na dveh splošnih in na dekliški obrtni šoli. Službo kateheta je opravljal osem let. Zopet na »števankralovo« leta 1936 je bil nastavljen za župnika na Gorenjem Seniku. Zdaj je končno prišel med svoje, toda tu ga je čakalo težko delo, moral je začeti zidati cerkev, kajti stara je ne samo dotrajala, ampak bila je tudi premajhna. Takoj naslednje leto 1937 je organiziral delo za novo cerkev in pod njegovim vodstvom so ljudje sami naredili stotisoč zidakov, sami dali drva, da so opeko žgali in jo z lastno vprego zvozili k cerkvi, kakor so darovali tudi ves les za ostrešje in vse drugo, kar je bilo za cerkev potrebno, največ pa še svojega lastnega dela in truda. Toda največje breme je ležalo na Janošu, ki je vse to vodil, bil povsod zraven, svetoval, prosil in hvalil, kar je bilo hvale vredno. Kdor Janoša pozna, gibčnega, kakor je še danes kot osemdesetletnik, si lahko misli, kako se je sukal pri vsem tem delu, kako je bil ^povsod navzoč, kako je spodbujal in tudi sam dal zgled pridnih in delavnih rok. Leta 1938 so podrli malo staro cerkev in stari stolp in so poleg novejše ladje pozidali novo veliko cerkveno ladjo, svetišče, zakristijo in stolp. In 20. novembra istega leta je cerkev posvetil stolni kanonik, slovenski rojak s Tišine, dr. Franc Rogač, ki je pozneje postal škof v Pečuhu. Potem so prišla težka leta vojne in velike preizkušnje tudi za Janoša. 4. septembra 1952. leta je moral zapustiti Gorenji Senik in oditi na madžarsko župnijo v Izsdkfa. Odšel je samo pod pogojem, da na njegovo mesto pride slovenski duhovnik, ker je zvedel, da je bil že napisan dekret za madžarskega. Na njegovo mesto je prišel Vince Kos. Sele po petih letih — 1957 — se je lahko vrnil nazaj na Gorenji Senik k cerkvi, za katero se je toliko trudil in jo je dal tako lepo poslikati s freskami, da se cerkev ponaša ne samo z lepim slovenskim napisom na obočnem loku: Hvalite Gospoda vsi narodi, ampak tudi s slikami slovanskih svetnikov, s Cirilom in Metodom, Mohorjem in Fortunatom, saj je celo v matični deželi malo cerkva, kjer bi se zbrala tako lepa in odlična svetniška in slovanska bratovščina. Od povratka pa vse doslej naš Janoš kolikortoliko mirno opravlja svoje dušnopastirsko delo med slovenskim ljudstvom, jim pri božji službi prevaja manj razumljive knjižne besede v domače narečje. Prav tako je po njegovem zgledu in prizadevanju delal tudi njegov sosed Ludvik Markovič, ki je bil: sicer hrvaškega rodu iz hrvaške vasi Felsoberkifalu na Madžarskem, pa se je lepo navadil porabskega narečja in sta ves čas z Janošem izredno lepo sodelovala. Ludvik se je odselil v večnost in kdo bo zdaj stopil na njegovo me 157 sto, da slovenska beseda vsaj iz cerkve ne izgine, kakor je že izginila iz vsega javnega življenja, iz šole, uradov, sodišča in tovarn? Senička župnija šteje po ljudskem štetju leta 1980 samo še 1117 ljudi. H Gorenjemu Seniku spadajo še Ritkarovci in z Dolenjega Senika 12 hiš. Tako je župnija precej razpotegnjena vzdolž poštije in od ene skrajne hišei do druge je kakih 7 kilometrov in Janoš vse to obhodi, kadar je treba, peš, in se ne ustraši tudi hribov, ki mu kljub letom, vsaj tako je videti, ne delajo težav. Razmere so mu delo malo olajšale, ker so pogrebi samo s pokopališča, da je nekoliko manj hoje. Še tu bi si lahko olajšal, da bi pogrebni obred opravil kar na pokopališču, toda Janoš naredi, ne kar je lažje, ampak kar je lepše, zato nesejo mrliča najprej v cerkev in od tam nazaj na pokopališče. Oboje je precej blizu skupaj. Na njegovi skrbi je tudi cerkveno petje, saj je Janoš dober muzik in prvo, kar zagledaš v njegovi pisarni, je lep velik dober star harmonij. Včasih je petje učil kantor, zdaj se mora tudi s tem sam ubadati, zato pa ljudje pojejo radi in z navdušenjem. V župniji so tudi razne bratovščine kakor živega rožnega venca, Srca Jezusovega,^ misijonska bratovščina. Hvaležen sem Janošu, dragemu prijatelju, dušnemu pastirju moje nekdanje krstne župnije, da je ohranil star, lepo oblikovan kamniti krstilnik, pri katerem sem bil krščen in mu želim, kakor mu želijo vsi sodelavci in bravci Stopinj vse dobro za njegovo osemdesetletnico, predvsem pa še precej zdravih, srečnih in mirnih let, da bo še dolgo skrbel za naše porabske Slovence v narodnostnem in dušnopastirskem pogledu. Naj nam ga dobri Bog ohrani se mnogo let! Ludvik Varga Prijatelju Ludviku Markoviču v spomin Števanovci so ena izmed treh slovenskih porabskih župnij. Ob jugoslo-vansko-madžarski meji meji na markovsko in dolensko župnijo. Svet je hribovit kot naša Gorička. Obsega sledeče slovenske vasi: Števanovci, Andovci, Verica, Otkovci, Sakalovci in Slovenska ves. Sedaj jo soupravlja monoštrski duhovnik. Upajmo, da jo bo kmalu prevzel novomašnik Štefan Toth. Do leta 1785 je spadala pod župnijo Trošče (Kethely). Samostojna župnija je postala leta 1785 in jo je ustanovil Slovencem naklonjeni škof Szilly (glej J. Smej, Po sledovih zlatega peresa) ter ji priključil samo slovenske vasi. Leta 1786 so zgradili sedanjo cerkev s pomočjo ljudstva in redovnikov cister-ciancev v Monoštru. Farni patron je sv. Štefan Harding, opat. Od ustanovitve župnije pa vse do smrti župnika Ludvika Markoviča je bilo bogoslužje in verouk v prekmurščini. Zadnji dušni pastir je bil Ludvik Markovič, roj. 19. 8. 1908 v hrvaški vasi Felsoberkifalu blizu Kermedina, rodom Hrvat, je bil iz globokoverne, številne, kmečke družine. Srednjo šolo je obiskoval v Monoštru. Teologijo je končal v Szombathelyu in bil 29. 6. 1935 posvečen za duhovnika. V avgustu istega leta je bil nastavljen za duhovnega pomočnika v Števanovce k bolnemu župniku Štefanu Deliju. Po njegovi smrti 1936 je postal njegov nasled- 158 nik. Dolgih 46 let je goreče vodil dušno pastirstvo v tej obsežni hriboviti župniji. Do dobra se je naučil narečja slovenščine, da je lahko »vernike poučeval božjih resnic.« Škofijsko poročilo piše: »Z vso prizadevnostjo je kljub precejšnjim razdaljam soupravljal 4 podružne vasi, kar — posebno v zamskem času — ni bilo lahko. Markovič, župnik ni zanemarjal skrbi za župljane. Kakor je bil po naravi skromen in nezahteven do sebe, tako je bil neumorno goreč za dušnopastirsko delo. Zaradi njegove gorečnosti, skromnosti in prijateljskega vedenja so ga posebno sosednji duhovniki imeli radi. Znal je združevati molitvenega duha s humorjem in veselim evangeljskim razpoloženjem. Posebno je bil vesel srečanja s prekmurskimi duhovniki. Škof mu je za dolgoletno delo podelil naslov »častni dekan«. Pogrebne slovesnosti 16. 5. ob 2. popoldne je v odsotnosti škofa vodil Jože Lelkeš, opat, škofov namestnik. Somaševalo je več kot 50 duhovnikov med drugimi 4 naši prekmurski. Berilo in evangelij smo prebrali mi slovenski duhovniki v slovenščini. Poslovilni govor zastopnika cerkvenega odbora in slovo, ki ga je izredno lepo in občuteno povedala deklica, oboje je bild slovensko — v narečju. Maša in obred sta bila v madžarščini. Njegova poslednja volja je bila, naj bo pokopan med svojimi farani. Zaenkrat se vrši v Stevanovcih sedaj bogoslužje v madžarščini, petje pa v obeh jezikih. — Želeti je, da bi se bogoslužje vršilo vsaj dvojezično, če že ne samo slovensko, kot je to pri nas v Prekmurju. Vinko Škafar Kristjani za prihodnost Od 6. do 15. marca 1981 je bil v beltinskem župnijskem domu že tretji teološki tečaj o perečih vprašanjih za študente, izobražence in vse ostale pomurske kristjane, ki se želijo zavestno soočati z verskimi vprašanji in odgovori, ki se pojavljajo v našem času in prostoru. Najboljši slovenski psiholog, zlatomašnik, upokojeni univerzitetni profesor in pomurski domačin dr. Anton Trstenjak je prvi večer spregovoril o »SOOČENJU S SAMOMOROM«. Že v začetku je poudaril, da »ponovne statistike kažejo pretresljivo podobo: Slovenci smo ob Madžarih (prej ob Švedih) še vedno na vrhu samomorilske lestvice. Profesor Trstenjak priznava, da je pojav samomora razširjen po vsej civilizirani zemeljski obli in da ga še do danes ni noben znanstvenik zadovoljivo razložil, kajti vsaka razlaga naleti na še več ugovorov. Potem ko obdela različne vzroke za samomor, vse zajame v preprosto ugotovitev: »Pri zdravi pameti človek ne naredi in niti ne poskuša narediti samomora. To zmore narediti le v duševni zmedenosti ne glede na to, ali je bil sicer duševno zdrav ali pa že prej duševno bolan, vsaj neopazno, da mu je v danem trenutku tem laže 'vse odpovedalo'«. Človek je v nevarnosti, da napravi samomor, kadar zgubi smisel svojega življenja. Modroslovno-dušeslovno razlago je Trstenjak v svojem predavanju končal z razlago dveh osnovnih življenjskih načel: Na tem svetu je treba prizadevno delati pa vendar biti neodvisen od sveta. Naše ljudstvo je to združilo v globoko življenjsko modrost, ko si je postavilo za vodilo življenjske drže pregovor: »Delaj tako, kakor bi mislil večno živeti, živi pa tako, kakor bi mislil 159 danes umreti!« Saj ti dve načeli, skladno združeni, pomenita za duševno zdravega človeka zmago nad svetom, tudi nad smrtjo, ki bi ji utegnil kdo ob uri svoje slabosti podleči kot samomorilec. Drugi večer je profesor na mariborskem oddelku slovenske teološke fakultete dr. Jože Rajhman skušal odgovarjati na vprašanje »ALI JE BOGU DO POSAMEZNEGA ČLOVEKA?«, ali o vprašanju osebne vere. »Nedvomno je človek nemirno bitje, ki se nikjer ne ustali, ki naposled pozna le svoj 'nig-dirdoma', kot je bridko spoznal Trubar. In prav tu se začenja človekova povest, ki je iskanje večnega, ustaljenega, nespremenljivega. In tu je mogoče že zaznati prve obrise odgovora na vprašanje, ali je Bogu do posameznika. Odgovor na vprašanje pa je še vedno pri Bogu, v njegovem odnosu do sveta in človeka. Zato je treba iskati odgovor v razodetju. Ce je biblija knjiga, v kateri človek išče svojega Boga, je treba iskati odgovor v njej«. Predavatelj je v svojem osrednjem razpravljanju spregovoril o človekovem iskanju in Kristusovem odgovoru. Zaustavil se je ob glavnem vprašanju današnje nevere: trpljenju. Sodobno brezboštvo, posebno v zahodnem svetu, je prišlo do ugotovitve: Bog ne more bivati, ker je zlo v svetu. Rajhman s Teilhardom odgovarja: »Ta obtožba ali vsaj sumničenje začasno ovira spreobrnjenje sveta veliko učinkoviteje kot vsi prigovori znanosti ali filozofije«. Trditev sodobnega brezboštva bi lahko držala, če ne bi bilo učlovečenja v Kristusu. Po učlovečenju se je nekaj premaknilo v smeri bolj previdnega vrednotenja zla v svetu. Z njim se je začelo novo obdobje pojmovanja Boga in njegovega odnosa do sveta. Zato z Bernanosom predavatelj ponavlja: »Ni nesreča našega časa, da nekateri tajijo Boga, temveč da smo mi slabi kristjani«. Človek se z Bogom najlaže pogovori v trpljenju. Najgloblje izkustvo Boga doživlja človek v trpljenju. Tu mu je Bog najbliže. Ne gre za mistike vseh stoletij, gre za preprosto vsakdanje kristjanovo izkustvo. Človek bo vedno čutil, da mu je Bog blizu takrat, ko ga potrebuje. »Ni pomembno, ali to imenujemo božje usmiljenje ali božjo previdnost. Pomembna utegne biti le človekova temeljna naravnanost k sprejemanju takšnega Boga, kot se je razodel in se razodeva v Kristusu in njegovem evangeliju. Ko se človek! (kristjan) sprijazni s takšno usmeritvijo, razume tudi osnovno božjo voljo: Zase si nas ustvaril, Bog, in nesmrtno je naše srce, dokler ne počiva k tebi.« Predavanje naslovnega škofa dr. Vekoslava Grmiča iz Maribora je imelo naslov »ATEISTIČNA TEŽNJA K BITI BOG IN KRŠČANSKO POBO-ŽANSTVENJE«. Že na začetku si je prof. Grmič zastavil vprašanje, ali res lahko upravičeno pripisujemo neverujočim težnjo, da bi bili Bog, kristjanom pa prizadevanje za pobožanstvenjem. Lahko bi namreč kdo dejal, da tako enim kakor drugim podtikamo nekaj neresničnega: neverujoči vendar ne morejo želeti, da bi sami postali nekaj, česar po njihovem prepričanju ni; za verne pa pomeni takšna težnja nekaj naravnost hudičevega, saj je hudič prvima človekoma obljubil, da bosta postala kakor Bog, če se bosta Bogu; uprla. Zato bi na prvi pogled smeli biti eni in drugi užaljeni.« Kljub temu pa seveda prav tako drži, da neverujoči večkrat govorijo o težnji k biti Bog^ verni pa o pobožanstvenju. Potem ko je škof Grmič skušal razložiti »ateistično težnjo k biti »Bog« in »krščansko pobožanstvenje«, je v sklepu povedal: »Po vsem tem lahko rečemo, da je med ateistično težnjo k biti Bog, kolikor smemo o njej govoriti, in krščanskim pobožanstvenjem neka sorodnost«. Bog je obojim blizu kot nevidni navdih in spodbuda, »pa tudi kot končni cilj nji 160 hovega prizadevanja ali teženja«. Kakor ateisti pogosto bogatijo tisto, kar mnogi kristjani zanemarjajo, prav tako »kristjani dopolnjujejo in bogatijo ateistično misel, posebno danes, ko moremo že slutiti, kam lahko človeka pripelje brezpogojna vera v uspešnost ali storilnost, ne glede na človeka inl njegovo dobro, kam vodi vera v gmotni napredek, če se ne zavedamo dovolj ;l da človek ni samo telesno bitje, da mu je potrebna globoka etična opora in nekaj, kar večkrat spodbuja upanje proti upanju«. Starosta slovenskih krščanskih filozofov prof. dr. Janez Janžekovič je z njemu lastno natančnostjo spregovoril o »KRŠČANSTVU IN EVOLUCIJI«. »Veste, da me je skoraj sram — je začel Janžekovič svoje predavanje — obravnavati to obrabljeno snov. A ker še vedno straši po nekaterih šolah pre-, pričanje, da si to, kar uči krščanstvo o stvarjenju in kar pravi današnja znanost o nastanku in razvoju življenja, nasprotuje, se je zdelo prirediteljem tečaja potrebno, dati tudi to snov na spored predavanj«. Nato se je predavatelj sprehodil skozi zgodovinsko pojmovanje o nastanku in razvoju življenja. Najboljši katoliški misleci skoraj vseh dva tisoč let niso videli ne v samoplodnji ne v evolucionizmu ničesar, kar bi nasprotovalo razodeti resnici. S tem pai seveda ne moremo zanikati, da so se mnogi apologeti borili proti nauku o razvoju človeka iz živalskih vrst. O tem boju pravi odlični poznavalec sodobne znanosti Bavink: »Boj proti razvojnemu nauku moremo z mirno vestjo imenovati največjo izmed vseh neumnosti, kar jih je kdo zagrešil v cerkveni zgodovini«. Cerkev sama se na zadnjem cerkvenem zboru trka na prsi in sej spoveduje napak, ki so jih zagrešili njeni zastopniki: »Naj nam bo dovoljena izraziti obžalovanje nad določenimi duhovnimi razpoloženji, ki jih zaradi nezadostnega razumevanja upravičene avtonomije znanosti včasih tudi med kristjani samimi ni manjkalo. Napetosti in prepiri, ki so zaradi tega nastali, so mnoge duhove privedli do mišljenja, kakor da si vera in znanost med se-* boj nasprotujeta« (CS 36,2). Vernik pušča znanost svobodno na njenem področju in ohranja ter brani svobodo na svojem, verskem področju. »Dileme: Mojzes ali Darwin, ni. Darwin ima besedo na znanstvenem, Mojzes pa na verskem področju«. Predavanje doktorja svetega pisma prof. Jožeta Krašovca je imelo naslov »S SVETIM PISMOM V TRETJE TISOČLETJE«. Krašovec je svoje predavanje začel z ugotovitvijo, da že učence osnovnih šol učijo, da verstva nimajo nobenih upov za prihodnost, ker nimajo nobenih naravnih osnov, temveč so le izraz neurejenih družbenih odnosov. Potem je predavatelj spregovoril o nadčasovnosti svetega pisma ter o nadčasovni svetopisemski simboliki. Soočil se je z mnogimi današnjimi vprašanji in v sklepu povedal, da je sveto pismo »v idealih in zahtevah iz zelo utemeljenih razlogov nadčloveško. Človeku ne nudi le hrano za trenutne potrebe, temveč za vse stopnje njegovega življenja, tudi za njegovo zadnjo prihodnost. Ne pusti ga v njegovi zemeljski slučajnosti, temveč mu neprestano odpira upanje v onstranost. Njegovo temeljno sporočilo je, da Bog človeka nikoli ne pusti samega, če se človek sam ne odloči za popolno osamitev. »Zadnja temeljna, najbrž najpomembnejša razsežnost sv. pisma je zaveza in ob-čestvenost. Človek je vse bolj osamljen. V zarji 3. tisočletja že nastajajo po svetu skupine, »ki skupaj berejo sv. pismo, skupaj razmišljajo o njegovem sporočilu in skupaj molijo. Občestvo je najboljši pospeševalec človekovega osebnega življenjskega izkustva, njegove vere, upanja in ljubezni«. 161 Zadnji večer je spregovoril mladi slovenski krščanski filozof prof. dr. Tone Stres o TRAGIČNOSTI ČLOVEKA IN KRŠČANSKEM UPANJU. V predavanju se je najprej zaustavil ob tragičnosti kot bistveni posameznikovi zavesti, potem je spregovoril o vlogi tragedije, tragičnosti in nerazložljivosti življenja. V drugi polovici predavanja je govoril o nesprejemljivih »rešitvah«, o izkustvu zla in vere v Boga in končal svoje razmišljanje s tragičnostjo vj krščanstvu. »Za zlo ni ustrezne razlage, človeška tragičnost je pregloboka, da bi jo lahko kakorkoli opravičili. Tudi krščanstvo nima teoretičnega odgovora na vprašanje trpljenja in nemožnost takega odgovora je nakazana že v svetem pismu, v Jobovi knjigi ... Trpljenje, ki me zadene, sicer nima nobenega objektivnega smisla, lahko ga pa dobi od mene, če me to odpre nečemu novemu, doslej neslutenemu, če mi to pomaga iz moje uspavanosti, iz moje zaverovanosti vase, iz mojih malih ugodij ... Bistveno za krščansko upanje je torej pogled v prihodnost, pogled naprej ... Vsekakor krščanstvo ni arheologija in paleontologija, ampak najprej eshatologija. Nima popolne razlage za nazaj, pač pa usmerja naprej in sicer ne k lenobnemu pričakovanju nečesa, kar naj pade z neba kot izgotovljeni dar, temveč k potrpežljivemu in dejavnemu dopolnjevanju vsega tistega, kar manjka Kristusovi tragiki, namreč naša osebna tragika, vsakokrat drugačna v svojem konkretnem dogajanju, pa ista v svojem smislu — kot pot v vstajenje«. Tretji teološki tečaj o aktualnih temah za študente, izobražence in vse zainteresirane je pritegnil doslej najštevilnejši obisk in s tem izpričal zanimanje ter potrebnost tudi zahtevnejših teoloških razmišljanj za pomurskega človeka. Tudi letošnja predavanja so izšla v posebnem zborniku, ki ga lahko dobite na župniščih. Teološki tečaj za laike postaja potreba in zato vabi tiste kristjane in iskalce resnice, ki se dosedanjih niso udeleževali, da bi prišli na prihodnjega, ki bo leta 1982 na istem kraju in ob istem času. 162 Štrkov Jožek S črvivoga prečnjeka edne stare škrinje Ščavnjek pa boži rop Zaj je ži cajt, tetica, ka to dugo pismo skdnčan, liki adno dogodbo s ščavnjekon san vbnahao, pa mi dušna vejst ne da mera. Tretjikrat san se pregrešo s ščavnjekon, gda nas je ednok več dečkecof šlo zajtra k meši. Lekaj je bilo ravno na prvi petek pa smo vsi nakanoli iti k obhajili, ka te lejko znamenje denemo v Lučko, kelko prvij petkov smo opravili. Češemo mi po Varaškom na Srednjen koniki pa eden brekne: jej, kak fajni ščavnjek! Vsi se zravna vržemo nanjega pa se rivlemo pa pošikav-lemo, šteroga več dojde. Te pa bojk k meši, da je vkiipzazvonilo, kumaj smo šče kirjeelejsoni prišli vse zalecani, nej ka bi što ftegno te misliti na spouvid. Seadno mi zato malo idou djalou, ka smo se predugo pasli, pa si mislin, ve bon šou sletkar, po meši, či se nodo preveč rivali. Rejsan se sletkar zaženemo ta, spovidavalo je več popov, ka je klečanje bilo. Jes se ognen kaplanovoj spovidarnici pa stopin k barati na malon kličalniki. Se mi povidlo, ka so nej človeka gledali, da je greje pravo, liki so samo poslušali pa dlan k viiji držali, kak da bi malo gliiji bilij. Eli zaj san šče se jes vkano! Ži med mojin spovidavanjon so stonjali v svojo dugo bradou tak žmetno, kak či bi se tožo samomi oči nebeskomi. Gda san pa henjao, so vkupvdarili z rokami pa naglas zdejnoli: Isusek, Isusek, znaš, kaj si učinio, dečko: Boži rop! Stepali so sivo glavo pa se skoro jokali, gda so mi razlagali, kak san ponižo Šakramentum sv. rejšnoga Tejla i razžalo troedinoga Boga. Pri ton kapicinari san dprvin čiito, v kakše grehe san zagazo s ten ščavnjekon, kak san zropao bože stvarstvo pa s svojin zgledon (= peldof) šče driige napelavao na grej. Obečo san, ka či bon mogoči, toga greja non več činio. Za pokoro san mogeo zmoliti cejlo »krunico« kličečki pred podobov Žalostne majke bože. No, zdaj van dojde čteti od mojega diihovnoga Žitka. Samo to van šče poven, ka si odtistijmao dostakrat premišlavlen, kak more to dbnok biti boži rop, či si ftrgneš par ščavnjekovij tac? Kakši kvar san fčino oči nebeskomi, šteri cejli svejt v rokaj držij, či je kmeti nej na kvar. To mi vij rastumačite, tetica, vi ste ravnotak v diihovskon stani, čiglij ne spovidavlete pa meše ne služite. Tiidi naš dedek pravijo, ka to nej nikša boža zapovid na tešče iti k prečiščavanji, to šegou so praj popi fpelali. Vi tetica znan nimate nevole s ščavnjekon, ka ga v kloštri nega, vb vas pa ne pistijo. Lejko mate ve pa kakše driige tentacije. Napišite mi kaj odnjij, ve sva si miiva v roudi pa si lejko vse pogučiva. Ciravno se šče ne poznava’ Bog van daj dobro zdravje pa zbogon stante. Jožek 163 Diipliška spovid eli greja pravično ošpotanje Ti j nesrečni naš dičak! F. b. J. K. Naznanin ti, ka san v roke dobila tvoj debeli arkuš pisen. Nun ti pisala od toga, v kakšo nevolo si me spravo žnjin v kloštri, naj bo Bogi potoženo, eli dosta vekšo bolečino si vsekao mojemi srci. Jožek, Jožek, kak mali si šče, pa kak močno si ži zablodo v grejčinenja toga svejta! Pa šče te vse tak na zliik povejš, skoro tak kak či bi se štimao: vište, ka san prekacao pa kak san popa za nos vlekeo! Eli pazi, Jožek, Bog ma dugo šibo pa jaj tebi, gda te šligne, te si več ne pomoreš. Non te sagala, samo te ščen opomenoti pa te na dobro pot spraviti nazaj, ka si jako deleč vojzno od nje. Cten od tvojij nevol s spovidavanjon eli kak si se spozabo večkrat s ščavnje-kon pa se mi tak vidi, ka tij toga greja v srci ne pripoznaš pa si furt samo nakapleš boži srd našebe. Poleg svoje grejšne nasladnosti i ftraglivosti si zavrgeo miloščo božo kak tisti nespametnik s Svetoga pisma, šteri jo je odao za adno skledo lenče. Ja, Joužek, ravno tak deleč si zagazo poleg svoje pa de-> dekove nespameti. Rejsan je nej zapisano na tabli Mojžešovoj, ka trbej na tešče pristopiti k stoli angelskomi, ve te šče nej bilo Jezuša v Staron tešta-mentomi pa nej toga svestva, šteroga je kumaj Jezuš goripostavo pred svojof odičenof smrtjof i goristanenjon. To regulo, ka moremo na tešče k sebi jemati njegovo živo tejlo pa krf je pa goripostavila sveta Mati cerkev pa jo moremo ravno tak spunjavati kak bože zapovidi. To te moren zravna pofčiti, ka se ne bi s toga norca delao. Naravnoč ti poven, ka je to sakojački grej, da ži kaj driigoga na ježek deneš prle kak odičeno tejlo našega Odkiipitela. Eli nej je zadosta vadliivanje, potrebna je močna vola pa pravo, po božoj eli diihovnoj rani navdehnjeno nakanenje. Zato se pa nikak nemren načuditi, kak donok si mogeo tak globoko spadnoti, ka raj ješ to kisilo travo kak da bi k sebi zeo preslatko tejlo Jezušovo. Kak moreš meti tak pokvarjeni gustuš ka na tešče ščavnjek jejš? Pa da bi to bilo kaj dobra, liki te stokrat prescani ščavnjek štimaš, šteroga nikši koudiš ne povoha! Ži sama rejč ti povej, ka je to za ščavo, rana za maro, nej za lidij. Ne vejš, ka po konikaj zato tak zraste, ka tan krave pa konji vse spreščijo, tij pa v čobe s tof vonjiigov! Fiijteboj, Jožek, takši mali ecek si! Te nej sran, povej?! Ci pa nikak noš mogeo protistanoti toj kaštigi, de trbelo povedati oči, ka ti gobčenco navežejo, gda boš šou zdomi. Zato ka či boš tak delao nadele, te ti naskori roglovje zrastejo eli pa boš začno mukati. Kak de pa tof vovidilo, ka do si pa lidje gučali od Strkovoga Jožeka, cimeštrovoga siniij, ka se pase po konikaj? Ci pa ži nikak nemreš mimo te stokrat sprescane trave, štera je ži brezi toga zadosta kisila, nemreš počakati poudrgo voro pa jo suneš gda ideš od meše?! Ka pa me niine, ka se fčasi cejli den postimo, gda idemo od-večera k meši pa k prečiščevanji, tak ka smo ži te vse gingave pa medlovne. Viš, pa vse prenesemo zavelo presladkoga tejla našega zveličitela. To pa, ka misliš, ka nej grej, to je samo napelavanje hiidoga diiha, šteri ti ne da mera, liki furt vrta v tebi, či vidi, ka v tvojoj gizdi najde svoje mesto. Ogibli se hiidoga diiha kak ognja, šče bole, zato ka njega ne vidiš, tak se vštiili v tvoje misli pa srce. To ti šče položin na srce, drži se dčo, nej dedeka, oča so tebi prvi, ž njimi odi k meši pa z materjof, ne z dicof pokvarjenof. Samo adno diišo maš, či to zapaseš, se pogibiš na vek i veke. Pošlimi mojo rejč i ogni se svojega bolvanstva, vdari se na prša i zdejni prti Bougi, naj ti otpisti te 164 diindasti grej. Tak gledaj, ka node to tvoj starovičen grej. Pisala san tiidi Veruni, tvojoj materi, ka ti pomore, pa me sestre mo tudi molile za tebe. Bog ti daj pravo vadliivanje pa ponižno srce, ka bi mogeo moj tanač poslii-noti i bi biio bole želen diihovne kak telovne rane pa se ogibao sakše tenta-cije toga svejta, Tak delamo tiidi me, čiglij hiidi diij tudi nas ne naha na meri, samo ti jes od toga nemren pisati, ka si šče tij premali. Najprle napravi človeka s sebe, Jožek, te va si dele gučala. V ton viipanji te z žalostnim srcon pozdravin tvoja tetica Ci boš vrli pa do driigoga mojega pisma noš več ščavnjeka jo, ti napra-vin maloga Jezuška na žameti zakeljenoga. Nevole v kloštri eli kak so vrle niine iskale ščavnjek po Pesti Draga sestra Verima! Bog blagoslovi tebe pa tvoje delo, ka bi boži žegen melo, sigdar pa seše-ron. Zadnjikrat si mi pisala pred svetkami, pišeš od svojij nevdul, kelko moreš trpeti, ka Števan jako parovnej za zemid, fse šče spokiipiti njive pa senžati ge je kaj kodaji. Naš Pišta mi pa piše kak van dikan idejo na roko pa van rendajo senžati pri Mostej. Rejsan ne vorjen, ka bi van vse to potrebno bilo, kak tiidi našemi Pišti nej. Samo si nakladata, što de pa delao, ve siroute ženske največ, da nimata več moške dice. Jako se mi miliš, da ti pa nemren pomagati, samo tanačiivlen vama lejko. Sče bole se mi pa miliš, ka nimaš časa za svojo deco pa njiivo krščansko odgajanje. Tak mi je tvoj dičak v štiraj eli petij pismaj znapisao, kakše nevole je moo s spovidjof, ka je seli pojddč v cerkev ščavnjek jo, prle kak je šou k prečiščavanji pa se te šče štiikao s spovednikon, či je tou grej eli nej. Vidin, ka se s Stevanon ničes nikaj ne brigata za njegovo malo dušico, ovak ne bi meni telko pisao od toga, kak da ne bi starišof moo. Kapa, da vidi, ka se vliva samo za vercvo skrbita. Spitavlen se, kama to pela, da ži dičak boži red preobrača pa po fčinjenon grehi ide naravnoč k prečiščavanji brezi sake pomisli, pa te sletkar k spouvidi, či njemi dobra vola. Pa tou vliva dopistita? Gda čten njegovo pisanje se mi tak vidi, kak da bi vašega dedeka poslušala, njiivo dugo pre-gadanje pa k reberiji nagnjeno modrlivanje. Ci de tak nadele šlo, te svojega dečkeca nigdar nota vidila pri oltari, zakaj sta ga pa te mela. Njegovo srce se v telovnost vtapla, njegov diij pa v nikši naplij, od šteroga so nas pokojni Sakovič tak močno odvračali. Ti bi mogla diteti raztumačiti pa ga pofči-ti, ka more vrejdno ksebijemati te šakrament, ovak nikaj node žnjega. Tij kak mati njemi moreš davati nej samo telovno, liki tiidi diihovno rano. Znaš ka me Jožek s ten svojin debelin pismon v velko nevolo spravo. Pa cildu na špot. Naše redovne regule tak velijo, ka more adna zavupana peršona prečteti vso pošto, prle kak jo štera v roke dobij. Vsako pismo zato ne ftegne prečteti, debelejše pismo pa sakojački stavi pa pregledne, ka što telko piše. Tak je Mater Dolorosa zadržala tiidi moje pismo od Jožeka, pa san njoj mogla vse preobrnoti na vogrsko, ka ona ne vej slovenski. Te san pa v takšoj nevouli bijla, ka nej za povedati. San nej znala, ka je ščavnjek po vogrski, pa san samo nikaj motala pa frfnjala, ka to takša kisila trava, 165 štera na protlike raste sešeron po berekaj pa konikaj. Mater Dolorosa pa prednica, štero je kcoj poznala sta samo zejvali, ka man šenta takšega knapa v rodovini, šteri se po konikaj pase pojdoč k mesi. Častita prednica so se skoro križali, da san čtejla, kak se s kaplanon štiikao pa kak je odbežao s cerkvi prle kak je meša minola, nej ka bi šou šče ednok k spovidi, gda nej odveze dobo. San vaj probala vozgučati, ka to fse od dedeka ide ta zgoja, od njiive nezgriintane pelde, ka jako porejci odijo k spovidi pa se šengarijo žnje. Jako sta se starali, ka man tak nevorvani rod. Da bi tij znala, kak me sran bilo! Sče v noči san nej mejla mera. Blelo se mi, ka so mi prednica veleli poiskati ščavnjek, ka do vidili, ka to za kaštigo. V našij niinskij gredaj san ga nej mogla najti, te so me pa pošiknoli vb s kloštra, pa mater Doloroso so mi zrendali kcoj, naj odijo z menof. Iščeva miivi ščavnjek po cejloj Pešti pa ga nemreva najti, liki se smeteva v vsakefele driige tentacije, se svi mokrivi bilij od nevol tak ka sva kiimaj pobegnoli nazaj v klošter. Pa šče nadele, kak so mati prednica šli k adnomi doktoraši pozvidavat, či je kakša takša travma eli zelišče, po šteron bi dičak ščavnjek odiirjavao. Eli kakše vracvo. »Kakpa ka je«, se zosmejao človik, »naj njemi boše jesti dajo«. Pa šče pravo, ka od ščavnjeka ne vesne, liki njemi čilo na vao, či premalo kisiline ma. Te jo pa po vsoj sili šteo seof pelati, ka ta šla praj vizitejrat toga čiidnoga dičaka ... Zaj te pa pitan, Veriina, vaj nej sran, ka se vama dičak v takše božnije piisto? Ka rejsan nemate pri iži boušega stroška, ka more sirmaček travo žrejti. Grozovito morete šparati, ka more glad pa pomenkanje trpeti pa si indri strošek iskati. To nemre človik zapopasti, ve pa mate cemeštrijo, gospodje odijo k van, podvorite njin kak naj bole znate, zakoj pa dbnok Jožeka ne denete k njin zasto?! Zato ka šče premali? Veruna, či node furt od mla-doga v poposkoj družbi, te boš ga sletkar zabadat rivala kcoj, on si zbere družbo svojij vrstnikof kakše božne tepešije, štera ga samo pokvari. Kakši odgovor ta pa te davala Bogi? Dedeki pa sigurno povej, ka to nej samo grej, ka napelavlejo dičaka, liki je to pregreha proti svetomi Diihi, grej ober vsej grehov, šteri se ne odpistij. Pa tak gleda j ta, ka de z vama odo k meši eli s sestrama, nej san eli s svojof pajdašijof. Tak napravi pa mi te napiši, či ščei izda bole štima te vunječi ščavnjek kak sveto bejlo hoštijo. Probaj ga pre-obrnoti najprle sama, či pa node šlo, te ga naj oča v rouke zeme, čiglij de! zvezde vido. Pa k hižnoj molitvi ga bole zrendajta kcoj ka njemi nodo odile na misli driige bolondiije. Sefele bogacvo si spravlata fkiiper, eli zapomli si, vajino najvekše bo-gacvo je v vajinoj deci, kak si je odgojita. Od toga ta račun davala Bogi, našemi Stvoriteli. V njegovon presveton imeni te pozdravla sestra Sholastika Materina vaga eli od malij faling spreglednoti vekše Draga sestra! Zafalin ti na dugon pismi, s šterin se preči zburkala moje materno srce. Zosagala san se, da san čtejla, kakše božnije ti je nazvesto od sebe naš Jožek. To je rejsan tak po dedekovo, oni se radi norca delajo s sebe pa s svdjij faling. Liki jes san od sega toga skoro nikaj nej znala. Lejko ti prisegnen. Ve san ga na red žela, knapa nevalanoga, san ga jako idou mejla, oči san pa za- 166 to nej povejdala, ka bi ga razmlato. Znaš ka on ne pozna mere pri kaštiga-nji. Samo adna driiga nevola je, Ana. Odtistijmao, kak san ga skrejgala pa zajustala, ne odi več tak k meši delavenden pa nej k obhajili, nikak se bole dedeka držij pa mamce, nej zaman ka ga sikdar branita, gda ga šteri od naj idou ma. Pa či ga oča gda našliga, njemi naša mamca vse mezlike dolipoli-žejo. Eli kak ti pravin, tudi krejganje je nej dosegnolo tistoga namena, štetega si ti preporačala. Ci duže bole se mi tak vidi, tak preštimlen, ka ti je on svojo falingo dosta bole rastegno, kak je vistino bilo, za špajs, ka bi te v smej spravo. San ga pitala, ka si njemi donok pisala, ka tak tužen, pa pravo samo: »Ne dan van čteti, ka v kloštri ne poznajo špajsa. Takše so mi vo-sklali, kak levomi razbojniki«. Viš tak, Ana, zaj pa m'avi. Kak ti pravin, odtistijmao kak da bi se nikaj potrlo vnjen. Eli kak se šte v tiston tali Svetoga pisma, ge se starišon narača, naj ne bantiijejo preveč svoje dice, ovak njin srce popistij. Prle je po zajtraj vujdavao k meši, ka njemi te nej trbelo pasti, zaj pa raj ide na pašo. To nama s Stevanon jako naopak odi, ka sva mela ži zgučano s kaplanon, ka do ga fčili maniištrivati. Zaj pa nešče čuti od toga. Tudi ne moli več tak rad kak prle, liki rad vujdavle povesi, k deci sosidnoj eli pa z dedekon odideta vojs. Dedek pa znaš, kakšo naturo majo, dostakrat se zmeknejo zdomi ravno odvečera, gda trbej bogamoliti, pa pravijo, da jij što pita kama idejo: »E, iden malo vojs, ka naši večernice služijo.« Viš Ana, kakšte more človik svoje grehe pripoznati, seadno nej vredno preveč se pogroziti v male falinge pa spreglednoti vekše. Ti se pa motaš sirota okoli toga ščavnjeka kak babica okoli diteta, šteromi nemre popek zvezati. Mojij velkij nevol se pa skoro ne tekneš. Eli da bi tij znala, v kakšoj nevouli san dostakrat, ka ži fčasi kaplen v dvojbo. Ne ven, či ti ži što pisao, Joško eli Pišta, ka naš Stevan poleg cemeštrije šče pintešijo spravo k iži. Sako nedelo v svetek pa šče delavenden mamo moške pa dečke fiži pri litri. Tak mamo zdaj v velkoj iži cemeštrijo, v maloj pa pintešijo. Me ženske se pa zvekše-ga držimo nasrejdi, v kiinji. Moški šče kamata, spijejo pa idejo, liki edni se pa nemrejo znaljati pa jij nej domospraviti, čilo pa ništerni dečki, šteri z dela pridejo z driigij orsagov pa dosta pejnez majo. Nazadnje se radi spo-svadijo eli medseof eli z dečkami, šteri so doma na vesnici pa se šče zbijejo, kak dvo nedelo pri Piparvon ploti. So se zosmicali, šče žandarje so jij nej mogli straj zeti. Rejsan ka si s pintešijof preči pomoremo, pa seadno se toga bojim Stevan pravi, ka de samo tečas točo, ka spravi fkiip za novo poištvo v velkoj iži, kak se za gospodo dostaja. Da pa njemi jako ne vbrjen. Jes vidin, kak svetle oči ma, gda pejneze šte pa je kstrani devle. Viš, Ana, ta falinga nas prle straj zeme kak Joužekov ščavnjek, misliš ka nej? Preči dečkof je odišlo v Francijo, tiidi Metčecof Stevek. Tak so se pe-lali kak na štelingo. Samo fse sili zdomi, po svejti, što de pa delao doma? Ti bi ži tiidi lejko prišla domou, bar na kratki sabadšag, ve tou nej forma, ka si ži dvajseti lejt tan, pa si šče ednok nej prišla domou. Ve zato nej trbej živ iti vnebesa, pa scejla mrejti za te svejt. Zrendaj se domou bar za poudrgo leto, te de nova meša pri Svetkovij pa premicija, pozvani te vij pa mij, vsa rodbina. Tečas si spravi pravice vd. Dedek naš so zadnji tjeden nikši nevolni. Nikaj mi ne zameri, či san te malo obšalila, jes ži malo duže klačin ta skiizno dolino kak tij. Zbogon stani. (Drgoč dele) Veruna 167 Jakob Šešerko Bizgečof Matjašek Tak je pač bilo. Niše je ne praf veda, otkod se je vzeja. V Plahometovoj koči je živeja. Pa ne za vajncara. Tak, ledig no frai. San svoj gospot. Od matere je ne nikdar nič prava, pa ga je za to tudi niše ne nič pita. Očof pa so siromaki tak nikdor ne meli. Godovna si je nibeno leto ne odsližava, za rojstni den pa je sploh ne veda. Od nekda je hoda na tabrh. Duma si je malo-gda kiiha. Najrajši mujceke pa peseke. Nezgriintano rat je čika. Kda je on pliina, blo glih tak, kak bi se dva petlara vrgla. Miši no podgan je ne premoga. Ka bi le jele, zaboga milega. No, neke buh je že lehko prereda. Unti-pate, malo živega ma človik že žiher pr hromi! Sente vrane, kda blo jih že teko, ka so ga v štampeti obračale, ga je le jeza sfadila. Kak oves debele so pokale med nohti. Salopice na priprtih polknicah je meja samo malo odtržjene. Fčasih so je-mi deca hodili šalopic šrajfat, pa v hišo liikali. Te je pač vrag mlade meja, če ba Matjašek duma! Dičije riti so se tak bliskale doj po goricah, ka je prekolje samo praščalo. Matjašek pa je polek tabrhov veda tildi neke meštrije. Veda je napraviti grablje, popraviti marelo, zalotiti pisker, pa potumplati kakšen čokel, keri! ba glih ne za fkrai vrči. Enok je prišla po toki, stori podvrnjeni čokja čeha-kec z vesi. Mate so jemi naročili: »Kdaš reka Hfalen Jezus, pred kak bos odišla, pove: Boklone, ka ste šolen popravili, račun do že mate plačali!« Ce-hakec se je zavolo šalopic prestraša, pa reka: »Boklone, ka ste šolen plačali, račun do že mati povedali!« Matjašek pa je meja fret čilo s petlarom. Te so še živeli no dobro vedli, ka pr siromaki več dobiš kak pr bogaci. Bogaci so samo vkiip hablali, pa šli eden krez drugega. Fliseki so samo hajdino poželi belo, vso driigo žetev pa zeleno. Kda je enok prcaprdinka petlar, je Matjašek leža pod jablanoj. Zbudile so ga glasne češčenasimarije. — Ka pr milen Bogi jemi naj don! Pa se je zmisla na fazanja jajca, kera je včera odvečera najša na Hupkačoven travniki. Več ne, eno je da petlari. On pa dale: »Cešena si Marija, gnade si puna ... Ti prekleto jajce ..., kero jemi je palo na potsteje. Ka se ne bi Bogi no Matjašeki zamera zavolo kletvice, je da na špoleto pri okni veki falat kfase-nic. Zaj kda smo te že malo poglednoli, kakše nevole je te ali meja toti Biz-gečov Matjašek, te že lehko povemo, kak je pomaga pr huncvotariji, kda je Piičelof Japek grivingo mola. To je že štora pravoč, ka so stori lidje pebaron branile ženiti se s siro-mačkimi deklinami, glih tak kak faraoni no kroli no grofi, tak kmetje no čilo želari. Kak vragi pa boš te k diklinam hoda! Skrivoma. Piičelov Japek je bija želar, drža pa se je tak kak bi žrd požrja. Meja je dve grubi diklini. Zavahtani pa tak, ka je niben pebar ne moga do okna, čiglih so bli goreh toplšni križi. Matjašek je nareda plan, ka se ja ne bi kaj pošketilo, ali ka ne bi keri kakšno fasa. Pozno večer so čakali, kda de Piičelof Japek ša v hazl, ga še cesar rit pokaže. Hajzl ba že za tiste cajte vun z mode, gnes bi rekli nazadnjaški, tradicionalen. Za nicojšji horuk pa ba glih praf, opleteni kak bi ga ajngeli zrihtali: lehek, naret s koruzija. Samo voglovje pa blaja so bli lese 168 ni. Kda je z Japekove riti zatrobilo, je gratala okoli hajzlna taka vrjeka, ka je Japeki vse zabegnolo. Matjašek je meja komando brez guča. Ne sen no ta, celi hajzln so zdignoli z Japekon vred, pa ga vlekli do j po vrateh. Japek se je drja: »Božja mantra, smili se krez mojo dušo, vrag že s telon orje!« Krez leto dni blo pri Piičelovih prvo gostiivanje, za dve leti pa drugo, Matjašeki je na gostiivaje ne niše poveda. Od vsokega ženina pa je doba po en liter vina. Bizgečof Matjašek je že dugo mrtev. Fčista pr zgraji je pokopani. Križa nega več. Samo za en mravlinovec zemle, zarašene s travo. Tan ge bla nekda Plahometova kalapinča, v keroj je Matjašek živeja, stoji zaj grad. Po sobotah pa nedelah živi v toten gradi — nekdašnji čehakec. Valter Dermota Poznavalec vina in ljudi Vedno je veljalo pravilo starodavne modrosti »in vino veritas« ali po naše »ko si malo okajen od vina, pokažeš pravo barvo«. To je pomembno zlasti za kraje, kjer, kot v Slovenskih goricah, raste in obilno zori najboljša vinska kapljica. Tega se je zavedal tudi jurjevški gospod župnik Franc Štuhec, ki je v času med dvema vojnama in nekoliko prej in tudi pozneje celih štirideset let pasel v lepi Ščavniški dolini med Kapelo in Malo Nedeljo, med sv. Antonom in sv. Križem, včasih pridne, občasno pa tudi kujave duše svojih krščanskih vernikov. Prav za poznanje kujavosti pa mu je pomagalo dobro rožičko ali sovjaško vino. Župnik Franc Štuhec je bil moj birmanski boter. Birmo pa sem prejel pri Juriju na Malo mašo 8. septembra 1928. Od takrat sem bil z njim povezan ne samo v duhovnem sorodstvu, temveč tudi z velikim prijateljstvom, kakor je to pač mogoče med 13 letnim dečkom in važnim duhovnim svetnikom. Najini odnosi so se poglabljali ne samo v cerkvi, kjer sem mu smel ministrirati, temveč ob mnogih praznovanjih in obiskih, ki so se navadno končavali s kosilom ali večerjo v župnišču. Ob takih prilikah sem kakor zvest oproda sedel na desni strani gospoda župnika in bil navzoč pri govorih, prinašanju in odnašanju jedi ter zdravicah, ki so bile — tega sem se zavedel šele mnogo pozneje — značilnost jurjevskega duhovnega gospoda in župni-t ka. Zdravica župnika in duhovnega svetnika gospoda Franca Stuheca je bil dogodek dneva, ker je v kratkih pa odločnih potezah brisal duhovni, politični, kulturni položaj tako v domači župniji, kakor tudi v naši širši domovini Sloveniji. Za tako pomembne zdravice pa je moralo priti na mizo tudi izredno vino, ki ga je gospod župnik hranil globoko v svoji kleti. Ne bom trdil, da se vino z jurjevškega okoliša more meriti s kapelskim ali celo ljutomerskim vinom, vendar sem prepričan, da takega vina, kot raste v Rožičkem vrhu ali v Sovjaku, ni mnogo na svetu. In prav v Rožičkem vrhu in Sovjaku so imeli jurjevški župniki svoje vinograde Naj še povem, da je župnik Štuhec opustil vso drugo gospodarsko dejavnost, ne vem ali zato, ker se ni zadosti nanjo razumel, ali zato, ker je tako zelo ljubil svoja dva vinograda, toda v vinogradništvu je bil doma. Mislim, da v njegovem času pri Jurju ni bilo človeka, ki bi o tem več znal kot on. 169 V Rožičkem vrhu so rasle žlatne sorte trte, v Sovjaku pa bolj donosne. To je verjetno odvisno od lege, saj Rožički vrh nekako v strmem padcu izpostavlja svoje področje sončnim žarkom in tako neposredno spreminja sončno moč v vino, medtem ko So v jak, pri vsem spoštovanju do njegovega naravnega pridelka, bolj lagodno izpostavlja svoje ude sončnemu delovanju in s tem daje tudi milejšo vino. Tako je bilo tudi v župnijski kleti. Ta razlika kakovosti je morala priti do izraza tudi v vinskem svetišču, globoko spodaj pod zemljo. Rožičko vino je bilo razvrščeno v sodih na desni strani vhoda, sovjaško pa na levi. Tudi sodi so bili različni: rožičko vino je bilo v ovalnih sodih, ki jih je delal sodar iz Žihlave, sovjaško pa v okroglih, izdelek mojstra iz Biserjan. Razlik v znamenje večje ljubezni do rožičkega vina j<3 bilo še več, toda o tem sedaj ne bom pripovedoval. Seveda je bilo eno vino namenjeno za daritev sv. maše, drugo pa za vsakdanjo uporabo. Ko se je razgovor pri mizi ob učinkovanju obeh sort vina med povabljenimi gosti začel razvnemati, je gospod župnik presodil, da je čas za zdravico. Meni, ki sem sedel ob njegovi desnici na koncu mize, se je z glavo pomembno priklonil, kar je pomenilo 'Valti, sedaj pa greva'. Stopil sem h gospodični Nežiki, ki je vodila slovesnost in ona mi je dala svečnik s prižgano svečo. Jaz sem stopil naprej, odprl vrata v klet in se začel spuščati po stopnicah. Gospod župnik me je vedno opozarjal rekoč: »Ko greva po to vino, je treba iti dostojanstveno. Vsako dejanje je treba narediti primerno okoliščinam.« Zaustavil sem korak in se prilagodil navodilom. Spuščala sva se vedno globlje. Postajalo je hladno, tako da me je zlasti poleti, ko nisem imel suknjiča, kar zeblo. Korak za korakom sva prišla v globino. Gospod župnik je sedaj meni dal steklenico in vzel svečo v svoje roke. Daši je vedel vse na pamet, je vendar hotel ponovno pogledati letnice na sodih in izbrati tisto vino, ki je bilo najbolj v skladu z gosti in slovesnostjo, ki smo jo obhajali. Ko je izbral, je dal svečo meni, sam pa vzel steklenico in jo napolnil z žlahtnim vinom. Vino je natakal s tako dostojanstveno zbranostjo, kot bi prisluškoval, kaj mu vino, ki s svojskim zvokom teče skozi pipo, hoče povedati. Kakor nekateri iz kavine usedline ali svinčene ulitine berejo prihodnost, tako je gospod župnik iz curlanja vina znal razbrati misel, ki jo je izbral za stržen svoje zdravice. Medtem so gostje opazili gostiteljevo odsotnost in se že pripravljali, eni na njegove duhovite domislice, drugi pa na žlahtno kapljico. Te je dobil vsak le en kozarec, toda za sladokusce je bilo to več kot dovolj. Nekateri so bili tako zelo strokovno izvedeni, da so mogli s skoraj popolno gotovostjo povedati letnico vina in kakovost pridelka. To je pmembno zato, ker župnik Štuhec ni imel rad čistih sort, temveč jih je po svojih receptih mešal v čisto določenih količinah. Za to si pa moral biti v stvari izveden. In nekateri so bili V tem dorasli gospodu župniku Stuhecu. Ko je bilo vzdušje zrelo za zdravico, je gospod župnik dal znamenje, da želi spregovoriti. To je bilo navadno po treh ali štirih predhodnih govoricah. Kajti tisti, ki je želel biti čestokrat gost pri župniku Stuhecu, si je moral to zaslužiti s kolikor mogoče duhovitimi govori pri mizi. Duhovitost je bila zakon in povelje v jurjovškem župnišču. Gospod župnik je pozorno poslušal izvajanja vsakega govornika in glede njegove misli dajal svoje priznanje s to ali ono sorto vina. Ko je potem sam nastopil in skušal s svojo načelnostjo bodisi popraviti navedene misli ali poudariti izražene poglede, je nalil vino, 170 ki sva ga prinesla iz kleti, trčil s kozarcem z vsemi gosti in jih povabil, naj pijejo na zdravje in uspeh izraženih želja. V tem zadnjem dejanju je bila srčika celotnega slavja. Župnik Štuhec je hotel ugotoviti, kake sorte so njegovi gostje. Njegovo merilo, ki mu je on pripisoval stoodstotno gotovost, je bil način, kak je kdo pil vino na njegovo zdravico. Tu so bili na eni strani »žlampači«, ki niso imeli smisla za vino. Njim je bilo glavno to, da vino teče. Kakšen okus, cvet, aromo, duh pa vino ima, jim ni niti šinilo v glavo. Drugi so bili »poznavalci«, ki so samo požirek za požirkom, če ne že kapljico za kapljico, požirali, in prej z nosom, okusom, jezikom in ustnicami ugotavljali, kako vino so pili. Župnik Štuhec je s predirnim pogledom motril ne pitje, temveč okušanje svojega rožičarja. Samo poznavalci so lahko upali, da bodo še kdaj povabljeni župniku v goste. Važnejši dogodki preteklega leta v pomurskih župnijah BAKOVCI — 9. 3. 1981. je mariborski škof dr. Franc Kramberger podpisal Ustanovno listino nove župnije sv. Ane v Bakovcih. Listina ima štev. 194 in nosi datum 9. 3. 1981. Nova župnija je bila pravno ustanovljena z dnem 19. marca 1981, to je s praznikom svetega Jožefa, kot drugega zavetnika nove župnije. Tako je bila vas Bakovci, ki šteje okrog 1700 prebivalcev, izločena iz murskosoboške župnije, kateri je dolga stoletja pripadala. 171 Novo župnijo je slovesno razglasil na prvem farnem proščenju svete Ane 26. julija 1981 med slovesno sveto mašo mariborski škof dr. Franc Kramberger. Slovesnosti se je udeležilo okrog 6.000 ljudi od blizu in daleč. Verniki Bakovec so po svojem predstavniku izrekli prisrčno dobrodošlico g. škofu in svojemu prvemu župniku. Množica je vzvalovila in s hvaležnim srcem zapela spev: To je dan, ki ga naredil je Gospod ... Gospod škof je v izbranih besedah podal nekaj zgodovinskih dejstev, ki so vplivale na ustanovitev nove župnije, nato pa je spregovoril materam ob zgledu svete Ane. Vso slovesnost je spremljala bakovska godba na pihala. Najbolj v srce segajoča je bila pesem: Marija skoz življenje, ki jo je ob koncu zapela več tisočglava množica ob spremljavi godbe. Ta pesem je bila obenem prisrčna prošnja k Mariji, naj ona vodi in prosi Boga za novo župnijo. Po maši je gospod škof slovesno blagoslovil novi župnijski dom, ki so ga zgradili požrtvovalni Bakovčarji z mnogimi žrtvami... Ob koncu maše je novi bakovski župnik povabil vse navzoče, naj si ogledajo novo župnišče. Vsaj tisoč ljudi je v dveurnem sprevodu obiskalo novo župnišče in bakovskim vernikom čestitalo za enkratni dosežek. Vsa slovesnost je naredila globok vtis na vse navzoče. Za vernike Bakovec pa je bilo to veliko priznanje in spodbuda, obenem pa dokaz, da je nova župnija živo občestvo, ki je sposobno samostojno živeti. 172 BELTINCI — Marija, ki ima lep oltar v župnijski cerkvi in kar štiri kapele v župniji, je med nami zopet vesela, ker tako lepo poje njen novi »Marijin zvon« in nas vsak dan kliče k molitvi ob spominu začetka našega odrešenja. Novi zvon je slovesno blagoslovil naš nadpastir škof Kramberger v mesecu oktobru. Na beltinskem pokopališču, ob katerem je postavljena lepa in velika nova mrliška veža, pa stoji ob strani mrliške veže tudi mali zvonik in v njem novi zvon, ki ima napis »Moj mir«, da se bo oglasil ob sprevodu pokojnika h grobu in z nami vsemi zaželel pokojnemu večni mir in pokoj. Župnija je v minulem letu veliko storila za duhovno obnovo različnih stanov. Tako smo poromali na velika Marijina božja pota, v Lurd, Svete gore, k Mariji Bistrici — mladina, na Ptujsko goro — mavričarji, Brezje — bolniki in vsakoletno župnijsko jesensko romanje letos v slovenski Lurd — Brestanico ob Savi. Rešeni vsakdanjega ropota in dela smo opravljali tudi duhovne vaje: V Pleterjih — duhovniki, na Brezjah — dekleta, v Želimlju in pri kapucinih v Ljubljani — fantje, pri Sv. Ignaciju na Pohorju, Trste-niku in pri sv. Križu na Belimi vodami — mladina, pri sv. Trojici in doma v župnijskem domu pa naši ministranti. Med duhovno obnovo na Trsteniku Za poglobitev vere in življenja po veri imamo verska srečanja in verouk že za predšolske otroke. Ne pozabimo pa v župniji vključevati v molitvene skupine mladino, starše, mlade družine, starejše vernike in tudi upokojence. Očetje in matere so imeli za njihov praznik sv. Jožefa in Marijinega oznanjenja slovestno akademijo v zahvalo za njihov tako uspešen trud v verski vzgoji otrok. Posebno pozornost smo celo posvetili očetom otrok 7. in 8. razreda. Z njimi smo imeli veroučna srečanja, da bi si poglobili zavest odgovornosti za vero svojih otrok. 173 Povečana kapela na Melincih Vas Melinci ne bo mogla pozabiti nedelje 5. julija. Sam škof je obiskal to našo vas, ki je dala toliko duhovnikov in redovnic Cerkvi, in slovesno blagoslovil povečano kapelo in njen daritveni oltar. Verni popotnik, ustavi se, če greš mimo te lepe nove kapele in poglej, kako čudoviti bogoslužni prostor ima sedaj ta naša vas. Blagoslovitev oltarja na Melincih 174 Bratonsko društvo sv. Jožefa pa ima svojo novo zastavo s slikami Marije Pomočnice in sv. Jožefa. Na župnijski cerkvi je popravljena večja površina pločevinaste strehe. Postavljen je tudi har 170 metrov dolgi plot ob župnijskem domu in na župnišču. To zadnje delo pa ni bilo nič kaj veselo. Zakaj imamo toliko ograj, plotov, vrat in prelazov, saj nas vse to spominja na naše plotove in ovire, da ne moremo priti drug do drugega, bliže do srca in medsebojne ljubezni. BOGOJINA — V letošnjem letu se ni zgodilo skoraj nič omembe vrednega. V preteklem šolskem letu so stoodstotno vsi šoloobvezni otroci prihajali redno k verouku. Mladinci pa različno od 20 do 30, kakršno je bilo vreme. 21. 6. 1981 smo imeli župnijsko srečanje bolnikov. Za to priložnost so prišli člani otroškega pevskega zbora iz Grobelj pri Domžalah z župnikom in s s. Jožico Šabjan in imeli z domačimi pevci po maši pevski nastop. S tremi avtobusi'smo romali na Svetino pri Celju. Zvon želja pred cerkvijo v Bogojini 175 CANKOVA — Vsi se še dobro spominjamo hudega neurja v lanskem letu. Polja so bila uničena, poškodovanih je bilo veliko hiš in gospodarskih poslopij, tudi župnijski cerkvi ni bilo prizaneseno; posebno je bil poškodovan stolp župnijske cerkve. Da smo stolp popravili, je samo po sebi razumljivo. Posebno privlačen pa je bil način popravila. Inovator na kmetijskih strojih, Franc Sinko iz Skakovec, zaposlen pri Agroservisu, se je dogovoril z Gasilskim društvom v Murski Soboti in Občinsko gasilsko zvezo v Murski Soboti, da bodo pri popravilu sodelovali z najmodernejšo gasilsko lestvijo v Sloveniji. Stolp je bil s pomočjo lestve, gasilcev iz Murske Sobote in domačinov, posebno Franca Sinka, v dobri uri popravljen. Opravljeno je bilo delo, ki bi ga sicer morali opraviti trije kleparji v štirih dneh. Vaščani, katerih se nas je veliko zbralo, pa smo imeli priliko videti 32 metrsko avtomatsko gasilsko lestev. Skoda, da je bilo precej zamegljeno; tako se pokrajina z lestve ni dobro videla, pa tudi slike so manj izrazite, čeprav se je fotograf mater — Drago Rojko zelo potrudil. Vsem pa se nam je utrdilo zaupanje v sposobnost in tehnično pripravljenost gasilcev. Bernadofon Zelo zanimiv razgovor je bil z diplomiranim glasbenikom iz Gornjih Črncev Mirkom Bernadom, ki živi v Ljubljani. Pripovedoval je, kako je po dolgih študijah in praktičnih poskusih izumil nov glasbeni inštrument — bernadofon. O novem inštrumentu bi bilo potrebno napisati celo razprav vo. Omenim naj le, da ima bernadofon barvo glasu med harfo, havajsko kitaro in citrami; igra pa se kot na klavir. Sam izumitelj sedaj piše šolo za svoj inštrument. Glasbeni strokovnjaki so se o bernadofonu pohvalno izražali.. France Ačko npr. je Bernadu pisal, da je njegovo glasbilo resnega značaja in zelo primerno tudi za cerkveno glasbo. 176 V duhovnem življenju župnije pa je bila v ospredju priprava na sveto birmo. Birmanci so se poleg rednega krščanskega nauka pripravljali na sveto birmo še z devetimi prvimi petki in devetdnevnico na čast Svetemu Duhu; starši in botri pa s posebnimi srečanji v postnih nedeljah. Zelo lepo je bilo vi kapeli v Lemerju, kjer se je pripravljalo na sveto birmo 31 fantov in deklet! od 160 birmancev v naši župniji. Srečanje z našim škofom in sveta birma 12. 7. pa je bilo nepozabno doživetje ne samo za birmance, ampak tudi za) drugo mladino in odrasle. K notranji ubranosti so pripomogli tudi zunanji pripomočki, kot so lepo petje cerkvenega zbora, okrasitev cerkve, splošna pripravljenost za sodelovanje, recital birmancev o Kristusovem življenju pri srečanju s škofom na predvečer svete birme. Pri krasitvi cerkve je sodelovala vsaka vas; verjetno pa je potrebno še posebej omeniti tetico Veroniko Gergek iz Cankove, ki je napletla veliko vencev, in vernike iz vasi Korovci, ki že kar umetniško znajo postavljati slavoloke ob takih prilikah. Upravičeno so se ob koncu slovesnosti postavili pod slavolok iz živih rož in se slikali z idejnim očetom slavoloka — Antonom Mencingerjem iz Korovec. Slavolok v Korovcih Seveda pa tudi drugi dogodki, kot so celodnevno češčenje Svetega Reš-njega Telesa, prvo obhajilo, izpoved vere osmošolcev in drugo niso bili brez pomena za duhovno poglobitev vernikov v župniji. Omenimo naj še romanja! Letos smo se odločili za obisk cerkva v Dravski dolini. Puščava, Radlje, Črneče, to so bile postaje, ki jih ne bomo pozabili. Veseli smo bili dušnopa- 177 stirske skrbi duhovnikov in njihovih pomočnikov v teh župnijah. Cilj naših romanj pa je bil Sveti križ nad Dravogradom. Dr. Peter Grobelnik, župnik v Crnečah, nam je s- čudovito zavzetostjo govoril o tej cerkvi, ki je povezana s Slomškovim življenjem. Veselo začudeni smo bili nad domačinom Prekmurcem, ki si gradi hišo v bližini Cerneč. Ko je avtobus »drsel« počasi po bregu navzdol, ga je naš rojak ustavil, nas pozdravil in nam ponudil liter rdečega; seveda je liter bil premalo, da bi »vsak le kaj malega dobil«, vendar pa smo bili veseli njegove dobre volje. Izredno dobro voljo ja pokazal tudi župnik v Slovenjgradcu in nam razkazal župnijsko cerkev in Sokličev muzej. No, nd smemo pozabiti tudi dobrega kosila v gostilni »Rogina« v Podgorju in Anice,, gospodinje v župnišču Cerneče, uslužbenke pri Kompasu, ki nam je vse to tako lepo uredila. Vrnili smo se preko Ptujske gore. Birma na Cankovi Lepi spomini nam bodo vzpodbuda za še boljše delo v župniji v bodoče. Organist, Janez Gjergjek, fant iz Korovec ima velike načrte z zborom in mladinskim zborom; poleg rednega duhovnega dela se pripravljamo na tečaj za fante in dekleta o pripravi na zakon, za mlade zakonce, pa tudi na sveti misijon (zadnji je bil 1972.). Omenimo naj samo še blagoslovitev obnovljenega križa na pokopališču v Zenkovcih in zlato poroko Franca Grleca in Cecilije r. Krpič iz Beznovec, Zlatoporočencema so otroci: Konrad iz Murske Sobote, Terezija iz Moravec in Rudi iz Beznovec z družinami pripravili lepo slovesnost. 178 CEZANJEVCI — V mesecu majniku smo blagoslovili nov križ na domačiji Martina in Terezije Heric v Vogričevcih. Postaviti sta ga dala v spomin svoji rajni sestri Liziki, ki je po drugi svetovni vojni odšla za sestrama v Italijo in se tam poročila. Imela je štiri otroke. V najlepših letih življenja, bila je stara komaj 48 let, je zbolela za kostnim rakom in pred tremi leti v velikem trpljenju umrla. Želela je, naj bi križ ob rojstni hiši stal kot spomin nanjo, ob katerem naj bi tudi mi po njenem zgledu iskali pomoč in uteho v svojem trpljenju. Blagoslovitev križa v Vogričevcih 14. junija je bilo v Cezanjevcih dekanijsko srečanje članov župnijskih pastoralnih svetov. Srečanje je bilo študijsko in obenem duhovno. V veroučni učilnici je bilo najprej predavanje: »Član župnijskega sveta in družina«. Predavanje je imel Anton Fakin, župnik na Cankovi. Po predavanju smo imeli razgovor v treh skupinah: O odgovornosti družine za Cerkev; družina: je sama v sebi enota; o molitvi in duhovnosti v družini. Pogovor je bil živahen in zavzet. Vsi smo začutili, kako je važna skrb za družinsko pastoralo m kaj vse moramo storiti, da bomo pri tem dejavno sodelovali. Sledila je sveta maša s sodelovanjem članov župnijskih svetov. Mašo in govor je imel Martin Maroša, župnik iz Veržeja. S svojim govorom nas je navdušil za nadaljnje delo v župnijskem svetu in za pomoč v duhovni rasti naših družin. Po maši je bila zakuska in še čas za prijeten razgovor in izmenjavo mnenj o sodelovanju in delu članov župnijskih svetov naše dekanije. 179 Dekanijsko srečanje članov župnijskih svetov Na dan farnega zavetnika sv. Roka, 16. avgusta, je župnijsko občestva priredilo prijetno srečanje domačim bolnikom, invalidom in ostarelim. Že eno uro pred mašo so prihajali v cerkev k spovedi. Mašo in govor je imelj generalni vikar dr. Jožef Smej. S svojo dobrotno besedo je bolnike tolažil in ob zgledu preizkušanega Joba bodril in jim vlival novega upanja v njiho-vi bolezni, osamelosti in trpljenju. Med mašo so bolniki prejeli bolniško maziljenje in sveto obhajilo. Slovesnost srečanja so povzdignili pevci z ubranim petjem in člani župnijskega sveta z izkazano dobroto. CRENSOVCI — Pred tremi leti je naša župnijska skupnost obnovila prezbiterij črensovske cerkve. Slovesnost posvetitve novega oltarja je bila 21. septembra 1981. Novi krstilnik tedaj še ni bil povsem končan, ampak kake tri mesece pozneje, ko je mojster Mirko Feltrin izdelal tudi pripadajoči krstilni kotliček. S tem pa je bil načrt arhitekta J. Valentinčiča v celo-> ti uresničen. Lansko leto je bilo obnovljeno tudi črensovsko župnišče. Sodelovali so: zidarski mojster Stefan Horvat iz Crensovec, mizarski mojster Stefan Hanc iz Žižkov in pri napeljavi naprav za centralno ogrevanje brata Tibaut iz Žižkov. 180 Župnišče v Crensovcih V letu 1981 smo imeli šmarnice posebej za odrasle in posebej za šolarje. Slednje so bile zamišljene kot nekaka priprava na birmo, ki je- bila to leto na sporedu. Šmarnice za šolarje je vodil kaplan Stanko Zver, prav tako tudi! devetdnevnico pred birmo. Obisk je bil nemalokrat skoraj stoodstoten. Od zadnje birme v naši župniji je preteklo pet let in to leto smo jo imeli 19. julija. V soboto pred samo birmo je bil sprejem škofa ordinarija in takoj nato njegovo srečanje z birmanci. Na dan birme se je ogromna črensov-ska cerkev napolnila do zadnjega kotička. Marsikdo ni mogel v cerkev in je zunaj prek zvočnikov spremljal lepo slovesnost. Vsakoletno srečanje bolnikov v domači župnijski cerkvi se je že zdavnaj udomačilo. Tudi minuli binkoštni ponedeljek so imeli naši bolniki in ostareli župljani svoj dan. Vsi so prejeli sveto obhajilo, mnogi tudi sveto maziljenje. Tudi dekanijskega srečanja v Turnišču so se udeležili številni naši bolniki. V posebno spodbudo so jim bile bodrilne besede gospoda škofa Krambergerja, ki je romanje bolnikov vodil. Farna romanja so del našega verskega življenja. Zadnjih deset let smo obiskali že marsikatero cerkev v naši domovini. Vsako leto smo romali z več avtobusi, mnogo smo molili in obenem spoznavali lepote naše domovine. Ob romanjih združujemo lepo s koristnim, molitev z razvedrilom. Preteklo poletje smo se napotili v Puščavo na Pohorje, nato še v celjsko opatijsko cerkev. Ogledali smo si tudi voj niško cerkev in na koncu župnijsko cerkev Sv. Marka pri Ptuju. Skoraj povsod so nam domači dušni pastirji lepo razložili daljno in bližnjo preteklost omenjenih cerkva. Ob tej priliki smo sd poklonili žrtvam druge svetovne vojne na množičnih grobiščih v Frankolovem. Mimogrede smo si ogledali še kraško jamo pri Šempetru pri Celju. 181 Sklepna beseda g. škofa pri birmi v Crensovcih Mladi naročniki in bralci »Mavrice« so 2. maja poromali na Ptujsko goro. Bilo jih je za dva avtobusa. Ob tej priliki so prejeli pismeno priznanje, ker se je število naročnikov tega mladinskega lista v naši župniji znatno dvignilo. Sedaj krasita že dve diplomi črensovsko veroučno sobo. Prav gotovo bosta spodbuda, da se bo krog bralcev Mavrice še povečal. Verjetno so bile zlate poroke še pred nekaj desetletji prava redkost, pač zato, ker je ta jubilej redkokdo dočakal. Zadnja leta postajajo te slovesnosti pogostejše. Večinoma proslavijo slavljenci njihov jubilej brez zunanjih slovesnosti. Naročijo mašo, prejmejo sv. obhajilo, pa nekaj pozornosti v domačem krogu in že se bližajo naslednjemu jubileju. Daj Bog, da bi tudi te dočakali zdravi in čili. Dva para pa sta se na željo svojcev odločila, da se enkrat v cerkvi ponovita tisti »da« izpred 50 let. V soboto 12. julija sta obhajala zlato poroko v cerkvi na Gornji Bistrici zakonca Franc Stanjko in Marija iz Gornje Bistrice št. 82. V novi kapeli v Trnju sta 23. avgusta obhajala zlatoporočni jubilej zakonca Rous Marija in Bela. Večina njunih otrok je v* tujini, v glavnem v Kanadi, a so se za to slovesnost zbrali vsi ob svojih starših. Mašno slavje je vodil in pridigal p. Donat Kranjec, obred zlate poroke pa je opravil domači župnik. Naj bo omenjeno, da ima ta družina znatne zasluge, da ima Trnje novo kapelo. Naj vse zlatoporočence spremlja božji blagoslov! DOBROVNIK V PREKMURJU — Ker lani nismo poročali, povzemam važnejše dogodke še iz predlanskega leta: 19. oktobra 1980 smo imeli ponovitev maše Gyule Mettlerja, novomašnika iz Kikinde. Odlično poznavanje slovenskega jezika je slovesnost še povečalo. 182 Posvetitev novega oltarja v Dobrovniku 23. novembra 1980 je bil posvečen novi daritveni oltar v župnijski cerkvi. Posvetil ga je naslovni škof dr. Vekoslav Grmič Načrt za oltar je izdelal arhitekt Peter Požauko, rezbarska dela na oltarni sliki pa kipar Stane Jarm iz Kočevja. Od 7. do 15. marca 1981 smo imeli ljudski misijon. Vodili so ga: P. Placid Prša iz Škofje Loke, kapucin, Eros Ferenc iz Novega Kneževca in Gyuris Laszlo iz Skorenovca, oba župnika in škofijska duhovnika iz Banata. Misijona se je udeležilo čez 8.000 župljanov. Misijon je odprl naslovni škof Gr-mič, zaključil pa ga je ordinarij Franc KRAMBERGER. Ob začetku misijona je naslovni škof Grmič blagoslovil tudi novi misijonski križ. 20. septembra letos smo blagoslovili tudi obnovljeni križ, ki je dolga leta zapuščen sameval na polju med Genterovci in Kamovci. Iz še nepojasnjenih razlogov je bil porušen pred približno šestnajstimi leti. Obred blagoslovitve je opravil naslovni škof dr. Vekoslav Grmič. DOKLEŽOVJE — V preteklem letu ni bilo kakšnih izrednih dogodkov v naši župniji. Vsako leto je zelo lep župnijski praznik novi svetek — celodnevno češče-nje R.T. Udeležuje se ga namreč vsa šolska mladina. Lepa je tudi udeležba pošolske mladine, mož in seveda tudi žena. 183 Apostola mladine sv. Janeza Boška počastimo vsako leto s šolarsko mašo; na njegov praznik in z razdelitvijo veroučnih spričeval, včasih tudi z nagradami. Razveseljiv je bil tudi obisk veroučnih srečanj za pošolsko mladino, saj se jih je udeleževalo preko 30 fantov in deklet. Pri tem gre posebna zasluga kapelskemu župniku Cirilu Koštricu in križevskemu kaplanu Janku Frangežu, ki sta hodila predavat. Naši župljani na romanju Cilj letošnjega župnijskega romanja je bil starodavni samostan z veličastno baziliko Žalostne Matere božje. Tam smo se duhovno okrepili, nato pa smo krenili proti Šentrupertu, kjer smo se srečali z našim rojakom duhovnikom Ivanom Bakanom, ki je bil dolga leta tam za župnika, sedaj preživlja pokoj med svojimi nekdanjimi župljani. Posebno smo si zapomnili gostoljubnega župnika Janeza Vidica. Poleg znamenite cerkve nam je razkazal tudi svojo klet, kar je posebno navdušilo naše možakarje. Obiskali smo tudi Žalostno goro pri Mokronogu, kjer nas je zopet čakalo veselo presenečenje v župnijskem domu. Preko Boštanja in Celja smo se srečno vrnili domov, polni lepih vtisov. Slovesno smo proslavili našega farnega patrona sv. Štefana kralja. Bi-, la je lepa sončna nedelja. Za veliko mašo se je zbralo ogromno ljudi. Slovesnost je vodil novi spiritual mariborskega bogoslovja dr. Stanko Lipovšek. 184 Ministranti in mali pevci pred kapelo na Melincih Z našimi ministranti in mladinskim pevskim zborom smo pred koncem počitnic obiskali letos blagoslovljeno povečano kapelo na Melincih. Od tam smo, odšli na Srakove trate, kjer smo se pri pikniku in igri ob deroči Muri prav prijetno počutili. DOLENCI — Zob časa je znatno načel notranjo podobo župnijske cerkve. V tukajšnji župnijski kroniki sicer ni zabeleženo, kdaj je bila cerkev v celoti obnovljena, toda od takrat je gotovo preteklo že nekaj desetletij. Zato smo sklenili, naj bi vsa notranjščina dobila novo obleko. To se je uresničilo. Načrt za prenovo je napravil arhitekt Peter Požauko. Streha je dobila nove žlebove, neposredna okolica pa je lepo urejena. Vsa cerkev je bila; proti vlagi izolirana in pod klopmi je bil položen ladijski pod. Tudi nove tapecirane klopi so bile napravljene. Delo domačih majstrov. Prezbiterij je dvignjen za dve stopnici in obložen z marmornatimi ploščami, kakor tudi vsa cerkev. Ker je leseni kor dotrajal, smo ga morali podreti in postaviti novega nekoliko večjega iz železobetona brez podpornikov. Celotna notranjščina je bila znova prepleskana v tonskih barvah. Tudi zakristija je bia izolirana in z marmornatimi ploščami tlakovana. Ker dosedaj ni bilo oltarja k ljudstvu, smo dali narediti novega, hrastovega, kakor tudi ambon in sedeže. Kamniti krstilnik je prenovljen in postavljen v prezbiterij. Ostal pa je stari oltar, ki je očiščen, kakor tudi vsi kipi. Odstranjena je dotrajana in neprimerna prižnica. Stranski vhod smo zazidali in odprli nekdanjega gotskega, ki je bil dosedaj zazidan. Vsa vrata, vhodna kot stranska so dvojna (vetrobranska) nova iz hrastovega lesa. Namestili smo tudi nove reflektorske luči. Zaradi povečanega kora so bile orgle odstranjene in bomo v doglednem času dobili nove. 185 Obnovljena in okrašena cerkev v Dolencih Pri vsem tem velikem delu imajo največ zaslug naši farani, bodisi doma ali kot delavci na začasnem delu v tujini, ki so z lesom, prostovoljnimi urami in denarjem doprinesli svoj delež. Velika zahvala gre v prvi vrsti škofu dr. Vekoslavu Grmiču, ki nam je omogočil denarne podpore iz tujine, brezi katere ne bi mogli začeti z delom. Nov kor v dolenski cerkvi 186 Sedaj, ko ima naša cerkev novo »obleko«, smo vsi zadovoljni. Radi pozabimo na žrtve, žulje in skrbi, saj smo olepšali božjo hišo in naš skupni farni dom. Menda ni poviševanje in samohvala, če rečemo, da smo sedaj na našo župnijsko cerkev še bolj ponosni. Župnišče je bilo v letu 1979—81 v celoti prenovljeno. Dobilo je novo fasado, okna, vrata in bilo izolirano proti vlagi. Učilnica, kuhinja in drugi prostori so opremljeni z novim inventarjem. Napeljan je vodovod, ki ga še ni bilo na župnišču. Vsa dela so bila opravljena predvsem z udarniškim delom1 faranov samih. Iz tega vidimo, da požrtvovalnost in verska vnema za župnijske stvari še ni na tako nizki stopnji, kot bi človek sodil na prvi pogled. Seveda so tudi izjeme. Cerkev v Dolencih Med posebnimi dogodki je brez dvoma na prvem mestu ta, ki je zelo razgibal vso župnijo: slovesnost svete birme, ki je bila 6. junija. Vzrok tolikšnega veselja je bil v tem, ker v naši fari ni bilo birme od leta 1964. Zakrament birme je podelil škof ordinarij dr. Franc Kramberger. Doba 17 let, ko ni bilo pri nas birme, se da obrazložiti z opravičenimi in neopravičenimi razlogi. Na dan birme je bila blagoslovitev novega oltarja ob navzočnosti dekanijske duhovščine. GORNJA RADGONA — Božič je delovni dan, otroci morajo v šolo. Pri nas imamo že mnogo let ta dan popoldne maše za učence verouka: najprej za višje razrede, ki imajo samo dopoldanski pouk, nato za nižje, ki imajo celodnevno šolo. Obakrat je cerkev polna mladih pastirčkov in pastiric. Ce bi ne imeli ta dan šolskega pouka, dvomim, da bi jih toliko prišlo pozdravit novorojenega Jezusa. 187 Vsakoletni teološki tečaj v Beltincih postaja iz leta v leto koristnejša verska šola za izobražence. Letos se ga je udeleževalo že 50 naših faranov. Cvetno nedeljo smo — kakor že mnogo let — dopoldne posvetili predvsem mladim. Presmece jim je blagoslovil, vodil mašo in govoril škof Grmič, popoldne pa je vsebinsko bogato predavanje posvetil staršem. Tradicionalnega romanja s kolesi na Ptujsko goro se je letos udeležilo 34 fantov in deklet iz naše župnije. Razstava knjig in del našega velikega rojaka profesorja akademika dr. Antona Trstenjaka je v mesecu juniju v cerkvi opozarjala na njegovo zlato mašo, ki smo jo slavili v nedeljo 28. junija. Z jubilantom so somaševali profesorji teološke fakultete in številni drugi duhovni sobratje. Slavnostni govor je povedal škof Grmič. Lahko ste ponosni (je rekel med drugim) na akademika profesorja Trstenjaka, v domovini in tujini priznanega in spoštovanega psihologa in filozofa. Njegovo delo obsega na desetine knjig in seveda še več znanstvenih razprav. Zlatomašnik je bil priljubljen profesor in je še danes povsod priznan predavatelj. Pri njem iščejo ljudje pomoč v svojih duhovnih stiskah. Vse njegovo življenje bi smeli orisati kot službo človeku. Za to se) je vedno žrtvoval. Neizbrisno se je vpisal v zgodovino znanosti in slovenske kulture, neizbrisno vpisal v duše neštetih, ki jim je v stiski pomagal. Kot duhovnik pristopa že 50 let k oltarju, da ob njem spreminja sebe po Kristusovi podobi in doživlja v Kristusu vesoljno bratstvo vseh ljudi. Svoje duhovništvo je vedno jemal resno. Jemal ga je kot svoj temeljni poklic in temeljno poslanstvo, ki sta bila vodilo vsemu njegovemu življenjskemu delu. Danes se upravičeno veselimo in zahvaljujemo Bogu za velik dar, ki nam ga je naklonil v zlatomašniku profesorju Trstenjaku. Želimo ti, dragi gospod profe-sor, (tako je zaključil govornik) da bi ti Bog naklonil še veliko let, blagoslovljenih let življenja in dela. Na Spodnji Ščavnici je 15. decembra umrl član župnijskega sveta Frano Kralj. Bil je neutrudni organizator, ko smo podružno cerkev na Sp. Ščavnici gradili, prav tako, ko smo jo olepšavah in urejali v njej presbiterij. Njegov veličastni pogreb je pričal, da so mu ljudje za njegovo delo hvaležni. Letos smo pri cerkvi na Sp. Ščavnici okolico uredili in asfaltirali. GRAD — Utrip župnije se spozna po več letih, zato naj bo samo nekaj utrinkov. Večjih zunanjih del v preteklem letu ni bilo. Ob tekočem vzdrževanju so še različni trenutki v župniji, ki vplivajo na poglobitev vere. Tako je 19. oktobra 1980 škof kapitularni vikar dr. Vekoslav Grmič posvetil nov daritveni oltar obrnjen k ljudem. 26. oktobra 1980 pa je bil blagoslovljen nov zvon v Vadarcih pri Žilavcovi kapeli. Blagoslovila sta ga evangeličanski in katoliški duhovnik. V župnijski cerkvi je bilo obnovljeno ozvočenje in nabavljeni trije mikrofoni, ki dokaj dobro služijo svojemu namenu. Nabavljena sta bila tudi dva nova mašna plašča. Delavci spomeniškega varstva v Mariboru so obnovili sliko Povišanje sv. Hostije, ki visi nad vhodom v lurško kapelo. V nedeljo, 26. julija 1981 se je poslovil iz župnije dosedanji župnijski upravitelj Štefan Recek. Odselil se je v Mursko Soboto, kjer je s 1. avgustom 1981 nastopil službo župnijskega upravitelja. Polnih osem let je služboval pri Gradu, najprej kot kaplan, nato pa od 1. decembra 1973 kot upravitelj žup 188 nije. S svojo družabnostjo in požrtvovalnostjo je znal pritegniti in navdušiti ljudi. Sadovi njegovega sorazmerno kratkega bivanja so vidni v župniji. Župnišče je temeljito obnovljeno in je dobilo sedanjo obliko. Župnijska cerkev je dobila nov daritveni oltar, centralno gretje in še marsikaj, kar kaže njegovo zavzetost in trud za materialno, kakor tudi za duhovno rast župnije. Tudi na novem službenem mestu naj ga spremlja božje varstvo in blagoslov. Na njegovo mesto je s 1. avgustom 1981 prišel Stefan Kuhar, doma iz Trdkove, župnija Kuzma, ki je pred tem bil žup. upr. v Framu. HOTIZA — Povečana veroučna soba je letos dobila svojo končno obliko. Dobila je novo fasado. Zidarska dela so stala 24.000 din. Nabavili smo tudi 50 stolov. Tako bomo lahko v zakurjeni sobi imeli sestanke in verska predavanja za razne prilike. V času misijona, ki ga bomo imeli drugo leto v januarju, bodo lahko vsi stanovski govori in srečanja z mladino v topli sobi. Stoli so stali 32,000 din. Župnijski svet je z veseljem sprejel predlog, da bi bila tudi naša cerkev ozvočena. Prostorninsko je sicer mala, pa bo vseeno prijetneje, če bomo vsi slišali in tudi lažje razumeli božjo besedo. Pa tudi naglušni verniki bodo lažje sodelovali. Tudi to je drago. Stalo bo okrog 30.000 din. Upamo, da bodo verniki tudi to breme radi sprejeli in prispevali svoj delež, da čimprej poravnamo račune. Saj gre vse za lepoto božje hiše, ki je last vsega župnijskega občestva. Skrb za lepoto božje hiše naj bi bila ogledalo duhovnega življenja v župniji. KOBILJE — V letošnjem letu se je v naši župniji zvrstilo obilo dogodkov, ki so bili manj opazni kakor leto poprej. Na samo novo leto v zgodnjih jutranjih urah se je od nas poslovil dolgoletni ključar Štefan Horvat. Bil je velik častilec Srca Jezusovega. Na dan prvega obhajila, 3. maja, ko je pristopilo osem naših prvošolcev prvič k obhajilu, nas je nepričakovano obiskal urednik Družine Jože Zadravec in našo skromno a prisrčno slovesnost nevsiljivo predstavil slovenski Cerkvi. 17. V. smo osmič sodelovali na reviji otroških pevskih zborov na Kapeli s pesmicami: Vinko Vodopivec — Lepšega v nebesih ni, ter dvema pesmicama Avgusta Ipavca: Rad bi mamici povedal in Vse rože nabral. 31. V. nas je 43 faranov poromalo na Svete gore ob Sotli in k Mariji Bistrici. Drugo letošnje romanje je bilo 2. VIII. na Ptujsko in Sladko goro k Svetemu Roku nad Šmarjem in v Žičko kartuzijo, kjer nas je prav prijazno sprejel in temeljito razložil zgodovino kartuzije, pomemben mož za ko-biljsko župnijo, nekdanji dobrovniški kaplan dr. Ivan Zelko. Ogledali smo si tudi lepo urejeno cerkev v Konjicah. 23. VIII. dopoldne nas je obiskal dolgoletni misijonar na Kitajskem in v Vietnamu p. Andrej Majcen. Ob 10. uri je maševal in pridigal o trpljenju za' vero. Njegova pridiga je bila zelo lepa. Teden dni za tem, 30. VIII. nas je ob priliki obletnice svoje nove maše obiskal p. Berden in p. Sraka v družbi okrog 150 župljanov župnije sv. Magdalene iz Maribora. Kot da se vsi davno poznamo smo se združili pri naši župnijski maši v eno božjo skupnost. 189 KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — V mrzlih jesenskih in prvih zimskih dneh preteklega leta poleg rednega dela in vsakdanjih skrbi ni bilo nič kaj posebno omembe vrednega. V januarju letošnjega leta pa smo imeli enotedenski tečaj za predzakon-ce, ki se ga je udeležilo lepo število mladih kandidatov za zakonski stan. Lahko pa bi jih bilo še več. V začetku aprila smo imeli postno tridnevnico, ki je bila obenem obnova predlanskega misijona. Duhovno seme je vestno sejal p^ dr. Gabriel Recek iz Maribora. Duhovno obnovo smo zaključili s srečanjem starih ljudi in bolnikov, ki je pri nas že v navadi na takoimenovano črno nedeljo. Majniško šmarnično pobožnost smo opravljali v župnijski cerkvi zjutraj in zvečer, v večini vaških kapel pa vedno zvečer. Ob tej priložnosti je bila po dogovoru v kapelah večkrat sv. maša, pred njo pa spovedovanje starih in bolnikov. V zadnji majniški nedelji je prejelo 53 prvošolčkov prvo sv. obhajilo. Konec julija smo poromali z avtobusom na dvodnevno božjo pot k Mariji na Višarje, sredi avgusta z dvema avtobusoma na Sv. goro pri Novi Gorici in Brezje, konec avgusta pa na vsakoletno dekanijsko romanje na Ptujsko goro. KUZMA — »Najprej štalca, potem kravca«, je bilo rečeno leta 1939 pokojnemu Mihaelu Jeriču, prvemu ekspozitu v Kuzmi. To je bilo toliko bolj razumljivo, saj ni bilo župnišča, kjer bi dušni pastir stanoval. Zato so mu dobri župljani nudili streho nad glavo, da je lahko opravljal svoje dušnopa-stirstvo. Imeti streho nad glavo je bila potem njegova glavna skrb. Z vso vnemo se je lotil zidave župnišča, kjer so mu bili kuzmiški farani desna r®ka. Birma v Kuzmi 190 V veliko oporo so mu bili tudi evangeličanski verniki iz Kuzme in Gornjih, Slaveč. V veliko veselje in zadovoljstvo se je z božjo pomočjo to tudi uresničilo. Zadnja leta svojega življenja je zelo rad zahajal med svoje v Kuzmo; in Trdkovo. Ob takih prilikah se je ves pomladil, kakor je bil pred štiride-setimi leti. Ko mu je bolezen že zelo zrahljala življenjske moči, je povedal! svoji nečakinji v Ljubljani, preden je šel na zdravljenje v Radence: »Se enkrat bi rad videl Kuzmo in kapelo v Trdkovi.« Štirinajstega oktobra 1980 je odšel po plačilo k nebeškemu Očetu. Osrednji dogodek je bila prav gotovo tudi za našo župnijo sv. birma 11. julija. Zakaj tudi ne, saj, je bila zadnja pred šestimi leti ob blagoslo-vtvi povečane župnijske cerkve, ki jo je opravil pokojni škof dr. Maksimiljan Držečnik. Na ta letošnji veliki dogodek se je skrbno pripravljala vsa župnija, posebno še birmanci in njihovi starši. Opravljali so prve petke in majniško pobožnost. Da bi se župnija še bolj duhovno poglobila, smo imeli duhovno obnovo, ki jo je vodil pater Gabriel Recek iz Maribora. Zakrament birme letošnjim 94 birmancem je podelil gospod ordinarij dr. Franc Kramberger. Da bi se še bolj duhovno poglobili smo tudi letos romali na Svete gore in Bistrico ob Sotli. Spotoma smo obiskali župnijsko cerkev na Senovem in cerkev svetega Roka v Šmarju pri Jelšah. Za zaključek pa še sv. Trojico v Slovenskih goricah, kamor so ljudje že prej radi romali peš. LENDAVA — Največji in najlepši dogodek v naši župniji je bila brez dvoma birma 3. maja. Zakaj? Birmala sta dva: dr. Jože Smej, generalni vikar) Birma v Lendavi 191 iz Maribora in pa naš domačin dr. Janos Horvath, generalni vikar iz Pečuha. Kako radostna in ponosna je bila kljub dežju, ki pa je do birme ponehal, da je bila birma lahko na cerkvenem trgu — naša župnija, saj je domačin iz Centibe delil zakrament sv. birme v svoji rojstni župniji, kjer je bil krščen, birman, imel novo mašo 1938. leta. Ponosni smo bili vsi na ta dogodek, ki ga župnija ne bo nikoli pozabila. Tudi dobrote dr. Horvatha ne, da je naše vabilo za birmo sprejel in rad prišel birmat. Saj tudi sicer rad prihaja domov. 7. junija je bila blagoslovitev prenovljenega vaškega križa v Dolini. Blagoslovitev križa na pokopališču v Lakošu Obnovljena je bila tudi kapelica sv. Stefana kralja v Gornjem Lakošu in na dan proščenja 20. avgusta ob prisotnosti mnogih slovesno blagoslovljena. Hvala lepa vsem, da so tako prizadevno olepšali svoj bogoslužni prostor! 20. septembra je bil blagoslovljen prenovljeni križ na pokopališču v Lakošu, ki je dobil novo razpelo, vse ostalo pa je temeljito popravljeno. Toda tudi dve tragični stvari moramo omeniti na tem mestu: umor 36 letnega fanta v Lendavskih goricah in težka prometna nesreča treh članov družine zdomcev — v Avstriji, ko so se vračali na delo v Avstriji. Umrli s« oče, mati in otrok, ki je bil letos pri birmi. 192 LJUTOMER — Vesel in osrečujoč dogodek za našo župnijo je bil gotovo misijon, ki se je vršil zopet po 10 letih od 13.—22. XII. 1980. Pod vodstvom gorečih 3 misijonarjev očetov minoritov, patrov Martina, Tarzicija in Ivana, so naši farani zopet našli nekaj časa za svojo duhovno rast, za svoje versko in življenjsko izpopolnjevanje. Na svoj račun je ob misijonu prišla tudi mladina, predvsem pa otroci, ki so ob pesmi in živem sodelovanju dali še poseben poudarek misijonu, saj ga ne morejo pozabiti. Vsi verniki, ki so se udeležili misijona, so izrazili svoje zadovoljstvo in hvaležnost. Postno duhovno obnovo od 25. III. — 29. III. 1981 pa je vodil ob zadovoljivi udeležbi p. Stanko Cvetko, minorit. — Obhajali smo šolarske sv. maše po skupinah, da bi čim več otrok sodelovalo. Versko vzgojo otrok smo skušali poživiti z roditeljskimi sestanki. Imeli smo tudi intenzivne priprave na sv. birmo, kjer je katehetom priskočil uspešno na pomoč tudi diakon Ivan Štuhec. Njegova pomoč nam je Birma v Ljutomeru bila zelo dobrodošla, ker je zajel na mladinskih sestankih del mladine v Ljutomeru in Stročji vasi. Pripravil nam je tudi po prihodu s potovanja po Sv. deželi zanimivo in poučno skioptično predavanje. Otroci Mavričarji so tudi romali z avtobusom 2. maja 1981 na Ptujsko goro. 17. maja smo obhajali lepo pripravljeno slovesnost prvega sv. obhajila s 113 prvoobhajanci. 31. maja 1981 smo po 5 letih zopet imeli sv. birmo. Škof dr. Franc Kramberger je birmal 317 naših otrok. 193 Nova maša v Ljutomeru Krona vseh lepih slovesnosti je bila nova sv. maša Ivana Stuheca, v nedeljo 5. VII. 1981. Novomašnik je razposlal posebno pomenljiva vabila, s katerimi je vabil k posebni slovesnosti v soboto tudi bolnike in invalide. 1. julija so šli na izlet ministranti in mladinski cerkveni pevski zbor kot za nagrado za trud, ki ga imajo, ko si prizadevajo olepšati naše bogoslužje. Romali smo pa na Brezje in na Svete Gore. Med drugimi so odšle v večnost nekatere zgledne žene in matere in sicer Jožefa Slavič iz Cvena, Marija Pevec iz Pristave ter Marija Rožman in Ivana Krajnc iz Mote. Od mož posebej pogrešamo našega uglednega in dobrosrčnega živinozdravnika Gregorja Jaklja, ter vsled prometne nesreče prenaglo umrlega dobrega vernika Janeza Kluga iz Radomerščaka. — Končno naj še omenimo, da smo letos na spomlad vendarle dobili zelo lepo opremo za novi oltar — križ, svečnike, ambon in sedeže — po načrtu ing. arh. J. Valentinčiča iz Ljubljane! Pasarska dela je dobro opravil Mirko Feltrin iz Slov. Bistrice! — Veseli in srečni smo, da imamo sedaj tako zelo lep novi oltar in da smo stroške zanj že v celoti poravnali! Bog plačaj vsem našim vernikom! MALA NEDELJA — Naš rojak novomašnik Ivan Štuhec je 12. julija 1981 imel pri nas sveto mašo, ki jo je daroval za svoje starše in sorodnike. ,To je bila ponovitev njegove nove maše, ki jo je imel v Ljutomeru. Govoril 194 mu je bogoslovni profesor dr. Stres. Slovesnost so povečali tudi godbeniki, ki so pri bogoslužju sodelovali. Ponovitev nove maše pri Mali Nedelji Istega dne je bilo pri nas tudi prvo sveto obhajilo. MARKOVCI — Dostop do naših dveh vasi ob državni meji je še zmeraj po slabi makadamski cesti. To se je posebno pokazalo v prejšnji muhasti zimi in na spomlad. Na več mestih je cesta tako vzkipela, da se je ustavil ves promet. Kar 2 tedna ni vozil noben avtobus, da so morali delavci, uslužbenci in šolarji pešačiti tudi 8 km do avtobusa. Imamo upanje kmalu na boljše, sajl so v letošnjih počitnicah začele brigade pridno pripravljati ureditev ceste in bodo drugo leto z delom nadaljevale. V lanski jeseni smo imeli spet delovno nesrečo. Viljem Svetec, 48 let star se je smrtno ponesrečil pri ličkanju koruze. 21. 6. smo imeli prvo sv. obhajilo in telovsko procesijo. 13. 5. smo prejeli žalostno vest, da je v sosednji župniji Stevanovcih na Madžarskem umrl duhovnik Ludvik Markovič. Pogreba so se udeležili tudi naši farani. 195 Župnijska cerkev v Števanovcih 28. 6. je bil v naši drugi sosednji župniji na Gornjem Seniku na Madžarskem vesel dogodek, nova maša. Daroval jo je slovenski novomašnik Stefan Toth v lepem prekmurskem narečju. Pridigal mu je sorojak Jože Zavec, škofijski tajnik v Vacu v slovenščini in madžarščini. Vso slovesnost je pripravil domači župnik Janoš Kiihar rojen v Gradišču. Kljub starosti je še zelo živa hen in zaveden Slovenec. 30. 8. smo romali na Svete gore ob Sotli z dvema avtobusoma. Ob 1/2 11 smo imeli sv. mašo in skupno obhajilo. 13. 9. Kot zadnji pomembni dogodek v fari je bila žalna svečanost pri spomeniku na Špic bregu v Cepincih. Spomenik z Marijinim kipom so dali postaviti starši treh fantov, ki so na pragu svobode 30. 3. 1945 padli kot žrtve vojne zaradi odvrženih bomb z neznanega bombnika, ki je v večernem mraku preletel ta kraj. Fantje niso smeli biti doma, ker so pri njih stanovali madžarski begunci in so se skrivali drugod in ravno tja so padle bombe. To so bili: Evgen Barber, star 20 let, ki je bil na mestu mrtev, Jože Ropoš, star 20 let, je v hudih bolečinah izdihnil drugi dan in Vendel Kalamar, star 17 let, umrl naslednji dan. Pokojnikov smo se spomnili z besednim bogoslužjem in petimi litanijami. 196 Spomenik v Cepincih Tudi šolski otroci vsako leto počastijo njihov spomin s cvetjem in prižigajo sveče na njihovih grobovih. MURSKA SOBOTA — V zadnjih letih so bila v murskosoboški župniji izvršena mnoga obnovitvena dela, tako v župnijski cerkvi, v župnišču, pa tudi po vaških kapelah. Da bi se pa župnija tudi duhovno poglobila, smo že pred dvema letoma začeli pripravljati sveti misijon. Načrt smo uresničili lani od 30. novembra do 7. decembra. Ko smo že izbrali leto in datum našega misijona, nas je presenetil zapis Ivana Škafarja v 1. zvezku: Slovenske cerkveno-zgodovinske listine, ki jih izdaja Teološka fakulteta v Ljubljani, da sta imela točno pred 250 leti dva jezuita misijon v Murski Soboti. P. Berden v Slovenskih jezuitih ugotavlja, da je bil to prvi misijon v župniji. Drugi je bil pred 18 leti leta 1962, tretji pa leta 1980. Vse tri misijone so vodili patri jezuiti. Pred misijonom so bili vernikom razdeljeni anketni listi z vprašanji, ali je misijon potreben in kaj pričakujejo od misijona. Odgovori na anketo so bili zelo tehtni in so služili misijonarjem za pravilno presojanje. Kljub hudi zimi, ki je pritisnila v začetku decembra, je bil obisk dober. Zlasti zakonci so se lepo odzvali. Ob zaključku misijona je bila cerkev nabito polna kot ob največjih praznikih. Še boljši je bil obisk v nastajajoči župniji Bakovci, kjer je bila redno sveta maša in govori. 197 Star soboški zvon iz leta 1371 198 Vsak večer med misijonom se je oglašal stari nad 600 let star zvon. Trkal je na srca župljanov in jih vabil k molitvi za uspeh misijona. Fotografija tega zvona je bila na hrbtni strani misijonskega vabila. Na naslovni strani pa je bila fotografija starega križa s soboškega pokopališča, ki je izginil neznano kam. Pod križem je bil napis Jožefa Smej a, ki se takole glasi: Ne vidiš ga, a s križa govori: »Križ ni mene končal, prebodel je smrt. Žeblji mi ne povzročajo bolečin, temveč mi budijo ljubezen do vas. Vrnite se k meni, ki vračam dobro za hudo, ljubezen za krivice, zdravilo za rane!« Po treh letih je bila v soboški župniji zopet birma 31. 5. 1981. Vseh birmanih je bilo 377 otrok. 19. marca 1981. je bila pravno ustanovljena nova župnija Bakovci. S tem je bila vas Bakovci, ki je od začetka pripadala župniji Murska Sobota, izločena iz soboške župnije. S 1. avgustom se je župnik soboške župnije odpovedal župniji in prevzel kot upravitelj novoustanovljeno župnijo Bakovci. ODRANCI — Za naše predšolske otroke je njihova vzgojiteljica sestra Ema Sobočan priredila Miklavževo slovesnost. Mali so najprej lepo sodelovali pri maši, potem so pa prejeli darove z navodilom, naj tudi oni radi druge obdarujejo. Za božični večer je mladina pripravila lep in posrečen prizor z naslovom Osat, prevod in priredba iz nemškega lista Gottesdienst, otroški zbor pa jei zapel nekaj božičnih pesmi, da je vse to ustvarilo pravo božično razpoloženje za polnočnico. V prvih januarskih dneh je bil tečaj za pripravo na zakon, ki se ga je udeležilo 42 fantov in deklet. Manjkali so samo tisti, ki niso doma in se tečaja niso mogli udeležiti. Pred našim farnim svetkom 28. januarja smo imeli duhovno obnovo za vso župnijo, posebna predavanja in pogovori pa so bili še za starejše in mlajše zakonce, za mladino in za otroke, da je vsak poleg skupnih pobožnosti lahko prišel na svoj račun tudi pri tistem, kar je bilo prav njemu namenjeno. Duhovno obnovo je z veliko vnemo in odličnimi prijemi vodil p. Lojze Markelj DJ. Večdnevno duhovno obnovo smo zaključili s praznikom češčenja najsvetejšega zakramenta. Sredi februarja se je precejšnja skupina naših fantov in deklet udeležila duhovne obnove pri Sv. Ignaciju na Pohorju pod vodstvom našega rojaka Franca Jerebica DJ. Vrnili so se domov duhovno močnejši in polni veselja. 199 Izpoved vere v Odrancih Ob priliki februarske rekolekcije duhovnikov, ki je bila pri nas v Odrancih, so bile volitve novega dekana. Z zelo veliko večino je bil za dekana izvoljen sosednji župnik Franc Tement, ki bo dekansko službo opravljal naslednjih pet let, morda pa še dalje, če bo na prihodnjih volitvah ponovno izvoljen. Želimo mu veliko božje pomoči tudi v tej službi. Naš otroški cerkveni pevski zbor se je udeležil skupnega nastopa pomurskih otroških zborov na Kapeli 17. maja. Posebej so še zapeli Fabijanijevo Uspavanko Jezuščku, Mavovo Pozdravljena in staro prekmursko pesem Idem v tvojo sveto cerkev. Na binkošti je bilo župnijsko srečanje naših bolnikov. Zbralo se jih je okrog 40 pri sveti maši in maziljenju. Ves obred je opravil naš domačin Jože Hozjan, tišinski kaplan, člani župnijskega sveta pa so bolnike sprejemali, jih odpeljali k sedežem in na koncu so jim pripravili skromno pogostitev. Skoraj vsi bolniki bi se radi udeležili tudi dekanijskega srečanja bolnikov v nedeljo po vnebovzetju v Turnišču, pa je nekaterim bolezen to preprečila. Kljub zelo slabemu vremenu pa se je tudi dekanijskega srečanja udeležilo 22 bolnikov. Zahvaliti pa se moramo požrtvovalnim voznikom, ki so bolnike prepeljali v Turnišče in nazaj. Okrog 70 naših otrok se je udeležilo srečanja mavričarjev na Ptujski gori. Kljub slabemu vremenu, ko nas je močil dež, kakor hitro smo pokukali iz avtobusa, je bilo razpoloženje lepo in veselo. V naši župniji imamo samo en zvon, ki tehta okrog sto kilogramov in so zdaj že trud in stroški pri naši novi cerkvi nekoliko pozabljeni, zato smo sklicali 12. julija sejo cerkvenega odbora in župnijskega sveta in na seji jo 200 bil sprejet predlog, da bi nabavili še tri zvonove. Na podlagi tega sklepa smo naročili zvonove pri Ferralitu v Žalcu. Kakor pozimi mladina, tako so naši mali pevci poleti odšli na duhovno, obnovo na Pohorje, da nekoliko bolje spoznajo tako naš zunanji, kakor tudi svoj notranji svet. Veliki pevci in še drugi pa smo letos poromali na Svetino pri Celju. Štirinajst naših mladih fantov in deklet pa se je udeležilo srečanja slovenske mladine s vojimi škofi in voditeljem taizeske skupnosti v Stični. Srečanje je bilo gotovo za vse eno izmed najlepših doživetij, čeprav je bilo tudi utrudljivo in je še vreme nagajalo. PEČAROVCI — Vesel in nepozaben dogodek za našo župnijo je bila blagoslovitev novega bogoslužnega prostora — »ekumenske kapele« svetega Petra v Salamencih 28. junija 1981. Po katoliškem obredu je kapelo in zvon blagoslovil soboški dekan Martin Poredoš, namesto škofa Fr. Krambergerja, ki je bil zaradi birmovanja zadržan in je poslal pozdravno pismo zahvale in Blagoslovitev kapele v Salamencih ekumenske spodbude. Po evangeličanskem obredu je blagoslov opravil duhovnik Gustav Skalič iz Moravec. Pri slovesnosti so izmenoma sodelovali katoliški in evangeličanski cerkveni pevci. Vzajemnost domačinov obeh veroizpovedi se je pokazala tudi pri gradnji in financiranju. Oba govornika, Skalič in Poredoš, sta v svojih nagovorih spodbujala veliko množico navzočih 201 vernikov, da bi jim cerkvica postala drugi dom, prostor molitve, znamenje božjih skrivnosti. »Povezuje nas božja beseda. Kolikor smo bliže Kristusu, toliko bližji smo drug drugemu« (Skalič). Na Petrovi veri temelji Cerkev. »Bo cerkvica zgolj spomenik vere? Vsaka cerkev je kakor božja roka in njen stolp je kakor božji prst, ki kaže pot k Bogu______Ta cerkvica mora postati za vse vez edinosti in ljubezni« (Poredoš). Mnogo lepega je na začetku obreda povedala tudi vaščanka Marta Sever in mnogo prisrčnega so iz svojih src izlili vsi deklamatorji. Najbolj srečnega pa se je počutil pobudnik te gradnje Karči Žohar s svojo ženo Kristino, ki je Telovska procesija v Pečarovcih sedaj postal cerkveni ključar pri tem svetišču. To sicer ni dovolj veliko plačilo za njegov trud, toda majhno priznanje pa le. Šeruga Jožef, ki je skupaj s sosedom Oučekom daroval parcelo za kapelo pa je za priznanje dobil službo zvonarja pri tej kapeli. Tudi to je bolj breme, kot priznanje. Župnijski upravitelj pa sedaj samo ugotavlja, kako se v resnici ti verniki radi udeležujejo bogoslužja, pa najsi bo katoliško ali evangeličansko. Res se uresničujejo besede s slavoloka: Združila nas je Kristusova ljubezen! Naj Bog s svojo milostjo in sveti Peter s svojo priprošnjo utrjujeta to vzajemno ljubezen, da se ne bi z leti ohladila! 202 V soboto prvega avgusta smo iz naše župnije romali z avtobusom na Goro Oljko v Savinjski dolini. Tudi lep sončen dan je pripomogel, da smo bili vsi veseli in srečni ter se tako Bogu zahvalili za opravljeno žetev in leto brez toče. 28. in 29. avgusta so bili bogoslovci mariborske škofije na duhovni obnovi in gostje na domačiji sebeščanskega dušnega pastirja na Dolnjih Slavečih. Z njimi je bil ravnatelj dr. Stanko Janežič in novi spiritual dr. Stanko Lipovšek. Duhovnik Gumilar jim je s ponosom razkazal rojstno vas, zlasti pa še z njemu lastnim poudarkom njegov rojstni hrib imenovan Kukojca, Iker se je tu 1737 rodil slavni mož, duhovnik Mikloš Kuzmič, ki je pokopan pri Svetem Benediktu v Kančevcih. Duhovnik Friderik ima še sedaj srčno željo, da bi bil na Kukojci postavljen vsaj skromen spomenik Miklošu Kuzmiču. Tako ne bi prišlo v pozabo za poznejše rodove, kaj je Kukojca nekdaj dala prekmurski cerkveni krajini. Gumilar in dr. Janežič sta že poiskala primeren prostor, kjer naj bi spomenik stal, seveda poleg Gumilarjeve domačije, ki velikodušno daruje zemljišče. Te vrstice naj bi bile prvi namig škofijskemu ordinariatu in krajevni skupnosti, da bi pospešili to zamisel za zaslužnega moža prekmurske zemlje. Lep pismeni spomenik mu je že postavil generalni vikar dr. Jože Smej s svojim delom v knjigi: Po sledovih zlatega peresa — roman o Miklošu Kuzmiču, ki pa žal ne pride vsakemu v roke. V nedeljo 30. avgusta pa so imeli študijsko srečanje v Pečarovcih člani ZPS soboške dekanije s svojimi duhovniki. Lepo in jedrnato jim je o družini predaval župnik Anton Fakin iz Cankove. Pri daritvi svete maše pa jih je nagovoril dekan M. Poredoš. Po maši pa so se zbrali ob zakuski na župnijskem dvorišču, kjer sta jim postregla cerkvena ključarja Andrej in Jože. PETROVCI — NEDELA — Od 28—30 aprila se je iz naše župnije udeležilo 6 romarjev romanja v Lurd. Vsi smo bili izredno zadovoljni. Cerkveni sedeži pri Nedeli in v Boreči so od leta 1981 tapecirani v splošno zadovoljstvo u-porabnikov. Ekumenski pogovori 1981 so bili v Ženavlju 11. in 12. julija o Sv. Duhu in krščanski zrelosti. Udeležili so se jih predstavniki binkoštne, evangeličanske in katoliške krajevne verske skupnosti. Predaval je tudi pravoslavni paroh. O tem bo gotovo obširno poročal ekumenski zbornik. — V nedeljo 2. 8. 1981 smo s polno zasedenim avtobusom poromali na goro Oljko, v Petrovče in Šmarje pri Jelšah. PERTOCA — Po dveh letih smo imeli ponovno tečaj priprave na zakon. Vršil se je sedem sobot od 31. 1. do 7. 3. Predavali so župniki Anton Fakin, Stefan Recek in Janko Skraban, kaplana Jožef Hozjan in Janez Nerad ter domača katehistinja Marija Sraka. 16 udeležencev je prejelo potrdila o obiskanem tečaju. To je bil v zadnjih petih letih tretji tak tečaj z večjim številom predavateljev, pred tem so bili 4 tečaji, na katerih je predaval domači župnik. Doslej je na teh tečajih v župniji bilo 237 fantov in deklet. Mladinska veroučna skupina je imela v novembru 1980 pri Sv. Trojici duhovne vaje, ki jih je zanje vodil dr. Karel Bedrnjak. Prvo soboto in nedeljo v juliju letos pa je 10 članov te skupine opravilo duhovno obnovo pod vodstvom naše katehistinje pri Sv. Benediktu v Kančevcih. • 203 Slovesnost prvega obhajila je bila 24. maja, prejemnikov je bilo 8 dečkov in 8 deklic. Župnijska knjiga prvoobhajancev izkazuje, da je od 1. 1958 vse doslej (torej v 24 letih) v župniji prejelo prvo sv. obhajilo 842 otrok, največ 1. 1968, namreč 51. najmanj 1. 1974, samo 6. Srečanja ministrantov dekanije v juliju v Kančevcih se je udeležilo 13 naših mašnih strežnikov, srečanja članov župnijskih svetov 30. avgusta v Pečarovcih pa 8 naših vernikov. Dne 11. avgusta je 45 faranov poromalo k Mariji Pomočnici kristjanov v Zagorje pri St. Vidu, vzhodno od Celja, v lepi in gozdni pokrajini, ki so ji nekoč znali dati naziv »Urwald« (= pragozd). Tam nam je župnik Feliks Strniša, ki je pred 12 leti kot kaplan pri Gradu pomagal tudi v naši župniji, opisal cerkev in njeno zgodovino, bili smo pri spovedi, se maše dejavno udeležili s petjem, mašnimi odgovori in prejemom Jezusa. Nato smo se odpeljali k Sv. Roku v Šmarje pri Jelšah in si ogledali notranjščino cerkve z renesančne dobe 17. stoletja. Obiskali smo in počastili Marijo na Sladki gori, kamor so še pred nekaj desetletji peš romali (in od tam še naprej k Sv. Roku in na Tinsko v župniji Zibika) verniki iz dolnjega Prekmurja (zlasti iz Lipo-vec, Bratonec in Gančan) in je romanje trajalo 7 dni, od 10. do 16. avgusta. To pisec teh vrstic tu mimogrede omenja, ker je bil sam tudi nekajkrat udeležen pri takem romanju. V novembru lani smo dali v cerkvi postaviti 28 reflektorjev. Na videz so skromni, pa odlično razsvetljujejo cerkev in so za slog, kot ga ima naša nova cerkev, najprimernejši za razsvetljavo. »Sedaj pa imamo odlično razsvetljavo«, je dejal faran. Dobra razsvetljava božje hiše seveda ni nobena potrata. Cerkev je prejela v dar gotske mašne plašče skoraj vseh liturgičnih barv: zlate, rdeče, črne in zelene, te poslednje celo več plaščev, posebej za poletje in zimo, posebej za nedelje in delavnike. Pri kapeli v Gerlincih je lani dobil zvonik novo pločevino, letos pa so požrtvovalni verniki gerlinške vasi pod vodstvom tamkajšnjih članov župnijskega sveta dali popraviti ostrešje kapele, jo pokrili z novo opeko in jo zunaj obnovili. Delo je bilo končano do 20. maja, ravno za dan, ko se je zbralo v kapeli 15 duhovnikov naše dekanije k svoji redni duhovni obnovi in majniški pobožnosti. Kapela v Ropoči je obhajala letos 40 letni jubilej: blagoslovljena je namreč bila 26. oktobra 1941 v čast sv. Srcu Jezusovemu. V kapeli je pred oltarni nastavek neutrudni graditelj in oskrbnik kapele 80 letni Fickov Gustek (Avgust Marič, — v lanskih Stopinjah smo lahko čitali dve njegovi pesnitvi) dal narediti kamnito oltarno mizo. 21. januarja je dva meseca pred smrtjo svoje dobre žene Marije in nekaj dni pred izpolnjenim 77. letom umrl Vučak Alojz, doma na robu župnije v Kraščih na prijaznem hribu, od koder je prijeten pogled ne le na spodaj ležeče Kraško jezero, ampak še naprej na zahodno Goričko, radgonski kot in Slovenske gorice. Pokojni je bil brat dveh sester redovnic servitinj. Bil je skrben gospodar in oče, mož globoke vere, ki je nad 30 let vsako prvo nedeljo v mesecu zvesto opravljal pobožnost apostolstva mož v čast božjemu 204 Ropočka kapela ob blagoslovitvi pred 40 leti Srcu. Posebej se ga spominjamo kot 20 let delujočega cerkvenega ključarja župnijske cerkve. V tej službi sta on in njegov sin vložila dosti truda in skrbi pri zidanju cerkve, pa tudi župnišča, da smo dobili delavcev, materiala in drugih sredstev. Župljani hvaležno mislimo nanj in tudi na druge, sofarane, ki so se, zavzeti za božjo hišo in božjo službo, pri župnijskih delih lepo izkazali. Rajnega smo pod vodstvom treh duhovnikov in množice vernikov spremili s tega vzhodnega kraškega hriba mimo jezera v dolini na zahodni hrib, kjer smo ga po sv. maši na pokopališču položili v njegov zadnji kraški dom. Bogu zahvalo sta v cerkvi z mašo in obredom izrazila zlatoporočenca Jožef in Marija Kosednar iz Krašč, roditelja devetih še živih sinov in hčei ra, (ena hči je usmiljenka, en sin veroučitelj) ter Terezija in Stefan Recek iz Pertoče, prav tako roditelja osmero še živih sinov in hčera. Srebrni jubilej je doživelo to leto 9 parov. V soboto 12. sept, je avtobus 50 naših faranov popeljal na romanje na Svete gore ob Sotli. Tam smo bili pri božji službi in prejeli zakramente skupaj z drugimi romarji iz naše in ljubljanske škofije. Po ogledu znamenitosti v Kumrovcu in umetnosti v galeriji nekdanjega samostana v Kostanjevici 205 Deklice nosijo Marijo na škapulirsko nedeljo smo popoldne prišli k samostanu v Pleterjah, kjer so moškim razkazali tudi notranjščino ustanove. Nato smo šli počastit Lurško Gospo v njeni baziliki v Brestanici in si ogledali zanimivo novo cerkev Vstajenja Gospodovega v Senovem ter se že v pozni večerni uri duhovno obogateni vrnili na svoje do-< move. SV. JURIJ OB ŠČAVNICI — V zimskem času je bilo v naši župniji srečanje zakoncev. V šestih predavanjih so predavatelji v poljudni, zanimivi obliki govorili o psihološkem odnosu med možem in ženo v zakonu, o potrebnosti naravne in verske vzgoje otrok, o tem, da je zakon brez duhovnosti nesreča za vso družino. Posebno privlačna je bila tema, ki jo je temeljito podal p. Vider, Ti,; Tvoj, s Teboj. Spočetka je bil obisk bolj skromen. Ob zadnjem predavanju se je zbrala 72 mož in žena. Vsi so pozorno sledili posameznim podajanjem in tudi posegli sami v razgovor. Posebno predavanje je imel dr. Valter Dermota: Kako naj starši ravnajo z otrokom od 7 do 15 leta. Predavatelj je v barvnih slikah na tabli približal poslušalcem svoje misli. Za bogata in nadvse važna navodila so poslu- 206 Prvoobhajanci pri Sv. Juriju ob Ščavnici šalci hvaležni profesorju, ki je svoja otroška leta preživel v družbi otrok iz Vidma in Biserjan. Prvoobhajanci pri sv. Duhu 207 Domači »železni možje« so po svoji zamisli postavili 52 m dolgo ograjo okoli prizidanega dela cerkve. Dobili so pohvalo od arhitekta in župljanov. Posebno lepo so naši verniki doživeli nedeljo sv. Cirila in Metoda ob sliki svetih bratov v velikosti 108 cm x 176 cm. Sliko je naslikal domačin Ivan Hodnik, doma iz Žihlave. Originalna podoba je na Velehradu. Slika predstavlja prihod sv. bratov med Moravane, ki so oblečeni v narodne noše. Poleg sv. bratov so učenci, ki vabijo tudi danes naše mladeniče, naj se jima pridružijo. Ker je bila strešna opeka na novi cerkvi porozna, je bilo potrebno celotno prekritje. Vsem, ki ste pomagali to delo izvršiti, posebej Bog povrni! Strelovodna napeljava še ni dokončno izvršena prav tako ne druga obrtniška dela zato še ni uporabnega dovoljenja. Pot pred župniščem je bila asfaltirana, da bo lepši dohod k cerkvi. Po 10 letih se bo v novembru vršil sv. misijon. Potrebni smo duhovne prenove. Bog, daj svoj blagoslov. Mnogo stopinj naredimo vsak dan po naši lepi zemlji, zato smo še posebno veseli »STOPINJ« iz Panonske dežele. SV. JURIJ V PREKMURJU — 7. 2. 1981 sta obhajala zlato poroko: Alojz in Marija Rajsar od Sv. Jurija. Alojz Rajsar je bil dolgoletni cestar, sedaj je upokojen. Ob njiju so se zbrali: dve hčerki in sin s svojimi družinami. Pred mašo ju je v cerkvi pozdravila vnukinja s priložnostno deklamacijo. V nagovoru je župnik orisal njuno življenje 50 let in jima zaželel še biserno poroko. Na praznik župnijskega patrona sv. Jurija 24. 4. je v soboški bolnici umrl zvonar in mežnar Franc Nemec, star 58 let. Pokojni je bil izučen vrvar. Veselil se je birme, a je en dan pred birmo umrl, previden s sv. zakramenti. Na zadnji poti ga je spremljala velika množica vernikov, domačih in daljnih. Poleg domačega župnika se je pogreba udeležil tudi rojak P. Gabrijel dr. Recek iz Maribora. Župnik se je v cerkvi zahvalil pokojnemu za njegovo skrbno delo v cerkvi. Pred birmo je bilo napravljenih 10 sedežev za duhovnike ob somaševanju. Na cerkvi so bili popravljeni in prebarvani žlebovi. V zimskih počitnicah je bilo napeljano centralno ogrevanje iz župnišča v obe veroučni sobi. Kakor da bi slutili, da bo birma zgodaj spomladi, smo že v zimskih počitnicah imeli z birmanci, vsak razred po tri dni priprave. Tudi starši in botri so imeli trikratno pripravo. Devetdnevnico smo začeli 15. 4. Poleg duhovne priprave so bile važne tudi zunanje, to je okrasitev. Dekleta in žene so že v zimskih mesecih skrbele in delale za okrasitev cerkve znotraj in zunaj. Postavljeni so bili trije slavoloki: eden za šolo, drugi pred cerkvijo in tretji pred župniščem. Kraj Sv. Jurij je imel slavolok pri cerkvi, kraj Roga-ševci za šolo in Serdica pred župniščem. Cerkev je bila okrašena z nageljni 208 Birma pri Sv. Juriju v Prekmurju in venci iz zelenja. Zunanjost pa z venci, nageljni in papirnatimi rožami. Vse vasi so sodelovale s pletenjem vencev in s tem, da so nakupili dovolj nageljnov in drugih rož. Škofa so birmanci in drugi verniki sprejeli na Jurjevo 24. 4. popoldne v cerkvi, kjer je bila maša na čast sv. Juriju, župnijskemu patronu. Škofa so pozdravile birmanke z zborno deklamacijo: Breda Rogan, Valerija Ku-ronja in Slavica Sinko. Nato je sledila sv. maša g. škofa. Uvod v mašo je imel p. Gabrijel Recek. Berili sta brali birmanki: Doris Bokan in Majda Rogan. Na mesto vere je bila posebej za to pripravljena zborna deklamacija, ki so jo imele: Majda Rogan, Silva Felkar, Tatjana Buček in Jožica Sinko. Potem je g. škof šel z župnikom med birmance in je imel kratek razgovor z njimi. Med mašo so birmanci peli in bili pri obhajilu. Birma je bila naslednji dan ob 9. uri. Sprevod s škofom Dr. Francem Krambergerjem je šel iz župnišča v cerkev: birmanci, botri, ministranti, bogoslovci, duhovniki. Pred oltarjem je škofa pozdravil župnik. Izrazil je veselje, da pri nas začenja svojo birmsko apostolsko pot v svojem škofovanju. Za župnikom je g. škofa pozdravila birmanka Doris Bokan. Uvod v mašo je imela birmanka Bernardka Mihalič in tudi zaključek maše z zahvalo škofu, botrom, staršem katehetom. Berili sta čitali: mati birmanca Vera Berke in birmanka Doris Bokan. Vseh birmancev je bilo 198; 97 dečkov in 101 deklic. 209 Letos smo poromali v manj znana in še ne obiskana, a znamenita božje-, potna svetišča: Svetina nad Celjem, Sladka Gora, Sv. Rok. Zaključek je bilj na Ptujski Gori. Sv. Mašo smo imeli na Svetini, kjer nam je naš rojak P. Bernard Jauk spregovoril o zgodovini cerkve in kraja. TIŠINA — Duhovno obnovo smo imeli 6., 7. in 8. septembra. Vodil jo je p. Franc Čuček, minorit, kaplan pri Sv. Vidu pri Ptuju. V soboto smo spovedali otroke, bili so pri maši in sv. obhajilu. V nedeljo in na dan proščenja je veliko vernikov prejelo sv. zakramente. Razveseljivo je bilo, da je bila tu-di večerna maša 8. septembra lepo obiskana. Župnijski svet je na svoji seji 24. avgusta sklenil, da bomo v mesecu septembru začeli graditi veroučno učilnico, ki nam je zelo potrebna. Načrte za učilnico je naredil Projektivni biro v M. Soboti. Zidarska dela je vodil zidarski mojster Martin Kociper iz Odranec. Drugega septembra smo za gospodarskim poslopjem očistili zemljišče, odstranili brajde in nekaj grmičevja. Enajstega septembra smo kopali temelje in 3. novembra je bila vgrajena že-lezobetonska plošča, v kateri je 45 kubikov betona. Vreme je bilo ugodno in delali smo skoraj ves november in december. 11. februarja smo naredili prvo ploščo, 6. marca začeli zidati in 18. marca je bila narejena druga plošča. Na, veliki četrtek 16. aprila je bila učilnica, ki je dolga 16 metrov in široka & metrov pokrita z bobrovcem. V juliju in avgustu so se dela nadaljevala. Učilnica in predsoba s stranišči so ometana, električna napeljava in vodovod napeljan, podi položeni. Za gradnjo učilnice smo porabili denar, ki smo ga prejeli za prodane parcele (ograd) in denar, ki so ga darovali verniki. Verniki so pomagali tudi s prostovoljnim delom. Največ so pomagali verniki iz Veroučna učilnica v gradnji 210 Rankovec, Vanča vasi, Petanjec in Tropovec. Nekateri še niso prispevali ali upamo, da se bodo za končno dograditev odzvali tudi ti. Zgradba, ki je postavljena, je velika pridobitev za župnijo. Ne samo učilnica za verouk, tudi prostor za razgovore s starši, za predšolski verouk, za mladinski verouk, za verske prireditve in proslave, za pogostitev otrok ob prvem obhajilu, za, pevske vaje in podobno. Ce bo v bodoče imela župnija organista, ki ne bil imel stanovanja, je tudi za to preskrbljeno. Skratka: nova stavba je nekak župnijski dom vseh faranov. Veselimo se ga in bodimo nanj ponosni. Postavljen je za nas in srečo naših otrok. Spomin vseh vernih rajnih — 2. november — je bila nedelja. Sv. maše smo imeli v župnijski cerkvi ob 7,10. in ob 3. popoldne. Ob 2. uri tudi na Pe-tanjcih v obnovljeni kapeli sv. Florijana, ob pol 4. pa v gederovski kapeli. V kapeli sv. Florijana je bila maša tudi na božič in na novo leto. Na 3. velikonočno nedeljo — 3. maja pa je bilo po več kot 50 letih zopet proščenje v Florjanovi kapeli. Ob 10. uri je bila sv. maša, katere se je udeležilo izredno veliko vernikov. Avtobus, ki vozi vernike iz Krajne, Gederovec, Sodišinec in M. Petrovec k 10. maši na Tišino, je tokrat peljal vernike k Florjanu. — Od Občine M. Sobota smo dobili dovoljenje, da smemo pobirati prostovoljne prispevke v naselju Petanjci za obnovo Florjanove kapele. Pobirali smo v tednu po 17. novembru in vaščani so darovali za obnovo skoraj stoodstotno. Zavedali so se, da darujejo za popravilo bogoslužnega prostora in kulturnega spomenika svoje vasi. Predzakonski tečaj smo začeli 8. 2. in ga imeli 3. nedelje zaporedoma. Vsako nedeljo dve predavanji. Tečaj je obiskovalo 50 fantov in deklet. Največ jih je bilo iz Krajne, Petanjec in Tišine. Slovesnost izpoved vere smo imeli na binkošti, prvo sv. obhajilo pa na trojiško nedeljo. Vseh prvoobhajancev je bilo 46. Romali smo dvakrat. Obakrat na goro Oljko in si ogledali cerkve v Velenju in Šoštanju. TURNIŠČE — Življenje župnije Turnišče bomo kratko prehodili pod tremi vidiki: 1. duhovna poglabljanja v domači župniji 2. popravila in obnove cerkvenih stavb 3. duhovna srečanja pri Mariji »pod logom«. Posebna skrb je bila posvečena oznanjevanju pri verouku za predšolske, šolarje, mladino, starše, mlajše zakonce in župnijski svet. Mladinski verouk smo na novo organizirali v šestih skupinah. Vanje se je vključilo 150 fantov in deklet. Za mladino smo pripravili več duhovnih poglobitev ob koncu tedna pri Sv. Ignaciju na Pohorju. Tako smo se kar trikrat v enem letu zbrali na duhovni poglobitvi. Dvajset fantov in deklet se je udeležilo evropskega srečanja mladih v Rimu ob novem letu. Ob srečanju z bratom Rogerjem Schutzem so doživeli moč molitve. Za mlade smo večkrat povabili tudi druge predavatelje. Tako so se srečali s škofom Grmičem, prof. Krašovcem, p. V. Škafarjem. J. Ramovšem, J. Bajzekom, S. Zverom. V septembru pa se je 50 mladincev udeležilo srečanja slovenske mladine v Stični. V mesecu februarju je 65 fantov in deklet naredilo tečaj za zakon. Večkrat so nam mladinci sami spregovorili namesto običajne pridige pri maši. Pred praznikom Marij i- 211 nega vnebovzetja so spregovorili tudi po Vatikanskem radiu. V tej smeri bomo nadaljevali. 220 naših očetov in mater šolskih in pošolskih otrok se je redno udeleževalo mesečnih veroučnih srečanj na temo: »Življenje družine po božjih zapovedih«. Isto temo nadaljujemo tudi letos. Za nedeljo Svete družine smo imeli posebno srečanje z mlajšimi zakonci na temo zakon koti zakrament. Srečanja, ki se ga je udeležilo 65 mladih zakonskih parov, je vodil škof Grmič. Na isto nedeljo smo imeli srečanja za naše zdomce. Škof Grmič jih je spodbujal k zvestobi družini, Bogu, Cerkvi in narodu. Še vedno tujina reže kruh našim 430 zdomcem in večina njih se je srečanja udeležila. V mesecu februarju, ko obhajajo mnogi zakonci obletnice porok, smo naredili obletnico obljube zvestobe za vse, ki v tem letu obhajajo obletnice: 15, 20, 25, 30, 40, 45, 50 let zakona. Med 45 pari jubilantov so bili trije pari zlatopo-ročencev. Še dvakrat smo imeli srečanje za mlajše zakonce. Na župnijski praznik smo se pripravili s štiridnevno obnovo, ki so jo vo-, dili p. kapucini iz Ptuja. P. V. Škafar je posebej večkrat nagovoril mlajše in starejše zakonce na temo: »Zakon kot naloga«. V mesecu marcu so se naši otroci ob družinskem dnevu v igri, pesmil in molitvi zahvalili našim staršem. Bili smo tudi romarska cerkev. 150 otrok se je udeležilo srečanja Mavri-čarjev na Ptujski gori. S posebnim vlakom smo poromali v mesecu juniju na grob Leopolda Mandiča in Antona Padovanskega v Padovo, ogledali pa smo si tudi Benetke. Ponovno smo z vlakom poromali na Trsat in na Reko. Doži- Stolp v novi preobleki 212 vetje za nas vse je bila gotovo tudi vožnja z ladjo po sinjem Jadranu. S štirimi avtobusi smo poromali za jesenske kvatre k sv. Trojici, se udeležili Slomškove proslave v mariborski stolnici in obiskali Marijo Snežno. Posebne pozornosti so bili deležni naši starejši in bolniki. Na vsak prvi, petek se jih je na domu več kot 60 srečalo z Jezusom v sv. obhajilu. Na binkoštni praznik smo imeli župnijsko srečanje zanje. Z župnijskim svetom se srečujemo redno vsako prvo nedeljo. Skupaj s člani smo načrtovali tudi vsa obnovitvena dela. Naše predšolske otroke je na prvo adventno nedeljo obiskal Miklavž. To leto je bilo leto obnove cerkvenih stavb. Od 20. aprila do 20. septembra so bile naše stavbe eno samo gradbišče. Popravili smo ostrešje cerkve in pokrili z novim bobrovcem. Obnovili smo stolp, v njem namestili novo uro, cerkev znotraj toplotno izolirali in napeljali toplovodno ogrevanje. Pri delu so sodelovali prav vsi od otrok do odraslih. Več kot 1000 delovnih dni, več kot 200 prevozov. Z otroki in mladino smo pokrili in namestili 30.000 kosov strešne opeke. Vse to je dokaz ljubezni do cerkve, do Marijinega svetišča, dokaz žive vere naših vernikov in občestvene zavesti in soodgovornosti. Tudi vsem mojstrom in delavcem gre priznanje in pohvala za odlično opravljena dela. Mladina pomaga prekrivati streho 213 V nedeljo 22. avgusta je g. škof Kramberger blagoslovil novo podobo Marije Pomočnice v Nedelici. To nedeljo pa smo se v župnijski cerkvi z mašo skupaj z ordinarijem Bogu zahvalili za vso pomoč in varstvo. Marija Pod logom znova privablja mnoge romarje od blizu in daleč. Več župnij je poromalo v tem letu k nam, romarji so opravili zakrament sprave, imeli pri nas romarsko mašo. Naj posebej omenimo dvoje romarskih srečanj. Na vigilijo praznika Marijinega Vnebovzetja je bilo posebno romarsko srečanje za mlajše pomurske zakonce. Okrog 200 parov zakoncev je ob predavanju o zvestobi v zakonu, družini, Bogu, Cerkvi in narodu, ki ga je imel p. V. Škafar, obljubilo zvestobo in pričevanje za njo. Isti večer pa je bilo srečanje pomurske mladine. Srečanje je vodil škof Grmič in imel za mladino predavanje na temo: »Upanje«. Škofovo predavanje je izzvalo polno vprašanj. Na sam praznik se je zbrala velika množica romarjev. Najstarejši očividci pričujejo, da tolike množice v tem stoletju Marija Pod logom še ni sprejela. Na sam praznik je bilo razdeljenih 9000 obhajil. Na drugo nedeljo po prazniku je bilo dekanijsko romanje bolnikov. Romanje je vodil škof Kramberger. Vsi dekanijski duhovniki so se izkazali kot odlični usmiljeni Samarijani in so prepeljali z avtobusi in osebnimi avtomobili več kot 800 bolnih in starejših. Ganljivo je bilo srečanje starejših in bolnih pri Mariji. Škof ordinarij se je bolnim bratom in setram zahvalil za vse njihovo trpljenje in molitve. Marija Vnebovzeta v Turnišču vabi vse utrujene popotnike in romarje še naprej. Že stoletja sprejema pod svoje varstvo naš rod in ga vodi k Bogu. VEL. POLANA — V župniji gre zunanji razvoj naprej. V kraju Vel. Polana so vse ceste že asfaltirane, enako tudi v zaselku Bukovje. Vel. Polana je dobila tudi že dolgo pričakovanih dvajset telefonskih priključkov. Ob vsem tem zunanjem napredku se pa župnija prazni. Bilo je 15 pogrebov. Krščenih je bilo le 13 otrok. Od 23 osmošolcev ne bo niti eden ostal doma samo kmet, ampak bodo vsi šli v službe. Ob vsem pa je zanimivo, da je bilo kar 10 porok. Popravilo cerkvene strehe se zaradi zavlačevanja obrtnikov zavlačuje. V marcu so bile volitve novega župnijskega sveta. Nekaj novih odbornikov je že od začetka zelo delavnih. Podrli so dve smreki ob župnišču. Iz smrekovih desk so naredili cerkveni leseni pod in nov pod v cerkvenem stolpu. Zelo prisrčno je bilo župnijsko romanje na Svetino pri Celju in k Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah. 70 romarjev je občudovalo lepoto božjih svetišč in slovenske zemlje. Bil je pa tudi oddih v njihovem težkem vsakdanjem delu. Neke vrste mrtvilo v župniji se je prekinilo ob priliki prvega sv. obhajila 31. maja. Ob pomoči p. Boleslave Polanskega in s. Alfonze Gomboši so bili prvoobhajanci lepo pripravljeni za svoj veliki dan. Slovesnost pa so povečali glasbeniki iz Brezja pri Mariboru. Ta skupina »Kristofori« je s svojim petjem 214 in modernimi glasbili čudovito poživila in pomladila praznik prvega sv. obhajila. Polanski prvoobhajanci VERŽEJ — Župnija Veržej je bila ustanovljena leta 1891. Salezijanci so jo prevzeli leta 1921. Ta dva dogodka (90 in 60 letnico) smo slovesno proslavili 27. septembra na »Miholovo nedeljo«. Slavnostno mašo in govor je imel salezijanski inšpektor Rudi Borštnik. Somaševali so: bivša župnika J. Kostanjevec in J. Pušnik, sedanji župnik M. Maroša in križevski kaplan Janko Frangež, kot predstavnik nekdanje matične župnije sv. Križa. Verniki in romarji so napolnili cerkev. Za vse prejete dobrote smo zapeli zahvalno pesem. Na bratskem kosilu so se salezijancem pridružili skoraj vsi dekanijski duhovniki z dekanom na čelu. Popoldne smo imeli srečanje bolnikov in ostarelih. Jože Kostanjevec, starosta salezijancev v Sloveniji, jim je orisal tri načine, kako lahko sprejmemo vsakdanje križe: kot Jezus, ki je radovoljnoi trpel za vse ljudi kot desni razbojnik, ki je sprejel križ kot zadoščenje za svoje grehe in dosegel odrešenje; ali kot levi razbojnik, ki ni hotel sprejeti križa, je preklinjal in se navzlic trpljenju morda pogubil... Skoraj vsi ostareli in bolniki so prejeli zakrament sv. maziljenja. Po maši smo jih pogostili, otroški zbor pa jim je zapel nekaj lepih pesmi. Kot trajen spomin na obletnici je Jože Kostanjevec pripravil izdajo kronike župnije Veržej, v katero je vključil zgodovinske podatke o nastanku in razvoju Veržeja. Na 120 straneh, formata Stopinj, je na zanimiv način postavil neminljiv spomenik vernikom in njihovim dušnim pastirjem, ki so veliko žrtvovali za ustanovitev in razvoj naselja in župnije. 215 Veržejska mladina Drugi nepozabni verski letošnji dogodki so bili prvo obhajilo 31 otrok, praznik in procesija Marije Pomočnice z lepim številom romarjev iz Pomurja, molitveno srečanje pomurskih molivcev za duhovne poklice, šmarnice v Banovcih, Bunčanih n Veržeju ter romanje na Ptuijsko goro, k Sv. Ani in Mariji Snežni v Slovenskih goricah. Veroučenci so se za zaključek šolskega leta pripravili zanimivo veroučno razstavo. Številni obiskovalci so jo zelo pohvalili. Zlato poroko sta v krogu svojih otrok, vnukov in prijateljev praznovala 1. 8. zakonca Štefan Mertuk in Julijana, r. Svatina. Sina in pet hčera sta) lepo vzgojila. Pri slovesni maši smo se z njima zahvalili Bogu za dolgo življenje in vse dobrote. Mesec narcis, ki ga v Veržeju vsako leto organizira zelo skrbno Krajevna skupnost, je letos dosegel višek 17. maja z odkritjem lepega spomenika v prisotnosti številnih krajanov in sto občanov pobratene srbske občine Grljan. Zanimiva je bila povorka okrašenih vozov, na katerih so prikazovali stare pomurske običaje. Za to priložnost je K. S. preskrbela za vse ulice novo asfaltno prevleko. S svojim novim naseljem, ki se naglo širi proti Banovcem in proti postaji, z lepimi hišami in vrtovi, s svojimi spomeniki, zavodom, trgovino in novo šolo je Veržej res ljubko podeželsko mestece. Od junija do septembra smo tudi obnavljali župnišče. Leseni strop je dal mesto betonskemu, obnovili smo električno napeljavo, preuredili obedni-co, zgradili v prvem nadstropju sobo za arhiv in kopalnico ter postavili dimnik za bodočo centralno kurjavo. Dela so vodili požrtvovalni mojstri Roškar—Obran—Jakopec, župljani pa so pridno sodelovali. 216 Na romarski poti Več naših župljanov je tudi letos zamenjalo zemeljsko bivališče z nebeškim. Dušan Verbajnšak nas je zapustil 18. 1. v svojem cvetočem 15. letu, žrtev prometne nesreče, ko so se mladinci pripravljali, da gredo na svoj prvi letošnji nastop v Radence. Močan poziv mladim in starim, da moramo biti na smrt vedno pripravljeni. Njegova babica Antonija Verbajnšak, dobrotnica cerkve, mu je sledila 6. 3. Kmalu so šli za njima Rajmond Topolovec, dolgoletni član pevskega zbora in Marija Stajnko, ki je preživela zadnja leta v domu počitka v Rakičanu, kjer je v svoji sobici zbirala pred Marijinim oltarčkom k molitvi druge prijateljice doma, 19. 5. pa Anton Cimerman, naš zadnji zvonar, oče duhovnika Jožeta, ki župnikuje v Nemčiji. Franjo Kozar, dolgoletni nadučitelj, prosvetni delavec in občasni organist je umrl 23. 5. Njemu je sledil 21. 6. Rudolf Mlinarič, ki je živel na Gorenjskem, vendar vedno navezan na svoj domači kraj in na svojo domačo cerkev. Avgust Štefanec in Janko Novak sta nas zapustila po daljši bolezni. Marija Muhič pa je 23. 9. umrla kot nova žrtev prometne nesreče. Veselega značaja in dobrega srca je rada pomagala, kjer je le mogla. Zelo je bila navezana na moža, na svoje tri sinove, hčerko in njihove družine. Močno jo bomo pogrešali. Njej in vsem drugim naj dobri Bog nakloni nebeško radost nam pa milost, da se bomo na srečanje z njim dobro pripravili. 217 ZA SMEH Slon je stopil na mravljišče. Mravlje so začele lesti po njem navzgor. Ko so mu prišle do ušes, se je slon stresel in mravlje so popadale na tla, samo ena se je obdržala na slonovem tilniku. Mravlje, ki so bile na tleh, so vpile oni na slonovem tilniku: »Zadavi slona! Ne prizanašaj mu, zadavi ga!« — o — Pred nebeškimi vrati stoji dolga vrsta moških, ki čakajo, da bi lahko vstopili. Na vratih je listek, na katerem piše: Za moške, ki so jim v življenju gospodovale ženske. Vrsta moških je bila brezmejno dolga. Blizu so bila druga vrata, na katerih je bil listek: Za moške, ki jim ženske niso nikoli gospodovale. Pri teh vratih je stal en sam moški. — Zakaj pa si ti tu? ga vpraša sveti Peter. — Žena mi je rekla, naj se sem postavim. — o — Stara prijatelja sta se po dolgem času srečala. Ob slovesu je Dušan vprašal: — Kdaj se spet dobiva? — Kadar hočeš, je rekel Zvonko. — In kje? — Kjer hočeš. — Ob kateri uri? — Meni je vseeno. — Prav. Jaz bom točen, glej, da boš tudi ti. — o — »Ti se kar deri«, pravi mož ženi, »pri enem ušesu mi gre noter, pri drugem pa ven!« »Nič čudnega,« zapiha žena, »saj nimaš v glavi ničesar, ob čem bi se lahko ustavilo!« — o — Zapornik: »Zakaj pa so tu rešetke na oknih?« Paznik: »Zaradi varnosti.« Zapornik: »Traparija! Kdo pa je že kdaj vlomil v zapor!« — o — 218 Mož pride domov lačen in nataknjen: »Zakaj pa še ni večerje? Grem v gostilno.« Zena: »Vsaj pet minut počakaj!« Mož: »Boš v petih minutah pripravila večerjo?« Zena: »Ne, ampak s teboj grem.« — o — Miličnik: »Tovariš, malce bomo poskusili, kako je z alkoholom.« Voznik: »Prav, prav, tovariš miličnik. V kateri gostilni pa naj začneva s poskušanjem?« — o — Tujec: »Ali morda veste, kje je pot na železniško postajo?« Domačin: »Kako ne bi vedel, saj sem tu doma,« pravi in gre dalje. — o — »Prosim, kako dolgo traja polet iz Ljubljane v London?« vpraša neka potnica po telefonu letališče. »Trenutek, gospa,« odgovori uradnica in začne iskati med papirji. »Hvala! Kako čudovito so se poleti skrajšali!« reče potnica in obesi slušalko. — o — Moškemu, ki je bil obtožen, da je ukradel grablje, je tožilec zagrozil, da bo privedel dve priči, ki sta ga videli krasti. Obtoženi pa je rekel: »Kar privedite ju. Jaz pa lahko privedem sto prič, ki me niso videle.« 219 POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA Župnija Poštna številka Telefonska številka Apače 69253 Bakovci — M. Sobota 69000 069 76-157 Beltinci 69231 069 71-029 Bogojina 69222 Cankova 69261J 069 76-615 Cezanjevci — Ljutomer 69240 069 81-018 Crensovci 69232 069 70-073 Dobrovnik 69223 069 70-418 Dokležovje — Beltinci 69231; 069 71-068 Dolenci — Šalovci 69204 Gornja Radgona 69250 069 74-236 Grad 69264 Hotiza — Lendava 69220 Kobilje — Dobrovnik 69223 Kančevci — Križevci 69206 Kapela — Radenci 69252 Križevci pri Ljutomeru 69242 069 82-508 Kuzma 69263 Lendava 69220 069 75-096 Ljutomer 69240 069 81-065 Mala Nedelja — Bučkovci 69243 Markovci — Šalovci 69204 Martjanci 69221 Murska Sobota 69000 069 21-245 Odranci — Crensovci 69232 069 70-055 Pečarovci — Mačkovci 69202 069 77-057 Petrovci 69203 Pertoča — Rogašovci 69262 Radenci 69252 Rogašovci 69262 Tišina 69251 069 76-412 Turnišče 69224 069 70-215 V. Polana — Crensovci 69232 069 70-083 Veržej 69241 Videm ob Ščavnici 69244 069 79-221 Bodonci 69265 Domanjševci — Križevci 69206 Gornji Slaveči — Kuzma 69263 Hodoš 69205 Križevci v Prekmurju 69206 (78010) 3 Murska Sobota 69000 069 22-304 Lendava 69220 Moravci — Martjanci 69221 069 72-234 Petrovci 692031 Puconci 69201 069 72-532 220 KAZALO Jože Zadravec: Na novo pot . . ........................................... 3 Koledarski del ........................................................... 5 Jože Smej: Dr. Franc Kramberger, novi mariborski škof..................... 19 Jože Smej: Novomašnikov rožni venec...................................... 20 Sveti Frančišek Asiški — Solnčna pesem................................ . . 22 Valter Dermota: Podzavestna bojazen v naših otrocih....................... 24 Ravenko: Odmevi med strahom in tveganjem.................................. 25 Ivan Zelko — Ivan Camplin: Župnija Sv. Trojice v G. Petrovcih............. 31 Ivan Zelko: Dopolnilo k zgodovini lendavske župnije ...................... 42 Ravenko: Da bi živeli polno in pogumno.................................... 55 Lojze Kozar: Težišče sveta prehaja na jug................................. 62 Marija Sreš: V srcu življenja............................................ 64 Pavel Berden: Obisk pri mučencu........................................... 66 Štefan Steiner: PESMI — Oporoka. Naš Ave, Kartuzijam, V nebesij komaj, 68 z.s.: V spomin Štefanu Steinerju.......................................... 70 Jože Smej: Velikemu sodelavcu Stopinj v hvaležen spomin................... 71 Ivan Štuhec: Profesorju Štefanu Steinerju v slovo......................... 73 Lojze Kozar: Prijateljska srečanja........................................ 74 V. N.: Naši znameniti rojaki............................................. 76 Franc Puncer: Iz nenapisanega dnevnika.................................... 78 Pavel Berden: Kam se nagiba tehtnica...................................... 82 Jakob Šešerko: PESMI — Molitev, Materina hiša še stoji, Tako je mlatil oče, Dedek se krega..................................... 84 Avgust Pavel: V soparnem poletnem jutru................................... 87 Avgust Pavel: Zažgani gozd................................................ 88 Stanislav Koštriv: Tihožitje, Vzdih....................................... 89 Ivan Camplin: Božjemu srcu................................................ 90 Pavel Berden: Pesem, Sveta Trojica........................................ 91 Terezija Luk: Drevo ...................................................... 92 Dobosics Jozsef: Nagymise, Varva — vart ut ............................... 93 Ivan Zver, Francija: Svetli utrinki....................................... 94 V. N.: V spomin Dragu Grahu..............................................101 Drago Grah: Zorenje na Bajni..............................................103 Štefan Barbarič: Snovanje dijaškega lističa ali spomin na dva'moža .... 104 221 Lojze Ratnik: Družina — sveto pismo v slikah..............................109 Pavel Berden: Janezova spreobrnitev........................................111 Lojze Kozar: Moji konjički.................................................113 Lojze Kozar, ml.: Osiroteli dom............................................119 Stanislav Koštric: Privid .................................................125 Feri Novak: V barakah nismo stanovali......................................128 Pavel Berden: Sestra Benedikta od Sv. Benedikta............................130 V. N.: Slikar Štefan Hauko................................................132 Ravenko: »Slikam — sila spomina me žene«...................................133 V. N : V spomin Beli Horvatu..............................................137 Jože Smej: Ignacu Baši v spomin ...........................................139 Pavel Berden: S. Avguština Pavel...........................................140 Lojze Kozar, ml.: Nova maša na Gornjem Seniku..............................143 ce: Iz slovenskega Porabja.................................................146 Jože Gerič: Jože Smej, Po sledovih zlatega peresa..........................148 Dr. Horvath Janos: A pecsi D6m es Zala Gyorgy szobraszmiivesz..............150 Lojze Kozar: Janoš Kiihar — osemdesetletnik................................154 Ludvik Varga: Prijatelju Ludviku Markoviču v spomin........................158 Vinko škafar: Kristjani za prihodnost......................................159 Štrkov Jožek: S črvivoga prečnjeka edne stare skrinje......................163 Jakob Šešerko: Bizgečof Matjašek...........................................168 Valter Dermota: Poznavalec vina in ljudi................................169 Važnejši dogodki preteklega leta v Pomurskih župnijah......................171 Za smeh 218 222 POKRAJINSKA IN ŠTUDIJSKA KC T^J _ll ZPsJ IC= F=l MURSKA SOBOTA oddelek za odrasle D 26 STOPINJE /1982 262.2(497.12-18)(059) 10296953 COBISS ®